199
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
I.
Stric Prokl in njegovi klijenti.
ha!« je rekel Prokl držeč se za strešico svoje kape, zato ker
' mu jo je hotel odnesti razsajajoči veter, »aha!...  danes jih
je mnogo ... Menda se zato tako trudijo, da bi v ponedeljek
popivali . . .«
Noč je bila mesečna, skozi pretrgane oblake je pogledoval
polni jesenski mesec ter se zrcalil v majajočih se valovih lesketa-
joče Mste.
Samo izkušeno Prokljevo oko je moglo videti raz približno dvajset
sežnjev visok breg to, kar ga je videzno tako razradostilo. Na prosti
pogled so to bile samo črne pike na vodi. Z njimi je bila posejana
reka tostran in onstran.
200 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
Veter je zlobno majal drevje sosednjega vrta, piskal okoli ka-
pelice Svetega ključa in tako mršil osivelo Proklovo brado, da je
le-ta moral parkrat obrniti vetru hrbet, da jo je zopet spravil v red.
Treba bo golobčekom pripraviti gostijo!« je zaključil starec,
polagoma idoč do rova in zavivši v stransko ulico okrajnega mesta
B., ki se je vila navzgor, tjakaj, kjer se je na vrhu blestela bela,
zidana cerkev, jednaka devi v svatovski obleki. Lunin svit jo je raz-
svetljeval vso, tako da ni bilo vidno niti jedne sence na njenem
dražestnem telesu, kakor ne vidiš ni jedne grbice na prekrasnem
mladostnem obličju. No, zato pa je pošev na dolgi, nizki stavbi
mestne bolnišnice ležala črna, trikotna senca, lomila se po steni,
plezla po zemlji ter izginjala v mraku. Na drugem koncu mesta, v
zvoniku stare stolne cerkve, je resnobni zvon odbil jednajst.
Prokl je izvlekel veliko srebrno žepnico, jo gredoč obrnil proti
mesecu in se prepričal, da ne greši ni za minuto. Šel je še nekoliko
korakov in potem vstopil skozi vrata dolgega plota, ter šel proti
hiši, iz čije zaprtih zatvornic se je videla luč.
Na dvorišču, na levo, je otvoril duri iz povoščenega platna in
z železno kljuko ter stopil v nizko, prostorno izbo z vinsko omaro na
desni in z množino miz, okoli katerih so bili postavljeni nizki stoli.
V izbo so vodile še druge duri, precej večje od teh, skozi katere je
Prokl komaj privlekel svojo obilno postavo. Nad njimi, na vnanji
strani, je visela navadna rdeča deska z napisom: »Pivnica«.
Ta deska je sedaj vsled vetra nemirno trkala ob steno, ali stric
Prokl je vedel, da ona ropoče le za to, da bi »strašila«, a vtrgati
se ne sme.
Prokl je bil sploh človek, ki se je zanašal na se, jeden onih
ruskih ljudi, ki se zanašajo največ na »morda«, nekako uverjeni, da
jih ta ne izda: Na, »morda« je on odprl krčmo, ki mu je donašala
sedaj tak dobiček, s kakoršnim se ne more ponašati vsak potrograjski
gostilničar, na, »morda« je jel tržiti z žvepleno rudo — in tu je vse
šlo, kakor po maslu. Glavna Proklova skrivnost je bila v tem, da
se je znal vesti. S to najvažnejšo pozemeljsko modrostjo je bil ob-
darovan od prirode. Sicer pa so mladiči jaroslavskih »orlovih gnezd«
vsi taki. Po vsej Rusiji so vidni njih dolgi karakteristični nosovi,
vedno vohajoči po vetru ...
Tri svetilke na stenah so skopo razsvetljevale notranjost krčme.
One so metale velike sence ter izpuščale iz zakajenih stekel črne
niti vsakokrat, kadar se je veter uprl v vetrnice, grozno jih stresal
in Bog ve skozi kake poke se priril v sobo.
A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. 201
Najbolj zanimiv je bil pod radi svoje naprave. Le-ta je bil
proti sredini povešen in tu se je nahajala nevelika votlina, pokrita
z mrežo. Vmazano-bele deske še sedaj niso bile povsem suhe. Tu pa
tam so se videli sledovi nedavne mokrote. Na tleh, preko luknje, je
bila položena metla.
Vstopivši je Prokl prisluškal, potem iztegnil roko za visok pult,
v katerem je hranil izkupljeni denar. Od tam se je takoj začul ža-
lobni vik, a zatem je skočil kvišku droben deček. Zaspani njegovi
očesci sta izraževali strah, z roko se je držal za uho.
»Ne spi!« ga je pokregal Prokl, »ne žreš za to gospodarjeve
hrane. A jetra si narezal?«
»Narezal, Prokl Ivanič!«
»Debelo menda?«
»Nikakor ne, tanko.«
»Pokaži.«
Fante je skočil v kot in ne brez truda postavil predenj košaro,
polno črnih kosov.
Stric Prokl je vzel jeden kos v roke, potem drugi, tretji, pri-
merjal jih in metal narobe.
»Predebelo; še tanjše je treba. A kruh?«
»Tudi kruh je narezan.«
»Alo, pokaži!«
Sledila je ista procedura, vsled cesarje bil tudi kruh predebelo
narezan. Prokl je sel in zadremal.
Mahoma se je zunaj pred hišo razlegal šum. Fantin je vrgel
metlo, katero je vlačil po tleh v kot in planil za pult:
»Prihajajo! . . . Prokl Ivanič, prihajajo! . . .«
Prokl je zasmrčal, potegnil roko po obrazu in iztezaje se, vstal.
Prav isti hipec so se odprle vhodne duri in v sobo je stopil
človek visoke rasti, krepak in močan. Njegovo lice je bilo bledo in
od strani je imelo nekaj občega z volčjim gobcem. Nazivali so ga
itak »Volkan«. Vsa polovica njegove obleke, začenši od pasa nizdol
je bila mokra kakor utopljenčeva, in je ploskala od vode. Voda je
kar v potokih lila iz nje, no, to ni ga prav nič motilo, kakor je bilo
videti...
Za njim se je privalila cela truma.
Tu so bili starci, ženske in celo otroci. Vsi so bili mokri. Plos-
kanje po vodi je zaglušalo govor in voda je z raznih stranij v po-
tokih tekla v mrežo.
Že je bilo povsem tesno, vsi stoli krog miz so bili posedeni, a
ljudje so še vedno prihajali in prihajali.
202 i
Bogomila : Srečen in nesrečen. — Grilček : Iz dnevnika male gospodinje.
»Privleči pletenice !« je ukazal Prokl svojemu pomočniku, in čez
nekaj minut je bila krčma tako natlačeno polna, da bi ne moglo
med ljudi pasti niti jabolko. Pivci so sedeli na stolih, na pletenicah
in celo po tleh, in slišal se je smeh, razlegalo se zahtevanje vodke
in jeter. (Dalje prihodnjič).
226
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).
II.
Stric Prokl v ulogi „osvoboditelja".
ovekševalo pa je originalnost teh ljudij še to, da je poleg vsa-
kega človeka ležala platnena vreča, trdo zavezana in takisto
mokra ter blatna.
Kraj sten je slonela cela vrsta korcev na dolgih drogih.
Ko so bili potolažili prvi glad in se je jelo razlegati zopetno
zahtevanje butiljk in kupic, naslonil se je Prokl na pult in glasno
kriknil :
»Hej, bratje, kdo se osvobodi?«
Iz početka je vse utihnilo. Potem so se zaslišali glasovi. Poka-
zalo se je, da se želita osvoboditi nad dve tretjini vse družbe, ali
vsi ne.
»A kaj pa vi?« je uprašal Prokl ostale. »Ali mislite peljati v
tovarno? Ali ste si konje kupili za vožnjo?«
»Kaj to tebi mar!« se je oglasilo precej nekaj glasov.
»Že prav!« je dejal Prokl, v tem ko je zgrbančil sive obrvi.
»Le vodko (žganje) mi morate danes plačati, čakal ne bom več.«
A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. 227
»Smo li mnogo zapili?« je vprašala neka ženska.
»'Mnogo ali malo, plačati morate...«
»Kaj to,—^ saj tudi plačamo!« je odločno odgovoril veliki mož,
čegar obličje je spominjalo na volka.
Prokl se je urno ozrl vanj in obmolknil, prestavljaje na pultu
kupice. Volk je umolknil.
»A če nočeš osvoboditi se, kako boš plačal nocoj ?« je vprašal Volk.
»Tebi?«
»Ne meni — a vsem... jaz hočem — sam računiti s teboj!..«
Med pivci se je zaslišal odobravajoč hohot.
»No, če je tako... potem ne vzamem od nobenega nič... vle-
cite vse v tovarno ... tudi žganja več ne dam ...«
Po teh besedah je nastal dolg molk, potem se je začelo šepe-
tanje vedno gosteje in gosteje, kakor da bi veter šumljal z listjem.
Kmalu pa je iz šepetanja nastalo vpitje, in precej potem se je
v krčmi razlegalo tako razsajanje, da je kar po ušesih zvenelo.
Prokl je nepremično sedel za pultom in podprt ob komolec
delal se, kakor bi dremal. V istini pa je ves čas poslušal in izpod
roke mirno opazoval pivce.
Videl je, kako so se porivali, kako se plazili in hodili iz jednega
kraja v drugi, mokri, gladni ljudje, a delal se, da nič ne vidi in se
za nje niti ne meni.
Spor je postajal vedno živahnejši in glasnejši. Drug je zmerjal
drugega. Zlasti pa so se iz šundra čuli rezko kričeči ženski glasovi.
V kotu so se že jeli tudi pretepati, a nekateri so jih takoj
razgnali.
Prokl se je obrnil.
»Hej, gospođici! Mir, pojdite spat... Jaz ne bodem zavoljo vas
bedel vso noč... Iz dobrosrčnosti imam po noči krčmo odprto, kar
bi prav za prav ne smelo biti, saj menda veste ?... Še kazen lahko
plačam za to... Premišljuješ, kako bi ljudem dobro storil... jih segrel
in jim dal zreti, a oni!...«
Stric Prokl je obupno mahnil z roko, in ker je nastala tišina,
spet sedel na svoje mesto.
»Idi, Sarmatov, idi« — priganjal je nekdo nekoga.
Zdajci je težko vstal moker, mlad človek z izhujšanim licem ;
črte njegovega obraza pa so bile krasne in inteligentne.
Pristopil je k pultu in obstal.
»Kaj pa misliš stric Prokl, ali imaš še kaj vesti?«
»Imam jo, ,gospod', imam...«
»Videti ni, da bi jo imel...«
228 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
»Nataknite si naočnike... Saj ste prišli v naše mesto z očali...
Pomnite... Ščipavce ste nosili!«
,Gospod' se je premagal in z mirnim glasom nadaljeval :
»Striček, sedaj se ne govori o ščipavcih...«
»O čem pa?« je brzo prekinil krčmar.
»O čem? Poslušaj torej: ako bi ti, stari pes, stal zjutraj od
sedmih pa do sedaj do pasu v vodi, delal s korcem, potem bi spoznal,
kakšno ceno bi morala imeti žveplena ruda... Tovarna plačuje po
rublju in še više za pud*), a ti plačuješ po petdeset do šestdeset ko-
pejek. Je li to pravično?... Ker je ne moremo nesti štiri milje daleč,
izkoriščaš se s tem... Včeraj si dajal že štirideset, a danes koliko daš ?..«
»Danes pa ne dam ničesar, poberite se mi danes s svojo žve-
pleno rudo ... Akd* zavod kupi, nesite ga tja, a čujte, kaj vam sve-
tujem: napravite si tu-le na bregu tovarno v obližju... Denarja imate
dovolj ! Kaj bi se več menili ? ... «
Odgovora ni bilo.
Vsi so vedeli, da si je Prokl zadnja leta tako opomogel, da se
je zvezal s tovarno ter pošiljal tja vsak dan gotovo množino žveplene
rude (radi izdelovanja kisline in »cveta«). Cena pridelku je bila tako
dosti nižja, ker je bilo delavcev na izbero. Zato so vsi izprevideli,
da je borba ž njim brezplodna.
Ne le oni, ampak tudi celi rodovi teh dobrovoljnih sužnjev, ki
so nad štiriindvajset ur dolgo prebili v vodi, so morali se pokoriti.
Znali so i to, da se ne pečajo le oni, — zakotni B—ski prebivalci
s to obrtjo, ampak da je navzdol po vsi Msti ob pekočih julskih
dnevih in burnih oktoberskih nočeh vse polno jednakih delavcev. Z
njo se ukvarjajo razni berači, pijanci in prognanci, katere neprestano
vozijo v mesto B., kakor da je le-to nekaka Kamčatka, a ne mesto,
oddaljeno od Petrograda približno dvesto vrst.
Zvepleno rudo kopljejo v Msti tudi uboge babnice, žene pijancev,
izprijene ženske, delajo pa tudi otroci, ki jedva dvigajo korec s po-
sinelimi, drhtečimi ročicami...
Grozno je to delo.
Ondi-le na gori, vštric cerkve, stoji bolnišnica, ki je vsikdar
natlačeno polna teh ljudij. Med njimi ne razsaja ni mačuh, ni davica,
pač pa je razširjen poseben (kakor nazivljajo zdravniki) B—ski protin
nog, z vodeno oteklino, kakor da se voda, v kateri oni prestoje
mnogo ur na dan in tudi noči, vsesa pod kožo.
Napričkavši se s Proklom, je ,gospod' Sarmatov dobro vedel,
da ako on danes ne proda svoje vreče žveplene rude, potem mu ne
*) Pud je utež. En pud je 14O funtov.
A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 229
da Prokl ni jeter ni žganja, da bi mogel nesti svoji bolni Ivanki, ki
se je bila te dni prehladila.
Spomnil se je tega Sarmatov in se ozrl nazaj. In mahoma so
se vzdignili vsi kakor jeden človek — in začeli metati k mizi težke
vreče.
Prokl je vzprejemal blago kar na pogled, brez tehtanja in treba
mu je priznati, da se je malce motil, dasi seveda v svojo korist.
Ko je prišla vrsta na Sarmatova, da bi prejel denar za svojo
žvepleno rudo, je stal poleg njega »Volk«, ki je najpreje sunil njega,
potem njegovo vrečo...
Sarmatov je dejal jezno :
» Pazi ! «
»Saj pazim,« je povzel »Volk« stiskaje pest in gotovo bi jo bil
uporabil, da ni v isti hip iz kota pristopil debeluhast orjak z dolgimi
na ramena visečimi lasmi.
»Hej, volkulja!« se je hripavo zadri ta in takisto pokazal pest,
rdečo in prav nič manjšo od glave teden starega deteta.
Imenovali so tega človeka »Djak«, in ne le radi njegovih dolgih
las, ampak tudi zato, ker je bil nekdaj zares dijakon, pozneje pisar,
zatem solicitator i. t. d., s kratka : prešel je vse stopinje trpljenja v
življenju, dokler ni s Sarmatovim vred bil prognan iz stolice...
Zazrši Djakovo pest, je »Volk« ostavil Sarmatova ...
Zunaj Proklove krčme se je tolpa mokrih ljudi razpršila po
Pesčanoj ulici.
Sli so po dva, po trije skupaj, tiho se pogovarjaje. Razdavali
ste se dve imeni: strica Prokla in Sarmatova, a Sarmatov je koračil
samcat po stezi tik prekopa, in kakor se je videlo, je bil utopljen
v premišljevanje. Storivši še nekaj stopinj in zamahnivši malomarno
na dva, tri klice, ki so se razlegali za njim, je hitro izginil v vežo
polurazrušene kolibe. Kočica ta je bila na prvi pogled videti povsem
nesposobna za stanovanje. No prišedši na nesnažno dvorišče, na ka-
terem so se pri luninem svitu videli obrisi nekakih kadi, s počenimi,
kvišku štrlečimi obroči, je Sarmatov oprezno otvoril cvileče duri,
katerih deske so na raznih krajih bile -nabite z železnimi, dolgimi
kosi. V stanovanju, kamor je takoj stopil, je bilo tiho in temno.
Mesečina, padajoča skozi krivo, motno okence, je delala po tleh
svetel pramen do druzega kota, kjer je na kupu slame ležala ženska,
zavezana v pestri robec in odeta s polukožuhom. Vse pohištvo je
obstojalo iz velike mize sredi klopi pod sveto podobo, dveh stolov
ter skrinje pod palicami z borno šaro, sredi koje se je odlikoval
polustrti samovar. Takoj za durmi na levo se je videla cela vrsta
230 A. Cjehanovič : Mstinslii močeradi.
polic s korci razne velikosti ; le-te so sezale čisto do stropa. Na vrvi
okoli peči so se sušile nekake cunje.
Sarmatov je snel kapo, jo obesil na klin in že je hotel stopiti
h klopi, na koji je ležala volnena zimnica in enake blazine, ko se je
v oknu cingljaje zdrobila šipa in prav mimo njegovih senc je v izbo
prifrčal težek kamen ali kos žveplene rude.
Tiho ječanje, komaj slišno iz kota, se je izpremenilo v krik, in
bleda ženska senca se je preplašeno vzdignila se svojega slamnatega
ležišča.
Mesečni soji so zdajci padali naravnost na njo, in jasno je bil
viden ves strah, naslikan na mladem obličju in v velikih prelepih
očeh.
»Andrej, kaj počenjaš?« je vprašala ona.
»Nič, nič, jaz sem tu,« je odgovoril on.
»Kdo'je pa šipo ubil?«
»Kdo drugi nego »Volk« !...     ,
Ženska je ječe omahnila zopet na slamo, a Sarmatov je hitro
izginil iz izbe. Ulica je bila pusta. Samo v daljavi se je premikala
poslednja skupina ljudi, in nek tolst človek je, zaostavši za drugimi,
šel počasnih korakov.
»Djak!« ga je poklical Sarmatov.
Mož je obstal in odvrnil :
»No, kaj bi rad?«
»Nisi videl, kdo je vrgel kamen v naše okno?« je vprašal
Sarmatov.
»Kakšen kamen pa?... Sedaj? Ravnokar?«
»Da, baš ko sem stopil v kočo ...«
»Nisem videl... šel sem zadi... A kdo pa drug, če ne Volk.«
Djak je seguii pod raztrgano kapo, se popraskal po glavi in
dostavil še čmerneje :
»Pazi, brate, čuvaj se ga . . . Pa tudi svojo Ivanko bolj čuvaj
pred njim.«
In oba sta še malce premišljala in potem, kakor razkačena
drug nad drugim se razšla-.
Djak je bil danes nekako posebno slabe volje.
Sarmatov se je vrnil v izbo in, stopivši v kot, se nagnil nad
bolnico. Njeno dihanje je bilo neenakomerno in hropeče.
Sarmatov, pozabivši celo preobleči se, je sedel, kakor je bil, do
pasa v mokri obleki, kraj slamnatega ležišča ter, sklenivši roki preko'
kolen, se globoko zamislil.
A. Cjelianovič : Mstinski močeradi. 231
III.
Pregnanec.
In glej, njegove misli so se od bolnice malo po malo prenesle
na njega samega, na njegovo prošlost in so prehitele druga za drugo
grde, malone strašanske slike ...
Andrej Nikolajevič Sarmatov je bil rodom iz stare plemenitaške
rodovine.
Roditelja sta mu zgodaj umrla in mu nista zapustila nikakih
sredstev ; kajti oče je bil strasten kvartač in je vse zaigral. Vzgajal
ga je stric.
Ta stric je bil bogat samotar, živeč razkošno v samotni hiši,
kjer sta bili stričniku odkazani dve sobi v nižjem nadstropju. Tu je
Sarmatov preživel v družbi starega guvernerja tako dolgo, da je
stopil v vseučilišče. Nekega lepega večera se je pa starec ihteč po-
slovil od njega.
Stric ga je odslovil radi nepotrebnosti. Pač res, mari je mlademu
dijaku bil potreben guverner?
No vendar to ni bil razlog odpovedati starcu, ki je živel celih
dvanajst let v hiši.
Uzrok je bil bržkone drugi. Stric ni mogel trpeti moža, a po-
slednji ni ljubil strica in parkrat, kakor se je spominjal Sarmatov,
se je guverner pritoževal zadnja leta v tem oziru proti njemu, na-
ravnost imenuje strica starim seladonom (ljubitelj žensk) in človekom,
ki je surov in pripravljen na vse. Morebiti je to prišlo na ušesa
»seladonu«. Bodisi kakor hoče, ali starec je preminil, zadnjikrat po-
novivši tisti dan svojo staro frazo, kazoč s prstom na gornje zobe :
»On je zloben, razuzdan človek« in pristavil: »varuj se njegovega
upliva, on ti bode na kvar.«
In starec je imel prav.
Ko je bil Sarmatov v tretjem tečaju univerze, se je zaljubil.
Predmet njegove strasti je bila revna deklica, no, izredne kra-
sote ; živela je z materjo vidno skromno in, kakor se je videlo, bila
mu je naklonjena, — no — prišlo je, da je namesto nameravane
idilične ženitnine, ona jela dobivati j^odporo od strica, kateremu je
nečak nekoč razkril svojo namero. In izteklo se je tako, da se je
med starcem in gojencem vnel hud prepir, vsled česar je bil Andrej
Sarmatov izgnan iz stričeve hiše ter začel zbok gorja popivati in
zapravljati svojo itak pičlo dedščino, katero je bil prejel, ko je postal
polnoleten. - . ,
232 Kristina : K slovesu, i
Precej je ostavil vseučilišče.
Novci so bili pošli. Začel se je klatiti okoli, prišel, sam ne vede
dobro kako, v družbo mladih ljudij, ki so bili mahoma aretovani in
iztirani, a ž njimi vred so iztirali tudi Sarmatova. On ni znal, kam
so odposlali ostale, ali njega so poslali v mestece B. in ž njim je bil
zajedno pripeljan tudi razdijakon.
Težek je položaj prognancev v okrajnih mestih. Ako imajo le ti
kolikor toliko svojega lastnega premoženja, potem še položaj ni tako
bridek, toda gorje revnemu prognancu : tega čaka ali strašansko po-
tepuško življenje, ali pa težko vsakdanje delo.
Osobito surovo pa se kaže ta kazen za izobražene, inteligentne
ljudi...
Vsled obupa postanejo ti ljudje tako zlobni, da prekašajo naj-
bolj zagrizene lopove se svojo naglostjo in cinizmom.
Prebivalci B—skega mesteca in okoličani se gorko pritožujejo,
da so bivališče v njih tihi Palestini izpremenili v kaznilnico, no, zato se
raduje krčmar Prokl in mestni tvorničarji, zlasti oni od žveplene rude.
»Popiva, popiva«, pravi krčmar Prokl, »potem pa zleze v ma-
tuško Msto po novce.«
Sarmatov se je nekoliko dalje nego Djak ohranil neodvisnim.
Pomagaje poslednjemu z nekimi groši, ki so mu ostali še od »prejš-
njega«, je bil kmalu primoran prodati obleko, kar se je zgodilo že
tedaj, ko je Djak vsled pomanjkanja zlezel v vodo in je dokaj uspešno
delal s korcem, svetuje i njemu ukreniti takisto.
Ali dokler so po žepu žvenkljale kopejke, se Sarmatov ni maral
ukloniti. No, slednjič je vendar pristopil v vrsto B—skih rudokopov.
Poslednji belič je bil izdan. (Dalje prihodnjič).
246 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).
IV.
železna starka in njena hči.
armatovu je še živo v spominu tisti dan.
Sel je po Mstinskem obrežji — prav za prav v mestecu B.
ni nikakega obrežja, bregi se naglo obsipavajo in le tu pa tam
raste hirajoča trava, kakor po celi nje strugi ; — no navada je bila,
da se je zvalo obrežje.
Bil je hladan jesenski večer. Msta je gnala svoje motne valove
preko drobnega kamenja, peneč in žuboreč nizdolu po strmem bregu.
Rosil ja hladan, droben dež. Bilo ni zunaj skoro nobenege člo-
veka. Le od daleč je zaropotal voz in takoj izginil za vrati, od koder
se je čulo besno, hripavo lajanje psov.
Sarmatov je čutil, da je moker do kostij in da je premočil tudi
noge. Njegovi črevlji so bili že dolgo raztrgani, in skozi ljukne je
sedaj lezlo hladno polzko blato.
Spodaj v vodi so delali ljudje.
Začel se je tiho spuščati z rova, in iskati prikladnejšega mesta...
Njegovi roki sta polzeli po mokri, lepeči se prsti. Parkrat je
padel v znak, vsled česar je bil po hrbtu ves blaten.
Na tak način se je bil priplazil do vode in se nahajal kake tri
stopinje od Djaka, katerega je videl že z vrha.
Ta je že stal v vodi čez kolena in vrtel korec z zlomljeno pa-
lico in ljukničasto mrežo, očevidno izposojeno od kakega usmiljenega
delavca.
Sedaj, ko je stal tako blizo teh, dvoživkam podobnih bitij, je
imel Sarmatov priliko si jih dobro ogledati. Najčudneje se mu je
zdelo, da so bili ti ljudje, stoječi dopasno in doprsno v hladni, je-
senski vodi, oblečeni kolikor možno toplo.
Vsi so imeli na sebi nekaj vatnega, a glave ženskih so bile
zamotane kaj krepko v raztrgane, no takisto tople rute.
Zdelo se je, da so se hoteli ubraniti vodenega mraza se svojimi
vatnimi cunjami, čisto pozabivši, da bi bilo treba delati baš narobe.
Uprav Sarmatovu nasproti je stal doprsno v vodi suhoten, no
vidno atletično vzrasel človek ter pušil ogorek jako močne papiroske.
A. Cjehanovič : Mstinsld močeradi. 247
Dolgo golido je postavil navpično zraven sebe tako, da je bil
korec kvišku, drog pa v vodi ter jo držal tesno pod pazduho.
Pljuval je v vodo, kazal svoje močne zobe in se krohotal Dja-
kovi neokretnosti in drhtenju, ki se ga je jelo loviti vsled nevajenosti.
Te le črevlje obuj . . . Nič jih ne štedi. Do Velike noči jih
itak po krčmah raztrgaš! ... Za Boga, le obuj se, pa stopi glo-
bočje . . . Glej, kakor jaz ! . . . Tu je i rude —• v izobilju ! . ..
Dijak je molčal ter se tresel, dihaje vase vzduh z zategnjenim
jednoličnim zvokom.
Na levo od njega sta se prepirali dve ženski.
Jedna njiju že priletna, v vatni kočemajki in tesno zavita v ro-
bec je stala najglobokejše v vodi. Voda jej je sezala skoraj do ram,
no korec v njenih železnih rokah se je neprestano pogrezal v vodo.
Druga je bila mlada, vitka deklica v čedni obleki in ruti.
»Dovolj! Mamica! Pojdite vendar!« je zategnjeno govorila ta s
prosečim zvonkim glasom: »Lejte, kako vreme!«
»Odlazi! Ne moti!« je surovo odvrnila starka, toda v tej suro-
vosti je zvenela materinska nežnost in požrtvovalnost . . .
»Da, mati, dosti ste nabrali, tri pude menda bo?«
»Kaj to tebe briga!«
»Bojim se, da bi se prehladili!«
»Deset let se nisem prehladila ... Idi! Idi! Pridem precej, poglej
raje za samo varom«.
Deklica je pri teh besedah stopila z jedne noge na drugo, pre-
maknila se neodločno, kakor bi namerjala oditi, obrnila se zopet
in rekla :
»Ma-a-amica! ... Za Boga, čas je! . . .«
Mati ni odgovorila ničesar, le plivkanje korca je postalo po-
časneje, a ruda je padala glasneje v koš.
Med tem časom je mož s papirosko zagledal Sarmatova in se
zahohotal . . .
»Glej, z merikanske gore je prišel še sam vrag . . .«
Tudi Djak se je obrnil in dejal:
»Aha, prišel si vendar . . . Davno je bil že čas!...«
Obe ženski sta onemili in ozrli se takisto v novega prišleca .. .
»Si dobil korec?« je vprašal Djak.
»Ne«, je odvrnil tiho Sarmatov, »kje naj bi ga dobil?«
»Hm, kje... ko si imel še nekaj denarja, sem ti prigovarjal:
kupi korec, pa ti si le mislil, da ti bodo pečenke z neba letele . . .
Tu ni nič z gosposkim življenjem ... Bil bi gospod, če bi imel novce,
a ker jih ni, tako pa . . .«
248 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
»Kaj, je mar li on gospod?« je vprašal zasmehovalec, v kojem
je čitatelj bržkone spoznal Volka že po zobeh.
»Gospod!« je odvrnil malomarno mahnivši z roko Djak.
»Fej te bodi! kak veljak se je priplazil!«
Nekdo se je zasmejal nedaleč od tam.
Sarmatov je nabral obrvi in si mislil: »pač res, čemu sem pri-
šel semkaj ?« ,
Ves dan ni ničesar jedel, pa tudi včeraj se ni mogel za po-
slednje tri kopejke najesti dovolj.
V glavi se mu je vrtelo, nogi sta se mu sibili od slabosti.
Sedel je na mokro travo.
Še nekaj so govorili poleg njega, smejali se, ali on jih že ni
poslušal, topo zroč v vodo, ki je pluskala ob njegovih nogah.
Mahoma je nekdo stopil k njemu. On je instinktivno vzdignil
glavo.
Bila je ona deklica, ki je prigovarjala materi, naj  gre  domov.
»Korec ti bom dala jaz! Pridi v Peščeno ulico — in se oglasi
pri Železni Mariji ali Praskovji . . . Slišiš . . .«
In tesneje zavivši se v ruto, je urno odšla. Tisti »ti«, izgovor-
jen s prijaznim ženskim glasom, je nekako posebno uplival na Sar-
matova.
No, on je sedel nepremično in nemo.
Polastila se ga je neka topost; z obrazom se je obrnil na levo,
ter gledal tija, kamor je šla čudna deklica, a njegova glava je od
utrujenosti lezla vedno niže in niže, da je bilo videti, kakor da gleda
od zdolej navzgor.
To je bila neka čudna otrpelost, bil je kakor človek, kojega je
obup pri vel do skrajnosti.
»Aj, vrag te vzemi!« je zadonelo nad njegovim ušesom. »Le
sedi, če je tako ... Je že zopet pijan!«
To je govoril Djak. Zraven njega, s korcem na rami in košem,
je stala ona ženska, katerej je hčerka prigovarjala, naj bi šla domov.
Pri besedi »pijan« je Sarmatov vzdignil glavo, in sam počasi vstal.
Dasi ni bil v vodi, bil je prav tako moker, kakor vsi drugi.
Pojdi z menoj, ta-le žena naju pepelje na toplo«.
Sarmatov je opotekaje se storil nekaj korakov.
Ženska mu je pazno pogledala v obraz.
»Ne, on ni pijan«, je sklenila in obrnivši se k njemu vprašala:
Kaj? Si se »oznobil« (prehladil) ka-li?«
Sarmatov je menil, da ga ona izprašuje, če mu je hladno; kajti
A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 249
on ni vedel, da je med temi ljudmi v navadi tehničen izraz za onega,
»ki ne prenese vode« in oboli za mrzlico.
»Ne!« je odvrnil, »v glavi se mi malce vrti . . . Včeraj nisem
jedel«.
»A danes?« je strogo vprašala ženska.
»Tudi danes nič . . .«
»Kdo pa si, ali si tudi prognanec?«
»Prognanec . . .«
»Pojdita oba z menoj!«
Poslednje je bilo izgovorjeno tako, da je celo orjaški dolgolasi
Djak dobil spoštujoči izraz, vzravnal se in nekako delikatno stopal za
starko. Zadi za njim pa je nekako boječe stopal Sarmatov.
V človeku ostanejo v nekaterih razmerah včasi le živinski in-
stinkti. To se godi tedaj, kadar telesno trpljenje premaga nravstveno
bol; to se godi se slabimi, nežnimi osobami.
Ko so prekoračili sedemdeset lesenih stopnjic, krenili so v
ravno ulico.
Ena prvih hiš je bila Proklova krčma. Odtamo so se že čuli
glasovi in v oknih so migale sence.
Djak je pristopil in pogledal v okno.
»Kaj gledaš!« se je obrnila ženska, pojdi naprej ! Jaz imam doma
žganja ... A čemu si ti zaostal, idi!«
In ona je počakala, da jo je Sarmatov došel.
Potem sta šla vštric, a Djak zadi, — godrnjaje nekaj sam s
seboj. On se je kmalu prilagodil svojemu položaju. Nikdo ne bi ver-
jel, da je šele dva tedna tu. Železna Marija je še enkrat pogledala
v obraz Sarmatovu ob svetlobi, ki je šinila iz nekega okna, in v na-
glici zastavila nekaj vprašanj, tičočih se vzroka njegovega iztiranja.
Sarmatov je odgovoril popolnoma odkritosrčno, in ona je bila vidno
zadovoljna z njegovimi odgovori. Verjela jim je brez ugovarjanja.
Železna Mica je prebivala v polurazrušeni, na stran upognjeni
hiši, ki bi se bila izvestno podrla, če bi ne bila njena stena naslo-
njena na sosednjo, nekoliko trdnejo. Trojica je stopila na dvorišče, in
Sarmatov je poskusil pomagati ženski odložiti koš, ki ni bil videti
velik in, kakor je menil, ne posebno težek, ali, prijemši ga z rokama,
ga je skoraj nenadejano spustil na tla: v košu ni bilo manj od pet
pudov (dveh centov.)
Starka se je zasmejala . . .
»Kaj boš ti, vrabec! Tu notri bo še čez dva centa! . .«
. In ona je zadovoljno zopet prijela koš za ročaj in ga zanesla k
durim zlahka, kakor bi bilo samo nekaj kilogramov v njem. Znotraj
2501
Jaroslav Vrchlicky : Balada o zimi.
V kočici, Z jcdno samo izbico in rusko pečjo v kotu, je bilo pusto
in vlažno.
Če bi ne stal v kotu na mizi star pozelenel samovarček, in ne
bi viselo svetih podob nad dvema k stenam pribitima klopema, zdelo
bi se, da tu nihče ne stanuje.
Sicer je zdajci v peči plapolal ogenj, ob katerem sta stala dva
lonca, a na vrvih je visela ženska obleka.
Tam okolo pa se je sukala s kuhalnico v roki in od vročine
rujnim licem, punica katera je bila ogovorila Sarmatova pri reki.
Oživljen njen obraz se je kazal sedaj prekrasen. Oči sta žareli, dolge
vejice so iglam jednako padale na rdeči nežni ličici, a lasje so se
razkuštrali v onem posebnem neredu, ki ne spačijo a še bolj kra-
sijo ljubko žensko ličice.
»Nu, Pašutka! Pozdravi gosta!« je zaklicala ženska na pragu.
Ivanka se je obrnila, pokazala z veselim, ljubkim usmevom svoje
bele, ravne zobe in, ozrši se v prišleca, vsakemu posebej rekla, sklo-
nivši glavo :
»Dobro došel!«
»Dobro došel!« (Pride še.)
Iz poezij H. Heine-ja. — A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. 271
Mstinski močeradi.*)
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).
a Sarmatovu je obvisel njen pogled malo dlje, a potem se
je takoj obrnila in začela se še urneje vrteti okolo peči.
Stara je šla v kot preoblačit se, oprezno šumeč s pre-
močenim oblačilom...
Sarmatov in Djak sta sedla vštric na klop v onih pozah, s ko-
jimi sedajo vsi nepričakovano obdarovani ljudje.
Paša je med tem postavila na mizo dva lonca, jednega s krom-
pirjem, drugega z ribjo juho in obakrat se je nasmehnila takisto
veselo in ljubko, kakor prvikrat, kakor bi hotela reči:
*) V poslednji številki naj se čita v zadnjem odstavku Pašutka mesto Ivanka.
(Pašutka, Paša = Praskovja).
272 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
»E kaj bi! Hudo je res... Pa vse bo drugače!..«
Slednjič je prišla iz kota tudi mati.
Oblečena je bila v čisto, suho obleko ter imela zadovoljni
pogled trpina, ki se je ravnokar vrnil z dela ter uživa blagodejni
počitek po plodotvornem naporu. S posebnim ponosom se je stopaje
mimo ozirala v koš z nabrano rudo in ta pogled je bil tako izrazit,
da sta nehote pogledala tjakaj tudi Sarmatov in Djak. Potem se je
pobožno prekrižala pred božjo podobo, takisto je storil tudi Djak, a
za njim Sarmatov, in vsi so sedli za mizo.
Sedaj, pri motni svetlobi svetilke, in ker je bila blizu ognja,
je bilo možno videti starkino lice.
To je bila zares železna starka.
Povsod so bile vidne mišice in žile.
Obraza je bila skoraj zalega in precej sličnega hčerinemu obrazu,
nekako tako, kakor je včasih podoben možki obraz ženskemu.
»Prosim, poslužita se! Bog vama blagoslovi!« je dejala kazaje
z očmi na lonca in žlici.
Djak in Sarmatov sta se primaknila, prijela žlici in začeli so
večerjati.
»Oh, ljuba moja«, je vskliknila nepričakovano gospodinja, »žganje
sem pa pozabila. Pašutka, stopi po steklenico!«
Paša je prinesla baš iz tega kota, kjer se je bila oblačila mati,
steklenico nekake posebne oblike, in je začela nalivati iz nje najprej
materi, potem gostoma.
»Nalij še vsakemu jedno!« je velela starka.
Paša je nalila in, dobivši nekako znamenje z očmi, odnesla bu-
teljko nazaj v kot.
»Nu, dečko, zakaj pa si ti tu?« je vprašala ženska Djaka.
Ta je, ne da bi nehal žvečiti, z debelim glasom burknil nekaj
v odgovor, toda tako jasno, da je ženka takoj odobravaje prikimala,
z glavo in po kratkem molku se obrnila zopet k Sarmatovu.
»A ti, gospod, trpiš torej po krivici?«
»Bog bodi jim sodnik,« je tiho odvrnil Sarmatov.
Paša se je ozrla vanj in, obrnivši se hitro v stran, je obstala z
žlico v roki na krožniku.
Starka je še enkrat pogledala na oba »novinca« in, obrisavši
si usta z rokavom, se tudi zamislila.
V izbi je zavladala taka tišina, da je slišno bilo, kako je za-
vijal veter na ulici.
Železna Mica je uživala velik ugled pri delavcih. Prvič so jo
A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 273
uvaževali za to, ker je bila najboljša delavka in tako korenjaška, da'
se ž njo celo možje niso mogli meriti.
Dočim je rod za rodom gineval in zbok prehlajenja umiral v ^
bolnišnici, ni bila ta železna starka niti jedenkrat bolna.
Dedi, in pradedi ter njen mož — vsi so bili uprav taki Mstinski
močeradi in vsi so se odlikovali z izredno vstrajnostjo ...
Ta mučeniški trud se je kazal za nje prava igrača.
Prebiti osemnajst in še več ur v vodi do prs ali do pasu v
kakoršnemkoli mrazu in grdem vremenu, je bilo za nje nekaj na-
vadnega. Istina, Micin mož je umrl za protinom, pa tudi ded in
praded in vsi z malimi izjemami so umrli za to boleznijo, pa to se
je zgodilo z njimi stoprav v visoki starosti.
Mica je znala, da čaka i njo enaka usoda, tembolj, ker je zadnji
čas že jela čutiti nekako okornost v nog"ah, pa kaj to, saj umreti
mora tako ali tako, a žvepleno rudo kopati se le izplača, če se le
more »prenesti voda«. Toda slaboten naj se ne sili k temu delu,
tega bode brž konec. A kdor je močan, tistega še krčmar Prokl ne
oskubi. Poglej na primer na njo. Vsem plačuje po štirdeset do pet-
deset, a njej šestdeset griven *) za pud, a ta ruda je tako težka, da,
če si nabral kakih petnajst drobnih zrn, imaš že pud. Tako se pri-
služi na dan od dva do tri rublje.**)
Ker je neizmerno ljubila hčerko, vložila je za njo v mestni hra-
nilnici nekaj stotakov in dasi je za časa kaj skrbno skrivala to pred
Pašutko, vendar jo je hotela obvestiti, kadar bi si našla primernega
moža.
Hčerki pa mati nikakor ni hotela privoliti, da bi šla v reko
kopat rudo.
Ali se je bala, da Paša ne zmaga vode, ali so jo vodili pri tem
kaki drugi predsodki, kratko : tega ni marala slišati, ako jej je hči
ponujala svojo pomoč.
Drugič so spoštovali železno Mico i zato, ker ga med ondotnimi
delavci ni bilo človeka, kateremu bi ona ne bila izkazala kedaj kake
dobrote.
Ona je bila že tako vajena skazovati povsod, kjer možno, svoje
usmiljenje, da jej ni bilo nič nenavadnega, ako sta bila ta dva »no-
vinca« v njeni kočici.
Koliko ljudi je prenočilo pri njej, v tej borni, na pogled revni
kočici, koliko se jih je nasitilo in napilo pri Železni Mici, to vedo
povedati Mstinski rudokopi. Le vprašajte po Železni Mici, in vsakemu
*) Grivennik = 10 kopejek.
**) Rubelj = I gld. Ć2 kr. av. v. — Op. pr.
274 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
se razvedri še tako oduren obraz in vsak se prekriža za njeno zdravje,
a kadar umrje — za mir njene duše.
Koliko slabih del je preprečila ta železna ženska, čitajoča na
nekak poseben način raz obraza tajne nakane.
Celo samega krčmarja Prokla, tega brezvestneža in oderuha,
so včasih omečile njene prošnje in prigovarjanja.
»Nu, kaj pa vidva otročiča, ali mislita tudi rudo kopati? kaj?«
je vprašala nagloma Mica, obrnivša glavo in, ne čakaje odgovora,
nadaljevala: »Ti dolgolasec si že zmožen, ti preneseš vodo, a ta-le
gospodič... Viš, kako je nežen! Njemu ni vstrajati. Zanj treba iz-
tuhtati drugo delo !... No, pa jutro je modrejše od večera. Cas je
spanja. Vidva vležita se tu le v kot na seno, a me-dve s hčerko
leževa na ležanko.«
In vsi štirje so vstali izza mize.
Sarmatov je čutil neko neizgovorjeno spoštovanje do te ženske;
takisto menda je občutil tudi Djak.
»Tako-le, bratca, idita v kaščo, nabašita si vsaki balo sena ter
se vležita v Božjem imenu !.. A hlače in kar je še druzega, obesita
k peči, do jutri se posuši.«
Ko je bilo vse tako urejeno, kakor je ona naročila, je nastala
v izbi tišina, katero je motilo le Djakovo hropenje.
Naslednji dan je Djak nekam izginil.
Pokazalo se je, da se je bil preselil v beznice »zlatorovcev«, o
kojih še bodemo govorili svoječasno.
Sarmatov se je bil izjavil, da pojde kopat rudo v reko, ali
starka se je temu odločno uprla. Še jedenkrat ga je prosila, naj jej
razloži svojo zgodbo, in Sarmatov je pripovedoval, pripovedoval tako
iskreno in natančno, kakor je le mogel.
Pašutki, ki je med tem časom sedela v kotu in poslušala, so
parkrat stopile solze v oči.
»Le ne obupaj!« je povzela starka in pogladila z roko Sarma-
tovu lase. »Potrpi! Bog je milostljiv! Enkrat bode že vse drugače!
Verjemi meni, starki, da če je zapovedano držati te »v jezovih«, potem
te gospoda ne pusti k sebi. Ona je presneto boječa... Le obupati
nikdar, jaz bom skusila svojce pregovoriti, da boš njihove otroke
podučeval. Ti sicer malo plačajo, a nekaj bo že ... Tu v mestu imam
dva sorodnika, jeden je branjevec, drugi trgovec z moko ... Ta dva
se ne zbojita... Nista taka človeka!... Tako torej.«
In ženka se je začela pripravljati na odhod. Oblekla je bila staro
črno suknjo in velela Sarmatovu izdaleka iti za njo, a kadar ona
zamahne — približati se.
Grilček : Iz dnevnika male gospodinje. 275
Prešedši nekaj ulic, sta dospela pred trgovčevo hišo.
To je bila dolga, kamenita zgradba s tradicijonalnim obokom,
razdrapana, jako grda na pogled, z jedno besedo, zgradba take oblike,
kakršne nahajamo po vseh novošeg-nih okrajnih mestih.
Vštric trgovine se senom je visela vivjeska (tabla) galanterijca,
malce dalje je bila trgovina z moko, nekaj mesnic, in mahoma je
zbodla v oči poslikana brivčeva deska. Da-si se ni zvala njegova
brivnica tudi češalnica, vendar je bila njegova obrt nekaj bolj »bla-
gorodna«, poleg moke z jedne in mesnice z druge strani.
Sarmatov je od daleč videl Mico, ki je šla v eno istih proda-
jalnic ter čakal, kdaj mu da dogovorjeno znamenje.- (Pride še.)
302
Kristina: Na okencu. — A. Cjelianovič: Mstinski močeradi.
Mstinski močeradi.
Povest iz Življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec,
(Dalje).
V.
v ,,jezovih".
ed tem ko je izginila Mica v prodajalnico, je Sarmatov šel
parkrat okoli skupine vozov, stoječih sredi trga.
Konečno je zapazil znamenje in kar poskočil je proti
štacuni. Mica je stala na pragu prodajalnice z moko zraven trgovca,
ter pazno zrla nasproti prihajajočemu Sarmatovu.
A. Cjehanovič : Mstinslii močeradi. 303
Prišedši blizu, je zagledal rej enega možiceljna s tradicjonalnim
predpasnikom. Njegovo lice in privzdignjene obrvi so izražale nekaj
takega, kar izraža fizijonomija človeka, ki vidi pred seboj razposa-
jenega fantalina, čegar izgredom, se on mora smejati in bi bil celo
do neke mere zadovoljen, ako bi le-ta ponovil kak izgred pred njim.
Takšen, nasmešljivo pričakujoč izraz je bil v teh povzdignjenih obrvih
in v veselih, čisto okroglih, sivih očeh.
»Ta-le je!« je dejala starka.
»Vi ste iz univerze?« je vprašal trgovec se še spuščenimi obrvmi
skušaje dati svojemu obrazu kar prisiljeni izraz.
Sarmatov je pritrdil.
Potem je štacunar nesel prst k nosu in, zamišljeno vrtajoč po
nosnici, začel nemo motriti Sarmatova. Videti je bilo, da je pošten
trgovec kupoval blago, a ni še najemal učitelja. Vse je kazalo, da
je preudarjal to minuto, kako ukrenoti, da bi bilo zanj več dobička.
Slednjič je odstranil prst od nosa in rekel odločno :
»Tri rublje na mesec in obed... podučevati vsaki dan...«
Sarmatov je soglašal.
Mica je vzdignila krajce svojega ogrtača in namignila z glavo,
da bi Sarmatov odšel strani, a sama je, mimo treh prodjijalnic, sto-
pila v četrto.
Spet je Sarmatov bil primoran hoditi okoli vozov, da ne bi
vzbudil kake sumnje in zopet je zagledal prizivni znak.
Drugi klijent je bil Žid. Začel se je besno pogajati in ponudil
izprva rubelj na mesec, no, potem je obljubil dva rublja petdeset
kopejek, zbok uspešnega prigovarjanja Mičinega, a na tem je ostal.
»Kaj še?« je govoril žid, »vaše blago, vaši novci — ne ugajajo,
ni treba. Saj mi ne silimo.«
»Toda slišite !« je kriknil pri slovesu, »vsaki dan... Ako kedaj
ne pridete, priščipnem vam desetico, a morda naredim kaj hujšega.«
To »hujšega« je nekako posebno rezko zazvenelo v ušesih ne-
srečnega prognanca ki se je poklonil in odšel. A Židov je kričal za njim :
»Jutri ob osmi uri zjutraj! Čujete!?«
In tako je imel Sarmatov dobiti pet rubljev in petdeset kopejek
ter obed. Mica, idoča ž njim, mu je pravila, da bode stanoval pri
njeni znanki mlekarici in da bode tej za kot plačeval samo jeden
rubelj.
Sarmatov je bil tudi tega vesel. In glej njegovo življenje je
jelo teči jednolično dan za dnevom ... Tako sta prešla dva tedna.
Med tem časom je samo petkrat videl Djaka, katerega je že
imel popolnama v lasti krčmar Prokl, ki ga je prisilil naposled, da
304 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
se je spustil s korcem in ko.šaro v vodo. In čudno, na tem poprišču
se je Djak pokazal glede sposobnosti podoben Železni Mici.
On se je tako privadil vodi, in ona je vidno proizvajala nanj
po obilnem večernem popivanju toli blagodejno dejstvo, da ako bi
se mu odtegnila voda, bi Djak ne prenesel in umrl.
Za Sarmatova je Djak gojil neko posebno nežno pokrovitelj-
stveno čustvo, vsled česar se je bil enkrat stepel z Volkom dokaj
resno. Uzrok je bil ta, ker je Volk sovražil Sarmatova zaradi Paše.
Do Pašenke je ta razuzdani in za vse sposobni človek gojil
nekako zversko strast. Ce jo je zagledal, škripal je z zobmi in
čmerno zavlekel obraz.
Kaj je prav za prav hotel izraziti s tem — je bilo težko uganiti,
jasno se je videlo, da je neko čustvo do Paše tlelo v Volku in včasih
odsevalo v njegovih zlobnih, belkastih očeh.
Djak ga je bil silno nabil v Proklovi krčmi samo za to, ker
si je dovolil zabavljati v njegovi prisotnosti čez Sarmatova, katerega
je Dejak imenoval svojim prijateljem. Zviti Volk se je pomiril in se
takoj spravil se svoijm zmagalcem, a v srcu je nosil jezo tudi proti
njemu.
Sicer ta jeza ni bila Djaku nevarna, kajti ta si je precej pri-
lastil viden ugled v »zlatorovskem brlogu«, kjer se je bila zbrala
okoli njega nekaka stranka, protidelujoča Volkovi stranki.
Po končanem poučevanju je Sarmatov navadno prihajal domu
in sedel v svoji izbici do mraka, ko je imel navado hoditi na reko,
odkoder je pomagal nesti Mici koš.
Železna Mica se ni branila - teh uslug, sprejemala jih je z ono
mirno zavestjo lastnega dostojanstva, s kojo sprejemajo izraz udanosti
ljudje, istinito istega vredni.
Zopet je minol teden.
Mahoma je strašen dogodek pretresel rudokope, a osobito je
prestrašil Pašo in Sarmatova.
Nekega lepega dne, ko je bila voda hladna in je bril od časa
do časa mrzel veter, se je teta Mica med najurnejšim delom prevrgla
in izginila se svojim že pošteno nabasanim košem pod vodo.'
»Djak« jej je najprvi priskočil na pomoč in, priznati se mu
mora, izvršil to tako naglo in spretno, da se starka ni utegnila za-
lapniti, ali odslej so jej odpovedale noge.
Tak slučaj nikakor ni bil redek pri rudokopih.
Mestna bolnišnica je ob vsakem času prenapolnjena z jednakimi
bolniki, no vse je pretresel ta dogodek zato, ker je ta usoda do-
letela baš Železno Mico, katera je, resnično govoreč, preživela v vodi
A. Cjehanovič: Mstinslii močeradi. 305
tretjino vsega svojega 'življenja. Njo so odnesli v bolnišnico, odkoder
pa so jo čez tri dni poslali zopet domov, kajti protin se ni premaknil,
kakor se to tudi često dogaja, a se ugnezdil le v noge.
Paša je ihtela poleg materinih nog, a mati je, božajoč jo po
glavi, govorila :
»Nikar ne joči! Saj ne pomaga! Vsemu je enkrat konec...
Misli si železni kotelj — ki tudi nekoč razpade, pa bi ne človek.«
»Mati! Sedaj pojdem pa jaz na reko«, je rekla Ivanka, »sedaj
je prišla name vrsta da te vzdržim!!«
»Ne — ne! Se misliti ne smeš tega!«
»A kaj mi je pa storiti?«
»Kaj storiti?« je vprašala starka in se nasmehnila s čudnim us-
mevom. Dasi niti misliti ni hotela, da bi Ivanka šla na reko, vendar
prav za prav sama ni pomislila, kaj bode. Treba bode dotakniti se
glavnice in rabiti jo. A potem? Nu, kaj hočete? je modro sklenila
ženica, »kakor je Božja volja, tako naj bode.«
In tedaj je priznala, da ima nekaj prihranjenega.
Denar je bil tem bolj potreben, ker je nastopila zima in  delo 9
v reki prenehalo.
Samo nekaj ljudi z Djakom je še stalo v reki, boreči se z mrazom,
no naposled so odšli tudi oni. Mesto je prepregel led.
V dolgih zimskih večerih je Sarmatov po poučevanju prihajal v
Micino kočico in jej citai na njeno prošnjo razne nabožne knjige
in evangelije. Med njim in Pašo se je začelo najtoplejše razmerje.
On je čutil od dne do dne bolje in bolje privlačnost k tej
priprosti, mili in lepi deklici.
Začel jo je učiti čitanja in, na njegovo začudenje, je Paša v
teku dveh mesecev jela čitati tako gladko, da je včasih zamenjavala
celo njega.
Včasih je prihajal tudi Djak; toda pogled njegov je bil grozen.
Bil je vedno pijan in si vidno prizadeval piti vedno več bodisi
zato, da bi se hitreje spravil s poti, bodisi, da bi zamoril neko tajno
gorje o katerem sicer ni govoril nikomur niti besede. Njegova ob-
leka je bila vsa razcapana. Bavil se je s tem, da je prosjačil pri
cerkvi ali pri klubu ubogaime. V mestecu B. kaj radi darujejo zlato-
rovcem, poznavajoč njih strašen položaj, a Djaku pa so še posebno
radi dajali zato, ker je bil on in njegova dogodba skoraj   vsem
znana. (Dalje prihodnjič).
312 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).
, ar se tiče Paše, tudi ta ni mogla prikrivati svojega čustva pred
Sarmatovim, kajti prikupil se jej je bil na prvi pogled že tedaj,
ko je sestradan in izmučen sedel na bregu. Le nekaj ju je raz-
dvajalo, ali boljše še, primoralo njo izogibati se ga, namreč to, ker
je bila ona navadna kmetica, a on dasi prognanec vendar gospod.
Zatorej je molčala, skrivala svojo ljubav in le včasih je bridko pla-
kala v kotu puščobne izbice.
Nekoč je Sarmatov prišel preje nego navadno. Ozrši se vanj,
je Paša takoj zaslutila nekaj nedobrega. Senca mračnega nemira je
ležala na njegovem obličju, vsled katere je Paša vztrepetala.
»Nesreča, Marija Iljična!« je zamolklo izpregovoril Sarmatov.
»Na obeh krajih so mi poučevanje odrekli!«
»Kako? Zakaj?« vzpela se je starka na komolcih.
»Pri Židu in pri onem je bil včeraj redar. Rekel jima je, da če
ne marata priti pri sodniku v nemilost, potem me morata odsloviti.«
»In odslovila sta?«
»Odslovila.«
»Gospod Jezus !«
»Rekel je, naj le rudo ruje, morda crkne v vodi, saj tega nam
je tudi treba ...«
»Gospod Jezus!« je ponovila ženica in onemogla položila glavo
na blazino.
Paša je padla k njenim nogam in tiho zaihtela.
Sarmatov je sedel na klopi in se zamislil.
Slo je na poludeset, on se je ravnokar vrnil od odrečenega
podučevanja.
Dan je bil mrzel, dasi je sijalo solnce.
Da bi se to bilo pripetilo po letu, znal bi si pomagati — šel
bi v reko po rudo in ril bi tako dolgo, dokler bi ga ne zanesli v
bolnišnico, a sedaj, v tem krutem zimskem mrazu, kaj je mogel po-
četi. Iti ne mara pobirat na trg miloščine, kakor Djak ? Dolgo je
sedel Sarmatov, topo gledaje v okno, za kojim se je lesketal zmrzel
sneg, jedva vtisnjen se sledom nekaterih sanij. Drevesa na vrtu poleg
kočice so bila vsa okrašena z belim kosmatim ivjem in so baš takisto
bila utopljena v globoko turobno zamišljenost.
A. Cjehanovič : Mstinslii močeradi. 313
»Srečna drevesa!« si je nehote mislil Sarmatov, »za nje pride
še pomlad, a moja se ne vrne nikdar, nikdar več!«
Iz tega razmišljevanja ga je vzdramil starkin glas.
»Kaj bi tugoval ! Saj s tem ne zmanjšaš gorja!«
»Oh, hudo je, hudo, Marija Iljična!« je zašepetal Sarmatov,
»tudi delo so mi vzeli!«
»I — pljuni na to!.. Ne potrebuješ ga!»
»A o čem živeti?«
»Živeli bodemo.«
»Kako bomo živeli? Jaz imam vsega tri rublje v žepu, in to
po milosti žitnega trgovca, ker mi je dodal rubelj... Da je pomlad,
bi ne rekel besede, šel bi na reko in mir bi bilo besedi.«
»Ob povodnji?«
»Zakaj ne?«
»Tebe bi pač odneslo, kakor tresko... Pred koncem junija niti
misliti ni.«
»Nu, glejte! Kaj pa potem delati do junija?«
»Pravim ti, živeli bomo nekako, od glada ne umrjemo...«
Sarmatov ni mogel umeti, na kaj se starka nadeja in je za
hipec celo dvomil o njeni zdravi pameti. Med tem časom mu je Paša
z glavo namignila in pokazala na duri. Sarmatov je ubogal in šel
ven. Čez minuto je prišla tudi Paša za njim. Urno se mu je pribli-
žala in ga prijela za zaponko raztrgane suknje in šepnila :
»Bodite pokojni, Andrej Nikolajevič, mati ima denarja.«
Nežno mu je pogledala v oči, potem silno potegnila za zaponko,
vloživši vanjo prst ter zbežala v izbo.
Od tega dne je Sarmatov stanoval v starkini kočici v nekakem
čudnem položaju. Opravljal je vsako delo : sekal drva, kuril v peči,
tekal v prodajalnico, a Paša je opravljala samo ona hišna opravila,
o katerih Sarmatov ni razumel ničesar. Tako je minila zima.
Nastopili so prvi pomladanski dnevi, no, njih prelest je bila
zagrenjena z novo nesrečo.
Nekoč se je Paša zadivila, da mati tako nenavadno dolgo spi.
Zlezla je na peč, da bi jo zbudila, a od tam se je razleglo srce
trgajoče vpitje.
Starka je bila mrtva.
Smrt je bila, po zdravnikovi izjavi, nagla, vsled srčne kapi.
K zadnjemu počitku so starko spremili vsi rudokopi in ogromno
število zlatonoscev.
Na vseh teh čemernih, večinoma izhujšanih obrazih je bila vidna
globoka žalost.
314 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
Do pokopališča je tolpa spremljala rajnico z občim in dokaj
ubranim petjem: »Sveti Bože!« Djak je govoril govor, dasi ne Bog
ve kako sijajen, no tako topel, tako ganljiv, da so nekateri še dolgo
potem pomnili in ponavljali nekatere stavke.
Le jedini Volk je hotel rušiti svetost obreda, silno sunivši Sar-
matova, ko se je ta zraven Paše ril naprej, da bi vrgel pergišče
prsti na starkino krsto. No, tega so precej ustrahovali in skril se je
bil nekam.
Paša in Sarmatov sta zadnja ostavila gomilo.
In čudno, ta žalosten dogodek ju je še bolj zbližal. Paša je
skoraj povsem nehala bati se ga.
Prišedši s pokopališča, ga je molče prijela za roko in jo krepko,
krepko stisnila.
Tako sta prišla domu.
Sarmatov je spoznal v tem stiskanju, da ga prostodnina in
goreče ljubeča deklica prosi, naj je nikar ne ostavi in dasi jej je
odvrnil z istotakim stiskanjem, roka njegova je vendar drhtela. Iz-
previdel je, da z ozirom na razmere, sedaj ni vreden tega dekleta.
Kaj more storiti za njo, ko mu je usoda odvzela celo najneznatnejši
zaslužek ? In razun tega, če izvedo, izpode morda še njo. In sklenil
je, prišedši v kočo, pomeniti se s Pašo.
Mračilo se je, ko sta stopila v izbo.
Na zapadu je ležala ognjena solnčna obla; čudni oblaki, katere
je bilo videti daleč iz izbinega okna,  so imeli neke čudne oblike ...
Sarmatovu, stoječemu pri oknu, se je zdelo, da je nekak po-
habljen velikan stopil s peto na solnce in je tišči v zemljo tam na
obrisu horizonta.
»Andrej Nikolajevič !« se je mahoma oglasil za njim Pašin glas
in Bože moj, kako je bil ta glas plah, koliko nepopisnega trpljenja
se je čulo iz njega.
»Kaj ?« vprašal je on.
»Glejte, sama sva ostala na svetu...«
»Sama, sama, mila Pašenka!«
»Kaj, vi niste z menoj, Andrej Nikolajevič?«
Sarmatov se je zganil in sklenil naposled izjaviti to, kar jej je
hotel povedati že davno.
»Veš kaj, Paša!« je začel on tiho. »Verujmi ali ne, povedati ti
vendar moram, da te jako ljubim.«
Paša je zardela.
»Da, no, onesrečiti te zato ne morem.«
»S čim onesrečiti?«
Zorana : Pomladni sel. 315
»S Čim? Pač Z vsem, kajti tvoj mož ne morem postati.«
Paša je prebledela. Tolmačila si je to tako, kakor ji je že vedno
blodlo po glavi: »češ, on je gospod a ona priprosta deklica.«
»Seveda, vi ste gospod!« jej je ušlo jedva slišno iz ust, in v
zadregi je vzdignila kraj predpasnika in ga mencala med prsti.
»Kaj si rekla, gospod? Torej misliš radi tega?« rekel je pri-
jemši jo za roko Sarmatov. »Paša, kaj govoriš? Kakšen gospod sem
jaz ? Saj poznaš moje razmere ; slabši sem od najrevnejšega dninarja !..
Saj ti je znano, kako se vedejo proti meni v mestu!.. Ti si poštena,
delavna deklica, kaj pa jaz? — ničvrednež sem... boren ničvrednež,
kateremu bode treba iti kot Djaku prosit vbogajme... .«
»Eh, kakšni ste!« je dejala očitajoče Paša in urno odšla v kot.
Sarmatovu se je zdelo, da se je raztogotila nanj, ne razumevši
pravega smisla njegovih besed, ali vrnila se je brž z nekim papir-
natim zavitkom v roki.
»Nate, če je tako!« je povzela in v prvič je on zazrl njene oči,
bleščeče z ono odločnostjo, katera je žarela v očeh njene pokojne
matere. »Nate, če je tako ! Vzemite, kolikor potrebujete, ali pa vržem
precej na ogenj vseh dvesto rubljev, vzemite jih... Slišite ! Pri Bogu,
ojunačim se ... Nikar ne mislite, da se šalim ... Takoj prižgem trsko
in jih vržem na njo ...«
Sarmatov jo je prijel za roko gledal jo prodirajoče ter dejal:
»No, to je neumno. Paša! To so pač tvoji poslednji novci.«
»Naj bo neumno... Če tudi, saj niso moji, jaz pljunem nanje.
Čemu so mi, ko pravite, da pojdete na trg vbogajme prosit? Zakaj
to, če vas ljubim ... ako sem pripravljena do zadnjega diha poma-
gati vam . . .«
Spustila se je na klop in zabrusši denar ob tla, si je ihté za-
krila obraz z rokama.
Sarmatov je stopil k njej objel jo in poljubil.
To je bil njiju prvi poljub, za katerim je sledil drugi, tretji ...
(Dalje prihodnjič).
340
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).
>inil je še poldrug-i mesec, in naposled se je pričelo davno
' zaželeno rokodelstvo.
Voda v Msti je čez nekaj tednov burnega kipenja po
»plesih«*) začela padati.
V slapih so zaprli zatvornice, kajti ladje so priplule.
*) Zavijanja reke, ki se čestokrat sklepajo skoraj v krog.
A. Cjelianovič : Mstinski močeradi. 341
Kadar priplujejo le-te ladje, se vsi B—ski prebivalci vsipljejo
na breg in se vsako leto vesele zanimivega dogodka. Nepristopni
vodopadi postanejo brezopasni za težke splave samo spomladi, kadar
jih voda pokriva nad dva sežnja visoko.
Plujejo pa ladje z ovsom, senom, žitom, s posodo . . .
Vodopadi tedaj niso nevarni, no zato pa je nevarnost tam na
plesih, kjer se Msta vije, liki kača, in kipi kakor zagreta s pod-
zemskim ognjem.
Raz vodopade se barke spuščajo posamično, kakor sani raz
ledeno goro.
One so živo pobarvane in odicene z mnogimi raznobojnimi
prapori.
Vsaka barka ima po nekoliko krmil zadi in spredi. Število njih
je odvisno od velikosti ladje, približno od 36 do 6 na vsaki strani,
manje nikoli." Pri vsakem krmilu stoji fant v rdeči srajci, tako, da
sta na vsakem koncu ladje dve skupini rdečih srajc. Sredi, na veliki
višini, stoji navadno lastnik ladje, ali njegov oskrbnik, takisto v rdeči
srajci in vodi pevski zbor.
Veslarji pojó jako ubrano, seveda junaško pesem.
Kakor veter pluje barka po bistrem toku, pesem doni — a
plesi so blizo, ti opasni plesi, katere preplujejo le najspretnejši
brodarji.
In res, kakih sto sežnjev pred usodepolnim mestom utihne
petje in se začenja razlegati glasno povelje: desno, levo, močneje itd.
Vesla škripljejo, ladja se vrti kakor smrkež in konečno smukne
na varni kraj, in zopet se razlega popevanje, ki je še glasnejše, še
slovesnejše, kakor so sploh pesmi zmagovalcev.
Ali druga nesrečna ladja, in takih je jako mnogo, ne uspevša
se obrniti, udari se ob breg, ob kamenje in se začne lomiti. Najprej
se zavrti v vrtincu tako urno, da se kar ne more gledati.
A kako je pa onim, ki so na ladji ! V takem trenotku padejo
z obrazom na krov in nemo čakajo, kaj bode.
Zgodi se pa to-le : zavrtevši se, trči ladja v drugi ples, udari
ob kamenje drugega brega, sliši se tresk in čez minuto jo razlomi
na dvoje (vedno na dvoje) in tedaj priskoči na pomoč vodno rešilno
društvo, ki ima ob bregu svojo postajo.
Ljudske žrtve so res redke, no, reka zahteva včasih tudi teh,
a od ladje črez minuto ne ostane niti sledu. Vse splava navzdol, in
Bog ve, kje odda tok hudomušne reke zlomljene in nerabne kosce.
To je slika povodnji, a potem ko voda upade, zamrgolijo spet
na reki kamenoslični hrbti rudokopov ...
342 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
Sarmatov, ki je ves zadnji čas živel ob Pašinih novcih, je hotel
koj jeden prvih iti v vodo, ali pametna punica ni ga pustila.
»Nu, i kaj bo, ako ti greš ? Nakoplješ malo, a v bolnišnico
prideš čisto gotovo, kajti tvoje gosposko telo ne prenese pomla-
danske vode ... Pripovedujejo, da je bil prej pri nas tudi tak gospod,
ki je šel na reko, pa še po letu... Nu, še tri dni niso minili, ko se
je prehladil in umrl v bolnici. A zdajci je voda grozno hladna, sedaj
je še naši vsi ne vzdrže, videl boš, kako jamejo bolehati . . . Bolje
bode, da pojdem jaz. Jaz sem vsaj po krvi rudokopka ... i dedi i
pradedi vsi so od tega živeli. .. Moje telo voda pozna. Povodni mož
je potiplje pa reče: ta je izmed naših, te se ni treba dotakniti...«
In Paša se je nasmejala, ljubko pogledala v lice Sarmatovu, ki
je sedel na klopi z iztegnjenima nogama in z nizko povešeno glavo.
Razvidel je, da ima Paša prav, in še bolj ga je potrla njegova
popolna brezpomočnost.
Paša ga je prijela za obe roki, obrnila ga k sebi in nadaljevala:
»Da, ti precej oboliš ! Pri kom naj potem ostanem? . . . Mari
naj vzamem Volka za moža ! «
Pri tem imenu se je Sarmatov zganil.
»A če se pa ti sama prehladiš?« je vprašal.
»Ne prehladim se! Ne boj se ! . . .«
Od tega dne je Paša začela hoditi na reko.
In resnično, voda' ni imela na njo nikakega upliva. Ona je
bila takisto zdrava in vesela kakor prej.
Zato je pa duševno stanje Sarmatovo postalo neznosno. Njega
je vedno bolj in bolj pekla misel, da se hrani od sredstev ljubeče
ga ženske, in da živi od njenega truda, ki jo lahko vsaki trenutek
umori.
Vsi so gledali nanj prezirljivo in priimek »gospod«, katerega
so mu dajali v posmeh, spravil ga je vselej iz sebe.
Nekolikokrat se je bil stepel, bil se in bil tepen tako, da je
prišel ves razpraskan in razdrapan domu. Naposled ni mogel več
prenašati.
To je bilo malo dni pred časom, ko se začenja naša povest.
Vršilo se je pa to tako-le :
Nekega večera, ko so imeli priti premočeni klijenti h krčmarju
Proklu, je sedel Sarmatov pri kupici žganja in popolnoma pijan
mrmral je nekaj sam s seboj.
Prokl je gledal izza omare smehljaje nanj.
Razgovora med njima ni bilo. Krčmar je znal, da ta dečko
A. Cjehanovič: Mstinslvi močeradi. 343
Živi od novcev hčere Železne Mice, in imel ga je za zelo zvitega
fanta.
Polagoma so jeli prihajati njegovi vsakdanji obiskovalci.
Prišel je jeden, pleskaje nalik okovom se svojo premočeno obleko,
potem drugi, zatem so začeli prihajati v trumah, in slednjič je naj-
zadnji vstopil Djak.
Njegova orjaška postava je bila mokra gori do ram.
Zazrši Sarmatova, se je mrko ozrl proti njemu in ne rekši besede,
je krenil k njegovi mizi ter sedel, kretaje se nalašč tako, da je nekaj
curkov vode od mokre obleke brizgnilo v Sarmatova. Sarmatov se
je stresel, prestrašen v svojem premišljevanju, in vzdignil glavo.
»Žganja!« je djal Djak, obračaje se h krčmarju. »Za vse to le!«
pokazal je z glavo na polni koš, ki ga je oprezno odložil in postavil
poleg nog.
»Ne bode menda mnogo!« je odvrnil Prokl nagnivši se čez
pult, da bi bolje videl vrednost ponujanega blaga.
»To tebi nič mar!« je osorno zarohnel Djak. »Prinesi, ako se
zahteva,« in obrnivši se k Sarmatovu, je rekel :
»Cuj, dečko, kako pa ti živiš ?«
V njegovem vprašanju je zvenela porogljivost. Sarmatov je za-
vzeto pogledal na svojega bivšega prijatelja.
»Kaj ne, fant!« je povzel zopet Djak, »za babjim hrbtom je
pač boljše živeti, nego do ram v vodi?«
»Čemu to govoriš, Djak?« je vprašal Sarmatov, še višje dvig-
nivši glavo.
»Zato, prijatelj, ker ne delaš prav...«
»To je moja stvar!...«
»Tvoja, tvoja, pa tudi Božja deloma... Le poglej, kako se dekle
muči, a ti tu sediš na suhem, pa si namakaš grlo... Ne, brate, raje
pojdi ves v vodo, a ne živi na dekletov račun . . .«
Sarmatov je skočil kvišku, ali železna Djakova roka ga je spet
posadila na stol.
»Poslušaj in ne hrži, tvojega hržanja, veš, se jaz ne bojim ...
A resnico si dolžan poslušati ...«
Železna roka je nadaljevala žmeti roko Sarmatovu, ki je izbulil
oči v Djaka in, mahoma razjokajoč se, udaril čelom ob mizo.
Dolgo je plakal, da se je ves tresel, dolgo je molče gledal vanj
Djak in slednjič izpregovoril :
»Pridi koj jutri na reko . . . Vsem delavcem že preseda tvoje
vedenje. Jaz sem tvoj iskreni prijatelj in poznam tvoje razmere . . .
Danes sem govoril s tvojo Pašo. Pa ti ženske nikar ne poslušaj.
344 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
Ženska, kadar ljubi, ne gre le v vodo, ampak tudi v ogenj, a izko-
riščati se s tem, prijatelj, je nesramno ... Idi, delaj, kar je mogoče,
za nasledke se ne meni, če umrješ — mala- stvar... Saj veš, prija-
telj, da naše življenje ni toliko vredno, da bi živeli brez dela... Čuj,
kaj ti pravim«, Djak ga je stresel za ramo. »Pridi koj jutri! Jaz ti
pripravim koš in korec ... A? Pojdeš ? . . .«
»Pojdem !«
»Dobro, a zdaj pa pijva ! Hej, stric Prokl... Kaj pa z žganjem !«
»Takoj !« se je odzval krčmar v shrambi za omaro. »Priprav-
ljam za vas, prečastni...«
Drugega dne je Sarmatov res prišel na reko.
Dogovorila sta se bila z Djakom, da poj deta malo dalje od one
skupine, kjer je delala Paša, katera bi ga mogla motiti v njegovi
nameri. Jutro je bilo, čeprav že jesensko, vendar jasno in skoraj toplo.
Po bledem azuru so se vlačili beli oblački, solnce je vzhajalo
v svetli veliki obli. Alsto je ogrinjala naglo gineča megla.
Sarmatov se je bil sešel z Djakom za pokopališčem.
Djak je imel na rami dva korca, na hrbtu pa dva koša.
»Idiva!« je rekel ta, stisnivši roko, »voda je danes izvestno
topla, glej, megla vstaja.«
Prišedša k strmemu bregu, sta se jela oprezno spuščati po
zaokroženi, opolzki stezi.
Sarmatov je dvakrat padel. Djak mu je molče pomagal vstati
in zatem nemo korakal dalje.
Evo vode. Iz nje se še tu pa tam vlačijo slabe niti, no naokoli
je jasno in svetlo.
Djak je začel prvi gaziti vodo z izkušenim korakom pristnega
rudokopa, in zajevši parkrat s korcem, pobrskal je potem v njem
ter vrgel nekaj zrn v koš in zaklical Sarmatovu, stoječemu zamišljeno
ria bregu:
»Ruda je !.. . Nu, pridi ! Pogumnejši ! Pogumnejši ! . . . Kaj, je
hladno?.. Zvečer se že segrejeva, pa tudi že opoludne pri Proklu...
Nikar, nikar, to je samo iz početka tako, a potem postane povsem
toplo, še toplejše nego na zraku.«
Sarmatov se je pogreznil do pasu v vodo. Vsled nevajenosti se
mu je dozdevala nenavadno mrzla, in začel je klepetati z zobmi.
»Kakšen mehkužnež!« se je zarezal Djak. »Pa ti si tudi rares
slabega telesa. Poglej mene in glej, kako se more... Enkrat! Zopet!
Pa že spet ! Glej sta že dve zrni... Vidiš tu-le sta. Vleči korec po
dnu, pa močneje, a tolči ni treba, ker s tolčenjem le zabiješ rudo v
dno. Si razumel? Nu, nu! . . .«
A. Cjehanovič : Mstinslvi močeradi. — Spanje prirode. 345
Sarmatov je potegnil po dnu, kakor je kazal njegov vodja in
izvlekel korec. Na njegovem rešetu se je nahajala ilovica, kamenje
in neka mala ribica, ki je bila obupno s srebrnim repičem, a rude
ni bilo.
»Le enkrat še zajmi!« je zapovedal Djak.
Sarmatov je še enkrat zajel, in je istočasno začutil, da se za-
čenja razgrevati, t. j. ne ves, ampak le spodnji del njegovega života.
V zgornjem delu pa mu je postalo hladneje, vsled česar si je instink-
tivno postavil ovratnik svoje raztrgane suknje kvišku in potegnil
kapo na čelo. Potegnivši precej za tem korec iz vode, je na svoje
začudenje zagledal tri velika zrna.
»No vidiš«, je rekel Djak, »da imaš srečo! . . . Urno zdajci . . .
vSamo jeden svet še, meni so tudi to svetovali: zajmi in potresi korec
po vodi, da odpade vse nepotrebno, a ruda, — ona je težja celo od
najtežjih kamenov — ta ostane na rešetu ... Si razumel?«
Sarmatov je prikimal z glavo in se poprijel dela. Ono se je
obneslo zanj dokaj uspešno.
Pregovor, ki veli, da imajo novinci pri početju vsakega dela več
sreče, nego njih stari mojstri, se je uresničil tudi pri Sarmatovu.
On je tisti dan nabral rude več, nego sam Djak.
Krčmar Prokl mu je plačal poludrugi rubelj, malone največjo
svoto dnine.
Ko se je Sarmatov vrnil domu, moker in silno premražen, se
je Paša kar zavzela, ali on jej je oddal rubelj s takim sijajočim in
zadovoljnim pogledom, da se je mlada deva razhohotala.
Potem mu je velela, naj se razpravi in je pristavila samovar.
Naslednje jutro je na svoje začudenje Sarmatov vstal kakor
prerojen.
Od tega dne je hodil na reko vsaki dan do onega slučaja, ko
se je Paša mahoma prehladila, in smo ga mi ostavili, ravnokar vo-
zivšega se iz Proklove krčme in ko je Volk razbil okno se žvepleno rudo.
'       . (Dalje prihodnjič.)
360 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).,
VI.
V bolnišnici.
una je premaknila svoj sej po tleh znatno na desno, tako, da
sta ostala bolna Paša in Sarmatov. ki je sedel objemaje si
mokra kolena na njenem slamnatem ležišči, v črni senci.
Iz razbitega okna je pihal ostri hlad.
Sarmatov se je naposled zavedel. Hlad, pod čegar strujo je on
sedel, ga je prepihal do kostij.
On je občutil toli silno drhtenje, da sta, razun zobov, se tresli
tudi njegovi mokri koleni, krčevito vdarjajoči drugo ob drugo.
Tedaj je vstal, zamašil z neko cunjo razbito šipo in se vrnil
zopet na prejšnje mesto.
Dihanje Pašino je na njegovo začudenje postalo enakomernejše.
Potipal je njeno čelo, bilo je vlažno, žila je utripala jednakomer-
nejše. Ona je spala krepko spanje, ki nastopa po težki bolezni, kadar
se le-ta jame obračati na bolje.
Krepka Pašina narava je tudi brez zdravil storila svoje, no zato
pa je Sarmatov čutil, da se godi njemu nekaj nedobreg^a. Ta hlad,
ki ga je prešinjal skozi in skozi, imel je svoj vpliv.
Trebalo je precej sleči se in leči na peč ter se odeti z ovčjim
kožuhom pokojne Mice.
No, pa še tam, navzlic temu, da je bilo primerno toplo in so-
parno, tresel ga je še vedno mraz.
Potem mu je postalo vroče, vrgel je raz sebe kožuh, odpel svoj
srajčni ovratnik, ali njemu je prihajalo vedno bolj vroče in soparno,
dokler ni zaspal, ali bolje, izgubil zavest . . .
Zavedel se je v svetli, veliki sobi, kjer so po obeh straneh tik
sten stale postelje. Na jedni teh je ležal on sam.
Njemu se je dozdevalo, da vidi vse to v sanjah; ali glej, pri-
stopil je k njemu nek gospod z naočniki in z zlato verižico na uri.
Ta ga je prijel za roko, zmajal z glavo in, rekši nekaj zadi stoječemu
rdečenosemu človeku s svinčnikom in listom papirja na deščici,
šel dalje.
A. Cjehanovič: Mstinslci močeradi. 361
Sarmatov je nejasno umeval, da se nahaja v bolnišnici, no, ta
misel se je nekako pretrgala in odstopila mesto sanjam, čudnim in
težkim . . .
Zdaj vidi sebe na lovu, kjer pojajo nekega groznega volka. A
glej prikaže se tisti volk. On je resnično strašen. On leti naravnost
proti njemu, škripaje se svojimi strašnimi, ostrimi zobmi in ob jednem
hohoče s človeškim glasom.
On spozna v tej zverini ne pristnega volka, a onega, ki je
vrgel kamen v okno Pašine izbe. A evo i nje ! . . Ona se stiska zadi
za njim in šepeče : »ubij, drugače me požre . . .« Razlega se strel.
A kaj pa zopet to? . . On je v svoji sobi, v stričevem domu.
Duri njegove so priprte in skozi nje prihaja oddaljeni ženski
smeh, iz stričevega kabineta.
Ta ženski smeh mu je znan, smeji se Valerija Aleksandrovna...
»Aha!« pravi on in se ukrade kakor senca po temnih, puščobnih
stričevih sobah.
Odsev uličnih svetilk in svetla mesečina trepeče v pramenih
po parketu. Od starinskih naslanjačev in miz padajo čez vso sobo
ostrokončene sence, se plazijo na steno, prelamljajo na dvoje neke
slike, na katerih se obrazi strašno smejejo, odkrivajoč starikave,
brezzobe čeljusti, a on leze vedno dalje, hohot Valerije je vedno
glasneji . . . Pri durih je.
Zopet izprememba.
On leži v Pasini izbi in ne spava, ampak posluša njeno hripavo
sopenje, nanj pa pada pramen luninega svita, ali to ni svit, voda
lije nanj, od katere mu je hladno in bolno, kajti s to vodo padajo
težki kosi žveplene rude na njegove prsi, na nogi in na glavo. Nekdo
je vstopil . . . On ne more takoj razločiti.
»Djak, ali si ti?« vpraša, ali precej spozna svojo pomoto, ker
to ni Djak, a neka do cela črno oblečena ženska oseba.
Ta se poredno pripogiblje in se prikrade do Paše z vzdignjeno
pestjo, v koji se lesketa nož.
On hoče vstati, da bi branil Pašo, in ne more, a ženska je
obrnila proti njemu obraz in on je odrevenel od straha . . . Bila je
Valerija.
On se je spet prebudil in zazrl nad seboj Pašino obličje.
»Nu, kako pa kaj?... kako ti je?« je laskavo vprašala ona.
On je slabo zmajal z glavo in brez odgovora spet zakril oči.
Paša se je razjokala, brišoča si oči s koncem naglavnega robca.
Zdravnik, kojega je ravnokar vprašala, jej je rekel, da je za
ozdravljenje malo upanja.
362 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
Izprva je Paša menila, da laže, a zdaj, ko je sama videla bol-
nika, je izprevidela, da so te besede istinite.
Od kar je Sarmatov tako ležal, je minolo že teden dni.
Sreča da je tisti dan, ko se je njej izboljšalo in je obolel on,
prišel v kočo Djak, sicer bi bil on morda umrl tam za pečjo.
Paša ga je vprašala še enkrat, a vide, da bolnik ne odpre očij,
je sedla na tla poleg postelje in, položivši glavo na zimnico, tiho
zaplakala.
Med tem časom se je prikazal na dvorišči, obkroženim s trhlim
plotom, ki je delil dvorišče od velikega travnika in je sezal tija do
gozda, baš oni rdečonosi človek, kirurg, ki je pred par urami hodil
za doktorom z receptnim papirjem v roki.
Stopivši raz vezne stopnice, se je ozrl in prisluškal.
Čez nekaj trenutkov se je slišalo zategnjeno žvižganje, slično
preludiju slavčeve pesmi.
Mož je položil dva prsta v usta in se odzval se žvižganjem.
»Lipe, si ti?« je vprašal nekdo za plotom.
»Jaz«, se je oglasil ta, »a to je Volk?«
»Jaz ! «
Planka na plotu se je vzdignila in skozi plot je pomolela Vol-
kova glava, potem rami, a za njima je prilezel i on potuhnjeno,
liki mačka.
Ko se je vzravnal in ozrl okoli, je vprašal :
»Nu, kaj je ?«
»Ona je tukaj«, je odvrnil ranocelnik.
»Ne mislim nje! Sam sem jo videl, ko je šla, povej mi o onem...
In Volk- je položil jeden noht na drugega, kakor bi ubijal
žuželko.
»Vse je možno, ako bode denar.«
»Denar že dobiš, le pomiri se!«
»Kadar ga dobim, potem izvršim delo . . .«
»Saj ti pravim, da ga dobim še nocoj. Midva z jednookim
Pavlom sva že vse iztuhtala.«
»Kadar prineseš denar, potem bo vse v redu!« je hladnokrvno
odgovoril ranocelnik ter izvlekel tobačnico in si začel iz nje marljivo
tlačiti tobak v svoj rdeči nos.
»Pa kaj Lipe, mi li ne verjameš ka-li? . , . kakor bi ne bila še
nikoli barantovala.«
»Verjamem že . . . Apčhi ... Že verjamem ... a le... Apčhi!..
Stvar more izpodleteti in potem človeka umoriš zastonj . , . kajti ako
mu dam strihnina, potem se jame po noči mučiti in vpiti, to pa po-
A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 363
vedo drugi bolniki zdravniku . . . Nu, on umrje, sledi raztelesenje, a
potem pa sam znaš kaj . . ,  Ti si v zavetji . . , Apčhi ! . . . Mene pa
posade v luknjo . . . Apčhi ! . . Vidiš taka je ! , .«
»A govoril si o opijumu? . . .«
»To že jaz vem, s čim ga spravim na oni svet . . . Jaz imam
tako tekočino, da se on niti ne zgane ... Pa tudi pri raztelesenju
ne spoznajo ničesar . . . Indijanska prebrisanost, brate ...»
»      »A da bi sam od sebe umrl, tega upanja ni?«
»Tega pa ne vem . . . Morda umrje še nocoj, a morda ne umrje,
ako bo kriza.«
»Kaj je to? Strup, ka-li?«
»Pri tebi je vse strup ! Kriza je latinska beseda, ki pomeni
preobrat v bolezni.«
»K smrti, ka-li?«
»Ali k smrti, ali na boljše.«
»Torej mu boš dal, če začne slabeti?«
»Dati je možno, zakaj ne dati, če bi denar bil gotov. Dokler
mi denarja ne pokažeš, ne storim ničesar . . . Kakor hočeš . . .«
Ranocelnik je spet izvlekel tobačnico. Pod njegovo pazduho je
bila knjiga natlačena z recepti. Njegov pogled je bil povsem pogled
dobrodušnega človeka, pa tudi glas njegov je bil mehek, takisto
dobrodušen. Govoril je ves čas o Sarmatovem zastrupljenju baš tako
mirno in prosto, kakor da bi se šlo za kakega petelina, ki je na-
značen za večerjo.
Bog si ga vedi, kakšne narave je bil ta ranocelnik.
Sam na sebi skromen in tih, je imel že dolgoletno znanje z
razuzdanim in do skrajnosti popačenim Volkom, a imel poleg sebe
ženo in dvoje otrok, s katerimi ni bil surov, in bil je celo pod če-
veljčkom svoji boljši polovici.
»Kako torej ?« je vprašal odločno Volk.
»Novce prinesi . . . Apčhi!« je odvrnil Lipe, skrbno zapiraje
tobačnico.
Volk je pljunil in, neposlovivši se, zlezel nazaj skozi odpr-
tino plota.
Lipe je zadelal za njim desko in, pogladivši si nekolikokrat
golo teme, stopil v vežo.
VII.
»Kako je kaj Sarmatovu? . . .« je vprašal kakor navadno zjutraj
na delu Djak Pašenko.
»Včeraj je bil slab, a danes ne vem . . . Mislim delati samo
dopoludne, potem pa prodati nabrano rudo Proklju . . . Morebiti se
364 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
prebudi, poželi zemlje ali čaja, treba bo kupiti, a nabrala menda nisem
še za jeden pud. . . Prosila bodem, da mi Prokl posodi rubelj . . .«
>Posodi!« je z gotovostjo odgovoril Djak. »Jaz sem porok za
te, ali pa si ga jaz izposodim in boš ti meni dolžna.«
»Bog plati, prijatelj!« je ganjeno izpregovorila Paša . . .
»Prokl je posodil Djaku rubelj in ta ga je dal Pašenki.
Ko je krčmar Prokl to videl, je lokavo namignil z očesom.
Djak se je delal, kakor da tega ne vidi.
Paša je med tem pristopila k njemu in pošepetala na uho :
»Jaz vam ga vrnem vsekako, jutri vzamem iz posojilnice vse
novce . . . Lipe — ranocelnik mi je včeraj rekel, da če mu da neko
posebno zdravilo, za katero mu moram dati no.vcev, potem ga on
prej ozdravi, nego doktor, v treh dneh, pravi, ga ozdravim . . .«
•   »Oj lažnjivec lažnjivi!« je odvrnil Djak.
»A morda je le res.«
»Koliko pa hoče?«
»Mnogo . . .«
»Koliko?«
»Petdeset rubljev.«
»Pritisniti mu rajši eno gorko po gobcu! . . .«
»I, Bog ne daj ! . .« Nikar se prepirati ž njim . . . On mi je še
nekaj drugega povedal . . . Vsi bolniki, pravi, so v moji oblasti, če
hočem — ozdravim, ako nočem — ne ozdravim! . .«
Djak je mahnil z roko, češ, delaj kakor znaš !
Paša ga je še jednoč zahvalila, vsipala svojo rudo v njegov
koš in se napotila proti domu.
Z močno utripajočim srcem je šla proti domu, da bi se pre-
oblekla v suho obleko in se odpravila v bolnišnico.
»A če je slabeji?« se je vprašala . . . »Če umrje?«
Kupila je med potoma četrtinko čaja, žemljo in pol funta slad-
korja in šla k Sarmatovu. Ta je ležal in leže obrnil glavo proti njej,
ko je ona plaho stopaje približala se njegovi postelji.
Njo je že to vzradostilo.
»Oh. ljubi moj, kako ti je?«
»Bolje, Paša . . . bolje . . . hvala . . .«
»Na, tu-le sem ti prinesla čaja in sladkorja, pa žemljo.«
Sarmatov se je nasmehnil in hvaležno prikimal z glavo.
Paša se je spet posadila na tla, tako, da je bila njena glava
zraven bolnikove glave in, bistro se ozrši okoli sebe, pritisnila mu
vroč, kratek poljub.
Marica II: Biser in morje. — SI. Krmavner: Kako je to? 365
Sarmatov je s trudom vzdignil roko in jo s težka pobožal
po glavi.
Pašenka je zgrabila in poljubila tudi roko.
Ranocelnik je med tem odšel v sosednjo sobo.
Uprav ko je bil odšel, zarožljal je v jednem iz oken, med ko-
jima je stala Sarmatova postelja, droben kamenček, no, ta zvok je
bil tako glasen v tej tišini, da je Paša instinktivno vstala in stopila
k oknu.
Na dvorišči jo je se znamenji klicala neka ženska.
Vabila jo je doli, kazaje na odprta vrata in pritiskala roko
na srce.
Oblečena je bila v grozno umazane cape. Lasje na glavi so bili
razkuštrani, preko celega lica se je vlekla ogromna praskotina, ali
ta obraz se je zdel Paši znan. Ona je šepnila Sarmatovu, da se precej
vrne in urno izginila iz sobe ... (Pride še.)
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).
VIII.
Tabor „zlatorovcev".
ep večer se spušča na zemljo. Solnce je že zatonilo, a še je
svetlo.
Trepečejo nekake sence, odsev dneva se bori z lilovim
mesečnim svitom.
Vetrič ne veje. Žalujke, kakor bi bile stopile izza ograje bliž-
njega pokopališča, stoje sredi polja ter povešajo zamišljeno k zemlji
svoje dolge veje.
Na pokopališči za trhlo ograjo jih je mnogo : redka je gomila,
ki ni obsenčena z žalujkino 'senco, redek je križ, ki ni ovit ž njih
krotkimi, otožnimi vejami.
Od »plesa« se dviga sopar.
Sliši se, kako šumi Msta na tem mestu, ali to pač niso oni
zvoki, ki napolnujejo ozračje s pomladjo. Tedaj so mogočni in grozni,
a sedaj so jednaki poslednji sanjavi blodnji velikanovi.
Vse naokoli se pripravlja k spanju . . .
Noč ni hladna, vendar v njej že ni onega duhtenja,  ni onega
Življenja, ki duhti v poletni noči.
Luna jadra po jasnem nebu.
Svetlo je tako, da se vidi vsaka travica.
Kakih sto sežnjev od pokopališča na gladkem polju je videti
nekaj kupov.
Iz vrhov nekaterih se dviga tanek dim.
Kupi, katerih je okolo trideset, imajo vsi jednako podobo in
velikost.
39(* A, Cjehanovič ; Mstinslci močeradi.
Tu pa tam se čujejo glasovi ter celo odlomki nekih hripavO'
petih pesmi.
Iz treh kupov se vidi skozi odprtine luč in sliši šum.
To so prebivališča »zlatorovcev«, katera so si le-ti lastnoročno
izkopali in kjer oni prebivajo po letu in po zimi. Kraj se imenuje
»brlog zlatorovcev«, le-sem ne zahaja nihče niti po dnevi, a po noči
se ga vsakdo še bolj izogiba, da ne bi prišel v dotiko s temi ne-
varnimi lopovi.
V skrajni koči je osobito šumno, ali tam se ne prepeva, marveč
prepira.
Notranje lesene duri brez tečajev so odslonjene, da bi pihal
noter sveži vzduh.
Stene so prstene, iz prsti je tudi strop, le na nekaterih krajih
je podprt z deskami, na kojih so nakidane plasti drna. Od ondi pro-
dirajo korenine rastlin in trav.
Na sredi je miza, a okoli drenovi sedeži, deloma pokriti s kosi
klobučevine, deloma goli z gnijočo travo, ki razprostira neprijetno
vonjavo.
Na improvizovanih klopeh sede in leže ljudje, a že prvi pogled
nanje človeka kar pretrese.
Na prvem sedežu je Volk, ki predseduje. Na levo je Pavel
Kosoj . . . Strašno, čokato človeče, z istečenim desnim očesom in z
luknjo na čelu.
Dalje — sta.še dve odurni, kuštravi stvari, strašansko pijani.
Le-ti ležita na obrazu in nekaj mrmrata.
Na desno se sveti pri slabi svetlobi male lojene sveče široka
pleša ranocelnika Lipeta, a poleg njega odpira ženska s praskotino
čez celo lice novo steklenico žganja. Četrta je že, ako štejemo one,
ki stoje na mizi sredi odlomkov kruha, glav slanikov in drugih ne-
okusnih ostankov. Odmašivši, postavi ženska pred vsakega kupico
in jo napolni ; očevidno je ženska služabnica tega društva.
Ona ne sede, ampak pristopi k steni, na katero se nasloni, po-
loživši roki na hrbet.
Včasih jej kdo ponudi kupico vodke, ona jo molče izpije in se
zopet postavi k steni.
Razgovor je živahen, toda le med Pavlom Kosim in Volkom ;
Lipe reče le včasih katero vmes ter neprestano kiha in njuha.
Ženska — je Volkova žena. Da bi je' ne izkazala grozna praz-
gotina, bi bil njen obraz kaj čeden.
Se v Petrogradu se je potikala z možem po raznih tovarnah
A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. 391
ter prenašala pretepanje pijanega moža zato, ker je tedaj imela ž
iijim hčerko.
Ko jej je nekoč pritisnil isti strašanski udarec z železnim drogom,
je ona dolgo ležala v bolnišnici, on pa sedel v ječi.
Potem ko so ga bili izpustili in ga spodili iz Petrograda v
njegov rojstveni kraj, je prišel k njej ves skesan in jo prosil, naj bi
šla ž njim. In ona mu je odpustila.
Volk nadaljuje tukaj že mnogo let svoje izprijeno življenje, a
ona se klati po »taboru« gladna in brez zavetišča. Za nekoliko
koscev kruha je umivala v mestu tla in prala perilo. Toda zadnji
čas je izgubila še ta zaslužek zato, ker ko je jedva Volk izvohal, kje
dela, je prišel tja ter škandalozno zahteval plačila naprej.
Konečno so se uboge ženske začeli braniti povsodi, kjerkoli je
prosila kakege dela.
Povsodi so jej rekali, da se boje njenega moža. Tedaj se je
bila preselila v kočo k Volku in, ne čuteč do njega ničesar, razun
sovraštva, je čakala le ug-odnega trenutka, da se osveti.
Oj ! Ona se je hotela grozovito osvetiti za svoj izkaženi obraz
in uničeno življenje.
Volk kaj tacega niti slutil ni.
Bilo je baš narobe. Ker je mož videl, da je žena znova prišla
k njemu ter pokorno in radovoljno opravljala svoje dolžnosti kakor
dekla, je mislil, da je brezumno zaljubljena vanj in gotova učiniti
zanj vse.
Zato se sedaj niti on, niti kateri tovarišev, ni brigal za navzoč-
nost Lukerjino.
Imeli so jo vsi za bedasto zbok grozovitega udarca.
Razgovor se je pletel o ravnokar izx^rsenem ropu v cerkvi.
»In pa kako zvito!« je bahato pripovedoval Volk, »kakor bi
bilo navlašč vse za naju pripravljeno. Okno -je bilo samo priprto,
menda je že dolgo bilo tako, ker so pozabili zapahniti je. To je naju
s Pavlom kar presenetilo. On je zlezel čez nje in naenkrat vidim, da
pleza nazaj. Kaj pa je? Okno, pravi, je odprto, ni li morda past?
— Jaz, pravi, se bojim . . . Nu, potem sem zlezel jaz . . . Zlezel sem
notri . . . Nu, si mislim, ako me zgrabi kdo, živega me ne dobi v
pest, dva ali tri pa že ubijem . . . Oziram se — nikogar ni ; potem
sem vzel svečo in začel jemati. No, v jednem hipu je bilo vse iz-
gotovljeno.«
»Koliko pa je bilo tam?« je vprašal ranocelnik.
»Bilo je, kolikor je hotelo, stotak si dobil, —  pa mir besedij
in sedaj izpolni ti svoje obečanje.«
392 A. Cjehanovič : Mstinslvi močeradi.
»Nocoj Že? Ni treba, raje po zdravnikovem pohodu.«
»No, četudi pozneje, samo da bi jutri ne bilo o njem ne duha
ne sluha. Lukerja, pojdi malo ven!« je kriknil Volk.
Ženska je ubogala.
»Četudi je bedasta, vendar je o babjih zadevah po čutu že
precej na jasnem!« je rekel Volk, z glavo kazoč na trhle duri, v
katerih je ravnokar izginila žena.
»Torej bode vse gotovo in Pašenka moja! . . . Žalovala bo, ža-
lovala malce po svojem »gospodu«, pa potolaži se, kakor jej začnem
prinašati dar za darom ... Si razumel? . . .«
»Kako ne bi razumel!« je rekel ranocelnik, in zopet segel v
žep po tobačnico.
A Lukerja, naslonjena z ušesom in vsem telesom na steno, je
od besede do besede slišala ostanek pomenka.
Ona je vse slišala, vse razumela in sklenila opozoriti tako Pašo,
kakor tudi onega, komur je treba naznaniti cerkveni rop.
»Naposled je prišla vendar-le prilika! Čakaj, hudobnež, osvetim
se ti,« je neprestano mislila ona, in koj hotela hiteti naravnost k
Paši, toda vendar se je ustavila. Vedela je, da jo mož kmalu pokliče
odmašiti novo steklenico žganja in ako bi je ne našel blizo koče,
mogel bi kaj sumiti.
Ko se je tako izprehajala pred vhodom, je zares kmalu začula
moževo klicanje.
»Hej, ti marogasta, pridi semkaj!«
Pri besedi marogasta, ki se je tikala, kakor vselej, prazgotine
njenega obraza, se je Lukerja zganila.
»Čakaj ! Čakaj !« je siknila med zobmi ter z nagubanim obrazom
stopila v kočo.
»Odmaši buteljko!«
Ubogala je. Pavel Kosoj je že dremal, tudi Volk je bil že silno
pijan ; samo ranocelnik je imel vedno opraviti se svojo tobačnico in,
kakor je bilo videti, bil je še čisto trezen.
»Ali ne bode dosti?« se je obrnil ranocelnik k Volku, »treba
bo iti na delo.«
Volk se je stresel.
»Nu, jedno kupico še izprazni ter idi, a jaz, Pavel in Lukerja
pa izpijemo ostalo. Hitro odmaši, vrag!« je zavpil na ženo.
Ta je postavila steklenico na mizo in zopet šla k steni. Rano-
celnik je izpil, pljunil in, ponudivši roko v znak slovesa, vprašal :
»Torej jutri ostalih petdeset?«
»Da, ko bo vse gotovo, dobiš ostalo!«
Desimira : Praprot. — Tinica : Vaški Sokrat.
393
»Ne pozabi !« •
»Ne bom !«
»Srečno!«
» Zdravo !« ,
Ranocelnik je nataknil kapo in odšel.
]\Iorda g-a je treznil tobak, ki ga je neprestano njuhal namesto
hrane, ali je bila njegova narava tako krepka ; šel je res s trdnim
korakom in, ko je bil že zunaj kolibe, je še jedenkrat zaklical:
»Torej, glej, da ne pozabiš! . . .«
»Ze dobro! Ne boj se!« je odvrnil Volk.
Lukerja, izognivša se gostu, je zopet okamenela kakor kip.
(Dalie nride.)
414
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).
IX.
Imenitno zdravilo.
o je Paša. ostavila bolnišnico, jo -je Lukerja še jednoč pova-
bila k sebi z miganjem ter se skrila za vrati.  Od tam je
jela vabiti Pašo v bližnji log, ki je ležal med pokopališčem
in bolnišnico. Paša je poznala Lukerjo, Volkovo ženo in vedela, da ta
sovraži svojega moža in išče le prilike, da bi se osvetila za vse muke.
In ona je šla za njo.
^led tem časom je v mali bolnišnični sobi ranocelnik Lipe z
naočniki na nosu pripravljal lek.
Skozi nalahno odprte duri je videl, kako je Paša ostavila sobo
in se tega razveselil, kajti bil je uprav namenjen, odpraviti jo z iz-
govorom, da bode kmalu vizitacija, ko se tuje osebe ne dopuščajo
v bolniške sobe.
In zdajci, slava Bogu — je šla sama !
Lipe je izpremenil načrt svojega delovanja.
^lislil je, da bi bila prava neumnost, ako bi dal bolniku strup
po vizitaciji, kajti zdravnik, videvši bolnikovo znatno zbolšanje, bode
A. Cjehanovič : Mstinslvi močeradi. 41.5
poražen z njegovo naglo smrtjo. Čudno bi se mu zdelo in sledilo bi
raztelesenje, da bi se pojasnil tak dogodek, ako pa mu da strupa
pred vizitacijo, katera se prične ob deseti uri zjutraj (a sedaj je
stoprv osma), potem bode smrt naraven pojav, ki se bode pripisal
na rovaš hudej mrzlici.
Preudarivši vse to, je ranocelnik sklenil takoj izvršiti svojo
nakano-.
Pašin odhod mu je bil nov porok za uspeh ; zatorej je celo
nehal podvizati se.
Pripravivši »lek«, ga je opazoval v svetlobi in zadovoljno dejal:
»Imenitno zdravilo! . . .«
Zatem je stresel tekočino, še jednoč pomešal s prstom goščo
na dnu in jel čakati, da sede znova, potem je spet ponovil isto delo
in zopet čakal.
Gošče je bilo vedno manje. Vsekako je trebalo zmešati desetkrat,
predno je tekočina dobila svetlordečo barvo in postala popolnoma čista.
Tedaj je Lipe vlil vanjo nekaj kapljic sirupa, pokril s papirjem
in brez vsakih daljših manipulacij nesel v bolniško sobo.
Sarmatov je bil v nezavesti.
»Zdravilo!« je rekel ranocelnik, stresaje ga za ramo.
Sarmatov je odprl oči in, umevši, zbral vse sile, da bi vstal,
no, spretna Lipetova roka je gibčno segla pod vzglavnik med tem,
ko je druga še spretneje podnesla svetlordečo pijačo k ustom.
Ali v tem hipu se je pripetilo nekaj nepričakovanega.
Skozi duri sta mahoma skočili dve ženski in z močnimi, krep-
kimi rokami zgtabili brezvestnega ranocelnika.
Tudi vrv je bila brž pri rokah, s kojo ga je Paša spretno
omotala, a Lukerja mu je med tem časom iztrgala iz rok kupico.
Tekočina se je sicer razlila, no, vendar je je še za dokaz ostalo
nekaj na dnu. Vse to se je vršilo tako urno, da Lipe ni utegnil
treniti z očesom. Obe ženski sta bili silni in spretni, da bi ustav-
ljanje ne pomagalo niti v slučaju,-ako bi namesto dveh bila samo
jedna in bi 'njegovi roki ne bili zvezani z vrvjo, kojo je rabila
Lukerja za pas.
Sarmatov ni ničesar umel, začudeno je gledal ta prizor, v tem
sta pa dospela dva stražnika in strežnice.
Vide Filipa v takem kritičnem položaju, so mu ti hoteli prisko-
čiti na pomoč, katere je ranocelnik tudi prosil, ali Paša in Lukerja
sta jeli pojasnjevati stvar ter često izgovorili ime »Volka«, »zastrup-
Ijenje« in »ropanje v cerkvi«.
41(i A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
Zahtevali sta, da bi bil ranocelnik odpeljan k redarstvu, kjer
onidve vse razjasnita in vzameta odgovornost na-se.
Kmalu je iz bolnišničnih vrat stopal celi izprevod proti redarski
upravi.
V upravi se je ovadba potrdila.
Poklicani zdravnik je v tekočini konštatoval strup in Lipe Ma-
tvejevič jc prišel pod ključ.
No, tudi kot jetnik je on bil jako ravnodušen.
Ogledavši si čumnato, kamor so ga bili vtaknili zbok preiskave,
si je popravil očale in vprašal :
»Smem-li poslati domu po blazino?«
Oni so mu to odrekli.
»Idite brž!« je šepetala Lukerja v pisarni, zlobno migaje z
očmi. »Idite ! . . . . On spi sedaj ! . . . . se svojim prijateljem Pavlom
Kosim, oba zalotite, gospod pristav.«
Lukerja se je vsa tresla od živčne razdraženosti.
Vidno je bilo, da je bil ta trenutek osvete nekaj let sem že
za-njo najzaželenejši.
Paša je bila mirnejša.
Opasnost za njenega ljubimca je minila, in več si ni želela.
Cez nekaj minut je mali redarski oddelek, sestoječ iz petih
redarjev, uradnika in Lukerje, odrinil napram zlatorovskemu taboru.
Jutro je bilo čemerno, dež je rosil, in iz Mste je vstajal gost
oblak, sredi kojega so se liki v dimu videle črne postave rudokopov.
Paša je šla domu, vzela korec in koš ter se odpravila na reko.
Danes jej je trebalo kupiti tega in onega za Sarmatova, in ona je
.šla po novce na dno rednice — reke.
Voda ni bila hladna. Djak, začenši delo že pred jedno uro, je
nabral že mnogo rude.
Paša, zazrši ga, je krenila k njemu in ga vprašala :
»Kako se kaj koplje tu?«
»Za oba je dovolj«, je odgovoril Djak, »pojdi malo na levo.«
Paša je, brodeč po vodi, šla na odkazani prostor in kmalu se
je njen temni profil izgubil v valovih oblaka.
Oddelek se je pa med tem tiho pomikal dalje.
Zavil je okoli pokopališča in prišel na poljano.
Droben dež je ovijal vse predmete z nekim kalnim dimom.
Veter je nosil v obraz hladne kaplje. Pokopališki les je šumel.
Žolto listje je, vrte in premetovaje se po zraku, padalo k njegovemu
podnožju, osipajoč grobe in križe.
Na »plesu« je srdit« burkala voda.
A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 417
»Katera?« je tiho vprašal jeden redarjev, obrnivši se k Lukerji.
»Ona-le, tretja od stebra . . .«
Uradnik je šepetaje dal povelja, in vsa skupina je pospešila
korake.
»Ta?«
»Tista,« je pokimala z glavo Lukerja.
Koča je bila prikrita z deskami od znotraj. Zatorej so sklenili
tiho vstopiti, da primejo hudodelnika še speča.
In res, odmaknivši za nekaj pedij desk, so vsi zaslišali gromko
hržanje. Mirno sta spala oba, ne nadejaje se gostov.
Redarji so se tiho prikradli k spečima in jima zvezali roke.
Ni Volk ni Pavel ni utegnil ganiti mezinca. Prvi se je divje
oziral, a drugi, zavedši se takoj, je zlobno hripal ter napenjal ude,
da bi se osvobodil vezij. Naposled je tudi Volk uvidel, pri čem da je.
X.
Vznemirjenje med rudokopi.
Pet dni po teh dogodkih, ki niso pretresli samo zlatorovcev,
no provzročili mnogo ugibanja pri vseh rudokopih, se je pripetilo še
nekaj važnejšega.
Bil je jasen dan. V ozračju je bilo toplo, kakor po letu, ali
voda je bila hladna in visoka.
Taki dnevi so rudokopom posebno neugodni in neprijetni.
Stoječ dopasno v vodi niso čutili, da jim je v spodnjem delu
života topleje, nego v zgornjem, a obratno, čutili so kako jih iebe
v noge in jih silno vleče iz vode, da bi se segreli na solncu.
Toda vsakdo je vedel, da tega ne more storiti.
Ako izstopiš sedaj, potem gotovo oboliš in prideš v belo po-
slopje, kjer zdajci leži Sarmatov, kateri je pa že znatno okreval.
Po takem so se vsi trudili segreti se z delom.
Korci so naglo švigali po zraku, a čez rame so neprestano
padali debeli kosi plena. Djak in Paša sta navadno delala blizo
skupaj. Kakih petdeset sežnjev nižje so tri ženske, stoječe doprsno
v vodi, prepevale tužno pesem.
Votli njih glasovi so se zvonko razlegali v tihem prozornem
vzduhu, spremljani zdaj pa zdaj s hripavim zvenečim krikom galebov,
ki so krožili visoko v nebesni modrini.
Na bregu se je prikazal koleselj, na čegar globokem staro-
šegnem sedežu je sedela gizdavo našopirjena, a jako zala gospa.
Koleselj je šel počasi, a gospa je držala na očesu lornjet ter
neprestano motrila delavce v vodi.
418 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
Potem je voznik,  v mestu vsem dobro znani osiveli striček
Pahom ustavil konja in kriknil :
»Bog- daj srečo ! . . .«
»Bog- plati!« je odgovorilo spodaj nekaj glasov. Vsi so pretr-
gali delo, pričakuje, česa treba Pahomu, vozečemu načičkano gospo.
»Po Sarmatovu povprašujejo! Je-li tukaj?« je kriknil še jednoč
starec.
»Po kom?«
»Po Sarmatovu! ... Po novem prognancu . . .«
»Ni ga tukaj ! . . .«
»A kje je ?«
»V bolnišnici, bolan.«
Pahom se je obrnil h gospej in ji ponovil vse, kar je sicer
itak sama čula.
Paša je pogreznila korec v vodo in kar odrevenela.
Neka bolestna in nedobra slutnja jej je prešinila srce, a ko se
je koleselj obrnil proti mostu, izvestno z namero kreniti k bolnišnici,
ona ni vstrpela ter prepustivši korec in koš Djakovi skrbi, urno
ostavila vodo. Sarmatov jej je pravil o svoji nezvesti izvoljenki in o
vsem, kar se je bilo vršilo med iljim in njegovim stricem. Paša si
je domišljala, — ni-li se nezvesta pripeljala, da ga znova zapelje.
In v njeni duši je vskipela zloba ljubosumnosti.
»Joj ! . . . Torej za te sem ga negovala . . .« je mrmrala. »Na-
mesto tebe mu stregla! ... A znabiti pa le ni tista! . . .«
In Paša, da bi bila preje na jasnem, je pospešila korake. Mokra
obleka se jej je opletala okoli nog ter jo ovirala pri hoji.
S togoto je zgrabila obleko v pest, jo izžmela in začela teči.
Nekaj streljajev pred bolnišnico je zagledala, da je Pahom obstal
pred vrati, a g'ospa je izstopila in hitro stekla po stopnicah.
Paša ni znala, kaj storiti : iti ali ne v bolniško sobo ?
Sklenila je počakati za vrati in, ko gospa odide, poizvedeti vse
od Sarmatova samega.
No, čakati jej je bilo predolgo. Vsa obleka se je malone posu-
šila, a gospa še vedno ni bila odšla.
Celo Pahom, stoje doli, je začel mrmrati in je rekel nekolikokrat :
»Presneto dolgo ! . . .«
Od tega je Paša izvedela samo, da se je ona gospa pripeljala
z včerajšnjim vlakom.
Slednjič je gospa odšla. Paša je skočila v bolnišnico . . .
Sarmatov je ravnokar omahnil na posteljo in si zakril obličje
z rokama.
Cjehanovič: Mstinski močeradi. 419
»Andrjuša, čuj,  Andrjuša ! Kdo te je?«  je govorila ona nad
njegovim ušesom se sočutnim glasom. »Je-li to tista?«
Sarmatov je vzdignil glavo in prikimal . . .
»Kaj pa ti je pravila? . . .«
»Nič, Paša, Bog ž njo !.. . Ž njo je vse končano . . .«
»A, kaj pa hoče ? . . .«
»Ne vem . . .«
Sarmatov je prešel z roko po čelu in rekel, kakor bi se zavedel:
»To se pravi, ne . . . čakaj . . . vem . . . povedala je, da je moj
stric umrl, da me najbrže kmalu pokličejo nazaj v Petrograd, kajti
jaz sem njegov jedini dedič . . . Midva sva sedaj bogata. Paša! . . .«
je zaključil in na ustnih mu je šinil bridek, ironski usmev.
Ta ženska, ta nekoč ljubljeni obraz, je vzbudil v njegovi duši
tisoče žgočih spominov, v njem je bilo toliko nedoumnega, strašnega
in sladkeda, da je zdajci, ko je spet izginil, ostal v njegovi duši tak
utis, kakoršnega ohrani oko od luči, prešinivši skozi mrak . . . Do-
mislil se je jednega poletnega večera tam v Pavlovskem . . .
Prišel je bil ž njo tjakaj poslušat godbo in sedel pod košatim
bezgom v globini vrta.
Iz daleka so se lile melodije valčeka, starinskega, milobnega
valčeka. On jej je pravil nekaj jako resnega, menda o smislu lju-
bezni. Ona je molčala. Električna svetloba je med vejami z mrežastim
odsevom padala na njeno lice . . .
Od tedaj ni mogel uganiti, ka!j je budila v njeni duši njegova
goreča, strastna govorica.
Njen obraz je bil interesanten, a hladen. Kako je ljubil tedaj
njeno hladnost in tajinstvenost v mraku, ko je imel v njej svoj raj.
»Dragee, kaj ti je?« je zastokala znova Paša, objemaje ga.
Spet je vzdignil glavo, neprestano gledal na deklico in se čudno
nasmehnil.
Treba je bilo nekaj reči ali ukreniti. Saj je Paša vedela vso
njegovo dogodbo,-ona je sama uganila sedaj, da je to ista... Paša
je ljubosumna, muči se . . .
»Veš kaj«, je rekel glasno, »jaz sem je spodil!«
»Spodil?«
»Da . . .«
»Oh, moj mili! ... A po kaj se je neki pripeljala?«
»Da me obvesti o stričevi smrti.«
»Samo za to ?«
»Da . . .«
»Ti je ne ljubiš ?«
4201
E. Gangl : Mlada ljubezen.
»Ne ljubim,« je odvrnil Sarmatov, »pravim ti, jaz sem jo od-
slovil . . . zasramoval sem jo . . . Jaz imam tebe rad, Paša, tebe ne
ostavim ... a sedaj me pusti, golobica moja, malce zadremati, kakor
vidiš, še nisem do cela okreval, in na me vsi ti nemiri silno delujejo...«
»Kako ga je uničila!« je šepnila Paša, ljubko božajoč z roko
Sarmatove lase.
»Le spavaj !.. Jaz grem na reko, da še nekaj naberem, sladkor
je spet ves pošel.«
Paša je pogledala v omarico in ponovivši »ves je pošel,« se
tiho odpravila iz sobe.
Po njenem odhodu je Sarmatov zopet sedel na posteljo in si
zakril lice z rokama. To kar se je sedaj godilo v njegovi duši, tega
ni mogel razumeti . . .-
Tako je, če pade težek kamen v sredino blatnega ribnjaka in
prodere zeleno površje, ki se še dolgo potem ziblje, dokler se zopet
ne vpokoji.
Sarmatov se je hotel pomiriti, hotel je dokazati samemu sebi,
da pojav Valerije ne sme proizvesti nanj nikakega upliva, ker je
ona izprijena ženska. Sedaj je prišla, najbrže misle, da bode beraški
prognanec, ubogi rudokop kar vnet za tako lepotico in, pozabivši
vsa razžaljenja, si štel za srečo, da jo pozakoni . . . Podla ženska !
(Zvršetek pride.)
432
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Zvršetek).
X.
va dni potem sta prišli v mesto B. dve uradni listini. V jedni
je bil Sarmatov imenovan naslednikom stričeve zapuščine,
v drugi — osvobojen prognanstva ter se smel vrniti nazaj
v stolico.
Sarmatov je bil takoj postal ne le junak dneva, no, deležen
vseobčih poklonov.
Celo Pašo so začeli nadlegovati z vabili v najboljše meščanske
hiše, kajti raznesla se je bila govorica (sicer povsem istinita), da se
bode Sarmatov ž njo oženil in jo vzel s seboj v Petrograd.
Toda tako Sarmatov, kakor Paša, sta se skrbno branila vseh
povabil.
Prvi si je izposodil pri krčmarju Proklu tisoč rubljev in se
preselil iz borne koče v gostilno.
Radi bolezni, kakor radi vseh v zadnjem času prebitih pretresov,
je moral Sarmatov odlašati z odhodom iz mesta B., kar je zahteval
tudi sam zdravnik, ki ga je sedaj pohajal vsak dan.
No, ubraniti se vseh posetov naposled ni bilo mogoče ; kajti
med temi, ki so ga vabili, so bile najuglednejše osebe mesta, z
okrajnim sodnikom na čelu, kateremu je bila znana vsa prognančeva
zgodba.
Sarmatov je pazno opazoval Pašo. Pričakoval je, da kadar ona
zameni svojo pisano obleko z ono, kojo obično nosijo gospe sred-
njega stanu, se ona z izpremembo gotovo osmeši ; no, nič ni bilo
tacega. Paša je postala le še krasnejša, in kipnemu, mlademu telesu,
je bilo videti, da je uprav nedostajalo tacega kroja.
Zalo, bledo lice se je oživilo z rdečico in z ustnic ni izginil
njen obični, prikupljivi, belozobi smehljaj, tisti smehljaj, s kojim je
vsprejcla ubogega nemaniča, ko je prišel z njeno materjo v kočo,
da se pogreje.
Sarmatov je takoj razvidel, da je to jedna onih ženskih, katere
se brž prilagodijo s tem krogom, v katerega se uvedejo in koje ne
osramote v nikakem slučaju svojega učitelja.
A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. 433
Paši je bilo nekaj takega, kar je delalo neopazen ta prehod.
Videti je bilo celo, kakor da bi bila ona po pomoti rojena v rodo-
vini mstinskih močeradov, in je zadela njega naloga, da poravna to
pomoto. Včasih jo je primerjal z Valerijo in ta primera ni bila ni-
koli poslednji na korist. Čeprav jo je ljubil nekaj časa in dasi bi
mogla ona morda tudi pri poslednjem svidenju zavladati njegovo
,šrce, no, on je vendar čutil, da ž njo ne bi bil mogel biti srečen.
V Paši je bilo vse prosto, iskreno in blago. V njej se je jav-
ljala stara ruska ženska, ta, ki je ob jednem z umom in srcem pri-
znavala nad seboj avtoriteto moža, ne da bi mu bila zato sužnja.
Na videz krotka in pokorna, je ta ženska ob jednem bila tudi
junakinja samopožrtvovanja. To požrtvovanje, to junaštvo je tlelo
v njej in se čuvalo, kakor iskra v črnem, navidezno ugaslem oglju.
Dahni vanjo in vse oglje se razvname, dokler ne jame znova pola-
goma ugašati do jedne same iskre.
Stara istina, da se za nesrečo čestokrat skriva sreča, se je bila
obistinila. Sarmatov jo je našel tam, kjer je menil da najde pogin.
Djak, namesto da bi delal s korcem, je posedal sedaj neprestano
v Sarmatovem stanovanju. Sicer je tudi on imel svojo sobo, katero
mu je bil najel njegov nedavni prijatelj v nesreči.
On se seveda ni smel prikazati v stolici, pa tudi, po pravici
rečeno, tega on tudi nikakor želel ni.
On se je sedaj bavil z načrtom, da bi zgradil skladišče za
žvepleno rudo, da bi tekmoval s stricem Proklom.
Za to skladišče je dajal novce Sarmatov z jedinim pogojem,
da bi se plača rudokopom polagoma zvišala in se tako uničilo ode-
ruštvo krčmarjevo.
Djak je bil ves navdušen od te misli in od uloge, ki se mu je
ponujala.
»Da, brate«, je govoril, »kdor sam dela s korcem in stoji o
slabem vremenu doprsno v ledeni vodi, ta ne sme pritrgati niti
vinarja od puda, ki mu ga donašajo mokri trpini.«
Po Sarmatovem odhodu in prejetju njegovega denarja, se je
Djak res goreče poprijel blagega dela.
Stric Prokl je bil slednjič pobit. Zaprl je celo svojo krčmo in
se preselil v vas, oddaljeno približno petdeset vrst od mesta B.
Djak je odprl svojo krčmo in čajno, no, zapeljive steklenice so
ga pog-ubile.
Revež, ki je tako dobro izhajal v vodi, ni vztrajal pri žganju.
Nekoč so ga našli mrtvega zraven vedra, v roki pa je krčevito stiskal
malo kupico.
434;
Stric Prokl, zaslišavši to vest, se je samo nasmehnil in rekel
ženi: »No, treba bode, da se preselimo zopet v mesto!«
Prešlo je nekaj let.
Med tem časom sta Sarmatov in Paša (sedaj že Paša Štefa-
novna Sarmatova) prepotovala pol Evrope. V Parizu se jima je na-
rodila hčerka, v Neapelju — sin. Sedaj sta se vrnila v Rusijo in
se naselila v Petrogradu.
Bil je mrzel zimski dan. Sarmatov je sedel v svojem kabinetu
pri knjigi.
Steklene duri so se zalesketale, odprle se in tiho je stopila v
sobo krasna, mila ženska. Pristopila je k možu, nagnila se, ovila
njegov vrat z rokama in, pritisnivši svoje lice k njegovemu licu,
obstala ...
No, glej, vzdignila je roko z žvenkljajočo zapestnico in pokazala
na pres-papje na mizi. To je bil masiven pres-papje, na podstavku
katerega je ležal ogromen koš žveplene rude, a vštric sta bila na-
rejena iz brona korec in koš.
»Pomniš?« je tiho šepnila Paša.
Sarmatov se je nasmehnil, nasmehnila se je i ona.
»Da,  mnogo  sva tedaj   pretrpela,«  je  dejal on,  in oba sta
umolknila ....
•*        *
A Msta je še vedno polna močeradov. Ob vročini in mrazu
delajo njih korci. Dela tudi stric Prokl na svojem prejšnjem mestu
in še zmiraj sešteva kopejke svojih mokrih klijentov.
Vse gre po starem, no, misliti se mora, da pride čas in se tudi
to izpremeni ...