List 19.
Gospodarske stvari.
Še nekaj o knavru ali smrekovem lubadarji.
V zadnjem listu so „Novice" poročale, da je c. k. ministerstvo kmetijstva družbi kmetijski poslalo knjižico, katera popisuie življenje tega gozdom jako škodljivega kukca in uči, kako ga pokončavati.
Čeravno so ,,Novice" že leta 1868 svoje bralce seznanile s tem mrčesom, je vendar treba, da zdaj ponovijo poduk o njem, ker ga se ni nam bati le od daleč, ampak ki ga imamo, žalibog, že v lastni deželi, posebno na Gorenskem.
Ker se ministerska knjižica vjema s tem, kar beremo v ,,prirodopisu živalstva" od Matice izdanega, zato naj objavimo kratki popis knavra ali smrekovega lubadarja iz te knjige, takole se glaseči:
Smrekov lubddar ali pisar (der Fichtenborkenkiifer oder Buchdrueker, Bostrichus tvpographus) je samo 2 črti dolg, 1 črto širok, rjav in popolnoma valjast. Mala glava je skoro popolnoma skrita pod velicim zbočenim vratnim ščitom in jako kratke tipalnice so kijaste. Pokrovke so na koncu vtisnjene in imajo na strmem robu ob vsaki strani štiri zobce.
Da-si je lubadar  majhen   hrošč,   vendar  je  jeden najškodljiviših   in   je   časih   že   velike   smrekove gozde uničil.    Okoli začetka ali srede meseca maja  roji,   potem se vvrta pod smrekovo skorjo   in   si  izdolbe raven in dolg rov,   kamor polaga svoja jajca.    Izlezle ličinke so podobne  majhnim,   breznogim,   bledo   rumenkastim črvičem   in  dolbejo   lepo zvite,   vedno širje postranske rove ter   se   na  razširjenem   koncu  (v zibeli) zabubijo. Razviti hrošči   pregrizejo potem lub in izleti zapustivši na lubu drobne luknjice,   kakor   bi  bil s svincem prestreljen. Navadno si izbere le stara, bolehava, posušena ali od vetra   podrta  drevesa   in  stare  parobke,   ali pa posekan les.    Ako se je pa jako zaplodil,   napada tudi popolnoma  zdrava  in   dorasla  debla.    Taka drevesa se poznajo po tem,   da  se začn6 v vrhu in tudi po vejah igle rdečiti in potem se kmalu posuše popolnoma.   Naj-gotoviši pripomoček, zatreti tega škodljivega hrošča, ki je 1783 na Harzu  v enem letu 2 milijona debel usušil, je ta, da se vsa suha ali bolehna drevesa iz gozda spravijo.  Ako se je lubadar že jako zaplodil,   takrat ga je tudi dobro loviti na posebna drevesa,   ki se nalašč posekajo   in  z vejami vred ležati poste.    V taka drevesa 8e lubadar najrajši naseli, potem se drevesa spravijo iz gozda,  ali pa se obelijo in lub se z zalego vred sožge\
Je še več druzih lubadarjev, ki so več ali manj škodljivi. Tukaj omenimo le: borovega lub&darja (der Kiefernbastkafer oder Waldgartner, Hvlesinus pi-niperda), rujavega hrošča z rilčkasto podaljšano glavo, katere ne more pod vratni ščit skriti. Vrta sosebno v mlade borove veje, da potem odpadejo, in je drevo videti, kakor bi bilo obrezano. Nadalje so še razni li-karji (Splintkafer,v Eccoptogaster), ki se poznajo po vzvišenem zadku. Žive samo v listnatem drevji in posebno brestom, hrastom in slivam škodujejo.
Lubadar j i so majhni valjasti hrošči brez riička, kratke glave in kratkih kolenčastih, kijastih tipalnic. Njihove črvičaste ličinke žive* družbeno pod drevesnim lubom v sosebnih rovih med skorjo in lesom. To pa drevju jako škoduje, ker se po teh rovih prekida sokov tok v deblu, vsled česar se mora drevo posušiti.