Poštnina plačana v gotovini.
CEN A MN 1.50.
LETO 1.	LIST	DOBRE	VOLJE	ZA	SLOVENCE	/	IZHAJA	DVAKRAT	MESEČNO	ŠTEV.	22.
Tek. račun pri Ljubljanski kred. banki, podr. Maribor št. 11.258. Naročnina: četrtletno din 9.—, polletno 16.—, celoletno 30.—.
Miroljubni kralji
V lEMTtU
Danes smo razposlali položnice; če bi jo kdo prejel, ki je že poravnal naročnino, naj nam oprosti bi si prihrani položnico za pozneje.
Uprava.
Prihodnja številka »T O T E G A LISTA« izide na Svečnic o, dne
2.	februarja t. 1.
Javljajo nam:
Dvu kopaču soli v Bochniji se raz-govarjata:
»Kaj praviš o našem Becku? Ali vedno ve, kaj hoče?
»Kaj bi tisto! Naših panov se pač včasih polašča p a niče n strah!«
Iz Winnipega v Kanadi javljajo: Nesreča. Lovec je mislil, da je smrtno zadel medveda, toda medved ni bil istega mnenja in ...
Iz Tokia na Japonskem javljajo: Naše operacije v srednji Kitajski so zaključene...
Trgovca Boldockega v Košicali je pred kratkim ogrizel popadljiv Maro-czyjev pes. Stvar pride pred sodišče. Sodnik pravi:	»Zdaj moramo
najprej ugotoviti, kdo je napadalec, vi ali pes.«
Angldži so imeli Včasih na svojih lokalih v Singapuru napise: »Psom in Kitajcem vstop iabranjen«. V zadnjem času pa postajajo Kitajci vedno bolj samozavestni, da celo nesramni, zato je predlagal neki profesor, da naj Angleži ne bojkotirajo samo vse kitajsko blago, temveč sploh vve predmete, ki so jih dokazano prej imeli Kitajci in so jih od njih prevzeli Evropejci, tako svilo, porcelan, papir, smodnik in kompas. Trdi, da predlog nikakor ni neizvedljiv. Svilo bodo odslej pač nosile samo dame, ki so tako bogate, da se lahko izognejo tudi temu zakonu, porcelan se naj nadomesti z barvanim steklom, pap r ni potreben, ker se da tudi skozi radio lagati, prav tako'že evropska politika precej časa izhaja popolnoma brez vsakega kompasa, kar se smodnika tiče, itak več nihče z njim ne strelja, temveč s strelivnim bombažem in v ostalem, v koloni juh itak nihče več ne verjame, da so belci iznašli smodnik.
OTROČARIJA
Mali Janezek vpraša: »Mama,, povej, ali so ljudje, ki hočejo, da bi bilo b o l j š e zato b o l j š e v i k i?«
sramežljivost
Neka Stara učiteljica'je prečitala v spisu nekega svojega učenca besedo »nag«. Vsa preplašena je prečrtala to besedo in napi-salfi nad njo »bos do vratu«.
D. Goflja:
Pesem o prepričanju
Prepričanje je taka reč, ki je popolnoma odveč, večini samo škodo trosi, izbrancem le obresti nosi..,
Prepričanje je muhasto, premešča te, da je grdo: z vasi naravnost do Prosvete, s Prosvete v Rovte kar med kmete.
Prepričanje je vladna reč, in v tem pomenu ni odveč: če fant si vladajoče družbe brez prošnje boš deležen službe ...
Prepričanje naj vam zato prihodnje čase tako bo, da vam bo vedno dobro biti, in vedno polne bodo r—oke ...
Razvaline
»Le poglej, s kakšnim razumevanjem nas opazuje!« ■ V ' »Najbrže je tudi on kak znamenit steber.«
D. Goflja:
Ni vsak
Vsak pravdač še ni odvetnik, vsak mazač še ni zdravnik, vsak, ki rjove, ni še pevec, vsak hinavec ni svetnik.
Kdor igra, še ni igralec, vsak škripač ni komponist, vsak gofljač še ni družabnik, puntar vsak ni komunist.
Ni vsak demagog politik, zabavljač ni kritik še, ni. vsak član človeške družbe človek s tem še davno ne.
Kandidat, ki izvolila ga neumnost je ljudi, dasi je izvoljen, vendar 'zvoljencc še davno ni...
POZOR, CENJENE DAME!
Vsem mariborskim damam se nudi izredna prilika, ki bo pomenila pravo revolucijo v modi in eleganci. Dekleta iz Hotinje vasi prirede v najkrajšem času tečaj za pravilno vezanje rut, na katerega vabijo p. n. mariborske dame, ki so se vrnile k noši svojih prababic.
»ZLATI VEK ŽELEZNIČARJEM PRIDE«
Pristojna ravnateljstva in direkcije so sklenile začeti z velikopotezno akcijo za izboljšanje položaja naših železničarjev. Prvo tako izboljšanje je — preimenovanje kolodvorov.
KAKORŠEN GOSPOD, TAKSEN SLUGA
Miha Gliha jc bil zvaničnik, katere kategorije pa ne vem več.
Kaj? Vi ne veste kaj je to »zvaničnik«!
To je neke vrste netopir — pol ptič, pol miš — med delavcem in uradnikom.
Ta zvaničnik Miha Gliha je bil malo trde glave in njegovi tovariši so si ga radi včasih »privoščili«.
Čeprav je bil Miha Gliha trde glave. pa je bil vendar zelo pobožen in veren. Pred kratkim je prišel ves obupan k spovedi.
»Gospod župnik, bojim sc za svoje izvejičanje!«
»No, draga duša, kaj pa je?« ■
»Gospod župnik, na železnici šo mi povedali, da bomo morali sedaj vsi železničarji pozdravljati »Salam alejkum«. Ali s tem ne bom grešil?«
Tobogan
»Če vidim tobogan, se vedno spomnim ofenziv generala L ranča.«
???
»Ker gre tudi na toboganu človek vedno naprej, naprej in vendar nikamor ne pride.«
Novo leto sc je rodilo iz milijona silvestrovanj, iz takih, ki jim pravijo »elitna« in takih, ki so zgolj »prosta zabava in ples«. Razlike ni med njimi nobene. Morda v toliko, da po prvih ponesnažijo ljudje pločnike v frakih in smokingih, po drugih pa v čisto prostaških »Tivar«-oblekah ... — Novega leta se* drži zlasti babje-vernost, ki pravi, da se ravna vse leto po tvojem zadržanju na dan Novega leta. Če si na Novo leto zaspan, boš spal vse leto; če te tlači na Novo leto nekaj, kar je nasprotje od zaprtja, ne potrebuješ vse leto »Franc Jožefove grenčice« itd.... Ker je pa na ta dan zmeraj vsaj zjutraj vse pijano, bi morali potemtakem vsi ljudje biti vse leto pijani, kar pa ne odgovarja resnici, ker tu pa tam človek sreča le kako trezno bitje ...
— Pojavile so se po mariborskih ulicah kmečke rute. Ne na glavah jajčaric ali kmetic, temveč nad frizurami tega, kar se imenuje »dama«. Temu dejstvu pravimo nemški »Ka-stengeist«. (Če nekaterniki prevajajo »šlager« s prelepo besedo »tol-kač«, bi z isto pravico lahko rekli »Kastengeistu« — »duh omare«...) »Kastengeist« pa je z omenjenimi rutami v taki zvezi, da je meščanka iz druge matere rojena, ko kmetica. Zato je svojčas nosila klobuk, ker je kmetica nosila ruto. Danes pa nosi ruto, ker nosi kmetica — klobuk ...
— Tudi cerkve prenavljajo. Stolnica naj bi ostala kar taka, kot je: v surovem stanju... Je vsaj linija
in stil v tem ... Surovi davki — surova cerkev...
— Ne veš ne ure, ne dneva« ... Namreč, če greš mimo frančiškanske cerkve in pogledaš na' uro. Sam Bog ve, kdaj bo o. o. frančiškanom ura bila? ...
— Znani karikaturist Kondor razstavlja • v Mariboru. Prepotoval je 36 držav, kjer je zbral obilo karikatur. Zdaj je prišel v Slovenijo, kjer ima obilo posla... Je pri nas našel gradiva za vseh 36 prepotovanih držav skupaj...
— »Vzgojno svetovalnico« bodo ustanovili v Mariboru. Obravnavala bo deco. Kazalo bi tudi ustanoviti »finančno svetovalnico«. Za državne uradnike in druge prevžitkarje ...
— Matura je bila te dni. V gledališču namreč. In v največji užitek dijakov. To je menda prva in edina matura, ki je dijakom v užitek, ker ne more nihče pasti in, ker stane samo 4 dinarje ...
— Kradejo in vlamljajo spet na debelo in ne glede na to, če si kaplan, ali župnik, če si katolik, ali protestant. Sicer je pa to lepa gesta gospodov tatov, da niso zagrizeni, kar se tiče vere. Drže se pač gesla: »Novac mio, koje vere bio!« ...
MAKS IN BOLHA
Maksa je pičila bolha. Vlovil jo je, prijel z dvema prstoma, jo nesel na dvorišče in jo izpustil.
Žena ga je začudeno vprašala:
»Zakaj je nisi ubil?«
»Tega ne morem storiti, ker teče v njenih žilah čista arijska kri.«
SLIKARSKA
Slikar: »Ti si prvi model, ki sem ga poljubil.«
Model: »Koliko modelov si že imel?«
Slikar; »Štiri: Steklenico s čašo, ribo, presekano bučo iu tebe.«
Ali je kdo, ki ne ljubi ženskih kodrov na navihani glavici?
Ali je kaj bolj ostudnega, kakor ženski koder v juhi?
Ničesar na svetu ni trajnega, edino izjemo delajo trajni kodri, seveda le glasom reklam naših frizerjev.
... »Si slišal o deklici, katere mati je šla v bridge-kurs, brat v smučarski kurs, sestra v francoski kurs, oče na v kon-kurs?«
Raška elektrarna
Ruška elektrarna daleč znana je, take na tem svetu več ne najdete.
Ena le malenkost malce ja kazi: da oh nje svetlobi kvariš si oči.
Ruška elektrarna, to je glavna stvar, nudi blagostanje, posel in denar.
Dandanes na svetu — ko gre vse naprej, v Rušah je - kot nekdaj - v rabi petrolej.
V Rusiji je na programu splošno očiščenje"
Čitali smo, da je pozabil mariborski kaplan večjo vsoto denarja, ne da bi prav vedel kje. Ubogi kaplan! Pa ne radi denarja, marveč radi iztresenega poklica. Postati bi bU maral profesor alt bančni ravnatelj.
TRNULČICA
Mati pripoveduje svoji šestletni hčerki pravljico o Trnulčici. Nazadnje pravi: »Ko je zbudil tako mladi princ začarano Tmalčico iz stoletnega spanja, sta živela srečno še dolgo let skupaj in imela mnogo otrok.« »Kaj res, mamica?«, se začjidi deklica. »Jaz pa sem vedno mislila, da sta se poročila.«
Srečno novo leto?
Koketiranje
»Čimbolj prihajam v leta, tembolj se dekleta zanimajo zame. Le poglej, ves internat me gleda.«
»Seveda gleda, ampak ne tebe! Tvoja ruta se vsem dopade.«
Oboževalka umetnosti
Ines (po domače bi ji rekli Neža) velja sicer za nedostopno, vendar je silno navdušena za umetnost Še bolj seveda za umetnike. Ko spozna, kako jo boža z očmi mladi, nekam nerodno plahi slikar Franjo, se mu namuzne v kavarni:
»Ali bi me hoteli slikati? Ne veste, kako iz srca obožujem vašo umetnost, gospod Franjo.«
Akademski slikar v blaženem zanosu:
»Ali smem res verjeti, gospodična Ines, v tolikšno blaženstvo? Vaš polt je kakor sama pomlad, vaše linije odsev najvišje popolnosti, vaše oči so kakor razodetje in vse vaše telo, gospodična, je nenadkriljiva umetnina —«
Sredi vneme dahne Ines:
»Ali slikate tudi akte, gospod Franjo?«
Akademski slikar šine kvišku in plane k telefonu. Ko se čez nekaj časa še ves razburjen vrne, je gospodični malo nerodno.
»Ali sem vas z neprimernim vprašanjem morda razžalila, gospod Franjo?«
»Nikakor ne! Samo prijatelju sem telefoniral, naj gre brž zakurit v moj atelje.«
»Krasno,« zagostoli Ines, »zdaj vidim, da ste res umetnik. Ali bo trajalo dolgo?«
Slikar nedolžno:
»Kuriva imam za tri dni, če pa vas bo volja, ga pri premogarju lahko dobim še za cel teden — na kredit.«
Iz Celja
BARIKADE V CELJU
V Celju imamo po ulicah barikade, — v spalnicah! pa revolucije. Barikade so snežene, — revolucije pa zakonske.
PREHOD V NOVO LETO
Celjani smo se v novo leto zelo različno drsali. Eni z mačkom, drugi brez mačka. Katerim bo novo leto srečnejše, pa ne moremo še videti, ker imamo vedno gosto meglo.
LAŠKO PIVO
Laško pivo, ponos naših birtov, neizpolnjene dnevne želje zakonskih copatarjev in deveta dežela državnih uradnikov! Dočakali smo te! Cekinasta je tvoja barva in pene kipeče, kakor grudi mlade devojke. Ali se je že rodil pesnik, ki te bo opeval? Še prej se naj rodi nekdo, ki bi te napravil malo bližjega državnim uradnikom...
TATOVI V CERKVI
Tatovi so vdrli ponoči v cerkev in pričeli snemati zlatnino in srebrnino. Preostal jim je le še zlat kipec na vrhu oltarja. Ker ga niso mogli doseči s tal, je stopil eden od njih na oltar in ga snel.
Tovariši so mu zaklicali:
»Kaj delaš, n&rečnež! Zakaj si nisi sezul čevljev, preden si stopil na oltar?«
»Molčite, tepci! Bog ne gleda na umazane čevlje, temveč na čisto in pošteno dušo.«
POLJUB
»Gospodična Mici, aii je res, da ima poljub brez brk okus po krompirju brez soli?« »Gospod, nisem še nikoli...«
»O, tega vam pa ne verjamem.«
»... jedla krompirja brez solk«
Prvi dnevi novega
leta v Mariboru
EAU de. Coloa
TOPLO N LEK'
KISLO MLEKO
(Spokorno premišljevanje ob dražbeni pro daji Strojnih tovaren in livaren d. d. v
Ljubljani.)
Eros inferl
(Peklenska ljubezen)
je naslov novi zbirki pesmi našega sotrud-nika Ivana Albrehta. Knjiga je vsebinsko zanimiva in elegantno opremljena. Dobite jo po vseh knjigarnah in stane broširan izvod din 10-—, vezan pa din 20—. Ljubiteljem izvirne slovenske knjige delo toplo priporočamo.
sti, blagajna pa take pozornosti', da/ je nekoč obtičala prazna. Tedaj je Štefanova žena v ogorčenju zahtevala ločitev, trgovina se je izpraznila in Štefan.Goba se je na vsem lepem zavedel na cesti kot siromak.
V takem stanju mu je ostal zvest samo še bratec kozarček. Res se je moral tudi iz njega razkošni šampanjec umakniti poniž-nejšemu dalrnatincu, toda teklo je vendar
— in to je bilo Štefanu poglavitno.. Nekoč kavalir najelegantnejših ljubljanskih lokalov
— je bil zdaj Štefan gost mestnega zavetišča za brezposelne, toda ostal je zvest vsaj
— vinu.
IKREDITNA BANK/!
BRITJE IN STRIŽENJE
V brivnico pride gospod v pijanem stanju.
»O-o-obrijte me!«
Brivec ga lepo namili, gospod pa je medtem že sklonil glavo in zaspal. Brivec ga obrije po eni strani, potem ga ipa oprezno zbudi:
»Oprostite, če spite, vas ne morem obriti.«
»Potem me pa o-o-ostrižite!« pravi gospod in znova zaspk
NESREČA
Predsednik okrožnega sodišča je pregledoval jetnišnico. V celici št. 3 je našel boljše oblečenega gospoda in ga vprašal: »Zakaj pa ste v zaporu?« — »Zamudil sem vlak.« — »To je povsem nemogoče, da bi vas radi tega zaprli.« — »Da, če bi ne zamudil vlaka, bi prišel pravočasno čez mejo.«
Tekoče obresti
Štefan Goba Je bil Se pred pičlimi desetimi leti ljubljanski milijonar. V vzorno urejeni trgovini je roj njegovih uslužbencev stregel občinstvu in — tako mimogrede — tudi sam sebi, da je bilo na vse strani prav. Štefan Goba je opazil nekatero nerednost in nerodnost, vendar je vselej blagohotno zatisnil oči. Bil je namreč srečen. Zagledal se je v gospodično Nado, ki sicer ni premogla tisočakov, pač pa iskre oči in gibko telo. In gospodična Nada je Štefanu vračala ljubezen in je (postala celo njegova žena. V taki sreči pač šef rad odpusti uslužbencu vsako napako.
Nekaj mesecev po poroki pa se je zgodilo, da je Štefan Goba zalotil svojo Nado s prokuristom. Takrat je padel iz nebes na trda zemska tla, vendar je ostal možak. Niti žal besede mi rekel ne ženi in ne prokuristu, pač pa j* odtlej pil, da je bito veselje. In gospodična Mici in Mira in Mara so bile deležne njegove posebne naklonjeno-
Pa se je naslonil na sam sveti večer, na ta prelepi družinski praznik, na mrzlo steno sive palače, ki v Ljubljani druguje nebotičniku. In kakor se je naslonil, mu je zdrknila glava prav na rol6 izložbenega okna, ko pride mirno vestni čuvar reda in miru, češ:
»No, prijatelj, kaj pa vi? Tukaj vendar ni polnočnice!«
Štefan, ves vrtoglav in pošteno okajen:
»Brez zamere, prosim. Poslušam samo, kako v banki teko obresti.«
Stražnik mu je posvetil v obraz in se je zasmejal. Poznal je življenjsko zgodbo Štefana Gobe.
Tudi Goba se je zasmejal. Poznal je svojo pot in je počasi odmotovilil v noč.
Komedija v tragediji
Na boben pri nas je že marsikaj šlo, kar nekdaj je čvrsto in močno bilo.
Pretepa usode sovražne nas bič, povsod s paragrafom kraljuje birič.
Ljubljančan pa vendar ne briga se nič, v dolgeh in težavah živi kakor ptič.
Če stroj ne uboga, naj vzame ga vrag, pahnimo ga složno na cesto čez prag.
Najprej Je ljubezen. No, potlej Je post, najprej Je veselje, za niim pa bridkost.
Kdor ljubi, pogubi naproti hiti, tako nas povestnica naša uči.
So v strojnih ljubili gospodje gospe, ki v mleku so kepale ude brhke.
Kaj njim Je bilanca, račun in profit, da le za ljubezen je dosti korit.
A kakor za soncem vihar se vzbudi, tako iz ljubezni gorje se rodi.
So z mlekom ljubezni šle strojne na kant, lepote je konec, razbil se je škant.*)
*) škant = goslk
Persiflaže in parodije
(Iz Krpeljevega predpustnega albuma.)
1.
»Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti,« bolj sc poniža bedak, ki začne ženski verjeti.
(Po Koseskem.)
2.
»Eno devo le bom ljubil, eni vedno zvest ostal,« kdor ko jaz je pamet zgubil, bo kot jaz — na glavi stal.
(Po Gregorčiču.)
3.
»Največ sveta otrokom sliši Slave,« zato pa Lahi, Madžari in Nemci jim krepko vol’jo vero in postave.
(Po Prešernu.)
4.
»Ak videl boš obraz v okviru zlatili las,« zaradi njega nosim dolgov cel tovor jaz.
(Po Aškercu.)
5.
»Biti slovenske krvi bodi Slovencem
ponos;«
pridno naj hrbet krivi, hodi pozimi
naj bos! (Po Koseskem.)
6.
Na goro, na goro, na strme vrhe na smučkah namazanih pari hite.
Z gora pa v dolino polomljenih roj v bolnišnice leze uživat pokoj.
Dekletom podjetnim trpljenja ni mar, samo, da le smuknejo kdaj pred oltar.
(Po Vilharju.)
USTANOVITELJA RIMA
Profesor vpraša:
»Kdo je ustanovil Rim? O tem smo zadnjič govorili. Dva sta bila.«
Vsi molčijo.
»Ali se res nihče ne spominja njunih imen? Pomislite malo. Prva črka je R, potem pa o ali e. Ali veš, Pavel?«
»Reumir in Celzij.«
»Kaj še! Ti povej, Mirko!«
»Robinson Crusoe in Petek.«
»Sedi tepec!« jezno zakriči profesor. »Povej ti, Izak! Prva črka je R, potem o, potem ...«
»Romeo in Julija!«
UGIBANJA JESENIŠKUH MAMIC.
»Radovedna sem, čemu nekateri zagrebški smučarji vlačijo smuči s seboj.«
»No, pač zato, da lahko ,smuknejo' — staršem izpred oči...«
Prav srečno, zdravo leto vsem dimnikar želi, veselja polne brente in čisto nič skrbi.
Če ogenj kje ugaša, ker saje ga more, če peša kje ljubezen, ker pufi jo teže;
če deklica v samoti ' brezupno hrepeni, če vdovica za možem v solzicah sc topi;
Notranjska
Oče Matevž v obmejni vasi na Notranjskem je dolgo hrepenel po županskem stolen. Intel pa je na desno stran zakrivljen nos. In nemara je bilo na očetu Matevžu še marsikaj krivega, ker so se ga občani tako dolgo branili.
No, končno so bile odstranjene ovire in premagani pomisleki, oče Matevž pa je postal župan.
Zjutraj po slovesnem dnevu jo maline oče Matevž, ki je bil tudi sicer veljak, oštir in lesni trgovec, kot novopečeni župan pogledat v gozd. 01) poti je več brezden, kakor je to pač značilno za kraška tla.
Na pol pota ga sreča bajtar Jernač.
»Kam pa, kam, oče župan?«
»Za nosom,« se jezno odreže veljak Matevž. Bajtar Jernač je namreč dolgo in vztrajno agitiral proti njemu. In še zdaj, da bi ga zlodej, skoči k županu in ga prime za obe roki hkratu, češ:
»Jejžeš Marija, potem pa pazite, da v brezdno ne padete, oče župan.«
Odsihmal pravijo, da župan Matevž nikoli več ne gre — za nosom.
kjerkoli kaj narobe pod streho se godi, tam: dimnikar vas naglo odreši vseh skrbi.
Vedo to Minke, Micke in Majde, Mojce vse, zato pa zadovoljne mirno in sladko spe.
Kar za vladarstvo svetno je moder, zvest vladar, to za srce in hišo je dober dimnikar.
D. Golila:
SMUČARSKA ELEGIJA
Zdaj tak je čas, da mlad možak si smuči natovori, in da1 se smuča vsepovsod: po hribu, bregu, gori...
Če kje osamljen je teren, kjer pusto in temno je, pa smučati sc dobro je z dekletom kakšnim v dvoje ...
Tedaj navadi marsikdo tak ženske se bližine, da smučati ne more več brez kakšne se dekline ...
In če deklina brihtna je, ne morebiti nora, tak smuča se, da smučar jo za ženo vzeti mora.
Tako povzročil smučarski tcmotni ta teren je, da skup se bosta smučala, skoz celo zdaj življenje ...
In marsikdo pozneje bo tega ocvrl po buči, ki dal mu hudo ženo je, ker je iznašel — smuči...
NEPOTREBNO RAZBURJANJE
Tine: »Lado je rekel javno, da sem največji lopov dvajsetega stoletja. Ali ni to nesramno?«
Miha:	»Prijatelj, zakaj se razburjaš?
Od našega stoletja je preteklo komaj 3S let: bog ve, kaj se še vse lahko zgodi v prihodnjih 63 letih.«
/
»Saj je lep tale ptič, ampak jajce leči pu le ne zna!!«
SE NE IZPLAČA
V gozdu pri Treh ribnikih je srečal-nek gospod staro ženico, ko je nabirala gobe. Sočutno jo je vprašal: »Kajne, mamica, življenje je težko. Ves ljubi, dan morate hoditi po gozdu in nabirati gobe, da jih nesete na trg in jih prodate za par dinarjev. Ali razločite vsaj, če sc nahaja med njimi kaka strupena, saj veste, da se lahko zgodi velika nesreča.« — »Moj bog,« mu je odvrnila ženica, »pri tako majhnem zaslužku se pač ne izplača, da bi se ukvarjala še s takimi malenkostmi.«
RAZSTAVE
Dugo sen Van nič ne pisa, gospot urednik. Ne zamerte! Meli smo koline. Kak te kcoj gre, pa kejko to dela da, bom Van driigokrat razloža.
Zaj bon poveda nekaj ot rastav. Negda sen misla, ke so rastave samo na jivah reč-ino iz snopov iz žita, el pa karuzinjai.
Pa- sen zagledno ednak v enih bojših caj-tingah fotografijo, ge so nekše same lepe frajlice svoje gole noge tak dol kazale, ke enemi tudi v zimi lehko vroče grata če bi to duže liika. Otspoder pa je stalo: Rastava lepih nog v Ameriki! To bi sc splačalo tak živo poglednoti, pa sen gvišen, ke bi vsak-ši Prlek rad vzejo takši greh na svojo dušo, čeglili smo na katoliški podlagi gor zrasli, kejko pa smo ne, pa so nan to vcepili. Bole vražjo bi blo, kaj bi naše te stare rekle, če bi dedi hodili kolen prešacovat.
Pri nas pa itak ka.i takšega nede! Naše Micke so ne tak, ke bi fsakemi svoje gole bedre kazale.
Pa postavimo v rastavo pač to, kaj mamo — našo vino.
Takša rastava se začne tak kak tiha meša z ofron. Pr vratah dobiš za par dinarof kupico, na sukjo pa rdeči pantl. S kupicoj greš lepo kakcpri ofri za svojim predjin možon, te pa glediš. ke se obiizavle, al pa zarežavle. Tiste bojše potelke si pač te zapuniš, da gda je že ednok večer, te se dobi za piti več kak po eno kafezlrco. To se te tudi nenok pozna. Po pet dedov se prime okoli šinjaka, kak snopi v rastavi, pa že zapopevlejo »Iz bratskog zagrljaja«. Glih toto pa si zapopevlejo za to, da so vinogradniki vsi bratje.
Hrvati, Banačani pa Dalmatinci največ svojega vina odajo nan Slovencon, mi pa smo našega tudi že začeli po flojsih pošilatl v Banat.
Plehači so začelj igrati ceperl-polko na kero še je Radecki plešo. Najbrže je to vzrok, ke je vse začelo skakati pa se suvati. Pesnice so se zabliskale v liifti, ena pa je doletela klarnetisti tak žalostno v brado, ke si je na klarneti miuitštikl odjo, zadji ton pa je bijo na mesti »ges« en turoben »cis«.
S ten pa je rastave konec.
V ŠOLI:
Učitelj: Napiši t tavek: Naša krava muka.
Učenec: Toda, naša krava ne muka.
Učitelj: Vsaka krava muka, tudi vaša.
Učenec: Naša ne!
Učitelj: Zakaj ne?
Učenec: Ker smo jo včeraj zaklali!
ROMANTIČNA ZGODBA
»Gospodična Mici, vedeti morate, da sem bil v svoji mladosti zelo lep fant. Zgodila pa se mi je velika nesreča: nekoč so prišli hudobni cigani, me ukradli in me zamenjali z drugim.«
Japonsko „prostovoljno“ notranje posojilo
Moda na ljubljanskem trgu
Od nekdaj je Ljubljana slovela in slovi, godijo tam vesele in slavne se reči.
Na njenih tleh pred časotn vršil se je kongres, od takrat pa do danes še mnogo, mnogo vmes.
PUTN IK
»Mamka, temu pravimo kurnik, ker stanujejo notri kure; tam, kjer piše Gutnik’, so pa same putke doma.«
Da tako mesto v modi vodilno ima moč, to dokazuje sproti nam dan in vsaka noč.
Na promenadi puder v oblake se praši, parfum, kolonjska voda človeku nos mori.
Vedo ljubljanske dame, kako je to in to, zato si pridno usta in lica barvajo.
Da bi še bolj moderne Ljubljančanke bile, na trg prav zadnjo modo razkazovat hite.
Tam branjevke v klobukih prodajajo fižol, ki v rutah ga kupuje gosposki nežni spol.
Če tale zadnja moda jim vrne pamet spet, Ljubljančanke rešile bodo ta nori svet.
Naše Ksantipe
Odkar je Sokrat šel po gobe, na svetu dosti jc Ksantip, nemara več ko na Gorenjskem je pravih čeder, dobrih pip.
Možička na vrvici sprevaja kakor psa, mesto sladkorčka včasih za deci, dva mu da.
Čevljarja za ministra Ksantipa naredi, gospoda za berača — kot pač se ji zazdi.
Ni jetika najhujša bolezen naših dni, Ksantipa, to je črv, ki grize nam moči.
Nemara bi kak padar lahko zdravila dal, če ne bi sam Ksantipi v naročje revež pal.
Zato žive Ksantipe kot že več tisoč let, dokler bo na kolena se metal moški svet.
PETROV BLAGOR
Peter lovi ribe v Dravi. Mimo pride Franc in ga vpraša: »No, koliko rib si že vlovil?«
»Če bi jih vlovil še pet poleg te, ki jo nameravam pravkar ujeti, bi jih imel ravno pol ducata.«
KNJIGARNA TISKOVNE ZADRUGE
Maribor, Aleksandrova cesta J3 - Telejon 25-45 Vse šolske potrebščine, knjige In revije po solidni ceni Knjigarna 1	Papirnica!
Izdaja in urejuje: Božo Podkrajšek v Mariboru. — Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Božo Podkrajšek, Maribor, Cvetlična ul. 12. Tiskala »Ljudska tiskarna« v Mariboru. — Za tiskarno odgovarja V. Eržen v Mariboru.