963 KRONIKA KRATKOTRAJNO KOT TRAJNO Romunski literarni časopis AMFI-:vnost TEATRU je v eni svojih zadnjih Številk v rubriki EVENIMOND (dogodek) objavil pod naslovom Efemerul ca durabil (kratkotrajno kot trajno) krajšo recenzijo dveh slovenskih knjig, ki sta se v zadnjem času pojavili na romunskem knjižnem trgu. KRATKOTRAJNO KOT TRAJNO Pri nas slabo poznamo poezijo jugoslovanskih narodov. V zadnjih letih so predvsem naše literarne revije posvečale več pozornosti jugoslovanskemu pesniškemu pojavu, vendar v prvi vrsti makedonski liriki. To je razumljivo zaradi Struge, saj se je vsakoletni festival živo zapisal v srca naših pisateljev. V Strugi je prejel visoko odličje Nichita Stanescu, ki je bil velik prijatelj njihove dežele, in obletnica njegove smrti je bila v Makedoniji za tega pesnika pesnikov neke vrste žalni dan. Znano je, kakšnega pomena je osebno prijateljstvo za medsebojno spoznavanje literature. Vaško Popa in Miodrag Pavlovič nista samo ugledna srbska pesnika, temveč sta tudi priljubljena prijatelja romunskih pisateljev. Ni čudno, da se pri nas počutita kakor doma. Tak je tudi Petre Cirdu, ta subtilni pesnik in novinar, znan zlasti po svojih radijskih oddajah o kulturi v Novem Sadu. Cirdu je nekaj let študiral v Romuniji zgodovino umetnosti, zato odlično pozna našo literaturo in naše duhovno življenje. Prevajanje mu ni samo preprosto prenašanje teksta v drug jezik, temveč si v prevodu pri-prizadeva podati nespremenjen način in moč pesniškega mišljenja . .. Antologija Efemera mea vesnicie — Moja kratka večnost — objavljena v založbi Univers, je nova vez med romunskimi bralci in zanimivo liriko pesnikov v Sloveniji; doslej smo dobili v posebni zbirki samo pesmi Srečka Kosovela v prevodu Rada Carnecija. Upoštevanja vreden je kulturni potencial majhne slovenske republike. V antologiji, ki jo je pripravil Petre Cirdu, je zbranih dvanajst pesnikov, ki so vrhunski slovenski liriki v tem stoletju. Nemir, ki ga je bilo čutiti v evropski poeziji v zadnjih osmih desetletjih, ni mogel mimo Slovenije. V Kosovelovih pesmih najdemo tragični lirizem, izvirajoč iz ekspresionizma; za Kocbekov pesniški postopek je značilna konkretizacija objektivnosti ter neposreden stik z vsakdanjimi situacijami, kar velja tudi za pesmi Mateja Bora. Jože Udovič in Franci Zagorič-nik negujeta zlagano romantiko ob zavračanju pesniških tipov, medtem ko Ivan Minatti skuša z blago preprostostjo odgovoriti na velika vprašanja bivanja. Iz te drobne antologije nam je najbolj znan pesnik Ciril Zlobec, pre-vajan v različne evropske jezike, lirik, ki ga vznemirja ideja o kratkotrajnosti in minljivosti vsega. Naslov pesniške zbirke je v resnici naslov njegove pesmi, sijajne v svoji elementarni goloti. Pri nekaterih pesnikih iz te antologije preseneča ton dialoga, nezadrzane izpovednosti, včasih s prizvokom veselega sarkazma (Lojze Krakar), šaljivega prozaizma {Tone Pavček), kjer manjkajo ironični toni, medtem ko Gregor Strniša kultivira lirizem, dobro zasidran v klasicističnih formalnih tradicijah z diskretnim sprejemanjem in razodevanjem čustev. Pri slovenskih pesnikih, ki so se uveljavili v zadnjih treh ali štirih desetletjih, je treba orne- 964 niti vitalnost notacije, poetični diskurs, ki si prizadeva, da bi se preoblikoval v nenehno zapisovanje misli in občutij. Tak je primer Nika Grafenauerja, pesnika subtilnega intelekta in z močno poudarjeno liriko. Plod nadaljnjega zanimanja naših založb za slovensko literaturo je najnovejša zbirka poezije Jetnik telesa (Prizonier al corpului) Cirila Zlobca. Prevajalca Zlobčeve poezije sta $tefan Augustin Doinas in Petre Cirdu; prvi je tudi napisal predgovor, drugi pa sklepno besedo. Imeni prevajalcev jamčita, da je slovenski tekst kar najbolje prepesnjen v naš jezik. Zlobec je zanimiv literarni pojav tudi zato, ker z enako lahkoto piše v slovenskem in italijanskem jeziku. Rodil se je na meji dveh jezikov, v bližini Trsta, in je tipičen predstavnik tistega srednjeevropskega intelekta, kjer se zlivajo kulture in kjer se le-te soočajo s človeškimi dramami, porojenimi iz druge svetovne vojne. Ciril Zlobec ima partizansko preteklost; bil je aktivni član osvobodilne fronte, kar je tudi odločilno vplivalo na njegovo kulturno orientacijo. Na to dejstvo opozarja tudi §t. Augustin Doinas, ko poudarja pomen »eksistencialne dediščine« v »besedni avanturi«, estetski prečiščenosti novejše Zlobčeve ustvarjalnosti po prejšnji veliko močnejši stihijnosti. Debitiral je leta 1953 v zbirki Pesmi Grigore Arbore štirih skupaj s Kovičem, Menartom in Pavčkom, ko je njegova pesem stala pod znamenjem močnega zapisovanja, nato pa je šla skozi destilacijo, ki ne zavrača stika z živo dinamiko resničnosti. Konkretno življenje je tudi zdaj temelj, na katerem gradi svojo linearno refleksijo. Njegova včasih raz-orožujoče preprosta govorica zgošča izkušnjo mišljenja, ki odstranjuje dramo hromečega dvoma. Ne da bi bila to poezija čustvenega zanosa, je Zlob-čeva lirika izrazito vzpodbujajoča. Simbol plodnosti mu je vinska trta, ki s svojim sokom prenika skozi »našo dolgo zimo«. Lahno pripovedno čustvovanje privlači bralca, da raziskuje pomene drobnih dejstev ali vsakdanjih podob. A pisanje je odločno, saj piše avtor, ki ve, da je eden izmed temeljev življenja zajet v njegovi preprostosti. Naravno in plaho zdaj ta pesnik poje v zrelosti, ki stremi k modrosti, vzvišeno in telesno ljubezen kot o resnični izpolnitvi svojega jaza. Odsotnost grozljivih videnj, blodnih obsedenosti je v Zlobčevi poeziji znamenje pravice do svobodne izbire mučnih vprašanj, ta pa izhajajo od drobnih »tekočih problemov«, ki jih poudarja v vprašanjih s pomenom onkraj vsake retorike. Štefan Augustin Doinas in Petre Ctrdu sta znala dati čisti zven temu nesofističnemu glasu. Grigore Arbore