1023Nova doktorja in nove doktorice znanosti Anthony Ekpunobi Reflective mimesis and ethics of the cross in the mimetic theory of René Gi- rard: towards an inclusive humanism. Doktorska disertacija. Mentor: Robert Petkovšek. Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta. 2020. IV, 271 str. https:// repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=128395 Tema doktorske disertacije, ki jo je 7. junija 2021 na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani zagovarjal Anthony Ekpunobi (Nigerija, sedaj Velika Britanija), je mime- tična teorija Renéja Girarda (1923–2015), ki velja za enega najvplivnejših sodobnih filozofov in antropologov. Disertacija ima naslov: „Refleksivna mimesis in etika križa v mimetični teoriji Renéja Girarda: k vključujočemu humanizmu“. Aktualnost mimetične teorije danes je nesporna, poznana pa je predvsem po analizi pojava grešnega kozla, ki je skupni imenovalec vseh svetovnih kultur. Pojav grešnega ko- zla, ki pomeni žrtvovanje nedolžne žrtve, je le ‚vrh ledene gore‘, pod katero se skriva mimetična želja. V mimetični želji ima svoj izvor človeštvo, torej simbolni in kulturni red, ki tvorita substanco človeškosti. Mimetična želja zato vzpostavlja okvire in temeljne zakonitosti človeške kulture. Naloga tako posega v izvor člove- ške kulture. Disertacija ima sedem poglavij, razdeljenih v dva dela: v prvem delu avtor mi- metično teorijo predstavlja, v drugem delu pa podaja njeno kritiko in predlaga rešitev. Želja – osrednji predmet mimetične teorije – je želja po posnemanju, po ‚biti to, kar so drugi‘ oziroma po ‚imeti to, kar imajo drugi‘. V svojem bistvu je žel- ja ‚želja po posnemanju‘ (= mimetična želja). Želja, ki je želja po ‚biti kakor‘, vodi v tekmovalnost, rivalstvo, izključevanje, končno v smrtonosne konflikte, v umor. Prav o tem – o umorih med brati, fratricidih – govorijo tako imenovani ustanovni miti (angl. foundational myth), kot so miti o Kajnu in Abelu, Romulu in Remu, Arjuni in Karnu v Mahabharati in drugi. V teh mitih so velike kulture izražale intuicijo o svojih izvorih. Ti miti govorijo o rivalstvu med brati, med dvojčki – med posamez- niki, med katerimi ni razlik, ki bi jih varovale. Posnemanje, ki je vir učenja in na- predka, dela posnemovalca in posnemani model vedno bolj podobna, enaka (ka- kor so si podobni dvojčki), tako med njima ukinja razlike in meje, ju izpostavlja drug drugemu – in s tem nevarnosti konflikta, ne nazadnje umora. Kot Freud tudi Girard vidi začetek človeške kulture v ustanovnem umoru (angl. foundational mur- der). Po Girardu je mimetična želja kot temeljno antropološko gibalo obenem izvor učenja in napredka, a hkrati polje konfliktov in umora; mimetična želja je ambiva- lentna: generira človeškost, v svojem bistvu pa je smrtonosna. Po Girardu velika literarna dela v svojem jedru govorijo o mimetični želji. Mi- metično željo je proučeval v mitih, Svetem pismu, pri klasikih svetovne literature (npr. Shakespeare in Dostojevski). Mimetična razmerja, ki jih ta dela prikazujejo, se zaostrujejo do nasilja, ki ogroža obstoj skupnosti. V arhaičnih kulturah so to uničujoče nasilje zaustavljali žrtvovanjski obredi; ti so z žrtvovanjem nedolžne žr- tve – grešnega kozla – ‚vojno vseh proti vsem‘, značilno za družbeni kaos, preu- smerjali v žrtvovanje oziroma linčanje, tj. v ‚vojno vseh proti enemu‘. Prenos vse- 1024 Bogoslovni vestnik 81 (2021) • 4 splošnega družbenega nasilja na posameznika, razglašenega za krivca, je v resnici prenos krivde na nedolžno žrtev, ki naj družbi vrača spravo in mir. Značilnost mitov je, da nedolžnost žrtve prikrivajo (žrtev krivično prikazujejo kot krivca), kot to vi- dimo v Kralju Ojdipu, v katerem zbor Ojdipa prikazuje kot krivega. Tako so tudi Kristusa množice razglašale za krivega. V evangeljskem prikazovanju Jezusovega žrtvovanja pa se zgodi epohalen preobrat: ta Jezusa prikaže kot nedolžnega. Ljud- stvo ga prikazuje kot krivega, evangelij pa kot nedolžnega. Bralec ob branju mita o Ojdipu v Ojdipu vidi krivca, ob branju evangelija pa Kristusa vidi kot nedolžno žrtev. Evangelij omogoča prepoznati nedolžnost žrtve, ki jo množice v linčanju po krivem razglašajo za krivca. Mit resnico izkrivlja in nedolžnega prikazuje kot krive- ga, evangelij pa resnico poudarja in žrtev prikazuje kot nedolžno. Optika mita in evangelija delujeta nasprotno: prvi resnico izkrivlja, drugi pa jo prikazuje. Evange- lij je mehanizmu grešnega kozla, ki je imel moč v mitu, to moč odvzel. Moč, da prikaže resnico, pa je evangeliju dal Kristus sam. Kristus svojim preganjalcem od- pušča; Kristus ne vstopa v mimetični krog maščevanja, ki ustvarja iluzijo in nere- snico: Kristus se je mimetični želji odpovedal. Njegovo odpoved mimetični želji imenujemo etika križa. Na antropološki problem je Girard odgovoril kristološko – odgovora ne najde v človeku, ampak v Kristusu. Po njegovem je na problem na- silja, ki je človeški mimetični naravi inherenten, mogoče odgovarjati edinole s po- snemanjem Kristusa, ki se je mimetični želji in maščevanju odpovedal. To se kaže v odpuščanju, ki je po mnenju filozofov, kakor so Hannah Arendt, Jacques Derrida ali Paul Ricœur, ‚Kristusovo odkritje‘ oziroma ‚iznajdba‘. To evangeljsko razkritje je mehanizmu grešnega kozla, katerega funkcija je bila iz skupnosti odvajati nasilje ter vračati vanjo mir in spravo, odvzelo moč. Sedaj je znano, da žrtev v resnici ni kriva, zato razbite skupnosti kot ‚grešni kozel‘ ne more več združevati okoli sebe in vanjo vračati mir in spravo. Pojav ‚grešnega kozla‘ je z razodetjem, s Kristusom, izgubil svojo moč. Pač pa je Kristus na križu dal alternativo zdravilo za nasilje – od- poved, to je: odpoved mimetični želji in njeni smrtonosnosti. Ta drža, ki odpira pot v prihodnost, se imenuje etika križa. Naj izpostavimo še enkrat: na antropološki problem je Girard odgovoril s kristološkim odgovorom. Odgovora ne najde v člo- veku, ampak v Kristusu. Ekpunobi to imenuje ‚kristološka dogma‘. Ta kristološka dogma je predmet Ekpunobijeve kritike, saj sam poskuša na an- tropološki problem najti antropološki odgovor. V tezi je razvil idejo, ki jo je našel pri Girardu, a je Girard ni razvil. Po prepričanju Girarda se je človeška narava naj- bolje izrazila v romanu (Dostojevski, Proust, Stendhal, Cervantes). Ti so razumeli, da želja izvorno ni usmerjena na objekt, na predmet, ki je v lasti druge osebe, ampak prav na to drugo osebo – na model. Želja v svojem bistvu posnema drugo osebo, model, natančneje – posnema željo svojega modela. Naše želje torej niso avtonomne, ampak so sposojene pri modelu, ki ga posnemamo. Želimo si to, če- sar si želijo naši modeli. O tem govori tudi interdividualna psihologija. Mimetična želja je konfliktna, ker živi v zmoti – v iluziji, v laži, da je avtonomna, izvorna in prvotna. Interdividualna psihologija pa izhaja iz spoznanja, da se željá učim od drugih, da so sposojene in torej drugotne. To spoznanje nam prinaša refleksija, ki je misel-v-dejanju; refleksija je zmožna misliti dejanje v njegovem razvoju. Refle- 1025Nova doktorja in nove doktorice znanosti ksija upošteva tiho védenje (angl. tacit knowing), ki je obenem utelešeno védenje. Zmožnost refleksije, da misli mimesis, to je mimetično željo v njeni genezi, v nje- nem nastajanju, je zmožnost, da jo prepozna kot ‚željo-med‘ (angl. desire-betwe- en). Želja ni samo moja želja, ampak je želja, ki jo delim z modelom, ki ga posne- mam; ta želja pripada nama obema – subjektu in modelu –, je deljena, konsub- stancialna, Takšno refleksivno spoznanje zaustavlja rivalstvo, željo po ‚biti prvi‘ – je spoznanje o tem, da je mojo željo nekdo pred menoj že imel in ji zato ne pripada prvo mesto. V tem spoznanju želja samo sebe spoznava kot ‚željo–med‘ – to pa jo odvrača od rivalstva in ji omogoča, da vidi model kot model, in ne kot rivala ozi- roma tekmeca, ki ga je treba uničiti. To spoznanje omogoča v etiki ključen preobrat. Refleksivna mimesis omogoča etično držo, ki ne temelji na posnemanju Kristusa, ampak izhaja iz refleksivne ana- lize mimetične želje, njenega nastanka in razvoja. Mimesis torej lahko ozdravi mi- mesis – sebe. Ta razširitev mimesis, na katero je po Girardu edini odgovor Kristus, v refleksivno mimesis se zdi utemeljena. Ekpunobi odgovora ne išče zunaj mime- tične želje. Bistvo njegovega odgovora je v tem, da je mimetična želja zmožna sama refleksivno spoznati, da ni prvotna, temveč drugotna. S tem sama sebe ‚de- tronizira‘ in se na ta način odvrača od zaostrovanja do skrajnosti. Tako Ekpunobi na antropološki problem odgovarja antropološko – in dopolnjuje Girardovo kri- stološko rešitev. Robert Petkovšek