MOŽNOSTI REHABILITACIJE KOGNITIVNIH 
SPOSOBNOSTI, RELEVANTNIH ZA VOŽNJO 
OSEBNEGA AVTOMOBILA, PRI BOLNIKIH PO 
MOŽGANSKI KAPI
REHABILITATION OF COGNITIVE ABILITIES 
RELEVANT TO DRIVING IN PATIENTS AFTER 
STROKE
asist. Vesna Mlinarič Lešnik, univ. dipl. psih., doc. dr. Urša Čižman Štaba, univ. dipl. psih.
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča
Poslano: 12. 4. 2022
Sprejeto: 6. 7. 2022
Avtorica za dopisovanje/Corresponding author (VM): vesna.mlinaric@ir-rs.si 
Izvleček
Izhodišča: 
Posledice možganske kapi na področju kognitivnih sposob-
nosti pomembno vplivajo na posameznikovo sposobnost varne 
vožnje osebnega avtomobila po možganski kapi. Okrevanje 
posameznika po možganski kapi na področju kognitivnih spo-
sobnosti lahko podkrepimo z ukrepi kognitivne rehabilitacije, 
pri čemer so nekateri ukrepi usmerjeni v specifične pristope 
za ponovno vzpostavitev sposobnosti varne vožnje. Te delimo 
na dva sklopa, ki zajemata vadbo specifičnih sposobnosti, ki 
so bile okvarjene, in kontekstualni pristop, ki zajema urjenje 
za vožnjo specifičnih aktivnosti. V prispevku smo vključili 
raziskave, ki so proučevale učinkovitost obeh pristopov. V 
Raziskavi smo želeli pregledati literaturo in povzeti zaključke 
dosedanjih raziskav na tem področju.
Metode: 
Članke o učinkovitosti urjenja veščin vožnje po možganski 
kapi pri odraslih smo poiskali v zbirkah PubMed in Ovid. Pri 
iskanju smo uporabili ključne besede »vožnja«, »možganska 
kap«, »rehabilitacija« ali »trening«. 
Rezultati: 
S pomočjo ključnih besed smo našli skupaj šest člankov 
(pet raziskovalnih člankov in Cochranov pregledni članek). 
V dveh raziskavah vadba specifičnih veščin ni prispevala k 
uspešnosti bolnikov na praktičnem preizkusu. Vadba vožnje 
s simulatorjem ali v obliki ur vožnje z inštruktorjem se je 
odrazila v višji uspešnosti na praktičnem preizkusu. 
Abstract
Objective: 
The cognitive consequences of a stroke significantly affect a per-
son’s ability to drive safely again. However, a person’s recovery 
in cognitive abilities can be aided by cognitive rehabilitation 
interventions. Some interventions specifically target the recovery 
of driving ability. These can be divided into two areas: training 
specific skills that are impaired and a contextual approach that 
trains driving-specific activities. The aim of our paper was to 
review the recent literature in this field. 
Methods: 
The PubMed and Ovid databases were searched using key words 
“driving”, “stroke”, “rehabilitation” or “training”.
Results: 
We found a total of six articles (five research articles and a 
Cochran review article). In two studies, specific skills training 
did not contribute to patients’ performance on the practical 
test. Driving training with a simulator or in the form of driving 
lessons with an instructor has resulted in better performance 
on the practical test.
Conclusion: 
We reviewed studies that examined the effectiveness of both 
aforementioned approaches. In most studies, training of both 
types resulted in better performance on the practical driving 
evaluation, but research is still scarce, therefore there are no 
clear conclusions yet about incorporating such training into 
rehabilitation.
Mlinarič Lešnik, Čižman Štaba / Rehabilitacija - letnik XXI, št. 1 (2022)
66
UVOD
Vožnja avtomobila pri bolnikih po možganski kapi predstavlja 
pomemben vidik ohranjanja samostojnosti in možnosti udejstvo-
vanja v raznolikih aktivnostih (npr. druženje, služba ...) ter tako 
pripeva h kakovosti življenja (1). To ni presenetljivo, saj posle-
dice bolezni večinoma zajemajo spremembo tako na področju 
zmožnosti gibanja kot tudi kognitivnih zmožnosti. Raziskave 
pri ocenjevanju deleža bolnikov, ki lahko po možganski kapi 
ponovno vozijo osebni avtomobil, se precej razlikujejo. Glede 
na raziskavo Devosa in sodelavcev (2) se k vožnji po možganski 
kapi vrne med 12 % in 76 % posameznikov.
Vloga kognitivnih sposobnosti pri varni vožnji in 
kognitivna rehabilitacija
Raziskovalci do sedaj še niso uspeli določiti enotnih napoved-
nikov mer nevropsiholoških sposobnosti, ki bi povsem ustrezno 
napovedovali, v kolikšni meri bo posameznik uspešen tudi na 
praktičnem preizkusu vožnje in se tako zmogel varno vrniti k 
vožnji osebnega avtomobila (3, 4), saj na navedeno vpliva večja 
količina dejavnikov. Kot najbolj pomembne se v splošnem kažejo 
pozornostne funkcije, vidnoprostorske sposobnosti in izvršilne 
funkcije (2, 5). Znotraj teh je pri nevropsihološki oceni posebej 
pomembna ocena zanesljivosti in hitrosti vidnega zaznavanja (6), 
zanesljivosti in hitrosti ciljne orientacije v vidnem polju, stabilnosti 
koncentracije in odpornosti na moteče dejavnike, pripravljenosti 
na odziv, ocena vzdrževanja pozornosti, selektivne in deljene 
pozornosti oz. fleksibilnosti pozornosti ter hitrosti odzivov. 
Predhodno navedene spodobnosti so pri bolnikih po možganski 
kapi lahko v različni meri spremenjene in predstavljajo oviro pri 
vračanju k vožnji osebnega avtomobila. Predvsem v akutni in su-
bakutni fazi okrevanja je značilno spontano okrevanje kognitivnih 
procesov, vendar le v omejenem obsegu (7, 8).
Okrevanje posameznika na področju kognitivnih sposobnosti 
lahko podkrepimo z ukrepi kognitivne rehabilitacije. S tem poj-
mom opredeljujemo sistematično uporabo terapevtskih ukrepov 
in postopkov, z namenom, da bi izboljšali kognitivno delovanje 
posameznika in njegovo ponovno vključevanje v dejavnosti, ki 
je zaradi težav na enem ali več kognitivnih področjih oteženo 
(9, 10). Po klinični nevropsihološki oceni, ki je namenjena natančni 
opredelitvi posameznikovih sposobnosti, so postopki in ukrepi 
kognitivne rehabilitacije usmerjeni v:
a. obnavljanje in krepitev vedenjskih vzorcev, naučenih v 
preteklosti, 
b. vzpostavljanje novih vedenjskih vzorcev, 
c. oblikovanje zunanjih nadomestnih mehanizmov (kot npr. 
strukturiranje okolja in nudenje podpore) ter 
d. omogočanje prilagajanja na kognitivne ovire (9, 11). 
Pri tem so ukrepi, ki so usmerjeni v krepitev specifičnih ko-
gnitivnih funkcij, procesno specifični, tj. usmerjeni v določeno 
kognitivno področje oz. sposobnost, in izhajajo iz domneve, da je 
s ponavljajočo se vajo oškodovane funkcije možno obnoviti (9). 
Pri uporabi nadomestnih pristopov s pomočjo učenja novih veščin 
in uporabo zunanjih pripomočkov zmanjšujemo oviranost pri 
izvajanju določene aktivnosti.
Katere pristope izberemo, je odvisno od etiologije, obsega in 
resnosti okvare, stopnje okrevanja, časa začetka obravnave, sta-
nja kognitivnih sposobnosti pred okvaro, starosti, osebnostnih 
lastnosti, motivacijskih in čustvenih dejavnikov idr. (9, 10, 12). 
Med kognitivnimi sistemi je prav pozornost tista, ki jo je možno 
izboljšati z neposredno stimulirano vadbo (8, 13, 14).
Pristopi k rehabilitaciji kognitivnih sposobnosti, 
relevantnih za vožnjo
V sklopu rehabilitacije kognitivnih sposobnosti, pomembnih 
za vožnjo, lahko na podlagi predhodne opredelitve kognitivne 
rehabilitacije pristope razdelimo na dve področji (15):
 - vadba specifičnih sposobnosti, ki so bile poškodovane, preko 
vadbe zaznavnih, kognitivnih, fizičnih ali vidnih sposobnosti: 
Pri tem menimo, da se bo obnovitev sposobnosti odrazila 
v izboljšanju funkcionalnega izida pri praktičnih veščinah 
vožnje. Urjenje lahko poteka na različne načine – lahko temelji 
Zaključek: 
V večini raziskav so programi vadbe obeh oblik sicer pripo-
mogli k višji uspešnosti bolnikov pri opravljanju praktičnega 
preizkusa vožnje, vendar je trenutno področje raziskano le 
v manjši meri, zaradi česar še ni jasnih zaključkov glede 
vključevanja tovrstnih programov vadbe v rehabilitacijo.
Ključne besede: 
kognicija; možganska kap; vožnja; kognitivna rehabilitacija
Keywords: 
cognition; stroke; driving; cognitivne rehabilitation
Mlinarič Lešnik, Čižman Štaba / Rehabilitacija - letnik XXI, št. 1 (2022)
67
na uporabi papirja in svinčnika, kot so npr. igre kognitivne 
narave ali s pomočjo programske opreme, namenjene vadbi 
specifičnih veščin.
 - kontekstualni pristop, ki zajema urjenje aktivnosti specifičnih 
za vožnjo: Ta poteka s pomočjo vaje na simulatorjih vožnje, 
preko individualnih ur vožnje z inštruktorjem, in nalog 
kognitivne narave, ki naslavljajo aktivnosti, specifične za 
vožnjo (npr. učenje prepoznavanja prometnih znakov).
METODE
Članke o učinkovitosti urjenja veščin vožnje po možganski kapi 
pri odraslih smo poiskali v zbirkah PubMed in Ovid. Obdobja 
iskanja časovno nismo omejili. Vključili smo vse članke, ki so bili 
objavljeni do novembra 2021. Pri iskanju smo uporabili ključne 
besede »vožnja«, »možganska kap«, »rehabilitacija«, »trening« 
(angl. driving, stroke, rehabilitation, training). 
REZULTATI
S pomočjo ključnih besed smo našli skupaj šest člankov. Iz nabora 
smo izključili članke, v katerih avtorji opisujejo sposobnosti, 
potrebne za vožnjo osebnega avtomobila brez opisa urjenja veščin, 
potrebnih za vožnjo; prav tako smo izključili prispevke, v katerih 
avtorji opisujejo urjenje vožnje pri osebah z drugimi nevrološkimi 
okvarami. Vključenih je bilo pet raziskovalnih člankov in en 
Cohranov pregledni članek. Povzetki raziskav so objavljeni v 
Tabeli 1.
RAZPRAVA
Želeli smo ugotoviti, v kolikšni meri različni pristopi, ki jih je mogoče 
uporabiti znotraj rehabilitacije, prispevajo k izboljšanju sposobnosti 
bolnikov in bolj varnemu vračanju k vožnji osebnega avtomobila.
Tabela 1: Pregled značilnosti opisanih raziskav.
Table 1: Characteristics of the included studies.
Avtorji/ 
Authors
MK ali 
NPM
N 
(ES;KS)
Starost M 
(SO)/ Age 
M (SD)
Spol/ 
Sex (%)
Poškodba 
možganov/ 
Brain injury
Čas od 
nastopa/ 
Time from 
beginning
Izid pri praktičnem 
preizkusu/ Outcome 
at practical testM Ž
Mazer et 
al. (16)
MK
86
(41;45)
ES: 65,5 (11,4)
KS: 66,5 (8,9)
73 27
LH:48,5 %
DH 51,5 %
M (ES): 
91,2 dni
M (KS): 
66,7dni
Ni razlik med skupinama 
glede na vadbo, 
nakazujejo se razlike 
v učinkovitosti vadbe 
glede na lateralizacijo 
poškodbe.
Crotty in 
George (17)
MK
26
(13;13)
65,6 (13,1) 92 8
LH 27 %
DH 58 %
Drugo 15 %
Me: 83,5 dni Ni razlik v izidu 
praktičnega preizkusa.
Mazer et 
al. (18)
MK ali 
NPM *1
39
(20;19)
ES: 66,3 (15,0)
KS: 68,6 (8,6)
69 31
LH 26,1 %
DH 52,2 %
Druge 8,7 %
NMP 13 %
M (ES): 
1,6 let
M (KS): 
1,7 let
Učinek vadbe je prisoten 
pri udeležencih z 
zmernimi posledicami 
poškodbe možganov. Pri 
težki okvari ni učinka.
Akinw-untan 
et al. (19)
MK
73
(37;36)
ES: 54 (12)
KS: 54 (11)
81 19
LH 44 %
DH 52 %
Drugo 4 %
M (ES): 
53 dni
M (KS): 
54 dni
Vabda na simulatorju 
vožnje je bila bolj 
učinkovita v primerjavi z 
nekontekstualno vadbo.
Soder-strom 
et al. (20)
MK
34*2
(34;20)
54,0 (8,8) 94 6
LH 29,4 %
DH 41,2 %
O 8,8 %
Drugo 20,6 %
Me: 6,2 mes
Vadba v obliki ur vožnje 
je bila učinkovita.
Legenda/ Legend: MK – možganska kap/ brain insult; NMP – nezgodna poškodba možganov/ traumatic brain injury; ES - eksperimentalna skupina/ experimental 
group; KS - kontrolna skupina/ control group; M - aritmetična sredina/ aritmetic mean; LH – leva hemisfera/ left hemisphere; DH – desna hemisfera/ right hemisphere; 
O- obojestranska/ bilateral; Me – mediana/ median
Opomba/ Note: *1 v raziskavo so bili vključeni bolniki, ki niso opravili praktičnega preizkusa vožnje. *2 kontrolno skupino so predstavljali posamezniki brez 
opredeljenih nevroloških bolezni./ *1 patients who did not pass the practical driving test were included in the study. *2 control group was represented by individuals 
without defined neurological diseases.
Mlinarič Lešnik, Čižman Štaba / Rehabilitacija - letnik XXI, št. 1 (2022)
68
Ugotovitve dosedanjih preglednih člankov
Cochranov pregled (14) je zajel štiri raziskave, ki so preverjale 
učinkovitost različnih oblik rehabilitacije sposobnosti za vožnjo 
glede na uspešnost posameznikov na praktičnem preizkusu vožnje 
po možganski kapi. Avtorji navajajo, da povsem jasnih zaključ-
kov ni mogoče podati zaradi nizkega števila raziskav, vendar pa 
zaključujejo, da če je le mogoče, je v rehabilitacijske programe 
smiselno vključevati tudi rehabilitacijo vožnje.
Učinki vadbe specifičnih veščin
Raziskave vadbe specifičnih veščin se med sabo razlikujejo v 
ugotovitvah, pri čemer se kaže vloga lateralizacije poškodbe 
možganov. Tako se vadba s programsko opremo UFOV (Visual 
Awareness Inc, 2002), ki zajema tri vidike vidne pozornosti – 
hitrost procesiranja vidnih dražljajev (identifikacija centralno 
lociranega objekta, npr. avta), deljena pozornost (detekcija dražlja-
ja centralno in na perifernem vidnem področju) in selektivna 
pozornost (enaka naloga kot deljena pozornost, le da so prisotni 
še moteči dražljaji), pri bolnikih znotraj šest mesecev po nastopu 
bolezni ni pokazal kot učinkovit v smislu pogostosti opravljenega 
praktičnega preizkusa vožnje v primerjavi s kontrolno skupino, 
ki je bila vključena v program vadbe preko zaslona na dotik, 
vendar so bile naloge nespecifične gleda na vožnjo (16). Pri 
podrobnejšem pregledu se je nakazovala razlika pri pacientih z 
okvaro desne hemisfere: po UFOV vadbenem programu je bilo 
bolj verjetno (52 % nasproti 29 %), da bodo pri preizkusu vožnje 
uspešni. Podobno so vadbo specifičnih veščin s pomočjo naprave 
Dynavision, ki je namenjena vadbi vidno-motoričnih sposobnosti, 
proučevali Crotty in sodelavci (17). Razlika v uspešnosti med 
eksperimentalno in kontrolno skupino na praktičnem preizkusu se 
ni pokazala kot statistično pomembna, vendar glede na razlike v 
deležih opravljenih preizkusov med skupinami (77 % udeležencev 
iz eksperimentalne je opravilo preizkus nasproti 46 % v kontrolni 
skupini) avtorji sklepajo, da je to lahko posledica nizke moči testa, 
ki nastopi zaradi nizkega števila vključenih oseb. Na področju 
kognitivnih sposobnosti se je pri posameznikih, vključenih v 
eksperimentalno skupino, pokazalo pomembno izboljšanje na 
področju reakcijskih časov in učinkovitosti na nalogi vidnega 
neglekta v primerjavi s kontrolno skupino.
Učinki kontekstualnega pristopa
Učinke kontekstualnega pristopa so proučevale tri študije. Mazel 
in sodelavci (18) so proučevali učinek vadbe na simulatorju vožnje 
znotraj dveh let po nastopu bolezni. Ugotovili so, da je bil program 
vadbe učinkovit pri udeležencih, pri katerih so bile opredeljene 
zmerne poškodbe možganov, saj je po vadbi 86 % udeležencev 
opravilo praktični preizkus v primerjavi z udeleženci kontrolne 
skupine, v kateri jih je preizkus opravilo 17 %. Pri bolnikih s 
težko okvaro med skupinama ni bilo razlik. Kontekstualni pristop, 
ki je vključeval vadbo v simulatorju pri bolnikih znotraj treh 
mesecev po nastopu bolezni, so proučevali tudi Akinwuntan in 
sodelavci (19). Vadba je bila v primerjavi z nekontekstualnim 
treningom (naloge kognitivne narave, kot so iskanje poti na papirju 
ali zemljevidu, prepoznava prometnih znakov, oblikovanje vzorcev 
s pomočjo deščic in komercialne računalniške igre, kot so Rush 
hour, Tantrix), v katerega je bila vključena kontrolna skupina, 
bolj učinkovita. Tri mesece po vključitvi v program vadbe je bilo 
pri udeležencih vadbe po kontekstualnem modelu v primerjavi z 
udeleženci kontrolne skupine, ki so vadili specifične sposobnosti, 
bolj verjetno, da uspešno opravijo praktični preizkus vožnje 
(73 % nasproti 42 %; p = 0,03) (19).
Zanimiva je raziskava Soderstroma (20), v kateri so udeležence 
vključili v vadbo vožnje v obliki ur vožnje. Po vadbi vožnje je 
85 % bolnikov uspešno opravilo preizkus. Sama vadba vožnje 
pa ni vplivala na rezultate pacientov na nalogah vidnoprostorskih 
sposobnosti, zaradi česar sklepajo, da je lahko bil to bolj učinek 
spontanega okrevanja po kapi, zavedanja težav z vožnjo in do-
mačnosti procesa kot pa samega učinka vadbe vožnje na okrevanje 
vidnoprostorske sposobnosti.
ZAKLJUČEK
V splošnem je do tega trenutka dostopno majhno število raziskav, 
kjer so se avtorji ukvarjali s področjem urjenja veščin vožnje po 
možganski kapi, zaradi česar je težko podati jasne smernice glede 
učinkovitosti teh programov. Navedene raziskave so si med seboj 
dokaj raznolike in vključujejo manjše število preiskovancev, 
kljub temu pa pomembno prispevajo k razumevanju okrevanja 
in intervencij, ki bi lahko pripomogle k temu. Opisane vadbe 
so v večini raziskav pripomogle k višji uspešnosti bolnikov pri 
opravljanju praktičnega preizkusa, bodisi preko vadbe specifičnih 
veščin ali preko kontekstualnega pristopa. Vsekakor je avtorjem 
uspelo opozoriti na raznolikost pristopov in potreb pacientov, kar 
je potrebno upoštevati pri načrtovanju morebitnih obravnav. Raz-
iskave tako opozarjajo, da je podobno kot pri drugih intervencijah 
kognitivne rehabilitacije, učinkovitost višja pri posameznikih, ki 
imajo blage do zmerne posledice bolezni. Upoštevati je potrebno 
tudi raznolikost posledic pri posamezniku, saj so okvare desne 
možganske poloble pogosto povezane s t.i. sindomom neglekta. 
V tem kontekstu bi lahko razumeli tudi učinke vadbe, ki zajema 
pomembno komponento vadbe vidne pozornosti in zavedanja. 
Vključene raziskave se med seboj razlikujejo glede na preteklo 
obdobje po nastopu možganske kapi, zaradi česar še ni mogo-
če sklepati glede optimalnega časa za vključitev bolnikov v te 
intervencije. Okrevanje sicer poteka več mesecev od nastopa 
možganske kapi, zaradi česar je pri klinični presoji posamezni-
kovih sposobnosti pomemben vidik tudi časovna umestitev ocene 
sposobnosti za vožnjo in spremljanje bolnikovega okrevanja.
Literatura: 
1. White JH, Miller B, Magin P, Attia J, Sturm J, Pollack M. 
Access and participation in the community: a prospective 
qualitative study of driving post-stroke. Disabil Rehabil. 
2012;34(10):831-8.
2. Devos H, Akinwuntan AE, Nieuwboer A, Truijen S, Tant 
M, De Weerdt W. Screening for fitness to drive after stro-
ke: a systematic review and meta-analysis. Neurology. 
2011;76(8):747-56.
Mlinarič Lešnik, Čižman Štaba / Rehabilitacija - letnik XXI, št. 1 (2022)
69
3. Mazer BL, Korner-Bitensky NA, Sofer S. Predicting ability to 
drive after stroke. Arch Phys Med Rehabil. 1998;79(7):743-50.
4. Korner-Bitensky NA, Mazer BL, Sofer S, Gelina I, Meyer 
MB, Morrison C, et al. Visual testing for readiness to drive 
after stroke: a multicenter study. Am J Phys Med Rehabil. 
2000;79(3):253-9.
5. Akinwuntan AE, Feys H, De Weerdt W, Baten G, Arno P, 
Kiekens C. Prediction of driving after stroke: a prospective 
study. Neurorehabil Neural Repair. 2006; 20(3):417-23.
6. Niemann H, Hartje W. Fahreignung bei neurologischen 
Erkrankungen. Göttingen: Hogrefe; 2015.
7. Planton M, Peiffer S, Albucher JF, Barbeau EJ, Tardy J, 
Pastor J, et al. Neuropsychological outcome after a first 
symptomatic ischaemic stroke with 'good recovery'. Eur J 
Neurol. 2012;19(2):212-9. 
8. Barker-Collo SL, Feigin VL, Lawes CM, Parag V, Senior 
H, Rodgers A. Reducing attention deficits after stroke using 
attention process training: a randomized controlled trial. 
Stroke. 2009;40(10):3293-8.
9. Čuš A, Vodušek DB, Repovš G. Kognitivna rehabilitacija: 
pristopi in učinki. Rehabilitacija. 2010;9(1):53-7.
10. Katz DI, Ashley MJ, O’Shanick GJ, Connors SH. Cognitive 
rehabilitation: the avidence, funding and case for advocacy in 
brain injury. McLean: Brain Injury Association of America; 
2006.
11. Cicerone KD, Dahlberg C, Kalmar K, Langenbahn DM, 
Malec JF, Bergquist TF, et al. Evidence-based cognitive 
rehabilitation: recommendations for clinical practice. Arch 
Phys Med Rehabil. 2000;81(12):1596-615.
12. Schultheis MT, Whipple EK. Driving after traumatic brain 
injury: evaluation and rehabilitation interventions. Curr Phys 
Med Rehabil Rep. 2014;2(3):176-83.
13. Sturm W, Wilmes K. Efficacy of a reaction training on va-
rious attentional and cognitive functions in stroke patients. 
Neuropsychol Rehabil. 1991;1(4):259-80.
14. Sturm W, Wilmes K, Orgass B, Hartje W. Do specific atten-
tion deficits need specific training? Neuropsychol Rehabil. 
1997;7(2):81-103.
15. Mazer B, Gelinas I, Benoit D. Evaluating and retraining 
driving performance in clients with disabilities. Crit Rev 
Phys Rehabil Med. 2004;16(4):291-326.
16. George S, Crotty M, Gelinas I, Devos H. Rehabilitation for 
improving automobile driving after stroke. Cochrane database 
of systematic reviews. 2014(2):CD008357.
17. Mazer BL, Sofer S, Korner-Bitensky N, Gelinas I, Hanley 
J, Wood-Dauphinee S. Effectiveness of a visual attention 
retraining program on the driving performance of clients 
with stroke. Arch Phys Med Rehabil. 2003;84(4):541-50.
18. Crotty M, George S. Retraining visual processing skills toi-
mprove driving ability afer stroke. Arch Phys Med Rehabil. 
2009;90(12):2096-102.
19. Mazer B, Gélinas I, Duquette J, Vanier M, Rainville C, 
Chilingaryan G. A randomized clinical trial to determine 
effectiveness of driving simulator retraining on the driving 
performance of clients with neurological impairment. Br J 
Occup Ther. 2015;78(6):369-76.
20. Akinwuntan AE, De Weerdt W, Feys H, Pauwels J, Baten 
G, Arno P, et al. Effect of simulator training on driving after 
stroke. Neurology. 2005;65(6):843-50.
21. Söderström ST, Pettersson RP, Leppert J. Prediction of driving 
ability after stroke and the effect of behind-the-wheel training. 
Scand J Psychol. 2006;47(5):419-29.
22. Kwakkel G, Kollen B, Lindeman E. Understanding the pattern 
of functional recovery after stroke: facts and theories. Rest 
Neurol Neurosci. 2004;22(3-5):281-99.
23. Kleim J, Jones T. Principles of experience-dependent neural 
plasticity: implications for rehabilitation after brain damage. 
J Speech Lang Hear Res. 2008;51(1):S225-39.
Mlinarič Lešnik, Čižman Štaba / Rehabilitacija - letnik XXI, št. 1 (2022)
70