ŽIVLJENJE
IN SVET
I g t^BUAHA 3 5
ŠTEV. 7»	10. februarja	KNJIGA 17*
Izhaja oo neaeljan tei stane na teto t uve tuijigi so uin. o> poj .eu» t ena Knjiga* 40 Din. za Četrt leta 20 Din. mesečno 8 Din Posamezni zvezki se Uotnvajo po 2 Din
Naročnina za inozemstvo: ITAJUJA: Četrtletno e m. polletno 16 ur, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. CESKOSLOVAŠKA mesečno (i Kron AVSTRIJA mesečno 1 Šiling AMERIKA LN OSTALO INOZEMSTVO letno 11/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA « LjuDljam, ttnafljeva ulica 6 TELEFON ST. 3122. 3123, 3124. 3123. 3126 ST HIŠNEGA rEUCFONA 905
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN P O D R 2 A J

VSEBINA ŠT. 7:
ZAKAJ SE STARAMO? (Samo v reagenčni cevi je življenje večno - Po razpravi dr. E. H. Grafa - kk) — S ven H edin - pt: ALEKSANDER VELIKI — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (7; — J e a n Perrigault -nj: MED ZADNJIMI KRALJI MALIKOVCEV (1) — Ludvik Mrzel: ZGODBA O FLORJANU SA-POTNIKU (i) — NAS JEZIK (I. Koštlš.1: »Legat«) — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (7) I. Ko št 16.1: VINETA — RENE GOUZI (D) — STIKI MED NEOMIKANIMI LJUDSTVI (k) — VELIKO TELO, MAJHNI MOŽGANI — IZ LITERARNEGA SVETA (Tartarin iz Taraskona na platnu - A. D. — Iz Poljske -S. B.) — TEHNIČNI OBZORNIK (Umetno rezanje - tma — Električni vratar - tma) — ČLOVEK IN DOM (Svetlobna kultura, stanovanjska kultura - tma) — ZANIMIVOSTI — ŠAH — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: KAKO SE SELIJO IN SPREMINJ a to ANEKDOTE — HUMOR — ANEKDOTE
Slika na ovitku: B. ZIMMERMANN: LEPA ZIMA (lesorez)
Naslovna slika: HINKO SMREKAR: »SV. VALENTIN«
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki:
Izmed člankov prof. I. Koštiala: Kaj piše Blumenbach o Slovencih — Srbski Ro-segger — Nušič in Obrenoviči — O peharju in panju — Med Retoromani na Tirolskem in v Furlaniji — L. M. škerjanc: čudovito življenje in delo glasbenega velikana G. F. H&ndla — Ivo Lapajne: Po sledovih ledne dobe — Svetlikanje morja L dr.
:;;::ii;:;i!'li:'!::!i!'!,:;:! ^::: :^ ^■ ■ ■: ............... ..........MU!:,: ^^^iniiiiu*
IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR - TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK
0001020102020000020101010100010202000200020248232353
2IVL7EN1E IN SVET
ŠTEV. 7.
V LJUBLJANI, 10. FEBRUARJA 1935
KNJTOA 17.
SVETI VALENTIN Debel led- ne more oaPret'-
ima ključ do korenin	Caka Mat«e' da led razblje-
Slika in besedilo H. SMREKARJA

ZAKAJ SE STARAMO?
SAMO V REAGENČNI CEVI JE ŽIVLJENJE VEČNO
prašanje po vzrokih staranja je skoraj isto kakor po vzrokih smrti. Biološki smisel smrti je vendar znan: prihajajoča pokolenja potrebujejo prostora
_ in življenjskih možnosti, zato
morajo organizmi neprestano umirati. Če bi bili nesmrtni, bi se svet kmalu preobljudil in nehal razmnoževati, potem pa bi se bitja ne mogla razvijati višje in lahko rečemo, da bi brez smrti življenje ne bilo tako mnogovrstno.
Smrt je tedaj biološki smoter vsakega individua, staranje pa je pot do nje. S tega zrelišča je videti naravnost predrzno, da skušajo ljudje z zelo problematičnimi »pomlajevalnimi« poskusi staranje po možnosti onemogočiti.
Biologi vseh časov so se bavili s problemom staranja. Med živečimi je bil duhoviti Woltereck, ki se je poskusil v tem pogledu z novo mislijo. Govori o »dejanjih ali trpnih protivnih činite-ljih«, ki povzročajo starost, in jih imenuje v nasprotju z impulzi »repulze«. Uvaja torej posebne ovire, ki učinkujejo na telesno zmogljivost. Seveda je ta ideja povsem nedokazana in nas tudi drugače ne vodi posebno daleč. Prav tako malo smo pridobili, če govorimo o »možganski smrti« ali »preosnovni smrti« kot splošno veljavni vrsti smrti. V prvem primeru bi se morali takoj vprašati, zakaj se starajo pri možganski smrti in umirajo baš živčne stanice. Same teorije nas ne povedejo nikamor, poskusiti moramo z eksperimenti.
Nekaj vemo zagotovo: vzroki staranja se morajo izživljati v poedinih sta-nicah, kajti te postajajo čedalje manj zmogljive, da trpi zavoljo tega ves organizem.
Že veliki biolog Avgust Weismann je izrazil naziramje, da tičijo pravi vzroki staranja stanic v njihovem »speciali-stovstvu«. Poedine stanice so postale v organizmu »strokovni delavci«, žlezne stanice, črevesne stanice, živčne stanice itd. Vemo pa samo, da specializirane stanice odmirajo in nimamo dokaza v rokah, da morajo odmirati zavoljo svoje visoko razvite delitve dela.
Tu se pričenjajo eksperimenti, ki naj pokažejo, da-li morejo biti poedine stanice nesmrtne. Že pred dvajsetimi leti je Carrel izrezaval dele iz srca piščeta in jih gojil izven organizma v steklenih
posodicah. Ti deli živijo še danes,- čeprav umirajo kokoši že po 7—10 letih naravne smrti. Nimamo vzroka za trditev, da bi ne mogli živeti vso večnost, kajti ostali so mladi.
Ta izsledek je za naše vprašanje seveda izredno važen. Kaže nam, da more mlad, a za specialne naloge že odločen stanicni material živeti brezmejno dalje, če ga gojimo izven organizma. Rase in se množi, a se ne stara.
Sedaj bi radi videli, da-li more tako živeti tudi dogotovljena, izdiferencirana stanica. če bi ta poskus uspel, bi nam dokazoval, da je starost pojav, ki se da obrniti. Če sc ne da obrniti, so vsi po-mlajevalni poskusi seveda odveč. Toda odločitev o tem problemu je zelo težavna in tako ima zoolog Hammerling prav, če trdi, da za sedaj še nimamo potrditve pomlajevalne podmene. Postavlja pa vprašanje: Ali se stanica stara, ker se ne deli več, ker se stara ? Tudi za to še nimamo nedvoumnega odgovora.
Toda s temi skopimi izsledki, s katerimi se trudijo učenjaki vsega sveta že desetletja, ni naše znanje o bistvu staranja še nič zaključeno. Tu ima veliko vlogo zlasti sijajna Weismannova misel o »neumrljivosti klicne živi« (klicne protoplazme).
Klične stanice, vedno nediferencirane stanice telesa, so namreč nesmrtne, telo s svojimi diferenciranimi stanicami pa umira. In dalje je Weismann tudi trii, da so enostanična bitja neumrljiva ter se ob oploditvah, ki se primerjajo tudi med njimi, znova pomladijo. Prvi del Weismannove podmene je moderna biologija potrdila. Američan Woodruff je ohranil enostanično poskusno bitje preko tisočev pokolenj živo, namreč v njegovem »potomstvu«, ki se je delilo dalje. Podmeno, da je oploditev pomlaje-valni činitelj, pa so morali zavrniti. Prof. Hartmann je vzgojil s samo delitvijo brez oploditve v 17 letih 6000 pokolenj iz enostanične, dvospolne alge, ki se množi lahko z delitvijo ali oploditvijo. Navzlic temu pa niso kulture pokazale nobenega starostnega pojava. Hartmann je napravil še en zanimiv poskus. Dejal si je: če kakšen individuum rase, se diferencira in pričenja starati. Torej je možno napraviti individuum nesmrten, če mu ne damo rasti. Vzel je najpreprostejše bitje, enostanično ame-

bo, in ji med rastjo odrezaval majhne kose, tako da ni nikoli prekoračila določene velikosti. Ostala je zares nesmrtna. A tudi ta poskus ne dokazuje mnogo, ostane nam se vedno vprašanje, zakaj se odrasla stanica stara
Spoznali smo dve vrsti nesmrtnih Stanič: enoetanične in mladostne stanice izven telesa. Obstoji pa še tretja vrsta, ki jo proučujemo najbolje pri domačem, sladkovodnem polipu. Hranimo ga tako, da se ne more razmnoževati niti spolno niti nespolno. Obnavlja se potem s pomočjo nediferenciranih stanic, ki jih njegovo telo vedno vsebuje, s tem, da
nadomešča ž njimi odmrle, izdiferenci-rane stanice. A tudi tu ne dobimo pojasnila, zakaj te specializirane stanice umirajo.
Videti je torej le, kakor da so sposobne neumrljivosti samo mladostne in klične stanice, dočim šo specializirane Obsojene na smrt. To bi obenem pomenilo, da je staranje pojav, ki ga ne moremo preprečiti z nobenimi pomlajeval-nimi metodami. A pravega dokaza za takšne trditve tudi nimamo. (Prim. tudi »Neumrljive stanice« v prvem zvezku tekoče knjige.)
Po razpravi dr. E. H. Grafa-kk
ALI K S A N D
iHVi juliju leta 325. pr. Kr. je plul ■ i Aleksander Veliki, kralj Make-Hf M donije, z mornarico novo zgra-BiJi jenih ladij navzdol po Indusu ter je pristal v mestu Pattali, tam, kjer sta se ločila deltina rokava reke. Kraj je bil zapuščen. Prebivalci so zbežali v notranjost dežele. Aleksander je poslal za njimi lahke čete ter jim velel reči, da se morejo mirno vrniti v svoje hiše in koče, ter je zgradil v bližini mesta trd-njaVo in več ladjedelnic.
Kralj Aleksander je imel velike načrte. Kot dvajsetletnik je prevzel gospostvo nad malo Makedonijo ter si je podvrgel ljudstva Trakije, Ilirije in Grške. Vodil je Svoje vojaške množice čez Hele-spont, premagal Perzijce, maloazijske države Lidijo, Kapadokijo in Frigijo ter presekal gordijski vozel z udarcem meča; ki mu je dal oblast nad Azijo. Pri Išu je premagal velikega perzijskega kralja Darij a Kodomana z vso njegovo vojsko ter se polastil v Damasku perzijskega kronskega zaklada. Osvojil si je Ty¥us in Sidon, znameniti trgovinski niesti Fenieanov ter je ustanovil na egiptski obali Aleksandrijo, še danes — po1 Več ko 2250 letih — cvetoče mesto. Skoži Libijsko puščavo je prišel do oaze Jiiipitra Amona, kjer so ga svečeniki po starem faraonskem običaju posvetili v Amonovega sina. Potem je šel naprej proti vzhodu v Azijo, prekoračil Evfrat, ob Tigrisu znova premagal Darija in zavzel ponosni Babilon in Suzo, kjer je 150 let pred njim perzijski kralj Aha-sver (Kserkses), ki je vladal v »127 provincah od Indije do Kusa«, povabil svoje poglavarje na gostijo ter jim pokazal »sijajno bogastvo svoje moči in
E R VELIKI
SVEN HEDIN, avtor knjige »Od tečaja do tečaja«, iz katere (pravkar izišle nove izpopolnjene izdaje) je prevedeno poglavje o Aleksandru Velikem
dragoceni sijaj svoje veličine«. Potem je šel v Persepoiis, ukazal upepeliti palačo perzijskega kralja v znak, da je starega gospostva konec. Aleksander je zasledoval Darija čez Ispahan in Hama-dan, obiskal vzhodno Baktrijo, sedanjo rusko osrednjo Azijo, ter šel severno proti Sirdarju in deželi Skitov. Odtod je šel s svojo 100.000 mož močno vojsko proti jugu v Indijo, osvojil nižine Pen-džaba ter si podvrgel vsa ljudstva za-padno Indusai Ko ie dospel v Pattalo. se je spominjal številnih zmag in velikih
dežel, ki si jih je bil pridobil. Povsod je nastavil Grke in Makedonce, ki naj bi vladali ob strani domačih knezov in sa-trapov. Veliko državo je bilo treba trdno skleniti in Babilon naj bi bila njena prestolnica.
Samo zapada si ni še osvojil. Puščavski kraji (na poti iz Teherana čez oazo Tebbes skozi Sejstan v Beludžistan) še niso bili v njegovi oblasti. Da si podjar-
nevarno puščavsko pot vzdolž obale. Izmed njegovih 40.000 vojščakov, ki so ga spremljali na tem pohodu, je umrlo 30.000 zaradi žeje.
Veliki admiral Rearhus s Krete je izvedel Aleksandrov nalog sijajno: njegova vožnja je ena najčudovitejših potovanj. Njegove morske karte so tako točne in zanesljive, da so še danes uporabne, čeprav se je obala od tistih časov
mi ta ljudstva, je poslal del vojske po severnejši cesti v severno Perzijo, 12.000 mož pa naj bi jadralo in veslalo na novih ladjah vzdolž Hormusa in Perzijskega zaliva do izliva Evfrata. Do takrat se še ni vo7fl noben Grk po teh morjih. V tistih časih je bilo tako podjetje z ladjami nevarno, ker niso poznali obrežij. Toda treba je bilo poskusiti: Aleksander si je hotel med Evfratom in Indusom zasigurati morsko pot za zvezo-med zapadnimi in vzhodnimi deli države. Da bi bile mornarica preskrbi i^na z živežem in pitno vodo, se je odločil za
na več krajih močno popeščenila in po-piitvila. Toda Aleksander ni dovolil, da bi se njegova mornarica podala na to nevarno pot, preden se sam ne prepriča o plovnosti Indusovega izteka in preden ne vidi velikega svetovnega morja. Zato se je odpeljal z na jhitrejšimi ladjami po zapadnem Indusovem rokavu, z ladjami na trideset vesel in z majhnimi triera-mi, ki jih je poganjalo 150 golih veslaških hlapcev. Čete, ki so korakale vzdolž obrežja, naj bi ščitile ladje.
Ni prijetno sredi poletja, ko doseže Indus svoj najvišji vodostaj in so obrež-
ELO JUSTIN: ALEKSANDER VELIKI (zgoraj po najdbi v Pergamonu, spodaj po mozaiku v napolitanskam muzeju)
ZIMSKA RADOST (Foto S-r).
ja na milje daleč poplavljena, veslati brez privodnika skozi peščine in gren. 2e drugi dan je nastal silen južni vihar. Valovi v vrtincih so poškodovali več ladij. Aleksander se je izkrcal in privedel na krov nekaj ribičev kot pilote. Reka je bila zmerom širša in vedno bolj se je čutila rahla morska sapa. Veter je postajal močnejši, kmalu je dosegel južno-vzhodni monsum svoj višek. Na sivo-motni rečni vodi so se pojavljali zmerom višji valovi, veslanje je bilo zmerom težje. Takrat še niso nič vedeli o menjavanju oseke in plime. Zdelo se je, kakor da bi se reka odbijala od morja in privodniki so svetovali kralju, naj si poišče zaščite v kakem prelivu, ladje pa naj se potegnejo na suho. Nastopila je oseka in voda je padla, kakor da bi jo bilo vsrkalo morje. Ladje so ležale na suhem in nekatere so se globoko vgrez-nile v blato. Aleksander in njegovi ljudje so bili brez pomoči. Niso mogli ne naprej in ne nazaj. Ko so hoteli popraviti ladje, je prišlo od morja spet vodovje in ladje so plavale. Ko so bili spoznali redno povračanje oseke in plime, so se znali ravnati ter so slednjič dospeli do nekega otoka, kjer je bilo sladke vode na pretek. Od tu je videl Aleksander peneči in grmeči zagon valov na skraj-
nem izteku Indusa in nad obrežnimi valovi visoko, enakomerno obzorje oceana. Ko se je bil preveril, da se tudi z najvišjih klopi na trierah ne vidi drugega kakor nebo in voda, je žrtvoval morskemu bogu ter ga prosil pomoči za nadaljnjo vožnjo.
V belem plašču, z zlatim pasom okoli ledij in v turbanu sličnim prtom okoli kostanjastih kodrov je stal tridesetletni kralj Makedoncev visoko vzravnan na trieri in gledal na morje, ki ga je hotel premagati z isto odločnostjo, s katero je do zdaj podjarmil tri dele sveta. Vdihaval je hladni solni monsum ter mislil na brezkončne vojaške ceste v puščavi, kjer ovija dušljdvi prah konje in vozove. On, najmogočnejši vladar sveta, se je zavedal svoje moči. Toda najbrž ni slutil, da bo njegovo ime živelo po več ko 2000 letih med otroki poznejših časov. So mesta v Egiptu, puščave v Perziji, gorstki grebeni in jezera v osrednji Aziji, ki imajo še danes Aleksandrovo ime!
Tri leta kasneje, 323. pr. Kr., je umrl v Babilonu, star komaj 33 let. Njegov svet obsegajoči vojaški pohod je prinesel gršiko omiko v vso Azijo in tako njegovo na dejanjih bogato življenje ni izginilo brez sledu kakor meteor v noči časov.	pt
PO SINJI A D R I J I
DR. ANTON DEBELJAK NADALJEVANJE
zletni brod »Kumanovo« nas je odpeljal proti severu desno mimo Dobrote, kjer dosluženi ka-petani uživajo poslednje dobrote te solzne doline. Na levi pa _ stoji Prčanj z ruskim invalidskim domom. Prčanja, ki je prastar, seveda ne smemo spravljati v zvezo s »preiti se«, pač pa mi je pred nekaj leti vodja dubrovniškega Putnika razlagal bližnje Lepetane iz italijanskega izraza za lahkoživke, češ, da so bile tu na razpolago mornarjem. O tem je Naš Glas objavil svoj čas podrobno storijo.
Od daleč te z obale pozdravlja česky diom, okoli Stolina pa masline, oleandri, palme. Evo dveh otočkov: Sv. Gjuradj, čigar cerkvica je bila menda najstarša v kotorski okolici, in Majka božja od škrpjela, t. j. Bogorodica z dletom (scalpellum). Da sva priahasverila dva dni prej sem (15. 8.), bi bila videla za proščenje do 5000 romarjev, pravoslavnih in katoliških, ki so jih brodovi do p61noči prevažali tja in sem. Tak zgled verske strpnosti je dajala cerkev sv. Petra in Pavla v Risnu, ki je do pred 50 leti bila utrakvistična, za obe veroizpovedi
Perast, ki so ga ustanovili ilirski Pe-rusti in ga naši predniki zasedli že v 9. stol., slove po svojih številnih junakih. V znak svoje svobode je vozil pošto iz Carigrada v Benetke. Ko so te propadle, se ni hotel ukloniti Avstriji glede davkov in novačenja. Zato trije vstanki v Krivošiji. To stran obale si lastijo ciriličarji, odtod samocirilski napis orožniške postaje. Star uslužbenec na brodu ve mnogo povedati o raznih razvalinah, o postanku novih naselij. Celo^ o nas govori: »U Ljubljani je strašno dobar narod.«
Iz Risna se vračamo na jug skozi Verige — J. Lavtižar jo v potopisu Skoz Boko Kotorsko imenuje Verižna soteska — njih pomen je raztolmačil L Po-držaj v Zisu 19. 8. 34. V Lastvi je cerkvena svečanost, vsa poslopja so v ladijskih zastavicah. Sladoledar se je pripeljal z nami semkaj na žetev.
Preden sva se v Tivtu izkrcala, se je zgodil mojemu tovarišu izrek »v tretje rado gre« ali kakor pravi Nemec: das Gesetz der Serie. Na Skadrskem blatu mu je v čolnu ostala jockeyska čepica, na Plavskem blatu uradniška legitimacija, tu pa mu je radoznal nižji uslužbenec zmaknil specialni zemljevid. Ka-
TJVATSKI ZALIV, (v ozadju). Spredaj cesta med Budvo in Kotorom
petan je sicer obetal, da izvoha krivca in jo vrne lastniku, pa se ni obneslo. Tisti kolašinski pregovor: Ni u moru mjere ni u pušku vjere — bi se lahko začel: Ni u moru vjere...
V	Tivtu je, kakor sem spotoma čul, obilo strokovnih delavcev iz dravske banovine, zaposlenih v arsenalu. Tudi častnikov in vojaštva. Prvo ime iz ožje domačije se mi je pokazalo takoj ob pristanišču: Rok Nežmah, krojač.
Ko sva stopala po parku, je nastala nesoglasica med Kastorjem in Polu-ksom. Neznatna nejevolja. Kako ne? še sv. Hieronim Dalmatinec se je rad prič-kal, hrulil sv. Avguština. Med tem ko je šel moj solilebnik k orožnikom, da bi mu doposlali legitimacijo, ako bi se našla, sem jaz krenil k obali in na prepovedanem kraju — to sem opazil prepozno — okopal dve sto kvintilijonov celic svojega telesa. Stopivši iz slanega življa, sem osušil kosti svojega rojstva ter krenil proti bližnji lekarni, kjer mi je za enega trifuna — hočem reči kovača — mag. pharm. Lepeš prodal stekleničko mazila zoper komarce. Po uporabi sem kesneje dognal, da pomaga — prodajalcu.
Moj solilebnik jo primaha od druge strani, kjer je na ugodnejšem mestu okopal svoje kvintilijone in stopila sva na parnik spet združena, po znanem receptu :
Sovraštva na sveti ne smemo imeti, če hočemo srečno živeti.
Ob šestih je parnik odplul. Ko se vozimo po teh zajedah, se marsikomu vča-si zazdi, da bi se lahko zdaj pa zdaj nabodli na kako čer. In ponoviti bi se utegnil položaj, kakršnega je naslikal pešnik Fernando de Herrera, ki so mu nedavno slavili 400 letnico rojstva: Bog je zamahnil z roko čez morje . .•.
.... y cay6 en despefiadero
el carro y el yaballo y el caballero ...
ali če po slovensko izrazim to žvenke-tanje trdega glasu k:
prekucne se v prepad veliki konj in kola in konjeniki
V	Gjenoviču nas zanimajo hidropla-ni, toda hitro jo uberemo proti Erceg-novem, kjer izstopimo še pred nočjo. Skozi novi kolodvor, otvorjen lansko leto, je prva stopila kraljica Marija. Za postajnega načelnika je SloVeneci- Prikupno mestece so vam že drugi oniso-vali, pred več ko sto leti n. pr. Vialla
de Sommieres v Voyage historique et politique au Montčnegro, 1820. Toda ta polkovnik še ni mogel vedeti, da premore Hercegnovi radiotelegrafsko stanico Klinci, da bo 1. 1860. tu nastopil nekronan Car, književnik Marko, ki je med drugim objavil Maupassantov potopis Sur l'eau (Na vodi) ter več lastnih knjig s potovanja, n. pr. Naše primorje. Vialla, imenjak 13 letnemu ponosnemu dečku, ki so ga ubili rojalistični vstaši leta 1793. in ki ga opeva V. Hugo, nadalje ni vedel, da so 17. 8. 34. trije reflektorji z Mamule ponoči lovili v zraku blodeče aeroplane. Vedel ni, da dalmatinska železnica lule prižiga. Ko je namreč stekel železni konj, ga je ugledal pastir, željan kaditi. Videč dim iz hlapona, jame vpiti strojniku: »Ej, ustavi, ustavi!« Strojnik je storil tako in vprašal: »Kaj pa je?« — »Podaj mi ogel, da si pripalim pipo!« Strojnik se nasmeje in mu vrže lopato žerjavice.
Vialla je vedel pač, da se hercegovska utrdba imenuje Gornji Grad ali Spanjol, da bo 1. 1938. štiri sto let, odkar je španski generalni kapetan Gon-zaga pomagal zavzeti mesto, ni pa mu bilo znano, da je špansko-jugoslovenske stike obravnaval v početku tega desetletja dr. Juraj Tadič »Španija i Dubrovnik« v srednjem veku. Niti mu ni moglo biti znano, kateri sarajevski španjol je pred malo leti zložil za neki tamkajšnji list verze:
Como pajaro errante que del nido se aleja, es el hombre inconstante que su patria deja...
t. j. kakor blodna ptica, ki se oddalji od gnezda, je nestanovitni človek, ki zapusti svojo domovino.
Ko sva lezla po strmini na utrdbe in se ozirala proti zapadu, sem čuvstvoval kakor Meško v »Drami na morju«: Vsa morska gladina je bila preplavljena s krvjo, vsa nebeška stran visoko navzgor oškropljena z dolgimi krvavimi prameni. Zvečer, ko se je zmračilo.-sva sedla na teraso pred krčmo k večerji. »Vinko lozič« je bil premlačen, ni mi ugajal, vendar ne tako hudo kakor Popovicu Žigi, ki se ni mogel posvetiti v mašnika radi svoje antipatije do božje kapljice — če smem verjeti L Ma-cunu (Žgod. Slov. štaj. 1883. 29). Zato sva jo rajši ubrala v podrum, pustivši vnemar vrvečo množico na cesti. Med ogromnimi sodi so moževali izvirni tiči,
od katerih je eden gladko francoski govoril.
Ob pol štirih zjutraj sva skočila na noge lagane in čez 30 minut naju je že vlekel lukamatija skozi Konavlje — t. j. kanale — koder je nekaj dni razgrajala toča. V IV. razredu železnice je sedelo nekaj muslimanov kar po tleh. Tako niso mogli gledati doline, ki se nalik kanalu vleče mimo proge. Pomalem se dani, da že lahko razbereš oljko, vinsko ložo in koruzo. Za okrasek stoje v določenih razdaljah vitke ciprese.
Ob petih smo pri čilipih, kjer jame svet padati, v ozadju pa caruje Lovčen. V nekem selu sem opazil izvesek: Marko Zupan, prelac i tkalac. Priimek razodeva staroverskega obrtnika, da je moral priti, s severa. Sicer je ta poklic pri nas menda v zadnjih izdihih. V moji rojstni občini je bilo za moje mladosti le še malo stativ po hišah. Ročno tkanje skuša Avstrija oživiti po Tirolskem in Štajerskem, kakor poroča Journal de Geneve 21. 7. 34. V omenjenih pokrajinah je tak obrt slovel podobno ko v Angliji »home spun« (doma predeno, domače platno). Na trg mislijo pošiljati tanjše izdelke ko prej, in sicer pod imenom »avstrijski home-spuns«.
Posjovivši se od lukamatije, sva pešačila nekaj časa proti nekdanji korint-ski naselbini, Staremu Dubrovniku, ki se imenuje zdaj Cavtat. Pred šesto uro sva že stopila v slikovito in snažno mestece. V cerkvi Marije Snežnice sva si
Grobnica rodbine Račič v CAVTATU
.Bogišičev spomenik in muzej v Cavtatu
ogledala veliko sliko domačega umetnika Vlaha Bukovca, osebno znanega našim mojstrom čopiča, ki so se učili v Pragi, kjer je Bukovac preminul 1. 1922. Tu je zagledal luč sveta tudi poznejši črnogorski pravosodni minister dr. Baltazar Bogišič (7. XII. 1834 do 24. IV. 1908). Njegovo ime mi je ostalo v spominu iz 1. 1921, ko mi je francoski pesnik Achille Millien v pismu sporočil iz svoje vasi v Pariz, da ga je Bogišič navedel na prevajanje srbskih narodnih pesmi. Ljubljana se je oddolžila velikemu možu s tem, da je krstila po njem ulico blizu rimskega zida. Prera-no je bilo, da bi bila stopila v Bogišičevo biblioteko in muzej rimskih starin. Pač pa sva še utegnila pohiteti na čedno pokopališče z Račičevim mavzolejem. Na grobiščih me zanimajo pred vsem na-
{jrnammmimmmmmmmmmmmmmmmmmammmmm
piši. Eden se glasi tu: Vidi što sam, što sam bio, što češ biti... V spominu mi je obudil še krajši latinski napis iz ne vem več katerega kraja: Tu fui, ego eris, t. j. ti sem bil, jaz boš. Med priimki sem si za uho zapisal: Samohod (Hvaranin), ki zveni kakor poljski izraz za cestno železnico ali avtomobil.
Tiste dni je Cavtat slavil svojo za-ščitnico, Cavtatsko gospo. Blagoslovili so sokolski prapor, kumovala pa je Jelka Miš, kakor je poročal Sokolski Glasnik 24. 8. 34.
Na ribjem trgu mi je oko obviselo na zajetni rdeči ribi. To je strpina. V Ri-
sipa, gramoz ali debelejši prod. V na-polskem laboratoriju so tlakali dno s steklenimi ploščami raznih barv v obliki šahovnice ali pa v obliki točk. Ako-prav riba nikoli ni imela prilike naleteti na slično razvrstitev risb, jih je v kratkem tako vešče posnemala s črnimi, rjavimi in sivimi marogami svojega telesa, da jo je bilo pogostoma težko ločiti od okolice. Dognali so tudi, da se vsaka poedinka ne prilagodi enako naglo: včasih se je premenila v nekoliko sekundah, drugič pa šele po več dneh .
»Skuzajte, skuzajte!« se žuri možak,
Otok LOKRUM
stič-Kangrgovem rečniku je ni, zato je ne morem imenovati z bolj znanimi nazivi. Njena živa barva ji je bila nemara v pogubo. Vsaj ščitila je ni, kakor ščiti pisanega tigra ali pikčastega panterja njun kožuh takrat, kadar jarko sonce razsipa lise po gozdu ali džungli. Mimikrija ali mimetična homohronija, to je sličnost nekaterih bitij z barvo okolice, je lastna pred vsem nižjim vretenčarjem in žužkom, bodisi da jih prikriva napadalcem ali pa da jih dela nevidne plenu. Poskusi v napolskem pomorskem laboratoriju so pred kratkim dokazali. da je ta sposobnost dosti bolj razvita, nego so domnevali doslej, n. pr. pri ploščati ribi. kambali fpleuronectes, Scholle. fr. nlie. od plat = raven, plosk), iz (ste skupine ko rr>nr«H ip^ik ali morski Hst. ivprek in rob°c Nn fpmti<>w dnu kambala potpmn? na pvptlpm posvptli. Drugačne odtenke zadobi, če leži po dnu
ki je v zadnjem trenutku prihrumel na ladjo »Cavtat« in zadel sopotnika s svojo prtljago. Ob pol sedmih že režemo Neptunove poljane. Evo Srebrno-Kupari s krasnim češkim hotelom, tam daleč vkreber pa puha hlapon v Uskoplje (ozko polje?), čez eno uro se že svetlika na desni Dubrovnik z Argentinsko vilo, z Mavrsko vilo, ki jo je po vojni postavil litavski milijonar Sindin, namenjen zgraditi še hotel z igralnico, kakršnega ima na Semmeringu Na levi puščamo Lokrum in njegovo slabotno deco. otok. za katerega je naša država odrinila 11 milijonov dinarjev Elizabeti, Rudolfovi hčeri.
D	A	L	J	£
MED ZADNJIMI KRALJI M A L I! KOVALCEV
JE AN PERRIGAULT — n j.
rak je bil vroč in vlažen kakor v parni kopeli, ko sem se sredi septembra ustavil v Dakarju. Samo pol dneva časa sem imel po načrtu, kar je zadoščalo, da sem se odzval guvernerjevemu vabilu na kosilo, kjer sem marsikaj pridobil od njegove učenosti o primitivnih afriških plemenih, in da sem si nabavil primerne speciallke za nadaljnjo pot.
— Seveda imate prav, — so mi vse povsod ponavljali ljudje, — da ste se namenih prav v zaledje Spodnje Casa-mance, v enega najmanj raziskanih predelov Afrike. Nedvomno boste spoznali tamkaj obilico deloma barbarskih, deloma samo patriarhalnih šeg in navad, ki se odlikujejo po eksotičnosti. Le zakaj se odpravljate tjakaj baš zdaj, v deževni dobi, ko vsak Evropec beži iz tistih nezdravih močvirnatih krajev? Od julija do novembra ne boste našli tamkaj belega človeka.
Silna ploha, ki je v debelih, gostih curkih bobnala po strehah in ulicah Da-karja, je dovolj prepričevalno pritrjevala takšnim pomislekom. Zdaj pa zdaj se je vzdignil močan veter, ki je za nekaj časa razpodil svinčene oblake, da je posijalo žgoče solnce. ki nam je ka-
kor z žarečim ogljem palilo kožo, ko smo čakali na kamenitem pomolu na mah beli parnik, ki naj bi nas v dobrih štiri in dvajsetih urah popeljal iz Da-karja v Ziguinchor, središče Casamance.
V kabinah, ki se jim je videlo, s kolikšno skrbjo jih je uredila paroplovna družba, da bi nudile vsaj nekoliko udobnosti potujočim Evropcem, smo se pri odhodu znašli samo štirje potniki. Ka-
kor se često na potovanjih pokaže, strašansko majhen je svet, sem tudi to pot našel med sopotniki dva stara znanca. Prvi je bil vrhovni upravnik Casamance Chartier, moj stari znanec, ki se je vračal na svoje službeno mesto, drugi pa neki mornariški uradnik iz DaJkar-
ft.. -1	v.V ;.v v;,'
Na krovu in na pomolu je mrgolelo črncev in črnik, ki so na morju brž potegnili s sebe svoje lepe »m'bubut. Oblekli so se vanje samo zato, da so v Dakarju lahko igrah gizdaline. Zdaj so jih naglo zamenjali s starimi cunjastimi figovimi peresi, ki imajo to veliko prednost, da so dosti bolj - e&onomičma, da človeka dobro skrivajo na pohodih po pragozdu in da mu v njih ni tako strašno vroče.	- '
p 179
Če si ogleduješ te primitivne ljudi, začneš ugibati: ta' je Flup, tisti gotovo Diola ali Bajot, najbrž oba ljudožrca, in oni tretji je Blant, nedvomno lopov in živinski tat.
Kazali smo jih drug drugemu in ugibali za kratek čas. Sicer pa imajo vsi ti ljudje tako izrazite znake, da se črnca dveh različnih plemen ene in iste kolonije že po licu dosti bolj razlikujeta med seboj, kakor n, pr. Bretonec in Italijan.
Potikali suho se po poveljniškem mostu, kjer nam je kapitan Canavaggio stregel z žganjem in ledom, poležavali in se znojili po svojih preveč mehkih ležiščih in z neskončno muko ubijali čas, dokler ni zakrmarii parnik v ustje neke reke, lugasto sive umazane barve, po kateri smo počasi pluli navzgor. Casa-manca se leno vije med nizkimi bregovi, zaraščenimi z goščavjem sivk as t o zelene barve, iznad katerega se le tu pa tam dviga vitko deblo palme.
Nebo je bilo na južni strani zadelano s težkimi gmotami črnih oblakov, v katerih so še vžigali dolgi kačasti bliski. Dvignil se je divji veter, ki je v nekaj trenutkih privlekel viharno steno nad nas.' Strela je udarila prav v sredo reke in baš ko je jel legati mrak, se je vsu-la debela toča in za njo ploha vročega dežja, ki smo ji ušli šele pozno ponoči, ko je parnik slednjič prisopihal do majhnega, klavrnega pristanišča. Bili
smo v Zinguichorju, od katerega pa smo le zdaj pa zdaj, kadar je lunin žarek razklal oblake, uzrli nekaj opečnih streh, skrivajočih se med orjaškim drevjem.
— Med Flupi se nameravate naseliti? No, prav. Dal vam bom na razpolago svoj motorni čoln, da se boste lahko po-peljali tjakaj čez močvare, — mi je prijavno ponudil svoje usluge upravnik Chartier. Središče tega plemena je naselje Usuje. Tamkaj imamo tudi svojo postojanko, ki jo pa seveda v deževni
dobi zapustimo, ker je podnebje nezdravo in tudi pota so slaba. Če vas po vsem tem še zmerom mika pustolovščina, potlej se kar odpravite. Do Usuje vas spremim.
Že v Dakarju so mi pokazali neko poročilo Chartierjevega prednika, datirano iz leta 1928. V njem sem čital naslednje:
»Usuje je eno poglavitnih središč bratovščine Kusangov. Beseda Kusango pomeni čarovnika in tistega, ki uživa meso mrličev. »Busang« pomeni uživanje človeškega mesa in znači neke vrste verski obred, ki ga vrše člani te verske ločine pri svojih nočnih ceremonijah v pragozdu.
Uživa se zmerom meso pokojnika, ki je bil že nekaj dni pokopan.
Časti, da izkoplje mrliča, je v prvi vrsti deležen eden izmed pokojnikovih sorodnikov. Truplo izkopljejo četrti dan po pogrebu ter ga odnesejo nagega do
Domačina iz plemena Flupov odhajata na lov
najbližje vode, kjer ga najprvo umijejo. Ko je toaleta mrliča opravljena, ga od-reso na jaso, kjer črpajo zbrani vsi člani bratovščine. Tu že gore veliki ognji, na katerii. vro pod nadzorstvom žensk, ki jim je poverjena kuha, veliki vrči osoljenega kropa. Bratovščina si preganja čas s petjem in plesi. Ko prinese truplo, ga poglavar Kusangov ponovno umije s slano vodo, nakar razdeli palmovo vino, potem pa začne razkosa-vati truplo.«
Tu slede v poročilu nekatere odurne podrobnosti, ki jih ni mogoče ponoviti.
»Ko je truplo kuhano, se vse meso razloži po podlogi iz sveže nasekanih palmovih vej, nakar začne poglavar deliti kose. Po končani pojedini se prično
plesi in sadistične orgije ----zakaj
od uživanja človeškega mesa si Kusangi nadejajo v prvi vrsti pomlajenja svojih sil.«
V poročilu je tudi še rečeno, da si Kusangi prav nič ne pomišljajo žrtvovati živega človeka, kadar jim primanjkuje mrličev. Zlasti za časa riževe setve, ko so vsi odrasli na polju in ostajajo po kočah samo otroci brez nadzorstva, se kaj radi poslužujejo »talija« (iz rdečega lesa zvarjenega strupa), ki jim na prav diskreten način preskrbi potrebnih žrtev. Zvečer dobi otrok vročico in drugo jutro imajo Kusangi potrebnega mrliča.
Na osnovi tega poročila so takrat zaprli 150 nekrofagov, toda rezultat je bil samo ta, da so se ostali še bolj potajili, ne da bi se bratovščina v resnici razšla. Zanesljivi podatki pričajo, da te posebne vrste kanibalizem Kusangov še zdaj razsaja v okolici Usuje.
— Morda boste srečali v Usuji še nekaj malikovalskih kraljev, — je nadaljeval upravnik Chartier, — ki vam bodo pripovedovali samo o tistem, kar so videli na lastne oči, in vendar so prav ti poslednji zastopniki tega nenavadnega fevdalno verskega sistema. Če vam bo sreča mila, da vam ti možje dovolijo v svojih svetih gajih prisostvovati obredom svoje skrivne bratovščine, sem prepričan, da vam ne bo žal nekaj tednov napornega bivanja v usujski samoti.
Pločevinasti motorni čoln, ki mi ga je dal na razpolago Chartier. je odrinil od majavega pristajališča v Zinguichorju. Neprijetno nas ie pretresaval nemirni dvotaktni motor. Od niegovega ropota, begajočega nad rumenkastimi močvirskimi vodami, se je plašila živad daleč naokrog. Zamišljene čaplje. ki so se v vodi stoječ grele na soncu in stregle s svojimi kljuni po močeradih in drugih
vodnih živalcah, so se z nerodno naglico dvizale pod koreninje obrežnega goščav-ja, kamor so se bile že poprej zatekle vsakovrstne velike in majhne kuščarice. Po dolgih, gostih ovijalkah so huškale sive opice med žalostnim, otroškemu joku podobnim kričanjem.
Od blatnih bregov in dalje iz goščave so nam veli naproti valovi vročega soparnega vzduha, dišečega po jasminu in trohnobi. Močvirna reka se je vila v ne-doglednost. Voda se je dvigala pod vplivom plime, ki je tiščala z daljnjega morja, da nas je zgrabil močan tok in nas naglo tiral naprej, dokler ni zamrl v vrtincu, ki se je potem spet preokrenil v obratno strujo oseke, po kateri smo le mukoma in prav počasi napredovali.
Reka je bila mestoma stisnjena, da smo se komaj rinili skozi in je švrkalo po nas vejevje, štrleče z bregov, drugod spet se je široko razlila liki veletok s širokimi belimi peščinami, na katerih so se v najprimitivnejših kostumih kopala cela zamorska plemena obeh spolov, ki so se pustila od nas le toliko motiti, da so se starejši potopili do popka v vodo. — »Safi, safi!« pozdravljen, pozdravljen! — so nam klicale kopalke, krileč z rokami.
Polagoma je postajala reka bolj živahna in mestoma so se že jeli prikazovati sledovi smotrnega človeškega dela. Orjaški mangovci z vsemi barvnimi odtenki zelenja, sloke palme s prosojnimi pahljačami in banane so vse bolj redčile divjo goščavo Drugo preko drugega se je vzpenjalo drevje. Največji orjaki niso mogli zadušiti pritlikavega pod-lesja. Za vse je dovolj hrane v prerodo-vitni mastni črni grudi, v kateri so menda za večno zasidrale svoje korenine.
Zrak je postajal bolj smrdljiv od težkih močvirskih izparin, reka je postajala plitvejša in se je v neštetih rokavih izgubljala v mokrih močvirnatih tleh. Za ovinkom so se nam prikazala prva zelena polja, po katerih so se sklanjale črne Evine hčere nad mladim riževim biljem.
Na črnem kolovju, ki je s krivenčasti-mi vejami orjaških mangovcev Vrsd odsevalo v zrcalno gladki vodi je čepelo nekaj slamnatih streh: naselje Usuje. Tri ženske ki so delale na bližnjem riževem polju, so zbežale preplašene od brega. Zakrivale so si obraz in kričale:
— Di koli koli! — Strah me je, strah me je!
D	A	L ' J	E

ZGODBA O FLORJANU SAPOTNIKU
LUDVIK MRZEL
olikšne burke pa še ni bilo na Njivi, kar stoji v bregu staro, majavo enonadstropno škle-povje, ki so pravili o njem, da so svoj čas mukala po spodnjih
_ prostorih graščinska goveda,
zdaj pa so v velikih, za silo prebeljenih dvoranah kasarni podobnega poslopja spali in živeli samski delavci iz cementarne. Smejte se, ljudje božji, bijte se po kolenih: izpod koča na postelji Florjana Sapotnika veka majhen, droben pamž, Florjan Sapotnik mlajši tako rekoč, njegova lastna bera iz hribov tam nekje na savinjsko stran. Na kup so drveli stari, resni samci, ki so jim lasje in košati brki osiveli od neizmite-ga cementnega prahu in ki jim je v težkih udih že zdavnaj odrevenela vsa poskočnost in norost. Po kotih so pokali od sr. .'.a mlečnozobi novinci, ki so šele onidan z delavsko knjižico v roki prvič potrkali na vrata ravnateljske pisarne, pa danes "e mislijo, da smejo svoje črvive čeljusti odpirati na ves stežaj. Stari zidovi kasarne na Njivi, ki so bili zmerom tako polni nekih čudnih, nepojmljivih odmevov — če si s cokljami stopil po hodniku, na surovo tlakovanem z zidno opeko, se je odbijalo od obokanega stropa, da ti je kar sekalo v uho — ti stari zidovi so se danes kar sami tresli od smeha in burk.
Saj ste ga vendar poznali, Florjana Sapotnika, kovača, pevca in muzikanta iz cementarne? Vsa dolina ga je poznala in na vse štiri strani še sedemkrat toliko dolin: dolg rjav havelok do peta, pod havelokom kitara, a pod klobukom obraz, ki ni kanilo nanj nikdar nič drugega ko sama vedrina in smeh. šel je Florjan Sapotnik po cesti in paglavci, ki so ežali iz šole, so ga lovili za škrice in rokav. Da, godile so se takšne reči, da je bilo človeka sram, kadar se je streznil. A prav tako je bila vsa dolina lahko priča neštetokrat, kako pride mimo gospod direktor sam, s plešasto glavo — nedolžno, sve+n^insko sklonjeno naprej, 8	čertico r>n'npto na srednjem gumbu onršnika. kako se ustavi pred pijani. - SaDotnikom in ka-V" mu reče nekni r^HHh. trez^--'- besed. Ej, za Florjana Sapotnika ni bilo pri starem, sitnem dedcu nikoli nič drugega kakor verslo ■">drniSč«.n-ie. kai bodo paglavci iz doline in kaj bo stari.
LUDVIK MRZEL
nadložni gospod godrnjava! Florjanu Sapotniku so bile vse ceste in vse kamrice odprte še vse nekje drugje, njegovemu zasoljenemu dovtipu, njegovi pesmi in kitari in vsemu fantu, kakršen je bil, se ni uprla nobena človeška ključavnica, noben zapah. Kar je bilo natakaric po krčmah na to in na ono stran, kar je bilo rdečeličnih kmečkih deklet po bajtah tja gori do Kala in Vrhov in še kar je bilo vmes poročenih žena — malo jih je bilo med njimi, da niso ob kitari in kvanti Florjana Sapotnika, če so se srečale z njim, že kdaj doživele tiste poslednje ženske radosti, ki ni nobenih vezi in nobenega razuma več onkraj njenih meja. To je bila edina sitnost v njegovem življenju tako rekoč, to bi bila edina njegova skrb lahko — če bi kaj takega poznal — da mimo nobene hiše in v nobeno krčmo ni mogel stopiti, ne da bi se bilo kje zgoraj odprlo samotno podstrešno okence in ne da bi bilo skozi lino zatrepetalo za njim kakšno sramežljivo žensko srce. Florjan Sapotnik je bil dober, slaboten človek, toda imel je pred sabo dolgo, dolgo pot. žensko krilo mu ni moglo biti ne prag ne kanton. Da to je stara, znana reč. da radost, ki človeku v krvi gori, nikoli ne gleda rada nazaj.

A davi se je prvikrat, kar pomni dolina, za Florjanom Sapotnikom priplazil spomin. Iz Jazem pod Kalom je prišlo kmečko dekle, izpod velike, rumene rute ji je gledal droben, čisto rdeč obrazek pred tremi, štirimi meseci rojenega otroka. Šla je po cesti in je vpraševala vsekrižem dobre ljudi:
— Ali poznate Florjana Sapotnika? Kai mi lahko poveste, kod se pride do njega?
Da ga kdo ne pozna? Da kdo ne bi
vedel poti do kasarne na Njivi? Kazali so ji pot dobri ljudje, a zraven so odpirali oči in usta na stežaj:
—	Kaj pa otrok, ki ti gleda iz cunj? Ali je tvoj ?
—	Čigav pa ko moji — je odvračala čemerno. — Kako bi ga drugače vlačila okrog.
—	Pa zakaj hodiš na Njivo? Ali je-s Florjanom?
—	To pa nikomur nič mar.
A glas je tekel pred žensko, in še pre-
den je prišla do kasarne, je bila vsa Njiva na nogah. Florjan je bil zdoma, imel je dopoldanski šiht.. Toda njegovi tovariši na njivi so bili dobri kamerad-je, sprejeli so žensko in pamža, kakor da bi bilo šlo za njihovo stvar, povedli so jo do njegove postelje in so se živo zanimali za vse.
— Daj, da ga malo podržim v rokah, — so tiščali vanjo. — O, hudiča, tako mu je podoben, kakor da bi ga bil človek izrezar iz njega.
Ženska pa nič — stopila je k črni železni postelji, odvihala koc in položila sveženj na trdo, po vojaško naphano slamnjačo, pregrnjeno s prižasto, ostro rjuho domačega dela. Kakor da bi bil začutil, da bije odločilna minuta, je otrok prav tedaj razpotegnil svoj rdeči obraz in zavekal s hripavim, vreščavim glasom. To je bil veliki trenutek za vso Njivo: sto let je morda stala stara kasarna že tam, a do danes še ni pozdravila takšnega in tolikšnega gosta v svoji
sredi in sivih sten, ki so pozabljene in prazne stale okrog, se do tiste minute še ni dotaknil dojenčev jok. Zamajala se je vsa družba, smeh in jeza sta se zganila v zakrknjenih ljudeh.
—	Ste ga čuli? Kakor kanarček, prav tak glas ima. Fantje, obdržimo ga, da nam bo krajšal dneve in noči.
r— Vrzite ga skozi okno, pankrta, — se je razustil s svoje črno opleskane skrinje stari štrukelj, pust, nečeden dedec, mrk sovražnik otrok in žensk, ki mu je bila steklenka fuzlja v dlaneh najvišja, najlepša sreča sveta. Saj boste znoreli vsi skupaj, norci hudičevi.
A ženska je preslišala besede, zavozlala si je ruto na križu in se vstopila na sredo zijal. In komaj so vsi prav razumeli njene trde, neusmiljene besede, ko je s pestmi ob bokih in razkoračena, kakor da je ves svet zoper njo, zakričala:
—	Le povejte mu, da sem mu ga pri-
nesla jaz, Putrihova Ančka iz Jazem, če me še pozna.
In s trdim korakom je stopila proti vratom in šla, ne da bi se bila še enkrat ozrla za črvičem, ki se je drl iz svojih cunj, kar mu je bog naklonil glasu. Ljudje prvi trenutek niso verjeli, da je res.
Štrukelj se je leno, topo ozrl skozi zaprašene šipe visokega okna na koncu prostora, eden je po hodniku stekel za njo, a babnica je bila v resnici od vraga: hitela je mimo oglodanih akacij po klancu, kakor da je čisto dobro opravila, zavoljo česar je bila prišla, in še malo ni kazala kakšnega znamenja, da misli priti še na kakšen pomenek.
— No, to bo gledal Florjan, ko bo čul, da je dobil kamerada, — so menih Njivčani in se pričeli ukvarjati z malim, da bi ga utešili, kakor so vedeli in znali.
dalje
NAŠ JEZIK
»LEGAT«
Na javno vprašanje dr. Ant. Debeljaka v 21su knj XVII., St. 5 (27/1 35), str 121: »Je-li v srednjem veku papežev odposlanec, legat, kdaj množicam oznanjal novico s takim d o g 1 a š a 1 o m ali govorno trobo?«, se usojam javno odgovoriti to-le:
Na papeškega legata odločno ni misliti pri razlagi izraza legat za govorno trobo ali daljnoglasnik. Opozarjam pa na opazko dr. Jožefa Pajka v »Črticah Iz duševnega žitka štaj. Slovencev«: »Legfit je neki ptič. ki poje, kakor kravji pastir trobi« (nemški Nac,htschwalbe, lat. caprimul-gus, 6lov tudi lčgen).
Pastirski rog je pa malone istoveten z daljnoglasnikom (Sprachrohr). O tem pti ču rabi ljudstvo primero: Dete vpije kakor legat.
Ker je beseda legat vsem drugim Slova nom neznana, je morda izposojenka iz ka kega sosednega jezika (furlanščine. lašč! ne ali koroške nemščine?), če nima Imena po svoji navadi, da čez dan navadno spi. sedeč ali ležeč na zemlji, kamnu ali veji Da je ptič dobil ime morebiti po ležanju (torej od glagola legati ali od samostalnika lega v pomenu »ležanje« — prim pregovor: »Lena lesa srečo bega«), bomo rajši verieli, če upoštevamo, da sedi ali leži razen samice tudi samec, eospod papa. na ja1c'h. kar so naši kmet*p že /fiovnaj zapazili.	i. KoštižU
ONFVA NP DOVF NO&ENA PfcATO
V Ljubljani kjer je užival Svoj pokoj (brez pokoja, saj je literarno deloval skoraj do konca svojega dolgega življenja), je umrl književnik dr. Fran Z b a š n i k (r. 1. okt. 1855 v Dolenji vasi pri Ribnici)
Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju in v Kočevju, gimnazijo v LJubljani, pravno fakulteto pa v Gradcu Pot njegovega krušnega poklica je bila tipično uradniška (od službe pri deželnem sodišču do časti dvornega svetnika), kar se jasno zrcali v njegovem pisateljskem udejstvo-vanju
Njegova literarna pot se je pričela v Stritarjevem Ljubljanskem Zvonu, ki ga je nekaj let tudi urejeval šla je skozi Mohorjevo družbo (Na krivih potih 1893), se povzpela do Slovenske Matice (Iz viharja v zavetje, 1900 — Pogreb, 1902) ter se končala pri raznih obzornikih. Pokojnik je bil marljiv pisatelj, iskren ljubitelj našega jezika ter je s svojimi poročili o gledaliških predstavah posegal tudi v razvoj oziroma v zastoj ljubljanske gledališke umetnosti. Kot človek je bil dobra duša. Posebno rad je skušal pomagati mladim litera-tom. Najbolj značilno prikazujejo politične razmere njegovega časa njegove »žrtve«.
Zbašnikovo literarno delovanje — bil je tudi sodelavec našega obzornika — bo ohranilo njegovemu imenu častno mesto v poglavju družinskega pripovedništva v naši "literaturi
M	M	SI
ZAROTA ZOPER SVET
ESSAD BEG
N A D A L J
ORGANIZACIJA ČEKE
G O hiši v Lubjanki v Moskvi, osrednjem sedežu Vseruske čeke, se je že dovolj pisalo. Manj znana je notranja organizacija. obrat v tej hiši, iz katere se je po umoru
PUrickega razširil rdeči teror po vsej Rusiji
Cekina četrt v Moskvi je obsegala več oddelkov, ki so se raztezali ob vsej Lubjanki ter so bili obdani z močnim zidom vo-
U jaške zaščite. V središču četrti, ki ga je od vna-njega sveta ločila cela vrsta hiš, je bila temna jetnišnica. Tu so se stekale vse niti. Semkaj so poročali vsi vohuni, tu se je sklepalo o vseh smrtnih obsodbah, tu so padli vsi sklepi o odločilnih merah za zatiranje proti-revolucije.
V teh zgodovinskih letih (1918—1920) je bilo delo Čeke usmerjeno le na Rusijo, kvečjemu še na obmejna ozemlja, šele po končani državljanski vojni, po končani zmagi nad notranjim nasprotnikom, je začela Čeka pridobivati na mednarodnem pomenu. V prvih mesecih in letih sovjetske vlade je bila le njen borbeni organ v bojih z notranjimi sovražniki nove države. Čoka je videla tedaj svojo največjo nalogo v končni iztrebitvi razrednega sovražnika.
Beseda »razredni sovražnik« ali bolje rečeno pojem, ki ga ima o tem boljše-vik, je ključ k umevanju celotnega rdečega terorja. Evropec se često vpraša, kako morejo čekisti in vodje sovjetske države, ki so končno vendarle tudi ljudje, odobravati teror, pred katerim se Evropcu ježijo lasje.
Skušali so te nepopisne grozovitosti razlagati z ruskim azijatstvom. Tudi so se trudili, da bi s pomočjo Dostojevskega razumeli »rusko dušo«. Kjer ne poni a ea i o nobene mistične abstrakcije za olepšavanje barbarskih moritev, tam pomaga spomin na dobo tatarskega gospostva, ki naj bi pojasnil pojav žival-
VANJU
AVORIZIRAN PREVOD
skih grozovitosti. Toda vsi ti poskusi so nezadostni.
E^ina prava razlaga za dejstvo, da li-terati, intelektualci, znanstveniki, narodni gospodarji, ki vodijo Čeko, v družbi z najkrvoločnejšimi sadisti, rablji in duševnimi bolniki ruskega sveta stopajo v temne okrvavljene kleti in tam napadajo neoboroženega nasprotnika ter podpisujejo množestvene smrtne obsodbe—v teku desetih let 1,700.000 smrtnih obsod! —, edina prava razlaga za to je kratka beseda »razredna borba«.
Isti brutalni in neomajni krvniM so se spremenili v neodločne nevrastenike, če je bilo treba usmrtiti člana njihovega razreda. Dzeržinski, ki je ukazal usmrtiti deset tisoče, je dobil histerične krče, ko bi bil moral podpisati smrtno obsodbo starega terorista Savinskova. Da, je omenjena razlaga pravilna, dokazuje tudi to, da je v ječi ravnanje s socialisti vseh vrst nesorazmerno milejše nego z zastopniki »sovražnega razreda«. Za komuniste je svet razdeljen v dva velika dela: v razredne prijatelje v ožjem smislu, strankarske tovariše, ki edini veljajo za polnovredne ljudi — in v razredne sovražnike.
Razredni sovražniki so svet zase. Hu-dobnejši so od zakletih nasprotnikov, krivovercev. čarovnic in norcev. Razredni sovražnik je pekel, sovražni element. On je sovražni bog, večni strup, ki razjeda svet. Zato je z njimi vsak sporazum nemogoč, zato so celo novorojeni otroci razrednega sovražnika zaničevanja vredni, ker tvorijo naraščaj razrednega sovražnika. Vsak odnos z razrednim sovražnikom je škodljiv in zvezan z velikimi nevarnostmi. Samo odlični razredno utrjeni sodrugi lahko stopijo za kratek čas v stik z razrednim sovražnikom. Toda tudi zanje so daljši stiki katastrofa. Zato so n. pr. vsi uradniki ruskih poslaništev in trgovinskih zastopstev zdaj pa zdaj odpoklicani, ker bi sicer »zgnili« v ozračju razrednega sovražnika.
Najnevarnejše na razrednem sovražniku je, da ga nešolano'oko ne more zmerom spoznati. Samo strokovnjak — čekist ga pozna že od daleč. Navadni državljan ga ne more spoznati, zato je tem večje zlo, ki ga zakrivi kot intelek-
tualec, učenjak, pisatelj, zdravnik, odvetnik itd. Zoper to nevarno človeštvo, ki se ne more spremeniti, je samo eno sredstvo: popolno iztrebljenje.
Treba je bilo izumiti stroj, ki dela avtomatično po shemi F, za iztrebljenje sovražnika. Ta stroj ne sme poznati pojma milosti (ki je le iznajdba razrednega sovražnika1). Ta stroj mora avtomatično odpreti pot v boljšo bodočnost pravemu človeštvu — članom lastnega razreda! že najmanjši poskus milobe do razrednega sovražnika je izdajstvo lastnega razreda.
Ta avtomatični stroj brez duše naj bi bila Čeka. Le s tega vidika so razumljiva vsa njena dela. Čekist zavedno čuti, da je stroj svojega razreda ter smatra sovražnika v poštenem smislu za drugi del človeštva. To velja seveda le za idealne čekiste. Umljivo je, da je v vsaki Čeki od moskovske do najmanjše vaške organizacije mrgolelo zločincev, sadistov, lopovov, hišterikov in goljufov vsake vrste. Med obema deloma človeštva pa je na žalost čekistov še med-stopnja. To so ljudje, ki spadajo prav za prav v dobri del človeštva, ki pa se iz nerazumljivih razlogov, najbrž pod vplivom razrednega sovražnika, nočejo priključiti edino pravemu proletanske-mu pokretu ter se včasi bore naravnost proti njemu. To so socialisti, anarhisti in revolucionarji vseh vrst. Seveda je treba s temi izgubljenimi otroki boljšega človeštva drugače ravnati nego z navadnim razrednim sovražnikom.
Naloga Čeke je uničenje sovražnika. One, ki so zgrešili pot, je treba najprvo poskusiti s pregovarjanjem. Morda še niso povsem izgubljeni za razred, ki spadajo vanj po vsem pravu. Le težko pade odločitev za njih usmrtitev. Rajši jih obsodijo na dosmrtno ječo. »Moramo jih imeti v ljubeznivi zaščiti,«2) je rekel Lenin. Večina njih more biti sprejeta v vsakem času v vrste novih gospodov, če so že spoznali in priznali svoje zmote.
Za zatiranje sovražnega razreda so iznašli statistične sisteme. Zanimive razpredelnice in grafične prikaze, ki dokazujoč uničevanje v krivuljah koordinacijskega sistema razveseljujejo oko vsakega ljudskega gospodarstvenika.3)
1)	Prim. »Krvavi meč«, št. 1. 18. Vin. 1919.
2)	Melgunov »Rdeči teror«.
s) Lacis- »Dve leti borbe na notranji fronti«, priloga. Bespalov; ^Izpoved agenta GPU«.
Te razpredelnice niso bile potrebne, da se napravijo socialisti neškodljivi. Za to so rabili druge risbe, ki so sličiJe astronomskim zemljevidom in so preiskovalnemu sodniku stalno in jasno kazale položaj vsakega sodruga v sovražni organizaciji. Tu so bile natančno zaznamovane velike in male zvezde, prav tako osrednja telesa, okoli katerih so krožile.4) Vsak novo odkriti planet je bil takoj zarisan v nebo mišljenja. To se je godilo zelo točno, učenjaško in matematično, kajti Čeka je znanost o telesnem uničenju sovražnika, ustanovljena po ljudeh, ki so bili vajeni gledati življenje skozi prizmo teorije, razpredelnice, sheme in abstraktnega sistema.
Kakšna je bila organizacija te vede? Na čelu organizacije rdečega terorja je bil tako imenovani kolegij Čeke, to se pravi vseruske »izredne komisije«. Kolegiju je načeloval sodrug Feliks Dzer-žinski. Kolegij je moral vedeti vse, kar se godi v Čeki, obsojal je ljudi na smrt, dajal navodila za počasnejši ali hitrejši tempo terorja ter je bil odgovoren svetu vladnih komisarjev za miren razvoj politike. Moč Čeke se je raztezala izključno na ozemlje prave Rusije. V narodnih republikah, n. pr. v Ukrajini, na Kavkazu in drugod, so bili posebni kolegiji domačih Ček. Ruska Čeka in one narodnih republik so imele celo vrsto oddelkov. Shema ureditve Čeke in njenih nalog daje naslednjo sliko notranje organizacije vsake posamezne Čeke.3)
Na prvem mestu je bil preiskovalni oddelek, ki so ga vodili preiskovalni sodniki. Število teh sodnikov je bilo skrajno nizko. Tako je imela n. pr. ukrajinska Čeka, ki je vladala nad tridesetimi milijoni ljudi, samo sedem preiskovalnih sodnikov. Preiskovalni sodnik ni smel načelno biti izšolan pravnik. Ker je sovražni razred ustvaril temeljna načela pravoznanstva, je bilo njih poznanje za razredne preiskovalne sodnike odveč. Njih naloga je bila po svojem proletarskem občutju ugotoviti razredno pripadnost aretiranca ter predložiti seznam na smrt obsojenih kolegiju, ki je potem razsojal.8).
Preiskovalni sodniki so bili večinoma bivši delavci, vsi mlajši ljudje, ki so v ozračju neomejene oblasti kmalu pri-
*) »čeka« izdaja Z. B. socialnih revolu-
cionarjev. Berlin 1922.
5)	Prim. Nilofitonski: »Krvava pijanost boljševizma«, str. 10. 11. 13. 14.
6)	F. P. Drugov: »Z Dzeržinskim v Čeki«-
v - t.
čeli »gniti«, kakor se glasi boljševiški strokovni izraz za dogodke te vrste.
Edino izjemo so tvorili preiskovalni sodniki, ki so vodili preiskavo proti aretiranim revolucionarjem in znanim politikom. Tu je zaposlila Ceka svoje najboljše, ideološko izšolane moči. Preiskovalni sodniki v teh primerih niso samo razkrinkali dejanj obtoženca, ampak so morali imeti z njim tudi pogovore filozofsko revolucionarne vsebine, da jim morejo s pomočjo teorije dokazati edino zveličavnost boljševiškega marksizma. Toda preiskovalni sodniki te vrste so bili le ideal. V resnici — aretirani revolucionarji nudijo o tem dovolj dokazov7) — so bili le redko kos svoji nalogi.
Drugi važni oddelek je bil tako imenovani: Osobij Otdel, »posebni oddelek«. Naloga tega oddelka je bila organiziranje političnega vohunstva. Ta 00 je bil najdražji oddelek Ceke. Stal je ogromne vsote,®) zato pa je izvrstno delal. OO je delal strogo tajno, ter popolnoma ločeno od drugih oddelkov. Celo najzaslužnejši sodelavci drugih oddelkov niso imeli vstopa vanj. Nadzoroval je celotno prebivalstvo republike od ljudskih komisarjev do lastnih agentov, število teh agentov; ki so bili le redko dobro plačani, je segalo v brezmejnost. Po neki statistiki je bil vsak dvanajsti prebivalec Rusije agent 00.°) Samo višji agenti in vodja tega oddelka so morali biti komunisti. Drugi so bili iz vseh slojev prebivalstva. Najsposobnejšim izmed teh agentov so za posebne zasluge izročili člansko izkaznico komunistične stranke. Vodje tega oddelka so poročali naravnost predsedniku kolegija, torej Dzeržinskemu osebno. Posebna naloga neke sekcije v tem oddelku je bila izsleditev razredno sovražnih elementov, ki se iz neumljivih in zato tem bolj sumljivih razlogov v javnosti niso obnašali sovražno. Za izsleditev teh tajnih nasprotnikov: so dobili agenti nalog za ustanovitev protirevolucionarne stranke, za katero so morali vneto pridobivati člane.10). Vsi člani te stranke so bili oči-v;dno vredni smrti. Ker je imela Ceka odlične člane v vseh slojih prebivalstva, izvedba te politične provokacije ni bila težka.'1) Istega načina so se posluževali za izsleditev ponarejevalcev denarja, tatov in zločincev vseh vrst.
Tretji oddelek Ceke je bil tako imenovani operativni oddelek, ustanovljen v prvih dneh Ceke., Njegova naloga je
bila čisto vojaška. Njegov uradni naziv je bil: Posebni zbor izredne komisije. Pomen Cekinih čet ni bil v številu, temveč v neomajni zvestobi do sovjetske vlade. Le razmeroma majhen del teh čet je bil iz stokrat presejanih ruskih delavcev ali kmetov, na katere so se mogli popolnoma zanesti. Večino teh čet so tvorili Kitajci. Ti vojaki so bili iz Kitajske ali iz obmejnih ozemelj. V Rusiji so bili tujci ter so se zavedali, da bi po padcu boljševikov ne bilo zanje nobene rešitve. Zato so jih mogli mirno pošiljati pri uporih, na delavce in kmete, ker se niso bali njih razredne solidarnosti z ruskimi kmeti.
Med nalogami teh čet je bila tudi varnostna služba v Ceki. Bili pa so tudi še tako imenovani mednarodni voji s pripadniki komunizma iz drugih držav. Jedro in večino teh komunistov so tvorili Letonci iz stranke tako imenovanih le-tonskih gozdnih bratov. Ti ljudje, zaradi zasledovanj caristične vlade skrajno sovražni vsemu, kar je bilo ruskega, so imeli v notranji službi Ceke važno vlogo. Vojska pa ne obstoja le iz vojakov, njen najvažnejši del je častniški zbor. Sovjetska vlada ni razpolagala z vojaško izvežbanimi oficirji. Bivši caristični častniki, ki so stopili v njeno službo, se ji niso zdeli dovolj zanesljivi za vodstvo Cekinih čet. Zato so bili junaki oktobrskih dni, rdeči mornarji in mladi, posebno navdušeni komunisti imenovani za častnike teh čet. Te čete niso bile nikdar v bojih z belimi gardisti, zato se vojaška nesposobnost njih oficirjev ni maščevala. Za krotitev nezadovoljnih delavcev in lačnih kmetov ter za stražo Cekinih jetnikov je popolnoma zadostovala njih šolska in vojaška izobrazba. V primeri z rednim vojaštvom so bile te čete izvrstno hranjene, čeprav je vlada v času pomanjkanja živil pomnožila njih skromno hrano z bogatimi pridevki komunistične ideologije. Med temi četami ni prišlo nikoli do upora proti sovjetski vladi.
D	A	L	J	E
7)	Nadeždin: »Eno leto ječe t Butirki«.
8)	Nilostonski: ietotam-
9)	Melsunov: istotam-,n) Bespalov: is4otam.
") Acabekov: »Čeka na delu«, — Berlin 1931.
Ur
N
I. KOSTI AL
M
nogo poezije in fantazije ovija potopljeno mesto; tudi resnobni raziskovalci niso bili vselej prosti teh dveh škodljivih primesi. Stara uganka, ali je bila sploh kdaj kaka Vineta in kje je ležala, ni še definitivno rešena. Ko je dal okrog 1. 1898. neki bogatin v Stettinu »Pomorjanskemu zgodovinskemu društvu« na razpolago neki znesek, da bi se to vprašanje rešilo, se ni dognalo nič novega.
Stara poročila v kronikah in stari zemljevidi so postavljali Vineto na razne kraje. L. 1544. je trdil učeni S e b a-stian M ii n s t e r (»Kosmographia«, Basel), da je ležala Vineta blizu Kose-rova (na otoku Usedomu), kjer je danes »Vinetabank« (čer ali kleč). L. 1633. je izšla popravljena izdaja Merkator-jevega atlanta, ki ima ob otočiču Rudenu pred usedomskim severnim rtičem te-le besede (latinske): »Vineta, nekdaj veleslavno tržišče, pogoltnili so jo valovi.« Ta dva nazora sta imela v teku stoletij vsak svoje pristaše. Neki C a n t z o w,* pisatelj XVI. stoletja, piše, da »leži pri vasi Domerovu v morju veliko kamenja in fundamentov,« in da je sam videl cerkve in mestne hiše »še lepo v redu in sledove ulic«. Ta popis »vinet-ske čeri«, češ, da je to potopljeno mesto V., so prevzeli razni nemški, danski in slovanski pesniki, med njimi tudi Anton Aškerc (gl. pesem »Vineta« v VVestrovi Slovenski čitanki za III. razred in We-strove opombe na str. 243!).
Natančna preiskava one pokrajine pa je dala nove rezultate, ki so presenetljivi; zdi se, da so ž njimi vsi dvomi odpravljeni. Kari Schuchhardt iz Han-novra, prehistorik in arheolog, je iskal 1. 1924. stari pristanišči Jumne (Jumne-to) in Jomsburg. Še pred kratkim so zgodovinarji menili, da ste ti dve trdnjavi istovetni z Volinom (vzhodno od Usedoma), kakor je pisal S a x o Grammaticus (danski kronist, rojen okr. 1150)
, Schuchhardt pa je ugotovil, da ima ono mesto eno svoje ime Jumneta po okraju J umni in drugo ime Jamsburg po okrožju Jomi in da je ležalo ob severnem koncu Usedoma, ne pa na otoku Volinu Adam
* Pomorjanska zgodovina v dol.-nemškem narečju: objavil jo je Bohmer 1. 1835. ob tristoletnici.
iz Bremena (»Gesta« iz 11. stol.) nam je opisal to mesto »Jumne« (= Vineto) kot mogočno pristanišče in trgovsko mesto; imenuje Jumne največje evropsko mesto; prebivalci da so poganski Rusi (baltski) Slovani in barbari; tudi Saši se smejo naseljevati, če ne poudarjajo svojega krščanstva. Mesto je polno blaga vseh severnih narodov in ne pogreša nobene prijetnosti. Tako Adam. O tem mestu govore tudi razne stare skandinavske pripovedke. Menda je Jumne ali Vineto ustanovil danski kralj Harald Blotand (»Sinjezobec«) okoli 1. 950. za brambo proti Slovanom, ki jih je bil podvrgel. Jomsvikingasaga« (izd. v Lundu 1879) pa pravi, da je mesto ustanovil slovanski kralj B u r i s 1 a v, zgradil pa vojskovodja Palnatoke. V tej sagi beremo: »Dal je napraviti tolikšno pristanišče, da je lahko istočasno tam ležalo 300 dolgih ladij. Posebno umeten je bil vhod v pristan. Bila so vrata in nad njimi velik kamenit most. V odprtini so bila železna vrata, ki so se dala zapirati od znotraj, na mostu pa velik stolp s pripravami za metanje kamenja. Eden del gradu je molel v morje.« Samo moški v starosti od 18 do 50 let so se sprejemali, ne pa ženske; bojazljivci niso imeli pristopa. Jomsbur-žani so se vozili drzno na sever. Okrog 1. 1000. je moral biti Jomsburg — Vineta najslavnejše severno mesto. — A tudi o koncu tega mesta se sliši; Snorri Stur-Iuson, sloveč Islandec 12. in 13. stol., piše v »Heimskringli« (izd. Jonsson 1893) .da so se slovanski mešča-n i uprli gospodujočim Dancem, da je pa kralj Magnus Dobri (1042 do 1047) mesto hitro osvojil, oplenil in zažeal; že prej (1. 1030) je baje Knut Veliki Jomsburg razdejal (deloma). Toda trdnjava se je zopet popravila. Zdi se, da sta dva skandinavska priseljenca Alli in Herri slovanske prebivalce zapeljala, da so se poprijeli piratstva. Danci so udeležence takih pohodov nečloveško mučili do smrti (1090). Uspeh pa ni bil trajen; kralj Erik I. (1095 1103) je moral zopet napraviti vojni pohod proti Jomsburžanom; odtlej je bila njih nekdanja moč zlomljena Malo pozneie ni bilo nič več slišati o Jomsbureu —. Jumni — To mesto je Schuchhardt z dobrimi razlogi lokaliziral ob severnem rtiču otoka Usedoma, prav tam, kamor
je postavil Merkator Vineto; J u m-n e t a je brez dvoma V i n e t a ; vse kaže na to. In tega močnega gradu in mesta, ki so ga Danci tolikokrat premagali, vendar ni pokončala vojska — temveč morje! Okoli 1. 1100. je moralo morje Vineto — Jomsburg pogoltniti.
Kdor ni zadovoljen s temi Schuch-hardtovimi izsledki, naj študira toliko
kakor on; naj gre na lice mesta in začne enako korenito in vestno raziskovanje; naj skuša s pravilnim sklepanjem iz danih premis priti do verjetnih zaključkov — pa nas bo prepričal. Kdor pa sam teh reči ni resno preučil in ni raziskoval pokrajine. naj se ne pita s trditvami, za katere nima dobrih razlogov.
R E N E G O U Z Y
Na vseučilišču v Neuchatelu je napravi! profesorski izpit iz romanskega jezikoslovja, potem pa 1. 1896 odpotoval za dve leti v Kongo. Ob tej »junaški dobi« kolo-niziranja je bilo od sile naporno križarit: po črni zemljini, saj je še tako manjkalo potov in prevozil.
Iz neznanega sveta je mladi Gouzy prinesel dve zanimivi knjigi: »O gorilah, pritlikavcih in celo o ljudeh«, kar se v nemškem prevodu glasi: »Das donnernde Was-ser*. Drugo delo nosi naslov: »V velikem afriškem soncu«. Med narodopisnimi in zemljepisnimi pripominjami je pisec raztrosil precej šegavosti.
niv predgovor mu je napisal veliki poznavalec afriške celine, Andrč Demaison, avtor privlačne knjige »O živalih, ki jim pravimo divje«. Pariški literarni in enciklopedični obzornik »Le Mois« je v obsežni razpravi ondan zabeležil med drugim-»Med učenjaki in potovalci je malokdo' tako poučen kot g. Demaison o črncih, njih govoricah in slovstvu«. Mesečnik P. je pri nas pred nekaj leti priobčil kratek prevod iz Demaisona. Ta mož je v svojem uvodu priznal pomen Gouzyjevega spisa »Od Lemanskega jezera v Niger skozi Saharo«. Puščava, 5500 km široka od vzhoda na zapad, je Gouzyju dala obilo prilike za mikavne doživljaje. Tu slišiš d
Vas v Adraru ob mejah Tanezrufta
Vrnivši se v Švico, je Gouzy deloval v vojaški službi, kjer je pririnil do podpol-kovniške časti. V tem času je krenil še nekajkrat po širnem svetu. Izkazal se je tudi v zrakoplovstvu; z Valterjem Mittel-holzerjem je dovršil znameniti polet po Afriki, o čemer bo pričala znana knjiga »R. A. S. T. — V hidroavionu iz Curiha na rtič Dobre nade«. švicarski Aero Club ga je za to odlikoval s svojo svetinjo.
Kot predavatelj je nastopil pač po vseh trgih in mestih po Helveciji. Saj pa je imel o čem govoriti.. Od nadaljnjih njegovih spisov naj omenim: »Zgodba o levih in drugih mogotcih«, ki je izšla tudi v nemščini tako kot izvrstni pustolovski njegov roman »Sever je hujši« (Le Nori est pire).
Ob koncu preteklega leta 1934 pa je ženevska tribuna izdala njegov potopis »D'.i Leman au Niger par le Sahara-^. Ljubez-
»ergu« ali peščeni pustinji z njenimi sipinami razne višine; zveš, kaj je »reg«, lina--to in prodnato ozemlje; kaj »hammada« ali kamenita pusta. Odpočiješ si v zelenici Beni Abb&s, dospeš — ne brez nezgod — v Adrar blizu razvpitega Tanezrufta, potem k postojanki »Bidon 5« po teh in onih peripetijah.	D.
STIKI MED NEOMIKANIMI L JUDSTVI
0 tem predmetu je nekajkrat predaval te dni v visokošolskem institutu v Ženevi znameniti narodoslovec Br. Malino\vski, prr.&ivši precej let med primitivnimi rodovi po Melaneziji^ in Afriki.
Problem odnošajev med preprostimi plemeni je že problem mednarodnih zvez. Narodnosti so v nekem smislu obstajale že y- daljnih časih prazgodovinske dobe. »Bel-lum omnium contra omnest (vojna vseh proti vsem) smo pogosto slišali. Ali pa ta izrek popolnoma pravilno označuje njih medsebojno razmerje? V zmoti smo, če to verjamemo. V tem oziru ne smemo niti krivično sistematizirati niti idealizirati. V katerikoli dobi si bodi, trdi Malinovvski, zamenjavajo primitivci vrednote, kadar to dopilšČa zemljepisni položaj; če ne več, pa vsaj primorci s prebivalstvom v notranjosti. Ti gospodarski stiki vodijo do molče priznanih dogovorov, ki se jih obe stranki držita. Na ta-način morejo — iz koristoslovja > seveda — ljudstva različnih prosvetnih sto-■ penj, pri katerih so poedinci, sami zase vzeti, bojeviti ali celo kruti, mimo v dobrem sosedstvu živeti, ne da bi vzdrževali
vojaške priprave. Vojna z organiziranimi silami je neomikaiicem neznana in ne bi bila nič prida. Saj znajo samo ničiti, ne pa pleniti. Vojna jih ne miče in je niso vajeni. To pa še nikakor ne ovira, da ne bi- v notranjosti danega plemena nastajali hudi spori v obliki dvoboja, nenadnega napada na kako selo, itd. To velja za tako za ne-olitsko kakor za paleolitsko dobo ali omiko.
Da bo vojna metodična in plodonosna tistim, ki io pričenjajo^je treba dišeči razvojno stopnjo, kakršne primitivci še niso dosegli. Duh osvajanja ali misel, da bi si podjarmili posameznike ali plemena, jih he obhaja. S tega vidika je Malinovvski stro-kovnjaško pretresal vprašanje o tako zvani biološki nujnosti vojne in zaključil, da po vsej sreči vojna dandanašnji obeta čedalje manj koristi za napadalca.	k.
VELIKO TELO, MAJHNI MOŽGANI
V Skalnem gorovju je ameriška znanstvena odprava odkrila dvanajst okostij zavrov, ki jim prisojajo starost 125, milijonov let. Dočim je ogromno telo teh velikanov tehtalo po 15 ton, eo možgani tehtali komaj 30 g ali okrog pet stotisočinko telesne teže. Pri človeku znaša možganska teža sedemdeseti nko telesne teže.
Mladi smučarki v raju mednarodnega zimskega športa — v švicarskih, geaah
IZ L I T £ R A R
TARTARIN IZ TARASKONA NA PLATNU
Za Don Quijotom bo še Tartarina doletela filmska tast. Ne da bi bil tako slaven kot oni, spada vendar med legendarne človeške tipe, ki zaslužijo nesmrtnost. Od nekdaj so lovi — včasi tudi vojaki — veljali za bahače. Plauton »Miles glorio-sus«, Lukianova »Resnična zgodba« pričata o tem. Spomnite se Nemroda, Ari-ostovega Rodomonta, Shakespeareovega Falstaffa, Gautierovega Matamora, MUnch-hausenovih »čudovitih dogodivščin«, ki še tako slujejo po Nemčiji, in po njih posnetih »Aventures de M. de Crae«, namenjenih francoski mladini. Iz našega slovstva se ne domislim obširno izdelanega lovskega hvastača; vendar bi sodil semkaj Andrejčkovega Jožeta »Boj z medvedom« ali R. Murnika »Lovske bajke in povesti«.
Posamezne pokrajine so na glasu, da porajajo obilo ljudi, ki »s preveliko merico merijo«. Irce štejejo med največje široko-ustneže v Veliki Britaniji; Poljaki so priznani šaleži Srednje Evrope, Bergamaski pa v Italiji, Andaluzi se lažejo za vso Španijo, Gaskonci in ostali južnjaki hlastajo in se hvalijo za vso Francijo. Iz nemške čitanke na nekdanjih višjih gimnazijah se spominjam epigrama — Lessingov? — ki označuje pokrajino Hagenau:
" I>ie Tadener zu Hagenau sind ausgewitz-te Leute,
Und war' kein Pulver in der Welt, er-fanden sie es heute.
Pri nas imajo podoben slove3 Ribničani in Lamberžani.
Svoje dni so trdili, da je Francija — evropska Gaskonja, evropski glumač. Ga-skonji pa je izpodnesel njeno prednost Alfonz Daudet. Tartarin je pahnil gospoda pl. Kraka s prestola.
Tartarin je prišel na svetlo 19. junija 1863 v literarnem »Figaru« pod naslovom Chapatin le tueur de lions (š. ubijalec levov). V tej noveli so bile v jedru glavne zgodbice poznejšega romana. Ko je delo razširil, je pisec predrugačil precej imen, da ne bi tega ali onega človeka razžalil. Objavil ga je 1. 1869 »Petit Moniteur« pod naslovom: Barbarin de Tarascon. Oglasila pa se je stara družina s tem imenom, zahtevajoč, da se čim prej izbriše njen priimek iz teh pavlihovskih norčij. Tako je junak dobil dokončni krst: Tartarin. Sicer se je neki takratni dnevnik potrudil in poiskal precej Tartarinov po francoskem ozemlju, na srečo pa nobeden ni ugovarjal. Zgodilo se je torej tako kakor Boileauju, ki je imel z dvema Rolletoma opraviti zaradi znamenitega aleksandrin-ca:
J' appelle un chat un chat. et Rollet un fripon.
NEGA SVETA
Mačku pravim maček, Rolletu pa slepar.
»Petit Moniteur« s Tartarinom ni naredil kdo ve koliko kupčije, saj njegove či-tatelje je oil razvadil Ponson du Terrail. šele ko je delo izšlo v knjigi ^ bobnečlm naslovom: Aventures prodjgieuses de Tartarin de Tarascon (1872), ga je pozdravilo občinstvo z bučnim smehom. A nakopal si je grozno zamero pri Taraskonclh. »Naj se le kdaj prikaže Daudet!« so meščani pretili vsako jutro s pestjo proti Parizu.
Po nekaj letih se je Daudet vendar prikazal in se pod napačnim imenom vpisal v hotelu Pri Cesarju, meneč da ga Tara-skonci ne poznajo po vnanjosti. Tedaj pa opazi hotelirja, ki se mu razoglav resno bliža, kakor da ima neprijetno nalogo. »Gospod Daudet,« izpregovori, »mnogo sem vam dolžan, vse svoje imetje dolgu-jem vam... Ta dom oi se moral imenovati »Hotel Tartarin«. Sem prihaja dosti Angležev in Američanov. Najprej me vsakdo vpraša po vašem junaku, njegovi hiši, njegovih trofejah. Odgovarjam jim, da je na lovu in da se skoraj vrne. Tedaj pa čakajo in trošijo denar. Tartarin me je obogatil.«
Kmalu nato je provensalski dnevnik »Ai-oli« naredil mir in spravo med Taraskon-ci in Daudetom.	A. D.
IZ POLJSKE
V Varšavi so v prisotnosti predsednika republike otvorili jubilejno razstavo, ki naj jasno pokaže veliko vlogo Adama Miickiewicza v življenju Poljske. Ogromno gradivo, ki je zbrano v devetih sobah, obsega: pesnikove rokopise, knjige in brošure. Posebna soba je določena za Pana Tadeusza. Dalje nahajamo številne spomine, kakor razna izpričevala, korespondenco, dokumente, slike i. dr. ter literaturo o njem. Pričujoča razstava bo nedvomno mnogo pripomogla, da se bo zanimanje za Mickiewic2a še bolj poglobilo.
Poljska akademija znanosti v Krakov« je v redakciji univ. prof. dr. W. Konop-czyfiskega začela izdajati Poljski biografski leksikon, katerega prvi zvezek je prav te dni izšel. Delo bo vsebovalo okrog 10.000 imen. Izhajalo bo v snopičih po šest pol v kvartu vsak drug: mesec ter v celoti obsegalo 20 debelih knjig. Veseli nas, da se tudi Poljska, ki ni do sedaj imela nobenega podobnega dela, z imenovano publikacijo uvršča v krog onih narodov, kateremu pripadamo tudi Slovenci.
*
Zelo simpatično je poljska javnost sprejela Bitenčevo povest Sončne pege, ki jo je izdala Vodnikova družba. Dopisnik krakovskega »Ilustrovanega Kuryera C-od-
ziennega«, dne 21. januarja pohvalno omenja to slovensko povest, ki obravnava požrtvovalno ljubezen med Poljakinjo Hono-rato, deklico plemenitega značaja, in slovenskim častnikom Polajnarjem. Posebej poudarja značaj Polajnarja, ki kot dober Slovan podpira poljsko narodno gibanje in
sodeluje s poljskimi legionisti, pri čemer pa postane sam žrtev madžarskega vojaka. Z nacionalnim zadovoljstvom beleži, da je ta slovenska povest polna navdušenja In globoke ljubezni do Poljske.
S. B.
TEHNIČNI OBZORNIK
UMETNOST REZANJA
Pisec teh vrstic se bo vedno spominjal zimskega popoldne, ko je bil slučajno stopil v predavalnico, kjer je profesor fizike razlagal medicincem klin ali zagozdo. Spočetka je suhoparno, torej »strokovnjaško«, razvijal osnovne zakonitosti. — Že sem hotel potihoma zapustiti predavalnico, ko je nenadoma preokrenil razlago na rezanje. Vsakdanje opravilo rezanja s sekiro, nožem, škarjami je postalo namah tema predavanju, ki bi lahko nosilo naslov: »Kako uporabljajo rezila mesar, pek in drugi rokodelci in kako ga mora uporabljati zdravnik.« Predavanje me je potegnilo nazaj. Saj mi je obrnilo pogled na ono «brezpomembno« delo, ki ga dan za dnem opravlja človek zgolj po občutkih nad vse smotreno. Tu se mi je rodilo spoznanje, ki mi je pozneje dalo mnogo pobud, da je namreč znanstveno raziskavanje koristno tudi tam, kjer bi mu laik odrekel vsakteri pomen. Kajti na podlagi znanstvenih opazovanj in poskusov se smotrenost dela stopnjuje, ker postane ne-zavisno od spretnosti posameznika. Iz tega vidika bodo tudi naslednja razmotrivanja, ki obravnavajo tehnolo i problem rezanja, pridobila na zanimivosti.
Videli smo že neštetokrat, da mesar pri rezanju mehke klobase, ne pritiska z nožem nanjo, marveč jo z naglimi potezami noža sem ter tja »prežaga«. To napravi zategadelj, ker noče, da bi zaradi močnega pritiska izgubila klobasa svoio jbliko. To dejstvo nam pojasnjuje, da je pritisk na predmet pri rezanju večji, če pritiskamo nož navpično. Toda če narašča pritisk rezila pri rezanju predmeta, narašča obenem protipritisk predmeta na rezilo — po zakonu o akciji in reakciji. Čim bolj torej obremenimo rezilo, tem prej se obrabi. Če hočemo torej rezilo obvarovati, moramo rezati z majhnim pritiskom, torej predmet »pre-žagati« Ko ojstri mesar nož z brusilnim kamnom, vreže vanj fine zobce, ki olajšajo omenjeno žaganje
Če si ogledamo posamezna orodja, opazimo, da imata oblič in dleto klinasto, nož pa ostro rezilo Ostrina rezila (ostri kot prereza) je odvisna le od pritiska, ki ga mora le-to premagovati- čim večji je pritisk, tem topejši mora biti klin.
Toda naj je naša spretnost pri rezanju še tako velika, vedno rabimo znaten pritisk. Oglejmo si to na primeru. Prožno vrbovo
šibo odrežemo navadno s srpastim nožem tako, da potegnemo rezilo od veje v stran (si. 1). V začetku je sila kljub odmikanju
SI. 1.
rezila še velika in upogne vejo. Zato je prerez poševen in ima obliko elipse. Prerezati smo morali torej večjo ploskev, kot bi jo dobili s pravokotnim prerezom veje. Ko smo vejico skoro že prerezali, nam ni mogoče več odmikati noža od veje vstran. Zato naraste ob koncu rezanja pritisk tako močno, da vejo prej raztrgamo ali delno olupimo nego prerežemo (si. 2.).

si. 2.
Isti pojav opazimo tudi pri rezanju las pri britju. Če si ogledamo na sliki 3. pre rez skozi povečane lase z brade, vidimo da so prerezane nalik vrbam v obliki eno stransko koničastih elips. Pri topih brit vah postane včasi pritisk na las tako velik, da ga iztrga s korenino vred. Tako nastane ranica, ki se mnogokrat gnoji Le izvežbanemu brivcu se posreči »žaganje« las s podolžnim prerezom, pravokotno na njihovo dolžino. (SL 4).
nika je torej omogočila s svojim navidezno nevažnim proučavanjem rezanja prijetno britje vsakomur, povrh pa je še povečala zmogljivost britvic.
H koncu naj le še omenimo, da sklepi, ki smo jih dobili pri britju, ne veljajo za striženje las. Kajti pri tem ne pride v po-štev rezanje, marveč le odrivanje. Ki zahteva topo rezilo.	(tma)
ELEKTRIČNI VRATAR
V mnogih krajih zahteva polieijsfca oblast, da so na glavnih hišnih vratih nameščena stikala, ki vodi jo k električnim zvoncem v stanovanjih. Poleg te naprave so v zadnjem času opremili marsikatera hišna vrata z električnim odpiralcem vrat, da ni treba stanovalcu ob vsakem zvonjenju opraviti - dolgo pot od stanovan ja do vhoda. V tem slučaju so seveda hišna vrata stalno zakle-
las dobili las s premerom 18 milimetrov. To število pojasnjuje, da je delo pri britju, ki ga opravimo v 2—4 minutah, precejšnje; zveča se pa še znatno pri topih in nesmotrenih rezilih. Ker vemo, da pri ukrivitvi las narašča delo pri britju, kžr
se zveča ploskev, ki jo je treba prerezati, vemo tudi, da bo britje najsmotrenejše takrat, ko bo zaddstoval kar najmanjši pritisk.
Zanimivi računi, ki jih je izvedel Kav-scr, nam povedo tudi, kolik je pritisk, ki ga rabimo pri britju. Debelini lasu 0,1 stoji nasproti debelina rezila (0,000025 mm). Slično razmerje bi dobili, če bi z milime-ter*debeto žago hoteli prežagati 4 metre debelo drevesno deblo. Če ocenimo ta pritisk kar najbolj nizko, znaša še vedno 200 kg na kvadratni milimeter. Zavedati se moremo namreč, da pri britju vrežemo kvečjemu v 0,001 kvadratnega milimetra veliko ploskev ter znaša' zato resnični pritisk manj ko 200 gramov, običajno celo le 30 gramov.
Pritisk moremo zmanjšati in tako obvarovati rezilo, če rezanje kolikor mogoče prilagodimo »žaganju«. Ker je tak način britja praktično izvedljiv, so izoblikovali tehniki brivske priprave, v katerih žene pedenjmotor rezilo sem ter tja. Teh-
njena. Ta način zavarovanja itna sicer prednost, da ne inore nihče v hišo, ne da bi mu bil ta ali oni stanovalec odprl vrat, ima pa vendarle še hibo., ker v večini primerov rie vemo, komu naj odpremo ali smo že odprli vrata- Temu nedostatku hoče odipomoci »električni vratar«.
Z njegovo pomočjo moremo, ne da bi zapustili stanovanja, dognati, čemu hoče tujec vstopiti v hišo- Z njim bomo mogli odslej vsakega obiskovalca pred vstopom .' v hišo ali — kar je velike važnosti za samotne vile — v vrt, vorašati po željah.ter preprečiti vstop nezaželjenim osebam.
Električni vratar« je telefon z zvodnikom. ki je napeljan med stanovanjem ln vhodom v hišo ali vrt. Obstaja iz etanavanj-
O tem je priobčil v reviji Sientific Ame-rikan F. Kayser zanimive podatke. Ploskev, ki jo je treba obriti, znaša 250 kvadratnih centimetrov. Ker zavzema vsak las 1 kvadratni milimeter, je treba prerezati okoli 25.000 las. Če bi bil posamezen las debel desetinko milimetra, bi z združitvijo vseh
SI. 4.
sJcih stanic in iz stanice pri vratih, ki nosi v kovinskem okvirju, varno pred vremenskimi ujmami zvočnik in mikrofon. Iz stanovanja moremo govoriti z osebo, ki hoče vstopiti ter od nje, preko mikrofona, dobiti tudi odgovor •
Važen je električni vratar za lekarnarje in zdravnike, ki jim pri zvokih zvonca, ni treba takoj vstati ter odliiteti k vratom.
Ohišje glavne stanice pri vratih moremo vzidati v steno ali na nji pritrditi- Staniča v hiži obstaja iz cenega hišnega telefona, ki ga moremo pritrditi kjerkoli. Razdalja med stanovanjem in vratni i ne sine presegati 500 m. Napeljava sama je zelo enostavna; za vod zadošča običajni trofazni kabel, za baterijo po žepna ali suha z napetostjo 6 voltov. Poraba toka je minimalna, ker se tok vključi le tedaj, ko snamemo slušalko v stanovanju.
»Električnega vratarja« na delu vidimo na naši sliki. Spodaj je naslikan vhod, ki ima v ograjni steber vdelan zvočnik, v zgornjem krbgu je stanovanjska etanica.
(tma)
ČLOVEK IN DOM
SVETLOBNA KULTURA — STANOVANJSKA KULTURA
Kaj v i d i j o g o s t je? — Staro vprašanje v novi »luči«
.Družabnost se v mestih in po deželi razvija pretežno v večernih urah — pri umetni luči. Temu je kriv naš poklic, ki nas zaposluje do poznega popoldne ali cclo do večera. Sled pa, ki jo vtre gostom naš dom v pretežni meri, je odvisna — dasi na to navadno niti ne mislimo — od učinkovitosti umetne svetlobe. Kajti z dnevno sliko stanovanja v spominu, se nam zdi ono tudi pri luči neizpremenjeno. "
Mnogo gospodinj — in uredba doma je na srečo zopet v pretežni meri stvar gospe! namreč ne ve, kako važna je razsvetljava za razpoloženje gostov. Vsaka žena ima pravično željo, da bi blestela pred gosti v čim »boljši in svetlejši luči«. Vnanja plat te zahteve pa zavisi ponoči le od pravilne razsvetljave. Saj obstajajo »nočni obrazi«, ki odkrivajo vse svoje čare šele pri žarki umetni svetlobi ter »dnevni obrazi«, ki morajo izbrati večerno razsvetljavo zelo previdno, če naj sploh pridejo do veljave.
Kot gostitelji nočemo le zabavati goste, marveč jim hočemo pokazati tudi naše stanovanje iz lepe plati. Gosta, ki nam pomeni mnogo, hočemo že pri prvem obisku pridobiti zase ter premostiti med njim in nami vse tujstvo. Pri gostih, ki so nam dobrodošli radi poklicnih ali trgovskih zadev, more biti včasi vtis našega doma odločujoč za našo bodočo kariero ali življenj-sko pot sploh.
Ne izognin* se torej trudu ter si oglejmo vsaj enkrat svoja stanovanja iz teh vi-
dikov. Spoznali bomo, da so po veliki večini potrebne malenkostne preuredbe. Pomislimo le na »Pepelko stanovanja«, na zrcalo v veži, kjer naj gost dožene, da-li potrebujejo lasje ali obleka še kako zadnjo pomoč. Bodimo odkriti: kako redko je v stanu £ost, da vidi v tem zrcalu samega sebe, ker ga napačno nameščena luč sploh ne osvetli.
Prav iz teh malenkosti pa je sestavljena sled, ki si jo vtremo v spominu naših gostov. Zato ne moremo kaj. da ne bi tudi v tem pogledu obrnili čitatelju pogleda tja, kjer mu bo načrten premislek v vsakem oziru le koristil.	tma
ZANIMIVOSTI
Na neki kmetiji na Holandskem je nenadoma izbruhnil plin, ki je poraben za kuhinje. Na njivi- so postavili primitivno plinarno, ki se izvrstno uveljavlja. Nekaj podobnega imajo tudi v Long Beachu v Kaliforniji.
Znano je, da žive med ljudmi občutljive narave, ki že oddaleč čutijo bližajoče se nevihte. V Haslemereju na Angleškem pa živi dekle, ki je prav tako občutljivo za potrese. Kadar se trese zemlja, se začne tudi ona po vsem telesu tresti in če je še tako oddaljeni potres močan, ne more niti stati na nogah.
E. Urbahn: ZASNEŽENA POT (lesorez)
» \ A H M ZA BISTRE GLAVE
PROBLEM 111
A. C h i c c o Prva nagrada lista »U Problema«
T
_____ , ........ JM&. 1152?
■■///////o.	'///'S//"'''';	■"/'//■"//,
■ M i® n s. 11
M

t %gg

...........lili ..:,.„ jBt


il§f
UP
I
ll i
Mat v dveh potezah
Rešitev problema 110 1. Dc5—c2!
213
Matematična naloga Katero število s štirimi mesti je taksno, da daje kvadrirana vsota obeh števil, ki ju sestavljata obe desni ozir. obe levi številki, prvotno število?
Rešitev k št. 203
(Prostornost obzorja) Na vsem obzorju bi stalo druga poleg druge okrog 700 lun.
Rešitev k št. 210
(Sestavnica s števili) V novo sestavnlco bi morali postaviti števila: 2, 94 in 247.
Rešitev k št. 211 (štedljivi kadilec) Mož si je iz ostankov zvijal nove cigarete, in sicer po tri ostanke za cigareto. Končno ima še dva ostanka. K tema si je izposodil še en ostanek, pokadil to zadnjo cigareto normalno in ostanek, ki mu je od nje ostal — vrnil.
Rešitev k št. 212
(Iz časopisne prakse) Zgornjo ieljtonsko črto postavljajo vedno tako, tia odpade na vsak feljtonski stolpec natančno tretjina, četrtina ali petina, kolikor stolpcev ima pač stran lista.
Mlada filmska umetnica INGE UST
KAKO SE SELIJO IN SPREMINJAJO ANEKDOTE?
Poznavalci kratkih, dovtipnih zgodbic iz življenja znamenitih ljudi prav dobro vedo. da se te zgodbice stalno selijo in spreminjajo. Naenkrat se nekje pojavi anekdota, ki jo poznamo že dolgo, v nekoliko drugačni obliki; njeni skriti avtorji ji bodisi dajo modernejšo obliko ali jo prikrojijo po svoje, neredko pa jo kar pripišejo drugi osebi. Zato pa je tudi mnogo takšnih anekdot, ki jih slučajno slišimo prvič, pa so stare že več stoletij.
Najbolj pogoste so v vrsti anekdot, ki nimajo miru pred iskalci novega gradiva v tej stroki, takšne, v katerih se znani izreki ali duhovite izjave velikih mož kratko-malo položijo v usta drugim Ta greh prav za prav ni največji, kajti duhovitost in do-vtipnost nista lastnosti, ki bi bili vezani samo na določene osebe. Za takšno spremembo anekdote je najbolj značilna naslednja: Bernard .Shaw je bil nekoč
pri premieri enega svojih del v Angliji. Občinstvu komad ni ugajal, kar je dalo tudi precej glasno razumeti. Gledalec v Shawovi bližini, ki mu je bila predstava po godu, se je obrnil k pesniku: »Ne vem, kaj bi radi ljud-
je; saj je delo vendar prav dobro.« Sha\v je odgovoril: »Tudi jaz se strinjam z vami, toda kaj hočeva midva proti tolikim.«
Ko je leta in leta pozneje spet nekoč Tri-stan Bernard v Berlinu nastopil s svojim delom, so prejšnjo Shawovo izjavo pripisali kar njemu Ugotovljeno je, da sta se oba pesnika s sličnim dovtipom otresla sit-nežev.
O pokojnem francoskem vnanjem ministru in pobomiku svetovnega miru Aristi-du Briandu kroži med številnimi anekdotami tudi naslednja:
Ko se je 1. 1925. prvič sestala Painleveje-va vlada, sta se v njej srečala tudi stara nasprotnika, Briand in Caillaux.
»Pomirita se,« je svetoval Painleve, »storita ta korak v interesu države.« Kar takoj sta si segla v roke in se ganjena objela. Caillaux se ni mogel vzdržati in je še pristavil: »Želim vam vse, kar želite vi meni. dragi Briand!« »Tako,« je ostnmel Briand, »ali že spet začenjate?«
Anekdota je prebrisan prenos starega dovtipa v politično življenje.
V časih, ko je začel italijanski pesnik Luigi Pirandello postajati slaven izven me-
(Nadaijevanje na zadnji strani ovitka)
NEVARNOST MODE	F RAVICA MOČNEJŠEGA
KBIŽALJKA Z OBRATNICAM1
Crassus
1	2	3	4 5		6	7
						
				! J '		
Navpik: 1) hodi!, 2) početek Arabije, 3) zdaj (grško ime, prim. starosl. nyne), 4) kosmata volnina, raskavo sukno (v Albaniji, Makedoniji), 5) prase, svinja (grško, prim. lat. sus), 6) orel (sh.), 7) torej, no.
Vodoravno v srednji vrsti: 1—3 suh (angl.), 4—7 ptič (angl., obenem priimek ameriškega admirala, ki se je (bo?) pravkar vrnil z južnega tečaja. — Vse vrste se ber6 v dve smeri.	'
REŠITEV KRIŽALJKE V ŠT. 6 a mika Hakima, ta sip opisat, o mi le selimo, Nade tete dan, aj Ivo navija, Lot Ana
Natol, oj leo nosijo, tokovnavokat, e- tiao nosite, da sine ni.ead, ertafo Bekate, Kalin oni lak, a ne le Helena- — Ho eeoa name-soh!
ANEKDOTE
Davki
' Angleški kralj Jakob I. (1566—1625), ki so ga imenovali tudi »najpametnejšega norca Evrope«, je vprašal nekoč, ko se ni mogel sporazumeti s parlamentom, ali sme brez njega pobirati davke od svojih podanikov, kadar potrebuje denar, škof Neille, ki je spadal med ono vrsto ljudi, ki na vse prikimajo, je menil ponižno:
—	Bog varuj, da bi Vaše Veličanstvo ne imelo te pravice!
škof Andre\vs, ki mu je bilo stavljeno enako vprašanje, se je dolgo ogibal odgovoru, nazadnje pa je izjavil:
—	Mislim, Veličanstvo, da si lahko vzamete denar mojega sobrata Neillea, ker ga sam tako- ponuja.
ja svoje domovine, se je o njem raznesla tale anekdota:
Ko je bival pesnik v Genovi, je opazil v izložbi trgovca z umetninami staro bronasto sohico. Pirandello je stopil v trgovino, da bi zvedel, koliko ceni trgovec to blago. »5000 lir.« so mu dejali. »Toda za vas bi napravili
izjemno ceno 3000 lir.« Pesnik je pomislil, češ, da svetovna slava včasi le koristi, nato pa pristal na ponujeno vsoto in odštel denarje. »In kam naj vam pošljemo sohico,« je vprašal trgovec. Pesnik je navedel hotel, toda trgovec je vprašal Se dalje: »In vaše ime, prosimo?«
Slična anekdota se je pozneje razširila tudi o nemškem pesniku Gerhardu Haupt-mannu. V vseh časih so skušali pač s takšnimi »resničnimi« zgodbami nazorno pokazati, da je tudi slava velikih mož aelo dvomljiva in hitro minljiva.
Najbolj značilna za selitev anekdot pa je naslednja, katere prvi pcčetki segajo več kot 100 let v preteklost in je v prvi originalni obliki ohranjena v neki nemški zbirki zgodovinskih anekdot. Z naslovom »»Dvojčki« je njena vsebinav kratko naslednja: Pri francoskem konjiškem polku sta služIla dvojčka, častnika grof Ligneville in grof' Autricourt, ki sta razen-vnanie slič-nosti imela skoraj enak glas in enako hojo. Nekoč je dal Ligneville poklicati brivca. KO mu ie brivec obril pol obraza, je neznano zakaj odšel iz sobe. Autricourt, ki je v sosedni sobi tudi čakal na brivca, je smuknil v bratov spalni plašč, si ogrnil pr-tič ter se nato vsedel na mesto, kjer je bil malo prej njegov brat. Brivec je baš hotel začeti z britjem druge polovice obraza, ko je Ves prestrašen opazil, da so dlake med tem spet pognale na prejšnji polovici. Mož se je onesvestil... Ko so ga spet spravili
k zavesti, je sedel na stolu spet brat z obrito polovico obraza
To , zgodbico so ?Nemci v najnovejši dobi prenesli na slavna brata Piccarda, junaka stratosfernih poletov, ki sta svoje dni študirala v Monakovem in sta baje v neki brivnici s svojo sličnostjo-skrbela za zabavo gostov. Se non e vero,... V tem primeru pa prav gotovo!	str
f

SAMOGOVOR »Prav za prav je žalostno ... vsi ljUdje so tako sebični... vsi miSttjo le nase... le jaz mislim sam nas«!«' * * 5
ŽIVLJENJE
IN SVET
I g t^BUAHA 3 5
ŠTEV. 7»	10. februarja	KNJIGA 17*
Izhaja oo neaeljan tei stane na teto t uve tuijigi so uin. o> poj .eu» t ena Knjiga* 40 Din. za Četrt leta 20 Din. mesečno 8 Din Posamezni zvezki se Uotnvajo po 2 Din
Naročnina za inozemstvo: ITAJUJA: Četrtletno e m. polletno 16 ur, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. CESKOSLOVAŠKA mesečno (i Kron AVSTRIJA mesečno 1 Šiling AMERIKA LN OSTALO INOZEMSTVO letno 11/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA « LjuDljam, ttnafljeva ulica 6 TELEFON ST. 3122. 3123, 3124. 3123. 3126 ST HIŠNEGA rEUCFONA 905
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN P O D R 2 A J

VSEBINA ŠT. 7:
ZAKAJ SE STARAMO? (Samo v reagenčni cevi je življenje večno - Po razpravi dr. E. H. Grafa - kk) — S ven H edin - pt: ALEKSANDER VELIKI — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (7; — J e a n Perrigault -nj: MED ZADNJIMI KRALJI MALIKOVCEV (1) — Ludvik Mrzel: ZGODBA O FLORJANU SA-POTNIKU (i) — NAS JEZIK (I. Koštlš.1: »Legat«) — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (7) I. Ko št 16.1: VINETA — RENE GOUZI (D) — STIKI MED NEOMIKANIMI LJUDSTVI (k) — VELIKO TELO, MAJHNI MOŽGANI — IZ LITERARNEGA SVETA (Tartarin iz Taraskona na platnu - A. D. — Iz Poljske -S. B.) — TEHNIČNI OBZORNIK (Umetno rezanje - tma — Električni vratar - tma) — ČLOVEK IN DOM (Svetlobna kultura, stanovanjska kultura - tma) — ZANIMIVOSTI — ŠAH — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: KAKO SE SELIJO IN SPREMINJ a to ANEKDOTE — HUMOR — ANEKDOTE
Slika na ovitku: B. ZIMMERMANN: LEPA ZIMA (lesorez)
Naslovna slika: HINKO SMREKAR: »SV. VALENTIN«
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki:
Izmed člankov prof. I. Koštiala: Kaj piše Blumenbach o Slovencih — Srbski Ro-segger — Nušič in Obrenoviči — O peharju in panju — Med Retoromani na Tirolskem in v Furlaniji — L. M. škerjanc: čudovito življenje in delo glasbenega velikana G. F. H&ndla — Ivo Lapajne: Po sledovih ledne dobe — Svetlikanje morja L dr.
:;;::ii;:;i!'li:'!::!i!'!,:;:! ^::: :^ ^■ ■ ■: ............... ..........MU!:,: ^^^iniiiiu*
IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR - TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK
0001020102020000020101010100010202000200020248232353
2IVL7EN1E IN SVET
ŠTEV. 7.
V LJUBLJANI, 10. FEBRUARJA 1935
KNJTOA 17.
SVETI VALENTIN Debel led- ne more oaPret'-
ima ključ do korenin	Caka Mat«e' da led razblje-
Slika in besedilo H. SMREKARJA

ZAKAJ SE STARAMO?
SAMO V REAGENČNI CEVI JE ŽIVLJENJE VEČNO
prašanje po vzrokih staranja je skoraj isto kakor po vzrokih smrti. Biološki smisel smrti je vendar znan: prihajajoča pokolenja potrebujejo prostora
_ in življenjskih možnosti, zato
morajo organizmi neprestano umirati. Če bi bili nesmrtni, bi se svet kmalu preobljudil in nehal razmnoževati, potem pa bi se bitja ne mogla razvijati višje in lahko rečemo, da bi brez smrti življenje ne bilo tako mnogovrstno.
Smrt je tedaj biološki smoter vsakega individua, staranje pa je pot do nje. S tega zrelišča je videti naravnost predrzno, da skušajo ljudje z zelo problematičnimi »pomlajevalnimi« poskusi staranje po možnosti onemogočiti.
Biologi vseh časov so se bavili s problemom staranja. Med živečimi je bil duhoviti Woltereck, ki se je poskusil v tem pogledu z novo mislijo. Govori o »dejanjih ali trpnih protivnih činite-ljih«, ki povzročajo starost, in jih imenuje v nasprotju z impulzi »repulze«. Uvaja torej posebne ovire, ki učinkujejo na telesno zmogljivost. Seveda je ta ideja povsem nedokazana in nas tudi drugače ne vodi posebno daleč. Prav tako malo smo pridobili, če govorimo o »možganski smrti« ali »preosnovni smrti« kot splošno veljavni vrsti smrti. V prvem primeru bi se morali takoj vprašati, zakaj se starajo pri možganski smrti in umirajo baš živčne stanice. Same teorije nas ne povedejo nikamor, poskusiti moramo z eksperimenti.
Nekaj vemo zagotovo: vzroki staranja se morajo izživljati v poedinih sta-nicah, kajti te postajajo čedalje manj zmogljive, da trpi zavoljo tega ves organizem.
Že veliki biolog Avgust Weismann je izrazil naziramje, da tičijo pravi vzroki staranja stanic v njihovem »speciali-stovstvu«. Poedine stanice so postale v organizmu »strokovni delavci«, žlezne stanice, črevesne stanice, živčne stanice itd. Vemo pa samo, da specializirane stanice odmirajo in nimamo dokaza v rokah, da morajo odmirati zavoljo svoje visoko razvite delitve dela.
Tu se pričenjajo eksperimenti, ki naj pokažejo, da-li morejo biti poedine stanice nesmrtne. Že pred dvajsetimi leti je Carrel izrezaval dele iz srca piščeta in jih gojil izven organizma v steklenih
posodicah. Ti deli živijo še danes,- čeprav umirajo kokoši že po 7—10 letih naravne smrti. Nimamo vzroka za trditev, da bi ne mogli živeti vso večnost, kajti ostali so mladi.
Ta izsledek je za naše vprašanje seveda izredno važen. Kaže nam, da more mlad, a za specialne naloge že odločen stanicni material živeti brezmejno dalje, če ga gojimo izven organizma. Rase in se množi, a se ne stara.
Sedaj bi radi videli, da-li more tako živeti tudi dogotovljena, izdiferencirana stanica. če bi ta poskus uspel, bi nam dokazoval, da je starost pojav, ki se da obrniti. Če sc ne da obrniti, so vsi po-mlajevalni poskusi seveda odveč. Toda odločitev o tem problemu je zelo težavna in tako ima zoolog Hammerling prav, če trdi, da za sedaj še nimamo potrditve pomlajevalne podmene. Postavlja pa vprašanje: Ali se stanica stara, ker se ne deli več, ker se stara ? Tudi za to še nimamo nedvoumnega odgovora.
Toda s temi skopimi izsledki, s katerimi se trudijo učenjaki vsega sveta že desetletja, ni naše znanje o bistvu staranja še nič zaključeno. Tu ima veliko vlogo zlasti sijajna Weismannova misel o »neumrljivosti klicne živi« (klicne protoplazme).
Klične stanice, vedno nediferencirane stanice telesa, so namreč nesmrtne, telo s svojimi diferenciranimi stanicami pa umira. In dalje je Weismann tudi trii, da so enostanična bitja neumrljiva ter se ob oploditvah, ki se primerjajo tudi med njimi, znova pomladijo. Prvi del Weismannove podmene je moderna biologija potrdila. Američan Woodruff je ohranil enostanično poskusno bitje preko tisočev pokolenj živo, namreč v njegovem »potomstvu«, ki se je delilo dalje. Podmeno, da je oploditev pomlaje-valni činitelj, pa so morali zavrniti. Prof. Hartmann je vzgojil s samo delitvijo brez oploditve v 17 letih 6000 pokolenj iz enostanične, dvospolne alge, ki se množi lahko z delitvijo ali oploditvijo. Navzlic temu pa niso kulture pokazale nobenega starostnega pojava. Hartmann je napravil še en zanimiv poskus. Dejal si je: če kakšen individuum rase, se diferencira in pričenja starati. Torej je možno napraviti individuum nesmrten, če mu ne damo rasti. Vzel je najpreprostejše bitje, enostanično ame-

bo, in ji med rastjo odrezaval majhne kose, tako da ni nikoli prekoračila določene velikosti. Ostala je zares nesmrtna. A tudi ta poskus ne dokazuje mnogo, ostane nam se vedno vprašanje, zakaj se odrasla stanica stara
Spoznali smo dve vrsti nesmrtnih Stanič: enoetanične in mladostne stanice izven telesa. Obstoji pa še tretja vrsta, ki jo proučujemo najbolje pri domačem, sladkovodnem polipu. Hranimo ga tako, da se ne more razmnoževati niti spolno niti nespolno. Obnavlja se potem s pomočjo nediferenciranih stanic, ki jih njegovo telo vedno vsebuje, s tem, da
nadomešča ž njimi odmrle, izdiferenci-rane stanice. A tudi tu ne dobimo pojasnila, zakaj te specializirane stanice umirajo.
Videti je torej le, kakor da so sposobne neumrljivosti samo mladostne in klične stanice, dočim šo specializirane Obsojene na smrt. To bi obenem pomenilo, da je staranje pojav, ki ga ne moremo preprečiti z nobenimi pomlajeval-nimi metodami. A pravega dokaza za takšne trditve tudi nimamo. (Prim. tudi »Neumrljive stanice« v prvem zvezku tekoče knjige.)
Po razpravi dr. E. H. Grafa-kk
ALI K S A N D
iHVi juliju leta 325. pr. Kr. je plul ■ i Aleksander Veliki, kralj Make-Hf M donije, z mornarico novo zgra-BiJi jenih ladij navzdol po Indusu ter je pristal v mestu Pattali, tam, kjer sta se ločila deltina rokava reke. Kraj je bil zapuščen. Prebivalci so zbežali v notranjost dežele. Aleksander je poslal za njimi lahke čete ter jim velel reči, da se morejo mirno vrniti v svoje hiše in koče, ter je zgradil v bližini mesta trd-njaVo in več ladjedelnic.
Kralj Aleksander je imel velike načrte. Kot dvajsetletnik je prevzel gospostvo nad malo Makedonijo ter si je podvrgel ljudstva Trakije, Ilirije in Grške. Vodil je Svoje vojaške množice čez Hele-spont, premagal Perzijce, maloazijske države Lidijo, Kapadokijo in Frigijo ter presekal gordijski vozel z udarcem meča; ki mu je dal oblast nad Azijo. Pri Išu je premagal velikega perzijskega kralja Darij a Kodomana z vso njegovo vojsko ter se polastil v Damasku perzijskega kronskega zaklada. Osvojil si je Ty¥us in Sidon, znameniti trgovinski niesti Fenieanov ter je ustanovil na egiptski obali Aleksandrijo, še danes — po1 Več ko 2250 letih — cvetoče mesto. Skoži Libijsko puščavo je prišel do oaze Jiiipitra Amona, kjer so ga svečeniki po starem faraonskem običaju posvetili v Amonovega sina. Potem je šel naprej proti vzhodu v Azijo, prekoračil Evfrat, ob Tigrisu znova premagal Darija in zavzel ponosni Babilon in Suzo, kjer je 150 let pred njim perzijski kralj Aha-sver (Kserkses), ki je vladal v »127 provincah od Indije do Kusa«, povabil svoje poglavarje na gostijo ter jim pokazal »sijajno bogastvo svoje moči in
E R VELIKI
SVEN HEDIN, avtor knjige »Od tečaja do tečaja«, iz katere (pravkar izišle nove izpopolnjene izdaje) je prevedeno poglavje o Aleksandru Velikem
dragoceni sijaj svoje veličine«. Potem je šel v Persepoiis, ukazal upepeliti palačo perzijskega kralja v znak, da je starega gospostva konec. Aleksander je zasledoval Darija čez Ispahan in Hama-dan, obiskal vzhodno Baktrijo, sedanjo rusko osrednjo Azijo, ter šel severno proti Sirdarju in deželi Skitov. Odtod je šel s svojo 100.000 mož močno vojsko proti jugu v Indijo, osvojil nižine Pen-džaba ter si podvrgel vsa ljudstva za-padno Indusai Ko ie dospel v Pattalo. se je spominjal številnih zmag in velikih
dežel, ki si jih je bil pridobil. Povsod je nastavil Grke in Makedonce, ki naj bi vladali ob strani domačih knezov in sa-trapov. Veliko državo je bilo treba trdno skleniti in Babilon naj bi bila njena prestolnica.
Samo zapada si ni še osvojil. Puščavski kraji (na poti iz Teherana čez oazo Tebbes skozi Sejstan v Beludžistan) še niso bili v njegovi oblasti. Da si podjar-
nevarno puščavsko pot vzdolž obale. Izmed njegovih 40.000 vojščakov, ki so ga spremljali na tem pohodu, je umrlo 30.000 zaradi žeje.
Veliki admiral Rearhus s Krete je izvedel Aleksandrov nalog sijajno: njegova vožnja je ena najčudovitejših potovanj. Njegove morske karte so tako točne in zanesljive, da so še danes uporabne, čeprav se je obala od tistih časov
mi ta ljudstva, je poslal del vojske po severnejši cesti v severno Perzijo, 12.000 mož pa naj bi jadralo in veslalo na novih ladjah vzdolž Hormusa in Perzijskega zaliva do izliva Evfrata. Do takrat se še ni vo7fl noben Grk po teh morjih. V tistih časih je bilo tako podjetje z ladjami nevarno, ker niso poznali obrežij. Toda treba je bilo poskusiti: Aleksander si je hotel med Evfratom in Indusom zasigurati morsko pot za zvezo-med zapadnimi in vzhodnimi deli države. Da bi bile mornarica preskrbi i^na z živežem in pitno vodo, se je odločil za
na več krajih močno popeščenila in po-piitvila. Toda Aleksander ni dovolil, da bi se njegova mornarica podala na to nevarno pot, preden se sam ne prepriča o plovnosti Indusovega izteka in preden ne vidi velikega svetovnega morja. Zato se je odpeljal z na jhitrejšimi ladjami po zapadnem Indusovem rokavu, z ladjami na trideset vesel in z majhnimi triera-mi, ki jih je poganjalo 150 golih veslaških hlapcev. Čete, ki so korakale vzdolž obrežja, naj bi ščitile ladje.
Ni prijetno sredi poletja, ko doseže Indus svoj najvišji vodostaj in so obrež-
ELO JUSTIN: ALEKSANDER VELIKI (zgoraj po najdbi v Pergamonu, spodaj po mozaiku v napolitanskam muzeju)
ZIMSKA RADOST (Foto S-r).
ja na milje daleč poplavljena, veslati brez privodnika skozi peščine in gren. 2e drugi dan je nastal silen južni vihar. Valovi v vrtincih so poškodovali več ladij. Aleksander se je izkrcal in privedel na krov nekaj ribičev kot pilote. Reka je bila zmerom širša in vedno bolj se je čutila rahla morska sapa. Veter je postajal močnejši, kmalu je dosegel južno-vzhodni monsum svoj višek. Na sivo-motni rečni vodi so se pojavljali zmerom višji valovi, veslanje je bilo zmerom težje. Takrat še niso nič vedeli o menjavanju oseke in plime. Zdelo se je, kakor da bi se reka odbijala od morja in privodniki so svetovali kralju, naj si poišče zaščite v kakem prelivu, ladje pa naj se potegnejo na suho. Nastopila je oseka in voda je padla, kakor da bi jo bilo vsrkalo morje. Ladje so ležale na suhem in nekatere so se globoko vgrez-nile v blato. Aleksander in njegovi ljudje so bili brez pomoči. Niso mogli ne naprej in ne nazaj. Ko so hoteli popraviti ladje, je prišlo od morja spet vodovje in ladje so plavale. Ko so bili spoznali redno povračanje oseke in plime, so se znali ravnati ter so slednjič dospeli do nekega otoka, kjer je bilo sladke vode na pretek. Od tu je videl Aleksander peneči in grmeči zagon valov na skraj-
nem izteku Indusa in nad obrežnimi valovi visoko, enakomerno obzorje oceana. Ko se je bil preveril, da se tudi z najvišjih klopi na trierah ne vidi drugega kakor nebo in voda, je žrtvoval morskemu bogu ter ga prosil pomoči za nadaljnjo vožnjo.
V belem plašču, z zlatim pasom okoli ledij in v turbanu sličnim prtom okoli kostanjastih kodrov je stal tridesetletni kralj Makedoncev visoko vzravnan na trieri in gledal na morje, ki ga je hotel premagati z isto odločnostjo, s katero je do zdaj podjarmil tri dele sveta. Vdihaval je hladni solni monsum ter mislil na brezkončne vojaške ceste v puščavi, kjer ovija dušljdvi prah konje in vozove. On, najmogočnejši vladar sveta, se je zavedal svoje moči. Toda najbrž ni slutil, da bo njegovo ime živelo po več ko 2000 letih med otroki poznejših časov. So mesta v Egiptu, puščave v Perziji, gorstki grebeni in jezera v osrednji Aziji, ki imajo še danes Aleksandrovo ime!
Tri leta kasneje, 323. pr. Kr., je umrl v Babilonu, star komaj 33 let. Njegov svet obsegajoči vojaški pohod je prinesel gršiko omiko v vso Azijo in tako njegovo na dejanjih bogato življenje ni izginilo brez sledu kakor meteor v noči časov.	pt
PO SINJI A D R I J I
DR. ANTON DEBELJAK NADALJEVANJE
zletni brod »Kumanovo« nas je odpeljal proti severu desno mimo Dobrote, kjer dosluženi ka-petani uživajo poslednje dobrote te solzne doline. Na levi pa _ stoji Prčanj z ruskim invalidskim domom. Prčanja, ki je prastar, seveda ne smemo spravljati v zvezo s »preiti se«, pač pa mi je pred nekaj leti vodja dubrovniškega Putnika razlagal bližnje Lepetane iz italijanskega izraza za lahkoživke, češ, da so bile tu na razpolago mornarjem. O tem je Naš Glas objavil svoj čas podrobno storijo.
Od daleč te z obale pozdravlja česky diom, okoli Stolina pa masline, oleandri, palme. Evo dveh otočkov: Sv. Gjuradj, čigar cerkvica je bila menda najstarša v kotorski okolici, in Majka božja od škrpjela, t. j. Bogorodica z dletom (scalpellum). Da sva priahasverila dva dni prej sem (15. 8.), bi bila videla za proščenje do 5000 romarjev, pravoslavnih in katoliških, ki so jih brodovi do p61noči prevažali tja in sem. Tak zgled verske strpnosti je dajala cerkev sv. Petra in Pavla v Risnu, ki je do pred 50 leti bila utrakvistična, za obe veroizpovedi
Perast, ki so ga ustanovili ilirski Pe-rusti in ga naši predniki zasedli že v 9. stol., slove po svojih številnih junakih. V znak svoje svobode je vozil pošto iz Carigrada v Benetke. Ko so te propadle, se ni hotel ukloniti Avstriji glede davkov in novačenja. Zato trije vstanki v Krivošiji. To stran obale si lastijo ciriličarji, odtod samocirilski napis orožniške postaje. Star uslužbenec na brodu ve mnogo povedati o raznih razvalinah, o postanku novih naselij. Celo^ o nas govori: »U Ljubljani je strašno dobar narod.«
Iz Risna se vračamo na jug skozi Verige — J. Lavtižar jo v potopisu Skoz Boko Kotorsko imenuje Verižna soteska — njih pomen je raztolmačil L Po-držaj v Zisu 19. 8. 34. V Lastvi je cerkvena svečanost, vsa poslopja so v ladijskih zastavicah. Sladoledar se je pripeljal z nami semkaj na žetev.
Preden sva se v Tivtu izkrcala, se je zgodil mojemu tovarišu izrek »v tretje rado gre« ali kakor pravi Nemec: das Gesetz der Serie. Na Skadrskem blatu mu je v čolnu ostala jockeyska čepica, na Plavskem blatu uradniška legitimacija, tu pa mu je radoznal nižji uslužbenec zmaknil specialni zemljevid. Ka-
TJVATSKI ZALIV, (v ozadju). Spredaj cesta med Budvo in Kotorom
petan je sicer obetal, da izvoha krivca in jo vrne lastniku, pa se ni obneslo. Tisti kolašinski pregovor: Ni u moru mjere ni u pušku vjere — bi se lahko začel: Ni u moru vjere...
V	Tivtu je, kakor sem spotoma čul, obilo strokovnih delavcev iz dravske banovine, zaposlenih v arsenalu. Tudi častnikov in vojaštva. Prvo ime iz ožje domačije se mi je pokazalo takoj ob pristanišču: Rok Nežmah, krojač.
Ko sva stopala po parku, je nastala nesoglasica med Kastorjem in Polu-ksom. Neznatna nejevolja. Kako ne? še sv. Hieronim Dalmatinec se je rad prič-kal, hrulil sv. Avguština. Med tem ko je šel moj solilebnik k orožnikom, da bi mu doposlali legitimacijo, ako bi se našla, sem jaz krenil k obali in na prepovedanem kraju — to sem opazil prepozno — okopal dve sto kvintilijonov celic svojega telesa. Stopivši iz slanega življa, sem osušil kosti svojega rojstva ter krenil proti bližnji lekarni, kjer mi je za enega trifuna — hočem reči kovača — mag. pharm. Lepeš prodal stekleničko mazila zoper komarce. Po uporabi sem kesneje dognal, da pomaga — prodajalcu.
Moj solilebnik jo primaha od druge strani, kjer je na ugodnejšem mestu okopal svoje kvintilijone in stopila sva na parnik spet združena, po znanem receptu :
Sovraštva na sveti ne smemo imeti, če hočemo srečno živeti.
Ob šestih je parnik odplul. Ko se vozimo po teh zajedah, se marsikomu vča-si zazdi, da bi se lahko zdaj pa zdaj nabodli na kako čer. In ponoviti bi se utegnil položaj, kakršnega je naslikal pešnik Fernando de Herrera, ki so mu nedavno slavili 400 letnico rojstva: Bog je zamahnil z roko čez morje . .•.
.... y cay6 en despefiadero
el carro y el yaballo y el caballero ...
ali če po slovensko izrazim to žvenke-tanje trdega glasu k:
prekucne se v prepad veliki konj in kola in konjeniki
V	Gjenoviču nas zanimajo hidropla-ni, toda hitro jo uberemo proti Erceg-novem, kjer izstopimo še pred nočjo. Skozi novi kolodvor, otvorjen lansko leto, je prva stopila kraljica Marija. Za postajnega načelnika je SloVeneci- Prikupno mestece so vam že drugi oniso-vali, pred več ko sto leti n. pr. Vialla
de Sommieres v Voyage historique et politique au Montčnegro, 1820. Toda ta polkovnik še ni mogel vedeti, da premore Hercegnovi radiotelegrafsko stanico Klinci, da bo 1. 1860. tu nastopil nekronan Car, književnik Marko, ki je med drugim objavil Maupassantov potopis Sur l'eau (Na vodi) ter več lastnih knjig s potovanja, n. pr. Naše primorje. Vialla, imenjak 13 letnemu ponosnemu dečku, ki so ga ubili rojalistični vstaši leta 1793. in ki ga opeva V. Hugo, nadalje ni vedel, da so 17. 8. 34. trije reflektorji z Mamule ponoči lovili v zraku blodeče aeroplane. Vedel ni, da dalmatinska železnica lule prižiga. Ko je namreč stekel železni konj, ga je ugledal pastir, željan kaditi. Videč dim iz hlapona, jame vpiti strojniku: »Ej, ustavi, ustavi!« Strojnik je storil tako in vprašal: »Kaj pa je?« — »Podaj mi ogel, da si pripalim pipo!« Strojnik se nasmeje in mu vrže lopato žerjavice.
Vialla je vedel pač, da se hercegovska utrdba imenuje Gornji Grad ali Spanjol, da bo 1. 1938. štiri sto let, odkar je španski generalni kapetan Gon-zaga pomagal zavzeti mesto, ni pa mu bilo znano, da je špansko-jugoslovenske stike obravnaval v početku tega desetletja dr. Juraj Tadič »Španija i Dubrovnik« v srednjem veku. Niti mu ni moglo biti znano, kateri sarajevski španjol je pred malo leti zložil za neki tamkajšnji list verze:
Como pajaro errante que del nido se aleja, es el hombre inconstante que su patria deja...
t. j. kakor blodna ptica, ki se oddalji od gnezda, je nestanovitni človek, ki zapusti svojo domovino.
Ko sva lezla po strmini na utrdbe in se ozirala proti zapadu, sem čuvstvoval kakor Meško v »Drami na morju«: Vsa morska gladina je bila preplavljena s krvjo, vsa nebeška stran visoko navzgor oškropljena z dolgimi krvavimi prameni. Zvečer, ko se je zmračilo.-sva sedla na teraso pred krčmo k večerji. »Vinko lozič« je bil premlačen, ni mi ugajal, vendar ne tako hudo kakor Popovicu Žigi, ki se ni mogel posvetiti v mašnika radi svoje antipatije do božje kapljice — če smem verjeti L Ma-cunu (Žgod. Slov. štaj. 1883. 29). Zato sva jo rajši ubrala v podrum, pustivši vnemar vrvečo množico na cesti. Med ogromnimi sodi so moževali izvirni tiči,
od katerih je eden gladko francoski govoril.
Ob pol štirih zjutraj sva skočila na noge lagane in čez 30 minut naju je že vlekel lukamatija skozi Konavlje — t. j. kanale — koder je nekaj dni razgrajala toča. V IV. razredu železnice je sedelo nekaj muslimanov kar po tleh. Tako niso mogli gledati doline, ki se nalik kanalu vleče mimo proge. Pomalem se dani, da že lahko razbereš oljko, vinsko ložo in koruzo. Za okrasek stoje v določenih razdaljah vitke ciprese.
Ob petih smo pri čilipih, kjer jame svet padati, v ozadju pa caruje Lovčen. V nekem selu sem opazil izvesek: Marko Zupan, prelac i tkalac. Priimek razodeva staroverskega obrtnika, da je moral priti, s severa. Sicer je ta poklic pri nas menda v zadnjih izdihih. V moji rojstni občini je bilo za moje mladosti le še malo stativ po hišah. Ročno tkanje skuša Avstrija oživiti po Tirolskem in Štajerskem, kakor poroča Journal de Geneve 21. 7. 34. V omenjenih pokrajinah je tak obrt slovel podobno ko v Angliji »home spun« (doma predeno, domače platno). Na trg mislijo pošiljati tanjše izdelke ko prej, in sicer pod imenom »avstrijski home-spuns«.
Posjovivši se od lukamatije, sva pešačila nekaj časa proti nekdanji korint-ski naselbini, Staremu Dubrovniku, ki se imenuje zdaj Cavtat. Pred šesto uro sva že stopila v slikovito in snažno mestece. V cerkvi Marije Snežnice sva si
Grobnica rodbine Račič v CAVTATU
.Bogišičev spomenik in muzej v Cavtatu
ogledala veliko sliko domačega umetnika Vlaha Bukovca, osebno znanega našim mojstrom čopiča, ki so se učili v Pragi, kjer je Bukovac preminul 1. 1922. Tu je zagledal luč sveta tudi poznejši črnogorski pravosodni minister dr. Baltazar Bogišič (7. XII. 1834 do 24. IV. 1908). Njegovo ime mi je ostalo v spominu iz 1. 1921, ko mi je francoski pesnik Achille Millien v pismu sporočil iz svoje vasi v Pariz, da ga je Bogišič navedel na prevajanje srbskih narodnih pesmi. Ljubljana se je oddolžila velikemu možu s tem, da je krstila po njem ulico blizu rimskega zida. Prera-no je bilo, da bi bila stopila v Bogišičevo biblioteko in muzej rimskih starin. Pač pa sva še utegnila pohiteti na čedno pokopališče z Račičevim mavzolejem. Na grobiščih me zanimajo pred vsem na-
{jrnammmimmmmmmmmmmmmmmmmmammmmm
piši. Eden se glasi tu: Vidi što sam, što sam bio, što češ biti... V spominu mi je obudil še krajši latinski napis iz ne vem več katerega kraja: Tu fui, ego eris, t. j. ti sem bil, jaz boš. Med priimki sem si za uho zapisal: Samohod (Hvaranin), ki zveni kakor poljski izraz za cestno železnico ali avtomobil.
Tiste dni je Cavtat slavil svojo za-ščitnico, Cavtatsko gospo. Blagoslovili so sokolski prapor, kumovala pa je Jelka Miš, kakor je poročal Sokolski Glasnik 24. 8. 34.
Na ribjem trgu mi je oko obviselo na zajetni rdeči ribi. To je strpina. V Ri-
sipa, gramoz ali debelejši prod. V na-polskem laboratoriju so tlakali dno s steklenimi ploščami raznih barv v obliki šahovnice ali pa v obliki točk. Ako-prav riba nikoli ni imela prilike naleteti na slično razvrstitev risb, jih je v kratkem tako vešče posnemala s črnimi, rjavimi in sivimi marogami svojega telesa, da jo je bilo pogostoma težko ločiti od okolice. Dognali so tudi, da se vsaka poedinka ne prilagodi enako naglo: včasih se je premenila v nekoliko sekundah, drugič pa šele po več dneh .
»Skuzajte, skuzajte!« se žuri možak,
Otok LOKRUM
stič-Kangrgovem rečniku je ni, zato je ne morem imenovati z bolj znanimi nazivi. Njena živa barva ji je bila nemara v pogubo. Vsaj ščitila je ni, kakor ščiti pisanega tigra ali pikčastega panterja njun kožuh takrat, kadar jarko sonce razsipa lise po gozdu ali džungli. Mimikrija ali mimetična homohronija, to je sličnost nekaterih bitij z barvo okolice, je lastna pred vsem nižjim vretenčarjem in žužkom, bodisi da jih prikriva napadalcem ali pa da jih dela nevidne plenu. Poskusi v napolskem pomorskem laboratoriju so pred kratkim dokazali. da je ta sposobnost dosti bolj razvita, nego so domnevali doslej, n. pr. pri ploščati ribi. kambali fpleuronectes, Scholle. fr. nlie. od plat = raven, plosk), iz (ste skupine ko rr>nr«H ip^ik ali morski Hst. ivprek in rob°c Nn fpmti<>w dnu kambala potpmn? na pvptlpm posvptli. Drugačne odtenke zadobi, če leži po dnu
ki je v zadnjem trenutku prihrumel na ladjo »Cavtat« in zadel sopotnika s svojo prtljago. Ob pol sedmih že režemo Neptunove poljane. Evo Srebrno-Kupari s krasnim češkim hotelom, tam daleč vkreber pa puha hlapon v Uskoplje (ozko polje?), čez eno uro se že svetlika na desni Dubrovnik z Argentinsko vilo, z Mavrsko vilo, ki jo je po vojni postavil litavski milijonar Sindin, namenjen zgraditi še hotel z igralnico, kakršnega ima na Semmeringu Na levi puščamo Lokrum in njegovo slabotno deco. otok. za katerega je naša država odrinila 11 milijonov dinarjev Elizabeti, Rudolfovi hčeri.
D	A	L	J	£
MED ZADNJIMI KRALJI M A L I! KOVALCEV
JE AN PERRIGAULT — n j.
rak je bil vroč in vlažen kakor v parni kopeli, ko sem se sredi septembra ustavil v Dakarju. Samo pol dneva časa sem imel po načrtu, kar je zadoščalo, da sem se odzval guvernerjevemu vabilu na kosilo, kjer sem marsikaj pridobil od njegove učenosti o primitivnih afriških plemenih, in da sem si nabavil primerne speciallke za nadaljnjo pot.
— Seveda imate prav, — so mi vse povsod ponavljali ljudje, — da ste se namenih prav v zaledje Spodnje Casa-mance, v enega najmanj raziskanih predelov Afrike. Nedvomno boste spoznali tamkaj obilico deloma barbarskih, deloma samo patriarhalnih šeg in navad, ki se odlikujejo po eksotičnosti. Le zakaj se odpravljate tjakaj baš zdaj, v deževni dobi, ko vsak Evropec beži iz tistih nezdravih močvirnatih krajev? Od julija do novembra ne boste našli tamkaj belega človeka.
Silna ploha, ki je v debelih, gostih curkih bobnala po strehah in ulicah Da-karja, je dovolj prepričevalno pritrjevala takšnim pomislekom. Zdaj pa zdaj se je vzdignil močan veter, ki je za nekaj časa razpodil svinčene oblake, da je posijalo žgoče solnce. ki nam je ka-
kor z žarečim ogljem palilo kožo, ko smo čakali na kamenitem pomolu na mah beli parnik, ki naj bi nas v dobrih štiri in dvajsetih urah popeljal iz Da-karja v Ziguinchor, središče Casamance.
V kabinah, ki se jim je videlo, s kolikšno skrbjo jih je uredila paroplovna družba, da bi nudile vsaj nekoliko udobnosti potujočim Evropcem, smo se pri odhodu znašli samo štirje potniki. Ka-
kor se često na potovanjih pokaže, strašansko majhen je svet, sem tudi to pot našel med sopotniki dva stara znanca. Prvi je bil vrhovni upravnik Casamance Chartier, moj stari znanec, ki se je vračal na svoje službeno mesto, drugi pa neki mornariški uradnik iz DaJkar-
ft.. -1	v.V ;.v v;,'
Na krovu in na pomolu je mrgolelo črncev in črnik, ki so na morju brž potegnili s sebe svoje lepe »m'bubut. Oblekli so se vanje samo zato, da so v Dakarju lahko igrah gizdaline. Zdaj so jih naglo zamenjali s starimi cunjastimi figovimi peresi, ki imajo to veliko prednost, da so dosti bolj - e&onomičma, da človeka dobro skrivajo na pohodih po pragozdu in da mu v njih ni tako strašno vroče.	- '
p 179
Če si ogleduješ te primitivne ljudi, začneš ugibati: ta' je Flup, tisti gotovo Diola ali Bajot, najbrž oba ljudožrca, in oni tretji je Blant, nedvomno lopov in živinski tat.
Kazali smo jih drug drugemu in ugibali za kratek čas. Sicer pa imajo vsi ti ljudje tako izrazite znake, da se črnca dveh različnih plemen ene in iste kolonije že po licu dosti bolj razlikujeta med seboj, kakor n, pr. Bretonec in Italijan.
Potikali suho se po poveljniškem mostu, kjer nam je kapitan Canavaggio stregel z žganjem in ledom, poležavali in se znojili po svojih preveč mehkih ležiščih in z neskončno muko ubijali čas, dokler ni zakrmarii parnik v ustje neke reke, lugasto sive umazane barve, po kateri smo počasi pluli navzgor. Casa-manca se leno vije med nizkimi bregovi, zaraščenimi z goščavjem sivk as t o zelene barve, iznad katerega se le tu pa tam dviga vitko deblo palme.
Nebo je bilo na južni strani zadelano s težkimi gmotami črnih oblakov, v katerih so še vžigali dolgi kačasti bliski. Dvignil se je divji veter, ki je v nekaj trenutkih privlekel viharno steno nad nas.' Strela je udarila prav v sredo reke in baš ko je jel legati mrak, se je vsu-la debela toča in za njo ploha vročega dežja, ki smo ji ušli šele pozno ponoči, ko je parnik slednjič prisopihal do majhnega, klavrnega pristanišča. Bili
smo v Zinguichorju, od katerega pa smo le zdaj pa zdaj, kadar je lunin žarek razklal oblake, uzrli nekaj opečnih streh, skrivajočih se med orjaškim drevjem.
— Med Flupi se nameravate naseliti? No, prav. Dal vam bom na razpolago svoj motorni čoln, da se boste lahko po-peljali tjakaj čez močvare, — mi je prijavno ponudil svoje usluge upravnik Chartier. Središče tega plemena je naselje Usuje. Tamkaj imamo tudi svojo postojanko, ki jo pa seveda v deževni
dobi zapustimo, ker je podnebje nezdravo in tudi pota so slaba. Če vas po vsem tem še zmerom mika pustolovščina, potlej se kar odpravite. Do Usuje vas spremim.
Že v Dakarju so mi pokazali neko poročilo Chartierjevega prednika, datirano iz leta 1928. V njem sem čital naslednje:
»Usuje je eno poglavitnih središč bratovščine Kusangov. Beseda Kusango pomeni čarovnika in tistega, ki uživa meso mrličev. »Busang« pomeni uživanje človeškega mesa in znači neke vrste verski obred, ki ga vrše člani te verske ločine pri svojih nočnih ceremonijah v pragozdu.
Uživa se zmerom meso pokojnika, ki je bil že nekaj dni pokopan.
Časti, da izkoplje mrliča, je v prvi vrsti deležen eden izmed pokojnikovih sorodnikov. Truplo izkopljejo četrti dan po pogrebu ter ga odnesejo nagega do
Domačina iz plemena Flupov odhajata na lov
najbližje vode, kjer ga najprvo umijejo. Ko je toaleta mrliča opravljena, ga od-reso na jaso, kjer črpajo zbrani vsi člani bratovščine. Tu že gore veliki ognji, na katerii. vro pod nadzorstvom žensk, ki jim je poverjena kuha, veliki vrči osoljenega kropa. Bratovščina si preganja čas s petjem in plesi. Ko prinese truplo, ga poglavar Kusangov ponovno umije s slano vodo, nakar razdeli palmovo vino, potem pa začne razkosa-vati truplo.«
Tu slede v poročilu nekatere odurne podrobnosti, ki jih ni mogoče ponoviti.
»Ko je truplo kuhano, se vse meso razloži po podlogi iz sveže nasekanih palmovih vej, nakar začne poglavar deliti kose. Po končani pojedini se prično
plesi in sadistične orgije ----zakaj
od uživanja človeškega mesa si Kusangi nadejajo v prvi vrsti pomlajenja svojih sil.«
V poročilu je tudi še rečeno, da si Kusangi prav nič ne pomišljajo žrtvovati živega človeka, kadar jim primanjkuje mrličev. Zlasti za časa riževe setve, ko so vsi odrasli na polju in ostajajo po kočah samo otroci brez nadzorstva, se kaj radi poslužujejo »talija« (iz rdečega lesa zvarjenega strupa), ki jim na prav diskreten način preskrbi potrebnih žrtev. Zvečer dobi otrok vročico in drugo jutro imajo Kusangi potrebnega mrliča.
Na osnovi tega poročila so takrat zaprli 150 nekrofagov, toda rezultat je bil samo ta, da so se ostali še bolj potajili, ne da bi se bratovščina v resnici razšla. Zanesljivi podatki pričajo, da te posebne vrste kanibalizem Kusangov še zdaj razsaja v okolici Usuje.
— Morda boste srečali v Usuji še nekaj malikovalskih kraljev, — je nadaljeval upravnik Chartier, — ki vam bodo pripovedovali samo o tistem, kar so videli na lastne oči, in vendar so prav ti poslednji zastopniki tega nenavadnega fevdalno verskega sistema. Če vam bo sreča mila, da vam ti možje dovolijo v svojih svetih gajih prisostvovati obredom svoje skrivne bratovščine, sem prepričan, da vam ne bo žal nekaj tednov napornega bivanja v usujski samoti.
Pločevinasti motorni čoln, ki mi ga je dal na razpolago Chartier. je odrinil od majavega pristajališča v Zinguichorju. Neprijetno nas ie pretresaval nemirni dvotaktni motor. Od niegovega ropota, begajočega nad rumenkastimi močvirskimi vodami, se je plašila živad daleč naokrog. Zamišljene čaplje. ki so se v vodi stoječ grele na soncu in stregle s svojimi kljuni po močeradih in drugih
vodnih živalcah, so se z nerodno naglico dvizale pod koreninje obrežnega goščav-ja, kamor so se bile že poprej zatekle vsakovrstne velike in majhne kuščarice. Po dolgih, gostih ovijalkah so huškale sive opice med žalostnim, otroškemu joku podobnim kričanjem.
Od blatnih bregov in dalje iz goščave so nam veli naproti valovi vročega soparnega vzduha, dišečega po jasminu in trohnobi. Močvirna reka se je vila v ne-doglednost. Voda se je dvigala pod vplivom plime, ki je tiščala z daljnjega morja, da nas je zgrabil močan tok in nas naglo tiral naprej, dokler ni zamrl v vrtincu, ki se je potem spet preokrenil v obratno strujo oseke, po kateri smo le mukoma in prav počasi napredovali.
Reka je bila mestoma stisnjena, da smo se komaj rinili skozi in je švrkalo po nas vejevje, štrleče z bregov, drugod spet se je široko razlila liki veletok s širokimi belimi peščinami, na katerih so se v najprimitivnejših kostumih kopala cela zamorska plemena obeh spolov, ki so se pustila od nas le toliko motiti, da so se starejši potopili do popka v vodo. — »Safi, safi!« pozdravljen, pozdravljen! — so nam klicale kopalke, krileč z rokami.
Polagoma je postajala reka bolj živahna in mestoma so se že jeli prikazovati sledovi smotrnega človeškega dela. Orjaški mangovci z vsemi barvnimi odtenki zelenja, sloke palme s prosojnimi pahljačami in banane so vse bolj redčile divjo goščavo Drugo preko drugega se je vzpenjalo drevje. Največji orjaki niso mogli zadušiti pritlikavega pod-lesja. Za vse je dovolj hrane v prerodo-vitni mastni črni grudi, v kateri so menda za večno zasidrale svoje korenine.
Zrak je postajal bolj smrdljiv od težkih močvirskih izparin, reka je postajala plitvejša in se je v neštetih rokavih izgubljala v mokrih močvirnatih tleh. Za ovinkom so se nam prikazala prva zelena polja, po katerih so se sklanjale črne Evine hčere nad mladim riževim biljem.
Na črnem kolovju, ki je s krivenčasti-mi vejami orjaških mangovcev Vrsd odsevalo v zrcalno gladki vodi je čepelo nekaj slamnatih streh: naselje Usuje. Tri ženske ki so delale na bližnjem riževem polju, so zbežale preplašene od brega. Zakrivale so si obraz in kričale:
— Di koli koli! — Strah me je, strah me je!
D	A	L ' J	E

ZGODBA O FLORJANU SAPOTNIKU
LUDVIK MRZEL
olikšne burke pa še ni bilo na Njivi, kar stoji v bregu staro, majavo enonadstropno škle-povje, ki so pravili o njem, da so svoj čas mukala po spodnjih
_ prostorih graščinska goveda,
zdaj pa so v velikih, za silo prebeljenih dvoranah kasarni podobnega poslopja spali in živeli samski delavci iz cementarne. Smejte se, ljudje božji, bijte se po kolenih: izpod koča na postelji Florjana Sapotnika veka majhen, droben pamž, Florjan Sapotnik mlajši tako rekoč, njegova lastna bera iz hribov tam nekje na savinjsko stran. Na kup so drveli stari, resni samci, ki so jim lasje in košati brki osiveli od neizmite-ga cementnega prahu in ki jim je v težkih udih že zdavnaj odrevenela vsa poskočnost in norost. Po kotih so pokali od sr. .'.a mlečnozobi novinci, ki so šele onidan z delavsko knjižico v roki prvič potrkali na vrata ravnateljske pisarne, pa danes "e mislijo, da smejo svoje črvive čeljusti odpirati na ves stežaj. Stari zidovi kasarne na Njivi, ki so bili zmerom tako polni nekih čudnih, nepojmljivih odmevov — če si s cokljami stopil po hodniku, na surovo tlakovanem z zidno opeko, se je odbijalo od obokanega stropa, da ti je kar sekalo v uho — ti stari zidovi so se danes kar sami tresli od smeha in burk.
Saj ste ga vendar poznali, Florjana Sapotnika, kovača, pevca in muzikanta iz cementarne? Vsa dolina ga je poznala in na vse štiri strani še sedemkrat toliko dolin: dolg rjav havelok do peta, pod havelokom kitara, a pod klobukom obraz, ki ni kanilo nanj nikdar nič drugega ko sama vedrina in smeh. šel je Florjan Sapotnik po cesti in paglavci, ki so ežali iz šole, so ga lovili za škrice in rokav. Da, godile so se takšne reči, da je bilo človeka sram, kadar se je streznil. A prav tako je bila vsa dolina lahko priča neštetokrat, kako pride mimo gospod direktor sam, s plešasto glavo — nedolžno, sve+n^insko sklonjeno naprej, 8	čertico r>n'npto na srednjem gumbu onršnika. kako se ustavi pred pijani. - SaDotnikom in ka-V" mu reče nekni r^HHh. trez^--'- besed. Ej, za Florjana Sapotnika ni bilo pri starem, sitnem dedcu nikoli nič drugega kakor verslo ■">drniSč«.n-ie. kai bodo paglavci iz doline in kaj bo stari.
LUDVIK MRZEL
nadložni gospod godrnjava! Florjanu Sapotniku so bile vse ceste in vse kamrice odprte še vse nekje drugje, njegovemu zasoljenemu dovtipu, njegovi pesmi in kitari in vsemu fantu, kakršen je bil, se ni uprla nobena človeška ključavnica, noben zapah. Kar je bilo natakaric po krčmah na to in na ono stran, kar je bilo rdečeličnih kmečkih deklet po bajtah tja gori do Kala in Vrhov in še kar je bilo vmes poročenih žena — malo jih je bilo med njimi, da niso ob kitari in kvanti Florjana Sapotnika, če so se srečale z njim, že kdaj doživele tiste poslednje ženske radosti, ki ni nobenih vezi in nobenega razuma več onkraj njenih meja. To je bila edina sitnost v njegovem življenju tako rekoč, to bi bila edina njegova skrb lahko — če bi kaj takega poznal — da mimo nobene hiše in v nobeno krčmo ni mogel stopiti, ne da bi se bilo kje zgoraj odprlo samotno podstrešno okence in ne da bi bilo skozi lino zatrepetalo za njim kakšno sramežljivo žensko srce. Florjan Sapotnik je bil dober, slaboten človek, toda imel je pred sabo dolgo, dolgo pot. žensko krilo mu ni moglo biti ne prag ne kanton. Da to je stara, znana reč. da radost, ki človeku v krvi gori, nikoli ne gleda rada nazaj.

A davi se je prvikrat, kar pomni dolina, za Florjanom Sapotnikom priplazil spomin. Iz Jazem pod Kalom je prišlo kmečko dekle, izpod velike, rumene rute ji je gledal droben, čisto rdeč obrazek pred tremi, štirimi meseci rojenega otroka. Šla je po cesti in je vpraševala vsekrižem dobre ljudi:
— Ali poznate Florjana Sapotnika? Kai mi lahko poveste, kod se pride do njega?
Da ga kdo ne pozna? Da kdo ne bi
vedel poti do kasarne na Njivi? Kazali so ji pot dobri ljudje, a zraven so odpirali oči in usta na stežaj:
—	Kaj pa otrok, ki ti gleda iz cunj? Ali je tvoj ?
—	Čigav pa ko moji — je odvračala čemerno. — Kako bi ga drugače vlačila okrog.
—	Pa zakaj hodiš na Njivo? Ali je-s Florjanom?
—	To pa nikomur nič mar.
A glas je tekel pred žensko, in še pre-
den je prišla do kasarne, je bila vsa Njiva na nogah. Florjan je bil zdoma, imel je dopoldanski šiht.. Toda njegovi tovariši na njivi so bili dobri kamerad-je, sprejeli so žensko in pamža, kakor da bi bilo šlo za njihovo stvar, povedli so jo do njegove postelje in so se živo zanimali za vse.
— Daj, da ga malo podržim v rokah, — so tiščali vanjo. — O, hudiča, tako mu je podoben, kakor da bi ga bil človek izrezar iz njega.
Ženska pa nič — stopila je k črni železni postelji, odvihala koc in položila sveženj na trdo, po vojaško naphano slamnjačo, pregrnjeno s prižasto, ostro rjuho domačega dela. Kakor da bi bil začutil, da bije odločilna minuta, je otrok prav tedaj razpotegnil svoj rdeči obraz in zavekal s hripavim, vreščavim glasom. To je bil veliki trenutek za vso Njivo: sto let je morda stala stara kasarna že tam, a do danes še ni pozdravila takšnega in tolikšnega gosta v svoji
sredi in sivih sten, ki so pozabljene in prazne stale okrog, se do tiste minute še ni dotaknil dojenčev jok. Zamajala se je vsa družba, smeh in jeza sta se zganila v zakrknjenih ljudeh.
—	Ste ga čuli? Kakor kanarček, prav tak glas ima. Fantje, obdržimo ga, da nam bo krajšal dneve in noči.
r— Vrzite ga skozi okno, pankrta, — se je razustil s svoje črno opleskane skrinje stari štrukelj, pust, nečeden dedec, mrk sovražnik otrok in žensk, ki mu je bila steklenka fuzlja v dlaneh najvišja, najlepša sreča sveta. Saj boste znoreli vsi skupaj, norci hudičevi.
A ženska je preslišala besede, zavozlala si je ruto na križu in se vstopila na sredo zijal. In komaj so vsi prav razumeli njene trde, neusmiljene besede, ko je s pestmi ob bokih in razkoračena, kakor da je ves svet zoper njo, zakričala:
—	Le povejte mu, da sem mu ga pri-
nesla jaz, Putrihova Ančka iz Jazem, če me še pozna.
In s trdim korakom je stopila proti vratom in šla, ne da bi se bila še enkrat ozrla za črvičem, ki se je drl iz svojih cunj, kar mu je bog naklonil glasu. Ljudje prvi trenutek niso verjeli, da je res.
Štrukelj se je leno, topo ozrl skozi zaprašene šipe visokega okna na koncu prostora, eden je po hodniku stekel za njo, a babnica je bila v resnici od vraga: hitela je mimo oglodanih akacij po klancu, kakor da je čisto dobro opravila, zavoljo česar je bila prišla, in še malo ni kazala kakšnega znamenja, da misli priti še na kakšen pomenek.
— No, to bo gledal Florjan, ko bo čul, da je dobil kamerada, — so menih Njivčani in se pričeli ukvarjati z malim, da bi ga utešili, kakor so vedeli in znali.
dalje
NAŠ JEZIK
»LEGAT«
Na javno vprašanje dr. Ant. Debeljaka v 21su knj XVII., St. 5 (27/1 35), str 121: »Je-li v srednjem veku papežev odposlanec, legat, kdaj množicam oznanjal novico s takim d o g 1 a š a 1 o m ali govorno trobo?«, se usojam javno odgovoriti to-le:
Na papeškega legata odločno ni misliti pri razlagi izraza legat za govorno trobo ali daljnoglasnik. Opozarjam pa na opazko dr. Jožefa Pajka v »Črticah Iz duševnega žitka štaj. Slovencev«: »Legfit je neki ptič. ki poje, kakor kravji pastir trobi« (nemški Nac,htschwalbe, lat. caprimul-gus, 6lov tudi lčgen).
Pastirski rog je pa malone istoveten z daljnoglasnikom (Sprachrohr). O tem pti ču rabi ljudstvo primero: Dete vpije kakor legat.
Ker je beseda legat vsem drugim Slova nom neznana, je morda izposojenka iz ka kega sosednega jezika (furlanščine. lašč! ne ali koroške nemščine?), če nima Imena po svoji navadi, da čez dan navadno spi. sedeč ali ležeč na zemlji, kamnu ali veji Da je ptič dobil ime morebiti po ležanju (torej od glagola legati ali od samostalnika lega v pomenu »ležanje« — prim pregovor: »Lena lesa srečo bega«), bomo rajši verieli, če upoštevamo, da sedi ali leži razen samice tudi samec, eospod papa. na ja1c'h. kar so naši kmet*p že /fiovnaj zapazili.	i. KoštižU
ONFVA NP DOVF NO&ENA PfcATO
V Ljubljani kjer je užival Svoj pokoj (brez pokoja, saj je literarno deloval skoraj do konca svojega dolgega življenja), je umrl književnik dr. Fran Z b a š n i k (r. 1. okt. 1855 v Dolenji vasi pri Ribnici)
Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju in v Kočevju, gimnazijo v LJubljani, pravno fakulteto pa v Gradcu Pot njegovega krušnega poklica je bila tipično uradniška (od službe pri deželnem sodišču do časti dvornega svetnika), kar se jasno zrcali v njegovem pisateljskem udejstvo-vanju
Njegova literarna pot se je pričela v Stritarjevem Ljubljanskem Zvonu, ki ga je nekaj let tudi urejeval šla je skozi Mohorjevo družbo (Na krivih potih 1893), se povzpela do Slovenske Matice (Iz viharja v zavetje, 1900 — Pogreb, 1902) ter se končala pri raznih obzornikih. Pokojnik je bil marljiv pisatelj, iskren ljubitelj našega jezika ter je s svojimi poročili o gledaliških predstavah posegal tudi v razvoj oziroma v zastoj ljubljanske gledališke umetnosti. Kot človek je bil dobra duša. Posebno rad je skušal pomagati mladim litera-tom. Najbolj značilno prikazujejo politične razmere njegovega časa njegove »žrtve«.
Zbašnikovo literarno delovanje — bil je tudi sodelavec našega obzornika — bo ohranilo njegovemu imenu častno mesto v poglavju družinskega pripovedništva v naši "literaturi
M	M	SI
ZAROTA ZOPER SVET
ESSAD BEG
N A D A L J
ORGANIZACIJA ČEKE
G O hiši v Lubjanki v Moskvi, osrednjem sedežu Vseruske čeke, se je že dovolj pisalo. Manj znana je notranja organizacija. obrat v tej hiši, iz katere se je po umoru
PUrickega razširil rdeči teror po vsej Rusiji
Cekina četrt v Moskvi je obsegala več oddelkov, ki so se raztezali ob vsej Lubjanki ter so bili obdani z močnim zidom vo-
U jaške zaščite. V središču četrti, ki ga je od vna-njega sveta ločila cela vrsta hiš, je bila temna jetnišnica. Tu so se stekale vse niti. Semkaj so poročali vsi vohuni, tu se je sklepalo o vseh smrtnih obsodbah, tu so padli vsi sklepi o odločilnih merah za zatiranje proti-revolucije.
V teh zgodovinskih letih (1918—1920) je bilo delo Čeke usmerjeno le na Rusijo, kvečjemu še na obmejna ozemlja, šele po končani državljanski vojni, po končani zmagi nad notranjim nasprotnikom, je začela Čeka pridobivati na mednarodnem pomenu. V prvih mesecih in letih sovjetske vlade je bila le njen borbeni organ v bojih z notranjimi sovražniki nove države. Čoka je videla tedaj svojo največjo nalogo v končni iztrebitvi razrednega sovražnika.
Beseda »razredni sovražnik« ali bolje rečeno pojem, ki ga ima o tem boljše-vik, je ključ k umevanju celotnega rdečega terorja. Evropec se često vpraša, kako morejo čekisti in vodje sovjetske države, ki so končno vendarle tudi ljudje, odobravati teror, pred katerim se Evropcu ježijo lasje.
Skušali so te nepopisne grozovitosti razlagati z ruskim azijatstvom. Tudi so se trudili, da bi s pomočjo Dostojevskega razumeli »rusko dušo«. Kjer ne poni a ea i o nobene mistične abstrakcije za olepšavanje barbarskih moritev, tam pomaga spomin na dobo tatarskega gospostva, ki naj bi pojasnil pojav žival-
VANJU
AVORIZIRAN PREVOD
skih grozovitosti. Toda vsi ti poskusi so nezadostni.
E^ina prava razlaga za dejstvo, da li-terati, intelektualci, znanstveniki, narodni gospodarji, ki vodijo Čeko, v družbi z najkrvoločnejšimi sadisti, rablji in duševnimi bolniki ruskega sveta stopajo v temne okrvavljene kleti in tam napadajo neoboroženega nasprotnika ter podpisujejo množestvene smrtne obsodbe—v teku desetih let 1,700.000 smrtnih obsod! —, edina prava razlaga za to je kratka beseda »razredna borba«.
Isti brutalni in neomajni krvniM so se spremenili v neodločne nevrastenike, če je bilo treba usmrtiti člana njihovega razreda. Dzeržinski, ki je ukazal usmrtiti deset tisoče, je dobil histerične krče, ko bi bil moral podpisati smrtno obsodbo starega terorista Savinskova. Da, je omenjena razlaga pravilna, dokazuje tudi to, da je v ječi ravnanje s socialisti vseh vrst nesorazmerno milejše nego z zastopniki »sovražnega razreda«. Za komuniste je svet razdeljen v dva velika dela: v razredne prijatelje v ožjem smislu, strankarske tovariše, ki edini veljajo za polnovredne ljudi — in v razredne sovražnike.
Razredni sovražniki so svet zase. Hu-dobnejši so od zakletih nasprotnikov, krivovercev. čarovnic in norcev. Razredni sovražnik je pekel, sovražni element. On je sovražni bog, večni strup, ki razjeda svet. Zato je z njimi vsak sporazum nemogoč, zato so celo novorojeni otroci razrednega sovražnika zaničevanja vredni, ker tvorijo naraščaj razrednega sovražnika. Vsak odnos z razrednim sovražnikom je škodljiv in zvezan z velikimi nevarnostmi. Samo odlični razredno utrjeni sodrugi lahko stopijo za kratek čas v stik z razrednim sovražnikom. Toda tudi zanje so daljši stiki katastrofa. Zato so n. pr. vsi uradniki ruskih poslaništev in trgovinskih zastopstev zdaj pa zdaj odpoklicani, ker bi sicer »zgnili« v ozračju razrednega sovražnika.
Najnevarnejše na razrednem sovražniku je, da ga nešolano'oko ne more zmerom spoznati. Samo strokovnjak — čekist ga pozna že od daleč. Navadni državljan ga ne more spoznati, zato je tem večje zlo, ki ga zakrivi kot intelek-
tualec, učenjak, pisatelj, zdravnik, odvetnik itd. Zoper to nevarno človeštvo, ki se ne more spremeniti, je samo eno sredstvo: popolno iztrebljenje.
Treba je bilo izumiti stroj, ki dela avtomatično po shemi F, za iztrebljenje sovražnika. Ta stroj ne sme poznati pojma milosti (ki je le iznajdba razrednega sovražnika1). Ta stroj mora avtomatično odpreti pot v boljšo bodočnost pravemu človeštvu — članom lastnega razreda! že najmanjši poskus milobe do razrednega sovražnika je izdajstvo lastnega razreda.
Ta avtomatični stroj brez duše naj bi bila Čeka. Le s tega vidika so razumljiva vsa njena dela. Čekist zavedno čuti, da je stroj svojega razreda ter smatra sovražnika v poštenem smislu za drugi del človeštva. To velja seveda le za idealne čekiste. Umljivo je, da je v vsaki Čeki od moskovske do najmanjše vaške organizacije mrgolelo zločincev, sadistov, lopovov, hišterikov in goljufov vsake vrste. Med obema deloma človeštva pa je na žalost čekistov še med-stopnja. To so ljudje, ki spadajo prav za prav v dobri del človeštva, ki pa se iz nerazumljivih razlogov, najbrž pod vplivom razrednega sovražnika, nočejo priključiti edino pravemu proletanske-mu pokretu ter se včasi bore naravnost proti njemu. To so socialisti, anarhisti in revolucionarji vseh vrst. Seveda je treba s temi izgubljenimi otroki boljšega človeštva drugače ravnati nego z navadnim razrednim sovražnikom.
Naloga Čeke je uničenje sovražnika. One, ki so zgrešili pot, je treba najprvo poskusiti s pregovarjanjem. Morda še niso povsem izgubljeni za razred, ki spadajo vanj po vsem pravu. Le težko pade odločitev za njih usmrtitev. Rajši jih obsodijo na dosmrtno ječo. »Moramo jih imeti v ljubeznivi zaščiti,«2) je rekel Lenin. Večina njih more biti sprejeta v vsakem času v vrste novih gospodov, če so že spoznali in priznali svoje zmote.
Za zatiranje sovražnega razreda so iznašli statistične sisteme. Zanimive razpredelnice in grafične prikaze, ki dokazujoč uničevanje v krivuljah koordinacijskega sistema razveseljujejo oko vsakega ljudskega gospodarstvenika.3)
1)	Prim. »Krvavi meč«, št. 1. 18. Vin. 1919.
2)	Melgunov »Rdeči teror«.
s) Lacis- »Dve leti borbe na notranji fronti«, priloga. Bespalov; ^Izpoved agenta GPU«.
Te razpredelnice niso bile potrebne, da se napravijo socialisti neškodljivi. Za to so rabili druge risbe, ki so sličiJe astronomskim zemljevidom in so preiskovalnemu sodniku stalno in jasno kazale položaj vsakega sodruga v sovražni organizaciji. Tu so bile natančno zaznamovane velike in male zvezde, prav tako osrednja telesa, okoli katerih so krožile.4) Vsak novo odkriti planet je bil takoj zarisan v nebo mišljenja. To se je godilo zelo točno, učenjaško in matematično, kajti Čeka je znanost o telesnem uničenju sovražnika, ustanovljena po ljudeh, ki so bili vajeni gledati življenje skozi prizmo teorije, razpredelnice, sheme in abstraktnega sistema.
Kakšna je bila organizacija te vede? Na čelu organizacije rdečega terorja je bil tako imenovani kolegij Čeke, to se pravi vseruske »izredne komisije«. Kolegiju je načeloval sodrug Feliks Dzer-žinski. Kolegij je moral vedeti vse, kar se godi v Čeki, obsojal je ljudi na smrt, dajal navodila za počasnejši ali hitrejši tempo terorja ter je bil odgovoren svetu vladnih komisarjev za miren razvoj politike. Moč Čeke se je raztezala izključno na ozemlje prave Rusije. V narodnih republikah, n. pr. v Ukrajini, na Kavkazu in drugod, so bili posebni kolegiji domačih Ček. Ruska Čeka in one narodnih republik so imele celo vrsto oddelkov. Shema ureditve Čeke in njenih nalog daje naslednjo sliko notranje organizacije vsake posamezne Čeke.3)
Na prvem mestu je bil preiskovalni oddelek, ki so ga vodili preiskovalni sodniki. Število teh sodnikov je bilo skrajno nizko. Tako je imela n. pr. ukrajinska Čeka, ki je vladala nad tridesetimi milijoni ljudi, samo sedem preiskovalnih sodnikov. Preiskovalni sodnik ni smel načelno biti izšolan pravnik. Ker je sovražni razred ustvaril temeljna načela pravoznanstva, je bilo njih poznanje za razredne preiskovalne sodnike odveč. Njih naloga je bila po svojem proletarskem občutju ugotoviti razredno pripadnost aretiranca ter predložiti seznam na smrt obsojenih kolegiju, ki je potem razsojal.8).
Preiskovalni sodniki so bili večinoma bivši delavci, vsi mlajši ljudje, ki so v ozračju neomejene oblasti kmalu pri-
*) »čeka« izdaja Z. B. socialnih revolu-
cionarjev. Berlin 1922.
5)	Prim. Nilofitonski: »Krvava pijanost boljševizma«, str. 10. 11. 13. 14.
6)	F. P. Drugov: »Z Dzeržinskim v Čeki«-
v - t.
čeli »gniti«, kakor se glasi boljševiški strokovni izraz za dogodke te vrste.
Edino izjemo so tvorili preiskovalni sodniki, ki so vodili preiskavo proti aretiranim revolucionarjem in znanim politikom. Tu je zaposlila Ceka svoje najboljše, ideološko izšolane moči. Preiskovalni sodniki v teh primerih niso samo razkrinkali dejanj obtoženca, ampak so morali imeti z njim tudi pogovore filozofsko revolucionarne vsebine, da jim morejo s pomočjo teorije dokazati edino zveličavnost boljševiškega marksizma. Toda preiskovalni sodniki te vrste so bili le ideal. V resnici — aretirani revolucionarji nudijo o tem dovolj dokazov7) — so bili le redko kos svoji nalogi.
Drugi važni oddelek je bil tako imenovani: Osobij Otdel, »posebni oddelek«. Naloga tega oddelka je bila organiziranje političnega vohunstva. Ta 00 je bil najdražji oddelek Ceke. Stal je ogromne vsote,®) zato pa je izvrstno delal. OO je delal strogo tajno, ter popolnoma ločeno od drugih oddelkov. Celo najzaslužnejši sodelavci drugih oddelkov niso imeli vstopa vanj. Nadzoroval je celotno prebivalstvo republike od ljudskih komisarjev do lastnih agentov, število teh agentov; ki so bili le redko dobro plačani, je segalo v brezmejnost. Po neki statistiki je bil vsak dvanajsti prebivalec Rusije agent 00.°) Samo višji agenti in vodja tega oddelka so morali biti komunisti. Drugi so bili iz vseh slojev prebivalstva. Najsposobnejšim izmed teh agentov so za posebne zasluge izročili člansko izkaznico komunistične stranke. Vodje tega oddelka so poročali naravnost predsedniku kolegija, torej Dzeržinskemu osebno. Posebna naloga neke sekcije v tem oddelku je bila izsleditev razredno sovražnih elementov, ki se iz neumljivih in zato tem bolj sumljivih razlogov v javnosti niso obnašali sovražno. Za izsleditev teh tajnih nasprotnikov: so dobili agenti nalog za ustanovitev protirevolucionarne stranke, za katero so morali vneto pridobivati člane.10). Vsi člani te stranke so bili oči-v;dno vredni smrti. Ker je imela Ceka odlične člane v vseh slojih prebivalstva, izvedba te politične provokacije ni bila težka.'1) Istega načina so se posluževali za izsleditev ponarejevalcev denarja, tatov in zločincev vseh vrst.
Tretji oddelek Ceke je bil tako imenovani operativni oddelek, ustanovljen v prvih dneh Ceke., Njegova naloga je
bila čisto vojaška. Njegov uradni naziv je bil: Posebni zbor izredne komisije. Pomen Cekinih čet ni bil v številu, temveč v neomajni zvestobi do sovjetske vlade. Le razmeroma majhen del teh čet je bil iz stokrat presejanih ruskih delavcev ali kmetov, na katere so se mogli popolnoma zanesti. Večino teh čet so tvorili Kitajci. Ti vojaki so bili iz Kitajske ali iz obmejnih ozemelj. V Rusiji so bili tujci ter so se zavedali, da bi po padcu boljševikov ne bilo zanje nobene rešitve. Zato so jih mogli mirno pošiljati pri uporih, na delavce in kmete, ker se niso bali njih razredne solidarnosti z ruskimi kmeti.
Med nalogami teh čet je bila tudi varnostna služba v Ceki. Bili pa so tudi še tako imenovani mednarodni voji s pripadniki komunizma iz drugih držav. Jedro in večino teh komunistov so tvorili Letonci iz stranke tako imenovanih le-tonskih gozdnih bratov. Ti ljudje, zaradi zasledovanj caristične vlade skrajno sovražni vsemu, kar je bilo ruskega, so imeli v notranji službi Ceke važno vlogo. Vojska pa ne obstoja le iz vojakov, njen najvažnejši del je častniški zbor. Sovjetska vlada ni razpolagala z vojaško izvežbanimi oficirji. Bivši caristični častniki, ki so stopili v njeno službo, se ji niso zdeli dovolj zanesljivi za vodstvo Cekinih čet. Zato so bili junaki oktobrskih dni, rdeči mornarji in mladi, posebno navdušeni komunisti imenovani za častnike teh čet. Te čete niso bile nikdar v bojih z belimi gardisti, zato se vojaška nesposobnost njih oficirjev ni maščevala. Za krotitev nezadovoljnih delavcev in lačnih kmetov ter za stražo Cekinih jetnikov je popolnoma zadostovala njih šolska in vojaška izobrazba. V primeri z rednim vojaštvom so bile te čete izvrstno hranjene, čeprav je vlada v času pomanjkanja živil pomnožila njih skromno hrano z bogatimi pridevki komunistične ideologije. Med temi četami ni prišlo nikoli do upora proti sovjetski vladi.
D	A	L	J	E
7)	Nadeždin: »Eno leto ječe t Butirki«.
8)	Nilostonski: ietotam-
9)	Melsunov: istotam-,n) Bespalov: is4otam.
") Acabekov: »Čeka na delu«, — Berlin 1931.
Ur
N
I. KOSTI AL
M
nogo poezije in fantazije ovija potopljeno mesto; tudi resnobni raziskovalci niso bili vselej prosti teh dveh škodljivih primesi. Stara uganka, ali je bila sploh kdaj kaka Vineta in kje je ležala, ni še definitivno rešena. Ko je dal okrog 1. 1898. neki bogatin v Stettinu »Pomorjanskemu zgodovinskemu društvu« na razpolago neki znesek, da bi se to vprašanje rešilo, se ni dognalo nič novega.
Stara poročila v kronikah in stari zemljevidi so postavljali Vineto na razne kraje. L. 1544. je trdil učeni S e b a-stian M ii n s t e r (»Kosmographia«, Basel), da je ležala Vineta blizu Kose-rova (na otoku Usedomu), kjer je danes »Vinetabank« (čer ali kleč). L. 1633. je izšla popravljena izdaja Merkator-jevega atlanta, ki ima ob otočiču Rudenu pred usedomskim severnim rtičem te-le besede (latinske): »Vineta, nekdaj veleslavno tržišče, pogoltnili so jo valovi.« Ta dva nazora sta imela v teku stoletij vsak svoje pristaše. Neki C a n t z o w,* pisatelj XVI. stoletja, piše, da »leži pri vasi Domerovu v morju veliko kamenja in fundamentov,« in da je sam videl cerkve in mestne hiše »še lepo v redu in sledove ulic«. Ta popis »vinet-ske čeri«, češ, da je to potopljeno mesto V., so prevzeli razni nemški, danski in slovanski pesniki, med njimi tudi Anton Aškerc (gl. pesem »Vineta« v VVestrovi Slovenski čitanki za III. razred in We-strove opombe na str. 243!).
Natančna preiskava one pokrajine pa je dala nove rezultate, ki so presenetljivi; zdi se, da so ž njimi vsi dvomi odpravljeni. Kari Schuchhardt iz Han-novra, prehistorik in arheolog, je iskal 1. 1924. stari pristanišči Jumne (Jumne-to) in Jomsburg. Še pred kratkim so zgodovinarji menili, da ste ti dve trdnjavi istovetni z Volinom (vzhodno od Usedoma), kakor je pisal S a x o Grammaticus (danski kronist, rojen okr. 1150)
, Schuchhardt pa je ugotovil, da ima ono mesto eno svoje ime Jumneta po okraju J umni in drugo ime Jamsburg po okrožju Jomi in da je ležalo ob severnem koncu Usedoma, ne pa na otoku Volinu Adam
* Pomorjanska zgodovina v dol.-nemškem narečju: objavil jo je Bohmer 1. 1835. ob tristoletnici.
iz Bremena (»Gesta« iz 11. stol.) nam je opisal to mesto »Jumne« (= Vineto) kot mogočno pristanišče in trgovsko mesto; imenuje Jumne največje evropsko mesto; prebivalci da so poganski Rusi (baltski) Slovani in barbari; tudi Saši se smejo naseljevati, če ne poudarjajo svojega krščanstva. Mesto je polno blaga vseh severnih narodov in ne pogreša nobene prijetnosti. Tako Adam. O tem mestu govore tudi razne stare skandinavske pripovedke. Menda je Jumne ali Vineto ustanovil danski kralj Harald Blotand (»Sinjezobec«) okoli 1. 950. za brambo proti Slovanom, ki jih je bil podvrgel. Jomsvikingasaga« (izd. v Lundu 1879) pa pravi, da je mesto ustanovil slovanski kralj B u r i s 1 a v, zgradil pa vojskovodja Palnatoke. V tej sagi beremo: »Dal je napraviti tolikšno pristanišče, da je lahko istočasno tam ležalo 300 dolgih ladij. Posebno umeten je bil vhod v pristan. Bila so vrata in nad njimi velik kamenit most. V odprtini so bila železna vrata, ki so se dala zapirati od znotraj, na mostu pa velik stolp s pripravami za metanje kamenja. Eden del gradu je molel v morje.« Samo moški v starosti od 18 do 50 let so se sprejemali, ne pa ženske; bojazljivci niso imeli pristopa. Jomsbur-žani so se vozili drzno na sever. Okrog 1. 1000. je moral biti Jomsburg — Vineta najslavnejše severno mesto. — A tudi o koncu tega mesta se sliši; Snorri Stur-Iuson, sloveč Islandec 12. in 13. stol., piše v »Heimskringli« (izd. Jonsson 1893) .da so se slovanski mešča-n i uprli gospodujočim Dancem, da je pa kralj Magnus Dobri (1042 do 1047) mesto hitro osvojil, oplenil in zažeal; že prej (1. 1030) je baje Knut Veliki Jomsburg razdejal (deloma). Toda trdnjava se je zopet popravila. Zdi se, da sta dva skandinavska priseljenca Alli in Herri slovanske prebivalce zapeljala, da so se poprijeli piratstva. Danci so udeležence takih pohodov nečloveško mučili do smrti (1090). Uspeh pa ni bil trajen; kralj Erik I. (1095 1103) je moral zopet napraviti vojni pohod proti Jomsburžanom; odtlej je bila njih nekdanja moč zlomljena Malo pozneie ni bilo nič več slišati o Jomsbureu —. Jumni — To mesto je Schuchhardt z dobrimi razlogi lokaliziral ob severnem rtiču otoka Usedoma, prav tam, kamor
je postavil Merkator Vineto; J u m-n e t a je brez dvoma V i n e t a ; vse kaže na to. In tega močnega gradu in mesta, ki so ga Danci tolikokrat premagali, vendar ni pokončala vojska — temveč morje! Okoli 1. 1100. je moralo morje Vineto — Jomsburg pogoltniti.
Kdor ni zadovoljen s temi Schuch-hardtovimi izsledki, naj študira toliko
kakor on; naj gre na lice mesta in začne enako korenito in vestno raziskovanje; naj skuša s pravilnim sklepanjem iz danih premis priti do verjetnih zaključkov — pa nas bo prepričal. Kdor pa sam teh reči ni resno preučil in ni raziskoval pokrajine. naj se ne pita s trditvami, za katere nima dobrih razlogov.
R E N E G O U Z Y
Na vseučilišču v Neuchatelu je napravi! profesorski izpit iz romanskega jezikoslovja, potem pa 1. 1896 odpotoval za dve leti v Kongo. Ob tej »junaški dobi« kolo-niziranja je bilo od sile naporno križarit: po črni zemljini, saj je še tako manjkalo potov in prevozil.
Iz neznanega sveta je mladi Gouzy prinesel dve zanimivi knjigi: »O gorilah, pritlikavcih in celo o ljudeh«, kar se v nemškem prevodu glasi: »Das donnernde Was-ser*. Drugo delo nosi naslov: »V velikem afriškem soncu«. Med narodopisnimi in zemljepisnimi pripominjami je pisec raztrosil precej šegavosti.
niv predgovor mu je napisal veliki poznavalec afriške celine, Andrč Demaison, avtor privlačne knjige »O živalih, ki jim pravimo divje«. Pariški literarni in enciklopedični obzornik »Le Mois« je v obsežni razpravi ondan zabeležil med drugim-»Med učenjaki in potovalci je malokdo' tako poučen kot g. Demaison o črncih, njih govoricah in slovstvu«. Mesečnik P. je pri nas pred nekaj leti priobčil kratek prevod iz Demaisona. Ta mož je v svojem uvodu priznal pomen Gouzyjevega spisa »Od Lemanskega jezera v Niger skozi Saharo«. Puščava, 5500 km široka od vzhoda na zapad, je Gouzyju dala obilo prilike za mikavne doživljaje. Tu slišiš d
Vas v Adraru ob mejah Tanezrufta
Vrnivši se v Švico, je Gouzy deloval v vojaški službi, kjer je pririnil do podpol-kovniške časti. V tem času je krenil še nekajkrat po širnem svetu. Izkazal se je tudi v zrakoplovstvu; z Valterjem Mittel-holzerjem je dovršil znameniti polet po Afriki, o čemer bo pričala znana knjiga »R. A. S. T. — V hidroavionu iz Curiha na rtič Dobre nade«. švicarski Aero Club ga je za to odlikoval s svojo svetinjo.
Kot predavatelj je nastopil pač po vseh trgih in mestih po Helveciji. Saj pa je imel o čem govoriti.. Od nadaljnjih njegovih spisov naj omenim: »Zgodba o levih in drugih mogotcih«, ki je izšla tudi v nemščini tako kot izvrstni pustolovski njegov roman »Sever je hujši« (Le Nori est pire).
Ob koncu preteklega leta 1934 pa je ženevska tribuna izdala njegov potopis »D'.i Leman au Niger par le Sahara-^. Ljubez-
»ergu« ali peščeni pustinji z njenimi sipinami razne višine; zveš, kaj je »reg«, lina--to in prodnato ozemlje; kaj »hammada« ali kamenita pusta. Odpočiješ si v zelenici Beni Abb&s, dospeš — ne brez nezgod — v Adrar blizu razvpitega Tanezrufta, potem k postojanki »Bidon 5« po teh in onih peripetijah.	D.
STIKI MED NEOMIKANIMI L JUDSTVI
0 tem predmetu je nekajkrat predaval te dni v visokošolskem institutu v Ženevi znameniti narodoslovec Br. Malino\vski, prr.&ivši precej let med primitivnimi rodovi po Melaneziji^ in Afriki.
Problem odnošajev med preprostimi plemeni je že problem mednarodnih zvez. Narodnosti so v nekem smislu obstajale že y- daljnih časih prazgodovinske dobe. »Bel-lum omnium contra omnest (vojna vseh proti vsem) smo pogosto slišali. Ali pa ta izrek popolnoma pravilno označuje njih medsebojno razmerje? V zmoti smo, če to verjamemo. V tem oziru ne smemo niti krivično sistematizirati niti idealizirati. V katerikoli dobi si bodi, trdi Malinovvski, zamenjavajo primitivci vrednote, kadar to dopilšČa zemljepisni položaj; če ne več, pa vsaj primorci s prebivalstvom v notranjosti. Ti gospodarski stiki vodijo do molče priznanih dogovorov, ki se jih obe stranki držita. Na ta-način morejo — iz koristoslovja > seveda — ljudstva različnih prosvetnih sto-■ penj, pri katerih so poedinci, sami zase vzeti, bojeviti ali celo kruti, mimo v dobrem sosedstvu živeti, ne da bi vzdrževali
vojaške priprave. Vojna z organiziranimi silami je neomikaiicem neznana in ne bi bila nič prida. Saj znajo samo ničiti, ne pa pleniti. Vojna jih ne miče in je niso vajeni. To pa še nikakor ne ovira, da ne bi- v notranjosti danega plemena nastajali hudi spori v obliki dvoboja, nenadnega napada na kako selo, itd. To velja za tako za ne-olitsko kakor za paleolitsko dobo ali omiko.
Da bo vojna metodična in plodonosna tistim, ki io pričenjajo^je treba dišeči razvojno stopnjo, kakršne primitivci še niso dosegli. Duh osvajanja ali misel, da bi si podjarmili posameznike ali plemena, jih he obhaja. S tega vidika je Malinovvski stro-kovnjaško pretresal vprašanje o tako zvani biološki nujnosti vojne in zaključil, da po vsej sreči vojna dandanašnji obeta čedalje manj koristi za napadalca.	k.
VELIKO TELO, MAJHNI MOŽGANI
V Skalnem gorovju je ameriška znanstvena odprava odkrila dvanajst okostij zavrov, ki jim prisojajo starost 125, milijonov let. Dočim je ogromno telo teh velikanov tehtalo po 15 ton, eo možgani tehtali komaj 30 g ali okrog pet stotisočinko telesne teže. Pri človeku znaša možganska teža sedemdeseti nko telesne teže.
Mladi smučarki v raju mednarodnega zimskega športa — v švicarskih, geaah
IZ L I T £ R A R
TARTARIN IZ TARASKONA NA PLATNU
Za Don Quijotom bo še Tartarina doletela filmska tast. Ne da bi bil tako slaven kot oni, spada vendar med legendarne človeške tipe, ki zaslužijo nesmrtnost. Od nekdaj so lovi — včasi tudi vojaki — veljali za bahače. Plauton »Miles glorio-sus«, Lukianova »Resnična zgodba« pričata o tem. Spomnite se Nemroda, Ari-ostovega Rodomonta, Shakespeareovega Falstaffa, Gautierovega Matamora, MUnch-hausenovih »čudovitih dogodivščin«, ki še tako slujejo po Nemčiji, in po njih posnetih »Aventures de M. de Crae«, namenjenih francoski mladini. Iz našega slovstva se ne domislim obširno izdelanega lovskega hvastača; vendar bi sodil semkaj Andrejčkovega Jožeta »Boj z medvedom« ali R. Murnika »Lovske bajke in povesti«.
Posamezne pokrajine so na glasu, da porajajo obilo ljudi, ki »s preveliko merico merijo«. Irce štejejo med največje široko-ustneže v Veliki Britaniji; Poljaki so priznani šaleži Srednje Evrope, Bergamaski pa v Italiji, Andaluzi se lažejo za vso Španijo, Gaskonci in ostali južnjaki hlastajo in se hvalijo za vso Francijo. Iz nemške čitanke na nekdanjih višjih gimnazijah se spominjam epigrama — Lessingov? — ki označuje pokrajino Hagenau:
" I>ie Tadener zu Hagenau sind ausgewitz-te Leute,
Und war' kein Pulver in der Welt, er-fanden sie es heute.
Pri nas imajo podoben slove3 Ribničani in Lamberžani.
Svoje dni so trdili, da je Francija — evropska Gaskonja, evropski glumač. Ga-skonji pa je izpodnesel njeno prednost Alfonz Daudet. Tartarin je pahnil gospoda pl. Kraka s prestola.
Tartarin je prišel na svetlo 19. junija 1863 v literarnem »Figaru« pod naslovom Chapatin le tueur de lions (š. ubijalec levov). V tej noveli so bile v jedru glavne zgodbice poznejšega romana. Ko je delo razširil, je pisec predrugačil precej imen, da ne bi tega ali onega človeka razžalil. Objavil ga je 1. 1869 »Petit Moniteur« pod naslovom: Barbarin de Tarascon. Oglasila pa se je stara družina s tem imenom, zahtevajoč, da se čim prej izbriše njen priimek iz teh pavlihovskih norčij. Tako je junak dobil dokončni krst: Tartarin. Sicer se je neki takratni dnevnik potrudil in poiskal precej Tartarinov po francoskem ozemlju, na srečo pa nobeden ni ugovarjal. Zgodilo se je torej tako kakor Boileauju, ki je imel z dvema Rolletoma opraviti zaradi znamenitega aleksandrin-ca:
J' appelle un chat un chat. et Rollet un fripon.
NEGA SVETA
Mačku pravim maček, Rolletu pa slepar.
»Petit Moniteur« s Tartarinom ni naredil kdo ve koliko kupčije, saj njegove či-tatelje je oil razvadil Ponson du Terrail. šele ko je delo izšlo v knjigi ^ bobnečlm naslovom: Aventures prodjgieuses de Tartarin de Tarascon (1872), ga je pozdravilo občinstvo z bučnim smehom. A nakopal si je grozno zamero pri Taraskonclh. »Naj se le kdaj prikaže Daudet!« so meščani pretili vsako jutro s pestjo proti Parizu.
Po nekaj letih se je Daudet vendar prikazal in se pod napačnim imenom vpisal v hotelu Pri Cesarju, meneč da ga Tara-skonci ne poznajo po vnanjosti. Tedaj pa opazi hotelirja, ki se mu razoglav resno bliža, kakor da ima neprijetno nalogo. »Gospod Daudet,« izpregovori, »mnogo sem vam dolžan, vse svoje imetje dolgu-jem vam... Ta dom oi se moral imenovati »Hotel Tartarin«. Sem prihaja dosti Angležev in Američanov. Najprej me vsakdo vpraša po vašem junaku, njegovi hiši, njegovih trofejah. Odgovarjam jim, da je na lovu in da se skoraj vrne. Tedaj pa čakajo in trošijo denar. Tartarin me je obogatil.«
Kmalu nato je provensalski dnevnik »Ai-oli« naredil mir in spravo med Taraskon-ci in Daudetom.	A. D.
IZ POLJSKE
V Varšavi so v prisotnosti predsednika republike otvorili jubilejno razstavo, ki naj jasno pokaže veliko vlogo Adama Miickiewicza v življenju Poljske. Ogromno gradivo, ki je zbrano v devetih sobah, obsega: pesnikove rokopise, knjige in brošure. Posebna soba je določena za Pana Tadeusza. Dalje nahajamo številne spomine, kakor razna izpričevala, korespondenco, dokumente, slike i. dr. ter literaturo o njem. Pričujoča razstava bo nedvomno mnogo pripomogla, da se bo zanimanje za Mickiewic2a še bolj poglobilo.
Poljska akademija znanosti v Krakov« je v redakciji univ. prof. dr. W. Konop-czyfiskega začela izdajati Poljski biografski leksikon, katerega prvi zvezek je prav te dni izšel. Delo bo vsebovalo okrog 10.000 imen. Izhajalo bo v snopičih po šest pol v kvartu vsak drug: mesec ter v celoti obsegalo 20 debelih knjig. Veseli nas, da se tudi Poljska, ki ni do sedaj imela nobenega podobnega dela, z imenovano publikacijo uvršča v krog onih narodov, kateremu pripadamo tudi Slovenci.
*
Zelo simpatično je poljska javnost sprejela Bitenčevo povest Sončne pege, ki jo je izdala Vodnikova družba. Dopisnik krakovskega »Ilustrovanega Kuryera C-od-
ziennega«, dne 21. januarja pohvalno omenja to slovensko povest, ki obravnava požrtvovalno ljubezen med Poljakinjo Hono-rato, deklico plemenitega značaja, in slovenskim častnikom Polajnarjem. Posebej poudarja značaj Polajnarja, ki kot dober Slovan podpira poljsko narodno gibanje in
sodeluje s poljskimi legionisti, pri čemer pa postane sam žrtev madžarskega vojaka. Z nacionalnim zadovoljstvom beleži, da je ta slovenska povest polna navdušenja In globoke ljubezni do Poljske.
S. B.
TEHNIČNI OBZORNIK
UMETNOST REZANJA
Pisec teh vrstic se bo vedno spominjal zimskega popoldne, ko je bil slučajno stopil v predavalnico, kjer je profesor fizike razlagal medicincem klin ali zagozdo. Spočetka je suhoparno, torej »strokovnjaško«, razvijal osnovne zakonitosti. — Že sem hotel potihoma zapustiti predavalnico, ko je nenadoma preokrenil razlago na rezanje. Vsakdanje opravilo rezanja s sekiro, nožem, škarjami je postalo namah tema predavanju, ki bi lahko nosilo naslov: »Kako uporabljajo rezila mesar, pek in drugi rokodelci in kako ga mora uporabljati zdravnik.« Predavanje me je potegnilo nazaj. Saj mi je obrnilo pogled na ono «brezpomembno« delo, ki ga dan za dnem opravlja človek zgolj po občutkih nad vse smotreno. Tu se mi je rodilo spoznanje, ki mi je pozneje dalo mnogo pobud, da je namreč znanstveno raziskavanje koristno tudi tam, kjer bi mu laik odrekel vsakteri pomen. Kajti na podlagi znanstvenih opazovanj in poskusov se smotrenost dela stopnjuje, ker postane ne-zavisno od spretnosti posameznika. Iz tega vidika bodo tudi naslednja razmotrivanja, ki obravnavajo tehnolo i problem rezanja, pridobila na zanimivosti.
Videli smo že neštetokrat, da mesar pri rezanju mehke klobase, ne pritiska z nožem nanjo, marveč jo z naglimi potezami noža sem ter tja »prežaga«. To napravi zategadelj, ker noče, da bi zaradi močnega pritiska izgubila klobasa svoio jbliko. To dejstvo nam pojasnjuje, da je pritisk na predmet pri rezanju večji, če pritiskamo nož navpično. Toda če narašča pritisk rezila pri rezanju predmeta, narašča obenem protipritisk predmeta na rezilo — po zakonu o akciji in reakciji. Čim bolj torej obremenimo rezilo, tem prej se obrabi. Če hočemo torej rezilo obvarovati, moramo rezati z majhnim pritiskom, torej predmet »pre-žagati« Ko ojstri mesar nož z brusilnim kamnom, vreže vanj fine zobce, ki olajšajo omenjeno žaganje
Če si ogledamo posamezna orodja, opazimo, da imata oblič in dleto klinasto, nož pa ostro rezilo Ostrina rezila (ostri kot prereza) je odvisna le od pritiska, ki ga mora le-to premagovati- čim večji je pritisk, tem topejši mora biti klin.
Toda naj je naša spretnost pri rezanju še tako velika, vedno rabimo znaten pritisk. Oglejmo si to na primeru. Prožno vrbovo
šibo odrežemo navadno s srpastim nožem tako, da potegnemo rezilo od veje v stran (si. 1). V začetku je sila kljub odmikanju
SI. 1.
rezila še velika in upogne vejo. Zato je prerez poševen in ima obliko elipse. Prerezati smo morali torej večjo ploskev, kot bi jo dobili s pravokotnim prerezom veje. Ko smo vejico skoro že prerezali, nam ni mogoče več odmikati noža od veje vstran. Zato naraste ob koncu rezanja pritisk tako močno, da vejo prej raztrgamo ali delno olupimo nego prerežemo (si. 2.).

si. 2.
Isti pojav opazimo tudi pri rezanju las pri britju. Če si ogledamo na sliki 3. pre rez skozi povečane lase z brade, vidimo da so prerezane nalik vrbam v obliki eno stransko koničastih elips. Pri topih brit vah postane včasi pritisk na las tako velik, da ga iztrga s korenino vred. Tako nastane ranica, ki se mnogokrat gnoji Le izvežbanemu brivcu se posreči »žaganje« las s podolžnim prerezom, pravokotno na njihovo dolžino. (SL 4).
nika je torej omogočila s svojim navidezno nevažnim proučavanjem rezanja prijetno britje vsakomur, povrh pa je še povečala zmogljivost britvic.
H koncu naj le še omenimo, da sklepi, ki smo jih dobili pri britju, ne veljajo za striženje las. Kajti pri tem ne pride v po-štev rezanje, marveč le odrivanje. Ki zahteva topo rezilo.	(tma)
ELEKTRIČNI VRATAR
V mnogih krajih zahteva polieijsfca oblast, da so na glavnih hišnih vratih nameščena stikala, ki vodi jo k električnim zvoncem v stanovanjih. Poleg te naprave so v zadnjem času opremili marsikatera hišna vrata z električnim odpiralcem vrat, da ni treba stanovalcu ob vsakem zvonjenju opraviti - dolgo pot od stanovan ja do vhoda. V tem slučaju so seveda hišna vrata stalno zakle-
las dobili las s premerom 18 milimetrov. To število pojasnjuje, da je delo pri britju, ki ga opravimo v 2—4 minutah, precejšnje; zveča se pa še znatno pri topih in nesmotrenih rezilih. Ker vemo, da pri ukrivitvi las narašča delo pri britju, kžr
se zveča ploskev, ki jo je treba prerezati, vemo tudi, da bo britje najsmotrenejše takrat, ko bo zaddstoval kar najmanjši pritisk.
Zanimivi računi, ki jih je izvedel Kav-scr, nam povedo tudi, kolik je pritisk, ki ga rabimo pri britju. Debelini lasu 0,1 stoji nasproti debelina rezila (0,000025 mm). Slično razmerje bi dobili, če bi z milime-ter*debeto žago hoteli prežagati 4 metre debelo drevesno deblo. Če ocenimo ta pritisk kar najbolj nizko, znaša še vedno 200 kg na kvadratni milimeter. Zavedati se moremo namreč, da pri britju vrežemo kvečjemu v 0,001 kvadratnega milimetra veliko ploskev ter znaša' zato resnični pritisk manj ko 200 gramov, običajno celo le 30 gramov.
Pritisk moremo zmanjšati in tako obvarovati rezilo, če rezanje kolikor mogoče prilagodimo »žaganju«. Ker je tak način britja praktično izvedljiv, so izoblikovali tehniki brivske priprave, v katerih žene pedenjmotor rezilo sem ter tja. Teh-
njena. Ta način zavarovanja itna sicer prednost, da ne inore nihče v hišo, ne da bi mu bil ta ali oni stanovalec odprl vrat, ima pa vendarle še hibo., ker v večini primerov rie vemo, komu naj odpremo ali smo že odprli vrata- Temu nedostatku hoče odipomoci »električni vratar«.
Z njegovo pomočjo moremo, ne da bi zapustili stanovanja, dognati, čemu hoče tujec vstopiti v hišo- Z njim bomo mogli odslej vsakega obiskovalca pred vstopom .' v hišo ali — kar je velike važnosti za samotne vile — v vrt, vorašati po željah.ter preprečiti vstop nezaželjenim osebam.
Električni vratar« je telefon z zvodnikom. ki je napeljan med stanovanjem ln vhodom v hišo ali vrt. Obstaja iz etanavanj-
O tem je priobčil v reviji Sientific Ame-rikan F. Kayser zanimive podatke. Ploskev, ki jo je treba obriti, znaša 250 kvadratnih centimetrov. Ker zavzema vsak las 1 kvadratni milimeter, je treba prerezati okoli 25.000 las. Če bi bil posamezen las debel desetinko milimetra, bi z združitvijo vseh
SI. 4.
sJcih stanic in iz stanice pri vratih, ki nosi v kovinskem okvirju, varno pred vremenskimi ujmami zvočnik in mikrofon. Iz stanovanja moremo govoriti z osebo, ki hoče vstopiti ter od nje, preko mikrofona, dobiti tudi odgovor •
Važen je električni vratar za lekarnarje in zdravnike, ki jim pri zvokih zvonca, ni treba takoj vstati ter odliiteti k vratom.
Ohišje glavne stanice pri vratih moremo vzidati v steno ali na nji pritrditi- Staniča v hiži obstaja iz cenega hišnega telefona, ki ga moremo pritrditi kjerkoli. Razdalja med stanovanjem in vratni i ne sine presegati 500 m. Napeljava sama je zelo enostavna; za vod zadošča običajni trofazni kabel, za baterijo po žepna ali suha z napetostjo 6 voltov. Poraba toka je minimalna, ker se tok vključi le tedaj, ko snamemo slušalko v stanovanju.
»Električnega vratarja« na delu vidimo na naši sliki. Spodaj je naslikan vhod, ki ima v ograjni steber vdelan zvočnik, v zgornjem krbgu je stanovanjska etanica.
(tma)
ČLOVEK IN DOM
SVETLOBNA KULTURA — STANOVANJSKA KULTURA
Kaj v i d i j o g o s t je? — Staro vprašanje v novi »luči«
.Družabnost se v mestih in po deželi razvija pretežno v večernih urah — pri umetni luči. Temu je kriv naš poklic, ki nas zaposluje do poznega popoldne ali cclo do večera. Sled pa, ki jo vtre gostom naš dom v pretežni meri, je odvisna — dasi na to navadno niti ne mislimo — od učinkovitosti umetne svetlobe. Kajti z dnevno sliko stanovanja v spominu, se nam zdi ono tudi pri luči neizpremenjeno. "
Mnogo gospodinj — in uredba doma je na srečo zopet v pretežni meri stvar gospe! namreč ne ve, kako važna je razsvetljava za razpoloženje gostov. Vsaka žena ima pravično željo, da bi blestela pred gosti v čim »boljši in svetlejši luči«. Vnanja plat te zahteve pa zavisi ponoči le od pravilne razsvetljave. Saj obstajajo »nočni obrazi«, ki odkrivajo vse svoje čare šele pri žarki umetni svetlobi ter »dnevni obrazi«, ki morajo izbrati večerno razsvetljavo zelo previdno, če naj sploh pridejo do veljave.
Kot gostitelji nočemo le zabavati goste, marveč jim hočemo pokazati tudi naše stanovanje iz lepe plati. Gosta, ki nam pomeni mnogo, hočemo že pri prvem obisku pridobiti zase ter premostiti med njim in nami vse tujstvo. Pri gostih, ki so nam dobrodošli radi poklicnih ali trgovskih zadev, more biti včasi vtis našega doma odločujoč za našo bodočo kariero ali življenj-sko pot sploh.
Ne izognin* se torej trudu ter si oglejmo vsaj enkrat svoja stanovanja iz teh vi-
dikov. Spoznali bomo, da so po veliki večini potrebne malenkostne preuredbe. Pomislimo le na »Pepelko stanovanja«, na zrcalo v veži, kjer naj gost dožene, da-li potrebujejo lasje ali obleka še kako zadnjo pomoč. Bodimo odkriti: kako redko je v stanu £ost, da vidi v tem zrcalu samega sebe, ker ga napačno nameščena luč sploh ne osvetli.
Prav iz teh malenkosti pa je sestavljena sled, ki si jo vtremo v spominu naših gostov. Zato ne moremo kaj. da ne bi tudi v tem pogledu obrnili čitatelju pogleda tja, kjer mu bo načrten premislek v vsakem oziru le koristil.	tma
ZANIMIVOSTI
Na neki kmetiji na Holandskem je nenadoma izbruhnil plin, ki je poraben za kuhinje. Na njivi- so postavili primitivno plinarno, ki se izvrstno uveljavlja. Nekaj podobnega imajo tudi v Long Beachu v Kaliforniji.
Znano je, da žive med ljudmi občutljive narave, ki že oddaleč čutijo bližajoče se nevihte. V Haslemereju na Angleškem pa živi dekle, ki je prav tako občutljivo za potrese. Kadar se trese zemlja, se začne tudi ona po vsem telesu tresti in če je še tako oddaljeni potres močan, ne more niti stati na nogah.
E. Urbahn: ZASNEŽENA POT (lesorez)
» \ A H M ZA BISTRE GLAVE
PROBLEM 111
A. C h i c c o Prva nagrada lista »U Problema«
T
_____ , ........ JM&. 1152?
■■///////o.	'///'S//"'''';	■"/'//■"//,
■ M i® n s. 11
M

t %gg

...........lili ..:,.„ jBt


il§f
UP
I
ll i
Mat v dveh potezah
Rešitev problema 110 1. Dc5—c2!
213
Matematična naloga Katero število s štirimi mesti je taksno, da daje kvadrirana vsota obeh števil, ki ju sestavljata obe desni ozir. obe levi številki, prvotno število?
Rešitev k št. 203
(Prostornost obzorja) Na vsem obzorju bi stalo druga poleg druge okrog 700 lun.
Rešitev k št. 210
(Sestavnica s števili) V novo sestavnlco bi morali postaviti števila: 2, 94 in 247.
Rešitev k št. 211 (štedljivi kadilec) Mož si je iz ostankov zvijal nove cigarete, in sicer po tri ostanke za cigareto. Končno ima še dva ostanka. K tema si je izposodil še en ostanek, pokadil to zadnjo cigareto normalno in ostanek, ki mu je od nje ostal — vrnil.
Rešitev k št. 212
(Iz časopisne prakse) Zgornjo ieljtonsko črto postavljajo vedno tako, tia odpade na vsak feljtonski stolpec natančno tretjina, četrtina ali petina, kolikor stolpcev ima pač stran lista.
Mlada filmska umetnica INGE UST
KAKO SE SELIJO IN SPREMINJAJO ANEKDOTE?
Poznavalci kratkih, dovtipnih zgodbic iz življenja znamenitih ljudi prav dobro vedo. da se te zgodbice stalno selijo in spreminjajo. Naenkrat se nekje pojavi anekdota, ki jo poznamo že dolgo, v nekoliko drugačni obliki; njeni skriti avtorji ji bodisi dajo modernejšo obliko ali jo prikrojijo po svoje, neredko pa jo kar pripišejo drugi osebi. Zato pa je tudi mnogo takšnih anekdot, ki jih slučajno slišimo prvič, pa so stare že več stoletij.
Najbolj pogoste so v vrsti anekdot, ki nimajo miru pred iskalci novega gradiva v tej stroki, takšne, v katerih se znani izreki ali duhovite izjave velikih mož kratko-malo položijo v usta drugim Ta greh prav za prav ni največji, kajti duhovitost in do-vtipnost nista lastnosti, ki bi bili vezani samo na določene osebe. Za takšno spremembo anekdote je najbolj značilna naslednja: Bernard .Shaw je bil nekoč
pri premieri enega svojih del v Angliji. Občinstvu komad ni ugajal, kar je dalo tudi precej glasno razumeti. Gledalec v Shawovi bližini, ki mu je bila predstava po godu, se je obrnil k pesniku: »Ne vem, kaj bi radi ljud-
je; saj je delo vendar prav dobro.« Sha\v je odgovoril: »Tudi jaz se strinjam z vami, toda kaj hočeva midva proti tolikim.«
Ko je leta in leta pozneje spet nekoč Tri-stan Bernard v Berlinu nastopil s svojim delom, so prejšnjo Shawovo izjavo pripisali kar njemu Ugotovljeno je, da sta se oba pesnika s sličnim dovtipom otresla sit-nežev.
O pokojnem francoskem vnanjem ministru in pobomiku svetovnega miru Aristi-du Briandu kroži med številnimi anekdotami tudi naslednja:
Ko se je 1. 1925. prvič sestala Painleveje-va vlada, sta se v njej srečala tudi stara nasprotnika, Briand in Caillaux.
»Pomirita se,« je svetoval Painleve, »storita ta korak v interesu države.« Kar takoj sta si segla v roke in se ganjena objela. Caillaux se ni mogel vzdržati in je še pristavil: »Želim vam vse, kar želite vi meni. dragi Briand!« »Tako,« je ostnmel Briand, »ali že spet začenjate?«
Anekdota je prebrisan prenos starega dovtipa v politično življenje.
V časih, ko je začel italijanski pesnik Luigi Pirandello postajati slaven izven me-
(Nadaijevanje na zadnji strani ovitka)
NEVARNOST MODE	F RAVICA MOČNEJŠEGA
KBIŽALJKA Z OBRATNICAM1
Crassus
1	2	3	4 5		6	7
						
				! J '		
Navpik: 1) hodi!, 2) početek Arabije, 3) zdaj (grško ime, prim. starosl. nyne), 4) kosmata volnina, raskavo sukno (v Albaniji, Makedoniji), 5) prase, svinja (grško, prim. lat. sus), 6) orel (sh.), 7) torej, no.
Vodoravno v srednji vrsti: 1—3 suh (angl.), 4—7 ptič (angl., obenem priimek ameriškega admirala, ki se je (bo?) pravkar vrnil z južnega tečaja. — Vse vrste se ber6 v dve smeri.	'
REŠITEV KRIŽALJKE V ŠT. 6 a mika Hakima, ta sip opisat, o mi le selimo, Nade tete dan, aj Ivo navija, Lot Ana
Natol, oj leo nosijo, tokovnavokat, e- tiao nosite, da sine ni.ead, ertafo Bekate, Kalin oni lak, a ne le Helena- — Ho eeoa name-soh!
ANEKDOTE
Davki
' Angleški kralj Jakob I. (1566—1625), ki so ga imenovali tudi »najpametnejšega norca Evrope«, je vprašal nekoč, ko se ni mogel sporazumeti s parlamentom, ali sme brez njega pobirati davke od svojih podanikov, kadar potrebuje denar, škof Neille, ki je spadal med ono vrsto ljudi, ki na vse prikimajo, je menil ponižno:
—	Bog varuj, da bi Vaše Veličanstvo ne imelo te pravice!
škof Andre\vs, ki mu je bilo stavljeno enako vprašanje, se je dolgo ogibal odgovoru, nazadnje pa je izjavil:
—	Mislim, Veličanstvo, da si lahko vzamete denar mojega sobrata Neillea, ker ga sam tako- ponuja.
ja svoje domovine, se je o njem raznesla tale anekdota:
Ko je bival pesnik v Genovi, je opazil v izložbi trgovca z umetninami staro bronasto sohico. Pirandello je stopil v trgovino, da bi zvedel, koliko ceni trgovec to blago. »5000 lir.« so mu dejali. »Toda za vas bi napravili
izjemno ceno 3000 lir.« Pesnik je pomislil, češ, da svetovna slava včasi le koristi, nato pa pristal na ponujeno vsoto in odštel denarje. »In kam naj vam pošljemo sohico,« je vprašal trgovec. Pesnik je navedel hotel, toda trgovec je vprašal Se dalje: »In vaše ime, prosimo?«
Slična anekdota se je pozneje razširila tudi o nemškem pesniku Gerhardu Haupt-mannu. V vseh časih so skušali pač s takšnimi »resničnimi« zgodbami nazorno pokazati, da je tudi slava velikih mož aelo dvomljiva in hitro minljiva.
Najbolj značilna za selitev anekdot pa je naslednja, katere prvi pcčetki segajo več kot 100 let v preteklost in je v prvi originalni obliki ohranjena v neki nemški zbirki zgodovinskih anekdot. Z naslovom »»Dvojčki« je njena vsebinav kratko naslednja: Pri francoskem konjiškem polku sta služIla dvojčka, častnika grof Ligneville in grof' Autricourt, ki sta razen-vnanie slič-nosti imela skoraj enak glas in enako hojo. Nekoč je dal Ligneville poklicati brivca. KO mu ie brivec obril pol obraza, je neznano zakaj odšel iz sobe. Autricourt, ki je v sosedni sobi tudi čakal na brivca, je smuknil v bratov spalni plašč, si ogrnil pr-tič ter se nato vsedel na mesto, kjer je bil malo prej njegov brat. Brivec je baš hotel začeti z britjem druge polovice obraza, ko je Ves prestrašen opazil, da so dlake med tem spet pognale na prejšnji polovici. Mož se je onesvestil... Ko so ga spet spravili
k zavesti, je sedel na stolu spet brat z obrito polovico obraza
To , zgodbico so ?Nemci v najnovejši dobi prenesli na slavna brata Piccarda, junaka stratosfernih poletov, ki sta svoje dni študirala v Monakovem in sta baje v neki brivnici s svojo sličnostjo-skrbela za zabavo gostov. Se non e vero,... V tem primeru pa prav gotovo!	str
f

SAMOGOVOR »Prav za prav je žalostno ... vsi ljUdje so tako sebični... vsi miSttjo le nase... le jaz mislim sam nas«!«' * * 5