306          A. Medved: Ob slavčevih glasih. — Dr. Anton Medved: Rim, središče lepih umetnostij.
to lahko rečem, ni malo; zato sem mu pa tudi obljubil, da se ga spomnim v bukvah, kadar vzamem zopet pero v svojo desno roko. Slutim, da bi bil stric rad videl, ko bi ga bil bolje pohvalil, a hud zato ne bo, saj sva si zadnjič segla v roke, da ostaneva prijatelja, pridi karkoli.
(Dalje.)
L,eta 1 5 1 2. je naročil Ž iga Conti, Julija II. dvorni tajnik, neko drugo Marijino podobo. Rafael mu jo je kmalu zgotovil; Contiju na čast, ki je bil doma iz mesta Foligno, imenoval jo je „Madonna di Foligno". Zopet klasičen umotvor, dragocen zaklad vatikanske zbirke, v kateri se sedaj nahaja. V nebeških višavah sto-luje Marija na lahkem oblačku, v blesteči svetlobi. Spodaj na zemlji pa kleči sv. Frančišek Asiški, ves utopljen v Marijino češČenje; a poleg njega stoji sv. Janez Krstnik, vabljivo kažoč z desnico gori na Marijo. Na drugi strani pa kleči Conti; pobožno moli s sklenjenimi rokami, sveti Hijeronim ga boža z levico, ozirajoč se zaupljivo k Mariji ter ji priporoča Contija;   skoraj
Opravljal pa nisem njega in ne nikogar, dasi se kaj takaga rado očita Človeku, ki piše — resnico. Bog daj vsaki družini vsaj jedno tako požrtvovalno sestro, kakoršna je bila Ivanka, in na koncu vseh razporov, katerih ne manjka, vsaj  jedno — svatbo.
se čujejo iž njegovih ust besede: „Pomagaj mu vendar, o Marija, saj si tako dobra mati!" In res — zdi se, da Marija takoj usliši prošnjo, zakaj milo se ozre na Contija, in dete Jezus se že hoče izviti iž njenih rok ter stopiti doli k prošnjiku, da bi mu izpolnil gorečo prošnjo. V ozadju na sliki se vidijo stolpi in hiše mesta Foligno, nad katerim se prijazno razprostira jasnobojna mavrica. Marija je na prejšnji sliki naravno lepa brez primere, na tej je nepopisno mila in polna usmiljenja. Istina . . . to je „mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše!" Za to podobo Rafael ni našel na zemlji nobenega vzorca, iskal si ga je brezdvomno z živo domišljijo v nebesih. Ko sem občudoval to Madonno, spomnil sem se onih besed, katere
Ob slavčevih glasih.
e^a goro igrajo žarnice, Večerni veter šumi, Ob  oknu  mi boža lice In trudno oko  dremotf.
Ob  reki  na mladi rakiti Popeva slavec v somrak Morda o  deželi  čestiti, Kjer  solnca ne  skriva  oblak.
Kjer morje se v sivi dalji Dotika nebesnih meja, Na tihem, samotnem  oskalji Poslednji mu žar trepeta.
Morda o  palmovem gaju, Kjer potnik  uživa hlad, O  mirtah,  ki v  mirnem   kraju Porajajo  bel  mu  sad.
Morda o  harfi  donečni, Ki toži  milobno tako, O  pali  nadeji srečni, O  srci,   ki  mrje za njo.
Morda o siroti sanjavi, Ki  s tajno  solzo  v  očeh Pod  lavorjem  vzdiha na travi Ob grobih prerastenih dveh.
Zdaj  jarne,  mogočno  zveneče, Zdaj  tihe,  kot daljni odmev, Zdaj  sladke,  zdaj  glase tožeče Obsega čarobni napev.
Za goro  igrajo  žarnice, Kot solnčnih pokrajin  odsvit, Moj  duh je ob pevanju ptice Nemiren,  nestanovit.
Kako bi na slobodni  poti Po  zraku jaz plaval od tod, A pticam le dal je  peroti Nebeški in večni Gospod.
O  človek, nikar se ne moti! Zadremlji,   zatvori posluh! Mogočneje,  lažje peroti Od slavčevih ima  —  tvoj duh.
Anton  Medved.
Rim, središče lepih umetnostij
(Spisal dr. Anton Medved.)