Samanta Hadžič Žavski: Serijski morilec



© Za besedilo: Samanta Hadžič Žavski

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.





Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=304838144

ISBN 978-961-7056-42-6 (epub)





Samanta Hadžič Žavski





Serijski morilec





Jedla bova ribe




Na televizorju so se vrtele reklame. Po navadi sem takrat zrla v ekran in si v glavi ustvarjala njihove boljše različice. To je bilo nekaj, kar sem zelo rada počela v prostem času. Tega sem imela načeloma kar veliko, delala namreč nisem oziroma, če bi se bolje izrazila, nisem hodila v službo. Sem pa morala vedno vstati, še preden se je zbudil on, in mu skuhati kavo in pripraviti tisto, kar je označil za zajtrk prvakov. Prvak pa tak! Najprej sem olupila pomarančo in jabolko, ju narezala in vrgla v mešalnik. Nato sem dodala nekaj koščkov ananasa, nekaj malin in borovnic, suhe brusnice in na koncu vsega sem morala olupiti banano ter ob tem zadrževala sapo, saj se mi banane gnusijo do amena. Vsi vemo, da so banane dobre samo za opice. Če bolje pomislim, bo v tem primeru res. Banane je želel v svojem smutiju samo polovico, in to najverjetneje samo zato, da se je meni vsakič, ko sem odprla hladilnik, druga polovica banane smejala v obraz in me silila k bruhanju. Preden sem dolila dva decilitra jabolčnega soka in dva decilitra vode, sem naredila še jajčno omleto s slanino in sirom. To je moralo biti do minute natančno. Vstajal je ob šestih. Zjutraj nisva veliko komunicirala, odgovorila sem mu le, če me je kaj vprašal. Medtem ko je jedel omleto, sem do konca naredila smuti, tekla po časopis in mu ga prinesla ravno, ko je popil do konca, da ga je vzel s seboj v kopalnico. Iz kopalnice je prišel točno čez petnajst min. Takrat ga je v spalnici že čakala sveže zlikana obleka, in preden je pograbil aktovko, sem mu zavezala kravato, mu stisnila suh poljub na lica in tako so bile moje jutranje naloge opravljene.

Tudi današnji dan ni bil izjema. Po njegovem odhodu sem tudi sebi pripravila zajtrk, kolesarila na sobnem kolesu, ki mi ga je podaril malo po tem, ko mi je namignil, da sem se v zadnjem letu zredila vsaj pet kilogramov in da me težko še gleda tako, pospravila kopalnico, posesala, obrisala prah, pobrisala tla, oprala oblačila in odšla peš v ribarnico na drugem koncu mesta, saj se mu zdi, da ne potrebujeva avta in, zopet, da mi pri mojih sto sedemdesetih centimetrih in šestdesetih kilogramih malo hoje ne škodi, mogoče mi bo kdaj kupil celo pravo kolo, ampak tako ali tako moram za nekaj zapravljati čas, že tako ga imam preveč. Ko sem odhajala iz ribarnice, me je klicala sestra z novico o mamini smrti. Ustavila sem se sredi parka in sedla.

»Nataša, si v redu?« je vprašala Ana.

»Sem,« sem odvrnila.

»Te kasneje pokličem, da se dogovorimo še o ostalih zadevah.«

Sestra me je nazadnje klicala pred petimi, šestimi leti. Druge sestre nisem videla že zadnjih dvanajst let. Z bratom se slišiva enkrat letno. A mama, mama se je z nami vsemi redno slišala in nas obveščala, ko so se pri katerem izmed nas zgodili kakšni pomembni trenutki, in nas vedno znova pozivala, naj ohranjamo stike in naj se imamo radi. To pa preprosto ni šlo. Pri mami sem bila nazadnje, preden je zbolela. Zadnje mesece sem si vedno govorila, saj bom šla, saj bom šla, in tudi on je vedno rekel, saj ni nič tako resnega z njo, bova šla naslednji mesec, ko bo čas, veš, da veliko delam in da skrbim za to, da imaš ti kje živeti, in da imam rad svojo rutino in da nimam časa še za to. Da bi šla sama, me ni pustil, in ko me je končno nekega dne prijelo, da bi sedla na vlak, me je ravno v tistem trenutku, ko sem stala na postaji, da kupim karto, poklical in mi naložil dodatno delo, kot bi slutil mojo namero.

Zrla sem v odsev reke sredi mesta in popolnoma pozabila na čas. Zatopila sem se v misli, po licih so mi tekle solze, želela sem, da bi lahko vse spremenila, da bi lahko še enkrat videla mamo, da bi ji lahko povedala, da se mi ne godi tako fino, kot vedno zatrjujem, da pa sicer tudi ne tako slabo, ženske so tudi v težjih položajih, pa vendar, da bi ji lahko povedala. Da bi po petnajstih letih nesrečnega življenja z njim končno rekla, da mi je žal, da je nisem poslušala, in da mi je žal, da je nisem večkrat obiskala, odkar sem odšla od doma. Po očitno dvournem sedenju ob reki sem se predramila iz transa. Prestrašeno sem pogledala na uro in ugotovila, da bo doma pred menoj. Zgrabila me je panika. Pričela sem teči, vedela sem, da imam še vsaj petnajst minut, čeprav teka, on pa bo doma čez pet minut. Tekla sem, kolikor so me nesle noge, nato pa sem se spomnila, da mi je rekel, naj kupim tudi česen in por, in zavila še v trgovino. Domov sem prisopihala v rekordnih devetnajstih minutah. Strahoma sem odprla vrata in vstopila. Slišala sem njegovo premikanje v kuhinji.

»Oprosti, popolnoma sem pozabila na čas ...« mi je uspelo izdaviti, dokler ni vame priletela prva klofuta.

»Ničesar! Popolnoma ničesar nisi naredila danes! Okna niso pomita in ti veš, da je četrtek dan za pomivanje oken! Da si drzneš priti domov za menoj in da nisi skuhala niti kosila, pa je višek!«

Še enkrat me je udaril. Tokrat s pestjo, po glavi. Obraz se mu je obarval vijolično. Želela sem odpreti usta, da mu razložim, da mi je umrla mama in da nisem zanalašč pozabila na čas, a je vame priletela rezalna deska. Padla sem, z mano pa so iz vrečke padle tudi ribe in z žalostnimi izbuljenimi očmi spremljale dogajanje. Pljunil je name.

»Grem. Grem ven jest, drugače bom znorel! Vse, kar počnem, delam samo zate in za to, da lahko ti svojo leno debelo rit cele dneve vlačiš po kavču! Da ti v celem dnevu ne uspe skuhati kosila, pa je neverjetno.« Požrl je slino.

»Ko pridem, naj bo vse urejeno in večerja naj bo pripravljena.

Jedla bova ribe in seveda ne teh. Po nove boš šla. Uredi se, da ne boš taka hodila okoli.«

Ko je odšel, sem vstala in šla proti vratom. Iz rane na glavi mi je kapljala kri. Zgrabila sem njegovo jakno in vanjo obrisala svoj obraz. Odšla sem v vrtno trgovino na konec ulice. Ljudje so me z zgražanjem opazovali. V trgovini sem kupila sekiro, čeprav mi jo je prodajalec le nerad in s strahom prodal, a ni imel druge izbire, ko sem mu pod nos pomolila petdesetaka. Na poti domov sem se ustavila še v trafiki in si kupila cigarete. Ko sem prispela, sem sedla v dnevno sobo, prižgala televizor in prvo cigareto, pepel pa otresla po sobi.

Na televizorju so se vrtele reklame. Po navadi sem takrat zrla v ekran in si v glavi ustvarjala njihove boljše različice. To je bilo nekaj, kar sem zelo rada počela v prostem času. Vendar ne tokrat. Tokrat sem gledala proti vratom in čakala. Kako že temu pravijo? Aha ... počil mi je film.





Dober tim




»Pa pa papapapapapa!«

Šlo mi je vedno bolj na živce in bila sem malo pred tem, da ga udarim. Včasih je bilo nevzdržno. Najprej sem čutila bes do vseh, ki so naju s pomilovanjem opazovali, kadar sva hodila po mestu, nato sem ta bes usmerila vanj, češ, zakaj se nisi rodil normalen, takoj za tem pa še vase, zakaj nisem boljša mama. Udaril se je po glavi.

»Nehaj!« sem zakričala.

Pogledal me je in se nasmehnil, z eno roko prijel desno, z drugo levo stran ovratnika in začel vleči majico narazen. Raztrgal jih je že vsaj dvajset. Prijela sem ga za roke in ga z vso silo držala na miru. Najprej se je nekaj časa skušal upirati, nato me je pljunil, na koncu pa omagal, se ulegel na kavč in zadremal. Zdi se mi, da je najhuje takrat, ko je zaspan. Ali lačen. In enkrat na mesec pride teden, ko postane totalno nemogoč. Če dobro premislim, je prava ženska. Nasmehnem se svoji neumni šali in ga pokrijem z deko. Grem na balkon in prižgem cigareto. Utrujena sem. Stavbe na drugi strani ceste se začnejo zibati. Primem se za rob balkonske ograje, da se spravim malo k sebi. Nisem tiste vrste utrujena, ko bi morala zaspati za eno uro in bi bilo potem vse spet v redu, utrujena sem tako, da bi morala najmanj zamenjati življenje. Grem v kopalnico. Morala bi skočiti v trgovino po toaletni papir, a imam zvezane roke vedno, kadar spi. Skrbi me, da bi se zbudil, postal paničen in naredil kakšno bedarijo.

Včasih se mi zdi, da je še kako pameten. Jasno mu je, kaj sme in česa ne. Seveda mu je bolj všeč to drugo. Najhuje od vsega pa je, kako me, medtem ko počne kaj, česar ne bi smel, pogleda in se smeji. Takrat ga dobesedno mrzim. Vem, grozno je, da to pride iz ust katerekoli matere, a resnično ga sovražim v takih trenutkih. Kaj naj, tudi jaz sem bitje s čustvi.

Prej, prvih nekaj let, sem prebila cele dneve razmišljajoč, kaj sem storila narobe, da sem zaslužila takšnega otroka. Najhuje mi je, kadar se najde kdo, ki ga nima in pametuje, da je tak otrok pravo bogastvo za starše. Bogastvo, ja. Bi te rada videla. Najprej smo predvidevali, da je dete gluho, saj se ni odzivalo na naše klice. Prav tako zelo dolgo ni spregovoril. Ko pa se je z majhno ročico prvič z vso silo udaril v glavo, mi je postalo jasno. Najprej sem z njim ravnala izredno potrpežljivo in razumevajoče, kot bi imela upanje, da lepše, kot bom z njim ravnala, bolj normalen bo postajal. Imela sem ga najraje na svetu. Tako kot njegovega očeta. Ki naju je zapustil kmalu po otrokovem petem rojstnem dnevu, z besedami: »Ne zdržim več.« Super, jaz pa seveda moram zdržati. Saj sem ga jaz spravila na ta svet, in ne midva. Nočem biti ena izmed tistih, ki govorijo, kako so vsi moški enaki ali da je njim lažje kot ženskam ... ampak prisežem, da jim je! Nekega dne si na obraz nadenejo masko žrtve, pridejo ponižno, s pogledom usmerjenim v tla, in rečejo: »Ne zdržim več!« in taaadaaa, problem rešen. Kmalu za tem izginejo, pridejo pogledat otroka dvakrat letno, mu nosijo velika darila in ga peljejo na velike kraje, da izpadejo veliki heroji. Vmes si poiščejo še neko mlado frajlico, ki jim manj kot v letu rodi normalnega ...

Ah, brez zveze. Sedem v svoj bralni kotiček, kamor se zavlečem, ko imam še tistega nekaj malo časa zase. Preberem štiri strani iz knjige Dahlovih Zbranih kratkih zgodb, ki mi jo je podaril bivši mož, ko se prebudi.

»AAA-HAAA. AAAA-HAAA,« kriči in se ziba. Včasih, ko se mi preprosto zmeša, začnem ponavljati za njim in kričim na vse pretege, dokler se ne zlomim in zajokam. Sosedi naju nimajo najraje, a so vsi preveč vljudni in navidezno moralno korektni, da bi nama kaj rekli.

»Pridi, greva v trgovino,« rečem in oblečem jakno, najprej sebi, nato njemu. Medtem ko mu vežem čevlje, začne tleskati z jezikom in govoriti:

»Lizka, lizka!«.

»Pa si bil danes dovolj priden, da jo zaslužiš?«

»Bom pliden, bom pliden!« reče.

»Nisem te vprašala, če boš, ampak, če si bil?«

Smrtno resno me gleda, s tistimi ogromnimi in iskrenimi zelenimi očmi, ki me tako spominjajo na oči njegovega očeta, in prikimava.

Ko prideva v trgovino, mi zvoni telefon. Zavzdihnem, ker vem, da je mama. Trgovina je že sama po sebi dovolj naporna, neprestano ga moram imeti na očeh, da kaj ne ušpiči, pogovori z mamo pa so še hujši od tega. Premetavam stvari po torbici levo, desno, gor in dol in komaj izvlečem telefon. Ni mama, Tadej je. Tresoče se dvignem telefon k ušesu:

»Ja, prosim?« želim delovati hladno.

»Zdravo, Tadej tu.« Vem, kdo si, pomislim.

»Motim?«

»Ja, v trgovini sva,« rečem.

»Dobro, bom poklical kasneje.«

»Ne, kar povej. Kaj pa je?« Za trenutek spustim slušalko, jo stisnem k prsim in zakričim: »Žiga, pusti to pri miru, si slišal?«

»Kaj pa počne?« slišim nasmešek na drugi strani.

»Kaj počne, kaj počne. To, kar počne zmeraj, ko sva v trgovini! Jemlje stvari v roke, jih želi pojesti, vreči na tla, dati v hlače, standard. No, povej, zakaj me kličeš?« zaslišim neko patetično upanje v svojem glasu.

Namenim se proti oddelku, nad katerim je zapisano Pripomočki za sanitarije. Pomislim, koliko šal bi se s Tadejem domislila desetletje nazaj, ko bi ga videla. Seveda je direktno pod napisom stojalo, na katerem visijo razne šolske potrebščine, med drugim škarje različnih velikosti. Zgleda, kot da je trgovka celotno stojalo vlekla po trgovini, da bi ga spravila do drugih šolskih potrebščin, potem pa so jo nekam poklicali. Pri škarjah bi naju že raztrgalo od smeha. Stopim do police s toaletnim papirjem in ga potisnem Žigi v roke. Pozibava se levo in desno in tleska z jezikom.

»Vem, da bo to zvenelo čudno. Z Ireno sva poklicala že vse mogoče ljudi, saj bi danes zvečer nujno potrebovala varstvo za tamalo. Če ne moreš, bom razumel. Ali če nočeš. Ampak, saj veš, tudi ona velikokrat pazi na Žigo in zdelo se mi je ...«

»Pripeljita jo.«

»Ti res ne bi bil problem?«

»Ah, daj no. Saj smo odrasli. Tako ali tako veš, da sem nonstop z Žigo, zakaj se ne bi skupaj igrali.«

»Hvala ti.« Zdi se mi, kot da po stotih letih začutim resnično navdušenje v njegovem glasu.

»Ni kaj, se vidimo!« rečem.

»Hvala, Sonja, res! Adijo.« Odložim slušalko in na tekoči trak položim liziko za Žigo. Najljubša mu je kokakola.

Ko prideva domov, grem peč palačinke. Oba jih obožujeva. Pojeva vsak tri debele palačinke, namazane z nutelo, nato se Žiga igra z neko kroglo, ki nama jo je priporočila zdravnica, in moram priznati, da ta stvar resnično deluje, saj ga venomer, ko jo prime v roke, povsem začara, jaz pa v miru berem naprej Dahlovo zgodbo. Všeč mi je njegov obešenjaški smisel za humor. Predvsem pa so mi všeč njegovi malo grozljivi, spektakularni in misteriozni konci. Včasih, še preden sem rodila, sem tudi jaz pisala takšne zgodbe. Ob sedmih zazvoni zvonec. Skozi vrata stopi Irena z Milo v rokah, Tadej jima sledi. Izmenjamo nekaj vljudnostnih fraz, nato se počasi odpravita, čeprav vidim v Ireninih očeh nekaj, kar bi lahko bilo nelagodje. Žiga takoj priteče do Mile in jo poboža. Neverjetno se mi zdi, kako jo ima rad in kako je nežen z njo. Ne dovolimo mu je nositi v rokah, se pa z njo brez težav igra. Mila je ravno v tistih mesecih, ko se zelo rada plazi po vseh mogočih mestih. Grem zapret balkonska vrata, saj bi lahko Mila padla preko ograje. Gledam jo in resnično sem jezna. Če bi mu jaz rodila tako malo punčko, bi bila verjetno še vedno skupaj in vse bi potekalo normalno. Po drugi strani se mi je tako že prej dozdevalo, da bi rad Tadej nekaj od Irene. Vedno je prišel domov in navdušeno razlagal o njihovih sestankih z neko partnersko firmo in kako tam obstaja neka gospodična, ki je neverjetno pametna in ima njihovi firmi ogromno za ponuditi. Njihovi firmi, ja, po moje tudi. Ženske imamo pač občutek za te stvari. In sedaj smo tukaj. Onadva se zabavata in živita popolno življenje, medtem ko sem jaz obsojena na večno ječo. Na televiziji je prizor iz nekega filma, kako punca joče ter kriči in si na obraz tišči blazino. Žiga prizor z zanimanjem opazuje. Grem v kuhinjo, da pomijem posodo. Na glas navijem radio in prepevam, medtem ko pomivam krožnike, s katerih sva z Žigo prej jedla palačinke. Če dobro pomislim, sva kar dober tim, Žiga in jaz. Iz sobe se začne oglašati otroški jok, pomešan s kričanjem. Za pomiti imam še samo štiri kozarce in ponvico od palačink. Sicer pa tudi pravijo, da ni dobro kar takoj skočiti, ko otrok zajoka. Jokanje potihne. Pomijem do konca in ugasnem radio. Ko zavijem proti dnevni sobi, zagledam svojega otroka, kako v rokah preplašeno drži blazino.





Stereotipi




Nasproti nje je sédel najbolj nenavaden moški, kar jih je v življenju videla. Navadno je čudaki niso zanimali ali ji pomenili nevarnosti, in če že kdo na tem svetu, je imela prav ona od vseh nas največ opravka z njimi. Ta se ji je zdel drugačen. Ko je sédel, ji je pogledal globoko v oči in se ji nasmehnil. Po telesu so se ji dvignile kocine in v vagonu je zavladalo čisto kafkovsko ozračje, polno vlage in sanjskih podob. V prostoru pa je v prvi vrsti nevzdržno zaudarjalo. Srce ji je bilo vedno hitreje in iz ne vem kakšnega razloga že, morda neke neumne, popolnoma nepotrebne naučene vljudnosti, ni upala vstati in iti sedet v drug kupe, saj jo je bilo strah, da bo moški posumil, da je odšla zaradi njegovega neprijetnega vonja. Iz minute v minuto je postajalo vse bolj nevzdržno, zato je na neki točki nos potisnila globoko v svoj šal, ki se do takrat še ni nalezel teh ogabnih vonjav. Kot da ni bila situacija sama po sebi že dovolj grozljiva, je v kupeju vanju pihala tista »vlakovska« nevzdržna toplota, ki je smrad samo še potencirala, po drugi strani pa ni mogla izbrisati srha, ki jo je ves ta čas spreletaval po vsem telesu. Sploh ni upala pogledati v njegovo smer. V vseh svojih letih, štela jih je nekaj preko štirideset, še ni videla strašnejšega človeka. Imel je temnejšo polt, črne, nazaj polizane lase, brazgotino na obrazu, črne oči in ogromne roke in noge. Zdelo se ji je zanimivo, ko je zagledala, kako na njem počiva star, oguljen brezrokavnik, ki jo je spomnil na edinega takega, ki ga je v življenju videla, očetovega. Ob eni izmed njegovih ogromnih okončin je počivala njegova velika potovalka, za katero je bila v tistem trenutku popolnoma prepričana, da v njej skriva truplo. Morda pa se takole vozi z neznankami na mednarodnih vlakih in jih nato s svojim neprijetnim vonjem omami, da padejo v globok spanec, nato pa jih ubije, razkosa in spravi v potovalko. Ko dobi novo žrtev, pa staro odvrže nekje ob progi.

Iz globokega razmišljanja, kako je sedaj najverjetneje ona tista naslednja, jo je predramil posrečen kondukter z južnjaškim naglasom:

»Kaj delaš tukaj, gospa? Glej, kak smrdi. Veliko je praznih vagonov tam naprej, pridi z mano, ti bom pokazal ...« Vmes pa je moškemu namenil še grd pogled, v smislu, stuširaj se kdaj, ne bo nič narobe.

Vstala je in šla za njim. Ha! Pa mu je le pobegnila, morilcu, in v njegovih očeh vseeno ostala prijazna. Ko je tako sedela v praznem kupeju, kjer se je dalo dihati, je razmišljala, koliko časa je pravzaprav preživela na vlaku v svojem življenju. Ogromno. Najslajše so ji tekle tiste ure, ko se je v zgodnjem otroštvu nekaj let vozila z očetom, ki je z bajalico iskal vodo. V očeh se ji je počasi začela odbijati svetloba, da se je skoraj dalo videti moker odsev praznih stolov nasproti, kot se vidijo odsevi prestolnic in milijonov luči v mogočnih rekah. Obrisala je prvo solzo. Ni mogla verjeti, da še vedno ne more pomisliti na očeta brez bridke boleče krivde, ki jo skozi leta vedno bolj požira. Nikoli si ne bo odpustila, da ni šla takrat z njim ... Takrat se je spomnila njegovega vonja. Na njegov vonj ni pomislila že od njegove smrti. Takrat je bila stara enajst let. Na pogrebu se ji je zazdelo, da ga je še zadnjič začutila in še bolj intenzivno zavonjala. Oddajal je vonj po znoju, pomešanem z duhom borovcev, ki ji je bil domač in prijeten. Ta vonj je bil ... vonj iz kupeja! No, deljen s tisoč. Je pa res tudi, da je pri vonju smešna stvar to, da ko se ga enkrat navadiš, ne obstaja več. Zdaj pa ga ni vohala že ogromno let. V nenadni paniki, ki jo je zgrabila, je skočila kvišku in skoraj izpulila drsna vrata, nato pa stekla nekaj kupejev nazaj v kupe številka dvanajst. Kupe je bil prazen in v njem ni bilo nobenega sledu o kakršnemkoli vonju. Tako je v prepričanju, da je nekaj zamešala, tekla po vlaku naprej in naletela na kondukterja, ki se je začudil:

»Kakšen moški, kakšen smrad? Gospa, verjetno se vam malo blede od vročine, saj veste, kako je vroče na vlaku, še posebej v teh mesecih, ko je zunaj hladno ...«

Ko se je vrnila v kupe, je zagledala črno senco, ki se je počasi oddaljevala od vlaka in sledila nekemu predmetu, ki ga je držala pred seboj v rokah. Za trenutek se ji je zdelo, da je še zadnjič vdihnila zrak, pomešan z vonjem očetovega potu in borovcev.





Lepi časi




Kadar sem stala na travniku, sem se počutila dobro. Tudi kadar sem bila v hiši, mi je bilo v redu. Zadnje čase nisem bila veliko ne na prvem in ne na drugem mestu. Odkar je mama pobrala stvari in rekla: »Greva, dovolj mi je tega!«, se je vse spremenilo. Pred greva so bile stvari jasne in vse je bilo lažje. Od greva je šlo vse samo navzdol. Bila sem jezna na mamo. Nisem razumela. Nisem razumela, zakaj mi nihče ni ničesar povedal že prej. Bila sem jezna tudi na babico. Na očeta niti ne toliko, njega ni bilo veliko doma.

Sedaj sem iskala razloge, da bi lahko obiskovala travnik in babičino hišo. Vsak teden sem si izmislila nekaj v smislu: »Joj, mami, pozabila sem Joeja! Moraš me peljati k babici.« »Kdo je Joe?« »Medvedek, moj medvedek Joe! Medved, s katerim sem se igrala, preden sem začela hoditi v šolo. Medved Joe! Saj veš, mami, potrebujem ga ... za spomin! Ja, za spomin ga moram imeti.« »Nehaj že! Saj je pri babici ... ga boš že enkrat vzela ...« »Ne, moram ga imeti. Učiteljica pravi, da je dobro za našo psi-ho!« »Kaj je dobro za psiho? Plišasti medvedi? Daj no.« »Ja, pravi, da ja. Pravi, da moramo ohranjati stvari iz otroštva. Mami, po Bennyja morava.« »A ni Joe? Pusti me, utrujena sem.« V očeh so se mi nabrale solze. »Samo nase misliš!«

Ko sem prišla v svojo sobo, sem si zaželela, da bi lahko objela babico, da me poboža po laseh s svojimi hrapavimi hladnimi rokami, kot je znala samo ona. Pa je ni bilo. Zaspala sem tako kot vsako noč od greva dalje, v solzah. Zjutraj sem bila slabe volje. Nisem govorila z mamo. Iti v novo šolo je bila še ena od stvari, ki sem jih od greva dalje sovražila. Ko me je peljala, sem pela s pevko na radiu: »I’m sorry ... Vords dont kom izali ...« Mama mi je nekoč povedala, da to pesem poje črna pevka z dredi in da govori o odpuščanju. Nisem si čisto predstavljala, kaj sploh odpuščanje je. No, pa saj nisem vedela niti, kaj so dredi, ampak vem, da bom nekoč. Ko odraščaš, nekatere stvari izveš šele kasneje in potem dobijo pomen. Preden sem odprla vrata, da izstopim iz avta, mi je s tonom, ki ni vseboval nobenega čustva, rekla: »Danes pride Andrej!« »Ja.«



V šoli smo jemali Povodnega moža in počutila sem se neumno. Vse super, vendar mi je na MOJI šoli učiteljica vedno dala še kakšno posebno nalogo pri slovenščini, saj je vedela, da že be-rem Dostojevskega, sedaj pa je bilo vse skupaj povsem turobno, dolgočasno in brezciljno. Pri zgodovini smo se pogovarjali o holokavstu in celo uro sem razmišljala samo o tem, kako neumen mora biti profesor, da ne uporablja izraza šoa. Moja babica sicer ni bila posebej učena ženska, saj je celo življenje morala trdo delati. Imela je devet bratov in sester in ona je bila še iz prejšnjega očetovega zakona, tako da je mačeha grše ravnala z njo kot z drugimi. Ampak kasneje, ko je bila starejša, je veliko brala. Brala je vse, kar ji je prišlo pod roke. Povedala mi je, da mi je, ko sem bila še čisto majhna, brala vse mogoče zadeve za lahko noč in da se potem ni mogla ustaviti, ko sem zaspala in da je brala še pozno za tem, ko sem jaz že trdno drnjohala. Nekoč mi je celo zabičala, naj ji po tem, ko umre, kdaj prinesem časopis, ker, kdo ve, koliko je gori Slovencev; skrbelo jo je, da nimajo ničesar v slovenščini. Nisem vedela, kje gori in o čem govori, ampak ker sem ji morala priseči, sem ji prisegla.

»To imaš v sebi, zato ker me je tvoja podzavest poslušala, ko me ti že zdavnaj nisi več!« mi je vedno rekla. In tako sem tudi jaz prebrala vse mogoče knjige in časopise in vse, kar mi je prišlo pod roko. Točno se spomnim, da sem v nekem članku babičine revije prebrala, da je holokavst zelo boleča beseda za Jude, saj v prevodu pomeni žgalna daritev. Komaj sem čakala, da se zjutraj zbudim in ugotovim, da so ta neumna šola in ti neumni profesorji in ta neumni novi dom le del neke grde nočne more.

Zvečer je prišel Andrej. Zdel se mi je v redu. Zdel se mi je celo bolj zabaven kot očka, česar seveda nisem želela pokazati. V resnici ni prav težko biti bolj zabaven kot očka. Pa sem vseeno pasla mulo, ker sem pač bik po horoskopu, pravi mama. Vmes sem pozabila, kako sem jezna na mamo, in sem se smejala celo njeni šali o napihnjeni zlati ribici, samo zato, da bi bila Andreju mama všeč. Vmes je zazvonil telefon in mama je prebledela. Ko je končala pogovor, mi je na robu solz zaječala: »Klical je oči ... Babica je umrla. Pridi, greva!«

Zakričala sem nanjo: »Nikamor ne grem! Ti si kriva, zaradi tvojega greva nisva bili v hiši zraven nje.« Seveda me je zvlekla proti moji volji s stavkom: »Nimam nikogar, da bi te pazil.« Ponoči sem sanjala metulje. Metulji so me pomirili.

Čez dva dni smo bili na pogrebu. Videla sem mrtvo babico. Njene ličnice so bile posušene in njen obraz je izgubil tisto rdečo barvo, ki je bila tako značilna zanjo. Mogoče zato, ker je večino časa kričala na vse po vrsti. Ampak ne jezno kričala, samo navajena je bila vse povedati na glas, verjetno tudi zato, ker je prihajala iz tako velike družine in je nihče ne bi slišal, če ne bi bila glasna. Nihče mi ni znal odgovoriti na vprašanje, kam gre babica zdaj ... Očka je vprašujoče gledal proti mami, češ, ali najin otrok ne hodi k verouku? »V nebesa?« Mama ga je strogo prekinila: »Daj, ne filaj je s takimi bedarijami! Nikamor, ljubica. Umreš in te ni več nikoli. Nikoli in nikdar te ni več, ko umreš.« Pokimala sem, kot da razumem. In mislim, da sem razumela.

Mama je po pogrebu rekla, da bo hiša tako ali tako nekoč moja. To mi je govorila že babica, a kaj mi bo hiša brez ljudi?

Tudi v stanovanju nenazadnje ni bilo tako slabo. Včasih sva z mamo »naštimali« na gramofon kakšno staro vinilko iz ‘lepih časov’ in divjali po stanovanju. Takrat mi je bilo fino. Takrat sem tudi že izvedela, kaj pravzaprav pomeni odpustiti.

Z očetom se po tem, ko je babica umrla, nisva več pogosto videla. A vseeno sem se še mnoga leta večkrat na mesec po šoli izmuznila, odšla na babičin travnik, tam malo postala, odšla v njeno hišo, ki je bila vedno odklenjena, tako kot takrat, ko je bila še živa, in ji na njeno mizico v kuhinji položila časopis. V primeru, da tam, kjer je, nima kaj za brati.





Albert




Albert je bil star in izredno težek možakar. Že dobrih deset let se ni nasmehnil. Počasi, a vztrajno mu je ledenelo srce. To je bilo videti že v njegovem pogledu. Albert ni bil človek besed. Ni govoril ... po drugi strani pa, saj ni imel nikogar, da bi govoril z njim. Edinole s sosedom sta si vsake toliko namenila nekaj grdih besed in zaloputnila vrata za sabo, ko sta jezno odvihrala vsak v svojo hišo. Dolga leta ga ni nihče obiskal.

Albert je bil človek ustaljenih dejanj. Vsak dan je počel eno in isto; vstal, jedel, gledal televizijo, šel na sprehod, jedel, bral in odšel spat. Dvakrat na mesec se je odšel napit v bar, kjer je spoznal svojo ženo. Ter seveda enkrat na teden zalil svoj kaktus. Ko je nekaj let nazaj srečal starega znanca in ga je ta vprašal, kaj se z njim dogaja, mu je rekel, da počasi čaka. Ko ga je vprašal, kaj čaka, mu je odgovoril, da to, kar čakamo vsi.

Ko je torej tisti usodni dan, 29. junija, Albert vstal, si je najprej skuhal kavo. Bil je dan kot vsak drugi, le da ga je danes grozno bolela glava. Pomislil je, da je to zelo slab znak, saj ga je glava bolela nazadnje tisti dan, ko mu je umrla žena. Nato je pomislil, da pa je mogoče potemtakem to dober znak. Odšel je na teraso, da vzame časopis, in tam ga je čakalo presenečenje. Tovornjak. Ogromen tovornjak, parkiran na njegovem majhnem dovozu.

Stopil je bliže, da si ga podrobno ogleda. Po tovornjaku so se prelivale vse možne barve, ki so bile videti tako, kot da bežijo pred njegovim pogledom, okna v kabini pa so bila rumena. Za trenutek se mu je zazdelo, da tovornjak diha.

Takoj se je na sosedni verandi pojavil sosed Jano, ki je kričal na vse grlo, zakaj je ta tovornjak tukaj in da ne vidi nikamor zaradi njega in da mu kvari svetlobo in da bo vsak čas doživel živčni zlom. Albert ga je ignoriral. Jano je bil šokiran. Pričakoval je, da se bo nanj vsul plaz žaljivk, pa jih ni bilo od nikoder. Počasi se je ritensko odplazil nazaj v hišo.

V naslednjih urah je Albert hodil okoli tovornjaka in ga pre-učeval. Nenadoma je njegovo življenje dobilo smisel. Zanimalo ga je, kako najti ključ tega vozila, saj ga ni želel odkleniti na silo. Tekel je do reke, saj je tja zahajala neka ženska, ki naj bi se pogovarjala z Bogom. Videl je, da reka krvavi, zato je tekel do morja. Pri morju se je vrgel na kolena in nagovoril Boga: »Bog! Povej mi, prosim. Kaj je s tem tovornjakom? Si mi ga poslal samo zato, da sem se prisiljen obrniti nate? Naredil bom vse, samo povej mi, kaj naj storim.« Bog je odvrnil: »Dobro veš, kaj ti je storiti, Albert!«

Albert je bil izredno trmast človek. In radoveden. Bolj radoveden kot pa trmast. Odločil se je, da bo storil, kar je prav, vendar samo zato, da lahko vstopi v tovornjak. Ko se je vrnil domov, je najprej še enkrat dobro premislil, nato pa dvignil slušalko, vtipkal številko, in ko je na drugi strani zaslišal moški glas, je rekel: »Oprosti. Resnično mi je žal. Nisem ravnal prav. Šele sedaj vidim.« Zaslišal se je jok in glas na drugi strani mu je povedal, da bi bila mama, če bi bila še živa, ponosna nanj. Tudi Albertu so se orosile oči. Pogovarjala sta se nekaj časa, nato pa ga je Miha povabil na kosilo.

Ko je Albert pozvonil, mu je odprl Anže, Mihov partner. Skupaj so pojedli kosilo in zakopali bojno sekiro, nato pa je Albert odšel proti domu. Ko je zavil desno na svojo ulico, je opazil, da tovornjaka ni več na njegovem parkirnem prostoru. Najprej ga je obšel bes, ko pa je prišel do verande, je pogledal proti nebu in se posmehnil: »Pa si ti le za pedre, ha?«





Serijski morilec




Sedel sem na zofi. Sedel in bral časopis. Kakšni naivneži! Bedaki! Štirje dnevi so že od takrat. Pa še vedno pišejo o tem. Predstavljajo jo kot žrtev. Kurbo. Ničvrednico.

Vozil sem se. Po službi se vedno zapeljem dva, tri kroge po mestu. Potem se včasih ustavim še na starem gradu in ob vodnjaku prižgem cigareto. Vedno jih opazujem. Vedno imam odprte oči za te ogabne svinjice. Vse so takšne! Tudi sanjam jih.

In danes sem naletel na njo. Na znački z imenom ima zapisano Sanja. Mislim, da je mlada. Postregla mi je velik pomfri in sladkokislo omako. Sedel sem in jo gledal. Zanimivo. Nič presenetljivega sicer. Z vsemi se spogleduje. Takšna je kot ostale. Počakal bom, da konča izmeno in odide domov. Sedel sem v bližnjem kafiču in čakal. Vmes jih je šlo domov šest. Niso me zanimale. Zanimala me je Sanja.

Odprla so se črna vrata. Prišla je ven brez uniforme. Takoj sem jo prepoznal. Dolgi črni lasje.

Vozila sva se. Ona je govorila, jaz poslušal. Zanimivo, kako se ljudje obremenjujejo z bedarijami. Kmalu za tem je bila spet nasmejana. Kakopak, koze nimajo resničnih problemov. Ni mi jasno, zakaj so nasmejane, puhloglavke.



Med njenim kokodakanjem se mi je v glavi odvrtel prizor z mamo, ki se mi prevrtava tako pogosto.

»Edvard, pomij posodo,« mi je rekla mama. Pomil sem jo. »Edvard, pojdi zdaj in naju pusti sama.« Šel sem in ju pustil sama. Ni mi bilo jasno. Prišel je in jo razmetaval po kuhinji. Temu prizoru sem bil priča milijonkrat. Ko sem bil v sobi, sem poslušal njuno kričanje. Pardon, njegovo kričanje in njeno stokanje.

Spomnim se, da me je najprej motilo. Kasneje mi je postajalo vedno bolj všeč. Ko sem odrastel, sem postal on. Prišel sem in jo udaril. Ni bilo potrebno, da je karkoli naredila narobe.

Ko sem jo prvič posilil, je bila šokirana. Ne vem, kaj je drugega pričakovala. Zdaj je ni že dolgo let.

Sanja. Bila je lepa, vendar, kot druge, neumna. V prtljažniku sem že imel pripravljeno sekiro. Sedel sem v avtu in poslušal Floyde. Bil sem miren. Miren kot vedno. Ko sem ji prvič ponudil prevoz domov, me je zavrnila. Kmalu se je omehčala. Rekel sem ji, da delam v bližnji kavarni. Povedala mi je, da ima fanta. Sama je sedla v avto. »Vau, tudi okusa za glasbo nimaš slabega,« je rekla in si dovolila pojačati glasnost. Vse si dovolijo, kurbice. Iz torbe je vzela labelo in se našminkala. Vse je šminka. Zapeljal sem jo domov. »Se vidiva,« je rekla in izstopila iz avta. Peljal sem se na stari grad in prižgal cigareto.

V soboto zvečer smo se dobili z družbo. Ne morem reči, da so ravno moji prijatelji. Napihujejo se in si merijo kurce. Sedel sem, vsake toliko časa nekaj kvazi zabavnega pripomnil in so popadali od smeha. Ni jih težko navdušiti. Normalno, da jih ni. Obremenjeni sami s seboj in s svojo pomembnostjo.

Drugič sem jo peljal domov. Govorila je o svojem tipu in svojem popolnem življenju. Odločil sem se, da bom storil to tretjič. Rajcalo me je to čakanje.

In zgodilo se je tretjič. Rekel sem, da končam eno uro pred njo, da grem na kavo in da jo lahko počakam. Rekla je, da bi bilo to super, saj je naveličana vožnje z vlakom. In sem jo peljal. Rekel sem, da bi rad samo skočil domov, da vzamem darilo za kolega, ki ima rojstni dan, in da bom šel k njemu, ko jo odložim. Seveda se je strinjala, kaj pa bo, saj ji delam uslugo. Ustavila sva se pri meni. Rekel sem, naj stopi z mano, da zavijem darilo in da skadiva enega. »Vauuu, tu živiš sam? Vrhunsko!« Ponudil sem ji pijačo, seveda je ni zavrnila. Vedel sem, da bi nekaj rada, drugače niti ne bi bila tukaj. In dobila bo. Spila je kozarec belega vina.



Ko sem vzel vrv, si je ogledovala razgled. Nekaj časa sem jo davil. Toliko, da je postala omotična. V usta sem ji potisnil gag. Preko sem zavezal ruto in jo zavezal na posteljo. Pojebal sem jo prvič. Za tem sem si nalil konjak, se zleknil na naslanjač in gledal skozi stekleno steno ter opazoval mesto. Fukal sem jo, dokler mi ni več hotel vstati. Nekajkrat je bilo. Oči je imela solzne. Po moje je v sebi uživala. Zakaj pa bi drugače prišla? Šel sem po kuhinjski nož in ji najprej porezal trebuh in nato vrat. Ko sem jo čez nekaj časa prvič zabodel, mi je spet vstal in pofukal sem jo še enkrat. Čisto sem pozabil na sekiro. Nato sem jo zabodel še nekajkrat. Ko sem končal, je bila postelja polna krvi. Nekatere bi to motilo. Nisem take vrste človek. Počasi sem pospravljal. Odnesel sem jo na kraj, kjer je nikoli ne bodo našli.

Poročil sem se. Devet let je od tega, kar sem ubil zadnjo, Sanjo. Vseh skupaj jih je bilo devet. Niso me odkrili. Za eno so obtožili celo nekega klateža. Živim z ženo Katarino in dvema otrokoma. Življenje teče. V službi sem napredoval. Šef mi je nekoč v šali rekel, da tako fokusiranega človeka še ni srečal in da me ne upa odpustiti, zato grem lahko samo še naprej. Katarina je najsrečnejša ženska na svetu. Živi v svoji hišici za lutke, prav takšni kot tisti, ki jo je imela doma, ko je bila še majhna in v njej postavljala stvari tako, kot je želela, da stojijo. Tako deluje tudi sedaj. Všeč ji je, če je glavna, jaz pa jo največkrat samo objamem, ko karkoli zahteva, in ji rečem, da bom storil vse, kar bo v moji moči.

Še vedno jih opazujem. Vendar mislim, da je to poglavje za mano. Sin je star dve leti, hči osem. Hči že kaže znake potencialne pametne najstnice, ki bo kljub svoji inteligenci ter tudi zaradi nje počela neumnosti. Sin je dosti bolj umirjen, morda se bo nekoč razvil v podobnega človeka, kot sem se sam.

Dvanajst let je že minilo. Še vedno nič. Pa saj me niti ne morejo povezati z njimi, bedaki. Bil sem pri zdravniku, še vedno sem v odličnem stanju. Pazim, kaj jem. Sin si je želel imeti psa. Nimam potrpljenja z živalmi. Vseeno smo ga kupili. Pes mi je posral celo dvorišče, zato sem ga odstranil. Sin je jokal.

Katarina je spala. Tudi Maja in Luka sta spala. Sredi noči sem se zbudil. Šel sem dol in si skuhal kavo. Ne kadim že dolgo časa. Šel sem na bencinsko in si kupil škatlico. Prišel sem domov in jih pospravil. Nato sem šel na policijo in jim priznal. Vse. Na koncu zaslišanja sem pripomnil: »Pa je le prišla prav tista sekira, kaj?« Meni se je zdelo smešno.





Stene




Tako sem tekla, da sem bila prepričana, da bom res poletela. Včasih mi je to govoril oče. Da sem tako lahka, da bom nekega dne poletela, ker me bo s seboj odnesel veter. Solze so mi prekrivale lica. Mislila sem, da se bom zadušila od hitrega dihanja. Noge me niso več hotele držati in tako sem padla po travnatih tleh na hribu in se prekotalila do majhnega gozdička. Želela sem teči dalje, a nisem več zmogla niti koraka. Tako sem se ob deblu stare breze nekako zvila v klobčič in obsedela.



Naslednje jutro so me prebudile ptice. Še vedno sem bila v istem položaju kot včeraj, ko sem očitno zaspala. Prva stvar, ki mi je odmevala v glavi, je bila: kam sedaj? Vedela sem samo eno: nazaj ne. Zadaj me ni čakalo nič dobrega.



Odšla sem proti postaji in sedla na prvi vlak, ki je prišel. Vesela sem bila, da mi je uspelo pobegniti s polnim nahrbtnikom, ki me bo nekaj časa ohranjal pri življenju. Vedela sem, da tako ne gre več naprej in da moram iti dovolj daleč, da me ne najdejo.



Izstopila sem na postaji v Kopru. Dobro, nisem ravno pobegnila v Mehiko, ampak, ajde, za začetek bo ok. V Kopru me nihče ne pozna in tudi jaz ne poznam nikogar.



Prvo noč sem preživela v lokalu ob železniški postaji. Hvala bogu, da za beg nisem izbrala zime, ampak avgust. Ko se je gostilna zaprla, sem se odpravila na obalo peš. Hodila sem kar precej časa, da sem prišla do Fiese. Tja sem se včasih, ko sem bila majhna, hodila kopat s starši. Odločila sem se, da bom šla pod tisto pot, ki vodi v Piran. Včasih smo ji pravili nudldudl plaža.



Na obzorju sem po dobri uri zagledala obrise sonca. Nisem se mogla spomniti, kdaj sem nazadnje videla sončni vzhod. Ko so me končno objeli sončni žarki in me božali po telesu, sem se počutila zadovoljno. Tudi tega ne vem, kdaj sem se nazadnje tako počutila. Približno ob dvanajstih se je v radiju desetih metrov poleg mene nabralo nekaj nudldudlnov. Mislim, da sem bila deležna nekaj grdih pogledov, ampak nikoli nisem veliko dala na mnenje drugih, tako da me niso posebej motili.



Pogledala sem na telefon. Štirje neodgovorjeni klici in sedem sporočil. Sporočila sem izbrisala, ne da bi jih pogledala. Čez nekaj ur je prišel moški, ki se je ulegel nenavadno blizu mene, glede na to, da so mi ostali dali prostor. Najbolj me je zmotilo, da se je malo pred tem ustavil, nekam poklical, in medtem ko je gledal naravnost vame, je rekel: »Tukaj je ... ja, spet je tukaj.« Upala sem, da me ne bo ogovarjal, saj bi to pomenilo, da bi si morala najti neko drugo mesto zase, kar pa je v glavni sezoni seveda težko.



Ni me ogovoril. Namesto tega je imel s seboj zvočnik in predvajal glasbo, ki sem jo v preteklosti zelo veliko preposlušala. Nisem bila pozorna nanj. Namesto tega sem zrla v valove in zdeli so se mi magični, mogočni. Počasi se je dan prevesil v večer. Prvič po dveh dneh stradanja sem začutila lakoto. Moški poleg mene pa si je ravno privoščil sendvič. Vstala sem in odšla v trgovino ter si ga kupila tudi sama. V torbici mi je vibriral telefon in prvič po desetletju sem ga izklopila. V drugi trgovini sem kupila neke vrste pregrinjalo za na plažo, ki mi je kasneje, ko sem prišla na svoje mesto, služilo kot blazina za pod glavo. Moški je bil še vedno na svojem mestu. Počasi so vsi zapustili plažo, razen naju. Počasi mi je začel iti na živce. Ura se je najverjetneje že bližala deseti.



»Gospod, nimate doma?« sem vprašala bolj zares kot v šali.



»Gospa, nimam. Vi?« mi je odgovoril.



»Gospodična!« nisem vedela, kaj naj odgovorim. »Zvenite kot domačin.«



»Pa nisem.«



»Zanimivo.«



»Kaj natančno?«



»Nič.«



Pošteno je že kipelo v meni. Nisem želela, da je tukaj, in nisem želela, da vidi, da še nekaj časa ne nameravam zapustiti svojega mesta.



Dalje sva zopet sedela v tišini.



Noč je postajala zelo mrzla ... Ob vodi je pihalo, okoli sebe sem ovila ogrinjalo, ki sem ga kupila, pa me je vseeno treslo. Moški je z vlečenjem spalne vreče iz torbe ustvarjal tako glasne zvoke, da so preglasili moje misli. Videla sem, kako uživa v svoji premoči. Obrnila sem se stran in poskusila zaspati. Resnično me je zeblo.



»Zvečer postane tukaj kar mrzlo, kaj?« je z najbolj zadovoljnim glasom, kar ga je verjetno premogel, postavil to neumno retorično vprašanje.



»Niti ne,« sem zašklepetala.



»Hm ... pa je, ja ... je kar mrzlo ... Včasih je kot v Sibiriji.«



»Aha, tako ... Redno spite na plaži?«



»Pa vi?«



Bila sem tiho. Ni se mi zdelo vredno še kaj komentirati.



»Se pridete stisnit v vrečo? Malo mi postaja vroče, pa bi rabil nekaj, da me ohladi, vi pa to odlično počnete že z jezikom.«



Postajala sem besna. Neumnež, ki spi v spalni vreči, smrduh, on bo meni solil pamet!



»Dajte no, šalim se, vest me peče, ko vidim, kako vas trese tamle. Prvo noč sem se tudi jaz tako opekel, pardon, ohladil ...«



Očitno imamo tukaj pravega šaljivca. Ni bilo niti najmanjše šanse, da bi popustila. Naenkrat je začel kot gosenica lesti proti meni. Vzkliknila sem:



»Ste nori? Kaj počnete?«



Ko se je že skoraj dotikal mojega telesa, sem odskočila stran. Odprl je spalno vrečo in rekel:



»Dajte, no ... ni pravi čas, da igrate herojkinjo.«



»Herojinjo,« sem ga popravila. Nekaj časa sem še nepremično stala, nato pa sem legla ob njega.



»Samo, da si ne boste kaj domišljali.«



»Ne bi si drznil.«



Zjutraj sem se zbudila. Moški je sedel ob vreči in me opazoval.



»Kako vam je sploh ime?« sem ga vprašala.



»O, ste me končno začeli tretirati kot osebo?«



Molčala sem. Ni se mi zdelo vredno. Želela sem biti prijazna, pa očitno ni imelo smisla. Ko je videl moj razočaran in nezainteresiran izraz na obrazu, se je najverjetneje prestrašil.



»Nisem tako mislil ... Rok sem, ne me vikati, prosim.«



»Zdravo, Rok, Brigita.« Rokovala sva se. »Rok, si od tukaj?«



»Nekaj časa že.«



»Od kod pa si drugače torej?«



»Ne bi razumela. Od drugod.« Mislila sem si, ok, v mojem položaju ga res nimam pravice obsojati. Tudi jaz nočem govoriti o svoji preteklosti. »Tudi ti nočeš razpravljati o sebi, kajne?« Razmišljala sem, kako je že nekajkrat v tem kratkem času, odkar je ob meni, na glas povedal točne besede, ki so se mi podile po glavi. To me ni niti malo prestrašilo, kvečjemu obratno.



Nato sem razmišljala o tem, kako me že pravzaprav lep čas nihče ni vprašal česa o meni. Ne površinskega. Nekaj resničnega. Nekaj, na kar bi morala odgovoriti s točnim odgovorom, kdo sploh sem jaz.



»Brigita, kdo pravzaprav si ti?« »Zajebavaš! Torej bereš misli?« »Kaj?« »Nisem neumna. Vse, o čemer sem razmišljala od trenutka, ko si me ogovoril, si obrnil v svoj prid. To je goljufija.« »Ne berem misli. Mogoče imam samo malo izostren šesti čut. Ali pa te je lahko prebrati.« Nasmehnil se je. »Mhm, veš morda o meni še kaj?« sem odrezavo odgovorila.



»Nehaj se braniti, ker te nihče ne napada. Hotel sem samo malo pokramljati s tabo. Glede na to, da sva trenutno še edina človeka na plaži, sem razmišljal, da bi se lahko malo bolj spoznala, saj verjamem, da se tukaj nisva znašla brez razloga.«

»Nočem govoriti o tem, zakaj sem tukaj.«

»Tudi jaz ne.« Zazrl se mi je globoko v oči. »Želim govoriti, o čemerkoli bi ti želela govoriti.«

Pretegnil se je in šele tedaj sem opazila znamenje na njegovi roki. Bilo je vijolično. Verjetno ga zebe, sem pomislila in mu pomignila, naj še malo zleze v spalno vrečo. Glede na to, da sva ponoči mirno spala skupaj, se mi s tem ni zdelo prav nič narobe. Ulegel se je poleg mene. Začutila sem njegove mrzle ude. Vseeno mi je bilo prijetno.

»Lahko pa seveda tudi molčiva.«

Pokimala sem. Želela sem si molka. Končno nekaj molka. Tako sva, tujca, že drugič ležala v spalni vreči. Po nekaj minutah se je začel drgniti obme in načeloma bi mi bili takšni zapleti zadnje, kar me je zanimalo, a tudi jaz sem si želela njega. Popolnoma sem se prepustila njegovim dotikom. Ko so na plažo začeli prihajati prvi ljudje, sem že sedela ob vodi in vanjo namakala noge. Rok se mi je pridružil.

Cel dan sva se pretvarjala, da sva novopečeni par na počitnicah, in celo sama sebi sva se zdela prepričljiva.

Zvečer je potegnil iz nahrbtnika knjigo Beznica. Začudeno sem ga pogledala:

»Zola?« Sledilo je nekaj sekund tišine. »Bereš?«

»Če spim na plaži, še ne pomeni, da sem nepismen.«

»To niti približno ni bila moja trditev ... Ta roman sem brala na faksu.«

»Katerem?«

»Filozofska fakulteta, Ljubljana.«

»Letnik?«

»Skoraj se že več ne spomnim. Mislim, da sem zaključila leta 2009. Ti?«

»Fakulteta za strojništvo. Jaz sem končal nekaj let prej, sem pa leta 2009 še živel v Ljubljani. To so bili časi ...«

Prenehala sem ga poslušati. Zazrla sem se v valove in počasi začela izginjati med njimi. Prijela sem se vetra, ki me je ponesel v središče Jadranskega morja in odložil globoko pod valove v nekakšno sobo, polno sluzastih, vlažnih sten. Zazdelo se mi je, da sem že bila tukaj, in edino, o čemer sem bila prepričana, je bilo to, da tega nočem. Nočem spet obtičati tu. V oddaljenosti sem slišala Rokov glas.

Spet sem se izgubljala med stenami, ovijala me je megla, ki me je pričela dušiti. Tudi tokrat sem želela steči in ji ubežati, vendar se mi ni uspelo premakniti niti za milimeter. Vedela sem, da nikoli več ne bom odšla od tukaj in da nikoli več ne bom vide-la morja izpod tiste stene, ki sva jo oba tako močno oboževala.



Ko sem se zopet zavedala, me je neki moški tresel in nežno tapkal po licih.

»Pustite me, kdo ste?«

Moški je zaprepadeno strmel vame. Videti je bil na robu solz.

»Jaz sem Rok. Videti je bilo, kot da ste se onesvestili, gospodična.«

»Ne, jaz ... Pravzaprav ne vem, kaj je bilo.«

»Je že v redu. Ste dobro?«

»Sem. Kako ste rekli, da vam je ime?«

»Rok.«

»Rok, znani se mi zdite. Jaz sem Brigita.«

Segla sta si v roki.

»Vas lahko povabim na kavo, Brigita?«

»Ja, mislim, da nimam nič v planu.«





Pralni stroj




»Ja, samo oblačila še dam prat, kuhinjo očistim in pridem,« sem mu povedala po telefonu.

»No, pridi, čim prej pridi!« me je prosil.

Nisem rada pustila stvari nedokončanih, imela sem vsaj še za eno uro dela, ampak mama je bila res hudo bolna, zato sem pohitela in k njej prispela čez slabo uro.

Odprl mi je brat, bled v obraz. Že od malih nog ni znal dobro prenašati stresnih situacij.

»Ne vem več, kaj naj. Zdravnica mi je rekla, da je normalno, da ima tako visoko vročino in da bo slej kot prej padla. Pa ni. Termometer še vedno kaže dvainštirideset!«

»V redu je, bom še enkrat poklicala. Pojdi in skuhaj čaj.« Brat se je nameril proti kuhinji, jaz pa sem odšla v sobo in jo pobožala po čelu. Bila je potna in rumenkaste barve. Ni se odzvala na moj dotik. Strmela je nekam mimo mene.

»Mamica, tukaj sem. Vse bo v redu, veš? Vse bo v redu.«

Poklicala sem zdravnico, ki je povedala, da bo poslala rešilca. Vmes sem obrisala nočno omarico in umaknila robce, ki jih je brat uporabljal, da je brisal njen pot. Potem sem pometla in pogladila deko na njej, ko sta prišla reševalca.

»Dober dan, kar z menoj.« Sledila sta mi mimo kopalnice, v njeno spalnico za zadnjimi vrati na levi. Brat je bil videti čisto iz sebe, čeprav sva oba vedela, da je le še vprašanje časa, saj nama je zdravnica povedala, da se bo mama počasi poslovila. Jaz sem to nekako lažje sprejemala, brat pa je bil brez mame izgubljen. Pri svojih enainštiridesetih ni znal skrbeti zase, saj je to delo zanj vedno opravljala mama. Ni imel nobenega socialnega življenja, edino, čemur bi se tako lahko reklo, je bil vsak četrtek, ko se je dobival s sosedom, ki je bil njemu podoben čudak, s katerim sta igrala šah.

Mama je umrla na poti v reševalnem vozilu. Ko sva prišla nazaj domov, je bila hiša prazna, srhljiva. Poklicala sem Damjana in mu sporočila, da pridem kasneje in naj spravi otroke spat ter obesi perilo, ko bo stroj opral. Z bratom sva obsedela za mizo v kuhinji in strmela predse.

»Si lačen?« sem ga vprašala po nekajminutnem molku.

»Nisem, kako moreš sploh razmišljati o hrani?«

»Nekaj moraš pojesti.« Narezala sem mu kruh in klobaso. Počasi je mlel z usti in pojedel dva kosa, medtem sem jaz očistila pult in pomila posodo.

»A lahko nehaš?« je naposled izdavil po eni uri.

»Kaj?« sem ga presenečeno pogledala in odložila krpo.

»Nehaj obsedeno čistiti! A sploh vidiš še kaj drugega?«

»Težko, glede na to, kako so se tukaj stvari zapustile,« sem mu očitala in to v trenutku obžalovala, saj sem videla, da je čisto izgubljen.

»Najprej ata, zdaj pa še to. Ne vem, kaj bom,« je rekel Miran.

»Kako ne veš, kaj boš? Končno si boš poiskal delo in skrbel zase. Ne bi bilo slabo, če bi šel kdaj ven in mogoče koga celo spoznal ...« sem rekla in odprla omarico s stelexom, da sem vsaj od znotraj lahko očistila okno v kuhinji in element.

Ko sem vsaj približno stvari postavila na svoje mesto, sem mu zabičala, naj se gre stuširat in spat, ker nas čaka nekaj napornih dni. Nekako nerodno sva se objela in odšla sem domov. Damjan me je pričakal v veži in me stisnil k sebi. Prvič sem zajokala.

Naslednji dan sem z otroki odšla k bratu in mu nesla kosilo, Damjan je namreč moral iti v službo. Miran je bil videti še slabše kot včeraj. Šla sva v bolnišnico in uredila papirologijo, s pogrebnim zavodom pa sem stvari raje urejala sama, saj se je brat, ko je nekdo samo z besedo omenil, da je mama umrla, vedno znova razjokal.

Popoldan sem očistila še preostanek hiše, otrokom in bratu spekla jajca in pripravila kakav. Ko je pri vratih pozvonilo, je najmlajši zakričal: »Ati!« in se polil s toplim kakavom. Na oči mi je padla tema. Damjan je ravno vstopil in Alenu, ko je ta pritekel do njega, hitro slekel majčko.

»Pridi, da te očistiva!« sem rekla Alenu in ga za roko odpeljala v kopalnico.

Ko sem ga umila, smo morali domov, ker nisem vzela nobenih dodatnih oblačil za otroke. Šele ko smo prispeli domov in sem dala majčko v pralni stroj, sem se počutila bolje. Preden smo šli spat, sem obvestila družino in prijatelje, da bo pogreb čez dva dni. Potem sem pospravila stvari po hiši in čistila kopalnico, dokler ni pralni stroj opral. Naslednje jutro sem spala malo dlje, ker sem šla spat res pozno. Ravno toliko, da je mož uredil otroke in jim pripravil zajtrk, nato pa me zbudil, ker je Tilna peljal v šolo, da mlajša dva ne bi ostala sama. Ko sem prišla v zgornje nadstropje, sem skoraj omedlela, mlajša dva sta umazala steno v kuhinji z marmelado.

»Mamica, žal mi je!« je jokal Luka. »Alen je vlgel malmelado po tleh in padel po steni.«

Zgrabila sem Alena in ga nesla pod tuš ter polila s hladno vodo. Mali se je drl kot nor.

»Boš pa drugič pazil, kaj počneš!« sem kričala nanj. Ko sem ga obrisala in preoblekla, sem dala stvari prat.

»Pridi, Luka, Tilnu sem že pokazala! Da boš tudi ti znal kdaj kaj oprati, če bo umazano!« sem povlekla Luko za seboj. Pranje sem nastavila na trideset, nalila detergent in mehčalec in dvignila Luko, da je dobro pogledal, kam gre kaj, nato pa vklopila pralni stroj. Potem sem šla očistit mizo in steno. Stroj je opral, pobrala sem suha oblačila in obesila mokra, nato pa še pol ure likala. Postalo mi je žal, da sem tako popenila nad malima. Šla sem v dnevno sobo in ju stiskala k sebi, dokler nismo med gledanjem risank vsi trije zaspali.

Ko sem se zbudila, sem se spomnila, da moram še urediti hišo, ker bo pri nas pogostitev po pogrebu. Tako sem si vzela dve uri in generalno očistila hišo. Ko sem končala, smo se skupaj odpeljali v šolo po Tilna in pojedli kosilo, kmalu za nami pa je domov prišel tudi Damjan.

»Boš lahko popazil na otroke, da grem k župniku uredit še zadnje detajle?«

Damjan mi je prikimal, poljubila sva se in odšla sem urejat še zadnje stvari v zvezi s pogrebom. Vmes sem klicala brata, ki se mi ni oglasil na telefon, zato sem se zapeljala še k njemu. Nisem mogla verjet svojim očem, ko sem ugotovila, da ga ni doma. Zvečer, ko sem prišla domov, sem zopet čutila neznansko utrujenost. Otroci so se igrali v dnevni sobi, Damjan pa je dremal na kavču.

Vstala sem ob treh zjutraj, da spečem pecivo, na poti do kuhinje še pokukala v otroško sobo, kjer so bili otroci videti kot majhni spokojni angelčki. Na tleh, ob robu Alenove posteljice je ležal njegov plišasti dinozaver. Pobrala sem ga in mu ga potisnila v naročje. Mali se je za trenutek zavedel, nato pa zopet zaspal. Res mi je bilo žal, da sem včeraj tako znorela, a resnično nisem prenesla nereda. Ob pol devetih zjutraj je bilo vse pripravljeno. Ob dvanajstih smo bili dogovorjeni, da gremo po brata in proti pokopališču. Damjan je šel delat za štiri ure, jaz pa sem sama ostala z otroki. Ni mi dalo miru, da me Miran od včeraj ni poklical in da ga ni bilo doma. To je bilo skrajno nenavadno, saj ni nikoli nikamor hodil. Tilnu, ki je bil star šest, sem naročila, naj popazi na brata, saj grem pogledat strica, če je vse v redu. V pol ure bi morala priti tja in nazaj.

Ko sem prispela do Mirana, me je pomiril, da je skočil samo v trgovino in da naj grem po otroke, da se vidimo kasneje. Bila sem pomirjena, vmes sem razmišljala že vse mogoče. Miran je bil videti mnogo bolje, mislim, da mu bo dobro delo, da bo malo sam s seboj, in da še ostaja upanje zanj.

Ob pol enajstih sem pripeljala na dovoz pred hišo. Pomislila sem, da je ravno še dovolj časa, da nam zlikam oblačila in da malicamo, preden gremo. Ob enajstih pride Damjan, komaj sem že čakala, da bo ta dan mimo. Vstopila sem, a o otrocih ni bilo ne duha ne sluha.

»Tilen!« sem zavpila.

»Mamica, tukaj smo!« sem zaslišala.

Sledila sem zvoku v kopalnico. Zaslišala sem pralni stroj. Čudno, sem pomislila, saj nisem ... Zagledala sem Tilna in Luko stati poleg pralnega stroja.

»Kaj pa počneta?« sem vprašala. »Kje je Alen?!«

»Tukaj,« je zaklical Luka in pokazal na pralni stroj, prižgan na trideset stopinj, »umazan je bil.«





Kako je svet krut




Vstala, oblekla, postala pred ogledalom, češ, kako je svet krut, saj nič ne zgleda ok, in odšla. Na radiu v avtu je bila nova pesem Rollingov Just Your Fool in bila sem navdušena, saj sem jo prvič slišala, kje drugje, kot na svojem youtubu ali svojem telefonu, vsakič, ko se je nekdo spomnil name. Tako sem kričala, da nisem slišala ničesar drugega, to rada počnem, ko sem v avtu.

Danes je moj dan D. Povedal ji bom, kako je na stvari. Samo to mi je šlo po glavi. In to, kako bo sprejela, seveda. Ravno zaradi strahu ji nisem upal povedati toliko časa. Imela je namreč grdo izkušnjo z bivšim zaročencem, smrtni primer, zato pravim grdo. Zato me je tako strah, zaobljubila se je, da se ne bo nikoli več zaročila. Rekla je, da ljudem prinaša nesrečo in da bi jo preveč bolelo, če bi se še komu, ki ji je blizu, kaj zgodilo. Najraje bi si zavezal kravato, tako svečano sem se počutil, zdelo se mi je, da bo sprejela mojo prošnjo, imel sem res dober občutek. Vedel sem, da bo Tamara najboljša odločitev v mojem življenju. Nikoli nisem bil o čem tako prepričan. Ko sem se sklonil proti čevlju, da si zavežem vezalke, me je tako grozno zabolelo v križu, da sem bil v trenutku zopet pokonci. Ko sem se tako hodeč po stanovanju z rokami na hrbtu raztegoval in hkrati masiral, sem se spomnil, da bi skoraj pozabil na najpomembnejše, in tako sem se sprehodil do spalnice in vzel iz predala škatlico. Ko sem že skoraj odbrzel skozi vrata, je zazvonil stacionarni telefon. Kdo še sploh ima tak telefon, sem pomislil, kmalu ga bom odklopil. Bila je seveda mama, ona in njena generacija še imata takšne telefone. Zvenela je dobro, rekla je, da se ji počasi vračajo moči in da ga seveda nikoli ne bo pozabila, da pa je končno zvečer lahko zaspala, brez težkih premišljevanj, ki bi segala v jutro. Bil sem vesel, rekel sem ji, da bi bil tudi oče vesel, in potem sem končno, ves na trnih lahko odšel iz stanovanja. Na stopnišču sem srečal sosedo, nosila je težko vrečo, in ker smo bili eden 'tistih' blokov, sem ji jo pomagal nesti v peto nadstropje, saj je po drugi poti ni mogoče spraviti do vrha. Bila je hvaležna, vmes malo pojamrala, kako mladi ne znajo več pomagati in podobno. Zahvalila se mi je, ko sem se na petah obrnil, jaz pa sem pohitel proti kavarni, kjer je delala, saj sem se odločil, da bom to storil kar tam, precej nepričakovano. Poteza se mi je zdela pogumna. Čeprav sem se tiste tri postaje, ki so ločile moje stanovanje od njenega delovnega mesta, po navadi peljal s trolo, sem se tokrat odločil, da se malo sprehodim. Ko sem videl pred seboj zeleno luč, sem stopil na cesto in nato me je zgrabil neki čuden, tuj občutek in tako sem pogledal na svojo levo ...

Pesem Just Your Fool je bila zadnje čase moj 'džem', saj sem vedela, da jo bom kmalu končno slišala v živo in da bo Mick Jagger končno pred mano skakal po odru, s Keithom na svoji levi, in jaz bom doživljala ekstazo in bom najsrečnejša na tem svetu. Zadnji dve leti sem se obsedla z željo, da vidim Stonese, vedno pravim, dokler so še živi. Ja, kaj? Nikoli ne veš, glede na to, da so že odpovedali koncert v Zagrebu zaradi Keithovega padca s palme, bi tokrat lahko bil že padec s postelje morda zanj usoden. To so stari strici, ne se hecati, ljudje. Ko je bilo pesmi konec, sem se stegnila po cede na desno v armaturko, čeprav sem bila že praktično v Ljubljani, ampak vseeno se mi je zdelo, da imam še dosti časa, da slišim še Paint it, Black. Ko sem zgrabila cede, mi je spolzel iz roke in tako sem se avtomatsko stegnila za njim. Vse, kar sem slišala za tem, je bil samo še glasen pok.





Pesnik




Svojega moža sem prvič videla 21. junija 2000 v Portorožu na festivalu, ki se dogaja vsako leto, Pesniški večeri. To je bil drugi dan tridnevnega festivala. Sploh mi ni bilo za to, da grem, a je Tinka vztrajala, da obstaja možnost, da tam spoznam koga zanimivega, ravno dva meseca po tem, ko sem se razšla z nekim idiotom po imenu Matej. Vedela sem, da ni najboljša ideja, sploh v mojem tedanjem stanju, ki sem ga takrat sama imenovala Dvomesečno pitje po tem, ko mi je Matej strl srce. Tinka je poleg tega, da me je prepričala, da obiščem festival, vztrajala, naj preberem kakšno pesem. Rekla sem ji, da absolutno ne, saj so moje pesmi naravnost odurne, sploh pa zdaj, ko vse objokujejo Matejevo varanje in odhod.

Prvi dan je bil naravnost katastrofalen. Karkoli se je dogajalo, me je spomnilo nanj. Vsaka beseda, ki so jo brale pesnice in pesniki, se mi je zarezala naravnost v dušo. Zvečer sem se seveda napila, jokala in bruhala, naslednji dan vstala ob enih, šla s potrpežljivo Tinko na plažo, tam spila dva slaba koktejla, nato pa sva se, takrat nevede, odpravili zame usodnemu večeru naproti. Na odru je stal ravno, ko sva prišli na prizorišče. Imel je malo daljše, skodrane črne lase, globoko zelene oči in prijeten glas. Čutila sem vsako njegovo besedo posebej. Dvakrat med branjem se mi je zazdelo, da je pogledal naravnost vame in se mi nasmehnil.

Spomnim se tudi prvega večera, ko sva se ljubila. Datum se sicer ujema s tistim, ko sem ga spoznala, ampak da me ne bi kdo slučajno označil za radodajko, ker to definitivno nisem. Z Matejem, ki je bil moj prvi fant, sem bila štiri leta. Drugi, s katerim sem skočila med rjuhe, je bil moj zdajšnji mož. Ko sva prepotena zaključila, sem ga prosila, da bi mi še enkrat prebral pesem, ki jo je bral na odru. Šla je takole:



Ko ob tebi ležim,

mi zastaja dih,

bojim se,

da se ne prebudiš

tudi ti, mila,

v tem primeru

bi nehal trajati

najin trenutek,

ko mi oči počivajo

na beli srajci,

katere gumbe sem odpel

včerajšnji večer.



Odložil je list, ki mu je narekoval prebrane besede, nato pa še eno uro navdušeno razlagal, da črpa navdih v naravi in v ljudeh, ki ga obkrožajo. Preden sem zaspala, mi je povedal še vsaj tri četrt svoje življenjske zgodbe. Zdelo se mi je simpatično, da tako rad deli svoje skrivnosti z mano.

Dokler nisem nekaj let nazaj ugotovila, da te skrivnosti deli s čisto vsakim, ki si vzame pol ure časa, da ga posluša. Tudi njegove pesmi so se mi prvih nekaj let zdele izredno erotične in globoke. Tudi te se mi zadnja leta zdijo le še globoko sranje. Človek, s katerim imam dva otroka, se mi zdi neumen. Včasih celo zaostal. Najhuje od vsega pa je to, da je poln samega sebe.

Najhuje je, ko pridejo k nama prijatelji. Prav vidim jih, kako se spogledujejo in zavijajo z očmi vsakič, ko začne izvajati svoje recitale. Potem me pogleda in reče, da je za vse to kriva njegova muza, njegova Laura. Potem nekaj časa še naklada o Petrarci in kako lahko brez težav katerokoli njegovo pesem primerjamo z njim.

Velikokrat razmišljam, da bi ga preprosto zapustila. Bog ve, kaj bi storil v tem primeru. Strah me je, da bi se ubil. Ne da se tako cenim, ampak človek je resnično moten. Ne morem biti odgovorna in s tem živeti celo življenje. Namesto tega si raje na tihem želim, da bi se to uredilo samo od sebe. Vsakič, ko gre na letalo, si predstavljam, da bi lahko šlo kaj narobe. Vsakič, ko se pelje v Zagreb na svoje tako imenovane sestanke z nekim zagrebškim kolegom, pesnikom njegovega kalibra, na skrivaj poslušam radio, če se je morda na avtocesti iz Ljubljane zgodila kakšna prometna nesreča. Vsakič, kadar gre na sprehod, se nasmiham ob misli, da bi ga vsaj oropali in pretepli, vendar mi nasmešek venomer, ko pride nazaj, hitro zbledi z obraza.

Ne morem verjeti, kako slabo ocenim moške. Prav tako mi ni jasno, kako so si lahko vse moje kolegice, vključno s Tinko, našle normalne partnerje.

Gledam svoja sinova. Starejši me vedno bolj spominja nanj. Glede vsega. Kot da jaz nisem imela nič opraviti z njegovo vzgojo. Mlajši je bolj normalen, po meni. Ne postavlja se tako kot njegova oče in starejši brat. Starejši je zadnjič za šolsko nalogo napisal pesem in se že štirinajst dni petelini po dobljeni petki, kot ga je naučil njegov oče. Dragan pa seveda prekipeva od ponosa, zadnjič je malega celo prepričal, kar sicer niti ni bilo težko, da na neki večerji z najinimi znanci pesem na glas prebere in stopi na mesto svojega očeta, petelina.

Naslednji dan, ko smo sedeli pri mizi, sta se pogovarjala o pesnjenju in o tem, koliko duše moraš vložiti v to, da neka pesem resnično povzame to, kar želiš povedati. Šlo mi je na bruhanje. Malo zaradi Draganove težko začinjene omake za špagete, malo zaradi njunega pogovora. Pred očmi se mi je odvrtelo celotno otroštvo najinih sinov. Pri starejšem je Dragan dajal vse od sebe. Vpisal ga je, na karkoli si je želel, ga učil košarke, plavanja, kolesarjenja, vsega, kar naj bi te starši naučili. Ko se je rodil mlajši, je Dragan dajal vtis, kot da mu je odveč. Še vedno je skakal samo okrog svojega Gorana in videti je bilo, kot da mlajšega Tilna vzame z njima na ribolov samo zato, ker mora. Včasih mi je celo rekel, naj se jaz ukvarjam s Tilnom, da bosta on in Goran lahko trenirala. Gorana je tudi vedno bahavo hvalil pred mlajšim bratom in Tilnu celo svetoval, naj se malo zgleduje po bratu. Ko sva se tisti večer odpravljala spat, se je Dragan obrnil k meni in rekel:

»Kaj ti je? Ali nisi ponosna na najinega sina?«

»Misliš, sinova?«

»Ne sinova. Na Gorana, ki postaja tako dober pesnik kot jaz.«

»Če je napisal eno dobro pesem, še ne pomeni, da je dober pesnik.«

»Ne, da je. Da bo. Zelo dober občutek imam glede njega.«

»Tudi če imaš napisanih dvesto pesmi, še ne pomeni, da si dober pesnik.«

»Kaj ti je, no? Od kod zdaj vsa ta zajedljivost in kaj hočeš s tem povedati?«

»Da nisi dober pesnik, Dragan! Tako, pa sem rekla.«

»Prosim?« Prisegla bi lahko, da je zajecljal. »Očitno si tečna zaradi drugih stvari in si zaradi tega žaljiva. Zato tega sploh ne bom vzel osebno, ti pa premisli o svojih besedah in se mi opraviči, ko boš pripravljena.«

»Tvoje pesmi so za en drek!« Čutila sem svojo neizprosnost. »Tvoja prepotentnost je zgrajena na kupu dreka!«

»Kaj ti je? Se ti je čisto odpeljalo? Zakaj pa tega nisi mogla prej povedati? Sploh veš, kako me prizadene, da cel čas trobim okoli, da si moja muza, tebi pa se zdijo moje pesmi sranje? Kaj pa je narobe z njimi?«

»Kot sem rekla, drek so. Tako kot tvoj karakter in tako kot bo drek tudi karakter najinega starejšega sina.«

»Nisi normalna,« je še izdavil in odšel.

Po dolgem času sem zvečer legla v posteljo in takoj, brez nekih filozofskih razglabljanj, zaspala. Domov se je vrnil naslednji dan. Nekaj časa nisva govorila, nato pa sva se morala dogovoriti o tem, kdaj pridejo zvečer najini prijatelji. Ko smo zvečer sedeli s kozarci penine v rokah, je Grega pogledal mojega moža in se nasmehnil:

»Kaj je, Dragan? Danes ne boš ničesar prebral?«

»Ne.«

Nato je nekaj svojega novega materiala prebrala Tinka in me na koncu vprašala, ali še kaj pišem. Rekla sem ji, da čakam na izdajo zbirke kratkih zgodb, in vsi so presenečeno strmeli vame, najbolj moj mož.

»Lahko vam preberem katero. Vam bom kar prvo ...«





Visenje v zraku




Dan za tem, ko je mama sredi kosila vstala in rekla: »Grem gor,« odšla po stopnicah v prvo nadstropje in se obesila, je bil ponedeljek. Ne katerikoli ponedeljek, ampak prav tisti, ko sem dobila odgovor iz Cambridgea, da sem sprejeta. Nisem bila prepričana, če je to že komu iz Slovenije uspelo. Začela sem se smejati, ko je na teraso stopil oče in rekel, da mi seveda čestita, ampak da takšno obnašanje, dan po tem, ko se je mama obesila, ni primerno, kaj si bodo pa ljudje mislili. Hitro sem pogoltnila nasmešek in si zaželela, da bi lahko novico povedala mami, in potem bi kriknila od navdušenja, kot je znala samo ona, in potem bi plesali in peli po hiši, kot sva to počeli včasih. Namesto tega pa so naslednji dan peli štirje pevci na njenem pogrebu. Med venčkom štirih pesmi je bila tudi Polje, kdo bo tebe ljubil. To pesem sem si že od nekdaj želela slišati na svojem pogrebu, saj je za take vrste priložnosti nepredstavljivo primerna in spravi v jok tudi tiste najhladnejše. Pogreb je bil izredno težak, najhujši od vsega pa se mi zdi običaj, ko svojci in prijatelji hodijo drug za drugim v mrliško vežico in ti stiskajo roko in izrekajo sožalja. Kdo si je to izmislil? Lažje bi bilo, če bi me obmetavali s kamenjem. Najbolj bizarno na celotnem dogodku pa se mi je zdelo, kako je moral župnik pozivati pričujoče, da so molili. Videti je bilo, kot je najverjetneje videti pri verouku, ne vem, nisem hodila. Vsakič, ko je prišel del, ko bi mu morali sinhrono odgovarjati, so se javili trije, morda štirje ljudje, ostali pa smo bili tiho. Vse skupaj je bilo videti nekako takole: najprej je župnik povedal svoj del in potem bi mi morali reči slava tebi, Kristus, in ko ni nihče začel govoriti, je pobudo prevzel župnik in nam počasi, kot majhnim otrokom, praktično zakričal: »Slaaaavaaaa teeebiii,

Kristuuus!« Videti je bil jezno in naveličano, češ, zakaj so me sploh obesili tem antikristom. Mami bi se zdela ta situacija za crkniti smešna. Tudi jaz sem komaj zadržala smeh. Kot sem pričakovala, se mi je na pogrebu nekajkrat zgodilo, da me je zaradi neke bizarne situacije skoraj raztrgalo od smeha. Na primer, ko je stara teta Boža želela spustiti nageljček na krsto, a se je spotaknila, nageljček je padel mimo, ona pa je skoraj zletela v luknjo namesto njega. To, čemur pravim smeh po sili, se mi je dogajalo že od majhnih nog in v zmeraj zelo neprimernih trenutkih. Pa da ne boste mislili, da me je smrt moje mame kakorkoli zabavala. Niti slučajno.

Ko smo prišli zelo pozno zvečer s sedmine, je brat prvi sedel za mizo, sledila sem mu jaz, ki sem v rokah držala malo sestrico, nato pa je sedel še oče, razprl dlani in vanje zakopal obraz in glasno zajokal. Ko ga je slišala mala Ana, je po celodnevni pridnosti in tišini zajokala tudi ona, nato še midva z bratom. Situacija je bila verjetno videti že skoraj komična. Sedeli smo za kuhinjsko mizo, vsak na svojem mestu, tako kot v nedeljo, ko nas je v naši nevednosti, da bomo od tistega trenutka, ko je vstala z besedami »Grem gor«, vedno sedeli za mizo sami, pustila mama. Oče se nama je nekajkrat vmes opravičil, zato sva mu dala vedeti, da ni on ničesar kriv, da ni mogel vedeti, da se bo to zgodilo, in da pravzaprav nobeden od nas ni mogel vedeti, saj se je mama vedno obnašala povsem normalno. Po približno polurnem joku smo se pričeli smejati. Ne vem, kako točno se je že začelo, ampak končalo se je tako, da smo se krohotali, sploh pa ob misli na to, da nas bo slišal kakšen sosed in mislil, da se nam je povsem zmešalo. Po iztrošeni paleti čustev smo se počasi odpravili vsak proti svoji sobi.

Čez nekaj dni sem očetu, ki se nikakor ni pobral in je bil videti depresivno depresiven, omenila, da bi si morala kupiti nekaj stvari za študij. Presenečeno je obstal in me pogledal:

»Ampak, saj nisi nora, da bi šla sedaj na Cambridge? Kdo bo pa skrbel za tamala, saj veš, da cele dneve delam?«

»Bila bi nora, če ne bi šla. Verjemi mi, da bomo lažje preživeli, če bom diplomirala na Cambridgeu, kot pa če bom doma igrala gospodinjo!« V obraz sem postajala rdeča.

Tudi on je bil videti besen. »Smrklja razvajena! Vse sva ti dala, sedaj ko je čas, da narediš nekaj v zameno, pa bi ti odletela na drug konec sveta! Nikamor ne greš, in pika!«

Mešalo se mi je in v kotičkih oči so se mi nabirale solze: »Seveda grem, nisem jaz kriva, da se je moja neumna mama obesila!« Želela sem nadaljevati, a me je prehitela očetova klofuta. Oče me ni nikoli udaril. Vedela sem, da sem prekoračila vse meje, in v trenutku sem obžalovala izrečeno.

Stopila sem čisto do njega. »Tvoji otroci so tvoja odgovornost, in ne moja. Ne bom si še bolj uničila življenja.«

Obrnila sem se in stekla proti pokopališču. Ko sem zadihana prispela do maminega groba, sem se vrgla na kolena, zajokala in se ji opravičila:

»Mama, nisem tako mislila, saj veš to, kajne?«

Ponoči, ko so vsi spali, sem vstala in si začela pripravljati stvari v kovček. Vzela sem svoje prihranke iz knjige Trpljenje mladega Wertherja, kjer sem jih imela spravljene, in ko sem imela vse spakirano, sem po prstih stopila na hodnik. Bilo je zelo svetlo, saj je bil čas polne lune. Ko sem pogledala na steno nasproti, sem videla, kako je lunina svetloba osvetlila mamin portret iz mladih let. Bila sem ji zelo podobna. Tam sem postala nekaj mi-nut, obraz so mi zopet prekrile solze, nato pa sem nadaljevala svojo pot v kuhinjo. Nekje na sredi stopnic sem opazila, da za kuhinjsko mizo sedi oče in me gleda.

»Oprosti,« reče, »nisem hotel vsega prenesti nate. Samo ...« Beseda se mu je zalomila v grlu. »Samo jezen sem, da je to storila!« »In ... in strah me je, da boste za njeno smrt slej kot prej krivili mene.«

»Razumem, ata. Ampak veš, da te nobeden od nas ne bo obsojal zaradi tega. Kar je narobe, je samo to, da je bila mama neukročen duh v svetu, ki jo je želel ukrotiti. Ampak tega nisi ti kriv, za to življenje se je sama odločila.«

»Ampak če bi lahko šla študirat v Ljubljano ...« prek oči se mu je naredila zavesa solz.

»Bi jo lahko naslednji dan povozil avto!«

Vstal je in me objel. »Nočem izgubiti še tebe, ne bom prenesel.«

»Nikoli me ne boš izgubil.«

Stala sva sredi kuhinje in si brisala solze. Oče se je nasmejal.

»Poglej naju, kakšna sva!«

Tudi jaz sem se morala nasmehniti. Preden je vzel ključ, da me odpelje na železniško postajo, sem se obrnila proti njuni poročni fotografiji na polici. Na fotografiji sta bila videti srečna. Ampak na fotografijah smo vsi videti srečni.





Češnje




Mineval je drugi mesec mojega dela na recepciji v domu ostarelih. Imela sem že izbrane svoje najljubše tetice in najdražje strice, pa tudi samo delo se mi res ni zdelo naporno. V domu sem, lahko bi rekli, sedela samo za vikende, čez teden pa sem delala v kavarni v mestu. Recimo, da je bil tisti dan sobota. Pogovarjala sem se z Ljubico, eno izmed najljubših tet. To je bila ženska, ki smo ji vsak dan ob pol osmih zjutraj v sobo receptorji nosili kavo in zdela se mi je prisebna, celo inteligentna, in kar sem najbolj cenila, včasih cinična. Njena težava oziroma njen razlog, zakaj je v domu, je bila nepokretnost. Ljubica mi je tisto, recimo da soboto, govorila o evtanaziji. Rekla je, da jo popolnoma podpira in da je treba človeka, ki si želi lastne smrti, podpreti.

»Še živali imajo možnost, da jim damo injekcijo. Se vam ne zdi žalostno, da je ljudem ta pravica odvzeta?«

»Seveda se mi zdi, Ljubica.«

»Mladi, mladi nimajo kaj pametovati, ko pa ne vedo, kako je, ko si star. Raje umrem, kot pa da se ničesar več ne zavedam! Ni res?«

»Res je, Ljubica. Ravno zadnjič sem slišala za primer, ko se je znanstvenik, star nekaj čez sto let odločil, da bo odšel na Švedsko, da mu dajo injekcijo ...«

»Ja, ja, vse vem. Ni bil bolan, ampak je videl, da kvaliteta življenja enostavno ni več enaka.«

»Že, Ljubica. On je bil čisto priseben, a kaj, ko se sami ne bi več zavedali in bi o naši usodi morali odločati drugi?«

»No, poglejte na primer Rožo. Vsak dan je bolj dementna. Do neke mere še gre, ko pa resnično ne bi več vedela, kaj se okoli mene dogaja, bi bila presrečna, če bi mi nekdo spustil strup v žilo. Tudi ona bi se, kadar ima dober dan, strinjala z mano.«

Takrat sta vstopila dva fanta, ki se vsak dan igrata na igrišču in hodita v dom pit iz avtomata.

»Dober dan. Lahko pijeva?«

»Lahko.«

»Hvala, nasvidenje.«

»Nasvidenje!«

Ko sem gledala za njima, se je Ljubica z vozičkom pripeljala čisto do pulta pri recepciji, mi pomežiknila in rekla:

»Sva zmenjeni?«

»Kaj, Ljubica?«

»Sprašujem, če sva zmenjeni?«

»No, pa že.«

Ljubica se je odpeljala, jaz pa sem pozabila na najin dogovor.

Oziroma karkoli naj bi že to bilo. Dva dni po najinem pogovoru me je z recepcije klicala sodelavka Tanja.

»Si že slišala, kaj se je zgodilo?«

Najprej me je prestrašila, da je kaj narobe z Zoranom.

»Ne, eh, Zoran bo še naju preživel,« se je živčno nasmejala.

»Roža me je danes napadla. Fizično napadla!«

Priznati moram, da se mi je zdel ta prizor nekako zabaven, saj se mi zdi, da Roža še sama sebe ne bi mogla napasti.

»Obtožila me je, da ji kradem cigarete!«

»Joj, reva boga, saj ne ve, kaj govori. Saj sploh ne kadiš. Hudo

je že dementna.«

»Ma ja, tista njena hčerka ji par dni zapored ne prinese njene doze in potem smo vsi okrog najslabši. Povem ti, grozno je bilo.«

»Haha, si mislim, ja, take stare tete še udariti ne moreš!«

Malo mi jo je uspelo pomiriti. Naslednji vikend mi je Roža povedala vse o tem, kako ji Tanja krade cigarete. Bolj ko sem ji želela dopovedati, da Tanja sploh ne kadi in da tega ne bi naredila, bolj je udrihala po njej. Med njenim razburjanjem sem ji zvila tri svoje cigarete, rekla mi je, da sem zlata punca, in odšla kadit. Ko je prišla nazaj, me je začudeno pogledala in vprašala:

»Kam naj zdaj grem?«

Pospremila sem jo do četrtega nadstropja in ji razložila, kje je njena soba. Ko sem se vračala nazaj na recepcijo, sem imela cmok v grlu, tako se mi je smilila.

Približno tri mesece po vseh teh dogodkih sem se na recepciji zapletla v globoko debato s prav tako eno izmed ljubših, če ne celo z najljubšo teto, Lidijo. Na stolih za pultom recepcije sta medtem sedeli Ljubica in Roža in se prepirali. Ljubica je bila jezna na Rožo, saj je zopet nekaj pozabila.

»Pa ko bi vsaj priznala, da pozabljaš, kokoš ena!«

»No daj, daj. Saj sem ti rekla, da mi Hrenova nič ni povedala, da naj si pridem po češnje!«

»Če pa vem, da ti je povedala, Roža! Ne morem verjeti, da sama sebe prepričaš v neke neumnosti.«

»Češnje si lahko tako ti kot Hrenova v rit zatlačita!«

»No, punci!« sem se oglasila.

»Kaj no, punci? A slišite to nesramno kokoš?!« me je vprašala Ljubica.

Roža je takrat že stala in se s svojo hojico počasi odpravila proti dvigalu. Gospa Ljubica ni počakala niti toliko, da bi bila oddaljena od nje tri metre, ko je zopet začela:

»Kako me to jezi, ko ljudje ne priznajo, da so dementni. Gospa Hren ji je včeraj rekla, naj pride k meni po češnje, ona pa danes trdi, da je ni videla. Že v redu, naj trdi, ampak na živce mi gre, ker ne prizna, da se ne spomni. Sploh ne ve več, kaj se dogaja okrog nje.«

Oglasila se je Lidija: »Ljubica, saj veš, to je bolezen.«

»In to najhujša od vseh, sploh ne vidim smisla, da bi nekdo živel s tako boleznijo. Včasih res ne vem, kaj je huje. Moja ali njena. Ampak mislim, da njena. Vidiš, zato bi potrebovali evtanazijo. Točno za take, kot je Roža,« je rekla Ljubica.

Po tem dogodku sem se nekaj časa učila, nekaj časa brskala po internetu, ko se je mimo mene zopet pripeljala Ljubica.

»Pokličite v četrto nadstropje, da Rožo čaka hči in da naj pride na hodnik do stopnic. Hči mi je ravno rekla, da gre tja. Tudi jaz grem gor. Me boste pospremili do dvigala, ljubica, roke me že bolijo?«

Ko sva prispeli do dvigala, je pritisnila številko štiri. Bila sem presenečena.

»Ljubi, a ne greste na trojko?«

»Ne, danes ne.«

Ko sem prišla nazaj, sem javila v četrto nadstropje, naj povedo Roži, da jo hči čaka na hodniku pri stopnicah. Nato sem se zleknila nazaj v pisarniški stolček in pomislila, kako lepo je pravzaprav delati v domu, kako ti ta služba prinese tudi neko globino, drugačen pogled na svet. Ko sem tako strmela proti izhodu z zadovoljnim izrazom na obrazu, mi je zazvonil telefon.

»Recepcija, Dom Lipa, prosim?«

»Pozdravljeni, hči od Rožene pri telefonu, imam neodgovorjen klic iz četrtega nadstropja, sem ravno na sestanku, me lahko vežete?«

»Kako, kaj niste? Kaj niste v četrtem ...« Takoj mi je postalo jasno. »Takoj vas vežem, gospa.«

Naslednjih nekaj minut sem trepetala na recepciji, nihče me ni klical, nikogar ni bilo mimo, ko sem naenkrat zaslišala, kako so se odprla vrata dvigala. Pritekla sta dva medicinska tehnika, Tadej in Zvone, in iz ambulante vzela neko napravo, s katero sta tekla nazaj proti dvigalu.

»Kaj je?« sem vprašala.

»Roža je padla po stopnicah ... ravno smo jo oživljali.«

Ko je dvigalo prispelo, je iz njega prišla Ljubica in mi pomežiknila:

»Boste češnje? Ostalo mi jih je na pretek.«

V daljavi sem slišala bližajoči se zvok rešilnega avtomobila.





Darilo




»Draga, nekaj sem ti prinesel,« je z nasmeškom na obrazu odprl vrata Juš. Juš je fin dečko, nimam pripomb, ampak daril pa resnično ne zna izbirati. Ko sem za prvo obletnico dobila obesek za ključe – odpirač, sem vedela, da vrtnic in romantičnih vikendov ali česarkoli podobnega od njega ni pričakovati. Se je pa vsake toliko potrudil in mi poskušal napisati nekaj vsaj približno podobnega pesmi, o tem, kako me ima rad, in to mi je bilo več kot dovolj.

»A veš, ko vedno jamraš, kako ti gredo poleti na živce razne žuželke in muhe? Zdaj imava rešitev za to!« Zvenel je kot slab prodajalec Top Shopa. Šele ko je prišel mimo dnevne sobe, mi je uspelo videti ogromno, grdo rastlino v njegovem naročju.

»Kaj je to?« sem privzdignila obrvi z vidnim izrazom gnusa na obrazu.

»To je najina nova lovilka žuželk,« se ni pustil spraviti v slabo voljo in se še naprej režal kot pečen maček.

»Daj no, Juš, a se ti hecaš? Saj veš, da ne podpiram pobijanja živali!« Ker mu nisem imela srca pokvariti njegovo tako imenovano rešitev za najine probleme, sem se nasmehnila in dodala: »Grozna je!«

Postavil jo je v kuhinjo na okensko polico ob jedilni mizi. To se mi ni zdela najboljša ideja, ampak naj bo. Tudi kjerkoli drugje v stanovanju bi me motila, tako da je pravzaprav vseeno. Ko sva pojedla in se zleknila pred televizor, sva precej hitro zadremala. Končno si lahko privoščim malo popoldanskega počitka, saj imam še deset dni dopusta. Skupno morje nama je sicer odpadlo, ker je Juš nujno moral delati, zato sem odšla za štiri dni s prijateljico Ireno, sedaj pa koristim še ostale dni dopusta, ki sem si ga, letos pa res, več kot zaslužila. Po približno polurnem dremežu, polnem blodnjavih sanj, kot je to zame značilno, sem se prebudila vsa potna. Vstala sem in odšla v kuhinjo po kozarec vode. Ko sem tako stala pred umivalnikom in pila, se mi je zdelo, da me je nekaj oplazilo po rami, in ko sem se obrnila, sem pred sabo zagledala ogromna zeleno-rdeča usta, iz katerih sta se cedili kri in slina. Potem sem se zbudila zares. Ko sem se pomirila in se prepričala, da sem zopet imela opraviti s sanjami v sanjah, sem tokrat res odšla v kuhinjo po kozarec vode in sumničavo opazovala to grdo rastlino. Delovala je normalno. No, ne vem, kaj sem sicer pričakovala, da se bo pozibavala sem ter tja in mlela z usti ali kaj podobnega. Kmalu za mano je pokukal v kuhinjo še Juš.

»Kaj, a delata bojni plan proti žuželkam?« se je smehljal.

»Niti ne.« Še vedno sem se počutila malo nelagodno zaradi precej vznemirjujočih sanj.

»Se greva kopat?«

»Greva.«

»Boš penino?« je vprašal.

»Pa bom. A kaj praznujeva?«

»To, da te imam rad!«

Namakanje v kadi je trajalo tako dolgo, da sva zaključila ravno v času, ko hodi Juš spat, kadar naslednji dan dela jutranjo izmeno. Šla sem z njim v spalnico in se odločila, da preberem nekaj strani knjige, ki sem jo prežvekovala že kar nekaj časa. Knjigo sem odložila po približno dvajsetih minutah in legla ob Juša obrnjena proti njemu. Zelo mi je všeč, kadar spi tako trdno, da se mu sprostijo obrazne mišice. Videti je spokojno in angelsko. Nekaj časa sem ga še opazovala, nato pa ugasnila lučko na nočni omarici. Po nekaj minutah se mi je zdelo, da poleg Juševega enakomernega slišim še neko drugo, oddaljeno in pridušeno dihanje. Vstala sem, skoraj pohodila mačko, se sprehodila po stanovanju in se vrnila v posteljo. Seveda ni bilo slišati ničesar. Ko sem zopet legla in ugasnila luč, sem zaslišala nekaj podobnega cmokanju. Oblil me je pot in name je sedel neki tesnoben občutek, ki ga težko opišem. Stisnila sem se k Jušu in poskusila razmišljati o čem lepem, a mi ni najbolj uspevalo. Dopovedovala sem si, da je vse samo v moji glavi, in po zelo dolgem času zaspala.

Zjutraj me je prebudil zvok ključavnice. Vstala sem in pred vrati še ravno toliko ujela Juša, da sem ga poljubila in mu zaželela lep dan. Nato sem pristavila kavo na štedilnik in odšla v kopalnico. Skuhala sem si kavo in se prestavila na balkon. Malo sem reševala križanke, ko mi je že zvonil telefon. Bila je Irena. Dogovorili sva se, da se dobiva čez pol ure v centru. Odkar so nam pred blok postavili kolesa, sem v centru v petih do sedmih minutah. Tako sem čez deset minut odšla v kopalnico in si nanesla ličila, nato sem se oblekla in odšla proti vratom. Spet se mi je zazdelo, da slišim tisto grozno cmokanje od včeraj zvečer, a sem se zbrala in ni ga bilo več slišati.

Irena je celoten čas na pijači razpravljala samo o različnih moških. Sedaj, ko sta z Borutom končno zaključila njuno tragikomično razmerje, je razmišljala samo o tem, kako bo katerega naskočila. Ker Ireno poznam že od otroštva, sem vedela, da slika, ki jo želi prikazati v realnosti, še zdaleč ni takšna. Prepričana sem bila, da se počuti grozno, sploh pa zaradi tega, ker se je Borut na skrivaj dobival z drugo že skoraj eno leto.

»Poglej tistega tamle, v beli majici,« je pomignila proti moškemu, ki je sedel dve mizi stran.

»Poglej njegove mišice, komaj čakam, da vstane, da vidim, kakšna je situacija zadaj.«

»Daj no, Irena, obnašaš se kot kakšen star slinavec, ki mi je visel za šankom, ko sem še delala v Patki.« Ob misli na moje delo v Patki sva se morali obe zasmejati.

»To so bili časi,« je rekla Irena.

»Slabi, ja,« sem pripomnila.

»Pa pri vaju, v raju? Kaj novega?« mi je pomežiknila.

»Včeraj mi je domov iz službe prinesel darilo.«

»Ojoj.«

»Ja, ojoj, ja. Te zanima?« Irena je z navdušenjem prikimavala.

»Mesojedo rastlino.«

»Haha, Juš in njegova nepremagljiva darila!«

»Irena, naravnost grozljiva je. Odkar jo imava, imam prisluhe in slišim cmokanje in žvečenje in celo dihanje. Včeraj nisem mogla zaspati zaradi tega.«

»Pretiravaš! Ne je zalivati in je stvar rešena.«

Na to možnost nisem niti pomislila. Nisem je mogla kar vreči stran takoj po tem, ko jo je kupil, če pa je ne bom zalivala ... Bravo, Irena!

Ko sem prišla domov, se mi je zdelo stanovanje nekam vlažno in imelo je vonj po zatohlem. Odprla sem balkonska vrata in kuhinjsko okno ob roži. Okno sem odpirala previdno, kot da bi se bala, da me bo roža res ugriznila. Nato sem pripravila kosilo in odšla brat knjigo, imela sem še približno pol ure časa, preden pride domov Juš.

Vsake toliko sem vstala in se kar tako sprehodila proti kuhinji. Nato sem sedla nazaj v svoj bralni kotiček in brala naprej. Ko je domov prišel Juš, sva se poljubila, odšla sem zapret balkonska vrata, in ko sem se vrnila, da nama nadevam juho v krožnike, sem ga zagledala, kako jo zaliva.

»Juš, kaj počneš?« sem ga zgrožena opazovala.

»Zalivam jo, prodajalka je rekla, da jih je treba zalivati skoraj vsak dan, najbolje z destilirano vodo ali z deževnico. Voda iz pipe vsebuje preveč soli, zato jim škodi. Videl sem, da imaš destilirano vodo ob likalniku v spalnici, pa sem izkoristil trenutek, da ne bo treba tebi. Spomnil sem se, da sem ti čisto pozabil povedati ta podatek. Saj je še nisi zalila?«

»Nisem.«

Med kosilom sem lahko razmišljala samo o tem, kako komaj čakam, da Juša ne bo zraven in da jo bom polivala s kuhinjsko vodo, nato pa mu rekla, da sem jo ves čas zalivala z destilirano. Juš je zvečer pogledal, če je roža že kaj ujela.

»Nič ni,« mi je prišel razočarano povedat v dnevno sobo.

»Saj bo,« sem ga navidezno bodrila.

Zvečer je bila na vrsti podobna zgodba kot večer prej. Nisem vedela, kaj naj. Razmišljala sem o tem, ali je mogoče, da se mi meša. Seveda je mogoče, tisti, ki je nor, ne ve, da je nor. Nato sem po nekajurnem boju same s sabo končno zopet zaspala, stiskajoč se ob Juša.

Zjutraj sem se zbudila takoj za tem, ko je Juš stopil skozi vrata na hodnik, in prav strah me je bilo ostati sama z njo. Zopet sem imela moraste sanje, kar je le še poslabšalo vse skupaj. Hitro sem se oblekla, in preden sem skoraj dobesedno zbežala od doma, sem zbrala še toliko poguma, da sem jo zalila z vodo iz pipe. Domov sem prispela malo pred Jušem, saj nisem želela biti predolgo sama z njo.

Ko je prišel, je, namesto da bi me poljubil, kot je to storil popolnoma vsak dan, odkar sva skupaj, odhitel v kuhinjo gledat, ali je roža že kaj ujela.

»Cel dan sem razmišljal o tem, ali bo moja mesojedka že kaj ujela.«

Začudeno sem ga pogledala. Celotna fama okrog te rože se mi je počasi zdela že pretirana. Popoldan je časopis, ki ga po navadi prebira v dnevni sobi, bral v kuhinji. Po približno dveh urah zadrževanja v kuhinji je začel kričati. Prestrašena sem stekla do kuhinje in si v glavi zamišljala najhujši možen scenarij, ko me je v kuhinji pričakal z otroškim navdušenjem in solzami v očeh.

»Prečudovito! Naravnost prečudovito! Pravi čudež narave! Ulovila je, najina mesojedka je ulovila muho.«

Niti predstavljati si nisem želela tega prizora, kaj da bi ga šele videla, zato sem se na petah obrnila in odšla nazaj v dnevno sobo. Ko je prišel za mano, sem mu poskusila razložiti, da mi ta roža zelo ni simpatična, še več, da se mi zdi plod samega hudiča, pa ni o tem želel slišati čisto ničesar.

Iz dneva v dan je postajal hujši. Rožo je božal in jo ljubkoval ter jo klical ljubica muholovkica, jaz pa sem vsako noč zaspala v strašanskem strahu pred vedno glasnejšim dihanjem in cmokanjem. Še več, zdelo se mi je, da ga ima roža rada, mene pa sovraži. Včasih se mi je zdelo, da se mu prav nastavlja kot božanja željna mačka, proti meni pa piha in brusi kremplje. Juš ji je domov nosil razne kobilice, muhe in celo pikapolonice in metulje, ki jih je po službi očitno lovil po bližnjem travniku.

Vsak dan sem jo zalivala z vodo iz pipe, a ni pomagalo. Hudičeva roža je bila odporna na vse. Moje nočne more so postajale vedno hujše in vedno bolj so se mi zdele resnične in vse so imele nekaj skupnega. Vedno je bila njihova glavna tema roža z najine kuhinjske police. Tako sem se v soboto, zadnji vikend, preden bi morala nazaj v službo, odločila, da v rožo zlijem toliko vode iz pipe, da si od tega ne bo opomogla. Ravno, ko sem zlivala vedro vode po njej, je v kuhinjo vstopil Juš.

»Kaj počneš?« je zarjovel proti meni.

»Uničila naju bo, Juš, ta rastlina naju bo uničila! Moram jo uničiti, preden bo ona uničila naju!« Obnašala sem se naravnost histerično, a si nisem mogla pomagati. Želela sem jo zgrabiti in jo vreči skozi okno na cesto. Preden mi jo je uspelo prijeti, je Juš zgrabil mene. Njegov pogled je bil videti prazen, za trenutek se mi je zazdelo, da vame zre neka druga oseba.

»Juš, pusti me, nehaj me stiskati!« sem kričala, kolikor sem imela moči.

Naenkrat me je spustil, nato pa pogledal proti rastlini in rekel: »Ljubica, prinesel sem ti darilo!« Začutila sem rahel potisk v hrbet.

Res je, Juš nikoli ni znal izbirati daril.





Kako je nastal moj prvi roman Fludi?




In potem so prišle tiste zgodbe, ki jih napišeš samo toliko, da si zapolniš prostor. Ni mi šlo. Saj bi se izgovarjala na umetniško krizo ... pa takrat še nisem bila umetnik. Jaz in Fludi sva se dobila skoraj vsak večer in debatirala, o čem in zakaj bi se dalo še pisati. Skadila sva enega in mislila, da bova bolj dovzetna za nove ideje. Pa saj sva bila. Ne za prave. Za neumnosti, ki sva jih kmalu pozabila.

Ni mi bilo jasno, kaj bi napisala, da bi ljudi pritegnilo. Ko je to obdobje 'umetniške krize' trajalo že dva meseca, sva jaz in Fludi rekla, da bo treba temu narediti konec. Morala sva si narediti zanimivo življenje, tako zanimivo, da bi lahko potem pisala o njem in bi nastajale senzacionalne zgodbe.

Nekaj časa sva poskušala vse mogoče. Poslušala sva depresivno glasbo in se odločila živeti prepuščena sama sebi, brez denarja, saj ga nisva dobila, glede na to, da nisva napisala mojstrovine. Potem sva si našla delo in sva živela kot dva bogataša, ki imata vse, in tudi to nama ni pomagalo pri pisanju.

Nato sva postala alkoholika, popotnika in ne vem kaj še vse.

Fludiju je prekipelo.

Rekel mi je, da tako ne more iti več naprej. Ne moreva poskusiti vsega v življenju, zaradi neke glupe zgodbe. Rekel mi je, da sem neumna in da potrebuje čas zase.

Potem ga nekaj časa ni bilo več. Razmišljala sem, kaj bi še postala, da bi bilo moje življenje bolj zanimivo. Poskusila sem praktično vse. Ja, res, vse. Vem, kaj zdaj razmišljate. Vsega pa definitivno ne. Ja! Vse. Dobro, nisem bila predsednik, astronavt in kaj podobnega, ostalo pa ja.

Potem sem nekega dne zasledila zgodbo v novicah, kako je avto ob treh zjutraj priletel v kuhinjo nekega moškega, ki je ravno takrat pekel palačinke. In potem me je prešinilo. Nisem mogla verjeti. Samo Fludi peče vsak četrtek palačinke ob treh zjutraj. Nisem mogla verjeti.

In tako mi je Fludi dal zgodbo, iz katere sem potem napisala roman, mu dala ime Fludi in z njim zaslovela. Zgodba je govorila o Fludiju in o tistem pijanem Mirku. Njuni življenjski zgodbi sta potekali vzporedno, potem pa se naenkrat presekali, čeprav v matematiki to ni mogoče, tisti četrtek ob treh zjutraj, ko je Fludi tako kot vsak četrtek pekel palačinke, Mirko pa se je pijan peljal v samo še eno gostilno, kjer je bil dogovorjen s svojim pivskim kolegom, in ni opazil, da je cesta naenkrat zavila v desno.





Poštenjak




Moj oče je bil zelo pošten in velik mož. Vsak, ki ga je poznal, je imel o njem povedati samo lepe stvari. A njegova naivna prijaznost je največ stala nas, njegovo družino. Največkrat, ko zdaj, po tem, ko ga že zdavnaj ni več med nami, razmišljam o njem, kar je seveda vsakodnevno, mi pade na pamet ta dogodek.

Ko sem bil majhen, sem očetu pomagal pri delu v trgovinici, ki jo je prislužil z leti težkega dela v rudniku. Naša majhna trgovina je stala ob glavni cesti, zato je mimo zaneslo ogromno ljudi, pred njo pa je stalo tudi nekaj stolov in tri mizice, ki so bile vedno polne mimoidočih, ki so si kupili kaj za popiti in pojesti. Večinoma so bile stranke redne, predvsem ljudje iz vasi, k nama pa je prihajalo tudi dosti tujcev, ki so se samo peljali mimo in se ustavili na malici in podobno. A posel kljub visokemu obisku ni najbolje cvetel, saj so stalni obiskovalci izkoriščali očeta in mu ostajali dolžni. On pa je šel vsakemu na roko in mu verjel na besedo. Zagovarjal je načelo 'do drugih bodi tak, kot bi želel, da bi bili oni do tebe'. Seveda se ljudje na drugi strani tega pregovora tega niso držali, ampak so ga počasi in vztrajno vlekli za nos. Nemalokrat je prišel domov s solzami v očeh in mami povedal, da naslednji teden ne bomo imeli več denarja za hrano.

Mama je takrat bentila kot kak star možakar. Večkrat sem slišal, kako se ji je v grlu naredil cmok, ko je v družbi razlagala:

»Da bi vsaj kockal in pil, to bi razumela ... tako pa je dober kot kruh. Škoda biti dober kot kruh, če potem za kruh nimaš!«

Tako je nekega poletnega dne, ko sem zlagal robo na police, v trgovino stopil mlad moški. Očetu je natvezil nekaj o tem, kako se mu je pokvaril avtomobil in da potrebuje denar za prevoz do Kopra, saj ima prazno denarnico in ne more nikamor.

Oče je brez oklevanja odprl blagajno in iz nje vzel nekaj denarja.

Sumničavo sem opazoval situacijo in očetu odkimaval, češ, ne dajaj mu denarja, saj mu na čelu piše, da te je prišel nategnit. Ko mu je dal denar, je še celo vztrajal, da bo skočil do hiše, ki je bila oddaljena približno dva kilometra, po orodje, da bosta poskusila popraviti zadevo. Moški mu je pokimal in rekel, da bo počakal, denar pa spravil v žep. Oče mi je rekel, naj prevzamem blagajno ta čas, ko ga ne bo. Ko sem stopil za pult, se mi je moški nasmehnil in mi naročil dve škatli cigaret. Iz drugega žepa je potegnil denarnico, polno denarja, in mi plačal z besedami:

»Mali, od tebe je odvisno, katero stran boš izbral.« Nato se je še bedasto zarežal in odkorakal skozi vrata. Opazoval sem, kako je sedel v avtomobil in se odpeljal, nato pa sem iz blagajne prvič tudi sam vzel nekaj denarja.





Divje odlagališče




Nisem vedel, kako naprej. Nisem se več znašel brez nje. Ko je odšla, sem sedel za mizo, glavo položil med roke in premišljeval. Ne vem, zakaj bi sploh storila kaj takega. Me želela tako prizadeti. Naj ji pišem? Ne, nima smisla. Po vsem tem je tudi jaz nočem več videti. Ampak kaj zdaj? V prsih me je žgala bolečina, ki je prej nisem poznal.

Pogledal sem proti kuhinjskemu pultu, na katerem je nonšalantno stala njena skodelica za kavo, ki sem ji jo podaril lani za valentinovo. Ljubezen te res naredi bebca. Včasih sem se norčeval iz tega tako imenovanega praznika zaljubljencev, odkar pa sem spoznal njo, sem v trgovinah stal v vrsti z najbolj neumnimi in otročjimi darilci v rokah. Dvignil sem skodelico in zrl v črno ilustracijo dveh zaljubljencev, kako se stiskata pod dežnikom, medtem ko po njem dežujejo majhni rdeči srčki. Začutil sem neustavljivo željo, da jo uničim. V ušesih mi je šumelo. Ko sem večji del razbitin že drugič pobiral s tal, da jo spravim še na več manjših koščkov, sem se porezal. Nisem čutil fizične bolečine. Po izživljanju nad skodelico sem pometel ostanke in jih nesel v smeti. Šele ko so bile razbitine zunaj, v smeteh, sem lahko prvič spet zadihal. Želel sem si, da bi bilo konec tega dne in da mi misli potihnejo, zato sem legel v posteljo in zaspal.

Naslednje jutro sem si najprej skuhal kavo in sedel pred televizor. Zopet poročila. Ena tragična novica za drugo, saj ni čudno, da se ljudem meša. Med gledanjem poročil sem opazil njeno jakno, v kateri je včeraj prišla, ampak jo je očitno v vsej naglici, da čim prej izgine iz mojega življenja, pozabila na kavču. Pred oči se mi je prikradla vrsta prizorov, kako sem jo zaradi te jakne dražil, zakaj jo sploh nosi, ko pa je vedno, ko sva bila zunaj in je postajalo temneje, čez morala obleči še mojo. Naenkrat sem se zalotil, kako držim jakno in škarje, ko sem jo že razrezal na neprepoznavne majhne trakce. Ko sem jih pospravil v vrečko in nesel v smeti, sem se počutil bolje.

Ko sem trgal slike s stene, ki jo je ona označila za Steno svobode, mi je zazvonil telefon. Bila je mama. Verjetno je izvedela, kaj se je zgodilo. Ni se mi dalo ukvarjati z njenimi saj sem ti rekla, da ta punca ni prava zate in vedno je smrdela po razuzdanstvu in še in še, zato sem telefon izklopil. Zadnja slika, ki jo je naslikala, je bila slika potoka za hišo, ki ga je imela tako rada. Po cele dneve je prebila za hišo pri potoku in telovadila, meditirala in slikala. Te tri stvari so poleg kuhanja edino, kar je pravzaprav sploh počela.

Ko sem spravil iz hiše vse sledi o njenem slikanju, sem se lotil kuhinje. Ponev, kozica in džezva za kavo so morale leteti prve. V prsih me je žgalo, v ušesih je šumelo. Po tem sem pomislil, da je najbolje, da tako ali tako po vsem tem zamenjam tudi krožnike, kozarce in pribor, in tako sem kmalu izpraznil kuhinjo. Vmes sem razmišljal o najinem poznem pitju kave ob sobotah, ko sem jaz šele vstajal, ob sobotah sem namreč lahko spal dlje, ona pa je vedno vedela, koliko minut prej mora zavreti vodo, da bo kava na mizi, še vedno vroča, ko vstanem. Nikoli namreč nisem vstal prehitro, da bi jo videl, kako kuha kavo, ali prepozno, da bi bila kava že mrzla. Ne, vedno me je na mizi čakala vroča.

Po tretji uri popoldan sem bil že pošteno utrujen. Majica se je že tretjič osušila na meni in iz hiše sem spravil večino stvari. Pred hišo se je naenkrat znašlo divje odlagališče najine preteklosti. Prišel sem nazaj v dnevno sobo in na sredi zagledal kavč. Kavč, s katerega me je potisnila prvič, ko sem jo želel poljubiti. Vem, da se je bala vsega tega. Kam to pelje in kako. Jaz sem se prepustil. Od tistega trenutka na kavču sem vedel, da je najina ljubezen najpomembnejša stvar v mojem življenju. Šel sem po sekiro in z ihto mahal po kavču. Ko sem ga sesul, sem ga znosil ven.

Vrnil sem se nazaj in legel na mesto, kjer je prej stal kavč. Pogledal sem svojo odrgnino na roki in tako sem se zazrl v svojo dlan. Dlan, ki jo je ničkolikokrat pobožala po glavi in telesu. Dlan, ki sem ji jo ponudil, ko sem jo prosil za prvi ples. Dlan, v katero sem na sprehodih spravil njeno. Dlan, ki je v postelji vsako noč počivala na njenem boku. Zgrabil sem sekiro in udaril prvič, drugič, tretjič. Šumenje v ušesih je postajalo vse bolj oddaljeno in bolečina v prsih je postajala le še en spomin.





Bejzbolka




Daleč od tega, da so mi v interesu kvazi feministični izpadi, ampak nekaj pa le drži kot pribito. Moški v gostilnah, ki imajo ženske za manjvredne. Vem, da se to ne dogaja samo v gostilnah, daleč od tega. Se pa meni dogaja v gostilnah.

Najprej me premeri s pogledom, nato sede v kot. Z napetostjo in negativnim občutkom v trebuhu krenem proti njegovi mizi in rečem:

»Dober dan. Izvolite?«

Odvrne: »Dolgo kavo.«

Seveda nisem od njega pričakovala ne pozdrava in ne besede prosim, a v tistem trenutku postanem še bolj jezna nanj.

Prinesem kavo in jo z glasnim izvolite odložim na mizo, se obrnem in skozi zobe zarenčim:

»Ni za kaj, gospod!«

Seveda še vedno ne zaslužim odziva. Besna sem. Za drugo mizo sedita dva odrasla moška, zatopljena vsak v svoj telefon. Eden od njiju mi pomigne z glavo in ustnice nemo oblikuje v besedo plačam. Prinesem račun in moški iz denarnice več kot dve minuti presenečeno vleče kovance, kot da bi popolnoma nepričakovano stopila do njune mize z računom, če ne še več, kot da bi bila naključni človek, ki je pristopil k mizi in od njega zahteval 3,10 evra, ne pa, kot da mi je sam naročil.

Vsako leto so slabši. Ljudje. Iz zatopljenosti me privleče njegov kolega, ki navrže:

»Ka smo kej jedl?«

Z zadnjimi močmi, ki jih premorem, mu namenim zlagan nasmešek. Zelo redko je še iskren, pomislim. Odpravim se nazaj za šank, moška odideta.

V trenutku se zavem, da me bo sedaj, ko sva ostala sama, ogovoril.

»Gospodična, ste poročeni?« mi reče in se neumno reži.

Želim si, da bi bila. Resnično si želim.

»Nisem,« odvrnem in gledam posodo, ki jo pomivam.

»Kako, da ne? Takšna lepotica bi pa ja morala biti poročena.«

V takih momentih bi najraje postala superheroj, ustavila čas, poletela do njega, mu pljunila v fris in odletela nazaj na svoje mesto in naprej pomivala posodo, on pa sploh ne bi vedel, kaj ga je zadelo.

»Pa nisem.«

»Fanta pa imaš, kajne, da ga imaš?«

»Gospod, ne bi razpredala o svojem osebnem življenju s popolnimi tujci.«

»Saj nisva tujca, pogovarjava se ...«

Lahko bi prisegla, da je malo manjkalo, da bi se mu iz kotičkov ustnic usul liter sline.

»Govoriva raje o vremenu.«

»Potem pa ni čudno, da si tako tečna. Dobiš ne dovolj.«

V glavi mi postaja vroče. V takem primeru ne vem, ali bi se morala obnašati kot puhloglavka in se spustiti na njihov nivo in se neumno na glas krohotati in nadaljevati neumen pogovor v še neumnejšo smer ali naj grem v skladišče po bejzbolko in jih udarim v koleno.

Odločim se za tretjo pot. Da ga ignoriram. Seveda ga to niti slučajno ne ustavi.

»Pa vsaj sama kdaj poskrbiš zase?«

»Gospod, verjamem, da vam še v življenju ni uspelo za katero poskrbeti.«

Neumen nasmešek mu za nekaj časa obvisi na obrazu, nato pa se njegova mimika oblikuje v neko čudno, bizarno, mogoče celo jezno grimaso.

»Ti bom dal jaz ... Smrklja smrkava!«

Moški skoči s stola in se naperi proti meni in, hvala bogu, me prehiti adrenalin, zato skočim nekaj korakov nazaj v skladišče in poberem kij. Preden začnem razmišljati, kaj in kako ter kakšne bodo posledice, že zagledam moškega, ki zaječi od bolečine in se sesede. Ugotovim, da sem izvedla prizor, ki se mi je že neštetokrat predvajal v glavi. Moški se drži za koleno in me presenečeno opazuje, jaz pa se slišim kričati in se ne morem načuditi svojemu pogumu:

»Izgini!!! Da te nikoli več ne vidim tukaj, govno govnasto! Na napačno si se spravil, počni ti to doma!«

Moj glas zveni neustrašno. Kako moram šele izgledati, ko takole stojim nad njim z bejzbolko v rokah, pripravljena za ponoven napad. Moški mi želi še nekaj reči, zato grozeče pomaham, on pa odšepa skozi vrata. Niti pomisliti si ne upam, kaj sledi, a trenutno sem preveč napolnjena z neke vrste vzhičenostjo, da bi me to sploh zanimalo. Odložim bejzbolko na tla in se neumno smejim sama sebi. Če bi me kdo videl, bi mislil, da se mi je odpeljalo. Skozi vrata vstopi sosed, ki videno pokomentira:

»O, je nekdo dobil!«





Dorjan




Ležala sem na postelji in premišljevala, kaj je bilo tisto, kar me je premamilo v to dejanje. Je bil to sladek vonj njegove kože, morda šaljive pripombe, ki jih je ves večer podajal, da ni bilo že tistikrat, ko se je v službi postavil zame pred šefinjo in celotno pisarno? Da ni vsega tega krivo moje lastno nezadovoljstvo, pomanjkanje komunikacije z Dorjanom? Pogovarjava sicer se, a se vse vrti okoli tega, kdo bo šel danes v šolo po Jana, kdo bo pripravil psu večerjo, kaj bomo jedli za kosilo. Vse se vrti okoli otrok, službe in kosila. S tem ni nič narobe, a vseeno pogrešam najine debate o svetu, o zvezdah, o smislu, o umetnosti, o zgodovini, o kulturah, o vsem. Namesto tega je glavna novica dneva, da so sosedi končno prebarvali ograjo ali pa da se je zadnjič njegov svak tako napil, da ni našel svoje hiše. To me spomni na to, kako sem v zadnjih dveh dneh po radiu šestkrat slišala »novico«, kako Melania Trump svojemu možu ne želi dati roke, medtem ko se po svetu dogajajo vojne in druge grozote, ki se jih nekako kar pometa pod preprogo. Saj veste, dokler se ne dogaja nam, nam o tem sploh ni treba skrbeti. Takšni potem postanemo v zvezah očitno, politični.

Da ne začnem o dotikih, s temi je še slabše. Pogosto sva po celodnevnem delu v službi in z otroki tako utrujena, da se vrževa v posteljo in takoj zaspiva. Težko opišem, kolikokrat sem si vseeno zaželela, da bi prišel domov iz službe, me pograbil in potisnil na kuhinjsko mizo ali pa ob steno in se prižel k meni, vame, tako kot je to počel včasih. Ali pa bi me zgrabil med pomivanjem posode in rekel, pusti to za jutri, draga, pomembnejše stvari naju čakajo.

Morda je bilo to, Lazarjev odločni prijem od zadaj, medtem ko sva zrla z razgledne točke v mestne luči. Mogoče so bile pa ravno lučke, ki so se sredi mesta utapljale in bleščale ven iz temačne, prečudovite reke Donave.

Trije kozarci preveč. To je bil razlog! Že okrog devetih sem začela govoriti, da ne smem več piti in da imam dovolj, saj sem vedela, da bi mi lahko bil že samo en deci preveč. To ga seveda ni ustavilo. Po tem mi je prinesel še tri in vztrajno ponavljal, češ, zaključek imamo samo enkrat na leto, morava nazdraviti na nove uspehe in zmage.

Za tem se je vse odvijalo zelo hitro. Najprej, se spomnim, sem razmišljala o tem, kako je mogoče, da nikoli nisem opazila, kako mišičast je pravzaprav Lazar. Tudi obraz ima zelo prijeten, in ko se čez navrže še njegov smisel za humor, imamo dobitno kombinacijo, ki si je lahko želi vsaka ženska. Najbolj od vsega pa so me očarale njegove resnobne, hkrati iskrive oči. Nekje po dvournem utapljanju v njegovih očeh je predlagal, da greva nekam na tiše, da se bova lahko naprej pogovarjala o smislu in podobnih zadevah. Naenkrat sva se znašla na razgledni točki in takrat mi je rekel, da sem lepa. Ne vem več, kdaj sem nazadnje slišala te besede. Dorjan je bil sicer zelo pozoren in nežen, mogoče celo preveč nežen za moj okus, a teh besed ni izrekel že vsaj deset let. Spomnim se, da so se mi šibila kolena kot kaki najstnici na prvem zmenku. Saj sem skoraj na prvem zmenku, z Dorjanom sva namreč skupaj že od nekdaj. Potem me je poljubil. Poljub je bil na začetku malo neroden, predvsem pa strasten in samozavesten, kot da počneva nekaj prav. Zadrhtela sem. Nato se moram zahvaliti alkoholu, da mi manjka nekaj spomina. Naslednje, kar se spomnim, je, da sva v hotelski postelji in se božava po razgretih telesih.

Zdaj ležim ob njegovem spečem telesu in opazujem, kako se mu prsi dvigajo in spuščajo, vmes pa premišljujem, kaj bom rekla možu, ko pride s službenega potovanja danes popoldan. Medtem ko se oblačim in pazim, da ne zbudim Lazarja, se odločim, da mu ne bom ničesar povedala. Čez dan si še vsaj trikrat premislim. Predstavljam si vse njegove možne odzive in ob tem me je groza.

Ura je pol treh. V ključavnici zaslišim zvok ključa in srce mi prične biti tristo na uro.

»Zdravo, Dorjan,« rečem z najbolj neumnim nasmeškom na obrazu.

»Živijo, ljubica, oprosti, ker sem pozen,« me veselo pozdravi in odloži nahrbtnik.

Še preden mi uspe karkoli izdaviti, me prime in položi na kuhinjsko mizo.

»Kaj počneš, Dorjan?« presenečeno vprašam.

»Si mislila reči Lazar?«

Gledam v njegove napete mišice, ki držijo moje noge. Iz njegovih prečudovitih oči izvira neka neznana odločnost in ob vsakem njegovem dotiku se tresem od užitka. Ko zaključiva, me pogleda in se nasmehne.

»Moram ti povedati! Prevarala sem te,« rečem.

»Upam, da je bil vsaj dober.«

»Najboljši.«

»Torej bova morala naslednji vikend ponoviti!« Pred vrati že zaslišiva otroke, ki jih je ravno pripeljala mama.

»Naslednji vikend ne, ker nimava kam dati tamalih, lahko pa ponoviva naslednji mesec,« mu povem svoje načrte.

»Dobro, rezerviram isti hotel ali katerega drugega?«

»Rezerviraj kateregakoli, Lazar, samo da naju tvoja žena ne dobi!« mu pomežiknem. Otroci prikapljajo skozi vrata in spremlja jih klasičen hrušč. Ne vem, kdaj sem se nazadnje počutila tako živo.





Do naslednjič




Zvečer, ko sem legla, da pogledam zadnji del svoje trenutno najljubše detektivske serije, sem na balkonu sosednjega bloka zagledala premikajočo se senco. Ni bila videti najbolj naravno, zato sem stopila na balkon in preverila, kakšna je situacija na drugi strani. Na ograji balkona je stala moška postava in gledala navzdol proti tlom. Ker sem bila sama v osmem nadstropju, moški nasproti pa očitno v šestem, sem predvidevala, da se vse skupaj ne bo dobro zaključilo. Nikoli še nisem bila priča čemu podobnemu, zato mi ni bilo jasno, kakšna je najboljša pot, ki bi jo morala ubrati, vedela sem samo, da se lahko vse skupaj razvije v grozoto, če ne bom našla pravih besed. Med mojim nekajsekundnim premišljevanjem me je moški opazil.

»Pojdite noter, če ne želite biti travmatizirani do konca življenja!« mi je zakričal. Deloval je živčen, a če bolje pomislim, kdo ne bi bil.

»Bom kar tukaj počakala,« sem mu zaklicala nazaj, »saj veste, kako je – lahko se kaj zalomi. Moj pokojni mož je bil gasilec. Ne bi verjeli, koliko ponesrečenih in nepremišljenih samomorov so morali reševati.«

»Kaj se vam tole ne zdi premišljeno? Je še kaj sploh bolj premišljeno od tega?!«

»No ja, premišljeno, kaj vem. Definitivno mislim, da bi morali še malo premisliti stvari, ampak vi že veste. Ko sem delala še v domu za ostarele, sem spoznala moškega, ki je skočil s tridesetmetrskega mostu in preživel. V domu je bil od svojega štiridesetega leta. Pomislite, kakšna kazen! Želiš se ubiti, nato pa te dajo v ustanovo, kjer bodo vsi umrli prej kot ti. Moški je še živ, še zdaj ga obiskujem nekajkrat na leto. Ne more govoriti in ne more hoditi. Se pa zaveda. Vsega se zaveda, to vam garantiram,« sem mu pričela pripovedovati o Gorazdu.

»Sem videti, kot da me to zanima?« je zakričal name. Stopila sem čisto do ograje in se nagnila preko.

»Povedati želim, da ste precej nižje od tridesetih metrov, tako da ...«

»Ženska nora, pusti me pri miru!«

»Oh, sva že na ti? Skoči, pa boš imel miru na pretek. No, mogoče!« sem mu zaklicala.

»Ne morem, če vem, da me gledaš. Pojdi stran, če ne ...«

»Če ne, bo kaj? Boš prišel do mojega balkona in se tukaj vrgel dol?« sem se mu posmehnila.

Nekaj časa sva oba molčala in se gledala. Moški je bil videti negovan, dobro oblečen, niti ne toliko star ... dobrih petintrideset, mogoče štirideset. Mojih let, v glavnem. Na sebi je imel napol odpeto belo srajco, hlače iz džinsa in baretko. Barve las nisem videla, niti ne podrobno njegovega obraza. Nikoli prej ga nisem opazila, čeprav sem se včasih zvečer na balkonu nehote zastrmela v življenja ljudi v sosednjem bloku. Razmišljala sem, kaj ga je pripeljalo do te, morda usodne odločitve. Naj ga vprašam?

»No, povej še kak primer. Da vidim, česa ne narediti, če tole slučajno preživim?« me je predramil iz premišljevanja.

»Kakšen primer?«

»Kako se ne ubiti!« Na oknih so se začeli zbirati sosedje, meni pa se je zdelo, kot da sva sama na svetu.

»Nočeš pred vlak nastaviti roke, kot je to storil neki moški, ki je mislil, da ga bo skupaj z njo potisnilo pred vlak. Seveda je ostal živ, brez roke.«

Zazdelo se mi je, da se je moški nasmehnil: »Se pravi, da si naslednjič še štrika ni mogel zategniti tako, kot je treba?«

»Očitno ne,« sem se živčno nasmejala tudi sama.

Moški se mi je prikupil, ni se mi zdel napačen in nisem želela, da skoči. Za trenutek sem pomolčala, nato pa zopet spregovorila: »Te lahko povabim na kavo?«

»Trenutek je malo neugoden, se ti ne zdi?«

»Mogoče pa je najbolj ugoden do sedaj. Daj, no. Povej mi, kako ti je sploh ime?« Postajala sem naravnost obupana. Nisem več vedela, kako naj ga ohranjam na tisti ograji. Zdelo se mi je, da sem odgovorna zanj, in želela sem mu pomagati.

»Renato. In tebi?«

»Urška.«

»Urška, do naslednjič!« je še rekel.





Bilečanka




Nikoli se nisem počutila preveč materinsko. Hladna sem. Ko sem se spet zazrla v dve črtici pred seboj, bi v istem momentu naredila splav. Ravno takrat je v kopalnico vstopil Aleš, ki si je v trenutku, ko me je zagledal, nadel svoj najbolj bebav izraz na obraz, in nisem mogla odreagirati drugače kot:

»Noseča sem!«

Alešev bebavi izraz se je v trenutku razlezel v neki raznežen zmazek, ki se mi je zdel še hujši. Objela sva se.

»Ljubica, končno! Saj ne morem verjeti! Končno je najin trud obrodil sadove.«

Bil je presrečen. Ob tem me je tako močno stiskal za lica, da sem se pačila. Toliko časa sem že na skrivaj jedla tabletke in tako dobro mi je uspevalo. Aleš je imel to blazno grdo navado, da je vsak večer ležal ob meni, še nekaj časa po tem, ko me je napolnil s svojim DNK-jem, kot bi se bal, da bom takoj, ko bo zapustil prostor, tekla v kopalnico in se praznila. To sem tudi počela. Kasneje je bilo še huje. Vztrajal je, da se moram z ritjo pritisniti ob steno, dvigniti noge in tako bodo spermiji našli pot do jajčeca. Vse to se mi je zdelo tako odvratno, da sem kontracepcijske tabletke jedla takoj po spolnem odnosu. Očitno to ni bilo dovolj. Dvakrat ali trikrat sem jo mogoče res pozabila vzeti, ampak ... je to mogoče?

Od trenutka, ko sem mu povedala, pa vse do zadnjega trimesečja, ko se mi je vse skupaj zdelo že resnično nevzdržno in so moje bolečine, oteklost in jeza dosegli maksimum, je Aleš prebral mali milijon knjig o nosečnosti in mi jih citiral na vsakem koraku. Visel je na MedOver.net in mi kodral možgane s svojimi znanstvenimi ugotovitvami. Bil je nemogoč. In jaz sem se zdela v tem obdobju nemogoča njemu, vendar je vse skupaj toleriral do take meje, ki je ne bi pustil doseči noben drug moški, samo da se ne bi razburila, da bo z najinim dragim otrokom vse v redu. Največji problem so mu bile moje cigarete. Vedno, ko sem jo prižgala, se je začel obnašati napadalno in skakal okrog mene in iskal razloge, da jo čim prej ugasnem. Že na začetku sem mu dala jasno vedeti, da ne bom nehala. Zmanjšala ja, nehala ne. Dobro, glede tega mi po nekem času ničesar več ni rekel. Je pa poskušal na vseh drugih mestih.

»Ljubica, oprosti, ne boš mogla jesti bifteka za novo leto. Znanstveniki so odkrili, da škoduje najinemu otroku.«

Najinemu otroku, ja. Znanstveniki so ugotovili, da biftek škodi dotično najinemu otroku. Mešalo se mi je. Pred tem, poleti mi je na primer pokvaril razpoloženje v najini najljubši restavraciji z morsko hrano. Ko sem natakarju že naročila školjke, se je prasec odtihotapil za njim in mu rekel, da sem si premislila. Ko sem zgroženo gledala v solatni krožnik s piščancem pred seboj, mi je rekel:

»Štručka, zadnjič sem prebral, da lahko školjke povzročijo infekcijo. Če se jim res ne boš mogla odpovedati, jih bova skuhala doma, ker morava biti prepričana, da so dovolj kuhane.«

Saj mi jih je skuhal, ja. Razkuhal do konca. Školjke so praktično razpadle in se prilepile druga na drugo, tako da sem imela na krožniku pred seboj kepo, ki sem jo čez petnajst minut izbruhala v kopalnici v enakem stanju, kot je bila prej na krožniku.

Potem je en teden govoril, kako rdeče vino dobro dene otroku, naslednji teden pa zatrjeval, da ne smem spiti niti kapljice vina.

»Veš, draga, znanstveniki so to rekli, ja.«

Šel mi je že resnično na živce, to njegovo vrtenje okrog mene me je spravljalo ob pamet. Kamorkoli sem šla, mi je sledil. Z mano je, za razliko od prej, zvečer hodil celo na sprehode in v trgovino, kamor ga prej ne bi spravila, pa če bi se postavila na trepalnice. Ne vem, prej sem ga res oboževala in niti ni bil tak copatek, a odkar se mu je izpolnila želja, je postal nemogoč.

Rodila sem. Stvari so postale še hujše. Njegova princeska gor, njegova princeska dol. Katja se mi je zdela zlobna. Imela je očetove oči, v katerih se je prižigala luč samo zanj. Ko ga ni bilo zraven, se je obnašala čisto drugače, mrščila se je in jokala, ko pa se je pojavil v njeni bližini, je njen obraz spet postal obraz malega angela. Videti je bilo tako, kot da si nabira energijo za trenutke, ki jih bo preživljala s svojim očetom.

Ko je bila stara šest mesecev, se je njen očka odločil, da se bomo fotografirali, saj nimamo še nobene prave družinske fotografije. Prave v njegovem primeru pomeni, da se je treba za fotografiranje obleči v oblačila enakih barv in se nasmihati, kot da je zadnjič. Tako so videti vse uradne fotografije njegove družine, ki se kljub temu, da so vsi zmešani in skregani, še danes dobivajo enkrat na leto in se smehljajo kot retardirani, da se lahko fotografirajo. Te fotografije potem visijo v rezidenci njihovih staršev. Fotografij je mali milijon, in če lahko komentiram, so vse enake. Kot da bi zložil jajca v škatlo za jajca. Tako je videti petdeset fotografij, razmetanih po hiši njegovih staršev.

Otroka mi je potisnil v roke, on pa je nastavljal aparat na stojalu. Rekel mi je, naj se neham kremžiti.

»A lahko prenehaš s tem?« je ponovil. »Nehaj jo držati tako stran od sebe!«

Nato je pogledal svojo malo princesko, se neumno nasmejal in nadaljeval pripravo fotoaparata. Mala se je seveda začela dreti, jaz sem še bolj stegovala roke, da mi ni vreščala pred obrazom, Aleš pa je ponorel. Prevrnil je svoj dragoceni fotoaparat s stojalom, skočil do mene in mi iztrgal otroka iz rok. »Ti nisi normalna!« je zakričal name in izginil iz sobe.

Vstala sem, pobrala stojalo in fotoaparat, ki sem ju kupila v njegovem obdobju nekoč bom postal slaven fotograf narave, rad bi delal za National Geographic, in šla v kuhinjo pripravljat kosilo. Od takrat naprej ni nikoli več predlagal pravega fotografiranja.

Ko je Katja dopolnila eno leto, sem se želela vrniti v službo. Aleš je temu strogo nasprotoval.

»Ljubica, saj veš, da ti ni treba ... bom jaz skrbel za finance. Ostani doma. Glej, končno se ti je ponudila priložnost, da počneš tisto, kar ti je zares všeč. Bova šla jutri v trgovino in ti kupila opremo, činko sobo pa bova preuredila v atelje.«

Res je bilo tako. Kupila sva platna, čopiče, oljne barve, terpentin in medij za olje in uredila činko sobo. Še dve leti sem se tako doma pretvarjala, da sem umetnica, dokler ni bila Katja stara tri leta. Takrat sem postavila Aleša pred dejstvo, da je otrok dovolj star, da gre v vrtec, jaz pa delat. Aleš mi je povedal, da je bolje, če je otrok doma do osnovne šole, in da naj počnem stvari, ki me veselijo, naredila bova razstavo mojih del in oh in sploh. In tako me je zopet utišal za nekaj časa.

Katja je bila zelo čudaški otrok. Glede na to, kako se je do nje obnašal njen oče, to niti ni presenetljivo. Karkoli si je namislila, je dobila v enem dnevu. Največ enem dnevu. Odnos, ki sva ga imela od dne, ko se je rodila, ni bil ničemur podoben. Včasih sem si želela, da bi lahko spremenila tisti trenutek, ko je prišel v kopalnico in izvedel, da sem noseča, v karkoli drugega. Zdelo se mi je boljše, da bi takrat izvedela, da sem na smrt bolna, in rekla raka imam. Zavedam se, da je to noro in bizarno in da sem bolna, ker si nisem želela imeti otrok. Tako so mi vsaj govorile kolegice z otroki. V smislu vem, kaj misliš, tudi jaz nisem želela otrok, ampak odkar se je rodila mala Jasmine, sem popolnoma spremenila mnenje.

Tudi tebi se bo to zgodilo, ko boš rodila. Vsem se.

Ni treba poudarjati, da se to ni zgodilo. S Katjo sva imeli neroden odnos, še v tistih redkih trenutkih, ko je želela biti pri mamici in se cartati, tega preprosto nisem bila sposobna. Nič me ni vezalo na tega otroka. Šla mi je celo na živce. Dneve, ko sva bili sami, sem prebila v ateljeju, njo pa sem pustila v dnevni sobi, da je gledala risanke ali pa risala in ne vem kaj še vse. Z njo v istem prostoru sem zdržala samo dve uri dnevno. V kosih.

Po tem, ko sem rodila, sem se pred kolegicami pretvarjala, da imam tudi jaz rada svojo punčko. Pobožala sem jo po glavi in razvila neke vrste nov glas samo zanjo. Ta glas je vseboval neke hinavske in ljubeče tone, ki so me v resnici silili na bruhanje. Ampak nisem si mogla pomagati. Vse me je sililo v to, da se pretvarjam. Kako bi odreagirali ljudje, če bi rekla, da ne morem videti svoje prečudovite male skodrane punčke z mandljevimi očmi? Kako?

Skozi celotno obdobje njenih štirih let je z njo še vedno ostajal angelski obrazek, ko je bil prisoten njen oči, na drugi strani pa temno obarvane poteze in zlobno bliskajoče se oči, ko sva bili sami. Zelo velikokrat se je zgodilo, da je želela uničiti kaj, kar je meni prinašalo veselje. Tako sem jo nekoč zalotila s čopičem v rokah, ravno ko se je dvignila na prste in mi želela prebarvati sliko, ki sem jo takrat slikala skoraj deset dni. Takrat se nisem mogla nadzorovati. Pričela sem kričati ter ji primazala klofuto. Mala se je jokala, šla v dnevno sobo in je ni bilo ven, dokler ni prišel Aleš. Seveda je Aleš krivdo zvalil name in rekel, da je mala rekla, da ni hotela tega storiti, da mi je hotela pomagati.

Kadar jo je zvečer pred spanjem božal ali jo držal v naročju, mi je pošiljala strupene poglede. Neverjetno se mi je zdelo, da je tako mali otrok sposoben take hinavščine. Nekoč se mu je celo naslonila na vrat in mi pokazala jezik. Višek predrznosti.

Ko sem tudi drugič opustila možnost, da se vrnem nazaj v službo, kar se mi je takrat zdelo za moje mentalno zdravje še kako pomembno, sem kupila majhnega psička. Ta psiček je bil ob meni, kolikor je le lahko bil. Noč in dan je ždel pri meni v ateljeju. Spominjal me je na mojega psička Meda iz otroštva. Veliko se je z njim igrala tudi Katja in takrat se mi je zdelo, da sva čisto blizu nekemu trenutku, ko se bova sprejeli.

Ko je v naše življenje prišel Taj, so se stvari malo umirile. Včasih, ko sva šli z njim sami na sprehod, sva se imeli celo lepo. Ko se je nekoč po nesreči spotaknila ob Taja, sem ji obvezala rano na kolenu, jo prižela k sebi in ji zapela Bilečanko, ki jo je meni pela mamica, ko sem bila majhna. Sredi pušk in bajonetov, sredi mrkih straž ... Moje solze so kanile na njen vrat, ki ga nisem mogla nehati stiskati, dokler nisem odpela cele pesmi.





Čefurke




Ko so prišli in nas v vrsti odpeljali, da nas postrelijo, sem bila stara pet.

Ne vem, kako naj ti povem, kako obžalujem svet, ki ti je prizadejal takšno bolečino.

...

»Ne vem, kva je tej bosanski pički, čudno se obnaša,« je Andreja pomignila proti Azri, ko je šla mimo.

»Zdej je super, kaka je bla dva mesca nazaj,« je Lucija pokomentirala njeno trenutno stanje.

»Aja, takrat, ko ni mogla spat in se je nonstop jokala?«

»Ma ja ... ko so pršle moje kolegice, se je zapirala v kopalnico.«

...

Brat je umrl nekje na poti iz vasi. Bil je privezan na vozilo, vlekli so ga po tleh.

Dobro, da nisi videla tega prizora. Dobro, da ti je bilo vsaj to prihranjeno.

...

»Pa kaj je z Azro? A kdo ve, kaj se je zgodil, da je taka?« je Tilen načel debato o njej, ko so s sošolci sedeli v Semaforju.

»Ah, sej veš. Čefurke. Drama all over the place.« Sandro se je smejal in srkal pivo za 1,5 evra.

»Tihbot, če ne veš, za kaj gre. Stravmatizirana je do konca. Pravijo, da je taka že od vojne,« se Tilen ni pustil motiti.

»Eh, dej no, slišu sem, da sploh ni bla doli, ko se je zgodil.«

...

Ko so očeta po obrazu udarjali z zadnjim delom puške, je strmel vame in rekel, naj se ne bojim.

Spominjam se, kako te je pogledal, ko si spekla hurmašice. Kljub vsemu te je imel rad.

...

»Rad bi jo obvaroval, to punco. Da bi ti to vidla ... zlomlo bi te. V šoli se je izogibajo na kilometre. Misliš, da bi jo poklical v kabinet po predavanjih, da jo prosim, da se pogovori s socialno delavko? Al jo bom s tem prizadel?«

Matej je odložil brivnik in spiral dlačice v umivalniku.

»Joj, Matej, ne vem. Res ne vem. Težko je bit pameten v tej situaciji. Ampak js mislim, da ji noben na tem svetu ne bo pomagal, če ji ti ne boš. Mogoče pa punca hrepeni po pomoči.«

...

Spomnim se joka svoje mlajše sestrice. Krčevito sem jo držala za roko, dokler je niso na silo zvlekli od mene.

Rekla si ji, da je tvoja zvezdica. Meni si rekla sonce. Ker je tisti dan, ko si me rodila, sijalo močneje kot kadarkoli prej.

...

»Se ti zdi prav, da sva jo pripelala v Slovenijo? Strah me je, da je tu še hujša situacija zanjo. Doli bi jo mogoče vsaj kdo lahko razumel, otroci tu je ne morejo. Zmešal se mi bo od tega njenga zapiranja v sobo vsak vikend in te njene tišine. Ubija me. Res me.«

Zemira je objela Aldina okrog vratu in mu zarila glavo v prsi. Po približno minuti je roki naslonila na njegovi lici in ga poskusila potolažiti.

»Naredila sva, kar se nama je zdelo najbolj prav. Mislim, da je najpomembnejše, da je z nama, s človekoma, ki bi zanjo naredila vse.«

Aldinu so se zarosile oči. Želel je le najboljše za svojo nečakinjo. Zavedal pa se je tudi, da je za vse potreben čas. Ampak strah ga je bilo, da je minilo že precej časa, pa ni bilo videti nobenega napredka. ...

Včasih, pozno zvečer, v sanjah, te vidim. Vidim te v plamenih. Vidim, kako se streha in hiša počasi topita, tvoj obraz pa ostaja – nespremenjen.

Najbolj mi je v spominu ostala tvoja topla roka. Tvoja topla, delavna roka, ki mi je tako pogosto šla skozi lase.

...

»Mislim, da je spet prišla. Tista punca. Ne vem, zakaj hodi sedet sem ob reko vsak dan. Zadnjič sem ji ponudla kozarec vode, pa je sam odkimala. Ne vem, kaj je problem.«

»Dve kavi z mlekom še mava. Deli vmes, ko govoriš. Ma kaj js vem, sej veš, da je vedno več čudakov po Lublani.«

Sanja je Mihi pripravila dve kavi z mlekom. Vedela je, da je pri tem dotičnem primeru nekaj drugače. Da je dekle drugačno od ostalih. Da ni samo premaknjena. Da pred nečim beži. Odločila se je, da ji po izmeni odnese pivo in prisede. Takrat je že ni bilo več videti.

...

V nedeljo naj bi šli v Bosno. Nočem iti. Nočem videti vasi, ki ni več vas, in čutiti ljudi, ki več ne obstajajo.

Oprosti, mama, a mislim, da je odločeno. Ne vem, zakaj bi želela ostati v takem svetu.

...

»Mama, kaj bi ti na mojem mestu, a bi jo poklicala? Men se zdi, da se vsi o njej sam pogovarjamo, noben pa ne bi nč naredu,« je Tilen premišljeval med kosilom z mamo.

»Tilen, pokliči jo. Pokliči jo in jo povabi na sprehod al pa kej takega. Ne moreš vedet, kaj se dogaja v človeku, če mu ne stopiš naproti.«

»Bom, še danes jo bom poklicu.«

... Kadarkoli pomislim na to, boli, kot da se odvija še enkrat. Prva beseda naj bo moja zadnja. mama ...

Azra je strmela v neznano številko na svojem telefonu. Bila je na poti k reki. Tokrat zadnjič. Telefon je nežno prislonila k ušesu.

»Azra? Zdravo, Tilen tuki. Kličem te ... ker ... ker me zanima ... no, zanima me, če imaš danes kaj časa, zvečer?«

Tilen je zvenel vse prej kot tisti samozavestni fant, ki ga je Azra srečevala v šoli.

»Zdravo, Tilen. Danes? Ne, danes nimam ...«

»Eh, dej no. Sam za en sprehod al pa kavo te kličem. Lahko tud zdej, čez pol urce ...«

»Am ...«

»Dej no, sej te ne bom pojedu. Sam tak sem mislu, če si za kak čvek al pa kej.«

»Ja, Tilen, lahko se dobiva čez pol ure v parku. A veš tam pr vodnjaku ... tam zraven kipov?«

»Dobr, prletim.«

...

Sedim v parku. Na klopici.

Ne vem točno, kaj počnem. Mislila sem, da me v tem trenutku ne bo več.

...

»Zdravo, Azra.« Tilen se je pojavil za njenim hrbtom z dvema kavicama za s sabo.

»Sej ... a jo piješ z mlekom al brez? Vzel sem dve z mlekom, ker se mi je zdel, da jo maš ti z mlekom. Sej jo maš, ne? Sej, drgač ... lahk greva po drugo, ni panike.«

»Ja, z mlekom, lahko, ja.« Azra se je morala nasmehniti. Kave

z mlekom ni pila že vsaj dve leti. »A bova sedela al greva dol k reki?« jo je vprašal.

»Ne. Ne greva k reki, Tilen. Danes ne.« ...





Ne bi




Kaj bi storila, če bi ti umrl?

Najprej bi si skuhala kavo, sedla na balkon in prebrala časopis. V miru, brez tvojih poročanj, da si že videl ta članek, da je tudi tisti naslednji stara novica in da je tako ali tako pol zgodbe čista fikcija. Po nekaj straneh bi odložila časopis, saj bi tudi sama prišla do točke zavedanja, da je vse skupaj popolnoma napihnjeno in nasičeno z irelevantnimi podatki. Nato bi nekaj minut stala, zrla v cesto pod seboj in v neki topi odsotnosti spremljala njen utrip. Z nikomer mi ne bi bilo treba komunicirati. Tega zjutraj tako ali tako nisem sposobna. Vstala bi in zbrala moč, da stopim pred ogledalo in se soočim s sliko, ki vsebuje mene, čisto samo, z zobno ščetko v rokah in peno v kotičku ust. Ne bi spustila pokrova školjke, ker ta ne bi bil dvignjen.

Ne bi bila jezna, ko bi stopila ven in pred vhodom ne bi bilo mojega kolesa, ker ga ti ne bi pozabil dati iz garaže, čeprav veš, da nimam svojega ključa, ker nama je najemodajalec dal samo enega in ga še vedno nisva nesla h ključavničarju, da naredi duplikat. Potem niti ne bi odvihrala v garažo po notranji strani iz hiše, vmes ne bi preklinjala in vlekla kolesa najprej po stopnicah gor, do vhoda, komaj zaklenila vrata, medtem ko bi se okorno sklanjala preko kolesa, nato pa ga nesla še po stopnicah navzdol do vrta.

Zato niti ne bi zamudila v službo, kjer bi nato sedela tistih dolgih osem ur, ki pa se niti ne bi tako vlekle kot po navadi, ker sem brez tebe. Vmes ne bi niti enkrat preverila telefona, saj ne bi imelo smisla, ker se v tem času na ekranu niti enkrat ne bi pojavilo tvoje ime, pod njim pa tisti prvi del sporočila, ki bi namignil, da bo preostanek zapisan v rimah in tvoril čudovito pesem, ki ti je pravkar padla na pamet ali pa si jo koval že dneve.

Po službi bi zopet sedla na kolo in se odpeljala v trgovino. Ne bi izbirala cenejših artiklov, ker mi ne bi dihal za ovratnik in govoril, zakaj si to vzela, to je enkrat dražje. Kupila bi potrebne sestavine za sataraš, ki bi se tebi gabil, jaz pa ga bom pojedla z užitkom. Ko bi prišla domov, bi ga pripravila, ga jedla z žlico in vmes ne bi poslušala prigovarjanj, da se z žlico jedo samo tekoče stvari. Nato bi pomila posodo in ti ne bi mogla očitati, kako si že zjutraj prenatrpal umivalnik in da je nikoli ne pomiješ. Ne bi pobirala tvojih spodnjic ter nogavic po stanovanju in nergala, da nisi normalen, ker jih puščaš povsod. Ko bi posesala po tleh, ne bi prepevala. Brez slabe vesti ne bi odšla v fitnes, čeprav sem podpisala enoletno pogodbo in še tebe zvlekla v to, zdaj pa se mi ne ljubi hoditi, čeprav ga plačujem še naslednjih osem mesecev.

Šla bi ven, pobožala tvojo mačko, ki je potem postala najina, in si jo posedla na kolena. Ne bi govorila o tem, kako sem jo zjutraj spet našla na drevesu in kako se je privadila na zunanje življenje, čeprav je bila prej v stanovanju. V isti sapi ti ne bi očitala, da me je zjutraj spet zbudila, ker se dere kot nora in da si jo itak ti pripeljal in da mi gre na živce, vmes pa bi jo stiskala in se smehljala. Božala bi mačko, ki bi obsedela pri meni, saj ne bi mogla iti sedet k tebi, ker te ima raje.

Odšla bi k staršem na obisk in tudi pes bi najprej pritekel k meni in ne bi veselo skakal okrog tebe, ker mu boš čez pet minut že metal žogico. Nato ti ne bi očitala, da si mi še psa prevzel. Ko bi se peljala nazaj domov, bi povozila robnik in ne bi komentirala, da se mi to dogaja samo, kadar sva skupaj, ter se smejala. Ne bi ti vso pot obnavljala nepomembnih malenkosti, ki so se mi zgodile v službi, ker se ne bi počutila dolžne poročati o vsem, kar se mi zgodi, ko te ni zraven. Ti pa ne bi potrpežljivo poslušal in vmes si ne bi izmenjala tistega pogleda, ki bi izdajal, da pravzaprav oba veva, da govorim kar tako brez zveze, ampak tudi veva, zakaj to počnem, in nama je tako v redu.

Zvečer, ko bi gledala televizijo, se ne bi drla nate in te dregala in brcala, ko bi zaspal ob filmu, ki si ga ti predlagal. Ko bi zadremal nazaj, te ne bi opazovala in ne bi mi stopile solze v oči, ker te imam tako rada. Ne bi te božala.

Ko bi legla v posteljo, se ne bi najprej razburjala, kako smrdi tvoja stran, ker se ponoči potiš, nato pa se niti ne bi vseeno stiskala k tebi, kot da je zadnjič. Ponoči se ne bi zbudila, te niti ne bi z roko poiskala in je pustila počivati nekje na tvojem telesu, samo da bi te čutila ob sebi.

Zjutraj ti na pol v spanju ne bi vrnila poljuba, ki mi ga prideš dat vsako jutro, in se ne bi nasmehnila.

Ne bi.





Jaga baba




Nisem vedela, kako bi se lotila naloge. Do zdaj sem vse spise letos napisala o jagi babi. Karkoli smo dobili za naslov, vedno sem lahko obrnila zgodbo tako, da je v njej nastopala jaga baba. Ljudje bi lahko rekli, da je bila jaga baba moja muza ali kako že temu pravijo. Tako smo dobili za nalogo pri prvem spisu naslov Moje prve počitnice. Pisala sem o tem, kako sva bila z bratrancem Evanom pri mami, ki je pravzaprav najina babica, ampak jo vnuki kličemo kar mama. Ko sva bila pri mami, tiste prve počitnice, naju je vedno, ko sva počela kaj, česar ne bi smela, strašila z jago babo in črnim vranom. Črni vran mi ni bil nikoli tako strašen kot jaga baba. Črni vran je samo velik črn ptič, jaga baba pa je ciganka, ki krade otroke. Včasih, ko je bila mlada, je kadila cigareto in štopala ob gozdu, ki mu mama reče Mačkija žalost. Ko so jo vozniki peljali v smer, v katero je hotela, je v avtu v zraku ostala samo cigareta. Mama si tega ni izmislila, to vem, ker je to nekoč govoril tudi naš sosed Ivč in sva ga tudi midva z Evanom slišala. Ko sva bila na prvih počitnicah, je rekla mama, da gre k maši, midva pa lahko ostaneva doma, saj je Evan že dosti star, da pazi name. Če bova počela kakšne bedarije, je rekla, bo prišla jaga baba. Mama je šla, Evan pa se je pričel zafrkavati iz jage babe in govoril, da je v bistvu samo neka naga baba, jaz pa sem mu rekla, naj tega ne dela, ker bo prišla po naju. Takrat sva na drugi strani vrat zagledala roko, ki je potrkala. Steklo je bilo zatemnjeno, videla sva samo roko in se skrila pod mizo. Bilo naju je zelo strah. Jaga baba je potem odšla. Pod mizo sva ostala, dokler ni prišla mama. Rekla nama je, da še dobro, da sva videla samo njeno roko, ker če bi jo videla celo tako od blizu, bi naju takoj odnesla. Na koncu spisa sem napisala, da upam, da niti roke jage babe ne bom nikoli več videla od blizu.

Drug spis, ki smo ga pisali, je bil Moja domača žival ali pa za tiste, ki niso imeli domače živali Kakšna bo moja domača žival. Tokrat sem pisala o maminem psu Čarliju, ki je v bistvu moj pes, ker sem ga rešila, ko je prišel Bogdan in dal male pse v vrečo in jih odnesel v eni roki, v drugi pa je držal palico. Čarlija sem že prej skrila v sobo, ki jo imam pri mami, in mu rekla, da mora biti tiho, ker vedno, ko pride Bogdan, ni več majhnih psov. Čarlija sem imela v sobi, dokler ni prišla pome mami in ga videla. Začela sem jokati in ji rekla, da bom vse ne imela rada do konca življenja, če ne bodo pustili mojega Čarlija pri miru. In so ga, tako da je Čarli še danes živ. Doma sem napisala že več zgodbic o stvareh, ki so se nama zgodile, in jih poimenovala Čarli in najine dogodivščine. Tako da sem za spis uporabila kar tisto o jagi babi in napisala, da sva bila nekoč s Čarlijem v gozdu in videla ciganko z vrečko in jaz sem mu rekla, da morava iti nazaj k hiši, ker je ta ciganka v resnici jaga baba. Čarli je pobegnil v njeno smer, jaz pa sem v solzah stekla domov in bila jezna, ker nisem upala iti ponj. Čarlija potem dolgo ni bilo in bila sem prepričana, da ga je jaga baba dala v vrečko zraven otrok. Čarli je zvečer prišel domov in nikoli nisem izvedela, kaj se je zgodilo. Na koncu spisa sem napisala, da upam, da s Čarlijem nikoli ne bova več srečala jage babe, pa čeprav od daleč.

Današnji spis pa se imenuje Moja družina in učiteljica mi je posebej rekla, da ne smem pisati o jagi babi, ker ona ni moja družina.

Tako sem najprej napisala nekaj o ateju, ki je pravzaprav moj dedek, ampak smo ga vnuki klicali kar ate. Tistih pred njim nisem poznala. Ateja sem imela najraje na celem svetu, ko sem bila še čisto majhna. Imel je brezrokavnik in rdeč pulover in včasih kapo in brke, ki so bili zelo veliki. Ate mi je vedno govoril, da ko bom stara pet let, bo on umrl. In je res. Ateja sem imela zelo rada, ker mi nikoli ni lagal. Bilo mi je zelo hudo, ko je umrl.

Potem sem napisala nekaj o mami, ki je bila zelo prijazna, razen če smo ji nagajali, je vedno rekla, da bo po nas prišla jaga baba. Jago babo sem prečrtala in napisala črni vran.

Potem sem napisala še nekaj o didu, ki je tudi moj dedek, ampak ga kličem did. Ne vidim ga veliko, ampak ga tudi imam zelo rada. O majki nisem vedela veliko, razen, da je bila tudi moja babica in je tudi umrla isto leto kot ate.

Na koncu sem napisala še, da imam mamico in atija, ki ju imam tudi rada, ampak sta vsak posebej in atija ne vidim veliko, ker se je preselil v hišo. Mamica pa nima veliko časa, ker veliko dela, in ko pride domov, se joče. Tudi ati se joče. Tudi jaz se jočem. Včasih si želim, da bi bila mamica in ati tako kot did in majka ali pa mama in ate in se imela rada. Ampak se nimata rada. Ati pravi, da bo mamica šla stran in me zapustila. Mamica pa pravi, da je ati že šel stran in naju kar pustil. Mamica velikokrat pije neko čudno prozorno pijačo, ki je videti kot voda, ampak ni, ker sem nekoč na skrivaj poskusila. Pa tudi vino pije pri mami v kleti. Velikokrat zaspi kar oblečena na kavču v sobi. Ati je rekel, da je šel zato, ker je mamica pijanka, in da bo prišel tudi po mene. Jaz pa nočem, da pride po mene, ampak bi rada, da pride nazaj domov, pa čeprav potem kričita drug na drugega. Tako da sem največ pri mami in se velikokrat bojim zaspati, ker me je strah, da ne bosta prišla po mene ne mami in ne ati, ampak jaga baba. Spet zbrišem jaga baba in napišem črni vran.





Suzana Tratnik





POGUMNO SKOZI RAZPOKE




Po prvem srečanju z zgodbami, zbranimi v prvencu Samante Hadžić Žavski, sem dobila tisti redki, a nezgrešljivi občutek, da takšnih nisem še nikoli brala. Seveda sem ta občutek imela tudi zato, ker gre za pripovedi neke nove, a tudi zelo prodorne pisave, ker so obdelane in izpisane iz drugačnih zornih kotov, kot smo jih vajeni. Teme, o katerih pišemo, niso nujno izvirne same po sebi, in to niti ni (več) njihov osrednji namen. Inovativnost in suverenost pripovedovanja izvirata predvsem iz novih optik in občutij, ki nam jih lahko ob branju vzbudi.

Že prva zgodba Jedla bova ribe govori pravzaprav natančno o tem, kar naslov zlovešče napoveduje. Srhljivost vsakdanjika nekega odnosa, tako dosledno prežetega z nasiljem, da nas kar vrže v realnost, kjer nikoli ne moremo preprosto izluščiti brutalnosti in jo (iz)ločiti od drugih partnerskih interakcij. Ne glede na nenehno prebijanje junakinjinih meja v najbrž dolgoletnem nasilnem partnerskem odnosu pa je še vedno treba pojesti ribe za kosilo, le da se perspektiva slednjič obrne in žrtev namesto rib kupi sekiro. Končno, si rečemo, saj nas zgodba k temu tako spretno napelje, da pozabimo, da maščevanje v slogu zob za zob načelno ne velja za »pravo« pot. Ravno to spretno krmarjenje po robnostih raznih sožitij, ki jih v zgodbah Samante Hadžić Žavski ne manjka, nam po prebranih zgodbah daje občutek, da smo pogledali globlje, tako rekoč v zakulisje dogajanja, kamor v stvarnosti težko pokukamo — če pa že, pa gotovo ne povemo in ne priznamo, kaj smo videli oziroma prepoznali kot tudi nam še kako domače. Samantine zgodbe nimajo tovrstnih zadržkov.

Robna in drzna je tudi zgodba Dober tim o mladi mami, ki živi s hendikepiranim otrokom. Ko jo njen bivši, zdaj v zvezi z drugo žensko, ki mu je rodila »zdravega« otroka, malce brezbrižno prosi, naj tega otroka čuva, ona pristane in si, sicer trpeče, prizadeva biti prijazna do konkurentke, ki je njenemu bivšemu možu dala vse, kar mu sama ni mogla. Mala med-družinska drama se izteče v ciničen zaključek, saj hendikepirani sin po nesreči ubije svojo polsestro in uresniči skrite materine fantazije o maščevanju.

Večino zgodb odlično zaključi in tudi prišpiči nepričakovan konec, ki marsikdaj spomni na dahlovski obrat, kar pa ne preseneča, saj junakinja v prej omenjeni zgodbi mimogrede omeni, da bere Dahla: »Všeč mi je njegov obešenjaški smisel za humor. Predvsem pa so mi všeč njegovi malo grozljivi, spektakularni in misteriozni konci. Včasih, še preden sem rodila, sem tudi jaz pisala takšne zgodbe.«

Hadžić Žavski sama seveda piše prav takšne zgodbe, med katerimi velja izpostaviti tudi bizarno Darilo, v katerem fant svoji punci podari mesojedo rastlino. Nad njegovim darilom ni navdušena, še posebej zato ne, ker se on vse bolj navdušuje nad mesojedko, punco pa vse bolj zapostavlja. Da je imel vedno nesrečno roko pri izbiri daril, se duhovito pokaže prav na koncu te zgodbe, ko se darilo in obdarjenka nepričakovano zamenjata ... V podobnem duhu je izpisano tudi Divje odlagališče, kjer junak močno žaluje za svojim dekletom in se poskuša znebiti čim več stvari v stanovanju, tako rekoč vsega, kar ga preveč spominja na minule skupne čase z izgubljeno ljubeznijo. Slednjič mora na emocionalno odlagališče pred hišo odložiti tudi sebe, saj tudi sam sebe preveč spominja nanjo. V navidez lahkotnejši zgodbi s še enim dahlovskim zasukom pa je najti tudi podstat Freudove teze o žalovanju, ko se izguba ljubljenega objekta preobrazi v izgubo samega Jaza, konflikt med Jazom in ljubljeno osebo pa v razcep med kritiko Jaza in Jazom, spremenjenim zaradi identifikacije. Prav ta razcep v junaku sproži edino logično dejanje, da slednjič na divje odlagališče bolečih spominov odvrže prav samega sebe.

Tudi Bilečanka neposredno obravnava tabuizirano tematiko, saj se junakinja v tej zgodbi ne more sprijazniti z materinsko vlogo, ki naj bi jo po rojstvu hčerke prevzela nekako naravno in samoumevno, a se to zlepa ne zgodi. Še več, v svoji kodrasti punčki vidi utelešenje zla, česar ji ne verjamejo ne mož ne nihče drug. Kljub temu na moževo prigovarjanje dolga leta ostaja doma, da bi lahko čimveč časa posvetila materinjenju, ki se kaže kot povsem jalovo početje. Pa vendarle se nekaj premakne, ko v hišo pride psiček, in je za trenutek videti, da bo ljubljenček premostil globoko vrzel med materjo in otrokom. Ko mama po dekličinem padcu oskrbuje njeno rano in ljubeče zapoje Bilečanko, kot jo je nekoč njena mama pela njej, postane jasno, da je ta sprememba le tako imenovani lažni konec, kajti pravi nastopi v zlovešči tišini po koncu pesmi.

Ena nenavadnejših zgodb, v katerih je še posebej prepoznati samosvoj pripovedni slog Samante Hadžić Žavski, je Albert, ki se začne povsem običajno s pripovedjo o povprečnem Slovencu v zrelih letih, ki se za hobi prepira s sosedom: »Albert je bil star in izredno težek možakar.« Njegovo vsakdanjo ritualno zagrenjenost prekine na dovozu parkiran tovornjak, po katerem se prelivajo vsakovrstne barve. Čudežen tovornjak, ki se pojavi 29. junija, ga popolnoma očara in tako obsede, da se celo pozabi prepirati s sosedom Janom. Albert si želi le še ključ, zato steče do neke ženske, ki naj bi se ob reki pogovarjala z bogom, nato pa naprej do morja, kjer v pogovoru z bogom spozna kaj mu je storiti, če hoče kdaj vstopiti v tovornjak. Ta fantastični ekskurz v zgodbi deluje izjemno umestno in prepričljivo, kot skoraj metafikcija skozi Albertovo ironično-didaktično spoznanje, da mora poklicati sina Miha in njegovega partnerja ter sprejeti njuno zvezo. A ko to stori, magični tovornjak izgine, Albert pa lahko le še požuga bogu, ki ga je z zvijačo napeljal (zapeljal) k sprejemanju drugačnosti: »Pa si ti le za pedre, ha?« Duhovito »svetopisemsko« priliko, v katerem se pisani tovornjak namala prav 29. junija, ki je običajno dan parad ponosa po svetu, je mogoče brati na več ravneh, kot podobo o banalnosti nestrpnosti ali komično zgodbo o božji zvitosti in Albertovi skoraj otroški preračunljivosti, da bi prišel do svojega tovornjačka, četudi na račun iskrenosti družinskih odnosov.

Avtorica v mnogih zgodbah združuje srhljivost in družinsko travmatiko, pravzaprav kulturno nelagodje nastopi povsod, kjer bi po naših naučenih vzorcih in predvidevanjih moralo pokati od ljubezni, požrtvovalnosti in naravne medsebojne privrženosti. Na teh nevralgičnih točkah (raz)beremo projicirane družinske travme, tako, denimo, v spretno zastavljeni »otroški« zgodbi Jaga baba, kjer nezavedno vedno znova vznikne v dekličinih šolskih spisih, ali pa v Visenju v zraku in Pralnem stroju. Tukaj nekoliko odstopajo Lepi časi, pripoved o lepotah in grenkobah otroštva in odraščanja in vezanosti na babico, ki pa bo po smrti lahko vsaj v miru brala. Sicer pa so družinske razmere in partnerske naveze predstavljene kot nekakšno ironično sožitje človeka po človeku — če bi parafrazirali sintagmo izkoriščanje človeka po človeku.

Vsebina nekaterih zgodb je podana že s samimi naslovi, ki predstavljajo zgoščene pripovedi določenih karakterjev, denimo, Pesnik, Serijski morilec in Poštenjak, pri čemer se zgodbe večinoma zasučejo v druge ali nasprotne smeri, saj je zlagani pesnik razkrinkan, kot prava pesnica pa na koncu zablesti njegova žena, poštenjak pa se ob soočenju z brezbrižnostjo sveta do poštenih bedakov tudi sam prelevi v funkcionalnega kradljivca. Le serijski morilec je nekako dosledna osebnost, ki kljub (ali pa prav zato) dobro odigrani maski vsakdanjega družinskega (ne) sožitja slednjič popusti svojim nagonom in pobije vse svoje najdražje in najbližje.

Nedvomno imamo v rokah kratkoprozni prvenec, v katerem je avtorica pogumno in suvereno ustvarila posebni literarizirani svet, ki zrcali razpoke in vrzeli tistega sveta, ki ga pojmujemo kot stvarnost.





Samanta Hadžič Žavski

SERIJSKI MORILEC



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Souredila: Suzana Tratnik

Spremna beseda: Suzana Tratnik

Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič

Avtor grafike: Luka Mancini

Ilustracija na platnici: Fedja Šičarov

Tehnična obdelava, prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin

Korekture in redakcija: Amadeja Štukl

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

Za založbo: Orlando Uršič



1. elektronska izdaja