fLjudevit Kranjec. Prijatelju v spomin. Zbogom, anima pia! Ti nisi imel sovražaika na božjem svetu — med Ijudtni, najmanj med tovariši. Najhujši sovražnik ti je bilo lastno telo, čigar mučenik si bil dolga leta in te je slednjič zmoglo. Padel je hrast, ki se narn je zdel v boljših letih neomajau. Kje naj začnem, spomini! Ko sem o kresu letos melanholično stopal po bolniškem parku v Ljubljani in se domislil i tebe in tvojega dopusta, sem se bridko nasmehnil: Hm, revmatizem! Treba, da bi se šla par tednov v Topliee zopet prekurovat v ^Karlsbad". 0 sebi sem pa dejal: Kmalu pomoči pero dobrotua roka in napiše v nTovarišu" nekrolog tneni, ki nimam revmatizma in niti poštenega dopusta. Usoda je ukreuila svojeglavno: moja sicer šibka, a žilava narava, blaga pomo6 gg. zdravnikov — prijateljev učiteljstva — in napredek medicine je spravil mene izpod Aeskulapovega okrilja, a ti, Ljudevite, si prihitel iskat pomoči k njegovim služabnikom in — ne našel. . . Oesto naju je nehote združila usoda. Oba sva kmalu prestopila prag učiteljišča v Kopru. Stanovala vedno blizu skupaj, vasorala — o večeri mladostnih dni! — drug pri drugem, da ne zabim nikoli. Ti si prej obiskoval zgledno šolo v Idriji, potem realko in par letnikov pripravnice v Lju.bljani. Od tam te je vabila sreča v obližje vedno ljubljenih Kosez, rojstne vasi pri Ilirski Bistrici. Ti moj Bog ! Okusil si grenki kruh podučiteljski, organistovski, ga popustil in krenil popolnit študije na pripravnico. Vseh vzorov poln si dobil prvo in zadnjo skižbo — na Lozicah. v tistem prijaznem kotu vipavske doline, ki bi bil vreden najbolj romantičnega opisa izmed slovenskih krajev, ko bi ne razgrajala po njem tista strahovita burja. 0 Lozice, o starina, vzor rodoljuba in iskren prijatelj Ljudevitov, Tone Žvanut, mi smo ostali, KraDJca našega ni več! Prijatelj podnanoški, ali prešteješ, kolikokrati sva se krepčala samo midra pod gostoljubno streho ložiške šole, kako neprisiljeno je tekel pogovor, kako so bežale ure in prihi.ela noč, da nisva vedela kdaj. On, naš gostitelj, naš prijatelj, ki je znal in umel ugladiti med nami marsikako nasprotje, počiva pri sv. Križu! — Konservativen sicer po vnanjosti je imel v prsih napredno srce, podpiral napredne liste, volil, kakor mu je velelo srce, in zastopal napredno idejo moško, odločno, prepričevalno. Zato je bil užaljen, če sem trdil časih, da diši njegov Sol. okoliš po — cerkvenem kadilu. nNisem jaz kriv, Terjemi." Zares so se premenile politiške razmere v njegovi novi domovini ali njega niso premenile; ostal je neomajan, zvest nazorom svoje mladosti, zvestejši kot malokdo nas obupnežev. Ali naj hvalim tfoje uspehe v šoli? — Ni treba. Nebroj pohvalnih dekretov priča dovolj glasno. Ali naj pojem slavo tvojemu pri- jateljstvu ? — Čemu ? Venee nas je, nedoglednega konca venec sošolcev, znanceT, prijateljer, starejših od tebe za samega Abrahama, ki plakajo ob tvoji gomili : BZapustiI si nas mnogo prerano, dragi!" — Kaj naj še povem o tvojem življenju, ki je bilo tako čisto in lepo kot golobje ? — Kranjec — zares Kranjec! so se čudili tovariši primorski na učiteljišču: nekoliko počasen, vedno na pravem mestu, postrežlji^, dobrodušen, šaljiv, nikdar brez pipe ali vržinke, dober pevec in družabnik, izvrsten vzgojitelj, skrben sin in brat, ki je iskreno ljubil svojo domovino. čemu ta panegirk? Dež je prekinil silno sušo. Nebo se je odprlo in poslalo hladilne moči žejni zemlji. Vse je oživelo na novo. Kmetiču se je dvignilo sree, vrtnarju oživele strte nade, hribi so ozeleneli in doline: življenje se nam je vrnilo v naravo. Tudi tebi se je vrnilo, a y izboljšani, v izpopoljeni posodi. Strl si življenja — trpljpnja vezi, strl posodo telesa, ki ti je dolga leta provzročala samo boli. Sedaj zreš neoviran večno Eesnico, ki sva o nji govorila pred leti na topliškem pokopališču na Dolenjskem. Zato ni več suše, ni prevare, ni premembe v novi domovini. Navzlic slabemu vremenu se je zbralo nekaj tovarišev pred bolnico, ki so ti zapeli v slovo. Verjemi, da bi bili — pravočasno obveščeni — prihiteli v velikem številu sporočit ti poslednje pozdrave. Tvoji otročiči so odkraja vsi tvoji učenci; ti gotovo ne zabijo svojega preljubljenega u6itelja nikdar. Seme, ki si ga ti sejal, ni bilo samo — pro forma — odlikovano s pohvalnimi listi, to seme je vzklilo in rodilo sad, ki kaže uspeh svojega mojstra. Vzgojil si si malone poldrugi rod v 24 letih. Kdo od nas je ostal od začetka pa toliko let na enem mestu. Zdelo se mi je, da poje na Golovcu ptica pesem žalujko, pa so trdili ljudje: motiš se ! Priroda se veseli prerojenja. Menil sem, da se vije vrsta pogrebeev proti sv. Križu, a jaz sam v krsti s črnim križem pomagam peti: Miserere v dolgi črni vrsti neznanih tovarišev pevcev. Zasanjal sera, da 80 mi neznani sovražniki izpodbili noge in me priklenili tukaj pod Erim, da od daleč gledam, kako pada veja za vejo od debla nekdanjih junakov stare korenine. Fettich, Kranjec . . . Kdo pride zdaj ? — Stran, črne misli! — Ljudevit naš predragi, nepozabni, Ti si dosegel boljše žiyljenje. Na snidenje! Ave, anima pia! I v o T r o š t. * * * Prejeli smo še ta nekrolog: V zgornji vipavski dolini ob znožju sivega Nanosa stoji prijazna vas Loziee. Tu stoji ob stari državni cesti lični Mveri in omiki" posvečen dom, y katerem je prav vzorno živel od 1. 1884. učitelj Ljudevit Kranjec, blag in plemenit mož. Dne 14. avgusta 1908 popoldne ob 5. uri je umrl v bolnici v Ljubljani, kjer si je iskal zdravja od 11. julija 1908. V najlepši moški dobi je zapustil tedaj svojo iskreno ljubečo soprogo, svoje sorodnike, svoje tovariše ia prijatelje ter šolsko mladino, ki jo je Ijubil čez vse. Dragi pokojnik je t svojem življenju skozi več let prestajal grozne bolečine v desni nogi. Gnila mu je namreč kost v piščali. Že leta 1893. so mu zdravniki v deželni bolniei v Ljubljani izsekali kost, kolikor je je bilo bolne. Po srecni operaciji se mu noga takrat dobro ozdravi. Hodil je malce težko, o posebnih bolečinah ni govoril. Še v /imskem času, ko se ga je lotil revmatizem, ko so mu prsti na rokah tako otekli, da niti pisati ni mogel, je prenašal vse velike bolečine potrpežljivo in se niti ni veliko pritožil svoji zvestovdani soprogi. '* Prvi četrtek pretečene pomladi, ko je bil prost ponavljalne šole, se odpelje v Vipavo k zdravniku po izpričevalo, da bi šel, kakor običajno — v Toplice pri Eudolfovem. Med potjo se splaši konj, pokojnik pade z voza in se precej po glavi in po udih potolče. Od tega časa ni bil več prav xdrav. Noga ga začne zopet hudo boleti ter otekati. Prositi je moral še maja meseca za dopust, ki ga je tudi dobil do konca pretečenega šol- skega leta. V tem času je šel večkrat v Ljubljano po zdravniški svet. Dne 14. julija 1908 je postala bolezen taka, da je bilo treba zopet operaeije, ki jo je brez narkoze srečno prestal. Prve dni avgusta jjt. 1. se misli povrniti na ljubljene mu Lozice; prišla je ponj tudi njegova soproga. Hipoma se ga loti notranja bolezen na Iedvicah, ki mu po jako mučnem bolehanju pretrga nit življenja. Ljudevit Kranjec se je rodil dne 25. februarja 1859 v Kosezah pri Ilirski Bistriei. Njegovi starši niso bili imoviti, vendar so ga nekoliko šolali. Sam si je izhral učiteljski stan. Vstopil je na učiteljišče v Ljubljani, kjer je dovršil dva letnika z dobrim uspehom. Ker ga ni imel kdo podpirati, je moral leta 1881. žtudije ustaviti ter prevzeti službo pomožnega učitelja v Knežaku. Ko mu čez leto dni zatem sedanji poslanec in profesor Spinčič zagotovi državno ustanovo v učiteljišču v Kopru, gre septembra 1882. tja nadaljevat študije. Eoneem šolskega leta 1883/4. zadobi zrelostno in novembra 1887 pa sposobnostno izpričevalo. Dne 20. novembra 1894 se poroči s sedanjo vdovo Eeziko Era.DJčevo, ki je doma iz ugledne Žvanutove hiše na Lozicah. čeravno jima ni rosilo nebo otrok, sta vendar živela v najlepšem soglasju. Ljudevit Kranjee se je oklenil z vso vnemo izbranega si stanu. Pridno, restno, marljivo in natančno je deloval v šoli, kar je gospod c. kr. okr. šolski nadzornik I. Thuma vedno rad priznaval ter uspehe Eranjčeve na enorazrednici na Lozicah postavljal kot vzor. Pridobil si je bil s tem srea svojih učencev iii staršev; pa tudi tovariši so ga zbok Djegovega blagega in mirnega značaja radi imeli iu visoko cenili. Vrhutega ni pozabil svojih dolžnosti kot narodnjak. Eakev, hranjujoča n.jegovo truplo, hrani sedaj črna zemlja pokopališča pri sv. Križu v Ljebljaai, a njegpv duh plava visoko nad nami. Bodi mu -teinljicar lahka in blag nam njegof spomin l —a.