Pred nami je praznik mladih -dan mladosti. Že drugič ga bomo praznovali brez svojega vzornika, tovariša Tita. Njega, ki je vedno našel čas za vse mlade, za ciciba-ne, pionirje in mladince, ni več med nami, ostale pa so nam njego-ve ideje, njegove misli in želje po svobodni Jugoslaviji in miroljub-nem sožitju med narodi sveta. Mladi ne bomo nikoli pozabili nje-govih nasvetov, sledili bomo poti, ki jo je Tito začrtal s svojim delom in življeniem. To smo mu nešteto-krat obljubili še, ko je prihajal med nas, pa tudi na zadnjo pot ga je pospremila naša prisega:
»Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo.«
To je obljuba, ki nas zavezuje in vzpodbuja obenem. Zato bodo pe-tindvajsetega maja spet vihrale za-stave, ne samo v znak veselja, razi-granosti in brezskrbnosti, ampak tudi v znak odločnosti, da bomo vsi prispevali k enotni in trdni Ju-goslaviji. Ohranili in krepili bomo vez med bratskimi narodi na te-melju enakopravnosti in medse-bojnega zaupanja. Mladi moramo dokazati vsem političnim špeku-lantom, da z nami ne morejo mani-pulirati in nas vključevati v svoje načrte za morebitno razbijanje ju-goslovanske skupnosti.
Nedvoumno moramo pokazati, da smo trdno odločeni braniti do-movino in njeno ureditev takšno, kot je. To niso le becede, če bo treba, jih bomo podkrepili tudi z dejanji!
V teh dneh mi spomin pogosto uhaja v trenutke, ko sem sam ob-čutil, da nisem le Slovenec, am-pak da pripadam veliki družini ju-goslovanskih narodov, sem Jugo-slovan. Pravim »občutil«, saj sem to razumsko sprejel že prej, nisem pa tega jasno čutil v sebi.
Prvi dogodek, ki mi je s tem v zvezi ostal v spominu, sega neka-ko v deseto leto mojega življenja. S starši sem potoval po Jugoslavi-ji. Spali smo v šotoru in nekega jutra me je v bližini Olova v Bosni zbudil starejši možak, ki je ob sončnem vzhodu pokukal v šotor. Seveda sem bil preplašen, ampak kmalu se je izkazalo, da je mož le prišel s »šilcem ljute pozdravit brate Slovence«, ki so se utaborili na njegovem travniku. Tedaj sem prvič začutil neko povezavo med narodi Jugoslavije.
Čez nekaj let sem imel prilož-nost sodelovati na zboru pionirjev iz vseh republik v Titovem Užicu, kjer smo ustanovili »Pionirski odred bratstva in enotnosti«. Vse Užice in njegova okolica sta pove-zana z imenom in delom našega Tita. Ko smo pred njegovim spo-menikom stali mirno, se mi je zde-lo, da nas gleda in se veseli svojih pionirjev, ki mu obljubljajo, da bodo skupaj z roko v roki sledili njegovemu zgledu na poti v še lep-ši jutri.
Tretja slika v mojem spominu mi pričara večer na otoku Mljetu, kjer smo bili na maturantskem izletu. V medli svetlobi zvezd se je med šumenjem borovcev mešalo le oglašanje škržatov. Vetrič je kdaj pa kdaj od nekod prinesel zvok kitare in tihega petja. Šel sem za zvokom in kmalu sem za-gledal skupino dvajsetih mladih, ki so sedeli v krogu in prepevali.
Odločno po Titovi poti
Ko so opazili, da jih gledam, so me brž povabili medse: »Pridi, prija-telj in zapoj z nami!« Začudilo me je: rekli so mi »prijatelj«, pa se vendar ne poznamo. Še nikoli se nismo videli in že so me vzeli za svojega. Obotavljaje sem pristopil in bilo mi je malce nerodno pred tolikšno odprtostjo in neposre-dnostjo. Vendar je začetna nelago-dnost hitro skopnela in že smo bili v pogovoru. Izkazalo se je, da so zbrani iz vseh koncev Jugoslavije in da so se tudi prvič srečali šele na otoku. Pa vendar so bili kot velika družina in od tedaj sem bil v njej tudi jaz. Brez velikih besed, brez donečih parol sem nekje glo-boko v sebi začutil tisto pristno povezanost vseh, ki smo ob veče-rih sedli skupaj in kramljali ob pe-smi in požirku. In bilo mi je kot da vsakdo izmed nas predstavlja svoj narod in v njegovem imenu poje pesem o ponosni in srečni Jugo-slaviji. Občutke, ki te navdajajo v takih trenutkih, je težko preliti na papir. Težko je opisati nekaj, kar bi vsakdo izmed nas moral začuti-ti. Prepričan pa sem, da prav vsak brigadir razume moje občutke. Mladinske delovne akcije namreč
predstavljajo kovačnico bratstva, čuta za skupnost in solidarnost, ki marsikomu olajša življenje. Škri-panje samokolnic, brigadirski ho-ruk in pesem ob ognju v marsika-tero odročno področje prinesejo iskro življenja, ki znova obudi po-jemajoče moči. Akcija pa tudi vsa-kemu brigadirju pomeni ztnago. Pomeni spoznavanje, delo, zabavo in še mnogo drugega. Marsikomu se v brigadi odpre povsem druga-čen pogled na svet in življenje. Za-to se vsak, kdor je enkrat sodelo-val na dobro organizirani akciji, vedno rad vrača vanjo. Dokler bo-mo mladi uspeli razvijati brigade, bo tudi zavest o povezanosti naših narodov vse močnejša.
Vsi se seveda ne morejo udeleži-ti akcij. Kljub temu pa mora vsak izmed nas prispevati svoj delež k trdnosti naše domovine. Najlaže to storimo na delovnem mestu, v šoli, za strojem, na polju, za pro-dajnim pultom ali za projektant-sko mizo. Zavedati se moramo, da interesi mladine niso nič drugačni od interesa vseh delovnih ljudi. Pogosto se mladi pritožujemo nad pomanjkanjem delovnih mest, pri
tem pa pozabljamo, da bomo nova delovna mesta pridobili predvsem z boljšim delom že zaposlenih. Mladinska organizacija bi se mo-rala bolj zavzeti tudi na tem po-dročju. Često govorimo, da je le manjši del mladincev aktiven, pri tem pa mislimo na udeležbo na sestankih, predavanjih ali šport-nih prireditvah. Ali ni dosti več vredno, če bomo uspeli aktivirati mladince, da na svojem delovnem področju storijo več kot do sedaj?
Tako se nam ne bo več dogajalo, da bi pridelki ostajali na njivah in da bi naša podjetja zaradi nesoli-dnih izdelkov ne mogla konkuri-rali na tujih tržiščih. Taka aktiv-nost je tudi neposredno merljiva, sestankovanje pa ne!
Spet in spet pa se moramo zave-dati, da je za kakovostno delo po-membno znanje. To je pogosto več vredno, kot vsako še tako izpopol-njeno orodje. Z orodjem si brez znanja ne moremo kaj prida po-magati, z znanjem pa si, nasprot-no, lahko naredimo orodje. Tudi za nas velja azijski pregovor, ki pravi: »Če daš lačnemu ribo, ga nahraniš enkrat. Če pa ga naučiš ribariti, ne bo nikoli lačen.«
Mladinska organizacija se je pred kratkim zelo angažirala, ko je bilo treba študentom in dijakom dvigniti štipendije na raven, ki za-gotavlja socialno varnost. S tem pa nismo še nič storili za odgovor-nejše opravljanje študijskih ob-veznosti. Vse preveč je med nami takih, ki študirajo zato, da bodo prišli do diplome, ne pa zaradi pri-dobivanja znanja. Na žalost je to še marsikje mogoče. Pri tem pa se ne zavedamo, da gredo na ta način v nič težki milijoni, ki bi še kako prav prišli na primer za razisko-valno dejavnost. Dokler bomo po deležu narodnega dohodka, ki ga dajemo za raziskave, capljali daleč za razvitimi državami, toliko časa bo tudi trajala naša tehnološka odvisnost od njih. Torej moramo mladi več pozornosti posvetiti kvaliteti študija. Tudi usmerieno izobraževanje ima namen skrajša-ti čas, v katerem je posameznik sposoben samostojno opravljati delovne naloge. Kot vsako novost, tudi nov sistem izobraževanja spremljajo dvomi in pomisleki v njegovo koristnost. Nihče ne trdi, da je nov sistem idealen in prepri-čan sem, da se bodo kaj kmalu pokazale njegove slabosti. Naloga vseh nas, tako starejših kot mla-dih, pa je, da skušamo slabosti čimbolj prožno in čimprej odpra-viti. S tem bomo preprečili, da bi cele generacije mladih trpele zara-di naše togosti in neprilagodljivo-sti.
Seveda mladi na svoji koži ob-čutimo vse probleme, ki jih prina-ša življenje: padanje življenjske ravni, nezaposelnost, pomanjka-nje stanovanj in objektov družbe-nega standarda. Vendar ne misli-mo dogodkov prepuščati usodi, češ »saj nič ne moremo«. Trdno smo odločeni, da si bomo prizade-vali za odpravo slabosti in za še boljšo prihodnost, v katero nam je začrtal pot na učitelj Tito. Zato sem prepričan, da vsakdo izmed nas kljub občasni črnogledosti lahko pritegne Kajuhu, ki je v tež-kih vojnih časih zapisal, da »je sre-ča biti mlad, biti mlad in poln nad!«
Brane Huč