PESMI
Marijan   Štancar-Monos
PET KROKARJEV
Pet krokarjev nosi krsto mojega otroštva nad vode in ne vedo, kam bi jo odložili.
Pet krokarjev s črno krsto
nad pepelom ugaslih ognjišč,
brez peruti v noč tolče z razbeljenimi kremplji.
Pet črnih, obletelih krokarjev.
Drevesa golih kostanjev so zrasla,
da s ploščatimi dlanmi priklepajo nebo
na sive skale;
mrtvi krokarji vse dni nosijo votlo krsto
izgubljenih stopinj mojega otroštva
nad razpokane kamne prezira ...
TA DAN
Razdrle so ptice nebo,
predrle s kreljutmi,
razprle platane v gejzire boli;
kako je temno — mati, ko se zori...
V pepel obale kopljem strugo novemu plamenu, povezujem ga s stekleno žrdjo — prevpiti hočem grmenje tišine; v stene brezupa upira slepo oko.
Stopil sem na poslednji vrh — ta dan,
da ujamem v razprte prste
razbiti kolobar domačega zvona;
goli vran mi tolče jermene razhoda, ta dan,
ta poslednji dan
neizjokanega hrepenenja slepega laboda,
ta dan: — Mati, ta dan!...
1125
MELANHOLIJA
Zrak je sivo bel kot srebrni žleb noči; v črnem kostanju odprti vran golči.
Skozi veno stolpne ure
padajo orumeneli listi
mojih dni...
Park jih grebe vase
skozi žleb noči
in zrak jih lepi
blaznemu vranu
s kepo krvi
na resasti vrat.
Moji dnevi so
kot rezek sivo bel zrak
kadar se mi
skozi srebrni žleb noči
zagrizejo v kaplje pepela
na nagnitem nagrobnem križu ...
1126