Črtice iz življenja slavnih mož.
(Priobčil Vrhovski.)                                                   '                j
1. Ruski car Nikolaj ni Ijubil bogatinov, ki so bili lakomneži. Nekega
dne je potoval s takim bogatašem po deželi. Na cesti pa se pokaže zapreka,        1
da ne morejo z vozom dalje.   Orcsta torej car in bogataš peš naprej.   Pri-        J
deta do kraja, kjer je bila cesta z \ odo na široko preplavljena. Car pokliče
močnega delavca.   ki je delal ob cesti, ter ga vpraša,  si li upa nesti njega        I
čez vodo?   ,,Zakaj pa ne?"   odgovori   delavec,   pa  pobaše   vladarja  in ga        \
varno nese Čez pol metra  visoko  vodo na drugo stran.   Car mu da nekaj        I
rubljev   pa  mu   zašepeta:   ,,Zdaj pa idi še po   onega   gospoda,   pa ko ga        J
prineseš sredi vode, vprašaj ga, koliko ti da zatrud?" Delavec uboga. Ko        ]
s svojim bremenom   obstoji  srcdi vode,   vpraša lakomnika,  koliko mu bo        1
dal. ,,Ti potcpuli'', se razjezi bogatin, ,,ali ti ni oni gospod plačal za oba?        j
Videl sem, koliko si dobil, pa ne plačam niti groša več."                                   |
,,Koliko ti daje?" vpraša car z brega.                                                          J
nNič.-                                                                                                                                     ¦]
»Tedaj ga vrzi \  vodo!"                                                                               j
Delavec se pripravi,   da to stori,   ali lakomnež  mu obljubi tri   rublje.        I
,,Zahtevaj   tristo   rubljev!"   zasmeje  se car.   ZaČelo   se   je  pogajanje.        J
Bogataš obljublja več in več, med tem se pa trdno drži delavca, boječ se,        1
da ne bi padel v vodo. Jeza in strah sta mu rdečila in bledila obraz.                ]
nNo torej bodi. kolikor zahtevaš''. reče naposled, ,,samo da me hitro        1
preneseš na ono stran. Tam ti plačam.''                                                                I
—    42    —
,,Ne verjami mu!" kliče car smejoč se na ves glas, ,koj tam naj ii plača!" Lakomnež je, dasi nerad, vcndar plačal nosaču tristo rubljev.
II.   Cesar Jožef II. je potujoč po Ogrskem obstal nekoč s svojim sprem-stvom pri mali poštni postaji na deželi. Medtem, ko so njegovi družabniki pili čaj,   je šel cesar v sobo   poštarjevo   in se   radovedno   oziral   po   njej. Radostno se je nasmehljal,   ko je ugledal na polici sv. pismo.   Pokliče po-štarja in ga vpraša:  ,,Ali pogosfo čitaš iz te knjige?"
nVsak dan, ako imam le količkaj časa", odgovori poštar.
,,No, kako daieč pa si že, sin moj!"
^Ravno včeraj sem začel zopet od kraja", je bil odgovor.
Ko poštar odide iz sobe, položi cesar v evangelij sv. Marka — tisočak.
Čez tri tedne pozneje se je vozil cesar zopet tam mimo, obstal in iznova zahteval čaja.
:,V par minutih bo že na niizi'1. zagotavija poštar.
,,Dobro! Med tem časom se malo oddahnemo. Olcj, glej! Sveto pismo leži še vedno na tistem mestu, kamor sem ga jaz položil. No, kako daieč si pa že sedaj prečital, sin moj?"
,,Mislim. da še danas dovršim evangelij sv. Janeza", reče poštar.
,,Ali si našel pri evangeliju sv. Marka kaj zaklada?"
nNe vem, kaj misli Vaše veličanstvo?" reče poštar. Nato cesar vzame knjigo, jo odpre in pokaže v nji tisočak. ,,Glej, kako Bog kaznuje tistega, ki laže. Ti si lagal, da si pridno čital, zato pa nisi našel danarja, pa ga zato tudi ne dobiš. Nato cesar odloči, da se denar razdeli med občinske reveže.
III.   Nekoč je cesar Jožef potoval v Italijo.  Blizo mesta Celovca pa se pri kočiji zlomi kolo, da je moral cesar s premstvom prenočiti pri kmetiški hiši. Bilo je jako hladno vreme; v tisti vasi so imeli pa samo enega kovača, pa še ta ni imel   pomočnika.   Cesar je takoj   uvidel,   če   hoče,   da se kolo popravi, treba kovaču pomagati. On sam gre gonit meh, njegov služabnik
pa pomaga tolči kovaču po železu.                                                                   jH
Ko je bilo delo zgotovljeno, vpraša cesar kovača: ,,Koliko sem dolžan?" ^l nDvanajst grošev!" odgovori kovač. ,,Ko bi mi gospoda ne bila pomagala, bilo bi res petnajst grošev, tako pa moram že nekaj nižje računiti." Cesarju se je ta prostosrčnost kaj prikupila, vzame iz rnošnje dvanajst cekinov, jih da kovaču in sede v kočijo. Kovača, ki je tudi videl prej nekaj sveta, in je poznal denar, začne skrbeti, kdo mu bo cekine zmenjal, da bi mogel ostalo dati nazaj.
,,Le zmenjajte si, kakor hočete". reče cesar, ,,ostalo pa si obdržite!" Še le sedaj se je zasvetilo kovaču v glavi, kdo sta gospoda, ki sta mu pomagala pri delu. Tudi cesar sam se je rad spominjal na to, da je bil nekoč — kovaški  pomočnik.