166
Ozir po svetu.
Pisma iz Ogerske.
VII.
V predzadnjem pismu sem omenil, kako navdušeno Madjari svoj jezik gojijo, naj tedaj danes te razmere nekoliko s slovenskimi primerjam. Pa tukaj brž v naprej opomnim, da kedar o slovenskih razmerah govorim, naj nikdo ne misli, da želim imeti kakošno au-toritetno besedo, ne, kaj takošnega nikakor ne! — vse, kar pišem in prosim, so le proste opazke mimogredo-čega Ahasvera, kateri brez vseh obzirov in strankarskih namenov pripoveduje, kar je tu pa tam opazil in slišal ter si sam pri sebi poleg misli, a s tem nikogar na svetu žaliti noče.
Meni se dozdeva, da glede jezika in literature mi Slovenci imamo vse napake in slabosti Madjarov, a malo malo njihovih čednosti in kreposti. Govorijo li omikani Slovenci med seboj vselej slovenski kakor Madjari madjarski? a kedar slovenski govorijo, je li njihova slovenščina res tako lepa, pravilna, omikana, kakor je madjarščina? — Le redko kedaj mi je prilika, priti na Slovensko in med Slovence, a še kedar sem to srečo imel, slišal sem navadno več tujega govora nego domačega in ta „mili, sladki, prekrasni" slovenski jezik čul sem le preredko res milo, sladko in krasno govoriti; pa najbolj sem slišal vsakogar golčati svoj poseben lokalni golč baš tako, da kedar je več Slovencev skupaj, se brž lahko na govoru pozoa, iz katerega kota je vsa-kedo doma. Obžalujem, da še nikoli nisem slišal slovenske Talije in parlamentarnih slovenskih debat, kjer upam, da se Čista, pravilna in omikana slovenščina — „milo, sladko in krasno" govori, kakor se piše; ker je treba, da se lepota in milota naše slovenščine z živo besedo, pa ne samo z mrtvimi črkami in praznimi frazami na papirji pokazuje.
V obče se meni čudno dozdeva to, da vsi naši poklicani in nepoklicani filologi na „neko" čisto pisavo toliko pazijo, na čisti pravilni govor pa tako malo: v lase si segajo zavoljo kakošne uboge, nedolžne, malehne črkice, ali zavoljo kakošnega „pisanega" akcenta, kedar se pa govori, mnogoterim nič ni mar, ako se ne samo malehne črkice, temoč tudi celi zlogi izpuščajo, da ne rečem tudi cele besede požirajo. Da se pri nas Slovencih še tako malo na lepi ustmeni govor gleda, kar pri res omikanih ljudeh vendar estetična čut zahteva, je čudna prikazen, vendar razumljiva, ker slovenščina se je dozdaj po vseh šolah premalo in preslabo za lep govor učila in vadila; vrh tega pa mislim, da je ti slovenski napaki tudi nemška navada kriva. Ne poznam kulturnega naroda na sveti —- izvzemši nas Slovence — kateri bi na lep, čist, pravilen in omikan govor tako malo pazil, kakor nemški. Mnogo nas Slovanov se nemškega jezika bolje nauči ter ga lepše govori nego sami rojeni Nemci. Navadno Nemec govori svoj lokalni dialekt, kakor se ga je v detinstvu od svojih starišev naučil , kolikor koli je potem se šolal in kder koli bi bival, nepremenjeno z vsemi dialektnimi pogreški do svoje smrti; čist in pravilen govor, kakor ga pismeni jezik zahteva, ima za afektacijo ter za nekakošno tuj-ščino. Ta nelepa nemška navada je po mojem mnenji tudi mnogo kriva, da mi Slovenci, kateri smo najbolj pod nemškim vplivom, to nemško „Gemiithlichkeit" v govoru posnemamo ter tudi lep,  čist,  pravilen in omi-
167
kan govor, kakor  bi  ga naša  pismena slovenščina zahtevala, za neko afektacijo in tujščino smatramo.
Lepi omikani ženski spol največ k lepi ustmeni besedi pripomaguje; kolikor se v tem oziru za slovenščino stori, je meni neznano; samo enkrat v dosedajnem svojem ahasverskem življenji, in sicer lansko leto na Bledu, sem srečal lepo, mlado, omikano slovensko gospć, katera ni samo nemščino in francoščino lepo govorila, temoč tudi čisto slovenščino prav „milo in krasno", ter tako milega in krasnega maternega jezika slovenskega dvoje svojih vrlih sinkov učila. Upam, da je v beli Ljubljani še več takošnih gospej!             (Kon. prih.)
175
Ozir po svetu.
Pisma iz Ogerske,
VII.
(Konec.)
Posnemajmo Madjare glede govora narodnega jezika, a ne bodimo jim enaki gledć nekega pretiranega pismenega purizma. Kakor sem uže poprej omenil, Madjari vse izraze za internacionalne kulturne pojme na madjarščino prevajajo in tako pogosto komaj sami sebe razumevajo, tujcem pa, kateri se njihovega jezika učijo , s temi novoskovanimi ter celć nepotrebnimi besedami mnogo težave in nevolje prizadevajo.
Taka filologična delavnost, da ne rečem manija, je tudi nekoliko med nami Slovenci. Tudi naši poklicani ter nepoklicani filologi nam kujejo za obče veljavne in znane znake kulturnih pojmov posebne slovenske izraze, kakor da bi mi Slovenci nekakošno od drugih velikih evropejskih narodov posebno in različno kulturo in civilizacijo imeti hoteli! Namesti da smo tesnosrčni zakotnjaki, ozirajmo se raji po sveti, čez zvonik domače vasi, ne želimo si svojega slovenskega „globusa", kakor si ga želijo Madjari ter nekateri Hrvati. Čistimo in izobražujmo, urimo in gladimo slovenščino kolikor mogoče, a ne mučimo se z zametavanjem obče znanih in obče veljavnih znakov internacionalne kulture, kateri niso specifično ne nemški, ne francoski, ne angleški, ne italijanski ali španjski, ampak izvod one grščine in latinščine, katera je podloga vsi moderni civilizaciji. Meni, ki nisem nikakošen filolog, temoč se jezika kot sredstva učim, da ž njim kolikor mogoče jasno in točno svoje misli in pojme izrazujem, se po-slovenjevanje internacionalnih besed, kakor, na priliko, advokat, notar, adjunkt, magistrat, policija, fabrika, mašina, telegrafija, medicina, kirurgija itd., kakoršnih je na stotine in tisočine, prav nepotrebno in cel6 smešno dozdeva. Ne morem se uve-riti, da bi pošlovenjevanje takih besed našemu jeziku in naši literaturi na kako korist bilo, nasproti pa se mi dozdeva, da tak purizem le škoduje. So li tisočine tako imenovanih „tujih" besed — katere jaz internacionalne imenujem — nemščini in nemški literaturi na škodo? — Vsakemu evropskemu narodu, ki v zvezi moderne evropske kulture hoče ostati, je treba, da v tem deležji ter zveznem občenji tudi zvezne izraze rabi; a bolj in več ko so ti izrazi obče razumljivi, veče so veljave. Iskati za nje prikladnih slovenskih izrazov, so sicer lepe teoretične vaje, katere filologom veselje delajo in um bistrijo, samo to naj tudi ostanejo. — Prav ravnajo sedaj Bolgari; oni ne kujejo nikakih novih izrazov za internacionalne kulturne pojme, temoč pišejo obče znane in obče veljavne, kakor so duhu njihovega jezika primerni.
Nepotrebno se mi zdi vpeljavanje novih, to je, večini Slovencev cel6 neznanih ali nenavadnih besed, za katere uže drugi navadni znaki popolno zadostujejo. Okolnosti so nanesle, da pred nekoliko leti dalje časa slovenskega nisem čital, to je, nobenih slovenskih no-vin itd. v roke dobil. Ko sem potem zopet slovenske časnike dobivati začel, nahajal sem v njih tu pa tam z začudenjem nekakošno kakanje, s katerim se nikakor sprijazniti ne morem. Vprašal sem prijaznega mi slovenskega filologa, kaj to kakanje tu pa tam pomeni, in on mi je brž stvar razjasnil tako, da, kjer so Rimljani accusativcum infinit. stavili, mi Slovenci ne smemo d a - kati, ampak k a - kati, kakor Prekmurčani. Na to sem si mislil: naši slovenski bratje na Ogerskem tudi lepo „ti"-kajo, zakaj bi toraj tudi vsi Slovenci jim za ljubo ne likali?   Variatio delectat.
Še par besed bi, rad spregovoril glede m a d j a r-skih in naših slovenskih nazorov in napak o dotičnih literaturah; pa je menda bolje, da molčim; samo toliko naj rečem, da se mi Slovenci sicer nikakor nimamo sramovati našega slovstva posebno z ozirom na kratko dobo našega delovanja ter na ogromne zapreke in neugodnosti, s katerimi se moramo korak za korakom boriti, al zato vendar ne primerjamo katerega naših pesnikov Schillerju, ali še celo Gotheju. Ne delajmo se smešne otroke, bodimo razumni možje!
Dr. Ahasverus.
176