Moj voz 9. Goba. roba, velikonočna goba, pa prav zares tudi zasluži. da se je sporanim ter jo sprejmem na svoj voz. Po zimi je na deželi veliko časa in človeku pride na misel to in ono. Odrasli se menijo, kako bodo spomladi kraetovali; no, otroei smo delali pa tudi svoje načrte. Skozi naše okno se vidi na naš vrt. In veste, kaj sem jaz neko zimo posebno rad pogledoval na vrtni ograji? Ej, tam je bila stara vereja. na nji pa je rastla stara goba. K tej gobi so mi uhajali pogledi in vedno sem ukrepal. ali je vže pripraven čas, da bi jo odrezal, ali bi še poeakal. da se še nekoliko poredi. Pa sem nekoč poprašal očeta, če bi kazalo, da odrežem od ve-reje gobo ter jo posušim. ,,Nie se še ne mudi, le potrpi," dejaJi so mi, in čakati je bilo treba. Ali dolgo pa le nisem strpel, da bi ne bil gobe odrezal. I, kaj si menite, to je bilo nevarno! Eahlov Janko je sušil za peejo vže štirinajst dnij velikansko gobo, drugi otroci so imeli vže tndi pripravljene svoje, jaz pa še nič! Kaj bi bilo, da je kdo skrivši odrezal na našem vrtu gobo, kje bi bil dobil jaz revež drugo, ko nisem vedel nikjer za djo? In o veliki noči je ne dobiš tako lahko, kakor bi si kdo mislil. Pač jili ima ta ali ta po več, toda ne posodi ti je nihče, zato ker vsak dobro ve, da bo dobil na velikonočno uedeljo najraanj pomarančo in nekaj piruhov pri vsaki hiši, karaor bo prinesel veliko soboto zjutraj blagoslovljeni ogenj. Tudi jaz sera se bil vže dogovoril pri dveh sosedih, da bom šel za nju po blagoslovljeni ogenj — da ga preskrbim za dom, to jo jasno samo ob sebi — zato se mi je bilo treba podvizati, da dovolj zgodaj poskrbim za gobo. Kar na tihem sem se zmuzal neko jutro k vereji ter pričel odrezovati gobo. Pa menite, da sem kaj opravil? Prav nie! Pipec se je krivil, da sem se vže bal, da se rai zlomi, goba pa se je držala kakor klop. No, sem si pa drugafie pomagal. V veži je bil shranjen klestilnik; ta je pa hitro pokazal gobi, kako se ji je ločiti od vereje. Jedna skrb je bila toraj odstranjena: gobo sem vže sušil za pečjo. Ali če lioče človeku nagajati, pa mu nagaja, naj bi imel še lepše nape- —•¦< 165 >¦¦— Ijuno. Mati so imeli peko ter v peči zakurili gromado kakor vselej, kadar so pekli kruh. Peč je bila dobro razbeljena, kruh vže vsajen, in komaj sem čakal, da bi bil pečen hlebeek. Na, pa mi je nesreča pregnala ves glad. Po izbi se je zač-elo kaditi, čuden duh jo je napolnil — —. ,,Hm, kaj se pa žge? Pa ne da bi se bila užgala troja goba?" jeli so oče za mizo pogledovati okrog sebe. Brž so staknili za pečjo mojo gobo, ki je pri prevroči peči zares začela tleti, ter jo neusmiljeno vrgli v veži v škaf vode. Pa še malo ošteli so me, češ, čemu sem tako nepocakan, kdaj bo še velika noč, zažgem naj, potera bom pa imel! Kaj mi je koristilo, da seni sušil gobo, ko se je sedaj tako uamočila v škafu ? Hudo mi je bilo, in ko se je pee ohladila, dejal sem jo vnovič na gorko. Toda odslej sem pazil, kadar je bilo v peči količkaj bolj zakurjeno, ter gobo še pred velikim tednom dobro posušil. Ali še nekaj rai ni dalo miru. Treba je bilo gobo privezati, ker jo mora elovek domov grede vrteti, da mu ne ugasne, ainpalc vedno bolj gori. Ali moja goba je bila neznansko trda, priprave pa nisera imel take, da bi jo bil prebodel. Vsak cvek, če sem še bolj pazil, zlorail se mi je ob tem prebadanji. Po večdnevnem trudu šele sem dobil pod streho v starera železji trduo žico, s katero sem prebodel gobo. No, sedaj ini ni bilo težko dejati jo na lnočno vrvieo. Popolaoma pripravljen za veliko soboto sem konee posta rairne vesti pričakoval časa, ko pojdemo po blagoslovljeni ogenj. Ali glejte, človek vse premalo premisli. Eahlov Janko, ki je prišel k nam v vas, zavrgel ini je vrvieo, eeš, da ni za nie, ker mi bode brž zgorela, ee le začne goba tleti proti Juknji, kjer sem imel privezano. ,,Glej no, saj bi se mi res lahko pripetilo kaj takega," dejal sera ves v strahu ter precej jel premišljevati, kje bi se dobilo kaj železne žiee. Sreča, da je materi pred kratkim po&il lonec, v katerem so kuhali kravarn koreDJe in krompir in ki je bil zvezan z železno žico. Ker lonec ni bil več za rabo, treščil sem ga ob zid, žico pa odpletel in navezal na njo gobo. Približala se je velika sobota. Še pred šestemi sem bil vže pri Eahlu, zakaj z Jankom sva se zmenila, da pojdera skupaj. Meni se je vže mudilo, dasi je bilo blagoslavljanje ognja šele ob sedmih, in do cerkve ni bilo več kakor pičlo četrt ure, jej, pa so pri Rahlu Sele začeli moliti rožni venec. V našem kraji je namreč navada, da molijo v postu zjutraj in zvečer rožni venee, ker imajo več časa in je post čas pokore iri molitve. No, moliti mi je bilo treba z drugimi vred, čeprav sem bil kakor na trnji. Koraaj so naredili Eahlov oče konec molitve križ, pa sva jo ucvrla z Jankom, kakor bi gorolo za nama. Za cerkvijo je bilo vže vse polno otrok iz vseh krajev župnije, in gnječa ,je bila okrog ognja, da je bilo joj. Dobvo, da je bil z menoj Janko, ki se je brž preril v prvo vrsto ter tndi meni naredil prostorče.k. Ali slabo sva jo naletela! Veter je vlekel na najino stran ter nama zanašal dim v ofii, da sva imela takoj vse solzne. ,,Tukaj ni ni6," dejal je Janko. ,,Veš, kaj, Ivan, pojdiva rajša na dnigo stran." ,,Pa še bolje bode tam, zato ker bodo od te strani prišli gospodje blagoslavljat, iri bi se bilo na-zadnje treba ogniti." Zopet je bilo precej prerivanja, predno sva bila pri ognji. Toda zopet ni bilo za vse dobro. Tisto leto je bila veiika noč pozno, zato sem šel vže bos po blagoslovljeni ogenj. Zadnji so vedno silili, da bi bili bližje, na, pa me je kdo porinil, da sein stopil na žrjavieo; to pa boli in peče, hencano, koliko se trpi, še predno je ogenj blagoslovljea! —'*< 166 »¦¦— Ob sedmili so blagoslovili ogenj. To se je vse usulo in vpilo, ko je odšla duhovščina! Ogenj je bil v hipu razbrskan. Ta je jokal, ker je lnenil, da ue bo mogel prižgati gobe, oni je vže veselo tekel doraov, tretji je na vso moč vrtel gobo, ker se ni hotela vneti. Pa kako naglo se je vršilo vse to! Z Jankom sva še precej hitro prižgala svoji gobi in stekla proti domu. Doraa pa brž k sose-dovim, kjer sem prižgal majhen košček gobe, ki sem ga bil vže prej odrezal od velike, zakaj veliko soboto se mudi in človek ne utegne pri vsaki hiši posebej gobe odrezovati. In kako pametno je, če ima kdo vže pripravljeno narezano gobo, priča najbolj to, da bi me bil pri sosedu Desniku kmalu prehitel Nadležnikov Jakec, kateri bi si bil tudi rad prislužil kaj piruhov. Jakec je posknšal odrezati gobo, jaz sem pa ta čas vže prižgal svoj košček ter ga dal Desnikovi materi, da so ga rrgli v peč in pofcem zakurili z blagoslovljenim ognjeni. Jakec pa je moral žalosten oditi. Še huje pa rau je bilo velikonočno nedeljo, ko me je videl s piruhi in pomaraneo na Desnikovem pragu. I, pa ni koristilo nič, poprej naj bi se bil bolj požuril in pa gobo dobro pripravil! Tako in podobno sem irael nekaj let skrbi in opravka z gobo, dokler uisem šel od doma in dokler ni brat Tomaž stopil na moje raesto. I, trpelo se je z gobo, trpelo, ali kje se pa no? Kajtimar .