
isttl

ZADNJI RODOVINE
::: BENALJA. :::

ZGODOVINSKA POVEST.

SPISAL

FR. REMEC.

'v LJUBLJANI.

NARODNA KNJIGARNA.

1909.

TISKALA »NARODNA TISKARNA« V LJUBLJANI.

V letu 1725. se je v župni cerkvi
Preddvorom poročil gospod Ivan Jo¬
žef Friderik baron Benalja pleme¬
niti Rosenbach, graščak Preddvorom
in na Ljubelju, z žlahtno gospodično
Eleonoro Cecilijo baronico Gallen-
fels, hčerko govneškega grajščaka,
in grajski mašnik na Govneku, Mi¬
hael Prešeren, ki je bil pri poroki za
pričo, je imel nalogo, da na svatbi
napije novoporočencema.

Mašnik Mihael Prešeren, ki je
rad gledal v bokal in še raje v dekli¬
ške oči, si je sestavil obširen govor,
prepleten z mnogimi latinskimi ci¬
tati in svetopisemskimi izreki in z
zadovoljstvom je opazil, da je med
njegovim govorom zdaj in zdaj po¬
stalo kako žensko'oko rosno in da so
se moški hrupno smejali šegavim
namigavanjem, ki so sledila resnim
čestitkam in opominom.

Z željo, da Lj nebeški oče blago¬
slovil mladi zakon z množico otrok,
je mašnik Mihael Prešeren zaključil
svoj govor in med žvenketom srebr¬
nih bokalov so veseli svatje ponav¬
ljali to željo, da je mladi gospe Ele-
onori Ceciliji stopila vsa kri v gla-

vo in ji zalila lica, da je sramežljivo¬
sti žarela kakor makov cvet.

Zelja govneškega mašnika Mi¬
haela Prešerna se je izpolnila. Bog
je izdatno blagoslovil zakon žlahtne¬
ga gospoda Ivana Jožefa Friderika
in njegove dobre družice gospe Ele-
onore Cecilije in ko sta zopet v na¬
vzočnosti mašnika Mihaela Prešerna
praznovala desetletnico svoje poro¬
ke, je v preddvorskem gradu bilo že
osem kodrastih otrok, a baron Ivan
Jožef Friderik je z mladeniško pre-
šernostjo prisegal, da božja milost še
dolgo ne bo nehala obsevati njego¬
vega zakona in da se bo njegova ro¬
dovina še prav znatno pomnožila.

Srečno in zadovoljno, veselo in
brezskrbno sta živela Ivan Jožef Fri¬
derik in Eleonora Cecilija na pred¬
dvorskem gradu sredi velikega števi¬
la zdravih in čvrstih otrok. Pojedina
je sledila pojedini in presledki so
bili le tedaj, kadar je Eleonora Ce¬
cilija ležala v otročji postelji. Nista
dosti marala, da se jima je pri tem
početju premoženje krčilo od leta do
leta in da so istotako rasli dolgovi.
Ko ni bilo več mogoče delati dolgov,
sta začela prodajati les, potem še
drugo imetje, zdaj nekaj sveta, zdaj
nekaj gozda in nista si delala nobe¬
nih skrbi za prihodnjost, dokler na¬
posled niso upniki postali nadležni

2

in trdi, začeli pritiskati z rubežnimi
in končno barona Ivana Jožefa Fri¬
derika prisilili, da je moral vse pro¬
dati in zapustiti grajščino, na kateri
je gospodoval njegov rod ravno de¬
vetindevetdeset let.

Kot srečen in bogat kondotjer
je prišel prvi Benalja iz solnčne Ita¬
lije na Kranjsko, kot siromak je za¬
pustil njegov pravnuk Ivan Jožef
Friderikpreddvorski grad in ni pope¬
ljal ničesar drugega s seboj, kakor
celo vrsto otrok. »Malo preveč bla¬
goslova je nebeški oče podelil najine¬
mu zakonu«, je zavzdihnil Ivan Jožef
Friderik pri slovesu od preddvorske
grajščine, ko se je ozrl po glavah
svojih otrok. To je bila edina pritož¬
ba, ki je prišla kdaj čez njegove
ustne.

Od vseh razsežnih posestev, kar
jih je nekdaj imel baron Benalja, je
Ivanu Jožefu Frideriku ostala le
mala hiša, nekdanja pristava strmol-
ske grajščine. Pristava je ležala bli¬
zu Cerkelj na samoti in k tej hiši je
pripadal dosti velik gozd. Tu se je
naselil Ivan Jožef Friderik baron
Benalja s svojo rodovino in tu je ho¬
tel z delom popraviti, kar je v lahko¬
miselnosti storil svoji rodovini s
tem, da je zapravil podedovano pre¬
moženje. Trudil se je pošteno, delal
kar je mogel in pri tem posvečal vso

3

i*

skrb vzgoji svojih otrok, kajti uvide-
val je, da si bodo morali z delom slu¬
žiti svoj kruh. Kakor je bil prej lah¬
komiseln in zapravljiv, tako resen in
štedljiv je bil zdaj. Trpljenje njego¬
vo na pristavi je trajalo dlje, nego
veselo življenje na preddvorski graj-
ščini.

Minila so leta. Otroci so dorasli
in Ivan Jožef Friderik je imel mno¬
go skrbi in mnogo težkih ur, da jih je
spravil do kruha. Najstarejši sin je
šel v Trst, da se posveti trgovini.
Eden sinov je postal uradnik, drugi
grajščinski oskrbnik, tretji je šel k
vojakom; enega je dal študirat za du¬
hovnika, drugega za zdravnika; ta je
šel sem, oni tja, zapustili so starše in
rodovino, razkropili so po svetu in ko
sta legla Ivan Jožef Friderik in Ele-
onora Cecilija k večnemu počitku, je
stal ob njiju grobu samo najmlajši
sin Ivan Lenard. Tega za življenja
nista hotela pustiti od sebe, dasi mu
nista imela zapustiti drugega kot
malo posestvo ter neznatno svoto de¬
narja, katero je bil Ivan Jožef Fride¬
rik v letih pokore s trdim delom, šte-
denjem in stradanjem nabral. Za-
temnel je sijaj nekdaj tako mogočne,
veljavne in bogate rodovine Benalja,
njeni člani so takorekoč stopili iz
prve vrste kranjskega plemstva in se
umaknili v drugo vrsto, med uradni-

4

ško in vojaško plemstvo ali med me¬
ščanstvo. Veliki plemenitaši jili ni¬
so več smatrali za ravnovredne.

1.

Spomladi leta 1785. je bila v Go¬
sposkih ulicah v sedaj Gerlicijevi
hiši zbrana večja družba v stanova¬
nju barona Karla Paungartna. Tu¬
di gospodarjev brat. Jožef Avguštin
baron Paungarten, kapitan v Škofji
Loki, je bil prišel s svojimi hčerami
na to domačo zabavo, prirejeno v
proslavo godu hišne gospodinje, ka¬
kor je prihajal redno na vsako prire¬
ditev, kjer je bilo kaj upanja, da bi
katera njegovih treh hčera dobila
moža.

Ker so baroni Paungartni imeli
veliko veljavo v mestu, se je njihove¬
mu povabilu odzvalo mnogo ljudi, ta¬
ko da so bile vse sobe polne. Med
tem, ko so v obednici pripravljali ve¬
čerjo, je domača hči kratkočasila
povabljence s prepevanjem tedaj naj¬
bolj priljubljenih italijanskih pesmi.

Sredi tega-petja so se odprla vra¬
ta in čez prag je stopila mlada vitka
dama čudovito velikih in svetlih oči.
Vsi pogledi so se obrnili nanjo, go¬
spodje in dame so ji šli nasproti ne
meneč se za pevko in njeno petje in
tudi gospodinja sama je prihitela, da

5

jo pozdravi, dasi je bila sicer navada,
da se gost pokloni gospodinji.

Z mirno sigurnostjo, a nekako
hladno in rezervirano je baronica
Renata Benalja sprejela vse pozdra¬
ve. Prosila je pevko oproščenja, da
jo je motila in jo povabila, naj nada¬
ljuje svoje petje, češ, da jo vedno z
veseljem posluša, potem pa se vsedla
v kot, kakor bi želela, da ostane sa¬
ma. A niso je pustili same; cela dru¬
žba mladih gospodov ji je sledila.
Najpogumnejša iz te družbe sta si
prinesla stole in se vsedla vsak na
eno stran poleg nje, tako da je za dru¬
ge ostalo le malo prostora in so bili
prisiljeni se polagoma raziti.

Na desni baronice Benalja je se¬
del Štefan vitez Ogulin, mlad tanek
mož, o katerem pravzaprav nihče ni
natančno vedel kaj da je in s čim se
bavi. Hrvatski oficirji, bivajoči z
graničarskim polkom v Ljubljani,
so ga vpeljali v družbo in Štefan vi¬
tez Ogulin se je hitro udomačil v
plemiških in v meščanskih krogih.
Sicer si ni mogel nikjer pridobiti
resničnega in istinitega zaupanja, a
to ga ni čisto nič motilo. Pripovedo¬
val je rad, da ima v hrvatski krajini
in v sosedni Bosni obsežne gozde in
se ponašal s svojim bogastvom. Ker
je pogostoma potoval v Trst, so ljud¬
je sodili, da se bavi s prodajo lesa iz

6

svojih gozdov, da pa to iz aristo¬
kratske ošabnosti prikriva. »V Ljub¬
ljani hoče biti kavalir, v Trstu pa je
barantač«, so govorili ljudje in si
niso dalje belili glav z ugibanjem, od
kod dobiva Štefan vitez Ogulili sred¬
stva za svoje dosti gosposko življe¬
nje.

Na drugi strani baronice Bena-
Ija je sedel kakih petintrideset let
star mož. Močno junaško postavo je
krasila kuštrava, glava. Lep ta temni
obraz pač ni bil, vse prej kot to, a
bil je tako izrazit in značilen, da je
povsod obujal pozornost in da ga ni
več pozabil, kdor ga je le enkrat
videl.

Mihael plemeniti Kržinar je bil
naslednik rodovine, ki si je iz malih
začetkov pomagala do znatnega bo¬
gastva. Mihaelov praded je bi] rojen
v ubožni kmetski hiši na Notranj¬
skem, a posvetil se je prevozništvu
ter pol stoletja vodil sam visoko na¬
ložene parizarje iz Trsta do Dunaja
in zopet nazaj. Z enim parom konj
je začel, a ko je položil bič iz rok, je
zapustil v Trstu več hiš, na Notranj¬
skem več posestev in tudi nekaj graj-
ščin. Takrat, ko je cesarica Marija
Terezija podelila bivšemu krošnjar¬
ju s platnom Oblaku baronstvo s pri¬
devkom Wolkensperg, je tudi stare¬
ga furmana Kržinarja edini sin za-

7

dobil plemstvo v zahvalo, da je za
vojne namene daroval cesarici de-
settisoč tolarjev.

Kmetskega furmana Kržinarja
nasledniki so po svojem poplemeni-
tenju opustili kupčije in se posvetili
aristokratskemu življenju, saj je v
takratnem času veljal za resničnega
aristokrata samo tisti, kdor je imel
toliko premoženja, da je mogel žive¬
ti brez dela in brez službe.

Ljubljansko ženstvo se je močno
zanimalo za Mihaela Kržinarja. Bil
je namreč bogat, čeden in samec. Ka¬
terokoli bi bil zasnubil, vsaka bi ga
bila z veseljem vzela, toda Mihael
Kržinar se ni nobeni toliko približal,
da bi bila smela gojiti le najmanjše
upanje, čeprav je stari Kržinar svo¬
jega sina neprestano silil, naj se
oženi. Kadar se je oče lotil tega pred¬
meta, je sin vselej izjavil, da se prav
gotovo poroči, čim najde nevesto, ki
mu bo resnično ugajala, sicer pa da
še ni tako star, da bi ne mogel nekaj
let čakati.

Renata baronica Benalja je ve
l.jala za najlepšo ljubljansko ženo, in
bila je vrh tega nenavadno izobraže¬
na in tako resna, da se mladi go¬
spodje pričo nje niso nikdar upali
ziniti kako dvoumno besedo, ženski
svet pa se je je skoro bal.

8

Resnoba baronice Renate ni bila
prirojena lastnost. V dekliških letih
se je znala smejati in biti razposa¬
jena kakor najživahnejše dekle. Toda
sila življenja je udarila njenega
očeta; da reši svojega čez glavo za¬
dolženega očeta, ki je bil oficir, se je
poročila z možem, ki je bil priprav¬
ljen, plačati vse očetove dolgove in
preskrbeti vso rodovino. Ta mož je
bil Ivan Jožef Evzebij baron Bena-
]ja, sin nekdanjega predvorskega
grajščaka Ivana Jožefa Friderika in
njegove žene Eleonore Cecilije. Ev¬
zebij je bil vojak. Usoda je nanesla,
da je bil kot mlad oficir poslan na
hrvaško granico in da je tam ostal
do svojih starih let. Turki iz Bosne

50 v onih časih pogostoma pridrvili
čez mejo in ropali, kar jim je grani-
čarska vojska pošteno vračevala. Ev¬
zebij, ki je od doma vedel, kaj je
uboštvo, ni bil samo hraber vojak,
nego tudi jako štedljiv mož, ter je
vse skrbno zbiral in hranil, kar si je
prinesel za spomin od pojezdov v
Bosno.

Star, izžet" in izmozgan, a bogat
se je vrnil v svojo domovino in da hi

51 jesen svojega življenja polepšal,
si je izbral za ženo ubožno a prekras¬
no Renato. Ko se jo starši prosili,
naj reši vso rodovino, ni nič pomiš¬
ljala; udala se je brez ugovora, ne da

9

bi slutila, kako heroična je njena
žrtev.

Od njene poroke je minulo pet
let. Izgubila je v tem času starše in
brate, za katere je žrtvovala svojo
mladost, svojo lepoto in vse svoje sa¬
nje o sreči in ljubezni, a pridobila je
sama grenka spoznanja, ki so zamo¬
rila vso njeno veselost in iz nje nare
dila tako resno, malobesedno in hlad¬
no ženo, da ljudje sploh niso verjeli,
da je zmožna kakega toplejšega ču¬
stva. Stari Evzebij Benalja je bil s
svojo ženo lahko zadovoljen. Nikdar
ni padla najmanjša senca na njen
značaj; kar si je kupil, to je v resnici
vse imel. Ljudje pa so se jezili, da je
starega pokvarjenca Benalje žena ta¬
ko uzorno zvesta svojemu možu in
bolelo jih je, da je najlepša in najpo-
štenejša ljubljanska žena prikovana
na tako starega izžetega grešnika.

Renata je bila vedno mirna in
ravnodušna. Tudi na večerji pri ba¬
ronu Paungartenu, ko je sedela med
Štefanom Ogulinom in Mihaelom
Kržinarjem, se je vedla tako hladno,
kakor da jih komaj pozna. A v svo¬
jem srcu je dobro vedela, kateri teh
dveh mož ji bolje ugaja, čigav glas
ji sega v dušo in čigavi pogledi so v
stanu razburjati njeno kri. Izdala /se
ni nikdar, saj tudi Mihael Kržinar
ni nikdar pokazal, da mu je zanjo le

10

količkaj več, kot za druge ženske. Da
jo Mihael Kržinar- skrivaj morda
ljubi, to ji sploh niti na misel ni
prišlo.

Evzebij baron Benalja je bil po¬
nosen na svojo ženo. Poznal je živ¬
ljenje in vse nevarnosti, ki prete
njegovi zakonski sreči in zato je
skrbno pazil na Renato, dokler ni
spoznal in se prepričal, da je vzviše¬
na nad vsak dvom.

Ko se je Renata zavedla, kaka
čustva se porajajo v njenem srcu do
Mihaela Kržinarja, se je potrudila na
vso moč, da bi ta čustva zadušila že
v kali. Občevala je z Mihaelom še
hladneje, kakor z drugimi znanci in
se ga ogibala kolikor je mogla, a moč
njene ljubezni je vender rasla in nje¬
na hladnost ni odbila Kržinarja.

Med tem ko je domača hči za¬
bavala družbo z italijanskimi pesmi¬
mi, je Renata kramljala z Ogulinom
in s Kržinarjem, kakor da sta dva
starca, ki mlade žene ne moreta čisto
nič zanimati. Ko je bil Kržinar po¬
klican k bližnji mizi, pri kateri je
sedelo več njegovih prijateljev, je pa
Štefan Ogulin hitro premenil pred¬
met pogovarjanja.

»Pravijo, da se bo Kržinar ože¬
nil« je dejal Ogulin nekoliko malo¬
marno pri tem pa ostro od strani po¬
gledal Renato, kakor bi domneval,

11

da mora njegovo naznanilo napraviti
nanjo poseben utis. Renata pa se ni
zganila in niti z najmanjšim pregi¬
bom ni izdala, da jo to kaj zanima.

»To je zame nekaj popolnoma
novega« je odgovorila mirno. »In
kdo je nevesta?«

»Bogata vdova. Saj jo gotovo
poznate, Terezijo Ahčinovo.«

»Tako — tako« je menila Re¬
nata. »Ali je to že tako gotovo, da se
gospodu Kržinarju že lahko čestita?«

»Tega še ne vem — ker je Kr-
žinar jako občutljiv, pač ne kaže
omeniti kaj, dokler sam ne pride z
barvo na dan.«

Ker se je Mihael zopet vrnil k
svoji družbi, je Ogulin utihnil. Miha¬
elu se je zdelo, da je Ogulin moral v
njegovi odsotnosti kaj govoriti o
njem, a bil je preponosen, da bi po¬
skusil kaj izvedeti. Sedel je na svoj
stol in molčal. Nastala je vsem neko¬
liko neprijetna pavza, ki pa jo je hi¬
tro končalo naznanilo, da je večerja
na mizi.

Ogulin je hitro vstal, da popelje
kako damo k mizi; Mihael je ponu¬
dil svojo roko baronici Renati in jo
peljal na njeno mesto. Med splošnim
šumom, ki je vladal pri mizi, ni nih¬
če zapazil, da sedi Mihael poleg svo¬
je dame nekako zamišljen in da ni¬
česar ne govori.

12

Naenkrat se je zganil in se nagle-
obrnil k Renati.

»Baronica — ali mi hočete do¬
voliti neko vprašanje?«

»Zakaj ne . . . če ni nič tace-
ga ...« Renati je postalo naenkrat
tesno pri srcu, kakor bi se bala, da
bo slišala, česar ni še nikdar slišala
in kar je tako srčno želela, da bi ji
enkrat rekel Mihael Kržinar, dasi je
vedela, da potem ne bo nikdar več ž
njim govorila.

»Gre se samo za mojo osebo« je
s tihim glasom dejal Mihael, ki je bil
zapazil rahlo rudečico na licih baro¬
nice Renate. »Gre se samo za mojo
osebo. Moj oče je star in hoče, da bi
se oženil, dokler je še živ; sili me,
naj vzamem Terezijo Ahčinovo.«

Kakor okamenela je sedela Re¬
nata na svojem stolu in zdelo se ji
je, da ji je odtekla vsa kri.

»In kaj želite vedeti?« je vpra¬
šala čez trenotek.

»Rad bi izvedel vaše mnenje,
milostiva baronica; rad bi vedel, če
mi svetujete, da se poročim s Terezi¬
jo Ahčinovo.«-

Njeno srce je močno bilo in bata
se je, da bi Mihael zapazil njeno raz¬
burjenje. Da je prikrije, je skoro
osorno vprašala:

»Zakaj se obračate za svet ravno
do mene?«

13

»Ker mi je ravno na Vašem
mnenju ležeče«, je odgovoril Mihael
tiho.

Renata je sklenila svoje drobne
bele roke in zamišljeno gledala pred¬
se; naenkrat se je vzravnala.

»Terezija Ahčinova je še mlada,
je simpatična in bogata. Zakaj bi je
ne vzeli, če mislite, da bodete srečni
ž njo.«

Mihael se je tiho zasmejal; sko-
ro se je zdelo Renati, da se jnu je
omračil pogled.

»Srečen — s Terezijo Ahčino-
vo?« je vprašal nekoliko porogljivo.
»Ne, na to ne mislim; vedel bi le rad,
če bi moglo biti zakonsko življenje s
tako ženo znosljivo.«

»Tega vam jaz ne vem povedati«,
je dejala Renata. »Oujem pa, da ima
Terezija Ahčinova mnogo snubcev,
iz česar se da sklepati, da je mnogo
mož, ki sodijo, da bi bili srečni ž
njo.«

»A svojega mnenja mi nečete
povedati«, je novic vprašal Mihael m
globoko pogledal Renati v oči.

V njegovem pogledu je svetlikal
ogenj, ki je razburil Renato; tega po¬
gleda ni mogla vzdržati, a čutila je,
da jo je prisilil ta pogled, povedati
svoje resnično mnenje, ki je je doslej
tako spretno prikrivala.

14

»Če mislite, da s Terezijo Ahči-
novo ne bodete srečni, potem vam ne
morem svetovati, da bi se ž njo po¬
ročili.«

Renati se je zdelo, da je Mihael
zavzdihnil olajšano, kakor da se mn
je odvalil kamen od srca.

»Bog Vas blagoslovi, milostiva
baronica za ta svet; Terezija Ahčino-
va ne bo moja žena.«

Renata je čutila, kaj je hotel re¬
či Mihael s temi besedami, a prema¬
gala je samo sebe in veselo čustvo, ki
ji je zalilo srce; z nobeno besedico ni
izdala, da je umela Mihaela. Samo
nekaj trenotkov tihote je potrebo¬
vala, da je zbrala vse svoje moči in
potem zasukala pogovor na druge
stvari.

Domača zabava pri baronu
Paungartnu je trajala do pozne
noči. Mladina je plesala v obednici,
moški so popivali, starejše ženske pa
so se zabavale po ženski navadi. Re¬
nata ni hotela plesati in se je vsedla
med starejše dame, kjer pa ni dolgo
vztrajala. Zapustila je hišo prva, ne
da bi se bila še srečala z Mihaelom
Kržinarjem in ne da. bi slutila, kako
težak boj je med tem bil Mihael s
svojim očetom zaradi nje.

Stari Kržinar je med večerjo
sedel na zgornjem koncu mize poleg

15

hišne gospodinje. Bil je velik in mo¬
čan kakor njegov sin, a nič na njem
ni razodevalo, da je bil njegov ded
še kmetski furman. Deležen je Lil
odlične vzgoje in je vse svoje dni ži¬
vel kakor naj večji aristokrat. Na
svoje plemstvo je bil ponosen in ži¬
vel je v mislih svoje dobe, da je ple¬
mič res boljši človek od navadnih
ljudi. Svojega sina je ljubil nad vse,
a tiraniziral ga je, kolikor je mogel
in zlasti ga je silil, naj se poroči z
bogato vdovo Terezijo Ahčinovo.
Opazoval je z nevoljo, da je Mihael
posvečal baronici Renati toliko po¬
zornost in med večerjo je neprestano
poskušal uganiti, kaj da imata med
sabo.

Cim je bila večerja končana in
je mladi svet odšel na ples, je pokli¬
cal Mihaela na stran.

»Kaj nimaš danes nič časa za
svojega očeta?« ga je vprašal na¬
videzno mirno. »Ves večer si posve¬
til baronici Renati.«

»Razumeva se dobro in zato se
rad ž njo pogovarjam« je hladno od¬
govoril Mihael.

»O, seveda, seveda! Saj sem vi¬
del, kako se razumeta in zdaj r?i
postaja jasno, zakaj se tako braniš
neveste, ki sem ti jo izbral. Vsa
Ljubljana že šušlja, da si zaljubljen
v Renato. Tebi se seveda tega ne

16

upa nihče reči, a jaz sem to že več¬
krat moral slišati. Ta ljubezen je
blaznost, ljubi Mihael; kar iz glave
si jo izbij. Moja želja in volja je, da
se poročiš s Terezijo Ahčinovo.«

Mihael je zatrepetal po vsem ži¬
votu.

»Ljubi oče« je rekel, »prepove¬
dujem Vam odločno, da bi kakorkoli
sumničili baronico Renato. Če jo lju¬
bim ali če je ne ljubim, to vem samo
jaz; ona ne ve ničesar in ravnotako
nihče drugi . . .«

S tihim ponosom je gledal stari
Kržinar svojega sina, kajti veselila
ga je noblesa Mihaelovega mišlje¬
nja.

»Vem, Mihael, da je baronica
Renata vzvišena nad vsak dvom in
kakor te poznam, vem tudi zaneslji¬
vo, da ti ne boš motil njenega zako¬
na. Ali glej, sinko moj, jaz tudi vem,
da se je v tvoje srce zajedla ljubezen
do baronice in da boš ti na tej lju¬
bezni trpel in krvavel. Zato sem ti
izbral jaz nevesto, saj ti sam nimaš
oči za nobeno drugo kakor za Renato
in zato je moja odločna želja, da se
poročiš s Terezijo Ahčinovo«.

Mihael se je zamislil. Nekaj ča¬
sa je stal s prekrižanimi rokami
pred svojini očetom. Ko je dvignil
glavo, je bil njegov obraz bled in
mračen, a imel je odločen izraz.

17

2

»Dobro, oče«, je rekel Mihael.
»Ce mi obljubite, da me pustite tri
mesece v miru, vam dam svojo čast¬
no besedo, da bom o tej stvari resno
razmišljeval in če pridem do sklepa,
da mi je mogoče poročiti se s Tere¬
zijo Ahčinovo, se to tudi zgodi.«

»Tri mesece — to je mnogo ča¬
sa« je menil stari Kržinar. »Malo bi
lahko odnehal.«

»Kaj se oglaša v vas zdrava
kri pradedova 1 ?« je z dobrohotno po-
rogljivostjo vprašal Mihael vedoč, da
s tem očetu takoj zapre sapo. Stari
Kržinar kar ni maral, da je kdaj iz¬
dal kramarski značaj, ki ga je pode¬
doval po svojem starem očetu.

»Veljaj — tri mesece torej« je
hitro pritrdil stari Kržinar. »Cez tri
mesece te spomnim na tvojo obljubo;
ne pozabi, da si mi dal svojo častno
besedo.«

Kadar se je Mihael udal kaki
želji svojega očeta, vselej se je to
zgodilo le po težkem in dostikrat tu¬
di burnem boju. Oba sta bila trdne¬
ga značaja, vsak je imel svojo voljo.
A če se je vihar polegel, je bil stari
Kržinar vedno vesel svojega sina.
Tudi sedaj mu je položil roko na
ramo in z nekakim ponosom rekel:

»Ej, Mihael, midva sva le moža,
da malo takih; če kremen zadene ob
kremen, se pač delajo iskre. A če bi

18

midva z združenimi močmi kaj v ro¬
ke vzela, bi moral priti že sam zlo¬
dej, da bi nama mogel kljubovati.«

Tako ali podobno se je končalo
vsako nesporazumljenje in vsak pre¬
pir med starim Kržinarjem in njego¬
vim sinom. Kramljala sta potem še
nekaj časa o različnih vsakdanjostih
in potem skupno odšla iz hiše barona
Paungartna.

Toda Mihael nikakor ni bil tako
miren, kakor se je dozdevalo stare¬
mu Kržinarju. Nasprotno; v njem je
vse divjalo in valovalo, a ker ni ni¬
koli izgubil oblasti nad seboj, je tudi
sedaj premagal vse, kar bi bilo mog¬
lo očetu dati priliko, pogledati v Mi¬
haelovo notranjost.

Mihael je bil ravno tako pono¬
sen, samozavesten in trdovraten, ka¬
kor njegov oče; skupna jima je bila
vroča kri, a nekaj ju je vendar loči¬
lo. Stari Kržinar ni bil zmožen tako
globokih in trajnih čuvstev, kakor
njegov sin; stari je bil lahkoživi
otrok dobe rokoko, Mihael pa resni
privrženec novega duha, ki je na
Francoskem z mogočno roko trkal
na vrata in napovedoval svojo krva¬
vo zmago. Stari ni imel smisla za to
in zato se mu je tolikrat primerilo,
da svojega sina ni razumel.

Prišedši domov se je Mihael za¬
klenil v svojo sobo; hotel je biti sam,

19

2*

da bi se mu ne bilo več treba zataje¬
vati. Kar oddahnil si je, ko se je bil
odkrižal očeta, zakaj bal si je, da bi
stari začel ugibati, zakaj da se je Mi¬
hael napol vdal njegovi želji in na
pol obljubil, da se poroči s Terezijo
Ahčinovo, katere se je doslej vedno
tako trdovratno branil.

Mihael Kržinar bi za ves svet
tudi svojemu očetu, ki je bil sicer
njegov najboljši prijatelj, ne bil pri¬
znal, da ljubi že celo leto, z vso stra¬
stjo in iskrenostjo baronico Renato
Benaljo.

Mihael je bil ves drugačen od
svojih vrstnikov. Ko je spoznal, da
ljubi Renato, si je bil takoj svest, da
ji tega ne sine razodeti in da mora
krotiti in zatajevati svoja čuvstva,
ne le, ker sploh ni upal, da bi ga Re¬
nata ljubila, marveč tudi zaradi te¬
ga, da bi vsaj po njegovi krivdi ne
padla nobena senca na njeno zakon¬
sko življenje.

Od tega trenotka je bilo njegovo
življenje nepretrgani boj proti same¬
mu sebi. Vedel se je napram Renati
vedno ravno tako, kakor napram
vsaki drugi dami, a težko mu je to
bilo, neizmerno težko. Govoril je z
njo vedno zgol o stvareh, ki niso ime¬
li niti za njo niti zanj najmanjšega
osebnega pomena. Niti o prijatelj¬
stvu nista nikdar govorila, kaj še o

20

ljubezni in nikdar ni Mihael posku¬
šal vzbuditi v Renati le najmanjše
zanimanje za svojo osebo.

To težko nalogo mu je olajšala
izvrševati okolnost, da je bil Evzelij
Benalja silno bolehen, izmozgan in
izžit in da je mu bilo po človeški
previdnosti sojenih le še malo let.
Mihael nikakor ni želel baronu Be-
nalji smrti, a misel, da ne bo dolgo
živel, mu je dala v trenotkih potrto¬
sti in obupanja vedno novih moči.

Kar nič ni vedel, kako misli in
sodi Renata o njem. Govorila je ž
njim vedno le o stvareh, kjer je bilo
nemogoče pokazati) kako simpatijo in
antipatijo in govorila je vedno tako
hladno in se vedla tako reservirano.
da njenih misli in njenih čuvstev ni
mogel nihče uganiti. Toda Mihaela
to ni plašilo. Upal je, da jo prepriča
o svoji ljubezni in da si pridobi nje¬
no naklonjenost, kadar pride čas, da
bo sploh smel govoriti.

Na eno stvar pa ni Mihael nik¬
dar mislil: da ga je ves ljubljanski
ženski svet najstrože nadzoroval in
opazoval vsak njegov korak, vsako
njegovo gesto. Ljubljančanke, videč,
da se Mihael za nobeno ne zanima, so
takoj uganile, da mora imeti kako
srčno skrivnost in trudile so se na
vso moč in z vso vztrajnostjo, da bi

21

jo razkrile. Zapazile so, da se je Mi¬
hael, če je prišel v kako družbo sicer
najprej 'pridružil drugim damam in
ne Renati, a da so jo njegovi pogledi
neprestano iskali in če je niso našli,
da je kmalu družbo zapustil. Zapazi¬
le so dalje, da je bil Mihael vedno
nemiren in raztresen, ako se mu ni
posrečilo, ostati vsaj nekaj trenotkov
pri Renati in da je bil vedno kaj do¬
bro razpoložen, če je mogel le malo
časa z njo govoriti. Uspehe teh opa¬
zovanj je končno formuliral Štefan
vitez Ogulin v obdolžitev: Mihael
Kržinar je smrtno zaljubljen v baro¬
nico Renato Benaljo Ne, da bi Rena¬
ta in Mihael kaj slutila, je šla ta ob¬
dolžitev od hiše dc hiše, od rodovine
do rodovine; vedela jo je končno vsa
Ljubljana samo ne Renata in Mihael
jo je izvedel, ko mu jo je v razburje¬
nosti vrgel v obraz njegov oče.

Sedaj ga je bilo strah, da nasta¬
nejo iz te dolžit ve Renati velike ne-
prilike, da bo trpela na ugledu, da jo
bodo zlobni ljudje obrekovali in gr¬
dili njeno čast po krivici in da jo bo
do blaznosti ljubosumni mož trpinčil
in ji zagrenil življenje. Zavedal se
je, da mora to preprečiti, naj velja
kar hoče in v ta namen je bil sedaj
pripravljeno poročiti se celo z boga¬
to vdovo Terezijo Ahčinovo.

22

n.

Ljubljanski guverner je po dva¬
krat na leto priredil na Barju velik
lov in povabil vse plemstvo, vse ofi¬
cirje in tudi najpremožnejše mešča¬
ne. Lov sam je mikal samo lovce, to¬
da lovu je vedno sledilo vesela zaba¬
va, združena s plesom pod milim ne¬
bom in na to zabavo so prihiteli po¬
vabljenci celo iz prav oddaljenih
krajev. Na konjih, v ekvipažab in
zlasti na čolnih je ob takih prilikah
hitelo vse polno ljudi iz Ljubljane do
Preserja in skoro tradicij onalno je
bilo, da je take dni pri povratku po¬
noči utonil v Ljubljanici kak ude'e-
ženec, ki pri pijači ni poznal mere in
meje.

Proti večeru je prijezdil v Pre¬
serje tudi Mihael Kržinar in našel je
tam že jako mnogoštevilno in tudi že
več kot jako veselo družbo. Že od da¬
leč ga je zagledala gospa Terezija
Ahčinova, mlada, bogata in vsestran¬
sko zelo okrogla vdova, ki je sedela
med celo gručo mladih in starih če-
stilcev in vzbujala- občno pozornost
S svojim glasnim smehom in z never¬
jetno kričečimi barvami svoje ob¬
leke.

Terezija je bila pravzaprav jako
čedna žena, navzlic nekoliko preveli¬
ki mesnatosti svojih udov. Govorila

23

je mnogo, hitro in glasno in moški so
se ž njo kaj dobro zabavali, kajti do¬
volila je tudi kako krepkejšo besedo
in se je rada ter prav presrčno sme¬
jala. Gospa Terezija je imela izredno
trezno sodbo o življenju in ljudeh ter
izredno slab ukus o toaletnih stvareh
in družabnih navadah. Sicer pa je
bila dobra in prijazna.

Njen oče je bil graščinski oskrb¬
nik. Spravil je troje gospodarjev na
beraško palico in ko je umrl, je za¬
pustil svoji hčeri tri skrinje denarja
in pa svoj izredno razviti praktični
talent. Terezija se je hitro po očetovi
smrti poročila z odvetnikom Ahči¬
nom, ki ga sicer ni ljubila, ki pa ji
je bil simpatičen zaradi svojega
bogastva. Nemila usoda ji je sicer
moža kmalu ugrabila, a v tolažbo je
zapustil Tereziji toliko denarja, da
je postala najbogatejša vdova ljub¬
ljanska.

Mihael je gospo Terezijo prej
slišal, kakor jo je zagledal. Ko se je
nanjo ozrl, je zagledal tik nje Štefa¬
na Ogulina, ki je bil povsod, koder
je bilo dobiti kako bogato ženo, vdo¬
vo ali dekle. Mihael je instinktivno
slutil, da je sladki in gladki Štefan
Ogulin nevaren in zavraten človek
in se ga je ogibal, kolikor je le mo¬
gel. Tudi sedaj si je rekel, da stori
najbolje, če se ne približa družbi

24

gospe Terezije. Napravil je majhen
ovinek, se spotoma ustavil pri mizi
nekaterih znancev in ravno hotel iti,
da pozdravi gostitelja, ko mu je go¬
spa položila roko na ramo.

»Ali,ste se mi hoteli tudi danes
izogniti?« je vprašala gospaTerezija.

Mihael se je presenečeno obrnil
k njej, kajti tega pač ni pričakoval,
da zapusti gospa Terezija svojo dru¬
žbo in da ga bo kar tako pričo vseh
ljudi atakirala.

Molče se je Mihael priklonil
okrogli vdovi, tako globoko se ji je
priklonil, da je imel njegov pozdrav
že nekoliko ironičen značaj.

»Oprostite, milostiva«, — je de¬
jal Mihael, »a danes sem tako slabo-
voljen, da vas nisem hotel nadlegova¬
ti s svojo navzočnostjo, da bi ne po¬
kvaril veselega razpoloženja vaše
družbe.

»Uh, uh, uh«, je kričala gospa
Terezija. »Kar vstrašila bi se vas,
ko bi se sploh koga bala. Slabovoljni
ste? Potem pridite v našo družbo,
tam se bodete že razgreli in zvečer
se peljemo na čolni! domov.«

»Oprostite, milostiva ...«

»Že zopet, oprostite milostiva;
kaj se vedno tako oproščate?«

Gospa Terezija je zdaj hitro
spremenila glas in vedenje. Pogleda¬
la je najprej Mihaela prav ljubo, po-

25

tem povesila oči in končno sladkujč
se rekla:

»Pojdite z nami; prav veliko ve¬
selje bi mi napravili, če bi šli z na¬
mi. Še nikdar Vas nisem prosila no¬
bene prijaznosti — storite mi danes,
kar Vas prosim.«

Mihael je bil silno presenečen
Vedel je, da bi ga gospa Terezija ta¬
koj vzela za moža, če bi jo zasnubil,
domneval je tudi, da ima njegov oče
v tem oziru že prav določen dogovor
z gospo Terezijo, ali da je gospa Te¬
rezija vanj resnično zaljubljena, ka¬
kor je to pokazala v tem trenotku, te¬
ga niti slutil ni.

Njena prošnja mu je bila prav
neprilična in že je hotel povabilo od¬
kloniti, ko je videl, da ima gospa Te¬
rezija vse rosne oči. Tedaj pa je nje¬
gova vljudnost premagala vse pomi¬
sleke.

»Razume se ob sebi, milostiva,
da grem z Vami.«

Gospa Terezija je zadovoljnosti
malo zardela, a svojega veselja ni
hotela izdati.

»Kako govorite; prav kakor bi
mi izkazali posebno milost.«

»Nikakor ne«, je ravnodušno od¬
govoril Mihael. »Vi gospa ste meni
izkazali milost, da ste me povabili.«

V srcu mu je bilo že žal, da se je
udal in začel je premišljevati, kako

26

bi se gospe Terezije in njene družite
zopet odkrižal.

»A, kaj storim s svojini ko¬
njem ...«, je rekel čez trenotek kakor
bi govoril sam s seboj.

»Major Harding ima strežaja s
seboj — ta prevzame konja, Vi pa se
peljete z nami«, se je hitro oglasila
gospa Terezija. »To lahko takoj v red
spraviva.«

Ni se hotela ločiti od Mihaela,
kakor bi se bala, da ji uteče. Ko je
bilo zastran konja vse preskrbljeno,
sta šla nazaj na zabavišče. Ravno te¬
daj se je kot zadnji vseh povabljen¬
cev pripeljal baron Benalja s svojo
soprogo baronico Renato.

Baron Benalja je imel navado,
da je prišel vedno prepozno. Skoro
zaspan je slonel na svojem vozu, a
ko je zagledal tik svoje kočije Miha¬
ela in gospo Terezijo, se je zganil in
očitno je bilo, da je v tem trenotku
postal prav dobre volje.

»Ali ju vidiš Renata — Kržinar
in gospa Terezija — torej je le res,
kar sem ti povedal, da sta skoro za
roeena.«

Benalja je govoril tako glasno,
da sta ga Mihael in Terezija morala
slišati.

Mihael bi bil pač lahko baronici
Renati kako pokazal, da je zašel v

27

družbo gospe Terezije proti svoji vo¬
lji in le po nesrečnem slučaju, toda
storil tega ni. .Rekel si je, da nima
nobene pravice dovoliti si take in¬
timnosti napram baronici Renati in
zavedal se je tudi, da bi bilo to poni¬
ževalno za gospo Terezijo in da tega
ni zaslužila.

Zato je molče pozdravil, pogle¬
dal kar mogoče ravnodušno ženo, ki
jo je ljubil z vso močjo svojega srca
in šel naprej, kakor da je srečal
znanko, za katero mu ni več kot za
lanski sneg.

Bil je pa jezen sam nase in ljutil
se je na vsiljivo gospo Terezijo, ki ga
je spravila v tako neprijeten polo¬
žaj. Spominjal se je natančno vsake
besede, ki jo je rekel par dni poprej
na večerji pri baronu Paumgartnu
in kako je Renato zagotavljal, da se
nikdar ne poroči z gospo Terezijo.

»Kaj si bo mislila o meni«, to
mu je neprestano krožilo po glavi.
»Rekla bo, da sem nestanoviten, da
se z vsako rad zabavam, da sem se ji
hlinil in kdo ve kaj še vse.«

Da, ko bi ji mogel povedati, kaj
se je zgodilo med njim in njegovim
očetom, ko bi ji mogel pojasniti, da
je že na pol opustil svoj namen, se ne
poročiti z gospo Terezijo, opustil
edino za to, da bi rešil dobro ime in
zakonski mir Renati, potem bi laglje

28

prenašal neljubo mu družbo gospe
Terezije, a tako mu je bilo kar ne¬
znosno in vedel se je tako, da je bilo
naposled gospe Tereziji še žal, da ga
je izvabila k sebi in k svoji družbi.

Edino stari baron Evzebij Be-
nalja je bil zadovoljen, da je gospa
Terezija odpeljala Mihaela Kržinar-
ja v svojo družbo. O zvestobi svoje
žene ni nikdar niti najmanj dvomil.
Toda poznal je svet in ljudi, poznal
človeško srce in imel toliko uvidev¬
nosti, da je sam sebi priznal: enkrat
pride le ura, ko se v Renatinem srcu
vname plamen ljubezni — in te ure
se je bal, misel na to uro, ki uniči
vso njegovo srečo, mu je bila stra¬
šna, ta misel je bila edina skrb nje¬
govega življenja.

Renata je bila največja in edina
ljubezen njegovega življenja. Ljub¬
koval in užival je mnogo, a resnično
ni ljubil nikdar, dokler ni videl Re¬
nate. V svoji mladosti je delal koli¬
kor je mogel. Spomin na bedo v hiši
svojega očeta, s predvorske graj-
šične prepodenega Ivana Jožefa Fri¬
derika, ga  je vedno bodril, da je
vztrajal pri delu in zbiral in štedil
kolikor je mogel. V kupčiji je imel
srečo, in ko je končno truden dela
sklenil vse svoje kupčije in jih iz¬
ročil drugim, tedaj je imel zname¬
nito premoženje in tedaj ga je obšla

29

želja, da bi imel tudi dediča, ki bi
prevzel njegov denar in imenu Be-
nalja pridobil zopet nekdanji ugled
in nekdanjo veljavo.

Bratov in sester ni imel več.
Drug za drugim so šli pod zemljo,
nekateri daleč v tujih krajih in niso
razen najmlajšega brata zapustili
naslednikov. Samo najmlajši brat,
ki je bil ostal na nekdanji pristavi
strmolske graščine blizu Cerkelj, je
zapustil več otrok. Toda Evzebij jih
ni poznal in jih ni hotel poznati.
Bili so na skrajno slabem glasu. Ev¬
zebij je krivdo na pokvarjenosti svo¬
jih nečakov pripisoval njihovi ma¬
teri. Kje da jo je njegov brat dobil,
kako da se je ž njo poročil, kdo je
sploh bila, tega Evzebij ni vedel in
tudi ni poskušal dognati, saj je bil
vesel, da so ga nečaki v miru pustili
in se niso zanj zmenili.

Evzebij si je želel sina, dediča
njegovega premoženja in njegovega
nekdanjega slavnega imena. To je
bil vzrok, da se je poročil z Renato.
A njegova najsrčnejša želja se mu ni
izponila. To je bila velika bolest nje¬
govega življenja.

Ko sta Mihael Kržinar in gospa
Terezija izginila iz njegove bližine,
je nežno prijel prste svoje žene in
jih držal v svoji uveli suhi roki.

30

»Prav všeč mi bo, če se Kržinar
in gospa Terezija poročita,« je dejal
baron Benalja svoji ženi. »Kar
ustvarjena sta drug za drugega. Te¬
rezija je mlada, čedna in bogata, Mi¬
hael pa isto tako. Res, da je ona
vesela in skoro razposajena, on pa
resen in dostojanstven — a meni se
zdi, da se bodeta tako drug drugega
spopolnjevala. Ali ni tako?«

Renata ni ničesar odgovorila.
Kje so bile tudi njene misli! Moža
niti poslušala ni. Pri srcu ji je bilo
tako težko, kakor še nikdar in vedno
in vedno se ji je vsiljevalo vpraša¬
nje: Kako da je Mihael še pred par
dnevi zatrjeval, da ne vzame gospe
Terezije, sedaj pa se ji posveča, ka¬
kor bi že bila njegova nevesta.

»Zakaj mi ne odgovoriš,« je
vprašal Benalja. »Vprašal sem te, če
misliš tudi ti, da bodeta Kržinar in
gospa Terezija srečen par«.

»Kaj naj na to odgovorim,« je
menila Renata. »Kdo more o tein
sploh imeti kako sodbo. Zdi se mi,
da bi Kržinar lahko dobil boljšo ne¬
vesto. Kaj mu je treba vzeti vdovo!«

»Ali — prosim te — Terezija je
vendar jako mlada vdova! Njen mož
je bil grozno star; kdo ve kolikokrat
ga je kap zadela; ves polomljen in
pohabljen je bil, in naduho je imel.
Ti si ne moreš misliti, kako naduho
je imel!«

31

Stari baron Benalja je nosil
čudovito dovršeno vlasuljo in si je
barval obraz, a naduhe ni imel.

»Pa to bogastvo!« je nadaljeval
Benalja. »Stari Kržinar, ki ne more
zatajiti kramarske krvi svojega sta¬
rega očeta, ki je bil furman, bi se
razjedel same jeze, če bi lepo premo¬
ženje gospe Terezije ne prišlo v roke
njegovega rodu. Stari Kržinar je
skop in lakomen.«

»Iz njegovih dejanj tega ni vi¬
deti in tudi slišala nisem nikdar nič
tacega« je mirno z nekako prepriča¬
nostjo rekla Renata.

»Ti še marsičesa nisi slišala kar
je v Ljubljani znano« se je razvnel
Benalja, ki ga je najbolj razjezilo,
kadar mu Renata ni slepo verjela.
»Skopuh je stari Kržinar. Prav grd
skopuh je. Javno nastopa z veliko
slovesnostjo, kakor kak španski ka-
balero s sedemindvajsetimi imeni,
skrivaj pa stiska kar le more. In Mi¬
hael bo ravno tak.«

»Zdi se mi, da se motiš,« je zo¬
pet prav mirno in prav hladno rekla
Renata. »Zapravljivca nista, ne sta¬
ri Kržinar, ne njegov sin, a skoposti
in umazanosti jim ne more nihče
očitati.« ,

Benalja se je začelji razburjati.
Postalo mu je sumljivo, da se Rena-

32

ta nekako poteguje za Kržinarja in
njegovega sina.

»Kaj pa imaš s temi Kržinarji,
da se zanje tako zavzemaš 1 ?« je sik¬
nil polglasno in začel trepetati, da
se mu je vlasulja s klobukom vred
začela nagibati zdaj na to, zdaj na
drugo stran.

»Ne potegujem se prav nič za
Kržinarje, ki mi sploh niso nič mari,
nego potegujem se za resnico.«

Ta odgovor je barona Benaljo
vsaj toliko poniril, da njegova vla¬
sulja ni bila vec v nevarnosti, vedel
je, da je Renata do skrajnosti resni¬
coljubna in pravična in da bi se za¬
vzela tudi za največjega svojega na¬
sprotnika, če bi sodila, da se mu go¬
di krivica.

Toda obstanka na slavnosti ni
imel Benalja nič več. V drugih raz¬
merah bi za ves svet ne bil pripo-
znal, da je star, slab in bolehen, toda
zdaj je hotel za vsako ceno priti iz
bližine Mihaela Kržinarja. Samo po¬
zdravil je guvernerja in njegove go¬
ste in izgovarjajoč se, da ima glavo¬
bol in da ga trga, 'Se hitro zopet po¬
slovil ter se z Renato vrnil v Ljub¬
ljano.

Dokler je sedela Renata poleg
svojega moža v starinski kočiji, se
je znala premagovati. Skrbno ga je
vpraševala za njegove bolečine in ga

33

3

tolažila ter ga s prijaznim kramljan¬
jem poskušala razvedriti. Toda ko je
prišla v svojo sobo, ko je zaklenila
vrata za seboj, so jo zapustile moči.
Kakor bi bila vsa utrujena in izmu¬
čena, se je vrgla na stol in uprla gla¬
vo ob dlan. Njene misli so poletele
tja ven v Preserje, kjer je bila Miha¬
ela Kržinarja zapustila pri gospe
Tereziji in ta spomin jo je zabolel v
dušo tako, da so ji solze stopile v oči.
Spoznala je sedaj, da ljubi Mihaela
resnično in goreče in da bo vse žive
dni neskončno nesrečna, če se poroči
s Terezijo Ahčinovo.

Na eno misel pa Renata ni pri¬
šla, da bi se namreč ravnala po iz-,
gledih drugih žena. Takratna Ljub¬
ljana ni bila v nravnostnih stvareh
prav nič stroga. Zakonska zvestoba
je postala pojem, ki ni imel nobene
vsebine. Tudi če se je zgodil kak
škandal, ga niti prizadeti niso jemali
tragično. Renata je vedela, da bi ji
noben človek ne zameril, če bi po¬
stala nezvesta svojemu možu, ki je
bil star in pohabljen in ki jo je do¬
bil za ženo samo vsled nesreče, ki je
dohitela njenega očeta. Ce so Ljub-
Ijančanje uvidevali, da nobena lju¬
bezen ni večna in da vsaka ljubezen
enkrat ugasne, so uvidevali toliko
bolj, da mlada in cvetoča Renata ne
more ljubiti starega, bolnega moža.

34

Toda vzlic prepričanju, da bi ji
nihče ne zameril, če bi poslušala
glas svojega srca, je ni ne enkrat
obšla misel, da prizna Mihaelu Kr-
žinarju svojo ljubezen. Obljubila je
svojemu možu zvestobo in trden je
bil njen sklep, da izpolni svojo oblju¬
bo in mu to zvestobo ohrani.

Že zavest, da ljubi Mihaela, da
ga ljubi njeno srce proti njeni volji,
se ji je zdelo pregrešno in videla je
v tem nezvestobo. Toda njene moči
niso zadostovale, da bi premagala
in zadušila to ljubezen.

Renata je bila vzgojena v samo¬
stanu. Ni bila kdo ve kako religij oz-
na, ali izpolnjevala je cerkvene pred¬
pise, ker je bilo to oblastveno za¬
ukazano in ker je bila tega vajena.
V težkih trenotkih je tudi iz lastne¬
ga nagiba iskala tolažbe v cerkvi

Ko se je nekaj dni bojevala s
svojo ljubeznijo do Mihaela pa je ni
mogla premagati, se je zatekla k sta¬
remu kapucinu, ki je bil njen spove¬
dnik in ki jo je včasih obiskal tudi
na njenem domu. Stari kapucin je
Renati ugajal, ker je bil moder in
dobrohoten, in ni bil kar nič podo¬
ben drugim menihom; seveda Re¬
nata še slutila ni, da je bil pater Sa-
lezij v mladih letih odličen oficir in
da je vstopil v samostan zaradi ne¬
srečne ljubezni do odlične dame.

35

3*

Renata je povabila patra Sale-
zija k sebi in mu je zaupala tajnost
in bolest svojega srca.

»Vem, da je greh ta moja ljube¬
zen in da sem verolomna žena, a ne
znam si pomagati« tako je končala
Renata svoje pripovedovanje.

Pater Salezij se ni čudil raz¬
kritju, ki je je slišal. V svojem srcu
si je rekel. »Ta žena, ki se tako bori
proti svoji ljubezni in se tako trudi,
da bi se niti v mislih ne izneverila
svojemu grdemu, staremu in pohab¬
ljenemu možu, je plemenito bitje in
bi zaslužila vso srečo.« A povedal
tega Renati ni. Dobil je utis, da Re¬
nata ne bo več dolgo v stanu kljubo¬
vati svoji ljubezni in da se bliža ura,
ko bo ta ljubezen prevzela Renato s
toliko silo, da bo pozabila na vse in
poslušala samo glas svojega srca ■ —
in zdelo se mu je, da stori dovolj, če
pripravi Renato do tega, da se bo še
dalje borila proti svoji ljubezni in
ji da moč in pogum premagovati sa¬
mo sebe, kolikor časa bo pač mo¬
goče.

»Milostiva baronica,« je dejal
pater Salezij, »dovolite mi odkrito¬
srčno besedo. Znano mi je, kako se
je zgodilo, da ste postali soproga ba¬
rona Benalje in naravno je, da se je
vaše mlado ljubezni željno srce raz¬
vnelo za druzega. Vsak človek na

36

svetu ima pravico do prostora pod
solncem in do sreče. Toda milostiva
baronica, vi ste se te pravice sami
odpovedali. Tu ne pride nič v po¬
štev, da ste hoteli rešiti svojo rodovi¬
no, ko ste se poročili z baronom Be-
naljo. Prostovoljno ste mu obljubili
zvestobo in se s tem odpovedali pra¬
vici do ljubezni do drugega. Svojo
obljubo ste dolžni izpolniti in vem,
da jo bodete izpolnili. Vaša ljubezen,
ki Vam zdaj prouzroča toliko bolesti
ni greh; postala bi greh, če bi jo
priznali tistemu, ki ga ljubite. V na¬
vadnem žargonu mojih stanovskih
tovarišev se imenuje vaša ljubezen
skušnjava ali jaz je ne morem tako
imenovati, ker poznam vaš značaj.
Vaša ljubezen se je porodila proti
vaši volji; tudi če je ne zadušite, ne
bo greh, samo da ostane skrita v va¬
šem srcu.«

Renata je sedela kraj meniha
in tiho jokala.

»Srce mi bo zgorelo od te lju¬
bezni« je zaihtela, _ko je utihnil pa¬
ter Salezij. Tako bridko je zaihtela,
da je starega inašnika zabolelo v
dušo.

Izkušen menih je vedel, da ba¬
ronici ni treba verske tolažbe, nego
dobrega sveta, kako naj zmaga hre¬
penenje svojega srca in vzlic svoji

37

veliki ljubezni ohrani neljubemu
možu obljubljeno zvestobo.

»Hčerka moja,« je rekel pater
Salezij mehko, »jaz pojmim vaše
gorje in razumem kaj hočete. Radi bi
ostali dejansko in tudi v mislih zve¬
sti storjeni obljubi, a strah vas je,
da tega ne bodete mogli storiti. Kaj,
ko bi prosili tistega, ki ga ljubite,
naj nikar z vami ne občuje. Še bolje
bi bilo, če zapusti vsaj za nekaj časa
Ljubljano; ako mu je to mogoče in
ako je njegova ljubezen plemenita,
vam to gotovo stori.«

»Ah, saj ne ve, da ga jaz lju¬
bim in saj tudi jaz ne vem, če me
ljubi on. Nikdar se nisva izdala in
vedno občujeva le kakor se občuje z
navadnimi znanci. Časih se mi pač
zdi, da me ljubi; sklepam to iz kake ■
ga hipnega pogleda ali iz načina nje¬
govega občevanja. A časih je zopet
tako mrzel, tako resen in nepristo¬
pen, kakor da mu ni prav nič zame
in da ne čuti zame ničesar. Da, pred
nekaj dnevi se mi je celo zdelo, da se
hoče poročiti . . .«

»To bi bilo še najbolje« je me¬
nil pater Salezij, a se je svojih besed
kar ustrašil.

»Ne, ne, ne« je v silnem obupu
vzkliknila Renata, »le tega ne.«

Solze so se ji vlile in bolest ji je
pretresala život tako, da je pater

38

Salezij sprevidel, da tu ni nobene
pomoči in da tu ne more ničesar sve¬
tovati.

»Kljubovala bo svoji ljubezni
dokler bo mogla« si je rekel na ti¬
hem, »a enkrat bodo njene moči iz¬
črpane in kaj se zgodi potem, vedi
bog.«

Glasno pa je pater Salezij še da¬
lje tolažil Renato in ji dokazoval, da
mora na vsak način ukrotiti svoje
ljubezenske želje, da svoje ljubezni
ne sme izdati in da mora ohraniti
zvestobo svojemu možu. A njegove
'besede niso bile več tako tople, kakor
prej; ker niso prišle iz srca, tudi v
Renatinem srcu niso našle odmeva.

»Kljubovati hočem svoji lju¬
bezni do skrajnosti« je pri slovesu
rekla Renata »in skušala bom ohra¬
niti svojemu možu zvestobo — toda
— če bi me on ljubil, on, po katerem
koprnim — oče moj, potem ne vem
kaj se zgodi.«

III.

Štefana viteza Ogulina življenj¬
ski cilj je bil, (iobiti — bogato ženo.
Sam je bil reven in služil si je kruh
s kvartanjem in s sleparjenjem pri
kvartali. Ker pa je vedel, da kot si¬
romak ne dobi premožne žene, je pri¬
krival, da je bil nekoč oficir, ki so ga

39

zaradi prevelikih dolgov odslovili
in se je izdajal za lastnika velikih
posestev in gozdov na Hrvaškem in v
Bosni. Sam je s primerno previd¬
nostjo razširil po Ljubljani mnenje,
da hodi v Trst prodajat svoj les, a
da to kot aristokrat prikriva, dočim
je hodil v Trst in tudi v Benetke le
kvartat.

Ko je postala gospa Terezija
Ahčinova vdova, se ji je Štefan vi¬
tez Ognlin takoj približal in je storil
vse, kar je bilo v človeških močeh,
da bi se ji prikupil ter si pridobil
njeno ljubezen. Izkazoval ji je vse
mogoče usluge in pozornosti in dose¬
gel je tudi, da je bila gospa Terezija
prav rada v njegovi družbi. Ugajal
ji je, ker je bil zabaven in postrež-
Ijiv, ker je z vljudnim smehom pre¬
našal njene dostikrat kaj neprimerne
in celo poniževalne šale in ker ji je
v denarnih stvareh znal tako dobro
svetovati, kakor najboljši trgovec.

Druga žena, ki je bila deležna
pozornosti Štefana viteza Ogulina je
bila baronica Renata Benalja. Ogu-
lin je hladnokrvno računal, da Ev-
zebij Benalja ne bo dolgo živel. »Ure
njegove so štete« je računal Ogulin,
»če bi se Renata z menoj spečala,
lahko še malo pospešim konec.«

A pri obeh teh ženah mu je bil
na potu Mihael Kržinar.

40

Ognlin je sovražil Kržinarja že
prej, od prvega dneva, ko se je ž
njim seznanil. Mihael mu je bil pre¬
več resen in slovesen, preveč visok
in samosvoj in se ni hotel sprijatelji-
ti z Ogulinom. Zdaj, ko je Ogulin
videl, da dobi Mihael gospo Terezijo
lahko kadar hoče in ko se mu je za¬
čelo dozdevati, da vladajo med Miha¬
elom in med baronico Renato poseb¬
ne simpatije, je njegovo sovraštvo
do Mihaela postalo brezmejno besno.
Ogulin je raznesel govorico, da Je
Mihael zaljubljen v Renato in je po¬
skrbel, da je to izvedel tudi baron
Benalja, a baronici Renati je pove¬
dal, da se hoče Mihael poročiti z go¬
spo Terezijo, misleč, da jo tako odvr¬
ne od njega.

Spletkaril je tudi pri gospe Te¬
reziji na vse načine proti Mihaelu,
a kolikor bolj se je trudil, toliko bolj
je želela gospa Terezija, da bi postal
Mihael Kržinar njen mož. Gospa Te¬
rezija je bila tako zaljubljena v Mi¬
haela, da se je celo sprla z Ogulinom
in mu zagrozila, da ga ne pusti nik¬
dar več čez prag svoje hiše, če izreče
še enkrat slabo besedo o Mihaelu.

Ogulin je od tedaj neprestano
mislil in ugibal, kako bi se znosil
nad Mihaelom in ga zakopal v kake
neprilike.

41

A ni mu mogel do živega. Mihael
je bil najkorektnejši človek, ki ni
nikdar rekel besede, zaradi katere bi
se mogel kesati in ki nikdar ni storil
dejanja, ki bi moglo vreči nanj le
najmanjšo senco.

Toda Štefan vitez Ogulin je ve¬
del, da je treba le spretnosti, zvijač¬
nosti in brezvestnosti, da se pripravi
tudi najpoštenejšega človeka v ne-
prilike ali celo v nesrečo. In odločen
je bil vporabiti tudi zadnje sredstvo,
samo da doseže svoj smoter.

Dan po svojem razgovoru s pa¬
trom Salezijem je dobila baronica
Renata pismo, pisano s krepko, a pri-
prosto pisavo in podpisano: »Mihael
Kržinar«. Skoro ji je zastalo srce,
ko je čitala podpis. Najprej je in¬
stinktivno stopila k vratim, da bi
jih zaklenila, kakor da se je hotela
zagotoviti, da je pri čitanju tega pi¬
sma nihče ne preseneti, a ko je pri¬
jela za ključ, ga je tudi že izpustila.
Rekla si je,. da nima nikomur ni¬
česar prikrivati in če bi jo bil njen
mož v tem trenotku vprašal, kda da
ji piše, bi mu bila brez pomisleka iz¬
ročila Mihaelovo pismo.

Sedla je k oknu in mirno čitala
pismo.

»Milostiva baronica! Ker nečem,
da bi imeli o mojem značaju kake
dvome, si dovoljujem Vam pisati te

42

vrste. Vprašal sem Vas za Vaš pri¬
jateljski svet glede moje poroke z
Vam znano damo; vprašal sem Vas,
ker imajo dame v takih stvareh boljo
sodbo kakor moški. Ob sebi se razu¬
me, da priznavam Vaši sodbi naj¬
večji pomen in da bi bila zame me¬
rodajna in odločilna , da niso nastale
razmere, ki me silijo, postopati dru-
'gače, kakor je bil moj namen.

V pogovoru s svojim očetom sem
nekaj izvedel, kar mi nalaga dol¬
žnost, da se udam njegovi želji. Moj
oče mi je namreč povedal, da spra¬
vljajo hudobni jeziki mojo osebo v
zvezo z damo, ki mi je nad vse ljuba,
ki je pa žal nemorem zasnubiti. Moj
oče mi je rekel, da sem dolžan časti
te dame — ki se sicer zame niti naj¬
manj ne zanima, da javno ovržem
hudobne govorice s tem, da se kar
najhitreje poročim s kako drugo.
Odločen sem to storiti, da obvarujem
zla ono damo, ki je najbližja mojemu
srcu, a meni nedosegljiva. Oprostite
mi, da sem si dovolil Vam to sporo¬
čiti; morda je v tem nekaj nečimer-
nosti, ali jaz nečem, da bi me napač¬
no sodili. Poljubljam Vam roko —
Mihael Kržinar«.

Ko je Renata prečitala to pismo,
so bili pozabljeni vsi njeni sklepi, da
se ne bo Mihaela nič več spominjala
in da zatare in zaduši svojo ljubezen

43

do njega. To priprosto pismo je raz-
netilo v njenem srcu nov plamen.

Mihael torej ljubi ženo, ki mu je
nedosegljiva in s katero se ne more
poročiti in da obvaruje njeno čast
pred hudobnimi jeziki, hoče žrtvo¬
vati samega sebe in se poročiti z dru¬
go, z ono, o kateri ve, da ž njo ne bo
srečen.

Toplo ji je postalo v duši in no¬
tranji glas ji je rekel: Tebe ljubi, za
Te se hoče žrtvovati. Polastilo se je
je čustvo blaženosti, a ugasnilo je
zopet hitro, ko je Renata spoznala,
da bo Mihael za njo za vedno izgub¬
ljen, če se poroči z drugo.

Razmislila se je, v spomin ji je
prišlo, kako je ona sama žrtvovala
svojo mladost, svojo lepoto in svojo
srečo očetu ter se poročila z možem,
ki je goloto svoje glave zakrival z
vlasuljo in si barval lice, obrvi in
ustne, da bi poleg mlade cvetoče žene
ne izgledal presmešno.

»Ne, Mihael, tega ne smeš sto¬
riti,« so mrmrale njene ustne. »Kaj
mi je mar za moje dobro ime, kaj mi
je mar za mir v zakonu in za čast —
samo da ti nisi za me izgubljen«.

Razgrnila je Mihaelovo pismo
vnovič in je zopet čitala, tako pazno,
kakor da se je hoče na pamet naučiti.

»Ali — kdo mi pravi, da sem
jaz tista žena, ki jo Mihael ljubi in

44

zaradi katere se hoče žrtvovati?«
Prevzela jo je ta misel s toliko silo,
da je zatrepetala po vsem životu.
»Nikdar ni z nobeno besedo izdal, da
me ljubi. V njegovih pogledih se mi
je pač časih zdelo, da nekaj gori, to¬
da, kako naj iz tega sklepam, da je
svojo ljubezen meni posvetil? Ob¬
čeval je z menoj vedno hladno, kakor
z vsako drugo, nikdar ni pokazal, da
ima za me kaj več simpatije, nikdar
ni poskusil doseči od mene niti naj¬
manjšega izraza, da mi je na njem
kaj ležeče. Zakaj ni tega storil?«

Ta dvom se je vse bolj zajedel v
njeno srce in vse bolj je verjela, da
vidi Mihael v njej samo boljšo, za¬
upanja vredno prijateljico in da ljubi
drugo,

Pri obedu je bil njen mož resen
in malobeseden. Renati se je zdelo,
da je žalosten. Nekaj časa se ni zme¬
nila za to, a končno jo je obšlo le
usmiljenje ž njim, saj je bil baron
Benalja na svoj način zelo dober
ž njo.

»Kaj ti pa je danes,« ga je vpra¬
šala po končanem obedu. »Nekaj po¬
trt si, ali se ti je zgodilo kaj nepri¬
jetnega?«

Stari baron je zavzdihnil in ne¬
kako tožno pogledal Renato.

»Da, da,« je rekel, »nekaj ne¬
prijetnega se je zgodilo. Dobil sem

45

nesramno brezimno pismo. Saj ne
verjamem nobene besede, prav no¬
bene besede, prav nobene; vem, da je
laž, a neprijetno je vendar, da kro¬
žijo take govorice«.

Renata se je zganila. Zadnja be¬
seda je vzbudila njeno pozornost.

»Kake govorice pa krožijo,« je
vprašala in ni mogla zakrivati svoje
vznemirjenosti.

»Prav neverjetno,« je odgovoril
baron Benalja. »Kakor sem ti že re¬
kel, sem dobil danes brezimno
pismo.«

Vzel je iz žepa pismo in je počasi
razgrnil.

»Predno ti je dam citati, naj ti
še enkrat povem, da ničesar ne ver¬
jamem.«

Molče je Renata vzela pismo. Z
nerodno —- najbrž nalašč popačeno
pisavo je bilo pisano:

»Gospa baronica Renata Benalja
upa, da bo podedovala vse premože¬
nje svojega soproga in da bo ta po¬
polnoma pozabil na svoje sorodnike.
V ta namen zna prav spretno skri¬
vati svoje grešno razmerje z Mihae¬
lom Kržinarjem. Rogovi, ki. Vam,
gospod baron, krase čelo, so že prav
veliki. Vaša smešnost je pa toliko
večja, ker je Vaša žena vzrok, da je
Mihael Kržinar popolnoma pozabil

46

na dolžnosti, ki jih ima napram neki
drugi osebi.«

Renati je padlo pismo iz rok.
Kakor smrt bleda je uprla svoje ve¬
like črne oči v moža, a še predno je
mogla kaj reči, se je baron Evzebij
sklonil nad njeno roko in jo poljubil.

»Vem da je to ostudno peklensko
obrekovanje,« je jecljal stari mož,
»prisegam ti, da ničesar ne verja¬
mem in odpusti mi, da sem ti pismo
pokazal.«

Evzebij je čutil, da ni prav rav¬
nal, ko je Renati pokazal to pismo, a
čutil je to šele sedaj. Žal mu je bilo,
da pisma ni zamolčal in uničil in ve¬
del je, da bo Renata smatrala kot
izraz nezaupanja, da ji je pismo po¬
kazal.

Toda obdolžitve v brezimnem
pismu so bile tako velike, težke, da
Renata na to okolnost niti mislila ni.
Zadostovalo ji je, da njen mož teh
obdolžitev ne verjame.

»Hvala ti za tvoje zaupanje,« je
rekla in je podala soprogu roko.
»Dokler mi ti verjameš in zaupaš,
naj govore ljudje kar hočejo.«

Renata in njen mož sta bila tako
razdražena vsled surovih obdolžitev
tega brezimnega pisma, da sta čisto
prezrla kar je bilo v pismu rečeno
o Mihaelu Kržinarju, dasi sta pismo
ponovno prebrala.

47

Renati niso bila brezimna pisma
nič novega. Dobivala jih. je večkrat;
časih so obsegala ljubezenska raz¬
kritja, časih pekoča zasmehovanja,
da se je staremu možu prodala za de¬
nar, časih pa tudi vsakovrstne obdol-
žitve. Tako brutalnega pisma, kakor
ta dan, pa še ni imela v rokah.

Ogledovala je pismo in pisavo z
vso pozornostjo, če bi kaj ne našla,
iz česar bi se dalo sklepati, kdo je pi¬
sec. Pismo je bilo pisano na jako sla¬
bem papirju in pisava je izdajala, da
pisec nima dosti opraviti s peresom.
Sumljivo je bilo, da v pismu ni bilo
jezikovnih napak, iz česar se je dalo
sklepati, da je besedilo nekdo drugi
sestavil, pisec pa je to besedilo le
prepisal. A kdo bi mogel to biti, tega
nista uganila niti Evzebij, niti Re¬
nata.

Ko je baron Benalja končno za¬
pustil svojo ženo, je Renata vnovič
vzela pismo v roke in zdaj je njeno
pozornost vzbudil odstavek glede Mi¬
haela Kržinarja.

»Kaj pomeni to očitanje, da je
Mihael po moji krivdi popolnoma
pozabil na dolžnost, ki jo ima napram
neki drugi osebi 1 ?« se je vprašala Re¬
nata. »Katera oseba bi to mogla biti?
Ali Terezija Ahčinova?«

48

Renata je začela sumiti, da je
morda gospa Terezija v kaki zvezi z
brezimnim pismom.

»Ce je name ljubosumna, če mi¬
sli, da sem jaz vzrok, da se je je Mi¬
hael toliko časa branil, je lahko mo¬
goče, da je dala to pismo pisati,« je
ugibala Renata. »Ali — kako more ta
ženska govoriti, da ima Mihael na-
pram nji kake dolžnosti? Ne, ne, Te¬
rezija ni v zvezi s tem pismom.«

Zaman je bilo vse ugibanje, kdo
je pisec ali pisateljica pisma.

Renata je imela navado, da je
brezimna pisma uničila. To pot pa je
napravila izjemo. Zdelo se ji je, da
utegne to pismo še enkrat prav priti
in zato je je shranila.

Zvečer je šla, kakor vsak dan z
nekima prijateljicama na sprehod.
Takrat je bilo shajališče Ljubljanča¬
nov na Cojzovem vrtu, ki je bil tam,
kjer je zdaj Cojzova cesta. Od šeste
do osme ure zvečer je bila na tem vr¬
tu zbrana vsa ljubljanska gospoda.

Renata je s svojima prijateljica¬
ma sedla na klop pod staro lipo.
Zbralo se je okrog njih mnogo mla¬
dega sveta in tudi nekaj starejših go¬
spodov in končno se je prikazal tudi
Mihael Kržinar ter se pridružil okrog
Renate in njenih prijateljic zbrani
družbi. Topli pogled, s katerim ga je
sprejela Renata, je razgnal slabo-

49

4

voljnost, ki ga je trpinčila od dneva,
ko je bil lov na barju in sestanek v
Preserju, in mu je dal pogum, da se
je približal Renati.

Ko se je družba razhajala, je na¬
nesel srečen slučaj, da je mogel Mi¬
hael iti nekaj korakov sam z Renato.

»Dovolite mi neko vprašanje,
milostiva baronica,« je naglo rekel
Mihael. »Ali ste prejeli moje pi¬
smo?«

Renata je povesila glavo. Spom¬
nila se je ne le Mihaelovega, nego tu¬
di brezimnega pisma in ni ničesar
odgovorila.

»Pisal sem Vam, ker upam, da
bodete pravično sodili moje postopa¬
nje,« je nadaljeval Mihael.

»Kaj Vam more biti na tem, če
Vas jaz sodim pravično ali krivič¬
no?« je trpko vprašala Renata. »Če
se hočete žrtvovati, da obvarujete
čast dami, ki jo ljubite, bo vsakdo re¬
kel, da je to plemenito.«

Renata je bila zopet v dvomili,
kdo je ona, zaradi katere se hoče Mi¬
hael žrtvovati; kar verjeti ni mogla,
da ljubi Mihael njo in zato je govori¬
la hladno in ostro.

»Ni mi na tem, kaj bodo rekli
ljudje,« je menil Mihael. »Razen Vas
in mene ne bo nihče vedel na svetu,
zakaj sem se poročil z gospo Terezijo

50

in torej ne bo nihče mogel soditi o
mojem koraku.«

»Potem pripisujete mojemu
mnenju preveč važnosti,« je odgovo¬
rila Renata. »Sploh ne umejem, zakaj
ste se v tej zelo skrivnostni stvari
obrnili name.«

Renata je vedela, da se igra z
ognjem. A hotela je priti na jasno,
hotela je Mihaela prisiliti, da pove
polno resnico, da razodene, kdo je
ona, ki jo ljubi, da pove vsaj eno, če
ljubi njo ali kako drugo. Negotovo¬
sti ni mogla več prenašati. Pozablje¬
ni so bili vsi njeni trdni sklepi, po¬
polnoma pozabljeni; ljubila je Miha¬
ela preveč, da bi mogla še dalje pre¬
našati negotovost.

»Prav pravite, milostiva,« je re¬
kel Mihael, »moja stvar je zdaj še
zelo skrivnostna. Žal mi je, da sem
Vam povedal premalo, a ne morem
Vam povedati več.«

»Neki vzrok pa ste morali ven¬
dar imeti, da ste mi zaupali en del
svoje skrivnosti in imeti morali tu¬
di poseben vzrok, -da mi ne poveste
vsega.«

Renata je to rekla naglo in raz¬
draženo; komaj je končala, ji je bilo
že žal teh besedi; ves svet bi bila da¬
la, ko bi jih mogla preklicati, a bilo
je prepozno.

51

4*

Mihael je odgovoril hitro, z gla¬
som, ki je zvenel, kakor da se je z
največjo težavo izvil iz njegovega
grla. Obraz mu je bil ves bled, zobje
se zadevali eni ob druge, a oči so mu
žareli, kakor dve črni zvezdi.

»Da — milostiva — vzrok sem
imel — tista dama, ki jo ljubim, ste
Vi.«

Renata je zadrhtela, kakor one¬
mogla se je naslonila ob ograjo, pri
kateri sta stala in povesila je oči.
Pred njo je stal Mihael, ves prepa¬
den, nepremično, kakor bi bil izkle¬
san iz kamna. V njegovi notranjosti
pa je divjal vihar in pekla ga je vest,
da se ni znal premagovati in da ni
znal ohraniti tajnost svojega srca,
čeprav je vedel, da je bila to njegova
dolžnost in da bi ne bil smel razodeti
Renati svoje ljubezni.

Glasovi bližajoče se družbe so
vzbudili Renato in Mihaela.

»Odpustite, milostiva, kar sem se
predrznil povedati,« je dejal Mihael.

Proseče je uprl svoje poglede na
Renato, a ta ni dvignila glave.

»Lahko noč,« je rekla in je šla
počasi iz vrta.

Mihael se ji je molče priklonil
in se obrnil k družbi, od katere se je
v naglici poslovil in potem na gornji
strani vrta pri vratih odšel. Vse je v
njem trepetalo in hoteč najprej umi-

52

riti svoje živce, je krenil proti mest¬
nemu logu, vedoč, da bo tam sam in
nemoten.

Zavedal se je zdaj docela, da je
storil to, o čemer je vedno sodil, da
tega kot pošten človek ne sme storiti.
Srce je govorilo, dasi sta mu pamet
in vest toliko časa velevali, naj mol¬
či. Rekel si je pač, da ga je Renata iz¬
zvala, a sodil je, da je to storila, ker
niti slutila ni, da ljubi njo samo.

Bolelo ga je, da je izdal svojo
tajnost, ker je imel utis, da je s svo¬
jim razkritjem globoko užalil Rena¬
to in da v prihodnje še občevati ne
bo več hotela ž njim. Priznal ji je, da
mu Renata nikdar ni dala niti najne-
znatnejšega povoda misliti, da zanj
kaj več čuti, kakor za druge ljudi in
da torej tudi ni imel nobene pravice,
govoriti ž njo o svoji ljubezni.

Do poznega večera je begal po
mestnem logu. Mir, ki je tu vladal
in sveži zrak-sta mu umirila živce ta¬
ko, da je naposled mogel trezno raz¬
mišljati, kaj naj stori.

»Najbolje bo, da za nekaj časa
zapustim Ljubljano,« si je rekel.
»Renata bo iz tega spoznala, da sem
ji v prenagljenosti razkril svoja ču¬
stva in kako mi je žal, da sem za tre-
notek pozabil na ozire, ki jih mora
imeti pošten človek napram omoženi
dami, če jo ljubi. Videla bo, da ne-

53

čem motiti njenega zakonskega miru
in odpustila mi bo ter mi dovolila, da
občujem ž njo še dalje.«

Mihael je bil mož, ki je storjene
sklepe vedno takoj izvršil. Predno se
je naslednji dan še prav zjasnilo, se
je Mihael že odpeljal na Lesno brdo
pri Vrhniki, kateri gradič je bil last
njegovega očeta.

IV.

Mihael Kržinar je tako nenado¬
ma in nepričakovano izginil iz Ljub¬
ljane, da se njegovi znanci niso mo¬
gli prečuditi. Štefan vitez Ogulin se
je skrivnostno smehljal, kadar se je
govorilo o Mihaelovem begu; kdor
mu je pogledal v obraz, si je moral
misliti »»ta ve nekaj«, ali če je kdo
kaj vprašal, ni dobil odgovora in
razjasnila. Štefan Ogulin je bil ve¬
liko preveč previden, da bi bil zinil
le besedico.

Renata je Čutila v svojem srcu
vročo željo, da bi vsaj videla Miha¬
ela. Noč po njegovem ljubezenskem
razodetju ni zatisnila nobenega oče¬
sa, in teško glavo je imela, kakor da
so jo Mihaelove besede omamile .Ko
pa se je poleglo to razburjenje, ko se
je umirilo srce, jo je prevzelo čustvo
blaženosti. Srečna je bila, da ljubi
Mihael njo in ne kake druge; nad

54

vse je bila srečna in niti na misel ji
ni prišlo ugibati, kaj bo konec te
ljubezni.

Želela ga je videti, želela je po¬
gledati v njegove oči in vsaj v njih
citati, kar so ji bile povedale Miha¬
elove ustne na Cojzovem vrtu. Bega¬
la je po mestu in po javnih šetali-
ščih, da bi ga srečala, a nikjer ga ni
bilo videti.

Šele čez nekaj dni je izvedela,
da je odšel na gradič Lesno brdo in
da misli sam več tednov »nadzoro¬
vati sekanje lesa.« Kdor ji je omenil
Mihaela, vsak je s povdarkom dvo¬
umnosti ponavljal, da nadzoruje Mi¬
hael sekanje lesa in napravil je tak
obraz, kakor Štefan Ogulin, ko je vr¬
gel to frazo med ljudi.

Renata se ni dala zbegati. Sme¬
šno in nizkotno se ji je zdelo to sum¬
ničenje in v svoji odkritosrčnosti je
brez ovinkov povedala vsakemu, da
Mihaela obrekuje. A skrbela jo je
Mihaelova odsotnost vendar.

Kmalu so ljudje tudi izvedeli,
da je Mihael večer pred svojim od¬
hodom na Cojzovem vrtu imel daljši
pogovor z baronico Renato in začeli
so ugibati, da je morda ta razgovor
vzrok nenadnemu odpotovanju.

Gospa Terezija Ahčinova se je
najbolj zagrizla v misel, da je Miha¬
el odpotoval vsled pogovora, ki ga

55

je imel z baronico Renato. Nebroj
sumov in domnevanj se je porodilo
v njenem srcu. Najbolj verjetno se ji
je zdelo, da je baronica Renata na¬
njo ljubosumna in da je pri Mihaelu
kaj spletkarila proti nji.

»Kdo ve kaj mu je vse natvezi¬
ta o meni, samo da bi naju razdvo¬
jila« je ugibala gospa Terezija.»Mor-
da sta imela kaj skupaj in je Renata
prepodila Mihaela iz Ljubljane, da
bi ga obvarovala pred menoj in ga
ohranila zase.«

Gospa Terezija absolutno ni ver¬
jela v žensko krepost. Ni se ji moglo
sicer ničesar očitati, ali krepost go¬
spe Terezije je imela izvor v njeni
ljubezni do Mihaela. Ko bi imela
moža, bi ne bila niti trenotek oma¬
hovala in se mu izneverila v prvem
hipu, ko bi bil to zahteval mož po
njenem srcu. Zaradi tega tudi ni ver¬
jela, da je baronica Renata zvesta
svojemu možu, nego je le mislila,
da zna Renata svoje ljubezenske do¬
življaje tako spretno skrivati, da
nihče o njih ničesar ne izve.

Ljutost gospe Terezije je še na¬
rasla naslednjo nedeljo. Za ta dan je
povabila Mihaela z drugimi go
spodi in gospemi k sebi na večerjo.
Gospa Terezija je ljubila take prija¬
teljske sestanke in jih je večkrat pri¬
rejala. Prišli so vsi drugi povabljen-

56

ci, samo Mihaela ni bilo. Pozabil je
na povabilo, hote ali nehote in poza¬
bil se je opravičiti. In prav za ta dan
je preskrbela gospa Terezija tako
imenitno večerjo, da niti pri cesar¬
skem guvernerju take nikdar niso
imeli.

Štefan Ogni in se je na tihem
zadovoljno smejal. Večkrat ga je ob¬
šla želja, da bi se iz' gospe Terezije
malo ponorčeval, a vselej je to željo
premagal, dobro vedoč, da bi se hu¬
do zameril in sam sebi pokvaril tako
previdno in prekanjeno zasnovane
načrte.

Renata ni vsega tega ničesar
slutila. Samo bolelo jo je, da Miha¬
ela ne more videti in skrbelo jo je,
kaj da ga je pregnalo iz Ljubljane.

Očitala si je, da ga je sama pre
gnala, ker na njegovo ljubezensko
razodetje ni odgovorila nobene be
sede, ker mu niti enega pogleda ni
več privoščila in ker je šla od njega,
ne da bi mu bila dala roko.

»Užaljen je in odšel je, da bi me
laglje pozabil.«

To je bil končni sad njenega
razmišljevanja ih ta misel ji je le¬
žala na duši in jo bolela, kakor sve¬
ža opeklina.

Ljubljana je bila v onih časih
malo mesto in majhne so bile tudi

57

družabne razmere ljubljanske. Jav¬
nih priredb ni bilo skoro nobenih. V
predpustnem času sta bila dva ple¬
sa in pozimi nekaj gledaliških pred¬
stav, to je bilo vse. Ni bilo pevskih
družb, ni bilo godbe, ni bilo vsem
pristopnih zabav in razen Cojzovega
vrta tudi ni bilo sprehajališč. Pre¬
možnejše rodovine so si pomagale s
prirejanjem domačih ■zabav, na ka¬
tere so vabile znance in znanke.
Ljubljana je bila tedaj bogato mesto.
Cvetela je trgovina in cvetela je
obrtnost, a koder je mnogo denarja,
tam je tudi mnogo življenjskega ve¬
selja. Gostije so bile na dnevnem
redu.

Evzebij baron Benalja ni bil
prijatelj gostij. Ljubil je red in mir
in ni maral glasnih gostov, posebno
ne takih, ki so se radi sukali okoli
njegove žene. A ker se družabnim
dolžnostim ni mogel odtegniti, je pri¬
redil vsako zimo tri ali štiri poseb¬
no bogate pojedine.

Tudi sedaj je nameraval prire¬
diti tako domačo zabavo. Hitel je po¬
sebno, ker je želel, da bi se vršila,
dokler je Mihael Kržinar odsoten.
Daši ni verjel nobene besede brez¬
imnega pisma, mu je bilo vendar ne¬
prijetno,da bi se Renata sešla z Miha¬
elom, vsaj dokler ni slednji zaročen z
gospo Terezijo.

58

Priprave so bile že vse gotove,
le nekaj dni je še bilo do te priredbe,
ko je baron Evzebij Benalja nenado¬
ma zbolel. Našli so ga brez zavesti v
njegovi sobi in pri njem mladega po¬
polnoma neznanega moža, ki mu je
močil čelo in z mogočnim glasom
klical na pomoč.

Ko je Renata prihitela v sobo,
se ji je tujec predstavil.

»Jaz sem Lenar d baron Bena¬
lja« je rekel z globokim glasom in se
okorno priklonil.

»Kako ste rekli?« se je začudila
Renata. »Lenard baron Benalja?
Ali ste mar sorodnik mojega moža?«

»Evzebij je moj pravi stric« je
odgovoril Lenard.

Renata se je začudila in strme
je gledala čvrstega mladega moža,
ki je stal pred njo. Iz nekih besed
svojega moža ji je bilo sicer znano,
da ima nekje na kmetih še nekaj
sorodništva, ali natančnega ni niče¬
sar vedela, kajti baron Evzebij ni
hotel ničesar vedeti o svojih sorod¬
nikih, ni maral nikdar o njih govo¬
riti in jih sploh ni’hotel poznati.

Z enim samim pogledom je pre¬
merila Renata netjaka svojega moža.
Lenard je bil po njeni sodbi kakih
šestindvajset let star. Obleka njego¬
va je kazala, da živi na kmetih in si¬
cer ne gosposko. Lice njegovo je bilo

59 —

od solnca in vetra zagorelo in
ustrojeno, roke njegove so bile veli¬
ke in malo čedne, a kar je na Rena¬
to napravilo najslabši utis, to je bila
nestalnost v Lenardovem pogledu.
Nekaj zavratnega in grozečega je
plapolalo v očeh tega mladega moža
in Renati se je vsili] sum, da je ta
Lenard baron Benalja vzrok, da se je
onesvestil njen mož.

»Obiskal sem danes prvič svo¬
jega strica« je dejal Lenard, čuteč,
da mora pojasniti svojo navzočnost.
»Nisem mislil, da je že tako star in
slab.«

Evzebij baron Benalja je ležal
na svoji postelji, kamor so ga polo¬
žili posli z Lenardovo pomočjo. Re¬
nata je stala kraj postelje. Ko je Le¬
nard rekel, da je Evzebij star in slab,
se je Renata nehote ozrla na svojega
moža in se ga je kar ustrašila. Vla-
sulja mu je bila padla z glave in vi¬
dela se je vsa golota te glave. Lice
je bilo upadlo in vse nagubančeno
— Evzebij to jutro še ni imel časa
si lice poslikati' — oči so bile motne.
Tako strašno star in slab je bil Evze¬
bij baron Benalja.

Močenje z octom in z vodo je ba¬
ronu Evzebiju dobro storilo; prišel
je kmalu k zavesti. Njegovi plahi po¬
gledi so iskali Renato, ki je stala si¬
cer pri njegovem vzglavju, a je pre-

60

pustila poslom, da so močili njenega
moža. Ko je videla, da je baron Ev-
zebij prišel k sebi, se je sklonila nad
njega.

»Ali ti je bolje?« vprašala je to
nekako mehanično, brez sočutja. V
tem trenutku se ji mož niti smilil ni,
kajti videla je samo, da je silno star
in strašno grd in misel, da se je temu
človeku prodala, je zadušila v njej
celo človeško sočutje.

»Zdaj mi je že dobro, ljuba moja
Renata,« je zavzdihnil baron Evze-
bij in koščeni njegovi prsti so se
oklenili drobne in mehke roke njego¬
ve žene. »Saj ni bilo nič posebnega;
le brez skrbi bodi.«

»Poslala sem po zdravnika,« je
dejala Renata, »vsak čas mora pri¬
ti.«

Zdaj, ko je minila nevarnost za
Evzebija, se je Renata novic domi¬
slila, da se je moralo med njenim
možem in njegovim netjakom Lenar-
dom nekaj posebnega zgoditi, kar je
Evzebija tako razburilo, da se je one¬
svestil. Rada bi bila vprašala, ali
pričo Lenarda tega ni mogla storiti.
Lenard je stal nekaj korakav od nje
sredi sobe, kakor bi čakal, da ga Ev-
zebij pokliče ali da ga Renata odslo¬
vi. Ko je videl, da je začel Evzebij
govoriti, zanj pa da se nihče ne zme¬
ni, je nepoklican stopil k postelji.

61

»Vidim, da Vam je bolje, stric,«
je rekel s trdim glasom. »Nisem mi¬
slil, da ste tako slabi.«

»Saj nisem slab,« je zahreščal
baron Evzebij. »Še nikdar se mi ni
kaj tacega primerilo. Prav čvrst in
zdrav sem navadno.«

Evzebij je pri tem mislil samo
na Renato. Pred njo je skrbno pri¬
krival svojo starost in svojo oslabe¬
lost, zaradi nje je nosil vlasuljo in se
je lepotičil in v tem trenutku mu je
bilo silno neprijetno, da ga vidi tako
onemoglega in starega.

»Ljuba Renata — hvala ti za
tvojo nežno skrb,« je dejal Evzebij.
»Ker vidiš sama, da mi nič ni, da me
je prevzela le hipna slabost, si lahko
zame brez skrbi. Predno pride zdrav¬
nik, bi se rad še nekaj pomenil s svo¬
jim netjakom. Dovoli, da ti ga pred¬
stavim -«

»Predstavil se je že sam,« je Re¬
nata prekinila svojega moža. »Le po¬
govorita se; kadar pride zdravnik, se
že oglasim.«

Pokimala je svojemu možu, po¬
zdravila z lahnim nagnenjem Lenar-
da in odšla iz sobe. Evzebij je tudi
poslom ukazal oditi in se je potem
obrnil k svojemu netjaku.

Nekaj trenotkov je vladala v so¬
bi tišina. Lenard je stal pri postelji
in gledal s svojimi mrkimi pogledi

62

starega strica tako grozeče, da ta nje¬
govih pogedov ni mogel vzdržati.

»Ti ostaneš torej pri svojem
sklepu?« je vprašal Evzebij.

»Da,« je trdo odgovoril Lenard.
»Pojasnil sem vam vse in če mirno
presodite naš položaj, bodete sprevi¬
deli, da drugače ne morem ravnati.«

»Strašno — strašno,« je vzdiho¬
val Evzebij. »Tako sorodništvo — to
je grozno.«

»Ka j niste sami krivi, da je z na¬
mi prišlo tako daleč? Nikdar se niste
za nas zmenili, še poznati nas niste
hoteli, šele od tujih ljudi smo izve¬
deli, da ste živi in da ste bogati, med
tem, ko smo se mi morali boriti z
uboštvom.«

Lenard baron Benalja si je pri¬
maknil stol k .postelji in se nanj vse-
del tako trdo, da je stol zaječal.

»Ne zahtevam mnogo od vas, ali
če mi moje prošnje ne izpolnite, uni¬
čim celo rodovino, svojo in vašo,« je.
nadaljeval Lenard. »Ljudje v mojem
položaju ne morejo poznati usmilje¬
nja.«

Stari baron Evzebij je trepetal,
kakor bi ga tresla mrzlica. Strah ga
je bilo pred netjakom prav, kakor bi
se mu bilo bati, da ga na mestu umo¬
ri. Lenard je videl, da je starega stri¬
ca premagal.

63

»Poslušajte mirno, stric, da Vam
vse povem,« je dejal mehkeje. »Pra¬
vičen, moder in izkušen mož ste in
vem, da se ne obračam zaman do vas.
Ali me hočete poslušati?«

Evzebij je molče prikimal; hotel
je zdaj vse poslušati, da bi vedel, ka¬
ko bi se v prihodnje ravnal.

»Vsi bratje ste se razšli po svetu
in zapustili ste mojega očeta v bedi«,
je pripovedoval Lenard. »Pokopal je
očeta in mater, a nihče izmed vseh
bratov ni prišel na pogreb. Dočim so
starši Vas in vse druge spravili do
kruha, so držali njega doma. Ni znal
druzega, kakor hoditi na lov. Zabre¬
del je kmalu v take dolgove, da bi
ga bili upniki lahko pognali po sve¬
tu. V tem strašnem položaju se je
sprijaznil z rokovnjači; postal je njih
zaveznik in kmalu tudi njih tovariš.
Pomagal jim je pri njih roparstvih
in spravljal poropano blago v Trst;
saj je pristen baron tako blago laglje
unovčil, kakoi -  vsak drugi.«

»Strašno — strašno —« je
vzdihnil baron Evzebij.

»Kakor sem Vam že prej rekel,
je bila moja mati rokovnjaško dekle
in naravno je, da smo tudi mi, njeni
otroci, bili vzgojeni v rokovnjaškem
duhu. Že kot otroka me je oče jemal
seboj na rokovnjaške pojezde; ravno

64

tako moje brate. Podnevi smo bili si¬
novi obubožanega barona, ponoči
smo bili rokovnjaški otroci. Ko je oče
umrl, sem jaz v rokovnjaški družbi
stopil na njegovo mesto in ko bi bil
sam, bi si prav nič ne želel, priti iz
te družbe. Toda obljubil sem očetu na
smrtni postelji, da bom vestno skr¬
bel za svoji sestri in to obljubo sem
izpolnil. Vzgojeni sta bili v škofje¬
loškem samostanu. Nič ne slutita, da
je mati rokovnjaška hči in nič ne slu¬
tita, da so bratje rokovnjači. Zdaj
sta zapustili samostan. Starejša ima
osemnajst let, mlajša sedemnajst.
Naravno je, da ne moreta ostati pri
nas na kmetih. Ali naj se poročita s
kakimi kmeti 1 ? Baronica Benalja
vendar ne more postati kmečka že¬
na; posebno ne, ko je vzgojena gospo¬
sko. Če hočem, da se primerno omo¬
žita, se moramo preseliti v Ljublja¬
no. Vsi moramo priti sem, zakaj do¬
ma se ne moremo več otresti rokov¬
njaške družbe. A kaj bi bilo iz sester,
če bi slučajno prišlo na dan, da so
bratje razbojniki? Kaj bi bilo z va¬
mi, stric, če bi nekega dne kakega ba¬
rona Benalj o obsodili na smrt na ve-
šalih in bi isti povedal, da ste Vi nje¬
gov stric ter morda še pojasnil —«

»Molči, molči,« je zaječal baron
Evzebij.

65

5

»Dobro, pustiva to,« je rekel Le¬
narti. »Prosim Vas samo, preudarite
sedaj le to, kaj naj storimo. Sprevi¬
deli bodete, da nam je odprta ena sa¬
ma pot — da se preselimo v Ljublja¬
no. In to se mudi, kajti rokovnjaški
poglavar — znan je samo z imenom
Rudeči Jakob — in nihče ne ve, kaj
je bil prej — se je začel ozirati po
moji sestri Eleonori in treba je, da
mu hitro izginemo izpred oči. Rudeči
Jakob je strašen človek; če bi mu ne
dali Eleonore, nas vse uniči.«

Lenard je umolknil in je čakal,
da zdaj izreče Evzebij svoj sklep.
Toda baron Evzebij se je samo ne¬
mirno premetaval po svojem ležišču
in je bolestno vzdihoval.

»Torej, stric,« je končno zopet
povzel Lenard, »odločite se zdaj. Na¬
ša usoda je v Vaših rokah, ali tudi
Vaša usoda je nekoliko v naših ro¬
kah. V Ljubljano pridemo na vsak
način, ali kot Vaši prijatelji, ali pa
kot Vaši sovražniki.«

»Kaj torej zahtevaš,« je čez ne¬
kaj trenotkov vprašal baron Evzebij.
»Pomisli, jaz nisem bogatin in ne
morem vsega tega storiti, kar morda
pričakuješ.«

»Bogati ste dovelj,« se je razhu¬
dil Lenard, »a jaz ne zahtevam nič
pretiranega, ker hočem živeti z Vami
v prijateljstvu. Obljubite, da bodete

66

nam vsem skupaj dajali dvatisoč to¬
larjev na leto; če bi se moji sestri
omožili, izplačajte jima primerno do¬
to in pomagajte tudi nam bratom, da
se dobro oženimo. Ker pa človek ni¬
koli ne ve, kje ga smrt čaka, bo prav,
da naredite takoj svojo oporoko in da
v njej ne pozabite svojih najbližjih
sorodnikov.«

Te zahteve so oživile ostanke
eneržije, ki jih je še imel baron Ev-
zebij. Obrnil se je naglo proti svoje¬
mu netjaku in zarohnel:

»Kar zahtevaš, to že ni več pre¬
tirano, to je nesramno.«

»Kaj si o mojih pogojih mislite,
mi je vse eno,« je brezobrazno rekel
Lenard. »Rokovnjač sem in lahko
prenašam take besede. Toda če mora¬
jo moji bratje in moji sestri ostati v
bedi in sramoti, potegnem tudi Vas
v to nesrečo. Še enkrat Vam povem:
rokovnjač sem in strahu ne po¬
znam.«

Evzebij baron Benalja je padel
nazaj na svoje ležišče in skoro bi se
bil zopet onesvestil, tak blazen strah
ga je prešinil.

»Torej?« je vprašal Lenard, ko
je čul trkanje na vratih, naznanjajo¬
če, da je prišel zdravnik.

»Storim kar zahtevaš,« je zaje¬
čal baron Evzebij ves onemogel.

67

»Dobro,« je dejal Lenard in je
odšel brez slovesa mimo vstopivšega
zdravnika iz sobe.

Ko je Lenard baron Benalja
vstopil v sobo Štefana viteza Oguli-
na, je ta kar planil z zofe, na kateri
je ležal, ter zaklical.

»Torej — kaj ste opravili?«

»Vse je dobro izteklo, tako, ka¬
kor sva se dogovorila.«

Lenard je vrgel klobuk na po¬
steljo in se vsedel za mizo. Močni
mladi mož je šele zdaj čutil, da ga
je razgovor z njegovim stricem tako
razburil, da je bil ves utrujen.

»Stari je bil z vsem zadovo¬
ljen?« je začei izpraševati Ogulin.
»Ali se je zelo branil? Kaj je rekel?«

Lenard je moral vse natančno
povedati. Ogulin ga je poslušal z naj-
večjo pozornostjo in si zdaj zadovolj¬
no mel roke, zdaj se glasno in pre¬
šerno zasmejal.

Vse je šlo tako, kakor je sam ho¬
tel, točno in natančno po njegovem
načrtu in kar mu je bilo najbolj po
volji, je bilo to, da mladi Lenard ba¬
ron Benalja niti najmanj ni slutil,
da je samo orodje v njegovih rokah.

Na tihem je Ogulin samega sebe
občudoval. Slučaj je nanesel, da se
je v Trstu pri kvartanju seznanil s
človekom, ki je bil v zvezi s kranj¬
skimi rokovnjači. Kupoval je od

68

njih poropano blago in je prodajal
naprej. Ogulin in rokovnjaški pre-
kupec sta postala prijatelja in zavez¬
nika. Ogulin je lahko marsikaj vedel
in izvedel, kar je bilo za rokovnjače
velikega pomena in to je napotilo tr¬
žaškega prekupca, da je seznanil
Ogulina z Rdečim Jakobom, takrat¬
nim poglavarjem gorenjskih rokov
njačev. Rdeči Jakob je od tedaj pri¬
hajal večkrat prav gosposko oprav¬
ljen v Ljubljano in imel z Ogulinom
v njegovem stanovanju dolge pogo¬
vore. Ogulin se je z vnemo posvečal
Rdečemu Jakobu in je vselej spravil
lepe tolarje, kadar ga je rokovnjaški
poglavar zapustil.

, Od Rdečega Jakoba je izvedel
Ogulin za sorodnike barona Evzebija
Benalje in za njih razmere. To je bilo
za njegove naklepe velikanskega po¬
mena, kajti spoznal je takoj, da bo
propadlo rodovino lahko izkoristil
za svoje namene.

»Vam vsem bo pomagano« je
Ogulin prigovarja] Rdečemu Jako¬
bu, »če se bodete ravnali po mojih
nasvetih. Lenard.jn njegovi bratje
in sestre bodo prišli do premoženja,
saj je baron Evzebij že star in so mu
dnovi šteti. S starim je treba le od¬
ločno govoriti in udal se bo koj, po¬
sebno če mu zagrozi Lenard, da pri¬
de na dan, kako je prišel do premo-

69

ženja. Pa tudi za vas bo to dobro.
Rokovnjaški poglavar vendar ne mo¬
rete ostati. Ta poklic je združen z ve¬
likimi neprijetnostmi in nevarnost¬
mi. Ce imate EJeonoro radi in če vas
ona ljubi, morate vendar misliti na
prihodnjost. Pustito Eleonoro v me¬
sto, vsaj za toliko časa, da umrje
Evzebij, potem pa gresta v kako
drugo mesto, kjer bodeta nepoznana
lahko v miru živela.«

Rdečemu Jakobu so Ogulinovi
načrti zelo ugajali in znal je tudi
Lenarda zanje pridobiti. Oba sta pri
tem mislila, da ukaneta drug druze-
ga. Rdeči Jakob je hotel Eleonoro
dobiti, Lenard pa je hotel to prepre¬
čiti. Niti eden, niti drugi pa ni slutil,
kake temne naklepe kuje njiju pri¬
jatelj in zaveznik.

»Kadar bo čas žetve, vas spra¬
vim vse na vešala« se je smejal sam
pri sebi Štefan vitez Ogulin, med tem
pa z vso prekanjenostjo pomagal
skovati načrte za Lenardovo delo¬
vanje.

Ogulin je bil zelo zadovoljen z
uspešnim nastopom svojega gojenca
Lenarda. Ko mu je ta natančno pove¬
dal, kako se je upeljal pri Evzebiju
in kaj je dosegel, ga je Ogulin na¬
vdušeno hvalil.

»To ste izvrstno naredili, to ste
imenitno izvedli in videli bodete, da

70

se vam bo kraljevsko izplačalo.«

Nekaj tednov po prvem Lenar-
dovem nastopu pri baronu Evzebiju
se je priselila v Ljubljano doslej po¬
polnoma neznana rodovina. Vse me¬
sto se je čudilo, ker ni nihče vedel,
da ima baron Evzebij Benalja tako
bližnje sorodnike.

»Ti moji sorodniki so jako po¬
nosni ljudje, jako ponosni« je pripo¬
vedoval baron Evzebij, koder so ga
hoteli poslušati. »Dokler so bili rev¬
ni in niso mogli stanu primerno na¬
stopati, se niso nikdar približali in
so celo zatajevali svoje plemstvo.
Zdaj so napravili malo dedščino, ki
jim omogoča brezskrbno življenje in
so vsled tega prišli v Ljubljano. Tak
ponos mi zelo irnponira.«

Na ta način je baron Evzebij
upeljal svoje sorodstvo v ljubljan¬
sko družbo.

Lenardova mati je bila bolehna.
Gosposke družbe ni poznala in se je
je bala. Lenard jo je moral vprav
prisiliti, da se je preselila v Ljublja¬
no, in udala se je le ker je vedela,
da ne pojde nikdar iz hiše. Lenard
in njegovi sestri Eleonora in Cecili¬
ja so bili edini, ki so reprezentirali
rodovino na zunaj, kajti Lenardova
brata sta bila še majhna.

Baronici Renati ni to doslej ne¬
znano sorodništvo njenega moža prav

71

nič ugajalo. Zdelo se ji je, da je sva¬
kinja neomikana, navadna ženska,
ki je morala biti v svoji mladosti ja¬
ko lepa, ki pa je zdaj vprav odurna.

»Skrbi in delo so jo prezgodaj
uničile« je rekla Renata, ko je po že¬
lji svojega moža obiskala svakinjo.
»Nekaj posebnega, nekaj nenavadne¬
ga pa je na njej in na njenih otro¬
cih.«

»Da, to se tudi meni zdi« je pri¬
trjeval svoji ženi baron Evzebij.
»Tuja kri se je pomešala s krvjo Be-
naljev, to je očividno.«

Sam pri sebi si je rekel, da ta
kri ne more biti dobra, a prav svoji
ženi je to skrbno zamolčal.

Renata je, dasi nerada, prevzela
nalogo, da bo netjakinjama svojega
moža nekaka voditeljica in nadzor¬
nica. Teška ta naloga ni bila, kajti
dekletoma ni »teta Renata« prav nič
ugajala in občevali sta z njo le kar
je bilo neizogibno potrebno. Renati
je bilo to prav všeč, zlasti ko je spoz¬
nala, kako živi, prešerni in neukrot¬
ljivi sta Eleonora in Cecilija.

Štefan vitez Ogulin je imel svo¬
je veselje, kadar je prilika nanesla,
da je mogel opazovati Lenarda in
njegovi sestri. Z Lenardom sta se
domenila, da bodeta občevala samo
kot navadna znanca, Eleonora in Ce-

72

čilija pa nista nič vedeli, da se Ogu-
lin in Lenard že od prej poznata.

Ker je baron Evzebij med teni
popolnoma okreval od svoje slabo¬
sti, ki ga je bila popadla pri prvem
obisku barona Lenarda, se je zdaj
končno odloči], da vender priredi
večerjo, ki jo je bil že prej priprav¬
ljal. Poleg običajnih znancev in
znank je povabil seveda tudi Le¬
narda in njegovi dve sestri, da jih
takorekoč slovesno vpelje v družbo
ljubljanskih aristokratov.

Domača zabava v hiši barona
Evzebija Benalje je privabila vso
ljubljansko gospodo. Samci so po ta¬
kratni navadi prišli zgodaj, kajti
običaj je zahteval, da so zbrani
okrog hišnega gospodarja asistirali
sprejemanju gostov ter došle dame
peljali do hišne gospodinje.

Med prvimi, ki so prišli, je bil
baron Lenard Benalja s svojima se¬
strama. Starega Evzebija je nekako
zazeblo, ko je svoje sorodnike zagle¬
dal pred sabo, kakor ga je zazeblo
vselej, kadar je moral pogledati svo¬
jemu netjaku v oči.

Ko je bilo zbrano že lepo števi¬
lo gostov, je vstopil Mihael Kržinar.
Nihče ga ni pričakoval, da, celo ne-

73

koliko pozabljen je že bil, ker se več
tednov ni prikazal v mestu in se ni
culo ničesar drugega o njem, kot da
na Lesnem brdu meri hlode in hodi
na lov.

Mihael je izgledal utrujen, ka¬
kor da se je mnogo mučil s težkim
delom, a bil je izjemoma prav zgo¬
voren in je prijateljsko pozdravil
ne le vse dobre znance, nego tudi
druge povabljence. Renati se je pri¬
bližal nekako plaho in jo kratko po¬
zdravil.

»Dolgo vas ni bilo videti,« je
rekla Renata.

»Opravki so me zadrževali na
Lesnem brdu,« je odgovoril Mihael.

Poleg Renate je stal prazen stol.
A Mihael ni dal Renati časa, da bi
ga bila povabila, naj se vsede. Naglo
je izpregovoril nekaj brezpomemb
nih besed in se umaknil, čim so pri¬
šli novi gostje pozdravit hišno go¬
spodinjo.

Renata je z napeto pozornostjo
gledala na Mihaela, ko ga je njen
mož seznanil z Lenardom. Na Mihae¬
lovem obrazu je hotela čitati kako
mu ugaja ta sorodnik njenega moža.
Toda na Mihaelovem obrazu se ni
spremenila nobena poteza, samo v
njegovih očeh je zaplapolalo nekaj,
kar si je Renata tolmačila kot začu¬
denje.

74

Samo najnavadnejše pozdravne
besede sta izpregovorila Mihael in
Lenard, zelo ceremonijelno, kakor je
to zahtevala družabna navada, a oba
sta si bila svesta, da ne bodeta nik¬
dar prijatelja.

Prihod ljubljanskega škofa je
njiju pogovoru naredil konec. Vsa
družba je silila naprej, da pozdravi
priljubljenega Škofa, ki je obiskoval
vse priredbe v odličnejših ljubljan¬
skih hišah, se rad mudil v družbi iz¬
obraženih dam in tudi sam večkrat
prirejal v škofiji zabave, na katerih
se je prav tako veselo plesalo, kakor
v zasebnih hišah. Pozdravljal je z
ljubeznivostjo finega moža, zdelo se
je, kakor da ima za vsakega posa¬
meznika poseben usmev in poljubil
baronici Renati roko.

Vsa družba povabljencev se je
strnila okrog škofa in baron Evzebij
je hitel mu predstaviti tiste, ki jih
škof še ni poznal, največ le mlada
dekleta. Tudi Lenard in njegovi se¬
stri sta bili predstavljeni škofu.
Premotril jih je s hitrim, a ostrim
pogledom in se potem obrnil do ba¬
rona Evzebija.

»Kje pa ste doslej skrivali svoje
sorodnike, da se niti vedelo ni, da so
na svetu?« je šegavo vprašal škof:
»Mislil sem vedno, da ste vi zadnji
svojega rodu; sedaj imam upanje, da

75

slavno ime barona Benalja še dolgo
ne izgine.«

Evzebija je spravilo škofovo
vprašanje v veliko zadrego, a na sre¬
čo mu ni bilo treba odgovoriti, ker je
vsa družba govorila obenem in je
tudi Lenar d hitel pripovedovati, da
je živel na kmetih in se preselil v
Ljubljano samo zaradi sester.

Škof se je vsedel poleg baronice
Renate in kramljal ž njo prav prija¬
teljsko, dočim je mladino nagovar¬
jal, naj se ne da motiti po njegovi
navzočnosti, nego se naj zabava in
kratkočasi, kakor ji je drago.

»Najbolj mi ugaja mladina, ki
je vesela,« je dejal škof. »Mladi svet
naj se veseli življenja; taka mladina,
ki ne ljubi zabav in plesa, ki je res¬
nobna in kritična, mi ni všeč; samo
ljudje, ki se znajo smejati in veseliti
so dobrega srca.«

Skoro celo uro je ostal škof v hi¬
ši barona Evzebija. Za vsakega, ki
se mu je približal, je imel prijazno
besedo, vse njegovo vedenje je pri¬
čalo, da je bil salonski mož. A nihče
ni zapazil, kako bistro in kritično je
motril zbrano družbo in kako vpra¬
šujoče je večkrat obstal njegov po¬
gled zlasti na Lenardu in na njego¬
vih sestrah.

Ko se je škof že poslavljal, je za¬
gledal Mihaela Kržinarja. Nasmeh-

76

nil se mu je, ga pozdravil z očmi m
z roko in mn da] z glavo znamenje,
naj mu sledi. Zapazila je to družba
in vsled tega ni silila v predsobo,
kamor je Mihael sledil škofu. Samo
baron Evzebij je hotel spremiti ško¬
fa do stopnic, a škof je to odklonil.

V tem, ko je vsa družba ugibala,
kaj da moreta škof in Mihael Krži-
nar imeti tako nujnega govoriti, je
škof v predsobi položil Mihaelu roko
na ramo.

»Kje ste bili toliko časa, prija¬
telj?«

»Na Lesnem brdu, Vaša milost«,
je odgovoril Mihael.

»Torej kupčijske stvari,« je me¬
nil škof. »No, to je prav. Povedati
Vam moram namreč, da sem bil ne¬
koliko v skrbeh za Vas.«

»Kako to?« se je začudil Mihael.
»Kaj se je takega govorilo, da ste bi¬
li Vaša milost zame v skrbeh?«

»Govori se, ljubi prijatelj, da se
hočete poročiti z gospo Terezijo Ah-
činovo. Lepa je, mlada je in bogata,
a dovolite mi, ljubi prijatelj, da
Vam povem svoje mnenje: za Vas to
ni prava žena.«

Mihael je odstopil za pol koraka,
njegov obraz se je zresnil in.pogled
njegov je postal teman.

77

»Dovolite mi. Vaša milost, spo¬
štljivo opomnjo, da sem že šestintri¬
deset let star in torej zmožen sam iz¬
brati ženo. Gospa Terezija Ahčinova
hodi k maši, k spovedi in k obhajilu,
je torej dobra katoličanka in sodim,
da s cerkvenega stališča ne morete
ničesar reči preti njej. Sicer pa se
mi zdi, da v zakonskih zadevah ni¬
mam dolžnosti, poslušati svete.«

»Kržinarji ste vsi strašni ljud¬
je,« se je smejal škof z vso dobrohot¬
nostjo, dasi so bile Mihaelove besede
malo uljudne. »Poznal sem Vašega
starega očeta in poznam vašega oče¬
ta; vi ste ravno taki, kakor ona dva.
Ponosen in samosvoj. Vidite, Mihael,
to mi ugaja, take ljudi imam jaz rad.
Dovolite mi pa vendar, da povem,
zakaj mislim, da bi gospa Ahčinova
ne bila prava žena za vas.«

»Prosim pa, Vaša milost, da pri
tem ne razžalite gospe Ahčinove,« je
z vso resnobo rekel Mihael.

»Ne bom je žalil in nimam
vzroka, da bi jo žalil,« je dejal škof.
»Nikar ne bodite preveč občutljivi,
opozarjam Vas le na razliko v tem¬
peramentu in v vseh življenjskih
nazorih, ki je med Vami in med go¬
spo Terezijo. Vidva nista vstvarjena
drug za drugega in bojim se, da ne
bodeta srečna. Jaz pa Vas imam rad,
ljubi Mihael, želel bi, da postanete

78

tako srečni, kakor le more kdo biti.
Iz te moje želje za Vas se je rodil
moj opomin.«

Mihaelu je bil ta pogovor skraj¬
no neprijeten. V njegovem srcu je
bil storjen sklep, da se poroči z go¬
spo Terezijo, samo da obvaruje Re¬
nato pred hudobnimi govoricami. V
dolgih urah resnega premišljevanja
na Lesnem brdu se je porodil ta nje¬
gov sklep in prišel je v Ljubljano,
da ga čim prej izvrši. Kaj je bilo
njemu na razliki v temperamentu in
v življenjskih nazorih, na katero ga
je opozoril škof. Saj ni iskal v zako¬
nu z gospo Terezijo ne sreče, ne har¬
monije in ne zadovoljstva, nego je
hotel ž njim samo rešiti čast in mir
baronice Renate.

»Zahvaljujem se Vaši milosti za
blagohotni opomin,« je dejal Mihael.
»Uvaževal ga bom.«

»Prav tako, ljubi prijatelj, uva-
žujte moje besede — izrečene so bile
iz najboljega namena. Škoda bi Vas
bilo, Mihael, če bi bili v zakonu ne¬
srečni.«

Škof je odšel, Mihael pa se je
obrnil, da se vrne v dvorano k dru¬
žbi.

Mihaelu Kržinarju ni kar nič
ugajalo, da se celo škof zanima za
njegovo poroko.Svest si je bil, da je
moral škof imeti poseben vzrok sva-

79

riti ga pred gospo Terezijo, a zaman
je skušal uganiti, kakšen bi mogel
biti ta vzrok.

»Ali me svari pred Terezijo, ker
želi meni dobro, ali je mnenja, da
mora Terezijo obvarovati pred me¬
noj?« Na to vprašanje so se naposled
strnile Mihaelove misli, a odgovora
si ni vedel dati.

Ko bi se bil Mihael že za stalno
in nepreklicno odločil poročiti se z
gospo Terezijo, bi škofa sploh ne bil
poslušal, ali do stalnega sklepa le še
ni prišel. Ves čas, kar se je mudil na
Lesnem brdu, je samo razmišljeval,
če je res potrebno, da zaradi časti
in miru baronice Renate žrtvuje sa¬
mega sebe; stokrat na dan si je rekel,
da mu ni odprta nobena druga pot in
ravno tolikrat si je zopet rekel, da je
to blaznost, da je njegov oče le upri¬
zoril zvijačen manever, ko je ape¬
liral na njegovo čast, da bi ga tako
speljal, ugoditi njegovi želji in se po¬
ročiti z gospo Terezijo.

Škofove besede so pa le napra¬
vile nanj vtis, dasi se ga Mihael sam
ni zavedal. Razmišljevati je začel o
značaju in navadah gospe Terezije.
Tega doslej še nikdar ni storil, ker
ga osebnost gospe Terezije ni prav
nič zanimala. Cim dalje je analiziral
značaj in življenje gospe Terezije,
toliko bolj se mu je vsiljevalo mne-

80

nje, da škofa sicer prav nič ne briga,
kako ženo da si izbere Mihael Krži-
nar, a da je bilo škofovo utemelje¬
vanje njegovega svarila res čudno.

Mihael je imel dovolj časa uda-
jati se takemu razmišljevanju,. kajti
takoj po škofovem odhodu se je začel
ples, kar je bil vzrok, da je bila ka¬
dilna soba popolnoma prazna. Po tej
sobi je hodil Mihael gor in dol in je
čisto pozabil, kje da je in da ima dol¬
žnost plesati. Šele žvenket čaš iz so¬
sedne sobe, koder so sedeč okrog ba¬
rona Evzebija popivali starejši go¬
spodje, je vzbudilo Mihaela iz njego¬
vih sanj. Šele zdaj je slišal glasove
klavecina in gosli iz drugih sob in
se zavedal, kako je grešil proti dru¬
žabnemu običaju.

Pohitel je v plesno dvorano, ki
ni bila sicer velika, a lepo okrašena
in sijajno razsvetljena, tako da se je
njegovemu očesu nudil pester raz¬
gled. Ravno so se pari pripravljali
na nov ples. Mihael se je hitro pre¬
rinil skozi goste vrste, da si zagotovi
plesalko, bodi že katerokoli, ki je na¬
enkrat stal pred baronico Renato.
Pozneje sam ni vedel, kako se je zgo¬
dilo, da jo je ogovoril, dasi je imel
namen se ogibati, in da jo je celo
nujno in srčno prosil, naj pleše
ž njim.

81

6

»Pozneje — čez kako uro«, mu je
rekla, »zdaj sem preveč utrujena«.

Besede njene so bile prijazno iz¬
rečene, a njen pogled je bil tako hla¬
den, da je hipoma streznil Mihaela.

»Če dovolite, se oglasim pozneje,
je rekel Mihael, a Renata se je v tem
trenotku tudi že odvrnila od njega in
šla drugam.

Mihael je z nekaterimi damami
plesal nekaj tur, potem se je zopet
umaknil iz plesne dvorane in se vse-
del med nekaj znancev, ki so že kar¬
tali in praznili buteljke, ne meneč se
več za ples.

Ko je tako sedel med znanci, ne
da bi se vdeležil njih iger in zabav,
je slišal v svoji bližini, da se je govo¬
rilo o njem. Obrnil se je naglo in za¬
gleda barona Lenarda Benaljo in
gospo Terezijo; zdelo se mu je tudi,
da je Štefan vitez Ogulin švignil
ravno v istem hipu iz sobe, a gotovo
tega ni vedel.

»Ravno o vas sem govorila«, je
ostro rekla gospa Terezija na Mihae¬
lov vprašajoči pogled. »Ali nič ne
čutite dolžnosti se opravičiti, da ste
zapustili Ljubljano ne da bi me bili
obvestili, dasi ste obljubili, da pri¬
dete k meni na večerjo?«

Mihael se je šele zdaj spomnil
svoje obljube in žal mu je bilo, da jo
je pozabil.

82

»Odpustite mi to, milostiva go¬
spa,« je rekel najuljudneje. »Imel
sem toliko skrbi, da bi se lahko ž
njimi opravičil, toda priznam ske¬
sano, da se nisem vedel, kakor bi se
moral. Odpustite mi torej in v dokaz,
da ste mi odpustili, dovolite mi kak
ples.«

»Morda kot nagrado, da se danes
ves večer še niste zame zmenili?« je
zbadljivo opomnila gospa Terezija.
»Sicer sem pa že angažirana za ves
večer«.

»To mi je resnično žal« je dejal
Mihael iskreno.

»No, ena tura se bo naposled že
dala dobiti tudi še za vas, lepi ne-
zvestnik«, je zaljubljeno vzdihnila
gospa Terezija. »Proti koncu prihod¬
njega plesa se oglasite«.

»Hvala vam za to milost« je de¬
jal Mihael in se je globoko priklonil,
dasi bi bil najraje zbežal iz dvorane.

Gospa Terezija se mu je koketno
nasmehnila, ga pogledala zaljubljeno
in zopet odšla z baronom Lenardom,
ki je z veliko nevoljo zapazil, kako
velike simpatije goji njegova spre¬
mljevalka za Mihaela Kržinarja.

Ko se je začel nov ples, je gospa
Terezija zapustila Lenarda. Ta je
komaj čakal, da dobi nekaj trenotkov
svobode. Odhitel je takoj iskat Šte¬
fana viteza Ogulina, ga poklical na

83

6*

hodnik in ga začel nujno izpraševati
za razmerje med gospo Terezijo in
med Mihaelom Kržinarjem.

Štefan vitez Ogulin je bil skraj¬
no presenečen. Kakor jastreb je uprl
svoje poglede v Lenarda, stopil prav
blizu njega in mu grozeče zašepetal
na uho:

»Ljubi dečko — za gospo Tere¬
zijo se mi Vi nikar preveč ne ozi¬
rajte. Ta žlahtna ptica je drugemu
namenjena, človeku, ki ne pozna no¬
bene šale.«

»Kaj naj to pomeni?« je zaroh¬
nel polglasno Lenard.

»To pomeni, da se morate točno
držati sklenjenega kontrakta, cenje¬
ni gospod baron«. Ogulin, ki ni hotel
prepira z Lenardom, je zdaj govoril
uljudno, dasi bi bilo dobro uho sliša¬
lo porogi ji vost, ki je zvenela iz nje¬
govega glasu. »Domenjeno in skle¬
njeno je vender, da se po smrti svo¬
jega strica poročite z baronico Re¬
nato in je torej vaša naloga zanimati
se zanjo in si pridobiti njeno ljube¬
zen. Evzebij vas bo že vzdrževal do
svoje smrti in vas tudi v svojem te¬
stamentu ne bo pozabil, a s tem vam
ne bo pomagano: največ njegovega
denarja dobi vender Renata«.

Lenard je začel slutiti, da je
Štefan vitez Ogulin gospo Terezijo

84

zase izbral in da ga je zaradi tega ta¬
ko resno opozoril na njegov kon-
trakt. Ni za hip mu ni prišlo na mi¬
sel, da se temu dogovoru ne sme iz¬
neveriti, a zdelo se mu je primerno,
da prikrije svoje misli.

»Da tega dogovora ne bom poza¬
bil, se samo obšebi razume«, je de¬
jal osorno. »Kar obljubim, to tudi iz¬
polnim, a če naj uspešno tekmujem
pri Renati s tem Kržinarjem, mo¬
ram vendar poznati vse razmere.«

Štefan Ogulin je natančno vedel
kako prazne so te besede, a hotel je
ostati v prijateljstvu z Lenardom
in zato mu je dal prijaznejši od¬
govor.

»Gospa Terezija je zaljubljena
v Kržinarja ravno tako, kakor baro¬
nica Renata« je pojasnjeval Ogulin,
»Kržinar je zopet zaljubljen v Rena¬
to, a morda se bo vendar poročil s
Terezijo, ker je bogata, ker želi to
njegov oče in ker Renate ne more
vzeti. Da bodete razmere še bolje
poznali, vam povem, da sem tudi jaz
zaljubljen v gospo Terezijo in se bom
branil vsakega tekmeca, vi pa glejte,
da pri Renati izpodrinete svojega
tekmeca«.

Zdaj je Lenard popolnoma
razumel položaj in ko je bil sam, si
je napravil jasno sliko o njem.

85

»Ogulili bi se rad poročil s Te¬
rezijo, ker je bogata in vdova, mene
pa hoče prisiliti, naj se peham za
Renato, ki bo šele kdovekdaj vdova.
Kontrakt gor ali dol — če bi bilo
mogoče ujeti Terezijo, bi bilo to za¬
me dosti bolje, kakor lov na Renato.
Treba bo previdnosti. Pri Renati
bom za vse slučaje delal po sklenje¬
nem dogovoru, pri Tereziji pa proti
temu dogovoru. Katero prej dobim,
tisto vzamem in vsi Ogulini na svetu
mi tega ne bodo ubranili.«

Tudi vitez Ogulin se je umak¬
nil v miren kotiček in razmišljeval
o svojem prizoru z Lenardom.

»Lej ga fanta, lej« je dejal sam
pri sebi. »Komaj je postal gorak v
Ljubljani, pa že sili v moj zelnik.
Preklicano si pameten, moj ljubi ro¬
kovnjaški baronček; vidi se, da imaš
laško kri v svojih žilah. Po zlati go¬
ski Tereziji se oziraš. Ne, fante, ta je
zame. In če mi jo Kržinar iztrga iz
rok, potem moj ljubi baron, se mi
boš tudi pri Renati umaknil izlepa
ali iz grda. Prvi sem jaz, fantič moj,
če pa misliš, da mi boš račune poka¬
ži!, ti posvetim tako, da bo veselje.«

Ko sta se Lenard in Ogulin čez
pol ure zopet sešla v plesni dvorani,
sta se drug drugemu delala najbolj¬
ša prijatelja, a oba sta čutila, da sta
smrtna sovražnika.

86

Med tem, ko je šel Ogulin iskat
gospo Terezijo, je naročil Lenardu,
naj poišče baronico Renato.

»Recite, da Mihael sploh ni bil
na Lesnem brdn, kakor sam zatrju¬
je, nego nekje drugje in skušajte tu¬
di doseči, da ga bodo poklicali k Re¬
nati in ga tam zadržali. Pozneje vam
povem vse.«

Lenard bi bil pač rad imel takoj
pojasnilo, ali Ogulin ni hotel ničesar
povedati, češ, zdaj ni več časa, sicer
se njegov načrt ponesreči.

Baronica Renata je sedela v
družbi nekaterih posebnih prijateljic
in gospodov v mali stranski sobi. Le¬
nard je bil v skrbeh, kako bi pogo¬
vor napeljal na Kržinarja. Na svoje
veselje je slišal, da družba ravno go¬
vori o Mihaelu.

»Meni je to všeč, da se sam tako
briga za gospodarstvo na svojih po¬
sestvih, naj sodijo o tem aristokratje
kakor hočejo« je slišal Lenard govo¬
riti starejšega gospoda. »Prebiti
skoro mesec dni v taki samoti kakor
je Lesno brdo in meriti hlode, to ni
mala stvar za mladega človeka.«

»Kdo pa ve, če je bil gospod Kr-
žinar ta čas sploh na Lesnem brdu«
se je oglasil Lenard. »Vsaj čuje se,
da so ga neki ljudje tam iskali, a ga
niso dobili. Eni pravijo, da je bil v

87

Trstu, drugi trde, da so ga videli v
Zagrebu.«

Vsa družba je ostrmela. Prej so
se čudili vsi, da je Mihael vzdržal to¬
liko časa v slabem vremenu na Les¬
nem brdu, zdaj so se čudili, da nihče
ni prišel na misel vprašati, če je bil
Mihael tudi resnično na svojem gra¬
du. Skoro v eni sapi so rekli zdaj vsi,
da se Mihael morda prikriva, kje da
je bil.

»Najbolje bo, če ga pokličem,
da sam pove, kje je bil« je dejal Le-
nard.

»Ne, ne, ne kličite ga« je zakli¬
cala baronica Renata, toda Lenard je
bil že vstal s stola. Delal se je, kakor
bi bil preslišal Renatin odgovor in
hitro odšel.

Renati je bilo skrajno neprijet¬
no, da je Lenard poklical Mihaela in
najraje bi se bila oddaljila. Prepri¬
čana je bila popolnoma, da se je Mi¬
hael mudil na Lesnem brdu in ni ho¬
tela v njem vzbuditi mnenja, da mu
ne verjame. Toda bilo je nemogoče
kaj storiti, ker je Lenard že pripeljal
Mihaela.

»Kaj ukažete, milostiva baroni¬
ca?« je vprašal Mihael, ko je stal
pred Renato.

»Ničesar, ničesar, dragi gospod
Kržinar« je zatrjevala Renata. »Le-

88

nard je prenagel. Pravil je, da v nje¬
govih lahkomiselnih krogih ne ver¬
jamejo, da ste bili na Lesnem brdu
in trde, da ste bili ali v Zagrebu ali
v Trstu ali kdo ve kje. Saj nam to
nič niari in jaz tudi nič ne dvomim
o resničnosti vaših besed. Lenardu
ne smete zameriti, da se je predrznil
vas poklicati.«'.

»Zadostuje mi, da vi milostiva
baronica, verjamete mojim besedam«
je hladno rekel Mihael. »Kaj govore
lahkoživi krogi barona Lenarda, mi
je vse eno. Bil sem na Lesnem brdu
in nisem niti koraka storil čez mejo
svojega posestva.«

Obrnil se je potem k ostalim
gospodom in z ostrim, čeprav krat¬
kim pogledom na Lenarda dejal:

»Zahvaljujem se vam pa, da se
tako živo zanimate za moje početje
in upam, da izvira iz prijateljskih
nagnenj, kajti samo prijatelji smejo
v šali izrekati dvome o resničnosti
besedi kakega poštenega človeka.«

Kar poparjeni so sedeli gospodje
in dame na svojih sedežih in so po¬
trebovali več trepptkov, predno so
prišli do sape. Hiteli so zagotavljati
Mihaelu, da ni nihče dvomil o nje¬
govih besedah, Lenard ni spravil no¬
bene opravičevalne besede čez ust¬
ne, pač pa je porabil prvo priliko, da
jo je popihal iz Mihaelove bližine.

89

Mihael se za to že več ni zmenil.
Sodil je, da je Lenard napravil ne¬
umno šalo, a ne iz zlobnega namena,
nego iz nerodnosti. »Saj je na pol
kmet« je rekel sam pri sebi. Sicer pa
ga ni zdaj Lenard prav nič več zani¬
mal. Magična moč Renatinih oči je
bila zopet dobila oblast nad njim,
čim je pogledal v te oči. Da, še ne¬
kako hvaležen je bil Lenardu, da ga
je prišel klicat.

Prisedel je k družbi in začel pro¬
stodušno pripovedovati o svojem po¬
četju na Lesnem brdu. Renata je slo¬
nela na svojem stolu. Oči je imela
na pol zaprte, a poslušala je pazno,
kakor da ji Mihael kdovekaj pripo¬
veduje. Toplo ji je bilo pri srcu in
nekako srečna je bila, da je bil Mi¬
hael tako blizu nje.

Ta mirni prizor je prekinila go¬
spa Terezija Ahčinova. Vsa razbur¬
jena je stopila v sobo, dočim je Ogu-
lin z malicijoznim usmevom na tan¬
kih ustnih ostal na pragu.

»Ah — tukaj se vas dobi« je sik¬
nila gospa Terezija in kri ji je zalila
tolsta lica. »Zadnjič ste imeli na
Cojzovem vrtu pogovor z baronico
Renato in ste vsled tega pozabili na
večerjo pri meni — danes pa ste zo¬
pet zapleteni v tak pogovor z baro¬
nico, da ste pozabili na turo, za ka-

90

tero ste me angažirali. Hvala vam
gospod — kavalir..«

Mihael je planil po konci, v Re¬
natini družbi je bil v resnici pozabil
na ples.

»Milostiva gospa — prosim vas
— bodite prepričani — jaz sem res
pozabil« je hitel zatrjevati. »Prosim
vas, odpustite mi.«

»Ni se treba opravičevati,« jo
rohnela gospa Terezija. »Razžalili
ste me v drugič, za to ni opravičenja
in ni odpuščenja.«

Gospa Terezija se je srdito obr¬
nila in je odšla iz sobe.

»Kako ste mogli biti tako ne-
uljudni?« je rekla Renata s karajo¬
čim glasom. »Terezija je po pravici
razžaljena.«

»Vem, da sem neodpustljivo rav¬
nal,« je dejal Mihael in kakor v sa¬
njah dostavil polglasno: »A kako na¬
ravno je vendar, da sem tukaj poza¬
bil na ples. Odpustila mi tega ne bo
nikdar — a — mogoče, da bo to še na
mojo srečo.

VI."

Mihael ni kar nič mislil, da ne
sme kakor prikovan ostati kraj Re¬
nate in ji onemogočati izvrševanje
gospodinjskih dolžnosti. Nekaj časa
se tudi Renata ni domislila teh dolž-

91

nosti, tako ljubo ji je bilo, da je Mi¬
hael v njeni bližini. Toda polagoma
se je Renata zavedla, da se posebno
pri prizoru z gospo Terezijo ne more
kar tako posvečati Mihaelu. Začela
se je vznemirjati, zlasti ker se je
spominjala, da je obljubila Mihaelu
plesatižnjim. Rada bi bila to obljubo
preklicala, a ni se upala. Bala se je,
da bi to Mihaela žalilo in bolelo.

Končno se je zopet oglasila god¬
ba iz velike dvorane.

»Ali se spominjate, milostiva
baronica, da ste mi dovolili, Vas pro¬
siti za ples?« je vprašal Mihael pol¬
glasno. »Ce Vam je prav ...«

»Spominjam se«, je kratko odgo¬
vorila Renata in vstala. »Lahko
greva-.

Besede njene so bile resne, a
spremljal jih je prijazen pogled.

»Kako ste dobri . . .« je menil
Mihael.

Zaplesala sta in se nekaj tre-
notkov molče sukala. Marsikateri
gledalec ju je opazoval z dopada-
jenjem, misleč: lep par sta, da ga
lepšega ni.

»Zakaj ste prej rekli, da sem do¬
bra«, je nenadoma prav hladno vpra¬
šala Renata.

»Ne zamerite mi«, je odgovoril
Mihael. »Časih kaj rečem, česar bi ne
smel reči. Zal mi je.«

92

»Tudi meni je žal«.

»Milostiva — če bi mogli uga¬
niti le polovico tega, česar vam ne
smem povedati, bi mi gotovo odpu¬
stili.«

»Ljubše mi je, da ničesar ne uga¬
nem.«

Ta odbijajoča hladnost je vzela
Mihaelu njegovo običajno razsod¬
nost.

»Ah milostiva«, je zavzdihnil,
»nekaj sem vam že razodel . . .«

»Gospod Kržinar«, ga je preki¬
nila Renata s ponosno resnobo, »ne
govorite dalje! Poznam vas in spo¬
štujem vas kot značajnega moža.
Enkrat ste mi nekaj rekli, česar bi
ne smeli reči, a verjeti hočem, da se
je to zgodilo v trenotku izredne raz¬
burjenosti, ko svojih besed niste mo¬
gli prevdariti.«

»V trenotku razburjenosti 1 ? Re¬
cite raje, v trenotku blaznosti. In
vender je spomin na tisti trenotek
najlepši izmed vseh spominov, kar
jih imam. Ce je blaznost, vas ljubiti,
potem, milostiva, šeni neozdravljivo
blazen. Lahko me v tem trenotku po¬
ženete od sebe, lahko mi prepoveste,
vas še kdaj ogovoriti, ljubil vas bom
vender in če bi moral plačati svoja
čustva z življenjem, vam vender po¬
vem: Jaz vas ljubim.«

93

Mihael je bil ves iz sebe, nič ni
vedel, kaj je govoril; govoril je le
to, kar mu je narekovalo njegovo
srce.

S stisnjenimi ustnicami in gle¬
daje v stran je poslušala Renata ta
izbruh Mihaelovih čustev. Mihael je
moral imeti utis, da ga Renata neče
slišati. Toda njene srce je vriskalo,
njena duša se je topila blaženstva in
vse v njej je koprnelo po onem, ki ji
je šepetal tako sladke besede na uho.

Zavedala se je: če bi bila sama,
bi mu zdaj ovila roke okrog vratu in
ga poljubila tako vroče, kakor bi ho¬
tela na njegovih prsih umreti. A bila
sta v plesni dvorani in to je bila nje¬
na sreča.

»Ah, ne delajte se, kakor da vas
je strah pred menoj«, je nadaljeval
Mihael. »Le z enim samim pogledom
mi razodenite svoja čustva.«

»Ne«, je odgovorila Renata. Mo¬
rala je napeti vse moči, da je prema¬
gala samo sebe. »Zavedam se, da ni¬
sem taka, kakor bi morala biti, greš-
nica sem, ali ne tolika, da bi vas ho¬
tela še dalje poslušati. Rekli ste, da
me ljubite. Mihael Kržinar — daj
bog, da bi to ne bilo resnično. Ali
rekli ste tako. Mihael — ali ni v vas
nič več časti, nič več ponosa in nič
več lastne moči? Ali je iz vašega sr¬
ca izginila vsa velikodušnost, da mi

94

govorite o svoji ljubezni in da nič ne
pomislite, kaj bi se moralo zgoditi,
če bi tudi jaz ljubila vas?«

V tem hipu ni Renata nič več
omahovala. Prav ko je bila v nevar¬
nosti, da premaga ljubezen njen
razum, je prišla nekako k sebi, zado-
bila je zopet duševno ravnovesje. V
trenotku največje nevarnosti se je
oglasila njena vest, in ji dala moč in
pogum.

Globoko je zajela sapo in potem
še rekla:

»Mihael Kržinar — jaz hočem
ostati poštena žena, ne samo pred
ljudmi, nego tudi pred svojo vestjo.«

Ničesar ni mogel Mihael odgo¬
voriti. Molče je ponudil Renati roko
in jo peljal v sobo, kjer sta prej se¬
dela.

»Vem Mihael, da niste taki, ka¬
kršnega bi vas morala smatrati po
tem, kakor ste danes ravnali. Vem,
da imate značajnosti in plemenitosti
dovolj, da bodete vsaj v prihodnje
spoštovali v meni omoženo ženo.
Najbolje bi bilo, če,.bi se nikdar več
ne videla, ali za slučaj, da se še kdaj
snideva, hočem v naprej imeti goto¬
vost, da vam smem zaupati popolno¬
ma in brez zadržka. Recite, Mihael,
ali vam smem v tem smislu za¬
upati?«

95

Za trenotek je Mihael povesil
oči, zadrhtelo je nekaj v njem, potem
je zopet dvignil glavo.

»Hočem biti vreden vašega za¬
upanja« je rekel s trdnim glasom.
»Vi ste dobri in plemeniti — tudi
jaz poskusim biti tak. Na mojo čast
— zaupate mi lahko. In odpustite
mi, da me je premagalo, kar nosim v
srcu.«

»Tiho« je mehko in ljubo uka¬
zala Renata in podala Mihaelu roko.
»Verujem, da vam smem zaupati in
da me nikdar z nobeno besedo ne bo¬
dete spominjali današnjega večera
in vaših današnjih besed.«

Mihael je poljubil drobno roko
baronici Renati.

»Odpustite« je rekel »in poza¬
bite.«

»Odpuščam« je dihnila Renata,
»pozabila pa ne bom.«

Tako mehko je to rekla Renata,
da je v Mihaelu vse vzkipelo, a zdaj
ga čustva niso premagala. Še en hi¬
ter, komaj viden pogled in razšla
sta se.

Ko je Mihael prekoračil prag so¬
sedne sobe je zaslišal za seboj žven¬
ket. V sobi, kjer je bil pravkar z Re¬
nato, se je morala razsuti šipa.

»To je zlo znamenje« je pol v
šali pol resno mislil Mihael in se ozrl
v sobo, ki jo je ravnokar zapustil.

96

Tedaj pa je zagledal med preprogami
prepadeni obraz Lenarda barona
Benalje.

Mihael je planil pred Lenarda in
ga prijel za goltanec. Kakor z želez¬
nimi kleščami ga je držal, tako da se
Lenard še braniti ni mogel in je le
mahal z rokama okrog sebe.

»Lopov — ti si prisluškoval« je
srdito zarohnel Mihael. »Ce se pre¬
makneš, te na mestu ubijem.«

Tako strašen je bil v tem tre-
notku Mihael Kržinar, da se ga je
rokovnjaški baron bal kakor smrti.

Mihael se je zavedel, da spravi
Renato v silne neprilike, če se zgodi
v njeni hiši škandal.

»Ako mi obljubite da bodete mir¬
ni in da bodete molčali o tem kar ste
slišali« je rekel Mihael, »potem Vas
izpustim. Seveda Vam dam vsako
zadoščenje z orožjem.«

Mihael je izpustil Lenarda, še
predno je ta dal kako znamenje. Ve¬
del je, da je kos Lenardu in da ga
lahko uniči na mestu, če hoče.Lenard
je najprej globoko zasopel, potem je
siknil :

»Zadoščenje mi bodete dali —na
življenje in smrt«.

»Na življenje in smrt« je srdito
ponavljal Mihael, »A gorje Vam, če
izdaste le eno besedo tega, kar ste
slišali.«

97

7

»Od sedme ure zjutraj sem Vam
na razpolaganje« je še rekel Mihael,
potem je obrnil Lenardu hrbet in je
odšel iz sobe.

Stopil je najprej v plesno dvo¬
rano. Oko njegovo je iskalo Renato.
Še enkrat jo je hotel videti.

»Kdo ve, če bom jutri zvečer še
živ« je rekel sam pri sebi, »saj enkrat
moram še videti ta ljubi obraz.«

Zagledal je Renato na drugi
strani dvorane. Približal se ji je in
ko je bila sama, je stopil k nji.

»Odhajam, milostiva baronica«
je rekel »in ne vem kdaj se zopet vi¬
diva.«

» Kako to?« se je začudila Re¬
nata. »Kaj mislite odpotovati?«

»Še sam ne vem. Mogoče je vse.
A eno prošnjo še imam.«

»Kaj želite, prijatelj?«

»Dajte mi na pot svoj blagoslov«
je šepetaje prosil Mihael. »Blagoslov
plemenite žene mora donesti človeku
srečo in mu dati pogum v vseh slu¬
čajih življenja.«

Pogledala ga je resno in ljubo,
potem pa tiho rekla:

»Naj vas spremlja moj blagoslov
na vseh potih življenja.«

»Hvala Vam, Renata« je dihnil
Mihael in naglo odšel, ne da bi se po¬
slovil od drugih.

98

Šel je naravnost domov. Zdelo se
mu je, kakor da je Renata nad njim
izrekla zadnji reguiescat in pace, ki
naj ga  spremi v večnost. Mirno se je
pripravil na to.

Še šest ur je imel časa do pri¬
hoda Lenardovih prič. Treba je bilo
v tem času vse urediti.

Najprej je sedel k mizi in počasi
in previdno spisal svojo oporoko.
Kar je imel svojega po materi po¬
dedovanega premoženja, je določil v
dobrodelne namene, postavil pa je v
oporoki tudi prošnjo do očeta, naj
mu položi v grob malo podobo baro¬
nice Renate. Uredil je potem vse
spise in vse kar je bilo njegovega in
šel na to klicat očeta.

»Kaj ti pa je, da me budiš tako
pozno ponoči« je vzkliknil stari
Kržinar, ko se je predramil.

»Vas še ponoči potrebujem, oče«
je odgovoril Mihael. »Vem, da se
lahko zanesem na vas v vsakem
slučaju.

»V vsakem« je potrdil stari in se
vsedel v postelji. »Govori, kaj je.«

»Na plesu pri baronu Benalji
sem zasačil nekega človeka pri pri¬
sluškovanju. Zagrabil sem ga za
vrat, ga imenoval lopova in mu gro¬
zil, da ga ubijem. Ob sedmih prideta
njegovi priči. Dvoboj bo na življenje
in na smrt.«

99

7*

»Eden tvojih sekundantov bom
jaz« je vskliknil stari Kržinar. »To
se samo ob sebi razume«.

»Res, oče?« se je razveselil Mi¬
hael. »Klical sem Vas, da bi Vas
vprašal za to uslugo«.

»Šele vprašati si me hotel? Fant
moj, kaj me tako slabo poznaš? Ti bi
moral naprej vedeti, da bom jaz to
od tebe zahteval.«

Stari Kržinar je bil med tem že
skočil iz postelje in se je v naglici
oblačil.

»Treba je dobiti še drugega se¬
kundanta — pojdi ga iskat, med tem
ko se jaz oblečem, da se potem v mi¬
ru porazgovorimo.«

»Mislim, da bo najbolje, če pro¬
sim kapitana Mrmoljo, je menil Mi¬
hael. »Štejem ga med svoje najbolje
prijatelje.«

»Mrmolja bo pravi mož,« je pri¬
trdil stari Kržinar. »Pojdi ga iskat.«

Cez kako uro se je vrnil Mihael
s kapitanom Mrmoljo. Stari je bil dal
med tem pripraviti primeren zaju-
trek. Ko so se vsi okrepčali, si je sta¬
ri užgal pipo, se naslonil na svoj stol
in rekel mirno in ravnodušno:

»Zdaj, Mihael, razloži nama vse,
da bomo tvojo stvar vzeli v pretres.«

»Nimam vama nič posebnega po¬
vedati,« je dejal Mihael. »Na plesu
pri baronu Benalji sem prišel v na-

100

vskrižje s človekom, ki mi že itak
kar nič ne ugaja. Zgrabil sem ga za
vrat, ga imenoval lopova, mu grozil,
da ga ubijem in končno mu povedal,
naj me pozove na dvoboj.«

»Kdo pa je ta človek?« je vpra¬
šal kapetan Mrmolja.

»Ah, kdo — baron Lenard Bena-
Ija,« je vzkliknil Mihael.

Stari Kržinar se je prav od srca
zasmejal.

»Ta klada? Ta Lenard? Kdo bi
kaj tacega mislil. Ali se hoče s teboj
dvobojevati na cepce ali na vile, saj
flereta še ni imel v rokah.«

»Motite se, oče,« je menil Miha¬
el. »Ta Lenard je prijatelj Ogulinov
in Ogulin je tako previden, da zahte¬
va od vseh svojih prijateljev, da se
morajo vaditi v borenju.«

»Potem je stvar malo drugač¬
na,« je priznal stari Kržinar, ki mu
očividno ni prav nič imponiralo, da
se Lenard vežba v borenju. »Katero
orožje naj določiva?«

»Meni je vse eno — fleret, sab¬
lja ali samokres — naj izbere orožje
nasprotnik.«

»Pravico izbrati orožje, imaš ti,«
se je oglasil malobesedni Mrmolja.
»Sablja je samo za otročji dvoboj,
kaj torej hočeš, fleret ali samokres.«

Mihael je bil zadovoljen, da nje¬
gov oče in kapitan Mrmolja nista

101

vpraševala, zakaj je Lenarda prijel
za vrat in ga imenoval lopova. Da bi
jima to ne prišlo še na misel, je pro-
vzročil prav živahno razpravo o
vprašanju, katero orožje bi bilo bolje
izbrati. Končno so se zedinili, da pre¬
puste določitev orožja Lenardu in da
naj se dvoboj vrši še dopoldne v
mestnem logu.

»Zdaj, Mihael,« pojdi spat,« je
rekel stari Kržinar, ko je bilo vse
dogovorjeno. »Vem, da imaš krepke
živce, a dobro bo le, če se od plesa in
razburjenja te noči odpočiješ. Kadar
bodeva z Mrmoljo vse v red spravila,
te že pokličem.«

VII.

Mihael je spal več ur, trdno in
mirno, navzlic vsem velikim razbur¬
jenjem minole noči. Zaspal je od
utrujenosti hitre ko se je bil vlegel.
Njegova zadnja misel je bila, da ti¬
sti, ki so na smrt obsojeni, spe dolgo
in mirno.

Zdelo se mu je, da se bo dvoboj
končal z njegovo smrtjo. Notranji
glas mu je rekel, da ga bo Lenard
prebodel.

»Kolikor sem jaz bolj izvežban,
toliko bolj bo njega vodila strast in
osvetoželjnost,« si je rekel; »jaz ga
bom skusil raniti, on bo skusil me¬
ne usmrtiti.«

102

Lenard je res tako mislil. Zave¬
dal se je, da je dvoboj zanj velika ne¬
varnost, ker v borenju ni izvežban, a
to ga ni vznemirjalo. Mihaela usmr¬
titi — to je bil njegov sklep jn naj-
pazljiveje je poslušal pouke Štefana
viteza Ogulina, kako si pri dvoboju
lahko pomaga.

»Usmrtiti ga moraš,« je Ogulin
prigovarjal Lenardu. Prisluškovanje
je sploh sramotno dejanje,a v tvojem
slučaju dvojnega pomena. Evzebij te
odžene, če izve, da si zapletel njegovo
ženo v neprilike. Renata te ne bo nik¬
dar več pogledala, če izve, da si pri¬
sluškoval, in Mihael te bo imel ved¬
no v rokah in te bo neusmiljeno poni¬
ževal. Vsi tvoji načrti bodo padli v
vodo. Samo če Mihaela ubiješ, moreš
doseči svoje namene.«

»Tebi pa tudi ne bo na škodo, če
spravim s sveta tvojega tekmeca pri
gospe Tereziji« se je srdito rogal Le¬
nard. »Kožo bom jaz nesel na se¬
menj. Če zmagam, boš ti gotovo imel
korist; če jo bom pa tudi jaz imel, je
jako dvomljivo.«

»Prav nič ni dvomljivo. Mihael
je edini navaren tvojim namenom;
če spraviš njega s pota, je tvoja sre¬
ča zagotovljena.«

Na vse načine je Ogulin prepri¬
čeval Lenarda, da mora Mihaela ubi¬
ti in vso noč je porabil, da mu je ka-

103

zal različne načine zavratnih nasko¬
kov in izpadov in ga v njih vežbal.

Proti jutru je šel Ogulin iskat
drugo pričo in Lenard se je vlegel
na Ogulinovo posteljo, da se nekoli¬
ko odpočije, a zaspati ni mogel.

Ko je stari Kržinar zbudil svoje¬
ga sina, mu je ravnodušno naznanil:

»Dvoboj bo ob petih popoldne.
Dogovorili smo dvoboj na fleret.«

»Hvala, oče«., je odgovoril Mi¬
hael. »Kadar bo čas oditi, zbudi me.«

Mihael se je obrnil na drugo
stran in je zopet zaspal.

Lenard se je nemirno premeta¬
val po Ogulinovi postelji. Smrti se
je bal in strah pred smrtjo ga je ne¬
prestano trpinčil. Ves čas mu je ro¬
jilo po glavi, kako bi mogel dati Mi¬
haela zavratno ubiti, da bi dvoboja
sploh ne bilo treba. Že ko se je Mi¬
hael mudil na Lesnem brdu, je Le¬
nard razmišljal, če bi ne kazalo po¬
slati nadenj rokovnjaško četo Rode¬
čega Jakoba in sedaj mu je bilo žal,
da tega namena ni izvršil.

»Torej ob petih popoldne dvoboj
na fleret«, je naznanil Ogulin, ko se
je z drugim sekundantom vrnil od
posvetovanja z Mihaelovima priča¬
ma. »Kar je najbolj neprijetno, je to,
da bo stari Kržinar sam sekundant
svojega sina.«

104

Pričo drugega sekundanta, ne¬
kega graničarskega oficirja, se Ogu-
lin in Lenard nista mogla svobodno
razgovarjati. Dogovorili so se kar je
bilo najpotrebneje in se potem razšli.

Domenjeno je bilo, da se bo dvo¬
boj vršil v mestnem logu na samot¬
nem senčnatem prostoru, kamor je
bilo mogoče priti od dveh strani in
kjer so se vršili običajno krvavi in
nekrvavi dvoji, ki med takratnimi
ljubljanskimi aristokrati in oficirji
niso bili redki.

Ob določeni uri so se pripeljali
Mihael s svojim očetom, s kapitanom
Mrmoljo in zdravnikom. Mrmolja je
nosil v usnje zavite flerete.

Lenard in njegova sekundanta
so že čakali. Ko jih je zagledal stari
Kržinar, je rekel svojemu sinu:

»Drži se dobro in glej da opra¬
viš hitro -- naročil sem večerjo, da
bomo svojo zmago primerno slavili.«

Še enkrat, kakor za slovo pred
odločitvijo, se je stari nasmehnil
svojemu sinu, potem je dobil njegov
obraz resen izraz.

Formalnosti, predpisane za take
slučaje, so bile hitro izvršene. Se-
kundantje so se pozdravili in potem
določili dogovorno stojišče bojevni¬
kov, med tem ko je zdravnik razgr¬
nil po tleh večji robec in po njem

105

razložil svoje instrumente in zdrav¬
niške pripomočke.

Mihael in Lenard sta se med tein,
slekla; dogovorjeno je bilo borenje z
golimi prsimi.

Ko so sekundantje zaznam eno-
vali prostore, so vzeli v pregled orož¬
je. Nihče ni imel ugovora proti
orožju.

«Gospod plem. Kržinar voli
orožje prvi,« je naznanil kapitan Mr-
molja in pomudivši Mihaela flerete
dostavil: »Prosim — izberite.«

Mihael je vzel fleret, ki mu je
ravno prišel v roke, ne da bi kaj iz¬
biral; Lenard si je smrtonosno orož¬
je natančno ogledal in končno vzel
fleret, ki se mu je zdel nekoliko trd¬
nejši od drugih.

Sekundantje so vzeli sablje in
potem peljali bojevnika na njiju
mesti.

Vse je bilo pripravljeno za boj,
treba je le še bilo, da dobita nasprot¬
nika znamenje.

Tedaj se je obrnil stari Kržinar
do svojega sina in je z veliko res¬
nostjo rekel:

»Mihael — kot tvoj sekundant
sem ti dolžan priporočati, da storiš,
kar je v tvojih močeh, da se zadeva
poravna izlepa in brez boja. Ali ti je
to mogoče 1 ?«

106

»Ne, oče, to ni mogoče,« je z la¬
hkim usmevom odgovoril Mihael.

Bil je popolnoma miren in iz-
gledal je tako brezskrbno, kakor da
se pripravlja na zabavo in ne na boj.

Stari Kržinar se je obrnil od
sina. Šel je do sredi razdalje med Mi¬
haelom in med Lenardom, kjer se je
sešel z Ogulinom, ki je prinesel rav¬
no tak odgovor kakor Kržinar.

Dvoboji tistega časa so se vršili
po najstrožjem ceremonijalu; dosti¬
krat so bile formularnosti veliko več¬
je važnosti, kakor boj sam.

Pri dvobojih na fleret, ki so bili
najnevarnejši, sta nasprotnika stala
dvajset korakov narazen. Povelje je
dal vedno prvi sekundant izzvanca.

Ko sta stari Kržinar in Štefan
Ogulin drug drugemu izrekla svoje
obžalovanje, da se prepir ne da izlepa
poravnati, sta se pozdravila s sab¬
ljama in se vrnila vsak na svoje
mesto.

Videč, da sta nasprotnika pri¬
pravljena, je stari Kržinar dvignil
sabljo.

»Pozor! —- Naprej!«

Nasprotnika sta šla drug proti
drugemu. Vsak je storil pet korakov.
Pozdravila sta se z orožjem, po¬
zdravila vsak svoje sekundante in po¬
tem flerete obrnila k tlom.

107

Drugič je stari Kržinar dvignil
sabljo visoko in jo potem nagnil,
kličoč:

»Naprej!«

Tanko, komaj slišno sta zazve¬
nela flereta in zadevala drug ob dru-
zega. Na obrazu kapitana Mrmolje
se je pojavil zaničljiv usmev. Mihael
se je s fleretom igral; njegovi gibi
so bili elegantni, njegove parade
vzorne; Lenard je ravnal s fleretom,
kakor bi imel poleno v rokah.

A Mrmolja je tudi zapazil, da
begajo Lenardovi pogledi vedno sem
in tja, kakor bi iskali, kdaj in kje bi
bil mogoč zavraten izpad. Kmalu je
to zapazil tudi stari Kržinar in na
tihem se je ljutil na Mihaela, da se
bori tako brezskrbno, kakor bi mu
nič ne bilo na tem, da doseže krvavo
zmago.

Naenkrat je Mihael premeni 1
taktiko. Mrmolja je videl, kako je
nagnil Mihael hipno svoj fleret, ga
obrnil naravnost na nasprotnikove
prsi, stegnil roko ter ovil svoje
orožje ob Lenardovo.

»Stoj«, je v tem hipu zaklical
Ogulin in s sabljo posegel vmes.

»Zakaj ste zaklicali »stoj«, kaj je
vzrok?« se je razljutil stari Kržinar.

Ker se je mojemu pooblastitelju
odvezal trak na čevlju — lahko bi
nanj stopil in padel.«

108

Kržinarju se je zdelo, da govori
Ogulin nekako porogljivo; tudi se-
mu je zdelo, da je bil čevelj že prej
odvezan — toda sedaj ni rekel niče¬
sar, nego le stisnil zobe.

Boj se je moral z istimi formal¬
nostim! začeti iz nova.

»Mihael, pazi se,« je zašepetal
stari Kržinar sinu na uho. »Ta dva
lopova imata nepoštene namene. Ne
igraj se več. Če ga nečeš ubiti, pre¬
bodi mu roko, da bo stvar končana.«
»Hotel sem mu fleret iz rok iz¬
biti—« se je opravičeval Mihael. Na¬
daljujmo!«

»Pozor — naprej!«

Zopet sta zazvenela flereta, su¬
kala se drug ob druzega in Mihael je
sunil —

»Stoj«, je zopet zakričal Ogulin,
a s svojo sabljo ni posegel vmes.

V tem trenotku, ko je Mihael
odstopil, je skočil Lenard proti nje¬
mu in ga zabodel v roko ter mu jo
pretrgal od člena do lahti. Mihaelu
je padel fleret iz rok in kri se mu je
vlila.

Kržinar in Mrrnolja sta planila
na Ogulina.

»Zakaj ste zopet zaklicali »stoj«
— govorite«, je besno zakričal Krži¬
nar. »Opravičiti se, drugače Vas jaz
naučim poštenega boja.«

109

Najraje bi bil Ogulina s sabljo
udaril. Ogulin pa se ni dal ugnati.

»Zaklical sem »stoj«, ker je ba¬
ron Bena]ja na vratu ranjen.«

Res je imel Lenard prav ne¬
znatno prasko na vratu; samo ena
kaplja krvi je pričala, da je bil lahko
zadet.

Kržinar in Mrmolja sta se za¬
smejala.

»To imenujete tudi že rano,« je
vzkliknil stari Kržinar. »Oprostite
mi, a to je smešno. Sicer mi pojas¬
nite, kako to, da niste ob enem s
sabljo vmes posegli, ko ste zaklicali
»stoj«. Opravičite se!«

»Baron Benalja je pač prej na¬
pravil svoj izpad kot sem jaz mogel
vmes poseči« je menil Ogulin ošab¬
no. »Ce ne morete nasprotja doka¬
zati, prosim, da ne izrekate ob-
dolžitev«.

»Jaz sem pripravljen prevzeti za
izrečeno obdolžitev vso odgovornost«
je grozeče izjavil stari Kržinar.
»Kadar bo boj med mojim sinom in
baronom Benaljo končan, sem vam
na razpolaganje«.

»Ker je gospod Mihael plern.
Kržinar na desni roki tako ranjen, da
ne more več orožja držati, je boj pač
končan«.

Arogantno nastopanje Oguli-
novo je Kržinarja do skrajnosti raz¬

ilo

ljutilo. Najraje bi ga bil pobil, a
Mrmolja ga je potegnil na stran.

Ogulin videe kako obvezuje
zdravnik Mihaelovo rano je bil po¬
polnoma prepričan, da je dvoboju ko¬
nec in tudi Lenard je bil tega mne¬
nja in ni kar nič prikrival svojega
zadovoljstva.

»Dvoboj se bo nadaljeval,« je
zagrmel stari Kržinar. »Ker se moj
sin ne more boriti z desno roko, se bo
boril z levo.«

Ogulin in Lenard sta oba nekoli¬
ko prebledela; kaj takega nista pri¬
čakovala; smatrala sta, da je velika
nevarnost že prestana in bila vsled
tega prešerna.

»Dvoboj se bo nadaljeval«, se je
zdaj oglasil tudi kapitan Mrmolja.
»Ce bo treba storim tudi jaz svojo
dolžnost. Izpad barona Benalje je bil
zavraten — kdor se čuti žaljenega,
temu sem vsak hip na razpolaganje.«

»Jaz tudi,« je kratko in ostro iz¬
javil stari Kržinar.

Šele sedaj je Ogulin spoznal, kako
strašna nevarnost preti Lenardu in
njemu; dvoboj s kapitanom Mrmoljo
— to je bila gotova* smrt. Za Lenar-
da mu ni bilo nič, a vse je kazalo, da
se obrača sovraštvo starega Kržinar-
ja, kakor kapitana Mrmolje poglavit¬
no proti njemu in to ga je navdajalo
z blaznim strahom.

111

Zdravnik je bil med tem obve¬
zal Mihaelovo rano. Vsled izgube
krvi in razburjenja je bil Mihael
bled kakor smrt, a iz njegovih veli¬
kih oči so udarjali plameni, kažoči
ves gnjev, ki ga je prešinjal.

»Pozor — naprej!« Komaj je sta¬
ri Kržinar prav izrekel to povelje, že
sta se dotaknila flereta obeh na¬
sprotnikov. Mihael se je z levo roko
boril ravno tako spretno in elegant¬
no kakor z desno. Lenard je brutalno
silil proti njemu, prežeč da bi mu za¬
bodel fleret v prsi, a Mihael je odbil
vse njegove napade, ovil s čudovito
naglostjo svoj fleret okoli nasprotni¬
kovega — in trenotek pozneje je Le-
nardu zletelo orožje iz rok ter več ko¬
rakov od bojišča padlo na kup čre¬
pinj.

»Zopet zveni steklo«, je dejal Mi¬
hael. »Čudno.«

Potem se je obrnil k Ogulinu in
mu zaklical:

»Dajte baronu Benalji drugo
orožje; jaz ga nečem ubiti neoboro¬
ženega.«

Stari Kržinar ni zinil besede, a
Mihael je videl, kako ponosen je
njegov oče nanj.

Novič se je začel boj. Lenard se
je bližal Mihaelu kakor zver, ki hoče
svoj plen iz zasede napasti.

112

Zazvenela sta flereta, švigala
drug okrog drugega tako hitro, da
jih ni bilo več razločevati.

Naenkrat je Lenard pripognil
desno koleno, kakor bi se bil spodtak-
nil in od strani poskusil zabosti Mi¬
haela v srce.

Ko bi se bil Mihael boril z des¬
no roko, bi ga bil Lenard gotovo za-
. del. Toda Mihael je imel orožje v levi
roki; odbil je Lenardov nepošteni iz¬
pad, tako da je bil sam le lahko
ranjen, ovil svoj fleret okrog na¬
sprotnikovega in sunil.

Lenard je zaječal in padel vznak;
Mihael ga bil nad srcem prebodel.

Zdravnik je priskočil in začel
preiskovati Lenardovo rano, dočini
je Kržinar prijel svojega sina za ro¬
ko in ga peljal na stran.

»Ce umrje, ne bo škode,« je de¬
jal stari gospod; »ta lopov te je ho¬
tel dvakrat zavratno umoriti.«

Molče se je Mihael oblekel. Ko
je bil gotov, mu je prišel Mrmolja
povedat, da je Lenard sicer težko ra¬
njen, da pa bo ozdravel.

»Sicer pa imate pravico, da ga
še zdaj če hočete ubijete,« je dejal
Mrmolja, »ker sc je nepošteno boril
in vas je hotel prav po razbojniško
umoriti. Kako je z vašo rano 1 ?«

»Rana na prsih je brezpomemb¬
na praska; rana na desni roki je res¬
nejša.«

113

8

»Potem bo imel vaš oče jutri do¬
volj opraviti, da vam bo stregel«, je
smehljaje rekel Mrmolja. »Poiskal
bom dve drugi priči.«

»Čemu?« sta se začudila oba Kr-
žinarja.

»Obračunati moram z Ogulinom,
ki je brez dvoma dogovorno z Bena-
1 jo postopal v dvoboju nepošteno.«

Izvršiti je bilo še eno formal¬
nost. Priče obeh dvobojevnikov so se
morali še enkrat sestati in izjaviti,
da sta oba duelanta dobila zadošče¬
nje. Ogulin je bil ves prepaden in je
komaj govoril.

Cez nekaj minut dve kočiji, ki
sta stali v bližini, odpeljeta Mihaela
in Lenarda z njiju pričami v mesto.

»Prosim Vas, pojdite z nama na
čašo vina,« je rekel Kržinar Mrmo-
Iji, ko je voz stal pred njegovim sta¬
novanjem. »Saj se Vani tu dostojno
ne morem niti zahvaliti za Vašo pri¬
jaznost.«

»Ni mogoče,« je odklonil Mrmo¬
lja. »Urediti moram še vse svoje
stvari in jutri me bo vojaška oblast
dala zapreti, ker upam, da bom Šte¬
fanu Ogulinu izpihnil luč življenja.«

Mir, s katerim je govoril Mrmo¬
lja, je bil strašen. Mrmolja je bil
priznan kot nedosežen borilec; dvo¬
boj ž njim je veljal kot gotova smrt
za nasprotnika.

114

Mihael je stopil k Mrmolji in
mu dal roko.

»Od srca se Vam zahvaljujem za
izkazano prijateljstvo.«

»Izpolnil sem le prijateljsko
dolžnost in izpolnil jo bom do kraja.
Lenard vas je dvakrat poskusil za¬
vratno umoriti — to bo plačal nje¬
gov sekundant,«

Mrmolja je bil mož beseda. Za
naslednji dan ob 7. uri jutraj je bil
napovedan dvoboj med njim in med
Štefanom Ogulinom in ob en četrt na
osem je že ležal Ogulin s prebodenim
vratom smrtno ranjen na travi.

VIII.

Nekaj ur po dvoboju Mihaela
Kržinarja z Lenardom Benaljo je že
vsa Ljubljana vedela, kako se je boj
vršil in kako sta bila nasprotnika ra¬
njena. Stvar se ni dala prikrivati,
kajti Lenard je bil težko ranjen in
stanovalci v hiši, kjer je bivala nje¬
gova rodovina, so jo raznesli po vsi
okolici, da je šla kakor blisk po me¬
stu.

Renata se je te vesti vstrašila,
da ji je kar srce zastalo. Ni ji bilo
za Lenarda, dasi se ji je smilil, a
strah jo je bilo za Mihaela. Spomni¬
la se je, kako je od nje slovo na plesu
jemal in jo prosil njenega blagoslova

115

8*

in jasno ji je bilo, da se je moralo na
tem plesu kaj dogoditi, kar je dalo
povod dvoboju. A zaman je v mislih
iskala, kaj bi to utegnilo biti in za¬
man je izpraševala svojega moža in
svoje posle, če so zapazili kako pre¬
rekanje med Mihaelom in med Le-
nardom.

Vzrok dvoboja jo je zanimal, ker
se ji je neprestano vsiljevala slutnja,
da je ona sama na katerikoli način v
zvezi s tem dogodkom.

Srce ji je krvavelo, toliko bolj,
ker je zdaj šele prav spoznala, kako
neskončno ljubi Mihaela. Daši je ve¬
dela, da njegova rana ni nevarna, si
je vendar delala zanj največje skrbi.

Evzebij baron Benalja je svoji
ženi po večerji obširno povedal, kako
se je vršil dvoboj. Bil je sam pri Le-
nardu in zdravnik mu je natančno
pojasnil ves dogodek. Evzebij a je bi¬
lo sram, da se je njegov netjak nepo¬
šteno bojeval in to je bilo edino, kar
je zamolčal svoji ženi.

O vzroku dvoboja mu tudi zdrav¬
nik ni vedel ničesar povedati. Toda
Evzebij je v prvem trenotku, ko je
izvedel za dvoboj začel slutiti, da
utegne njegova žena biti vede ali ne¬
vede povod nastalemu nasprotju. V
tem, da se je Mihael izpostavil smrt¬
ni nevarnosti ter se ko je bil zavrat¬
no ranjen v desno roko bojeval z le-

116

vo roko, je Evzebij baron Benalja
videl le dokaz, da ljubi Mihael nje¬
govo ženo še bolj, kakor svoje življe¬
nje. Evzebij je bil popolnoma prepri¬
čan, da bi se resni, ponosni in prev-
darni Mihael zaradi kake malenkosti
gotovo ne bojeval, nego da je moral
biti poseben povod dvoboju. In tak
poseben povod je videl Evzebij samo
v Renati.

Pri tem spoznanju se je staremu
gospodu kaj milo storilo; ohupanje
je leglo na njegovo srce, a mu ni za¬
temnilo prevdarnosti niti z gorju-
pom napolnilo njegove duše.

Dolgo je nepremično zrl na Re¬
nato, ki je sedela poleg njega vsa za¬
topljena v svoje misli, potem jo je
nežno prijel za roko in ji tiho in bo¬
lestno rekel:

»Renata, ti pač ne veš, kako te
ljubim.«

Skoro ravno te besede je bil
prejšnjo noč rekel Renati oni, ki je
zdaj ranjen ležal doma in pri kate¬
rem so bile vse njene misli in vsi
njeni čuti. Renata, se je spomnila teh
besed, ko je slišala vzdih svojega mo¬
ža in ta spomin ji je onemogočil, da
bi kaj odgovorila. A premagala se je
vsaj toliko, da je svojega moža pri¬
jazno pogledala in Evzebij ji je bil
hvaležen za ta pogled.

117

»Nisem ti nič novega povedal,«
je mehko nadaljeval Evzebij. »Časih
me popade nepremagljivo hrepene¬
nje izreči besede: Renata, jaz te lju¬
bim. Upam, da mi to verjameš. Vse
tvoje vedenje mi priča, da veš, kako
te imam rad. Dobra, srčno dobra si
z menoj, a da me ne ljubiš, je narav¬
no. Nič ne ugovarjaj, Renata. Prena¬
šaš me, a ljubiti me ne moreš. Star
sem, grozno star, in ti si cvetoča m
lepa, da se ti nobena ne more pri¬
merjati.«

Evzebij je bridko zavzdihnil.
Sam ni vedel, kaj mu je bilo, da je
povedal to, kar je dostikrat mislil,
česar bi pa do te ure ne bil priznal
za ves svet.

»Ljuba Renata,« je nadaljeval z
zamolklim glasom, »vem, da ne bom
več dolgo živel...«

»Ah, nikar tako ne govori,« je
vzkliknila Renata. »Verjemi, da mo¬
lim vsak dan, da bi te Bog še dolgo
ohranil in da mi prihaja ta molitev
iz srca.«

»Verjamem«, je dejal Evzebij,,
»ti si tako dobra in plemenita, da si
zmožna take molitve, čeprav bi ves
svet rekel, da je smešna.«

»Zakaj naj bo smešna 1 ? Ni prav,
da tako govoriš!«

»Govorim resnico. Poznam svet
in poznam ljudi. Zdi se mi, da mi je

118

čisto nemogoče ti pojasniti, kako
srčno in iskreno te ljubim. Ti, Rena¬
ta, ko si v cvetu svoje lepote in svoje
mladosti, svojih telesnih in dušnih
sil, pač ne moreš pojmiti, da sem
zmožen velike in globoke ljubezni do
tebe. Kako bi mogla to verjeti, saj
vidiš, kako sem star in slab, da ni¬
mam las in skrivam svojo goloto z
vlasuljo, da si barvam lice in obrvi.
In vendar te ljubim blazno in vse
dni kar mi jih je še sojenih, mi bo
grenila misel, da me ne moreš ljubiti
in da sem ti jaz pokvaril mladost in
življenje.«

Nagnil je glavo, si zakril lice z
rokama in se bridko razjokal.

»Prosim te, Evzebij, nikar ne
govori tako,« je novič vzklinila Re¬
nata, ki jo je moževa obupanost glo¬
boko pretresla. »Ali sem ti le z eno
samo besedico kaj takega očitala, če¬
sar se zdaj sam dolžiš'? Nikdar! Iti
tudi v prihodnje ne boš nikdar kaj
takega slišal. Živela bom zate, samo
zate, samo tebi se bom posvečala —
že ker si tako dober. Da, še preveč si
dober z menoj.«

V Evzebiju baronu Benalji se
je po dolgih letih zakrknjenosti ogla¬
sila vest.

»Slabo me poznaš, ljuba Renata,
če misliš, da sem dober človek. Še
nihče mi ni tega rekel. Vse svoje dni

119

sem bil sebičen, do skrajnosti sebi¬
čen. Samo za tebe, Renata, bi bil vse
storil, tebi sem bil dober in hvaležen
sem ti, da to priznavaš. A najbrž bi
niti tebi ne bil dober, če bi bila enake
starosti. Toda, kaj hočem danes! Naj
bom dober ali ne, saj bo kmalu vsega
konec in ti, Renata, boš svobodna.«

»Cernu mi to pripoveduješ 1 ?« je
vprašala Renata z vidno žalostjo.
»Kaj me smatraš za tako slabo, brez¬
srčno in pokvarjeno, da ti želim
smrt?«

»Ne, moja ljuba Renata. V dno
duše sem prepričan, da mi ne želiš
smrti in da me imaš tudi toliko rada,
kakor pač more mlada in lepa žena
imeti rada starega in grdega moža.
Ko bom umrl, boš jokala in nekaj ča¬
sa boš tudi po meni resnično žalova¬
la. Toda zakon narave ima tudi ob¬
last nad teboj. Pozabila me boš in
vzela boš druzega. Že davno sem se
sprijaznil s to mislijo in nič me ne
vznemirja. Želim ti, da bi bila sreč¬
na, da bi bila najsrečnejša žena na
svetu. Toda .... ena stvar . . . .«

»Kaj misliš reči?«

»Eno je, kar me boli, bega in mi
dela skrbi. Star sem, vem, da nisem
vreden tvoje ljubezni, a vendar me
žene v obup že sama misel, da bi se
znala ti od mene odvrniti, še predno
sem zatisnil oči. Tvoja zvestoba je

120

vzvišena nad vsak dvom, ali časih
me vendar prevzame strah, da se boš
naveličala svojega zakonskega jetni-
štva . . . Nič ne ugovarjaj. Pusti, da
ti povem svoje misli.«

Prijel je Renato zopet za roko
in jo obdržal v svoji roki.

»Ko bi mogel misliti, da ima
moj blagoslov kaj pomena, jaz bi te
blagoslovil za vsak trenotek, ki si mi
ga posvetila in za vsako besedo, ki si
mi jo privoščila. In ker sem ti iz dna
srca hvaležen, zato ti odkrito povem,
kaj bi želel, da se zgodi po moji smr¬
ti. Želel bi, da se omožiš. In da boš
mogla poslušati pri izberi moža glas
svojega srca, ti bom zapustil vse svo¬
je premoženje. Kar sem namenil svo¬
jim sorodnikom, jim izročim še
prej.«

»Cernu premišljuješ o takih stva¬
reh?« ga je vprašala Renata. »Ali si
mar bolan?«

»Naj ti priznam odkrito: bolan
sem že dlje časa, neozdravljivo bolan
in zdravnik mi je na moje zahteva¬
nje povedal že pred ,- več meseci, tedaj,
ko je prišel moj netjak Lenard v
Ljubljano, naj se pripravim za vse
slučaje.«

Renata je vsa prestrašena sko¬
čila s svojega stola.

121

»Zakaj si mi to prikrival, zakaj
mi nisi tega prej povedal. To ni lepo,
ne, to ni lepo.«

»Ljuba Renata — vem, da meni
tudi tvoja postrežba ne more nič po¬
magati in zato sem raje molčal. In
molčal sem tudi, ker sem se bal, da
bi ti bil bolan mož še zopernejši, kot
star, a navidezno vsaj zdrav mož. A
danes . . .«

Z rosnimi očmi je pogledal na
svojo ženo.

»Danes ,Renata ... po tem dvo¬
boju . . . danes sem si rekel . . . mor¬
da bo prav, če ti povem ... da ti ne
bo več treba dolgo čakati . . .«

V vsem njegovem vedenju, v
njegovih besedah in v njegovem gla¬
su je bilo nekaj ginljivega, toliko
ljubezen do žene razodevajočega, da
je Renata pritisnila Evzebijevo
glavo na svoje prsi in prvič v življe¬
nju iz lastnega nagiba poljubila nje¬
gove uvele brezbarvne ustne.

»Ne — ne — ne,« je jokaje
vzkliknila Renata »ne misli na smrt
— ti ne smeš umreti.«

»Bog te blagoslovi za ta poljub
in za tvoje solze, moja Renata; čez
šest mesecev je rekel zdravnik, bo
vsega konec.«

Izvil se je iz njenega objema, jo
poljubil na čelo in odšel, rekoč:

»Lahko noč, ti sreča mojega živ¬
ljenja.«

122

IX.

Ljubljana je imela mrzlico.
Razburjenje zaradi dvoboja med Mi¬
haelom in Lenardom je prikipelo do
vrhunca, ko se je razvedelo za dvo¬
boj med kapetanom Mrmoljo in med
Štefanom Ogulinom. Vse mesto je
bilo pokonci, oblastveni organi so be¬
gali sem in tja in kar je podžigalo to
razburjenje, je bilo to, da nihče ni
mogel izvedeti vzroka dvoboju. Kdor
je bil z Mihaelom, z Lenardom ali z
Ogulinom le količkaj znan, vsak jih
je obiskal in poizvedoval po vzroku
dvoboja, a ker ni bilo ničesar izvede¬
ti, so si ljudje izmislili najneverjet-
nejše stvari.

Med prvimi, ki so prišli vprašat,,
kako se Mihaelu godi, je bila gospa
Terezija Ahčinova. Vsa je puhtela
razburjenja, ko je stopila v sobo sta¬
rega Kržinarja.

»Nečuveno — kakšen oče ste vi,«
se je ljutila na starega gospoda.
»Kako ste mogli dopustiti, da se je
Mihael dvobojeval z Lenardom. In
še njegov sekundant ste bili. Vi bi
bili torej v stanu mirno gledati, ka¬
ko nasprotnik Vašega sina umori?
Vi ste strašen človek. Kar strah me
je pred Vami. In nič srca nimate in.
prav nič očetovske ljubezni.«

123

Strah gospe Terezije Ahčinove
pred starim Kržinarjem ni bil po¬
sebno velik, kajti oštevala je Mihae¬
lovega očeta prav energično in vih¬
tela nad njim svoj solnčnik tako re-
solutno, da se ji je moral stari go¬
spod umakniti za mizo.

Gospa Terezija je bila v resnici
ogorčena na starega Kržinarja, toda
večja od tega ogorčenja je bila njena
radovednost. Komaj je izvedela, da
Mihaelova rana ni čisto nič nevarna,
je že začela izpraševati, kaj je bil
vzrok dvoboju.

»Vzroka sam ne vem, ker mi ga
Mihael ni povedal, tudi nisem nič iz¬
praševal po njem.«

Gospa Terezija se je porogljivo
zasmejala in zopet dvignila svoj
solnčnik.

»Nikar ne mislite, da sem tako
naivna, da bi Vam to verjela! Vi,
star mož, pa bi pustili iti svojega si¬
na v smrtni boj, ne da bi vedeli, kaj
je vzrok temu dvoboju 1 ? Tega vam
niti otroci ne bodo verjeli.«

Stari Kržinar se je nekoliko po¬
milovalno nasmehnil.

»Ljuba milostiva — stvar je pač
taka, da me je Mihael prosil za po¬
moč in da sem se jaz udal njegovi
želji, ne da bi stavil pogoj, naj mi
zaupa, česar sam iz lastnega nagiba
ni hotel povedati.«

124

»Vi ste ravno taki, kakor Miha¬
el. Prav res, dva strašna človeka sta.
Ah, saj ne bi tako izpraševala, ko bi
imela gotovost, da nisem jaz kriva
teh strašnih dvobojev.«

Stari Kržinar se je z roko uda¬
ril po čelu. Da mu ni prišlo prej na
misel, da zna biti gospa Terezija
vzrok dvoboju! Sam sebi se je zdaj
čudil, da je prej mislil na vse mogoče
in nemogoče žene, samo ne na ono, ki
jo sam usiljuje svojemu sinu za ne¬
vesto.

Gospa Terezija je začela pripo¬
vedovati na dolgo in široko, kako je
Mihael na večeru pri baronu Bena-
Iji pozabil na ples, za kateri jo je
angažiral, kako ga je našla zatoplje¬
nega v pogovor z baronico Renato in
kako mu je pošteno povedala svoje
mnenje.

»Mihael me je tako razžalil, da
mu tega ne morem odpustiti,« je kon¬
čala gospa Terezija svoje pripovedo¬
vanje. Razžalil me je dvakrat zapo¬
redoma in vsled tega tudi nisem ho¬
tela sprejeti njegovega opravičeva¬
nja. Zdaj se pa bojim, da je iz tega
nastal med Lenardbm in Mihaelom
prepir, ki se je končal z dvobojem.«

Kržinar je pazno poslušal dolgo
histerijo gospe Terezije. Ko je bila
končana, je bil stari gospod trdno-
prepričan, da gospa Terezija ni

125

vzrok dvoboju. Čudil se je sam temu
spoznanju, a priznal si je vendar, da
bi se Mihael zaradi te zgovorne,
okrogle, zabavne in bogate vdove z
nikomur ne prerekal. In še trdneje je
bil prepričan, da je samo Renata
mogla biti vzrok dvoboju.

»Zaradi obnašanja Mihaelovega
Vas prosim tudi jaz odpuščanja,« je
rekel gospe Tereziji. »Čim bo mogel
■zapustiti hišo, pride še osebno prosit
odpuščanja, da je pozabil na povabi¬
lo, na večerjo in na ples. To je res ne¬
odpustljivo vedenje« —

»Ah, kaj, saj sem Mihaelu že od¬
pustila,« je koketno zavzdihnila go¬
spa Terezija. »Jezilo me je, da me je
Mihael zanemaril zaradi baronice
Renate — a zdaj sem vsa obupana,
če sem morda jaz vzrok nesrečnemu
dvoboju ...«

»To se pojasni že v prihodnjih
dneh, milostiva gospa,« je menil Kr-
žinar. »Saj taka stvar ne more osta¬
ti tajna. Sicer pa bom porabil ves
svoj vpliv pri Mihaelu, naj si zopet
pridobi Vašo milost in Vašo naklo¬
njenost.«

»O — če sam tega ne želi, potem
ga ni treba prav nič siliti —« se je
pikro oglasila gospa Terezija.

»Ne bodite tako kruti,« je smeh¬
ljaje rekel Kržinar. »Mihael se kesa,
Mihael Vas ima zelo rad ...«

126

»Naj mi to pove iz lastnega na¬
giba.«

»Saj to hoče in jaz se Vam za¬
hvaljujem, da ste mu dovolili Vas
obiskati.«

Stari Kržinar in gospa Terezija
sta bila enako zadovoljna s tem po¬
govorom. Terezija, ker je menila, da
bo Kržinar zdaj smatral njo za vzrok
dvoboja, Kržinar pa, ker je poravnal
prepir med Terezijo in Mihaelom,kar
je v njem vzbudilo novo upanje, da
se Mihael le oženi s Terezijo.

»Pri vseh svojih napakah je le
pametna ženska,« je rekel sam pri
sebi. »Nekoliko domišljava in koket¬
na, a drugače razumna .Ce jo vzame
Mihael, bodeta imela, zdrave otroke
in mu bo z združenim bogastvom lah¬
ko pomagalo do sijajne karijere .. .«

Najljubše kratkočasje starega
Kržinarja je bilo ugibati, kaj lahko
postanejo njegovi vnuki, kako slavo
in čast bodo mogli pridobiti njegove¬
mu imenu. Kadar je začel o tem raz¬
mišljati je pozabil na vse drugo.

Tudi ta dan se je posvečal temu
razmišljevanju, a neprestano se mu
je vsiljevala pri teni" podoba baronice
Renate. Usiljevala se mu je tako, da
je nehote prizna], kako moč ima Re¬
nata celo nad njim in je začel pojmo¬
vati, zakaj se Mihael ne more ločiti
od nje. Prišel je končno do spozna-

127

nja, da mora enkrat govoriti odkri¬
tosrčno besedo z Renato in še tisti
dan jo je obiskal. Dobrodošla pre¬
tveza mu je bila, da se ni udeležil
večera pri baronu Benalji, onega ne¬
srečnega večera, na katerem se je
Mihael spopadel z Lenardom.

Ko se je baronici Renati z izbra¬
nimi besedami zahvaljeval za pova¬
bilo ter obžaloval, da se ni mogel
udeležiti tega večera, o katerem je
slišal toliko lepega, ga je Renata
ostro prekinila.

»Kako morete govoriti take brez¬
pomembne vsakdanjosti, ko leži tu¬
di pri Vas doma eden ranjencev teh
nesrečnih dvobojev. Povejte mi raje,
zakaj teh dvobojev niste preprečili.
Vaša dolžnost je bila, da to storite in
da preprečite to klanje.«

Stari Kržinar je v tem trenotku
izgubil vso svojo običajno prevdar-
nost. Tako hudo so ga zadele te be¬
sede.

»Milostiva«, se je ljutil, »Vaše
besede so trde in krivične. Častnega
boja ne smete imenovati klanja, Vi
posebno ne.«

»Zakaj ravno jaz ne?«

»Vi ne, milostiva! Morda se mo¬
tim, ali če poznam kot oče svojega
sina, potem smem reči, da se je dvo¬
boj zgodil zaradi Vas.«

128

»Kako morete kaj takega trditi ?
Kdo more to reči? Kdo Vam je to po¬
vedal.«

»Na mojo čast, milostiva baro¬
nica, nihče mi ni rekel ne besedice.
Nihče na svetu!«

»Kako se potem upate ...«

»Ker ste edina žena pod božjim
solncem, za katero bi se dal moj sin,
če treba, na kose razsekati.«

»Ni mogoče — ni mogoče - «

Renata je bila vsa iz sebe. »Nikdar
ne bom verjela -- «

»Milostiva gospa, moj sin Mi¬
hael Kržinar je poštenjak,« je rekel
stari zdaj mirno, a s ponosom. »Moj
sin ve, kaj ima storiti in ne bo nik¬
dar niti meni, uiti nikomur druge¬
mu povedal, v kaki zvezi ste Vi z
njegovim dvobojem. Toda jaz po¬
znam svojega sina, jaz mu vidim na
dno duše in sem uganil, da morate
Vi biti v kaki zvezi z dvobojem. Po¬
vedal mi je Mihael le to, da je zasa¬
čil Lenarda pri prisluškovanju, ga
zgrabil za vrat in ga razžalil. Lenard
ga je na to pozval na dvoboj. To je
vse, kar vem.«

»In iz tega sklepate, da sem jaz
vzrok dvoboju?«

»Milostiva baronica — vem, da
Vam ni nič za mojega sina, vem, da
ste dama, ki je vzvišena nad vsak
najmanjši dvom, ali tega vendar ne

129

9

bodete tajili, da Vas Mihael ljubi.
Ker Vas ljubi, imate tudi vpliv nanj.
Glejte, milostiva, moj sin je moja
sreča in moj ponos. Moja žalost pa
je, da je zaljubljen v Vas, v ženo dru¬
gega moža. Ta ljubezen ga uničuje.
Porabite svoj vpliv na Mihaela v
njegovo korist; iztrgajte iz njegove¬
ga srca vsako upanje, prepričajte ga,
da je njegova ljubezen do Vas blaz¬
nost, ali me razumete 1 ?«

Renata je razumela, le predobro
je razumela. Srce se ji je krčilo, a
vendar je premagala svojo bolest.

»Razumem Vas,« je rekla, »in
storila bom vse, kar bo v mojih mo¬
čeh, da izpolnim Vašo željo.«

»Hvala Vam, milostiva,« je de¬
jal Kržinar, »nikdar Vam ne bom
nehal biti hvaležen.«

Renata je odločno odkimala z
glavo in ponosno pogledala staremu
Kržinarju v oči.

»Ni se Vam treba zahvaljevati!
Kar ste vi danes izrekli kot svojo že¬
ljo, to je bil od nekdaj moj namen ta¬
ko glede Vašega sina kakor glede
vsakega, ki bi se mi bil hotel pribli¬
žati. Poštena žena sem in ostati ho¬
čem poštena žena.«

»Ne dvomim o tem, milostiva, a
hvaležen sem Vam vendar. Dovolite,
da Vam poljubim roko —«

130

Renata je strahoma skočila s
stola in se odmaknila.

»Ne dotaknite se me — vaša ro¬
ka se mi zdi krvava —«

Zopet je stari Kržinar prišel iz
ravnovesja. Ponosno se je vzravnal
in z glasom, ki se mu je tresel raz¬
burjenja, je zaklical:

»Vi pač smatrate netjaka svoje¬
ga soproga barona Lenarda Benalja
za poštenega človeka, čigar kri je
morda tekla po nedolžnem. Jaz pa
vam povem, da se tega sorodnika
lahko sramujete. Ni mi mar, iz kate¬
rega vzroka sta se z Mihaelom dvobo-
jevala, povem pa na polna usta, da
je baron Lenard Benalja v tem dvo¬
boju dvakrat poskusil mojega sina
zavratno umoriti. Ali razumete: za¬
vratno umoriti!«

Renata je vsa prebledela; plaho
je pristopila bližje.

»Kaj — pravite? — To — ven¬
dar — ne — to ni mogoče!«

»Na mojo čast, milostiva — dva¬
krat ga je poskusil zavratno umoriti.
Enkrat ga je napadel, ko je bil dvo¬
boj prekinjen in je moj sin držal
orožje obrnjeno k tlom; drugič se je
Lenard sklonil k tlom in je na ta na¬
čin od zdolaj gor hotel Mihaela zabo¬
sti v srce. To je prepovedano po vseli
predpisih dvoboja, to se po vsem sve¬
tu imenuje umor in kdor kaj takega

131

9*

stori je morilec. Ko je moj sin Lenar¬
ila premagal, je imel moj sin po pred¬
pisih dvoboja pravico da ga usmrti,
a Mihael tega ni storil.«

»In — ali je Mihael težko ra¬
njen?« Boječe je vprašala Renata in
povesila oči, kakor da je s tem vpra¬
šanjem izdala svojo srčno skrivnost.

»Mihaelova rana ni težka. Gez
dober teden bo zdrav. Ali vsak Le-
nardovih poskusov zavratnega umo¬
ra je bil tak, da je res pravi čudež,
da Mihael že ne leži v grobu. In vidi¬
te, milostiva baronica, ko bi bil Mi¬
hael v tem dvoboju padel, umrl bi bil
zaradi Vas. Nikar se ne razburjajte.
Saj vem, da ste vi na vsem tem ne¬
dolžni in da nič ne morete za to, da
Vas Mihael ljubi. Ali uvideti mora¬
te, da sem po pravici v skrbeh za
svojega sina, ker je vsak čas v stanu
staviti svoje življenje v nevarnost
-— zaradi Vas.«

»Ali — tega vendar ne more
nihče reči, da se je vršil ta nesrečni
dvoboj zaradi mene,«se je branila Re¬
nata. »Ne spominjam se niti naj¬
manjše stvarice vsled katere bi bilo
moglo priti do dvoboja zaradi mene.«

»Saj gotovega tudi jaz ničesar
ne vem ... to pa vem, da Vas moj sin
blazno ljubi in de bi se zaradi nobe¬
ne druge žene ne dvobojeval... To¬
da, obljubili ste mi, kar sem Vas pro-

132

sil in to me pomirja vsaj za prihod-
njost. Zato vam bom vedno hvaležen,
vedno, milostiva baronica.«

Stari gospod je vstal in se je pri¬
pravil za odhod.

»Milostiva — ali mi tudi zdaj ne
daste roke?«

Renata je pristopila bližje in da¬
la Kržinarju roko.

»Zdravstvujte«, je rekla tiho in
rosa ji je stopila na oči.

Stari gospod se je priklonil in
poljubil drobno roko baronice Re¬
nate.

»Ne čudim se nič, ne čudim se
nič«, je dejal mrmraje kakor bi go¬
voril sam s seboj in naglo zapustil
sobo.

Ko je stari Kržinar prišel k Re¬
nati, ni vedel, kaj da ji naj reče in
niti na jasnem si ni bil, kaj da hoče.
A sedaj je bil pač zadovoljen,da je po
svoji sodbi tako dobro uredil vso
stvar, a tudi žalosten, ker je zdaj pr¬
vič prišel do spoznanja, kako srečen
bi bil njegov sin, če bi bila Renata
njegova žena.

Ugibal je dolgo, ali naj Mihaelu
kaj pove o svojem obisku pri baroni¬
ci Renati ali naj o njem molči. Rekel
si je, da se bo Mihael razljutil, če iz¬
ve, kar je vse povedal baronici Re¬
nati in kaj je od nje zahteval in ker
se je bal, da bi Mihaelu vsako raz-

133

burjenje znalo škodovati, se je napo¬
sled le odločil, da mn za sedaj zamol¬
či svoj obisk pri baronici Renati.

»Torej, sin moj,« je rekel stari
Kržinar, ko je sedel pri postelji svo¬
jega sina »vsa Ljubljana govori sa¬
mo o tvojem dvoboju.«

»To sem si mislil! Ni mala reč
taka dva dvoboja za malo Ljubljano.
Kaj je s kapetanom Mrmoljo.«

»Pod ključ so ga spravili. Obi¬
skal sem polkovnika in ta mi je ob¬
ljubil, da ga hitro reši zapora.«

»S kom ste še govorili?«

»Gospa Terezija je prišla vpra¬
šat za tvoje zdravje. Grozno je huda,
ne da si ranil Lenarda in da je Mr-
molja spravil Ogulina skoro na dru¬
gi svet, marveč da si na večeru pri
Benalji pozabil plesati ž njo. Kako si
mogel pozabiti na ta ples?«

»Tega sam ne vem«, je odgovo¬
ril Mihael, ki mu ni bilo prav nič
všeč, da je oče izvedel ta dogodek.

»Cim ozdraviš, moraš Terezijo
obiskati in jo prositi odpuščanja.«

»Prav rad — to se ob sebi ra¬
zume.«

»Storiti moraš to toliko bolj, ker
je Terezija mnenja, da je ona vzrok
tvojemu dvoboju z Lenardom.«

»Kako to?« Mihael je resnično
strmel, ko je slišal, kaj si domišlja
gospa Terezija.

134

»Ona misli, da sta se z Lenar-
dom sprla, ker ti nisi ž njo plesal.«

»Ljubi oče — to je že preveč ne¬
umno. Zaradi gospe Terezije se ne
bom jaz nikdar in z nikomur dvobo¬
jeval.«

»Ne?« Prav zategnjeno je izre¬
kel stari Kržinar to besedo. »Nikdar?
Z nikomur?«

»Nikdar in z nikomur, ljubi oče
— tudi če bi se odločil, da se ž njo
poročim.«

»Kar je moja iskrena želja,« je
naglo pripomnil Kržinar. »Vidiš —
zdaj, ko je dvoboj končan, ti tudi
lahko povem, česar prej nisem ho¬
tel. Zdi sa mi, da si se dvobojeval z
Lenardom zaradi kake žene. Ce ta že¬
na ni gospa Terezija, mora biti kaka
druga. In to mi ni všeč. Obljubil si
mi, da si glede gospe Terezije pre¬
misliš ...«

»Saj razmišljam pogostoma o tej
stvari«, se je hitro oglasil Mihael, »a
dogovorjeni rok še ni pretekel.«

»Da — a zdi se mi, da si vendar
nekako vezan, da se v tem času ne
zanimaš za nobeno drugo, kaj še da
bi se dvobojeval.« ••

»Nisem se dvobojeval zaradi ka¬
ke ženske. Nihče na svetu ne ve, kaj
je bil vzrok dvoboju. Lenard bo mol¬
čal, ker bi bilo zanj sramotno, če bi
govoril in mene ne pripravi nobena

135

sila na svetu do tega, da bi povedal
vzrok dvoboju.

»Potem ni nobenega dvoma, da
si se bojeval zaradi kake ženske«, je
vzkliknil stari Kržinar. »Prav to ni
bilo. Poslušaj moj očetovski svet, Mi¬
hael. Vzemi Terezijo. Srečen in za¬
dovoljen boš in jaz bom imel svoje
veselje, ker mi bo tvoja sreča lepša¬
la večer mojega življenja. Mihael,
odloči se!«

»Dokler ne poteče dogovorjeni
rok, ne morem ničesar reči. Še je ne¬
kaj tednov časa. Točno ob minuti, ko
poteče rok, Vam povem, kako se
zgodi.

Stari Kržinar ni bil kar nič za¬
dovoljen s tem odgovorom, toda ve¬
del je, da pri Mihaelu ničesar ne
opravi, če bi ga začel siliti in nago¬
varjati in zato je umolknil.

X.

Lenard baron Benalja in Štefan
vitez Ogulin sta ležala več tednov;
Lenard je ležal pri svoji materi, Šte¬
fana pa so zdravili v bolnici. Vzlic
temu, da sta drug o drugem le malo
izvedela, sta si bila svesta, da gojita
oba le eno misel, da ju oba navdaja
le ena želja. Koprnela sta si poosveti,
in v dolgih urah samote delala naj¬
strašnejše načrte.

136

Ko je Lenard toliko okreval, da
je mogel zapustiti posteljo, se je ne¬
mudoma lotil priprav za svojo osve-
to. Ves čas, kar je bival v Ljubljani,
je bil vedno v zvezi z rokovnjaškim
poglavarjem Rudečim Jakobom, ki
ga je tudi večkrat zvečer obiskoval
in se ž njim posvetoval glede različ¬
nih podjetij. Njemu je Lenard sporo¬
čil, da bi rad ž njim govoril in dober
teden pozneje se je Rudeči Jakob
oglasil pri Lenardu.

Rudeči Jakob je bil previden in
nezaupen in Lenardu že celo ni ver¬
jel več, odkar je imel sum, da se Le¬
nard čuti barona in hoče rokovja-
škega poglavarja ločiti od Eleonore.
Vsled tega je Rudeči Jakob najprej
obiskal svojega prijajatelja Ogulina,
pri katerem je izvedel vse podrobno¬
sti dvoboja, tako da je že slutil, kaj
da bo Lenard od njega zahteval.

Rudečemu Jakobu se je že dolgo
tožilo po Eleonori. Vse njegove mi¬
sli in vsa njegova hrepenenja so ji
bila posvečena; zbiral je denar, se
loteval najpredrznejših napadov, iz¬
vrševal najsmelejša rokovnjaška ju¬
naštva, vse z namenom, da bi čim
prej prišel do tolikega bogastva, da
bi mogel nuditi Eleonori mirno, brez¬
skrbno in udobno življenje.

Dokler je Lenard z materjo in
sestrama prebival pod cerkljanskimi

137

šumami, .je Eleonora ljubila Rode¬
čega Jakoba. Ljubila ga  je strastno,
ne le ker je bil svoje vrste lep mož,
nego tudi zato, ker ga je njegova ro¬
kovnjaška slava v njenih očeh visoko
dvigala nad druge moške.

Materina ciganska kri se v Le-
nardu in v Eleonori ni nikdar zata¬
jila. Bila sta. si podobna, ne le po zu¬
nanjosti, nego tudi po mišljenju in
značaju, po ukusu in navadah. Ele¬
onora je tudi v mestu ostala taka, ka¬
kor je bila na deželi. Mestna družba
jo je pač opilila in gladila, a njenih
divjih instinktov ni nič ublažila, pač
pa poostrila njeno zvijačnost in utr¬
dila njeno brezvestnost. Ljubki
obraz ji je dal sredstvo, da je varala
vse in da je dostikrat ukanila tudi
svojega brata Lenarda.

Nič ni ugovarjala bratovemu
nasvetu, naj pozabi Rodečega Jako¬
ba in skuša ujeti kakega bogatega
ženina. Ravnala se je po Lenardovih
željah, celo toli vestno, da jo je brat
dostikrat hvalil; spretno je nastav¬
ljala svoje mreže in imela kmalu to¬
liko častilcev, da so jo zavidala dru¬
ga ljubljanska dekleta. Pripravljena
in odločena je bila, da se omoži s ko¬
murkoli, a Rodečega Jakoba ni po¬
zabila niti za trenotek, vedno in pov¬
sod jo je spremljalo spoznanje, da bo
ž njim srečna in da vse, kar stori, se

138

zgodi le, da bi sebi in njemu zagoto¬
vila bodočnost.

Rudeči Jakob pa tudi Eleonori
ni zaupal. Vedno ga je trpinčila mi¬
sel, da se mu Eleonora naposled ven-
derle izneveri in se poroči raje z dru¬
gim, kakor z rokovnjaškim pogla¬
varjem, ki bo moral vse žive dni tre¬
petati pred rabljem. Zato je bila že
dolgo srčna želja Rudečega Jakoba,
da naredi konec tem negotovim in
vsled tega neznosnim razmeram in
ko je izvedel za Lenardov dvoboj je
že tudi napravil načrt, da pridobi se¬
bi Eleonoro.

Ko je vladala v Ljubljani že te¬
ma, je prišel Rudeči Jakob na stano¬
vanje Lenarda barona Benalje. Pri¬
šel je skrivaj, da ga  nihče v hiši ni
videl in skrivaj pa tudi odšel, čim se
je začelo daniti.

Celo noč sta se Rudeči Jakob in
Lenard Benalja posvetovala o ma¬
ščevanju. Vzela sta v pretres različ¬
ne načrte in se dolgo razgovarjala o
vsaki najmanjši posamičnosti. Mir¬
no in hladnokrvno sta se posvetovala
in dasi se je šlo za smrt različnih
ljudi, nista nikdar začutila niti naj¬
manjšega usmiljenja z izbranimi
žrtvami.

Ko je bilo posvetovanje konča¬
no, je Rudeči Jakob primaknil pred
Lenarda papir in pero s črnilom.

139

»Zdaj je samo še treba, da dolo¬
čiva plačilo, ki je dobim, ako storim
in izvedem vse, kar sva se dogovo¬
rila. Prevzel sem teško nalogo. Bil
sem že neštetokrat v smrtnih nevar¬
nostih, a v takih še nikdar, v kakršne
pojdem sedaj. Zato zahtevam tudi
primernega plačila, zakaj samo da
osvetim tebe, ljubi Lenard, za to še
prsta ne ganem.«

»Kakega plačila pa še želiš?
Kar boš storil, ti bo dovolj dobička
vrglo.«

»Morda bo mnogo dobička, mor¬
da ga ne bo nič. To je moja stvar. A
če naj nesem zate svojo glavo na se¬
menj, hočem imeti plačilo tudi od
tebe.«

Lenard se jc lokavo nasmehnil,
kakor bi hotel reči, da dobi Kadeči
Jakob že primerno plačilo.

»Povej, kaj zahtevaš; to mo¬
ram vender vedeti, kako naj ti dru¬
gače kaj obljubim.

Rudeči Jakob je uprl roko ob
mizo, pogledal resno in grozeče Le¬
narju v oči in je rekel:

»Torej slušaj, kaj zahtevam.
Prvo je, da dobim Eleonoro za ženo.
V tvojih očeh vidim, da ti ta moja
zahteva ne ugaja, ali svarim te Le¬
nard, izbij si iz glave vse zle misli,
ker v tej stvari ne poznam šale in ne
poznam usmiljenja.«

140

»Kako si postal krivičen in ne¬
zaupljiv« se je hlinil Lenard. Sem li
kdaj izrekel le eno samo besedo, iz.
katere smeš sklepati, da ti nečem
dati Eleonore? Kaj sva govorila tisto
noč pred mojim odhodom iz cerk¬
ljanskega gozda — saj veš, tistega
hrastovega gozda, kjer imaš zakopan
svoj denar? Tedaj sem ti vender pri¬
segel, da dobiš Eleonoro tisti dan za
ženo, ko sam spoznaš, da se moreš ž
njo poročiti. Sam si rekel, naj poča¬
kamo, da zbereš dovolj denarja.«

»To je vse res, pa ti Lenard nisi
bil še nikoli mož beseda. Po tvojih ži¬
lah se pretaka baronovska in cigan¬
ska kri, in zmožen si tudi najgrjega
zločina.«

»Cuješ rokovnjaški poglavar,
ne pozabi s kom govoriš.«

Rudeči Jakob se je zasmejal na
ves glas.

»Otročaj« je z izrazom prezira¬
nja zaklical Lenardu. »Ko bi ti vedel
kdo sem jaz, bi šele prav spoznal,
kaka reva da si. Pohodim in uničim
te lahko. To sam dobro veš. Svarim
te tudi: nikar ne ugibaj nobenih za-
vratnosti. Vsak poskus bi plačal z
glavo.«

Rudeči Jakob je govoril tako sr¬
dito, da je sicer drzni in neustrašni’
Lenard postal nekako plah.

141

»Toda, pustiva to« je nadaljeval
Rudeči Jakob. »Jaz ti ne zaupam in
ker hočem varno hoditi, zahtevam
dvoje jamstev, če naj izpolnim na¬
jin dogovor. Prve jamstvo je, da po¬
šlješ ali Eleonoro ali celo rodovino
čez poletje nazaj na strmolsko prista¬
vo, kjer ste prej bivali. Eleonora
mora ostati pod nadzorstvom mo¬
jih ljudi, zakaj ti si v stanu in me iz¬
daš v tistem trenotku, ko je tvoje
maščevanje izvršeno.«

V Lenardu je vse vrelo, toda
znal se je premagovati, znal je tudi
s sovraštvom v srcu sladko govoriti.

»Ti si grd in nehvaležen človek
Jakob,« je rekel očitajoče.»Storil sem
zatif že mnogo in ti z dejanji dokazal
svoje prijateljstvo in svojo zvestobo,
kako mi moreš torej očitati, da nisem
vreden tvojega zaupanja. Ti me ža¬
liš, Jakob, a jaz sem v resnici zvest
prijatelj in ti hočem zopet pokazati,
da ti vzlic vsemu zaupam. Ker Eleo¬
nora vendar ne more dlje časa biva¬
ti sama na pristavi, pride vsa moja
rodovina čez poletje tja, jaz pa osta¬
nem v mestu. Si-li zdaj zadovoljen.«

Rudeči Jakob je samo prikimal;
verjel ni Lenardu ničesar.

»In kaj je drugi pogoj — saj si
govoril o dvojnem jamstvu?« je zopet
povzel Lenard. »Spraviva vse v red.«

142

»Za slučaj, da se poročim z Ele-
onoro kakor tudi za slučaj, da pri
našem podjetju pridem ob življenje,
hočem tvoji sestri zagotoviti njen
delež na dedščini po baronu Evzebi-
ju. Podpiši torej izjavo, da izplačaš
svoji sestri dvajset tisoč tolarjev,
in podeduješ premoženje barona
Evzebija.«

Molče je segel Lenard po pere¬
su in po papirju ter je zapisal izjavo,
ki jo je zahteval Rudeči Jakob. Soba
je bila slabo razsvetljena in Rudeči
Jakob ni zapazil malicijoznega na¬
smeha, ki je trepetal na ustnicah ba¬
rona Lenarda. Ko je bila izjava spi¬
sana jo je Lenard počasi in razločno
prečital in jo potem izročil rokov¬
njaškemu poglavarju.

»Izpolnil sem torej tudi tvoj dru¬
gi pogoj«, je dejal Lenard »in je zdaj
vse v redu.«

»Vse je v redu in najdlje čez tri
mesece bo tudi izvršeno, kar sva se
dogovorila,« je dejal Rudeči Jakob
in segel po svojem plašču. »Bodi po¬
šten, Lenard, in dobro bo za naju
oba.«

»Zanesi se name, kakor se zana¬
šam jaz nate«, je odgovoril Lenard
in je segel Rudečemu Jakobu v ro¬
ke. »Oez dober teden bo Eleonora na
pristavi.«

143

Stisnila sta si roki — potem je
Rudeči Jakob tiho in previdno zapu¬
stil hišo.

Lenard se je na pol opravljen
vrgel na posteljo, a spati ni mogel.
Šele zdaj je udarila na dan njegova
jeza in užaljenost.

»Le čakaj, hudič rudeči«, se je
togotil polglasno. »Ko boš visel na
vešalah, tedaj se bom pa jaz veselil!
Ne praviš zastonj, da se pretaka po
mojih žilah italijanska in ciganska
kri.«

Ko je Rudeči Jakob stopil na
ulico, je videl da se že dani. Zavil se
je tesneje v svoj dolgi plašč, pomak¬
nil široki klobuk v celo in korakal
sredi ulice, držeč roko vedno ob dr¬
žaju svojega bodala. V stari hiši na
Rebri je imel somišljenika, malega
krojača, pri katerem se je skrival,
kadar se je mudil v Ljubljani in ki
je bil njegov pomočnik pri različnih
podjetjih. Krojač ni vedel, kdo je
Rudeči Jakob in kaj da je, in Rude¬
či Jakob je menil, da je pri njem po¬
polnoma varen, in da nihče ne ve za
to njegovo skrivališče. Toda vedel je
eden, Lenard baron Benalja.

Krojač Matjok je še spal, ko je
Rudeči Jakob potrkal na njegova
vrata. Na rokovnjaško znamenje je
odprl in spustil Rudečega Jakoba v
sobo, ki jo je potem skrbno zaprl.

144

Krojačevo stanovanje je bilo na¬
polnjeno z vsakovrstnim blagom,
kajti Mat jok je bil glavni razpečeva¬
lec rokovnjaškega plena. Preskrblje¬
no je pa bilo tudi za varnost. Pri
oknu je bila pričvrščena lestev iz vr¬
vi, iz sobe je vodila druga lestev v
podstrešje, v tleli pa je vodila odprti¬
na v klet.

Rudeči Jakob se je vrgel na kro¬
jačevo posteljo, med tem ko je Mat¬
jok postavil na mizo mrzle pečenke,
kruha in prašno buteljko plemenite¬
ga vina.

»Matjok — dela bo», je končno
izpregovoril Rudeči Jakob. »Dela bo
in zaslužka bo. če nama bo sreča mi¬
la, ti ne bo več treba prodajati ukra¬
denega blaga in krpati umazanih
hlač.«

»Hm — kako si rekel?« se je ogla¬
sil Matjok. »Dela bo — zasluška bo?
Hm — če bi ga le bilo.«

»Malo krvi bo teklo — pa kaj
zato — da bo le zaslužek.«

»Hm — kako si rekel? malo krvi
bo teklo? je ponavljal Matjok. »Hm
— če jo že padarji vsak dan preliva¬
jo, naj jo enkrat še "krojač.«

»Ali poznaš mladega Kržinar-
ja?«

»Hm — Kržinarja? Kajpak! Lep
človek! Bogat človek! Ponosen člo¬
vek! Škoda zanj! Ali ga bodeva?«

145

10

»Samo gledala bodeva, kako ga
bodo drugi — «

»Hm — pa zaslužek, jaz bi rad
kaj zaslužil!«

»Le nič se ne boj — zaslužka bo
dosti.«

Rudeči Jakob je bil sedel k mizi
in se je pokrepčal; Matjok je sedel na
postelji, in gledal pred se na tla.

»Ali poznaš barona Benaljo?
Starega barona Benaljo in njegovo
ženo?«

»Hm — kako si rekel? Benaljo
poznam. Tudi njegovo ženo poznam.
Suha je kakor bi samo prežganko
klepala.«

»Tu bodeva tudi imela nekaj
opravka — pa ne bo nič hudega. Ti
boš moral ž njo uiti.«

»Hm — kako si rekel? Veš, Ja¬
kob, to me pa nič ne veseli. Če bi ž
njo ušel, bi se je morda nikoli več ne
odkrižal. Jaz pa suhih žensk ne ma¬
ram. Ženska mora biti lepo okrogla.

»Ne boj se, Matjok. Saj ti ne bo
ostala. Samo odpeljal jo boš in še to
ne daleč.«

Matjok ni bil radoveden. Storil
je, kar je Rudeči Jakob zahteval in
ni nikdar vprašal ne zakaj ne čemu.
Vedel je, da je Rudeči Jakob mož be¬
seda in to mil je zadostovalo.

»Kdaj pa začneva?« je vprašal
po dolgem molku.

146

»Najbrž že v kratkem — pred
vsem je treba mladega Kržinarja
zvabiti na Lesno brdo. Ti boš na to
pazil, kdaj odide. Ali boš znal?«

»Kaj bi ne! Kržinarjev kočijaš
hodi v krčmo »k modrasu« — tam
bom lahko izvedel, kdaj bo odšel.«

»Dobro! Hodi odslej vsak večer
»k modrasu« in ko izveš za Kržinar¬
jev odhod, pa to sporoči možu, ki bo
prihajal vsako jutro k tebi vprašat.
Za stroške ti dam za sedaj pet tolar¬
jev.«

Kadar je Mat jok denar zagle¬
dal, je bil vselej dobre volje. Naglo
je pobasal tolarje in svečano obljubil
Rudečemu Jakobu, da bo njegovo
naročilo vestno izpolnil.

»Dalje glej, da boš natančno iz¬
vedel, kako živita baron Benalja in
njegova žena« je dejal Rudeči Jakob.
»Namreč kdaj ustajata, koliko imata
poslov, kdaj hodi baron iz hiše in
kdaj gospa, kje spita, kako se pride
v njiju stanovanje — sploh vse kar
je treba vedeti. Če bo kaj stroškov,
ti jih povrnem.«

Matjoka je beseda o stroških ta¬
ko razveselila, da'je celo pozabil na
svoj običajni »Hm — kako si rekel«
nego radostno obljubil, da izve vse
kar je treba.«

»Potem je vse v redu« je končal
Rudeči Jakob pogovor. »Kar bo po-

147

10*

zneje storiti, ti že o pravem času po¬
vem. Zdaj mi pripravi ležišče, cla
bom do mraka lahko mirno spal.«

Matjok je peljal Rudečega Ja¬
koba pod streho, kjer je imel kam¬
rico, zastavljeno od vseh strani s sta¬
rim pohištvom in kjer je pripravil
ležišče za rokovnjaškega poglavarja.
Rodeči Jakob se je zaklenil, položil
na mizico bodalo in dva napeta sa¬
mokresa in potem mirno zaspal.

XI.

Leno so minevali dnevi. Evzebij
baron Benalja se je držal svojega
doma, kolikor mu je bilo največ mo¬
goče. Časih se je zdelo Renati, da
ostaja doma, samo da bi ona ne šla
nikamor iz hiše. Renata je pazila na
svojega moža bolj kakor na punčico
v svojem očesu, samo da ga ohrani
pri dobri volji in pri zdravju. Lahko
ji to ni bilo, zakaj Evzebij je bil zdaj
mehak in jokav, zdaj zopet siten in
nestrpen.

Mihael ni videl Renate. Ko je
ozdravel in začel zopet hoditi v druž¬
be in med prijatelje, ga je dostikrat
obšla želja, da bi govoril vsaj nekaj
besedi z Renato, ali jo vsaj videl, a
ta želja se mu ni izpolnila. Naposled
se je odločil, da enkrat obišče barona
Evzebija pod pretvezo, da pride

148

vprašat za njegovo zdravje, ker ga
ni nikjer videti.

Tega namena ni mogel izpolniti,
ker je bil poklican na gradič Lesno
brdo. Od tam je namreč dobil obve¬
stilo, da so se pojavili rokovnjači v
okoliških gozdih in da zlasti napada¬
jo njegovo posestvo, dočim puščajo
kmete popolnoma v miru.

Krojač Matjok je bil kmalu v
položaju sporočiti Rudečemu Jako¬
bu, da se je Mihael pl. Kržinar z
dvema najetima človekoma odpeljal
na Lesno brdo in da je pred svojim
odhodom povedal doma, da bo rokov¬
njačem tako posvetil, da se ne bo ni¬
koli več nobeden upal priti v bližino
Lesnega brda.

Ravno tisti dan, ko je Kržinar
odpotoval iz Ljubljane, se je baron
Evzebij odločil, da gre zopet enkrat
v edino kavarno, ki je bila takrat v
Ljubljani. Pri obedu je bil nenavad¬
no živahen in je hvalil Mihaela, ki
se upa z dvema služabnikoma iti na
Lesno brdo preganjat rokovnjače, a
Renata je vender vedela, da je le od¬
sotnost Mihaelova vzrok dobremu
razpoloženju njenega moža.

Renati se je Evzebij samo še
smilil, tako neskončno smilil, da bi
bila zanj vse storila.

V kavarni je našel baron Evze¬
bij družbo dobrih znancev. Kvartal

149

je ž njimi in se zabaval ves popoldne
in nič ni zapazil, da so mladi častni¬
ki stikali glave, se ozirali nanj in si
sušljaje pripovedovali stvari, ki so
jih očividno silno zanimale.

V mraku, ravno ko se je baron
Evzebij odpravljal domov, je slučaj¬
no prišel v obližje te družbe in čuvši
svoje ime, postal pozoren.

»Svetujem ti, bodi previden« je
rekel eden častnikov. »Kržinar je
pri zadnjem dvoboju pokazal, da ne
pusti reči nobene besedice o baronici
Benalji.«

Evzebij baron Benalja je pri teh
besedah prebledel kakor smrt. Naglo
je stopil k mizi, kjer so sedeli čast¬
niki. Nič ni rekel, samo gledal jih je,
a s takim izrazom, da so se ga skoro
ustrašili.

Končno je eden iz družbe vstal
in ga v vidni zadregi vprašal, kaj da
želi.

»Govorili ste o moji ženi in o
pleni. Kržinarju« je rekel baron Ev¬
zebij. »Govorili ste tako, kakor da se
je Kržinar zaradi moje žene dvobo-
jeval z mojim netjakom. Prosim vas,
gospodje, pojasnila, ker ne morem
dopustiti, da bi se raznašale o moji
ženi neutemeljene govorice.«

Mladi možje so bili vsi poparje¬
ni in nihče ni vedel, kaj naj odgovo¬
ri razburjenemu Evzebiju.

150

»Ce sem prav razumel« je nada¬
ljeval baron Evzebij, »ste rekli, da
Kržinar ne pusti nobene besede reči
o moji ženi in da je to pokazal s svo¬
jim dvobojem. Prisiljen sem zahte¬
vati, da mi to razjasnite. Kolikor je
meni znano, ni moja žena v prav no¬
beni zvezi s tem dvobojem. Vprašal
sem tudi svojega netjaka barona Le-
narda Benaljo, kaj je bil vzrok dvo¬
boju in on mi je zatrdil, da popolno¬
ma zasebni prepir. Prosim torej, po¬
vejte mi, kako morete mojo ženo
spravljati v zvezo s tem dvobojem.«

Evzebij baron Benalja je pač
drhtel razburjenja in gneva, ali vzlie
temu je govoril z izredno eneržijo in
odločnostjo.

»Oprostite gospod baron . . .« je
končno rekel eden častnikov. »Slabe¬
ga namena ni imel nihče . . . gotovo
ne . . . pripovedovali smo si pač, kar
se govori po mestu . . .«

»Kaj se govori po mestu'? da je
bila moja žena vzrok dvoboju?«

»No . . . da« je naposled izjavil
eden častnikov. »Ce je res ali če ni
res, tega ne vem ... a govori se
tako.«

»In vi to ponavljate« se je raz-
Ijutil baron Evzebij »in spravljate s
tem mojo ženo v tako zvezo z gospo¬
dom Kržinarjem, da mora pasti črna
senca na njeno žensko čast. Gospoda,

151

moja žena nima z gospodom Kržinar-
jem nič drugačnega znanja, kakor z
vsakim drugim moškim, ki ji je bil
kdaj predstavljen. Kdor kaj drugega
trdi, je obrekljivec in kdor take govo¬
rice raznaša, jemlje pošteni ženi
čast.«

Razburjenje je prevzelo barona
Evzebija tako, da je začel trepetati
po vsem životu, omahoval je in mo¬
ral se je z obema rokama prijeti za
stol, da se ni zgrudil.

Častniki so, razžaljeni po Evze-
bijevili besedah, planili po konci in
začeli protestirati ter zahtevali naj
Evzebij prekliče.

Stari mož je še enkrat zbral vse
svoje moči. Ponosno se je vzravnal.

»Ničesar ne prekličem« je izja¬
vil glasno, »sicer sem vam vsak čas
na razpolaganje.«

Moči barona Evzebija so bile
zdaj izčrpane. Omahnil je in padel, a
vjeli so ga kavarniški gostje, ki so
bili vsi prihiteli, čuvši nastali
prepir,

Gostje so peljali Evzebija do zo¬
fe in ga nanjo položili. Močili so mu
čelo in glavo, raz katero je bila
padla vlasulja in ko je prišel neko¬
liko k sebi, so mu dali piti konjaka,
da se je okrepčal.

Evzebijevi znanci so med tem
pomirjevali razžaljene častnike in

152

jim dopovedovali, naj vendar ne zah¬
tevajo zadoščenja od tako starega in
bolnega moža, marveč naj privolijo,
da se stvar iz lepa poravna.

»Dajte baronici Renati častno
izjavo in baron Evzebij jo bo dal
vam in vse bo v redu«, so govorili
Evzebijevi prijatelji in bili trdno
prepričani, da bo baron Evzebij s
tako časno poravnavo zadovoljen.

Toda baron Evzebij Benalja ni
hotel o taki poravnavi ničesar vedeti.
Komaj je prišel toliko k sebi, da se
je mogel ganiti, je že izjavil, da o
poravnavi ne more biti govora. L ju¬
ta jeza na žaljivce njegove žene mu
je razvnela kri in odločen je bil, da
vzlic svoji slabosti in starosti prime
za orožje in brani v dvoboju čast svo¬
je žene.

Evzebij baron Benalja je bil
trdno prepričan, da ljubi njegova že¬
na Mihaela Kržinarja, a čisto tako
je bil trdno prepričan, da Renata
svoje ljubezni ni nikdar izdala z no¬
beno besedico in z nobenim deja¬
njem, niti Mihaelu niti komu dru¬
gemu. Mogla je biti vzrok dvoboju
med Mihaelom in med Lenardom, da,
Evzebij ni dvomil, da je res bila
Renata ta vzrok, ali nad vsak dvom
je bilo, da Renata ni dala za to nobe¬
nega povoda in da ni o vsem tem ni¬
česar vedela.

153

Braniti čast svoje žene z orožjem
v roki in storiti v tem boju smrt —
ta misel je prevzela Evzebija z vso
močjo, v takem dejanju je videl naj¬
lepši, vse presezajoči dokaz svoje lju¬
bezni in udanosti do Renate.

»Oe padem, bo vsaj vedela in
spoznala, kako resnično, presrčno in
neskončno sem jo ljubil« je rekel
sam pri sebi in glasno je zaklical
»odklanjam vsako poravnavo.«

Opiraje se na dva prijatelja je
sicer teško stopajoč, a s ponosno pov¬
zdignjeno glavo, zapustil kavarno.

S težavo je prišel baron Evzebij
do svojega doma. Njegovo razburje¬
nje je bilo tako veliko, da nič ni pa¬
zil nase. Stara in lena njegova kri se
je z izredno naglostjo podila po nje¬
govih žilah in zaelo se mu je, kakor
da ga je burni prizor v kavarni po-
svežil in poživil. Sicer je čutil, da
mu srce bije z izredno silo, a sodil je,
da je to naravna posledica vsega te¬
ga, kar je pravkar doživel.

Posli so se ga ustrašili, ko so ga
zagledali, tako je bil slab in prepa¬
den. Vlasulja je ostala v kavarni pod
zofo in gola glava je šele prav kaza¬
la, kako star in izmozgan je baron
Evzebij Benalja.

Prihitela je tudi Renata. Z uda-
no skrbnostjo je sama pripravila vse,
kar je bilo treba; priredila je poste-

154

Ijo in poslala po zdravnika. Toda Ev-
zebij baron Beualja ni hotel v poste¬
ljo in ni maral nič slišati o zdrav¬
niku.

Odpravil je posle in pozval Re¬
nato naj se vsede kraj njega.

»Nekaj važnega ti imam pove¬
dati,« je rekel, ko sta bila sama. »Ne¬
kaj nečuvenega se je zgodilo. V jav¬
ni kavarni so te obdolžili, da si mi
nezvesta, da imaš ljubezensko raz¬
merje z Mihaelom Kržinarjem, da se
je Kržinar zaradi tebe dvobojeval z
Lenardom ...«

Spomin na dogodek v kavarni
je v novic razljutil barona Evzebija.
Sedaj, ko je videl poleg sebe Renato
v vsi njeni lepoti in mladosti, ga je
naenkrat obšel sum, da je morda ven¬
dar ne dolže popolnoma po krivici.

Ker Renata v svojem presene¬
čenju ni takoj odgovorila, jo je Ev-
zebij zagrabil za roko in zakričal
nanjo:

»Ali si čula'? Ali si razumela T
Dolže te, da me varaš in da se je Mi¬
hael zaradi tebe dvobojeval z Lenar-
dom.«

Šele zdaj se je Renata zganila.

»Ta dolžitev je podla laž,« je
rekla samozavestno. »Prepričana
sem, da sam ne verjameš česar me
dolže zlobni ljudje.«

155

»Kaj zlobni ljudje — celo me¬
sto govori tako. Ljudje, ki te niti
osebno ne poznajo, si to javno pripo¬
vedujejo. Ali pejmiš, kaka sramota
je to zame. V časti sem postal star
in zdaj kaj takega!«

»Ne razburjaj se, Evzebij,« je
prosila Renata. »Zaradi podlih govo¬
ric se ne smeš razburjati. Še škodo¬
vati bi ti utegnilo. Povej mi mirno,
kaj se je zgodilo.«

»Še prezgodaj boš vse izvedela«,
se je ljutil baron Evzebij. »In kaj bi
ti pripovedoval! Saj vendar nisi sle¬
pa. Da je Mihael Kržinar v tebe za¬
ljubljen, do blaznosti zaljubljen, to
ve že davno vsak otrok. Ali mar sa¬
mo ti nisi tega zapazila 1 ?«

Ta izbruh barona Evzebija je
prišel tako nepričakovano, in je Re¬
nato tako presenetil, da se je nemo
naslonila na svoj stol, sklenila roke
in povesila pogled. Bilo ji je nemo¬
goče pogledati svojemu možu v oči,
ker ga ni hotela varati in ni hotela
lagati, da ne ve za Mihaelovo ljube¬
zen.

»Ce si ti slepa — pa jaz nisem,«
se je ljutil baron Evzebij. »Kdaj sem
jaz to že zapazil. Toda zaupal sem ti
brezpogojno. Sedaj pa se gre za tvo¬
jo in za mojo čast. To moraš vendar
vedeti, da izgubi vsaka žena svojo
dobro ime, čim jo začno ljudje sprav-

156

Ijati v zvezo z Mihaelom Kržinar-
jem.«

Stara in iskrena nevolja baro¬
na Evzebija na ves rod Kržinarjev
je udarila z novo močjo na dan.

»Kržinarji imajo sploh slab
glas,« je zabavljal. »Stiskači sb, ošab¬
ni, a brezvestni. In posebno ta Mi¬
hael; za vsakim ženskim krilom se
lovi...«

»To ni res,« je Renata segla svo¬
jemu možu v besedo. Bilo ji je nemo¬
goče še dlje poslušati tako obrekova¬
nje moža, ki ga je ljubila z vso go¬
rečnostjo svojega srca.

Evzebija pa je Renatin ugovor,
dasi je bil mirno izrečen, razdražil
do skrajnosti.

»Kaj — ti ga še zagovarjaš?«
je zakričal in vstal s stola ter se oprl
ob mizo. »Ti se ga upaš pričo mene
zagovarjati? Kaj ne uvidiš, kakšen
sum mora to v meni vzbuditi.«

»Evzebij — kako moreš tako go¬
voriti?«

»Govorim resnico. Morda bom
moral dati svoje življenje, da ope¬
rem tvojo čast — ali vse bolj vidim,
da si me varala, da ljubiš tudi ti Mi¬
haela, da si me izdala.«

Ponosno je vstala Renata. Iz¬
glodala je popolnoma mirno. Kakor
otroka je potisnila Evzebija od sebe
in nazaj na njegov stol.

157

»Zdaj boš mene poslušal,« je
rekla z resnim, zapovedujočim gla¬
som. »Mogoče, da zaslužim mnogo
očitanj, ali tega ne zaslužim. Nisem
te varala in nisem te izdala. Nikdar
nisem nobenemu moškemu na svetu
rekla besedo, ki bi ga opravičevala
misliti, da ga ljubim. Ti veš, da go¬
vorim resnico in da nikdar ni prišla
čez moje ustnice neresnična beseda.
Ti me zdaj dolžiš, da sem te varala,
a vendar veš in, če si pošten,moraš to
tudi priznati, da sem ti bila vedno
vdana, da sem te vedno spoštovala
in te imela rada vzlic razliki v sta¬
rosti. Nisem ti delala sramote in za¬
to zavračam s preziranjem tvoje ob-
dolžitve.«

Kadar je Renata tako nastopila,
je bil Evzebij brez moči, kajti vedel
je vendar, da Renata ne izreče nik¬
dar neresnične besede. Iz njenega
ogorčenja je spoznal, kako hudo jo
je razžalil in ko se je ponosno odvr¬
nila od njega, ko je odbila roko, ki
jo je steza! proti nji ter hotela od¬
iti iz sobe, tedaj se je Evzebij baron
Benalja prestrašil, da ga zapusti za
vedno.

Renata — ne beži od mene —
ostani pri meni -— odpusti mi —
prosim te — odpusti mi — saj sem
ves blazen — saj ne vem kaj govo-

158

rim — odpusti mi, saj te ljubim ta¬
ko neskončno -«

Padel je pred Renato na koleni
in prosil novic:

»Odpusti mi, Renata, saj te lju¬
bim čez vse — čez vse —«

»Bog mi je priča, da ti odpu¬
ščam od vsega srca,« je mehko rekla
Renata in solze so ji stopile v oči.

Nagnila se je k Evzebiju, da bi
mu pomagala vstati. Hotela ga je
prijeti pod ramo.

» ... ljubim ... čez vse ... je
jecljal stari mož in v tem trenotku
padel na tla.

»Jezus . .. Evzebij ... ne umre¬
ti ... ne umreti,« je kričala Renata.
Z močnima rokama je dvignila mo¬
ža in ga stisnila k sebi. »Evzebij ...
ali slišiš .. . Evzebij . . . govori ...«

Vse klicanje je bilo zaman, Ev¬
zebij baron Benalja je bil mrtev.

S strahom v srcu je gledala Re¬
nata to staro truplo, ki je ležalo ob
njenih nogah. Kako se je moglo to
zgoditi. Spomnila se je, kar ji je za¬
upno povedal zdravnik tedaj, ko je
Lenard Benalja prvič stopil pred
svojega strica. Zdravnik je takrat
opozarjal Renato, da ima njen mož
srčno napako in da se ne sme razbu¬
riti.

Dobrih deset minut se Renata ni
ganila od svojega mrtvega moža.

159

Šele ko je do cela premagala grozo,
in se zavedla popolnoma, kaj se je
zgodilo, tedaj se je takorekoč poži¬
vila.

Pogladila je mrliču lice in mu
poljubila roko.

»Hvala ti za vse, kar si mi izka¬
zal dobrega,« so šepetale njene ust¬
nice.

Pozvonila je, a nekaj časa se ni
prikazal noben posel. Vsa hiša je bila
zaradi smrti barona Evzebija tako
razbujena, da nihče ni slišal zvene¬
nja. Naposled je Renata vendar pri-
zvonila neko žensko.

» Naj gre kdo naglo po zdrav¬
nika,« je ukazala Renata. »Ta čas
ostanem jaz tu.«

»Ali Vas ne bo nič strah'?« je
vprašala služkinja. »Jaz bi se ne
upala ostati sama z mrličem ...«

»Mene ne bo strah,« je dejala Re¬
nata, »le opravite hitro«.

Renata se je vsedlu kraj postelje
in prijela svojega moža za roko.
Zdaj ni imela druge misli, kakor da
je bil ta mrlič njen prijatelj in skrb¬
nik, ki jo je ljubil iz vsega srca in
celo umrl z zagotovilom svoje ne¬
skončne ljubezni na ustnih.

Sama ni vedela, koliko časa je
tako sedela zatopljena v to edino
rnisel. Bila je že noč, ko je prišel
zdravnik, ki je mrliča površno pre-

160

iskal in potem izrekel Renati svoje
sožalje.

»Pomoči tu ni nobene, milostiva
baronica. Rajni je dobro vedel, da
mora v kratkem umreti. Pomirite se
baronica — pomislite, da moramo
vsi umreti.. .«

»Mirna sem, ljubi gospod doktor.
A zdaj sem sama na svetu. Nikogar
nimam, ki bi mi šel na roko. Ali ho¬
čete Vi ukreniti, kar je za sedaj po¬
trebno.«

»Vse Vam naredim, milostiva,«
je izjavil zdravnik. »Vi ste trudni in
potrebni vsaj nekoliko počitka. Saj
ni mala stvar tak prizor, kakor ste
ga danes doživeli...«

»Da, malo počitka sem res po¬
trebna,« je pritrdila Renata in odšla
iz sobe, ko je bila poklicala hišno
ključarko.

Počasnih korakov je šla v svojo
sobo in se vrgla na zofo. Tu se več ni
bilo treba premagovati in zatajevati,
tu je mogla svobodno dati duška svo¬
jim čustvom.

Razjokala se je; njena bolest je
bila pristna.

Duša pokojnega’ barona Evzebija
je mogla mirno počivati, zakaj Re¬
nata je žalovala po svojem možu
iskreno. Ko bi njena bolest ne bila
tako čista in iskrena, bi jo bila v tem
stanju morala vsaj enkrat prešiniti

161

n

misel, da je zdaj svobodna; nekako
zadoščenje bi ji moralo biti, da ji
zdaj ni treba več sile delati, da lahko
svobodno posluša glas svojega srca
in če hoče, se lahko tudi poroči z
Mihaelom Kržinarjem.

Toda ta misel je ni spreletela ne
enkrat in ne enkrat se ni domislila
Mihaela Kržinarja, prav kakor da ga
sploh ni na svetu.

Renata ni mislila, da je svobod¬
na, čutila je samo, da je sama in za¬
puščena.

Njene misli so bile neprestano
pri umrlem možu.

Spominjala se je njegovega gla¬
su, njegovega vedenja, da, spomi¬
njala se je med solzami tudi njegove
vlasulje.

Največkrat ji je prišlo v spomin,
kako je njen pokojni mož vedno le
želel, da bi mogel postati mlad za¬
radi nje in za njo.

Naslednje jutro je že vsa Ljub¬
ljana vedela, da je Evzebij baron
Benalja umrl nagle smrti. Vsa hiša
je bila polna znancev, ki so prišli
kondolirat.

Temnih pogledov, prepaden in
razdražen je stal med drugimi tudi
Lenard baron Benalja.

Vsi upi njegovi so se v tej noči
podrli, vsi načrti in računi so mu
bili prekrižani.

162

»Prezgodaj, vsaj štirinajst dni
prezgodaj ga  je hudič vzel,« je sam
pri sebi govoril Lenard.

Tako lepo in dobro je bilo vse na¬
peljano. Kržinar je na Lesnem brdu

— Renato bi bili pripeljali tja —
Evzebij bi v svoji jezi nad to sra¬
moto svoji ženi ničesar ne zapustil

— nego vse meni — jaz bi bil spravil
Rudečega Jakoba na vešala, Ogulina
v ječo in bi bil vzel gospo Terezijo
Ahčinovo . . . Zdaj je ves ta lepi na¬
črt pokvarjen.«

Lenard bi bil rad govoril z Re¬
nato na samem. Morda je ugibal, bi
se ji mogel vsiliti za oskrbnika nje¬
nega imetja ali celo za tolažnika.
Toda Renata je bila napram Le-
nardu skrajno malobesedna in hlad¬
na in se ga je očitno izogibala. Še to¬
liko ni mogel Lenard izvedeti, če je
Evzebij zapustil oporoko.

XII.

Mihael Kržinar je energično po¬
skrbel za varnost ..na Lesnem brdu.
Rokovnjači so bili ravno napadli nje¬
gov grad in odgnali nekaj živine.
Mihael je za dobro plačilo dobil do¬
volj ljudi, ki so bili pripravljeni iti
ž njim na vojno zoper rokovnjače.
Oborožil jih je in jih razdelil na več

163

11*

čet, ki so deloma stražile grad, delo¬
ma pa iskale v gozdih rokovnjačev.

Toda odkar je bil Mihael sam na
Lesnem brdu, se ni prikazal noben
rokovnjač v bližini gradu. Rudeči
Jakob, ki je vodil rokovnjaško četo,
je videl, kdaj se je pripeljal Mihael
na Lesno brdo in ustavil je svoje na¬
pade na gradič, saj so imeli samo
namen, izvabiti Mihaela iz Ljubljane
v gozdno samoto. Zdaj je čakal, da iz¬
polni Lenard svojo nalogo.

Čakal je že več dni in postajal
nestrpen, ker je dobival vesti, da se
odpravljajo vojaške čete na lov na
rokovnjače. Moral je svojo četo raz¬
deliti na male skupine, da so se lag-
Ije skrivale in nadzorovale cesto, po
kateri se je imela pripeljati baronica
Renata. Toda ni je bilo, pač pa je
končno Rodečega Jakoba odposlanec,
ki se je vsak dan oglasil v Ljubljani,
prinesel vest, da baronice Renate ne
bo, ker je njen mož nenadoma umrl.

»Torej je Lenardov krasni načrt
padel v vodo« se je škodoželjno sme¬
jal Rudeči Jakob. »Tako lepo si jo
je izmislil. S silo bi bil baronico od¬
peljal — njen mož in vsi ljudje pa bi
bili mislili, da je ušla k svojemu lju¬
bimcu — mi bi pa bili obema poma¬
gali na drugi svet, in Lenard bi bil
podedoval veliko premoženje svojega
strica. Res krasen načrt. Sam zlodej

164

je moral vtakniti svoje kremplje
vmes in pomagati baronu Evzebiju,
da jo je odkuril s tega sveta, predno
smo mogli Lenardov načrt izvesti«.

Odposlanec je prinesel obširno
pismo Lenarda Benalje. Rudeči Ja¬
kob je pismo temeljito preštudiral.
Izvedel je poleg tega, kar mu je po¬
vedal že odposlanec, samo še to, naj
nujno napade Lesno brdo in skrbi,
da spravi Mihaela Kržinarja zanes¬
ljivo iz sveta.

»Ce ti uteče, so vsi moji upi uni¬
čeni« je pisal Lenard, »zakaj kakor
hitro se vrne Kržinar živ v Ljublja¬
no, postane Renata njegova. Mašče¬
val bi se mu sicer lahko tudi pozne¬
je, ali s tem bi mi ne bilo dosti po-
magano.«

»Seveda, seveda« se je rogal Ru¬
deči Jakob, »saj denar je vender ve¬
liko večjega pomena, kakor samo
maščevanje. Oe bi morala Renata
žalovati še po svojem ljubimcu, bo
imel Lenard najlepšo priliko postati
njen tolažnik . . .«

Rudeči Jakob je bil vesel, da se
čim prej odkriža teške naloge, ki jo
je bil prevzel, kajti vojaške čete, ki
so se zbirale v Polhovem gradcu, so
mu delale velike skrbi. Zato je takoj
razposlal svoje ljudi, naj skličejo po¬
samične rokovnjaške četice na dogo¬
vorjeno shajališče in je tudi sam za-

165

pustil skrivališče, kjer se je mudil v
zadnjih dneh.

Mihael Kržinar je bil tisti dan
dobil od svojega očeta pismo, z na¬
znanilom, da je baron Evzebij Bena-
Ija nagloma umrl.

Pol ure pozneje je že odjezdil v
Ljubljano. Jezdil je tudi mimo skri¬
vališča Rudečega Jakoba, a ta je bil
s svojimi ljudmi že zapustil ta kraj.
Šele čez več dni je Mihael izvedel, da
so rokovnjači tisto noč po ljutem bo¬
ju zavzeli Lesno brdo in poklali več
ljudi. Vsakega, kdor jim je prišel v
roko, so vprašali, kje da je Mihael
Kržinar. Ker je vsak rekel, da je od¬
šel, rokovnjači pa tega niso verjeli,
so vsakega teh nesrečnikov ubili. Na¬
posled pa je prišla pomoč in rokov¬
njači so se morali umakniti. Užgali
so pač poprej Lesno brdo, a ljudje so
ogenj pogasili.

Mihael pač ni slutil, kake nakle¬
pe so kovali rokovnjači proti njemu.
Ko je odjezdil v Ljubljano, ga je na¬
vdajalo tako veselje, kakor ga ni še
nikdar čutil. Rekel si je sicer da to
njegovo veselje ni pošteno in pleme¬
nito čustvo, a premagati tega veselja
vendar ni mogel. Ni se pa veselil, da
je Evzebij Benalja mrtev, veselil se
je samo, da je Renata sedaj svo¬
bodna.

166

»Mislil sem si, da prideš, makar
če razdenejo rokovnjači ves grad« je
dejal stari Kržinar, ko je pozdravil
sina. »Naročil sem tudi, da pripra¬
vijo večerjo zate. Kar sedi.«

»Torej je res —?«

»Da, da, Evzebij baron Bena!ja
je mrtev. Prav hitro je opravil.«

Stari Kržinar je obširno in na¬
tančno povedal vse, kar mu je bilo
znano o vzrokih Evzebijeve smrti.
Stari Kržinar in pokojni Benalja se
nista marala, a stari Kržinar je bil
pravičen mož in je znal ceniti izred¬
no odločnost in vnemo, s katero se je
Benalja v kavarni zavzel za čast svo¬
je žene.

Molče je Mihael poslušal gosto¬
besedna pripovedovanja svojega oče¬
ta, in ko je ta končal, je le vprašal za
večerjo.

»Ti moreš v takem slučaju naj¬
prej vprašati za večerjo?« se je za¬
čudil stari gospod. »Mislil sem, da
me boš vprašal, kaj naj zdaj storiš?

»Kaj naj storim? Zdaj je ven-
der čas za večerjo.«

»Ne odgovori tako bedasto« se
je razlutil stari Kržinar. »Zdaj je Re¬
nata vdova in torej ni nobene ovire,
da se ž njo poročiš. Nič se ne čudi.
To je vender čisto naravno. Renata
je brez dvoma najlepša in najboljša
žena v Ljubljani. Omikana je, resna,

167

ponosna in značajna — prav žena po
mojem srcu.«

»Oče« je veselo vzkliknil Miha
el in krepko objel starega gospoda.
»Kaj res tako mislite, ali se le ša¬
lite.«

»Lej ga — kaj bi se šalil. Do¬
kler je živel baron Evzebij je bila
tvoja ljubezen do Renate prava ne¬
sreča zanjo in zate. Bal sem se, fant
moj, da ti uniči ta ljubezen mladost
in veselje do življenja. Zato sem de¬
lal z vsemi silami na to, da bi se ože¬
nil s Terezijo Ahčinovo, ki je vesela
in bogata ženska. Zdaj, ko je Evzebij
mrtev, storiš najbolje, če zasnubiš
Renato. Boljše žene, kakor je ona ne
moreš dobiti.«

»To je res — ali zdaj ni še čas o
tem govoriti. Evzebij Benalja niti še
pokopan ni.«

»Moj bog, ali naj mar jokam
za njim? Star je bil; njegov čas je po¬
tekel, naj v miru počiva, kar nas je
živili pa smemo vendar računati s
tem, da je izginila ovira, ki je ločila
tebe in Renato.«

»Ljubi oče — nikar se ne pre¬
naglite. Saj še jaz ne vem, če bi me
Renata hotela vzeti.«

»Kaj — tebe — pa da ne bi vze¬
la? Ne bodi smešen, Mihael. Vsaka,
prav vsaka bi te z veseljem vzela,
Renata pa tembolj, ker te ljubi.«

168

»Gotovosti nimam nobene, da
me Renata ljubi. Nikdar ni izdala,
če kaj čuti zame. Renata ni taka, ka¬
kršne so druge ženske. V vsem je
drugačna. Eno leto vsaj se ji sploh
ne smem približati. Eno leto bo go¬
tovo. žalovala po možu in hudo bi za¬
merila, če bi se ji v tem času pribli¬
žal z ljubezenskimi in žehitovanjski-
mi ponudbami.

»Cernu si pa potem tako prihi¬
tel v Ljubljano 1 ? Saj da sem ti pisal
resnico o Evzebijevi smrti, o tem
vender nisi dvomil.«

»Prišel sem — sam ne vem če¬
mu, vsekako ostanem do pogreba.«

Pogreb Evzebija barona Bena-
Ije je bil veličasten in udeležba je bi¬
la ogromna.Toda dosti bolj kot za po¬
greb, žalujočo vdovo in vse pogrebce
se je javno mnenje zanimalo za opo¬
roko umrlega Evzebija. Vedelo se je,
da je bogat, a nihče ni vedel, koliko
premore in nihče ni slutil, kako da
razdeli svoje imetje. Lenard, ki je bil
hitro izvedel, da je Evzebij šele pred
kratkim pri cesarskem notarju na¬
pravil svojo oporoko, je silil, da se
oporoka čim najhitreje odpre in ta¬
ko je bila Renata že dan po pogrebu
poklicana v notarjevo pisarno. Na-
vzočen je bil tudi Lenard.

Oporoka, ki jo je prečita! notar
je bila dolga. Vsakemu služabniku,

169

vsakemu prijatelju je Evzebij zapu¬
stil kako malenkost, vse ostalo pre¬
moženje pa je zapustil svoji ženi
Renati.

Lenard ni dobil ničesar. Bled
kakor smrt, trepetajoč silnega raz¬
burjenja je poslušal čitanje testa¬
menta.

»Torej 270.000 goldinarjev zna¬
ša vsa zapuščina« je rekel ko je no¬
tar končal, »in od vsega tega veli¬
kanskega premoženja ni svojim so¬
rodnikom, edinim nositeljem njego¬
vega imena niti vinarja zapustil.
Dobro ste ga naučili, gospa baro¬
nica.«

Užaljena se je dvignila Renata
in je ostro zaklicala.

»Gospod baron — kaj hočete s
tem reči.«

»Ne razburjajte se, milostiva ba¬
ronica« jo je miril notar. »Gospod
baron Lenard mi lahko verjame, da
sem jaz še prigovarjal baronu Evze-
biju, naj se njega in njegovih bratov
in sester spominja v oporoki, a tega
ni hotel storiti na noben način.«

Renata si je v svoji pravicoljub-
nosti štela v dolžnost opozoriti no¬
tarja na okoliščino, ki se ji je zdela
važna.

»Kolikor je meni znano, sta moj
pokojni mož in baron Lenard vedno
prijateljsko občevala in se mi čudno

170

zdi, da se moj mož na svoje sorodnike-
ni nič oziral.«

»Saj jih ni popolnoma pozabil«
je smehljaje rekel notar, »samo v
oporoki jih ni hotel omeniti. Plačal
je pa dolg, ki je vknjižen na njiho¬
vem posestvu. Dotične pobotnice je
izročil meni v shrambo z naročilom,
da jih izročim baronici Eleonori in
baronici Ceciliji — ker je ta dar nji¬
ma namenjen«.

Lenard je spoznal, da je pokojni
Evzebij pač izpolnil svojo obljubo,,
a da je njega in njegove brate na¬
lašč prikrajšal. Njegovega suma, da
je to Renata dosegla, tudi notarjeva
izjava ni omajala. A prvo vzkipenje
svoje jeze je bil že premagal in zave¬
dal se je, da bi storil veliko nerod¬
nost, če bi Renato še kaj žalil.

»Ne zamerite mi moje prenaglje¬
nosti« je rekel Renati proseče. »Saj
mi ni bilo za mojo osebo, nego za
moji sestri. Teh se je pokojni stric,
kakor zdaj vidim, jako velikodušno
spomnil in to mu zagotavlja tudi
mojo hvaležnost. Da se nas 'bratov
ni hotel spominjati, je naposled čisto
naravno. Z delom in trudom si je
stric pridobil svoje premoženje, kaj
čuda, če sodi, naj si tudi drugi moški
njegovega rodu pomagajo kakor
on.«

171

Na Renato so te Lenardove be¬
sede napravile jako dober utis. Na
tihem si je rekla, da morda vender
dela krivico temu netjaku svojega
pokojnega moža, in skoro bi bila to
rekla tudi na glas, da se ji ni zdel
zavratni pogled Lenardov sumljiv in
da ni na notarjevem licu zapazila
sumljivega smehljaja.

»Hvala vam baron Lenard« je
rekla prijazno »za dobre besede o po¬
kojnem mojem možu. Želim da bi
midva ostala dobra prijatelja in bo¬
dite prepričani, da ne bom nikdar po¬
zabila kake dolžnosti imam napram
najbližnjim in edinim sorodnikom
svojega moža.«

Dala je Lenardu roko. Lenard
ji je roko poljubil prav goreče in jo
nekaj trenotkov obdržal v svoji roki,
potem se je globoko poklonil in z
vročim naglim pogledom odšel.

»Milostiva baronica« je rekel
notar po Lehardovem odhodu, »dovo¬
lite mi majhno priporočilo. Bodite
nekoliko previdni s sorodniki svoje-
ga moža. Izrekel sem vam to svarilo
po izrečnem naročilu pokojnega ba¬
rona Evzebija.«

Strme je pogledala Renata v
resni obraz notarjev.

»Ali mi ne morete nič več po¬
vedati.«

172

»Smem vse povedati — ali jaz.,
ničesar več ne vem. Ko sem pokojne¬
mu vašemu soprogu priporočal, naj
ne pozabi svojih sorodnikov, je sa¬
mo rekel, »slaba kri, pokvarjena
kri; o teh ljudeh ne maram ničesar
slišati; kadar bom mrtev, svarite
mojo ženo pred njimi.«

Renata se je čudila, kajti dokler
je Evzebij živel, se ni nikdar tako iz¬
razil o svojih sorodnikih. Uganila je,
da je morala med Evzebijem in med
Lenardom biti neka posebna skriv¬
nost in tolmačila si je Evzebijevo
ravnanje tako, da se je pokojnik bal
svojega netjaka. Toda pred notarjem
ni hotela izdati svojih misli in slutenj
in je raditega hitro končala ta po¬
govor.

»Za ljubljanske razmere ste mi-
lostiva baronica jako bogata dama
— pazite, da vas prekanjenci ne bo¬
do oskubili« je Renati pri odhodu
priporočal notar. »Seveda sem vam
vedno v vseh stvareh z veseljem na
razpolaganje.«

»Razume se ob sebi, da si bom
pri vas iskala sveta in poučila« je s
popolnim zaupanjem rekla Renata v
slovo.

Bogata in popolnoma sama na
svetu!

To je bila misel, ki je šumela Re¬
nati po glavi, ko je stopila iz notar¬
jeve pisarne.

173

Spomnila se je dneva, ko je cele
ure prejokala nad svojim uboštvom.
Onega dneva pred 5. leti, ko je komaj
zapustila samostan in z veselja želj¬
nimi očmi pogledala v življenje, pa
sta prišla pred njo oče in mati in jo
s povzdignjenimi rokami prosila, naj
se jih usmili, naj jih reši bede in sra¬
mote in obvaruje svoje brate in se¬
stre najhujšega uboštva s tem, da se
poroči z Evzebijem baronom Be-
naljo.

Spominjala se je groze, ki jo je
spreletela, ko je star in izmozgan,
stopil prvič pred njo Evzebij baron
Benalja, ko je spoznala poželjenje v
njegovih pogledih, ko je stegnil svoje
vele koščene roke po njej, jo privil
na svoje prsi in kako je s svojimi
tankimi in mastnimi ustnicami po¬
ljubi] njena polna cvetoča usta.

Spominjala se je grenkih solza,
ki jih je pretakala dan poroke in ti¬
ste strašne noči, ko se ji je zdelo, da
njeno toplo telo objema mrzla
kača . . .

Ah, koliko je takrat jokala nad
svojim uboštvom; jokala, kakor da
bi ji duša hotela s temi solzami od¬
teči.

In sedaj je bila bogata, za ljub¬
ljanske razmere jako bogata, kakor
ji je rekel cesarski notar, in zdaj ni
imela nikogar na svetu, ki bi bil

174

njen. One, za katere je žrtvovala
svojo svobodo, svojo mladost, pravi¬
co do sreče in svojo lepoto, one je bi¬
la vzela smrt že kmalu potem, ko je
postala žena barona Evzebija Be-
nalje.

V svojem petletnem zakonu je
nikdar niti za trenotek ni zapustil
spomin na vse njeno obupanje zara¬
di svojega uboštva. Ni ji bilo treba
štediti. Imela je vsega v izobilju. A
nikdar ni hotela porabiti denarja po
nepotrebnem. Od svojega moža je
vedno zahtevala samo toliko denarja,
kolikor ga je neizogibno potrebovala.
Evzebij ji je dostikrat ponujal, da ji
bo za njene potrebščine dajal meseč¬
no primerno svoto. Ponujal ji je to¬
liko svoto, da bi bila lahko mnogo
prihranila. A tega, nikakor ni hotela.
Njen ponos jo je silil ohraniti zavest,
da se je prodala v korist svojini star¬
šem in ne v svojo korist.

Zdaj ji je pokojni mož zapustil
vse svoje imetje. V izraz hvaležnosti
za njeno dobroto, ljubezen in veliko¬
dušnost, kakor je bilo zapisano v
oporoki. S polno pravico si je rekla,
da sme v tem smislu denar sprejeti,
v polni zavesti, da je bila poštena,
zvesta, dobrotna in velikodušna žena.

Zdaj je bila bogata — a vsi oni
so ležali pod zemljo, ki so ž njo vred
toliko jokali in trpeli zaradi uboštva.

175

XIII.

Na željo cesarskega notarja, ki
je prevzel uredbo zapuščine pokoj¬
nega barona Evzebija, je ostala Re¬
nata v Ljubljani, vendar je imela
namen, da odide čim prej mogoče na
deželo, daleč na Dolenjsko, kjer so
ležali vinogradi pokojnega njenega
moža in kjer je vsako leto prebila
nekaj tednov ob času trgatve. Tu je
hotela v samoti preživeti čas žalo¬
vanja in v miru ter nemoteno storiti
primerne sklepe za svojo prihod-
njost.

Komaj je čakala na svoj odhod,
kajti presedali so ji nad vse konven-
cijonalni obiski in kar bolelo jo je, s
kako mrzlo, brezbrižno ravnodušno¬
stjo so ji ljudje izrekali svoje soža¬
lje. Hvaležna je bila tistim, ki so ji
prizanesli z obiskom in ji kondolirali
pismeno.

Mihael se je pač udeležil pogre¬
ba pokojnega Evzebija, a ni se mo¬
gel odločiti, da bi Renati sporočil
svoje sožalje. Trdno je bil prepričan,
da bi Renata smatrala to za hlinjeno,
in da bi nikdar ne verjela, da jo po¬
miluje zradi smrti moža.

Mnogo, da skoro neprestano se
je Mihael v mislih bavil z Renato, a
razodel ni tega nikomur, niti svoje¬
mu očetu. Z nikomur ni govoril o

176

Renati iu ničesar ni vedel, ne kaj de¬
la, ne kako živi, niti kaj namerava.

Gospa Terezija Ahčinova je bila
prav edina oseba, ki je časih pričo
njega omenila Renato. Mihael ji je
napravil vizito, jo spoštljivo prosil
odpuščanja, da je na domači zabavi
pri Benaljevih pozabil na ples, in bil
čudovito hitro sprejet z najpopolnej¬
šo milostjo. Gospa Terezija je v svoji
ženski lokavosti natančno vedela, da
je prišel najnevarnejši čas za cilj
njenega ljubezenskega hrepenenja.
Renata je bila zdaj vdova, torej vse
drugačna tekmovalka kakor prej, kot
omožena ženska. Gospa Terezija si
je utepla v glavo, da mora Mihael
Kržinar postati njen mož, in zato je
zdaj razpostavila prav vse svoje
mreže, da ji Mihael ne uteče. Nadzo¬
rovala in zasledovala je Mihaela in
Renato s policijsko strogostjo in nik¬
dar niso bili tako redni in pogosti
slučaji, da je Mihaela srečala, kakor
v tem času.

Štefan vitez Ogulin, ki je bil
od svoje teške in nevarne poškodbe
v dvoboju jedva okreval, je s stra¬
hom zapazil to prizadevanje. Kakor
Lenardu tako je hitra smrt barona
Evzebija tudi njemu prekrižala vse
načrte. Od Terezije je izvedel, da se
namerava Renata za dlje časa prese¬
liti v svoj dolenjski vinograd in zde-

177

12

lo se mu je, da mora zdaj na vsak na¬
čin potisniti Mihaela na stran Re¬
nate, sicer je nevarnost, da ga vlovi
Terezija v svoje zanjke in potem ob¬
sedi sam med dvema stoloma.

Mihael je dobil nekega jutra od
ženske roke pisano pisemce brez pod¬
pisa. Pismo mu je kratko naznanilo,
da namerava Renata naslednji dan
odpotovati na Dolenjsko in ostati
tamkaj celo leto, vso dobo svojega
žalovanja. V dostavku je bilo reče¬
no, da za Renatino varnost ni skr¬
beti, ker leži njena hiša v neposredni
bližini znanega gradu, čigar samski
posestnik ji bo kot sosed gotovo v
vsakem oziru šel na roko.

To pismo je Mihaela Kržinarja
razburilo in prestrašilo. Obšel ga je
sum, da ga hoče kak sovražnik zape¬
ljati v kako neprevidnost, ki naj mu
škodi pri Renati. Kdo bi mogel to
biti? Ali gospa Terezija, ali pa Le¬
narti, si je mislil Mihael, prva, da bi
ga pridobila zase, drugi da bi ga
laglje izpodrinil pri Renati.

V prvi jezi je brezimno pismo
strgal in vrgel proč. Njegov lojalni
značaj se je upiral temu, da bi tako
pisanje količkaj upošteva]. Toda
stvar mu ni šla iz glave. Skrbelo in
bolelo ga je samo eno, da bi Renata
odšla za dolgo časa iz Ljubljane, ne
da bi jo on videl. Dopovedoval si je

178

na vse načine, da ji kondolenčnega
obiska po preteku običajnega roka
ne more več napraviti, drugače pa,
da ji ne sme v času žalovanja napra¬
viti vizite.

Toda naposled so obledeli vsi ti
pomisleki; hrepenenje, videti Rena¬
to, je bilo močnejše od vseh ozirov in
Mihael se je le napotil, da napravi
Renati obisk.

Naznanilo, da se ji želi Mihael
pokloniti, je presenetilo Renato in jo
vznemirilo. Vse te dni od smrti svo¬
jega moža, ni mislila na Mihaela.
Kadar se ga je spomnila, vselej si je
znala to misel pregnati, tako velika
je bila moč njene volje, tako trden je
bil njen sklep, posvetiti čas žalova¬
nja spominu umrlega moža, ki ji je
zapustil vse kar je imel in premogel,
da ji dokaže svojo ljubezen in izbri¬
še iz njenega spomina vtisk, da jo
je kupil in jo pripravil z izkorišča¬
njem nesreče njenih staršev ob sre¬
čo in mladost.

Težek boj je Renata bila v svo¬
jem srcu predno se je odločila, spre¬
jeti Mihaelov obisk. V prvem trenot-
ku se ji je zdelo, da žali spomin svo¬
jega mrtvega moža, če sprejme ti¬
stega, ki si je znal pridobiti njeno
srce. Toda naposled je vendar tudi
pri njej premagala vse pomisleke

179

12*

želja, da vidi pred svojim odhodom še
enkrat Mihaela.

Počasi in z nenavadno sloves¬
nostjo je vstopil Mihael. Renata mu
je šla nasproti in' mu je dala roko.
Mihael se je te roke le rahlo dotaknil
in jo poljubil lahko, a s tako spošt¬
ljivostjo, kakor kaki svetnici.

V prvem trenotku bi bilo Miha¬
elu skoro ušla beseda o sožalju na
smrti barona Evzebija, a znal se je
premagati.

»Cujem, milostiva baronica, da
mislite za dlje časa zapustiti Ljub¬
ljano. Upam, da mi ne bodete zame¬
rili, če se vam drznem ponuditi svo¬
jega očeta in svojo pomoč v vseh
slučajih, kadar bi sploh potrebovali
sveta in pomoči. Ta dobra volja naj
upravičuje moj obisk.«

»Zahvaljujem se vam za vašo
prijazno ponudbo,« je odgovorila Re¬
nata. »Za svojega zastopnika sem iz¬
brala notarja, ali za slučaj, da bom
kdaj potrebovala kakega posebnega
sveta ali pomoči, mi je ljubo, da
vem, kje ga dobim.«

Molčala sta oba in nista vedela
kaj bi dalje govorila.

»Veseli me, da ste ozdraveli od
svoje poškodbe v dvoboju,« je čez
nekaj trenotkov tiho in plaho izpre-
govorila Renata.

180

»Ni bilo nič posebnega, milosti-
va baronica.«

»Ni bilo prav, da ste se dvoboje-
vali.« Renata je z veliko resnobo po¬
gledala Mihaelu v oči. »Ni mi znan
vzrok dvoboju, a naj je bil kateri
koli, to ni bilo prav, da ste se dvobo-
jevali.«

»Časih je človek primoran poslu-
žiti se tega najskrajnejšega sred¬
stva.«

»In prouzroči s tem veliko ne¬
srečo« je naglo dejala baronica Re¬
nata.

Spomnila se je večera, ko jo je
njen pokojni mož obsul z očitanji za¬
radi tega dvoboja in potem pred njo
umrl.

»Pride čas, ko vas bom vprašala,
kaj je bil vzrok tega dvoboja je rekla
čez nekaj trenotkov »in takrat vam
bom tudi povedala, kako nesrečo je
prouzročil.«

»Vem, kaj imate v mislih« je od¬
govoril Mihael. »Znano mi je, kaj se
je zgodilo in govorilo v kavarni v
dan smrti vašega soproga.« Nimam
vzroka vam kaj prikrivati.

»če že to veste — potem odgo¬
vorite mi, je-li bila tista govorica
utemeljena?«

Renata je vedela, da bi ne smela
tega vprašati, a vprašala je vendar.

181

Mihael ji je naravnost pogledal v
oči potem je rekel:

»Tisti večei’ — na domači zaba¬
vi pri vas — sem govoril z vami o
svojih čustvih. Lenard Benalja je sto¬
ječ za preprogo prisluškoval. Hotel
sem ga prisiliti, da bi molčal in tako
je prišlo do dvoboja.«

»Ni bilo prav — ni bilo prav«
je kakor v sanjah govorila Renata,
»toda — zahvaljujem se vam vendar,
da ste se zavzeli za mojo čast.«

»Renata — ali hočete za dolgo
iz Ljubljane?«

»Za eno leto.«

»Ali vas smem kdaj obiskati?«

»Ne, ne, Mihael« je vzkliknila
boječe, a Mihaela je vendar prevzelo
čustvo sreče, saj ga je poklicala s
krstnim imenom.

»Torej — ono leto — « je zavzdih¬
nil Mihael, »dolgo je eno leto . . .«

Renata je spoznala, da tega po¬
govora ne sme nadaljevati, če noče
grešiti proti spominu umrlega svo¬
jega moža. Njeno lice je dobilo v hi¬
pu strog izraz.

»Gospod pleni. Kržinar — tako
ne smeva govoriti« je rekla resno.
»Jutri odpotujem . . .<<

Tudi Mihael se je zavedal, da je
šel predaleč.

182

»Ne bom vas dlje zadržaval, mi-
lostiva baronica. Oprostite mi moje
nadlegovanje. Vsa sreča z vami . . .«

»Zdravstvujte.«

Razšla sta se. Renata je kazno¬
vala sama sebe s tem, da Mihaelu ni
dala roke. Videla je, kako ga to boli,
videla je žalost v njegovih očeh, a
vender ga je pustila tako oditi. Eno
leto je hotela posvetiti spominu svo¬
jega moža, popolnoma in neprikraj-
šano, in žal ji je bilo resnično, da je
že zdaj grešila proti tej zaobljubi.

»Kako bo mogoče prebiti celo
leto, če sem že sedaj tako slaba, da
ga le vidim.«

Uro po Mihaelovem odhodu je
baron Lenard Benalja že vedel, da je
bil njegov tekmec pri Renati. Stiskal
je pesti in prisegal sam pri sebi, da
je bil to zadnji obisk Mihaelov v Re¬
natini hiši.

Lenard baron Benalja je bil v
obupnem položaju. Denarja ni imel.
Poprej mu je njegov stric dajal v me¬
sečnih obrokih one tolarje, ki si jih
je bil izgovoril. Sedaj ni dobival ni¬
česar in podedoval tudi ni ničesar.
Še za stanovanje ni imel.

Ko je z Rudečim Jakobom skle¬
nil krvno pogodbo, je lahkega srca
obljubil, da pošlje Eleonoro in vso
svojo rodovino na strmolsko prista¬
vo pri Cerkljah in jih takorekoč iz-

183

roči rokovnjaškemu poglavarju kot
jamstvo, da izpolni tudi on pogodbo.
Lenard ni nikdar mislil, da bo moral
to obljubo tudi resnično izvršiti. Ra¬
čunal je, da čim izvrši Rdeči Jakob
kar je obljubil, ga Lenard izda go¬
sposki in ga spravi na vešala, s čimer
bi bil ves račun poravnan.

Toda nesreča ga ni zapustila.
Evzebij je umrl, predno je bila Re¬
nata odpeljana in tudi Kržinar je
utekel namenjeni mu usodi. Povrh
pa zdaj ni bilo denarja, niti toliko,
da bi se bil mogel Lenard preživljati.

Pomagal si je z dolgovi, kakor
je pač šlo, a uvideval je, da tako ne
more iti noben teden več. Iz pisem,
ki mu jih je pisala sestra iz strmol-
ske pristave je razvidel, da jo rokov¬
njači skrbno čuvajo, tako da se skoro
ne more ganiti. Milo je prosila brata
pomoči. Prej, ko je živela na pristavi
in ljubkovala z Rudečim Jakobom,
ji je bilo to prijetno kratkočasje. A
od tedaj je spoznala prijetnosti in
udobnosti mestnega življenja ter se
navadila aristokratične družbe in se¬
daj ji je bila rokovnjaška družba
grozna in Rudečega Jakoba je samo
sovražila ter se ga hotela za vsako
ceno iznebiti.

»Pomagaj nam nazaj v Ljublja¬
no, tu nam ni obstati« tako je pisala

184

Lenardu in ta si je obupno belil gla¬
vo, kaj naj stori.

Dolgo je ugibal, če naj se ne po¬
niža in naj prosi Renato, da bi pod¬
pirala njegovo rodovino. Toda nje¬
gov ponos mu je to branil in še bolj
prepričanje, da bi mu Renata pač
brez dvoma pomagala, da bi pa bilo
s tem izgubljene vsako upanje, da
postane njegova žena in da dobi tako
njeno premoženje v roke. Z milošči¬
no bi ne bilo pomagano niti njegovi
rodovini, kaj šele njemu.

Pogostoma je misli] na gospo
Terezijo Ahčinovo. To bi bil še dosti
raje vzel kakor Renato, a vedel je,
da ima tam najmanj upanja, ne le
ker je gospa Terezija bila do blazno¬
sti zaljubljena v Mihaela Kržinarja,
nego tudi zato, ker se je Štefan vitez
Ogulin trudil na vse načine, da si pri¬
dobi Terezijo in njen denar. Ogulina
se je Lenard bal, ne le ker je poznal
vso njegovo preteklost, nego tudi ker
je vedel, da bi se Ogulin, če treba
tudi z najskrajnejšimi sredstvi ubra¬
nil vsakega tekmeca.

Kržinar in Ogulin — ta dva sta
bila Lenardu na potu, če bi teh dveh
ne bilo, bi imel upanje, da si pridobi
bodiže Terezijo ali Renato.

A kaj storiti 1 ? Kolikrat je že Le¬
nard cele dni in cele noči iskal odgo¬
vora na to vprašanje, a ga ni našel.

185

Mihaelov obisk pri Renati je bil
Lenardu v dokaz, da je nevarnost po¬
stala največja, ta obisk ga je sprav¬
ljal kar v obup, zlasti ker je bil po¬
vrh še v največji denarni zadregi.

Mnogo ur je begal po ljubljan¬
skih ulicah in samotnih potih v oko¬
lici, premišljujoč kako bi si pomagal
za sedaj in za prihodnjost.

To je vedel, da se Renata in Kr-
žinar še nista zaročila, tudi če sta se
domenila glede svoje ljubezni in po¬
roke. Toliko se je bil Lenard v Ljub¬
ljani že olikal, da je vedel, da se vdo¬
va nekaj tednov po moževi smrti ne
zaroči, vsaj ne javno. A tudi če je
tajno zaročena ali samo dogovorjena
z Mihaelom, je vedel Lenard, da so
vsi njegovi upi ničevi, dokler je Kr-
žinar živ.

Pozno ponoči je prišel izmučen
in utrujen domov v svoje samotno
stanovanje. Na obrazu se mu je vi¬
dela neka srdita odločnost; poznalo
se mu je, da je prišel do jasnega
sklepa.

Vzlic pozni uri se je lotil pisanja
in pisal je do ranega jutra. Skrbno
je pazil, da bi se njegova pisava ne
spoznala. Napisal je več pol dolgo pi¬
sanje, je zapečatil in sam nesel na
poštni urad. Ko se je vrnil, je spisal
še nekaj pisem, teh pa ni oddal na
pošto, nego jih nesel v malo gostilno

186

na sedanji Dunajski cesti, kamor so
hodili ljudje iz Cerkelj, ki so oddana
pisma jemali seboj in jih doma od¬
dali naslovljencem.

»Naj se zdaj zgodi kar hoče —
ali zmagam, ali pa poginem« si je
rekel Lenard, ko je legel končno že
pri belem dnevu k počitku.

XIV.

Krojač Matjok na Rebri je rad
dolgo spal, toda odkar je bil v službi
Rdečega Jakoba, je bil eden prvih
Ljubljančanov, ki so vstajali ob zori.
Prijetno mu to ni bilo, toda Rudeči
Jakob mu je bil strogo zabieil, da
mora že na vse zgodaj obhoditi vse
gostilne, po katerih je zanj zbiral no¬
vic, kajti že zgodaj dopolde je priha¬
jal zaupnik rokovnjaškega poglavar¬
ja po ta obvestila v mesto.

Lepo, prijazno jutro se je pora¬
jalo, ko je krojač Matjok prilezel z.
Rebri, ugibajoč, kje naj si privošči
prvi kozarček okrepčujočega in po¬
življajočega brinovčka. Mahnil jo je
proti sodniji na Žabjeku, a že na Sv.
Jakoba trgu je na svoje začudenje
zagledal kočijo, ki je bila videti
obložena s kovčegi.

»Pasja dlaka« je dejal sam pri
sebi, »kdo je pa tako neumen, da
vstaja že ob štirih, če mu ni treba.«

187

Hitel je h kočiji in pogledal
skozi okno. Na prvi pogled je spoznal
baronico Renato.

Krojač Matjok je v prvem pre¬
senečenju grdo zaklel. Edina ženska
v Ljubljani, po kateri je Rudeči Ja¬
kob vedno vpraševal in hotel imeti
obvesti], je bila baronica Renata in
ravno o tej Matjok niti tega ni vede],
da hoče odpotovati.

Matjok je zahvalil boga, da jo
je vsaj pred odhodom še videl. Pri¬
tisnil je klobuk v čelo, zapel svoj jo¬
pič in tekel kar je mogel mimo šent¬
jakobske cerkve, da bi prehitel Re¬
natin voz, ki je peljal po Florjanskih
ulicah.

Pri dolenjski mitnici se je kro¬
jač Matjok ustavil. Poznal je mitni¬
čarja in začel ž njim prijateljski
kramljati.

»Kam se neki peljejo ti ljudje?«
je vprašal mitničarja, ko se je pri¬
bližal Renatin voz.

»To bomo kmalu izvedeli« je
menil mitničar.

Voz je ustavil. Mitničar je pre¬
jel običajno plačilo in nesel potno
dovoljenje baronice Renate stražniku
v sobo na upogled.

»Oe daš za kozarec brinovca, pa
ti povem, kdo je ta gospa, ki se tu
pelje in kam da gre.«

188

Mitničar je vse to čital v pot¬
nem dovoljenju in Matjok je dobil za
kozarček brinovca najboljše pojas¬
nilo.

Od dolenjske mitnice jo je Mat¬
jok mahnil okrog grada v mesto, kaj¬
ti v točilnici pri »bidelmonu« poleg
rotovža so se od šeste do osme ure
zjutraj shajali različni mestni usluž¬
benci, da se pokrepčajo z brinovč-
kom ali slivovko za naporno svojo
službo.

Matjok je na prvi pogled spo¬
znal, da se je moralo zgoditi nekaj
posebnega, nekaj silno važnega, kajti
magistratni uslužbenci so stikali
glave in govorili tako razburjeno, da
niti Matjokovega prihoda niso zapa¬
zili. Skromni zakotni krojaček Ma¬
tjok se seveda ni upal pridružiti se
mogočnim magistratnim uslužben¬
cem. Ponižno se je vsedel k vratom,
naročil svoj brinovček in vzel svoj
molek v roke. Molil seveda ni, nego
vlekel na ušesa kar se je dalo.

Že koj pri prvih besedah bi bil
Matjok skoro skoprnel. Razumel ni
vsega, kar se je govorilo, a slišal je
vsaj toliko, da je zvezo lahko uganil.
Bilo mu je jasno, da preti njegovemu
gospodarju in dobrotniku Rdečemu
Jakobu silna nevarnost, da je izdan
in da pojdejo vojaki še ta dan od treh
strani lovit rokovnjaško družbo.

189

Kolena so se mu šibila, ko se je
plazil iz točilnice. Hitel je domov in
nestrpno čakal zaupnika Rudečega
Jakoba. Bal se je, da bi ga morda
slučajno ne bilo, kajti ni imel nobe¬
nega pojma, kje bi znal Rudečega
Jakoba dobiti in ga pravočasno
svariti.

Toda zaupnik je prišel o pravem
času in Matjok mu je povedal vse,
kar je vedel.

»Ne smeva se prenagliti« je de¬
jal rokovnjač. Še je dosti časa, da
pridem pred vojaki domov. Če odje¬
zdim opoldne, sem gotovo nekaj ur
prej doma, nego pridejo vojaki. Poj¬
diva vsak poizvedovat, kar je še mo¬
goče izvedeti, opoldne se dobiva pri
znamenju na Dunajski cesti. Delaj
dobro Matjok in dobil boš bogato
plačilo.«

Oba sta šla na delo. Matjok, ki
je poznal vsakega človeka, ni imel
posebnih težav izvedeti vsaj najvaž¬
neje. Ko je prišel opoldne k zname¬
nju na Dunajski cesti, je povedal za¬
upniku Rdečega Jakoba, da so se vo¬
jaki že odpeljali. Na desetih vozeh so
se odpeljali in bodo rokovnjače pri¬
jeli od treh strani. Vsa rokovnjaška
pota, vsa skrivališča so izdana in tu¬
di naznanjeni vsi tisti ljudje, ki so
rokovnjaški pomočniki in podpor¬
niki.

190

Toda Matjok svojih velikih no¬
vic, ki jih je prinesel, ni bil nič ve¬
sel. Ves zelen je bil v obrazu in strah
mu je stresal kosti.

»Tudi v Ljubljani iščejo že vse
jutro nekega gospoda, nekega znane¬
ga imenitnega gospoda, ki velja za
bogataša. Štefan vitez Ogulin mu
pravijo. Prišli so že zgodaj na njego¬
vo stanovanje, že pred sedmo uro, a
ga niso več dobili. Ko so vstopili v
sobo, je bila postelja še gorka. Ušel
jim je pred nosom. V podstrešju je
imel prekopan zid v sosednjo hišo in
po tej poti je ušel. Ženske v hiši pra¬
vijo, da ga je bil malo prej prišel
klicat neki tujec.«

»Najbrž je imel na policijskem
ravnateljstvu kakega prijatelja, ki
ga je svaril« je menil zaupnik Rde¬
čega Jakoba. »Le pazi Matjok, da
zdaj ne bodo prijeli še tebe.«

»Vzemi- me seboj, jaz se ne
upam domov«, je prosil Matjok. »Ce
mi pridejo na sled, bom izgubljen.«
»Varnejši si v mestu, kakor bi
bil zunaj pri nas. Bodi pameten.
Ostani tu in poizveduj dalje, Rdeči
Jakob bo tvojo zvestobo kraljevsko
poplačal.«

Matjok je ostal v mestu, v
svojem stanovanju je odstranil vse,
kar bi ga bilo moglo izdati, svoj de¬
nar je skrbno skril in potem hodil po

191

krčmah in zabavljal na rokovnjače,
da se je delala tema ter hvalil in sla¬
vil gosposko, ki tako energično čuva
javno varnost.

»Bog daj in mati božja in moj
patron, da bi vojaki vjeli rokovnjače
in jih vse obesili«, s temi besedami
je končal Matjok v vsaki krčmi po¬
govor o rokovnjačih, dokler niso za¬
čele obilne množice zavžitega brinov-
ca nanj vplivati. Strah, ki mu je raz¬
jedal srce, mu je dajal moč, da je pil
čez vse mere in naposled nezavesten
obležal v neki krčmi. Spravili so ga
v hlev, da bi tam prespal svojo pija¬
nost, a ni se več prebudil. Žganje ga
je bilo umorilo.

Lenard baron Benalja je šele po¬
poldne izvedel o uspehu svojega
pisma na policijsko ravnateljstvo.

V kavarni so mu povedali, da je do¬
bilo policijsko ravnateljstvo brez¬
imno ovadbo, ki je pa navajala take
natančnosti, da ni dvoma, da je neki
rokovnjač sam izdal svoje tovariše.

V gosposkih in meščanskih krogih
je stvar vzbujala velikansko senza¬
cijo, ker je bil vanjo zapleten Štefan
vitez Ogulin. Policijsko ravnatelj¬
stvo je bilo v dvomih, če je Ogulin
res zapleten v rokovnjaško družbo.
Mislilo je, da ga hoče kdo iz kake
maščevalnosti osumničiti. Zato je
uradnik, ki je imel nočno službo ter

192

dobil pismo še predno je bil dan —
ker je Lenard zapisal na naslov »sil¬
no mudno — skrajna nevarnost« —
dal poklicati policijskega ravnatelja
iz spanja in mn stvar naznanil. Rav¬
natelj je odredil, naj gre komisar z
dvema, detektivoma Ogulina iskat
na dom, naj ga tam zasliši in izvrši
hišno preiskavo, a šele če dobi vsaj
nekaj dokazov za njegovo krivdo, naj
ga aretira. Ogulin je pa pravočasno
posvarjen pobegnil, in vsa Ljublja¬
na je bila prepričana, da je bila ob-
dolžitev utemeljena in Ogulin res za¬
veznik rokovnjaške družbe.

Najbolj je bilo o tem prepričano
policijsko ravnateljstvo, ker je pri
hišni preiskavi našlo več sumljivih
stvari, pričujočih da je bil Ogulin
nevaren človek.

Lenard baron Benalja je dobro
igral svojo vlogo. Zabavljal je na
ljudi, kako da so se mogli dati toliko
časa varati in se. jezil sam nase, da si
je v svoji dvobojni zadevi izbral ta¬
kega sekundanta. V svoje opraviče¬
vanje pa je navajal, da je še malo
časa v Ljubljani in da se od njega ne
sme pričakovati, da bo ljudi bolje
poznal, kakor tisti, ki so že dolgo z
njimi znani.

Tri dni ni bilo ničesar slišati o
vojaški ekspediciji zoper rokovnjače.

193

13

Ti dnevi so bili za Lenarda najhujši
v vsem njegovem življenju. Pisal je
bil svoji sestri Eleonori, naj izve, kje
ima Rdeči Jakob svoj zaklad zako¬
pan, naj to izve za vsako ceno, prav
za vsako, pa če bi bilo treba žrtvo¬
vati celo dekliško čast . . . Tri dni
je že čakal, a še ni bilo nobenega od¬
govora, nobene vesti, dasi je nujno
zahteval obvestila. Lenardove teles¬
ne in duševne muke so bile neznan¬
ske. Niti trenotek ni našel miru. Sa¬
mo s eeznaravnim naporom vseh
svojih sil je mogel krotiti samega
sebe toliko, da je šel vsak dan dva¬
krat v kavarno poizvedovat, kako se
je obnesla njegova spletka; samo ve¬
selje, da je odstranil Ogulina mu je
lajšalo grozne ure, ki jih je prebil v
svojem samotnem stanovanju.

Četrti dan se je razvedelo po
Ljubljani, da vojaška ekspedicija
proti rokovnjačem ni imela pravega
uspeha. Nekdo je moral rokovnjače
svariti, kajti ko so prišli vojaki, so
našli rokovnjaška skrivališča zapu¬
ščena. Rokovnjači še toliko časa niso
imeli, da bi bili odnesli svoj plen, ki
so ga imeli spravljenega v svojih
skrivališčih. Brezimna ovadba na po¬
licijsko ravnateljstvo je bila, kakor
so se vojaki prepričali, popolnoma
resnična, ker so bile vse navedbe
točne.

194

Obenem se je pa razvedelo še ne¬
kaj drugega, in to je vso Ljubljano
spravilo pokonci. Rokovnjači so bili
užgali strmolsko pristavo pri Cerk¬
ljah, kjer je prebivala Lenardova
rodovina. Polili so bili vse z oljem in
nanesli slame, tako da je bila vsa
pristava v trenotku v plamenu.
Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z
rodovino Lenardovo. Nobenega sledu
ni bilo o njih. Na pogorišču so vojaki
pač našli nekaj okosti, a kmetsko pre¬
bivalstvo okrog Cerkelj je domne¬
valo, da so rokovnjači najbrže odpe¬
ljali vso rodovino seboj.

Vojaki so aretirali mnogo kmet¬
skih mož in žensk, ki so bili na sumu
kot rokovnjaški zavezniki in jih pri¬
peljali v Ljubljano, a nihče ni vedel
povedati, kaj se je zgodilo z Bena-
Ijevimi.

Za Lenarda je bil to udarec, ki
ga je popolnoma potrl. Razburjenje
teh dni ga je bilo telesno oslabilo, da
je bil prepaden in bled kakor smrt,
a vest, da je izginila njegova rodo¬
vina ga je skoro uničila. Blazen bo¬
lesti in obupa je padel na tla in
nesti so ga morali na njegov dom.

Sočutje z Lenardom je bilo
splošno. Policijsko ravnateljstvo je
takoj pisalo na vse strani na Kranj¬
skem in po sosednih deželah ter na¬
ročilo ostro zasledovanje vseh sum-

195

13»

Ijivih ljudi in natančno iskanje in
poizvedovanje po Benaljevih, toda
sam ni imel dosti upanja, da bi nje¬
gov trud imel kak uspeh.

Preiskave in poizvedbe v Cerk¬
ljah in v okolici so spravile na dan,
da je bila Lenardova mati prav zad¬
nje dni pred nesrečo težko bolna in
da je najbrže umrla. Iz tega se je
sklepalo, da so rokovnjači s pristavo
vred tudi njeno truplo prepustili pla¬
menu, njene otroke pa odpeljali s
seboj.

Lenard ni bil v dvomih, da se je
res tako zgodilo in prav zavest, da
je on sam tega kriv, mu je bila naj¬
strašnejša in ga je najbolj mučila.

Navdajal pa ga je tudi strah
pred Rdečim Jakobom. Preverjen je
bil, da Sinatra Rdeči Jakob njega za
izdajalca in da se pripravlja na straš¬
no maščevanje.

Kaj bo, kaj početi? To je mučilo
in trpinčilo Lenarda vse dni bolezni,
in obiski njegovih znancev mu niso
bili nobena tolažba, nego le povod
novim razburjenjem, novim bolestim,
novemu obupanju.

Samo izreden slučaj, samo pravi
čudež je mogel pomagati, da bi bil
Lenard še kdaj videl svoji sestri in
svoja brata, a on si niti želel ni, da
bi se to še zgodilo. Da sta postali se¬
stri rokovnjaški ljubici, to je bilo

196

gotovo, ravnotako da sta tudi brata
bila izgubljena.

Počasi se je razblinilo zanima¬
nje Ljubljane za usodo rodovine Be-
nalja. Lenardu se je polagoma zdrav¬
je zboljševalo. Obupanost zaradi se¬
ster in bratov ga je začela zapuščati.
V bistvu je bil trd, neusmiljen in
brezsrčen človek, dasi je imel rad
svoje brate in sestre. A natura nje¬
govega značaja je pomagala, da se je
pri njem hitreje začela celiti rana,
ki mu jo je zadala nesreča sester in
bratov, kakor bi se bilo to moglo
zgoditi pri kakem drugem človeku.

Zato pa je s toliko večjo močjo
pritisnila nanj skrb za obstanek. Za¬
dolžen je bil zdaj do skrajnosti, a
znal ni ničesar, s čimur bi si bil mo¬
gel služiti kruli in edinole bogata ne¬
vesta ga je mogla rešiti in mu omo¬
gočiti obstanek, kakršnega si je želel.

Preiskava proti zaprtim kme¬
tom in kmeticam, osumljenim, da so
bili zavezniki in pomočniki ubegle
rokovnjaške čete Rdečega Jakoba je
šla med tem svojo pot. Osumljenci
so pač tajili in se branili vsake kriv¬
de, a prišli so polagoma v svojih iz¬
povedbah v vedno večja nasprotja.
Zdaj in zdaj se je ta ali oni kako za¬
rekel. Iz teh nesoglasij in protislovij
se je začela porajati pri preiskoval¬
nem sodniku slutnja, da odpeljani

197

bratje in sestre barona Lenarda Be-
nalje vendar niso samo žrtve rokov¬
njaške sovražnosti in maščevalnosti,
marveč da so morali imeti z rokov¬
njači tajne in to zelo sumljive stike.
Nova vse ostrejša in natančnejša za¬
sliševanja so to slutnjo podkrepila
tako, da je naposled padla temna
senca na Lenarda Benaljo samega.

Oblastveni krogi so se šele zdaj
začeli resneje zanimati za Lenarda
Benaljo. Kdo se je prej zanj menil?
Zadostovalo je, da ga je baron Evze-
bij Benalja priznal za svojega netja-
ka in vsa vrata so se mu odprla. Nih
če ni vprašal, kje je bil poprej, kako
je živel. Zdaj je to začelo oblastvene
kroge kar najbolj zanimati in uvedli
so sicer tajne a natančne poizvedbe.

Lenard ni o tem ničesar vedel in
ni ničesar slišal. A nekaj ljubljan¬
skih gospodov, ki so' bili v ožji dotiki
z oblastvenimi krogi, so kmalu izve¬
deli, kaj se godi in eden prvih med
temi je bil Mihael Kržinar.

Lenard mu je bil vedno precej
dvomljiv človek. Od dvoboja sem, ko
ga je Lenard dvakrat poskusil za¬
vratno umoriti, je bil prepričan, da
je to nevaren človek, sposoben vsa¬
kega zločina. Ko je izvedel, da ga
ima oblast na sumu, da je bil celo za¬
veznik rokovnjačev in išče dokazov
za njegovo krivdo, se ni prav nič ču-

198

dil, pač pa ga je spreletela slutnja,
da je morda Lenard sam iz katerih¬
koli nagibov napravil ovadbo zoper
rokovnjače, ti so se mu pa maščevali
s tem, da so odpeljali njegove brate
in sestre seboj.

Mihael je bil molčeč človek in ni
nikomur razodel ne tega, kar je ve¬
del, ne tega kar je slutil. Celo njegov
oče je šele od druge strani izvedel,
kar se je šepetalo v oblastvenih kro¬
gih še kot negotovo in nedokazano o
baronu Lenardu in se je močno raz¬
hudil, ko je zaznal iz ust svojega si¬
na, da ta že vse ve.

»Ali se ti mar smili ta ro¬
kovnjaški baron in vredni prijatelj
rokovnjaškega viteza Ogulina? Dva¬
krat te je hotel zavratno umoriti, ti
pa niti svojemu očetu ne poveš, na
kak sum je ta človek prišel 1«

Stari gospod je bil navzlic svoji
sivi glavi temperamenten in zgovo¬
ren. Ves večer ni o ničemer drugem
govoril, kakor o baronu Lenardu Be-
nalji. Zagrizel se je v misel, da je
Lenard rokovnjač in iskal kar je mo¬
goče dokazov, da bi to podprl in pre¬
pričal tudi Mihaela. Vsako malen¬
kost iz Lenardovega vedenja, ki mu
je prišla na misel, je obračal na vse
strani in jo sukal in pretvarjal toli¬
ko časa, da je iz nje napravil nov do¬
kaz zoper Lenarda.

199

Že precej pozno zvečer, ko je bil
Mihael tega pogovora že do cela na¬
veličan, je prišla v sobo služkinja in
naznanila Mihaelu, da je prišel neki
lakaj, ki hoče ž njim govoriti.

Radoveden je šel Mihael v pred¬
sobo, kjer je našel popolnoma nezna¬
nega človeka v jako lepi lakajski
obleki.

»Kaj želite?« je vprašal Mihael
in motril rdečelasega človeka, ki ni
kar nič lakajski izgledal. Ker je bilo
v Ljubljani le malo lakajev, jih je
Mihael vse poznal, a tega človeka ni
še nikdar videl.

»Izročiti imam vaši milosti neke
važne stvari — če mi dovolite kratek
pogovor.«

Molče je Mihael odprl vrata v
svojo sobo in je z lakajem vstopil
vanjo.

»Kdo je pa vaš gospodar?« je
vprašal Mihael sedši kraj mize tako
da je padala luč rdečelasemu v
obraz.

Lakaj se je nasmehnil, samo lah¬
no, a Mihael je to zapazil.

»Gospodar mi je naročil, da vam
njegovega imena ne smem povedati.«

»Čudno! Kaj torej hočete?«

»Naročilo imam, izročiti vam
nekaj pisem, važnih pisem, ki bodo
vas in še marsikoga zanimala. A to
smem storiti samo pod enim pogo¬
jem.«

200

»Taka pisma me ne zanimajo«
je hladno izjavil Mihael. »V tuje za¬
deve se jaz sploh ne vtikam.«

»Ne gre se za tuje zadeve — gre
se v teh pismih za vas, za baronico
Renato . . .«

Mihael je bil v trenotku na no¬
gah, spreletela ga je misel, da preti
Renati kaka nevarnost.

»Kaka pisma so to? Kdo jih je
pisal? Kje ste jih dobili? Kdo ste
sploh vi?«

Stopil je tik pred lakaja in mu
srepo pogledal v oči. Lakaj se ni zga¬
nil, kakor skala je stal pred Miha¬
elom. Mihael si je bil svest, da ta člo¬
vek ni lakaj.

»Izročim vam pisma pod enim
pogojem« je rekel rdečelasi tujec,
»da mi jih namreč čez pol ure pošlje¬
te po svoji služkinji pred hišo, kjer
imam konja. Prijezdil sem namreč
ravnokar v mesto. Pismom so dodani
prepisi; primerjajte izvirnike s pre¬
pisi in potem mi vrnite izvirnike.
Ali mi daste na to svojo častno be¬
sedo.«

»Dam jo — na mojo čast, da sto¬
rim, kakor zahtevale.«

Za lakaja oblečeni tujec je vzel
iz žepa zavoj pisem in jih je položil
na mizo.

»Zaupam vaši častni besedi« je
dejal s povdarkom »in vam torej iz-

201

roeam pisma in prepise. Čakal bom
pred hišo.«

Hlastno je Mihael odvezal in raz¬
grnil pisma — komaj jih je bil nekaj
z očmi preletel, bi bil skoraj zakri¬
čal presenečenja. Ozrl se je po laka¬
ju, a ta je bil že odšel; s ceste se je
culo, da nekdo pred hišo jaše gor in
dol.

Mihael se je nagnil nad pisma
in jih hitro prečital. S prepisi jih ni
primerjal; zadostovalo mu je, kar je
bral. Ko je končal, je pisma zavil in
zavezal ter jih sam nesel pred hišo
tujcu, sedečemu že na konju.

»Ali ste pisma primerjali s pre¬
pisi?« je vprašal tujec, ko je zavoj
vtaknil v žep.

»Čemu! Recite mi raje, kdo vas
je poslal ali kdo ste in kako ste ta
pisma dobili!«

Tujec se je zakrohotal in vzpod-
bodši konja je zaklical:

»Rokovnjaški poglavar sem —
Rdeči Jakob — recite Lenardu Be-
nalji, da ga pozdravljam in da ga
bom preganjal in mučil dokler bom
živ. Poginiti mora, kakor stekel pes.«
In oddirjal je v temno oblačno noč.

Mihael je v svoji sobi jel čitati
prepise onih strašnih pisem. Bila so
to pisma, ki jih je Lenard v raznih
časih pisal Rdečemu Jakobu. V enih
mu je poročal o razmerah v gotovih

202

hišah, kjer so rokovnjači potem ro¬
pali, v drugih ga je obveščal o poli¬
cijskih odredbah zoper rokovnjače-
in sploh o zanj važnih stvareh.

A bila so vmes še druga pisma,
Mihael je izvedel iz njih, da so ga
rokovnjači hoteli na Lesnem brdu
umoriti, da so hoteli odpeljati Rena¬
to in jo spraviti na sum, da je ž njim
ušla, ter da so hoteli tudi Evzebija
Benaljo vjeti, ga prisiliti, da napravi
Lenardu na korist oporoko in ga po¬
tem ubiti.

Našel je izjavo Lenardovo, da
izplača iz Evzebijeve zapuščine 5000
tolarjev Rdečemu Jakobu in mu da
svojo sestro Eleonoro za ženo.

Končno je čital, kar je Lenard
pisal svoji sestri Eleonori, ko je ro¬
kovnjače ovadil policijskemu ravna¬
teljstvu. Spreletela ga je groza, ko
je čital priporočilo, naj Eleonora če
treba tudi za ceno svoje dekliške ča¬
sti izve, kje ima Rdeči Jakob skrit
svoj zaklad in naj, ko pridejo vojaki
lovit rokovnjače, pomaga, da Rdeči
Jakob ne uteče, v največji sili pa ga
naj sama ustreli. ..

»Oe uteče Rdeči Jakob smo vsi
izgubljeni — uničil nas bo vse brez
usmiljenja.« Tako se je glasil konec
tega pisma, čigar resničnost je sto¬
pila v tem trenotku Mihaelu Krži-
narju z vso jasnostjo pred oči.

203

Mihael se je prijemal za glavo.
Petkrat in desetkrat je prebral ta
pisma. Vedel je. da govore resnico,
saj je imel izvirnike pred očmi in saj
je spoznal Lenardovo pisavo.

»Izpridena laška in ciganska
kri« — tako je nekje v teh pismih
govoril Lenard sam o sebi in te be¬
sede so Mihaelu neprestano krožile
po mislih.

Dolgo je ugibal, kaj naj stori.
•Spoznal je, da bo sodna preiskava,
ki je spravila Lenarda v velik sum,
počasi gotovo še toliko dognala, da
bo sodnija začela tudi proti Lenardu
postopati in zdelo se mu je, da Le¬
nard ne more uteči svoji usodi. Kdor
ima toliko na vesti se ne reši več.

»Ali naj vse naznanim policij¬
skemu ravnatelju in mu izročim ta
pisma?« tako se je vpraševal Mihael.
Pamet mu je velevala, naj tako sto¬
ri, srce pa mu je govorilo, da ne —
zaradi Renate ne.

Renata in Lenard! Spominjal
še je Mihael, kako se je Lenard pri¬
zadeval, da bi si pridobil Renato in
spominjal se je tudi, da ga je ta  člo¬
vek poskusil dvakrat zavratno umo¬
riti ter v tretje najel razbojnike, da
bi ga ubili.

»Mrčes je ta človek, ki zasluži
vešala, ali da prihranim Renati žalost
in razburjenje in da ji dokažem, da

204

sem po svojem značaju vreden njene
ljubezni, storim to, kar bi Renata
storila na mojem mestu.«

Vzel je pisma in vzlic pozni uri
je šel iskat Lenarda Benaljo na nje¬
gov dom. V pritličju dotične hiše je
bila znana krčma, v kateri so bili še
veseli gostje, vsled česar so bila vra¬
ta še odprta. Ne da bi ga bil kdo opa¬
zil, je prišel Mihael v prvo nad¬
stropje, kjer je iztaknil žensko, ki ga
je po dolgem obotavljanju peljala v
Lenardovo sobo.

Kakor da je bila oplenjena, ta¬
ko je izgledala ta soba. Lenarda je
revščina silila prodajati pohištvo ko¬
mad za komadom. Ker mu celo go¬
stilničar v hiši brez plačila že niče¬
sar ni hotel več dati. V sobi je bila
samo miza in revna postelja, na ka¬
teri je Ležal Lenard.

Plaho je Lenard dvignil • glavo,
ko je Mihael vstopil v sobo in v
skrajnem iznenadenju je zaklical:

»Vi — vi — kaj hočete od mene
— tako pozno ponoči.«

»Ne prihajam kot sovražnik« je
rekel Mihael resno, in nekako sloves¬
no. Nimam sicer nobenega vzroka,
da bi vam bil prijatelj, tudi kot člo¬
vek ne morem imeti z vami usmilje¬
nja . . .«

»Kaj torej hočete od mene?« se
je razlutil Lenard. »Jaz ne potrebu-

205

jem ne vašega prijateljstva, ne vaše¬
ga usmiljenja.«

»Ne ponujani vam ne enega, ne
drugega«, je ostro in zaničljivo odgo¬
voril Mihael. »Tega vi sploh vredni
niste. A ker nosite tisto ime, kakor
baronica Renata, zato sem vas pri¬
šel svarit.«

»Mene svarit?« se je porogljivo
zasmejal Lenard. »Ali se mar bojite,
da vas Renata le ne bo vzela?«

»Molčite in ne izgovorite imena
baronice Renate« je ukazal Mihael.
»Ni me volja vas poslušati. Vem, da
ravnam v smislu baronice Renate,
če vas opozorim na nevarnost, ki vam
preti. Samo zaradi Renate, samo ker
nosite njeno ime, samo ker ste ž njo
v svaštvu vam povem dvoje. Eno je,
da je sodnija iz izpovedi ujetih ro¬
kovnjačev in njih žensk prišla do
spoznanja, da ste vi sami razbojnik
in rokovnjač . . .«

Lenard je planil pokonci. S ši¬
roko odprtimi očmi je v groznem
strahu gledal Mihaela. Poskušal je
nekaj govoriti, a ni spravil nobene
besede čez ustni; samo zadušeno gr¬
granje se je čulo.

»Dalje je bil danes zvečer pri
meni človek, ki mi je podal različ¬
na vaša pisma. Prepise imam tu.
Iz teh pisem sem spoznal, da ste na¬
jeli rokovnjače, naj odpeljejo baro-

206

nico Renato in naj umore mene in
naj umore pokojnega vašega strica;
spoznal sem iz teh pisem, da ste tudi
rokovnjače, svoje zveste zaveznike
izdali ui jih hoteli spraviti na zaslu¬
žena vešala; izvedel sem, kako ste
učili svojo sestro. Izkratka, znano mi
je vse. — Tu imate prepise teh
pisem.«

Zaničljivo je vrgel Mihael ta
pisma Lenardu na posteljo.

»Jaz teh pisem ne rabim« je na¬
daljeval. »Jaz vas ne bom naznanil
oblasti, svarim vas le — storite kar
hočete. To pa vam še povem: Tisti
človek, ki mi je ta pisma prinesel,
mi je odhajaje zaklical: pozdravite
barona Lenarda in recite mu, da ga
bom preganjal in mučil, dokler bo
živ. Bil je to vaš nekdanji pajdaš
Rdeči Jakob.«

Mihael je umolknil. Naglo je
presekal svoj govor, kakor da mu je
od razburjenja zmanjkalo sape.

Lenard je ležal na postelji kakor
bi bi] mrtev. Kakor udarci po glavi
so ga zadela Mihaelova očitanja. Spo¬
znal je strašno nevarnost, v kateri
je bil in nič ni dvomil, da je vse iz¬
gubljeno, ko bi tudi utekel oblasti,
kaj naj bi bilo ž njim?

V enem samem trenotku se je
tega natančno zavedel in v istem tre-
notku je tudi že storil svoj sklep.

207

Nepremično je ležal na svoji postelji
kot bi bil brez moči in zavesti, le svo¬
je temne razbojniške poglede pa upi¬
ral v Mihaela, kakor divja zver pred-
no napade svoj plen.

Mihael se je molče obrnil od Le-
narda. V onem hipu, ko je Mihael
pokazal Lenardu hrbet, ter stegnil
roko po svojem na mizi ležečem klo¬
buku, je Lenard izpod vzglavja na¬
glo potegnil napet samokres, pome¬
ril in ustrelil.

Mihael se je zganil, je bolestno
zaječal, dvignil roki in v hrbet za¬
det padel na obraz.

Lenard je planil iz postelje. Za¬
klenil je vrata in vzel iz miznice
drug samokres.

Strel v tihi noči je spravil po-
koncu vso hišo in vso okolico, Vse je
drvelo proti Lenardovemu stanova¬
nju. Ko so našli ljudje vrata zakle¬
njena so začeli klicati in trkati.

Lenard je napel samokres Mir¬
no, smehljaje ga je ogledal, če je
ves v redu, potem se je vsedel na rob
svoje postelje.

»Le trkajte« je mrmral posmeh¬
ljivo, »le vpite! Predno odprete vra¬
ta bo poteklo še nekaj trenotkov.«

Bil je zdaj popolnoma miren in
smehljaj z njegovih usten ni izginil.

»Cez nekaj trenotkov bo vse
končano — to bodo gledali, če najde-

208

jo te papirje. Naj jih le bero. Jaz
se jim bodem smejal iz pekla, samo
da sem tega-le spravil s sveta.«

Sunil je Mihaela z nogo. Na vra¬
tih se je culo, da je udarilo kladivo
na nastavljeno zagozdo.

Lenard je z mirno roko nastavil
samokres na čelo.

Ena — dve — tri — je štel po¬
rogljivo in sprožil prav tedaj, ko so
vrata odletela in so se ljudje vsuli v
sobo.

* ♦

*

Minulo je več tednov. Po dol¬
gem boju s smrtjo je krepka narava
Mihaelova vender zmagala. Lenar-
dova kroglja je zadela Mihaela v hr¬
bet in ga prestrelila.

V poltemni sobi je ležal Mihael,
samo še senca nekdanjega junaka.
Bled in upadel je bil njegov obraz in
drobne in suhe so postale njegove
roke. Toda njegov pogled je že zopet
imel nekdanjo toploto, ki je tako
omamljivo uplivala na baronico
Renato.

Sam je ležal Mihael v svoji sobi.
Njegov oče, ki se vse noči ni maknil
od njegove postelje mu je bil šele ta
dan povedal, kako je končal Lenard
Benalja in Mihael je povedal očetu,
kako je dobil pri Lenardu najdene

209

14

spise in kaj ga je napotilo, da jih je
nesel še ponoči Lenardu na stano¬
vanje.

Zdaj se je stari Kržinar mudil v
salonu, kjer se je vsako popoldne kar
gnetlo gospodov in dam, ki so hodili
vpraševat, kako se Mihaelu godi in ki
so šele danes iz ust Mihaelovega
očeta izvedeli, kako je prišel Mihael
v Lenardovo stanovanje, česar si
prej nihče ni znal raztolmačiti.

Z zaprtimi očmi je ležal Mihael
na svoji postelji; misli njegove so bi¬
le daleč doli na Dolenjskem . . . Nič
ni slišal, da so se odprla stranska
vrata in da je previdno stopila v sobo
črno oblečena dama ter se tiho bli¬
žala njegovi postelji.

Lahni šum ženskega krila je Mi¬
haela prebudil. Pogledal je — strme
so se odprle njegove oči — odprl je
usta, da bi nekaj rekel — a že se je
Renata nagnila nanj, in mu s polju¬
bom zaprla usta.


*

I

NARODNO IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000476285

I