— 150 —
O naših pravnih reformah.
IV.
v prvej seji poslanske zbornice po velikonočnih praznikih predložil je justični minister nov načrt civilnega postopnika, ki je izdelan na podlagi javnosti in ustmenosti. Ta načrt je četrti v teku trinajstih let, kar skuša vlada izvršiti to veliko pravno reformo,
— 151 —
Že leta I8G7, 1870 in 1876 bili so jednaki postavni načrti v par-lamentarnej obravnavi, ne da bi se bili dognali do postavne veljave. Ti mnogi poskusi kažejo nam veliko važnost te reforme, pa tudi težavo njene izvršitve.
Da je prenaredba našega civilnega postopnika res nujna potreba, o tem ni nikjer nobene dvombe, ker to potrebo čuti vsakdo, ki se je le numogrede pečal s pravnim življenjem. Da je pa ta nalog jako težaven, morda za več desetletij še neizpeljiv, o tem le nekoliko opomb.
Pred vsem je potreba pogledati vsaj površno na sedanji postavni položaj in na posamezne pravne stroke, katerih se tiče ta postavni načrt.
Pri nas velja sedaj — mi imamo pred očmi samo splošni civilni postopnik — glede obravnave v civilnih zadevah patent od 1. maja 1781 št. 13 zb. j. zak. — Ta patent je častitljiva zapuščina preteklega stoletja. Odlikuje se s strogim svojim formalizmom, ki natanjko predpisuje sodniku in strankam v raznih pravdnih položajih vsak korak. S čudovito natanjčnostjo je tu določeno, kako naj se ima pravda začeti, vršiti do tega, da pride do sodbe, kdaj in kako naj se navedejo dokazi, na kaki način na,] se vrši sodba, ali naj bo začasna ali definitivna, kake pripomočke ima stranka proti razsodbi in kdaj in kako dolgo sme se poslužiti jih.
Če si predočimo sedanji civilni postopnik ne glede na brezštevilno krdelo dvornih dekretov, med katerimi manj izurjeni navadno popolnoma zgreši tenor postave, če pogledamo na neizmerno subtilne določbe v raznih pravdnih oddelkih, imamo pred sabo pravi umotvor prešle, stare šole, katerega bi primerjali mozaiku, ki se nam zdi tem lepši in zanimiveji, čim dalje ga opazujemo.
In le glede na to notranjo veljavo, glede na to — dan danes skoro nedosegljivo legislatorično moč, glede na ta natanjčni razum raznih pravdnih položajev in naloge sodelujočih oseb, zdi se nam razumljivo, da se je mogla ohraniti ta postava skozi celo stoletje, akoravno stoji v sedanjem življenji le še kot velikanska ruina, ki nas spominja v prvej vrsti na temeljito juridično šolo njenih pisateljev. Odveč bilo bi opozoriti na razloček v človeškej družbi, v prometu, v družbinskih nazorih, v socijalnih potrebah in zahtevah med letom 1781 in 1881. Če torej moremo le z največim spoštovanjem govoriti o tej častitljivej juridičnej starini in vendar priznamo,
— 152 —
da je reforma ravno tu nujno potrebna, ne bo nihče iskal kakega protislovja, temveč je to popolnoma razumljivo glede na stališče sedanje potrebe.
Ob jednem pa je tudi naravno, da so se za posamezne pravne razmere razvili v teku jednega stoletja različni postopniki, kot sumarni patent, obravnava zarad motenja v mii-nej posesti v zakonskih, kupčijskih, nienjiških zadevah in dr. Povsod vlada še staro načelo pat. od l.maja 1781, daje obravnava tajna in pismena in vse poprave šle so le na to, da se v bolj nujnih pravdah piide malo preje in malo ceneje do sodbe.
V članu 10. državne osnovne postave od 21. dec. 18G7 št 144 d. z. izrekel se je še le princip, da so obravnave pred sodnikom, bodi-si v civilnih, bodi-si v kazenskih zadevah, ust mene in javne. To načelo izvršilo se je v kazenskej stroki s postavo od 23. maja 1873, v civilnej stroki bila je pa ta svrha do sedaj nedosegljiva.
Velika zapreka tej reformi je sedanja sodnijska organizacija. S pismenim in tajnim postopanjem je v neizogibljivej zvezi pritožba na višo instanco. Z javnim in ustmenim obravnavanjem zlaga se le načelo inapelabilitete.
Sedaj imamo tri instance in največe breme nosi prva instanca in sicer okrajne sodnije na svojih ramah. Po ces. pat. od 2 ). novembra 1852 št. 251 d. z. ni principijelnega razločka med jurisdikcijo okrajnih sodnij in sodišč v mestih. Razun menjiških zadev, pridržala se je sodiščem izključljiva kompetenca le glede nekaterih, v postavi taksativno naštetih zadev. Veliko večino vseh kontencijoznih in oficijoznih agend imajo okrajne sodnije v svojih rokah, tem bolj, ker je število sodišč v primeri s številom okrajnih sodnij jako malo. Če se pa loči kompetenca sodišč in okrajnih sodnij po važnosti v pravdo zapletenega predmeta, če se izroče — kakor se namerava po novem načrtu — vse pravde v znesku čez 300 gl. sodiščem in se odvzenio okrajnim sodnijam, očividno je, da bi sedanja sodišča — ne glede na intelektuelne zmožnosti, katere zahteva novi načrt od sodnika, — ne mogla shajati in bi se morala zdatno ponniožiti. V tem oziru seza novi načrt živo v sedanjo sodnijsko organizacijo. Zdi se nam jako pogumno, skorej neizvr-šljivo delo, z jednim korakom tako rekoč preobrniti načelo sedanje cirilne jurisdikcije in popohioma pri miru pustiti staro organizacijo
— 153 —
s sodišči v velikih mestih in z mnogobrojnimi okrajnimi sodnijami po malih mestih in po deželi.
Civilni postopnik na podlagi javnosti in ustmenosti tudi ne bo imel pričakovanega uspeha, dokler se sodniku ne odvzamejo vsa opravila, ki niso z njegovim pravim poslom v najožjej zvezi. Sodnik naj ne dela druzega, kakor sodi naj.
Vsakdo ve, kako različne posle ima sodnik sedaj razun sodbe. Vsak sodnik je tudi administrator. Pri sodnikih na viših stopinjah uprava odločno prevladuje nad judikaturo. Akoravno je uprava principijelno ločena od sodniških agend, je vendar vsak sodnik tudi upravni uradnik.
Koliko časa potrati, koliko truda ima z mladoletnimi, s ku-randi, kakšno breme so mu vedno še zapuščinske obravnave.
Leta 1850 dobili smo sicer po francoskem izgledu ponarejeni notarijat. V ožjem delokrogu sodišč izročajo se vse zapuščinske obravnave notarjim, pri okrajnih sodnijah je sodnikom na voljo dano, ali obravnavajo zapuščine sami, ali pa jih izroče notarjem. Ali ne le po deželi, ampak tudi po mestih obdržale so sodnijo popolnoma nadzorstvo in odgovornost pri zapuščinskih obravnavah, notar je naslonjen na sodnika in notarijatski institut je ostal tu, kakor v svojem bistvu — glede javnega pisma — p olovičarsk, ne-dovršen. Sodniku se delo ni zdatno zlajšalo, notarijat pa ne more do celega razvoja.
In tu sega nov načrt v novo stroko reformatoričnih poskusov: sodnikova opravila skrčiti na strogo judikaturo in notarijatu pomoči do močnejega razvoja.