Miscelanea 351 France Vurnik AVE, BRALEC! Vzemi te pesmi v roke v tihi uri samote. Beri, razmišljaj in vrzi v peč vse iverje miselne gmote! Kakor ptič feniks boš vzprhutal v višave ali pa - kar bi bilo še najlepše - v svoje samotne dobrave. 352 V BREZZRAČJU I V tem gluhem izmikanju, izogibanju drug drugega, preziru in tavanju po labirintu brezizhodnosti je čakanje na pomlad zvezdni utrinek. Vem, da me bo ukanila, da v njeni točki na elipsi ni predvidena za kogarkoli odrešilna misel. Njene varljive obljube so že od nekdaj jetnice knjižnih platnic. Biti in čakati, da se zemlja ogreje. Vse drugo je slepilo: Faustova samoprevara, dekletov beg čez morje v obljubljeno deželo; ne biti, kar si: premagovaleč težnosti. II Bog je u-bog, obsojen na vrnitev, ostaja strog, čeprav dognan za ukinitev. III Odmik se širi, brezzračje se šopiri 353 Miscelanea v gneči duš usahli so srca izviri. IV Bolečina v prsih opominja: čas mineva, v njem iz cveta sad vsekakor dozoreva. V Še kličem moč in njen izziv bo kriv, da sem in da sem bil nekoč. VI V tem oženju glasov je čas edino upanje presnov. NIČ NOVEGA POD SONCEM Horde se zbirajo, fantje marširajo; tekla bo kri ljudem pred očmi. Kam se vsem tako mudi? DAVEN SPOMIN Stoji pod obokom na desni strani s klobukom v rokah, sveče utripajo na oltarju svetega Boštjana s puščicami v levem stegnu, sili mu v oči, on pa jih obrača na levo stran, tam sedi ob materi pšenično dekle, vstaja in mrmra molitve. Daleč je do nje, zdaj se ozira na črnolasega kaplana na prižnici, 354 France Vurnik ki vsaja med njiju težke, ločevalne besede: Eče bi ded naš ne segrešil... ... nikolje že pečali ne imuji... Počasi vzprhutavajo pod oboke, kot skale se valijo na njegovo dušo, ko pa sliši sursum corda si oddahne. Toda Helena strmi v svetega Jurija, ki bo na belem konju prišel ponjo takoj ko bo posekal vse tri glave zmaju; on pa še nima svojega konja. Samo plug in vola, da se družno potita po ilovnatih lehah. Ite, missa est!