Vladimir Andrejev: V pomladnih sanjah.                           493
Njegove zadnje besede so bile otožne, njegove prsi so se dvigale težko in bolestno oko mu je strmelo mračno v tla . . . Postal je zopet šibak . . .
Naenkrat je začutil, da je vzela njegovo roko mehko v svojo, in presenečeno ji je pogledal v oči, ki so bile vse žalostne in sočutne . . .
Vztrepetal je ves in treba je bilo vseh moči, da ni omagal.
(Konec prihodnjič.)
V pomladnih sanjah.
i.
pomladnih sanjah vzklila je ljubav, ko v svetih željah srca so gorela, ko nada zlata se je razcvetela, ko zemljo je zasnubil žar višav.
A glej, sedaj je mrtev kras planjav, poslednja roža že je ovenela in smrt je v dušo kraljevat prispela s šepetom zadnjim rumenečih trav.
Brez luči išče duša belih cest, brez upa išče, išče brez pokoja in hrepeneče gleda lica tvoja
kot v noči val krasoto daljnih zvezd —
Umira, tone kakor tiha vest,
in vendar ne umre ljubezen moja . . .
\?
f
II.
relepe so bile te moje sanje, čarobnokrasne, kot krasna si ti, ki s sponami pravljičnosladkimi srce zasužnjila si dni nekdanje.
494                           Vladimir Andrejev: V pomladnih sanjah.
Bile so raj mi sreče pomladanje in zibale so dušo vse noči, a ko odprl v svit dneva sem oči ob kruti zori, ni prišlo kesanje.
Kakor če potnik gre črez tožno plan, ki v bledo bol so lica mu odeta, in ostrmi, ko tempelj vzre krasan
v tišini gajev, v mladem vencu cveta;
ko je odspel že v tugomračni dan,
še v duše dnu drhti mu misel sveta . . .
III.
J  ozdravljen dan moj! Konec je mrakov, resnico duša je sedaj spoznala in biserno prošlost je pokopala, porušil sem oltarje vseh bogov.
Zdaj vem, da sreča last je le robov, in kjer si ti, devica, kraljevala, leži tvoj kip, podrt s piedestala, razbit, razrušen v stotisoč prahov.
Raztrgani so suženjski okovi
in jaz bi rad zaukal do višav,
kjer luč rodi se, solncu svoj pozdrav!
Zdaj, čolnič žitja, v srd morja odplovi! Kaj de, če tih spomin gre nad valovi: V pomladnih sanjah vzklila je Ijubav . . .
Vladimir Andrejev.