238 Jos. Mantuani; Tri dni ob Sprevi. Tri dni ob Sprevi. Spisal Jos. Mantuani. ,, . . prot' severu, Kjer je zemlja v polumraku." idel sem ga ta mračni megleni sever, videl njega rjave, z vresjem porasle pustinje, njega valovito hribčevje in zelene planice, videl njega mesta in polja, cul njegovih prebivalcev mnogostroko govorico in čul tudi glasove slovanske. Na svojem poti za ostalino velikega Slovenca Gallusa sem prišel tudi v spodnje Lužice, ki se danes navadno po svoji leži ob Sprevi zovejo les ob Sprevi, nemški »Spree-wald«. To ime je zelo značilno; tukaj imamo res les, in to osobito na 6nem mestu, kjer ta reka daleč na okolo razprostira prirodno in umetno vodno omrežje. V tem kraji, prej nerodovitem in nedostopnem, ohranila se je, obkoljena od trdnih in uničujočih Nemcev, slovanska panoga, katera se sama nazivlje srbska. Jako prijetno sem bil presenečen, da sem dobil za sedanji čas gotovo še živo slovansko gibanje med trdimi Nemci; toda kar je mene osebno bolj zanimalo, to so ne-razmerno mnogobrojni ostanki pristne prosvete, in kar iz prepričanja poudarjam, ostanki prosvete slovanske, katera se je vedno ločila od germanske in se loči od nje še dandanes. Ali ne le to: cel6 danes, v 19. veku, ta prosveta slovanska vpliva na svoje sosede. Tega prikaza ne smemo imenovati navadnega; in vender se mi je zdel priroden, ker me je na mojem poti semkaj pripravljalo toliko stvarfj na vse, kar v sem našel. Vozil sem se od Stetina preko Frankobroda ob Odri v osrčje zanimljive deželice. Svet je precej od Stetina proti jugovzhodu popolnoma jednak zemlji ob Sprevi, kjer bivajo dolenji Lužičani. Komaj osem kilometrov od Stetina smo se vozili po precej visokem nasipu, nadelanem kakor ob napeti vrvici skozi Oderino močvirje. Na levi in na desni strani ne vidiš drugega nego ravno zeleno planoto, katera nima niti najmanjšega holmca; posamezne drevesne skupine, nekatere hiše in senene kopice so jedine stvari, ki ti kažejo navpično razsežnost. Ta neizmerna ravna zelenica pa je udelana in razkosana po neštetih vodovodih, po panogah mogočne Odre, po rovih in vodotokih, tak6 da se ti vse vidi, kakor bi imel pred sabo velikansko živozeleno preprogo, pribito in pritrjeno na tla s srebrnimi ploščami. Zakaj v daljini, osobito na severni strani, vidiš pogostoma svetle lise in proge, to so rovi in jezera; na teh pa plavajoče čolne. Vsakih pet Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. 239 trenutkov se predrugači podoba, in nasip, kjer teče železni voz, je vzvišeno mesto, s katerega meriš in motriš svet pod seboj. Tukaj voda na desni in levi strani, tam travnik ob desni, voda ob levi; sedaj zopet njive ob vodatih rovih in skoro zopet majhen, umetno zasajen gozdič; tu posamične hiše, od daleč pa se ponekod zablisne izza drevja skupina belih hiš in rjava cerkev sredi med njimi. Kar se torej tiče prirode same, pripravljen sem bil za pogled, ki se mi je odprl v zanimljivi deželici lužiški. — Bil je meglen, temen in moker jesenski dan — bilo je že dne 11. vinotoka — ko smo ob poldvanajsti uri zdrčali v prostorno lopo železniške postaje. Izprevodniki hite odpirat vrata železnim vozovom, in po lopi odmeva njih trdi glas : »Cottbus; eine Minute Aufenthalt« Pred kolodvorom stoje postrežniki raznih večjih in manjših hotelov. Kam se mi je obrniti, to sem pozvedel že v Frankobrodu. Nekamo čudno srčno in rezko odločno sem zahteval naravnost »Hotel Kai-serhof.« In ni mi bilo žal, da sem poslušal dani svet. Kottbus je že prav v središči spodnjih Lužic in po svojem obrazu popolnoma nemško mesto. Jedino, kar me je spominjalo, kje sem, bila je precejšnja gruča Lužičank v narodni noši, čakajočih vlaka na dom. Prve hiše so ponosno visoke in moderno zidane; a vse drugo mesto je tako, kakeršna so manjša mesta povsod: majhne, jednonad-stropne hiše — lepa vrsta jih je cel6 sam6 pritličnih — kotaste in zverižene ulice brez tlaka, sem in tam ponesrečen drevored ali »javen nasad«, kateri se seveda priporoča javnemu varstvu. Razven tega ima Kottbus, katerega nazivljejo Lužičani »Chosebuz« iz boljših časov grad in cerkev, oba iz 14 veka, sezidana od opeke, z neorae-tanimi stenami. Kot posebno čudo mi je slavil ondotni poštni uradnik, ki me je prijazno spremil in me odvedel na pravo stran pri prvem poti skozi mesto, novo šolo in novo poštno poslopje, stavbi v naj-treznejšem zlogu. Priča večjega napredka je zvečer elektriška razsvetljava na velikem trgu; o podlagi, na kateri je mesto vzraslo in se razširilo, pa pričajo nebrojni dimniki in bučeče grmenje raznih suk-narnic. Z jedjo in pijačo sem bil zadovoljen, osobito ker ni bilo pre-osoljeno. Torej v Kottbusu sem bil; ali sedaj je kazalo prav in praktično predirati dalje; predirati mi je bilo prav v tajne shrambe, zakaj moj namen je bil, ogledati si vezenine, okraske in njih tehniko na pravem mestu ter proučiti ta predragoceni ostanek domačega ukusa in domače umetnosti. Kam bi bilo najbolje iti? Na jug? Na severno stran ? Na desno ali na levo — to mi ni bilo jasno. Predno sem odšel z Dunaja, nasvetoval mi je gotovo odločilen mož, g. dvorni svetnik 240 Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. Jagič, naj grem naravnost k pastorju v 6nem kraji, kjer bi rad kaj dosegel. Po tem svetu sem se ravnal tudi v Kottbusu. Mesto ima le okolo 35 ooo prebivalcev, ti pa imajo dobro urejeno adresno knjigo, kakeršna je na Dunaji Lehmannova. To pregledavši, šel sem na slepo srečo k naj oddaljenejšemu izmed treh superintendentov. Mož me je prijazno vzprejel, dal mi mnogo porabnih migljajev in me priporočil svojemu kolegi v Borkovih (nemški Burg). Spremivši me do zunanjih vrat, vprašal me je naposled, kak6 sem natekel ravno nanj, češ, on sam je deloval nad 14 let po lužiških vasčh. Zanesti sem se torej smel na njega besede in vesel sem se takoj odpravil na pot. Dosedaj sem bil samo v mestu; vender da popolnoma dosežem svoj namen, treba je bilo na kmete, med preprosto ljudstvo. Zanimljivi del slovanskega severa, kateri slove nemški »Spree-wald«, ni velik, zakaj razprostira se po dolzem nekamo do 30, po širokem pa le 12 km ob zapadni strani železniške proge, ki veže Kottbus z Berlinom. Po dolzem je obrnjen proti severozapadu. Odpeljal sem se popoldne ob 3. uri iz Kottbusa do prve postaje, kateri je ime »Wjetošow« (nem. Vetschau). Pot ni niti dolg niti drag; dospeli smo sem v 3/4 ure za 85 vinarjev. Nekamo čudno mi je bilo pač pri srci, ko sem izstopil. Dan se je nagibal, bilo je itak megleno in mokrotno, sivo vse daleč na okolo, pred mano nikakeršnega znamenja človeškega bivanja, nego le železniško poslopje in strašno mehka cesta. Pred postajo je stal poštni sel z vozom, a jaz sem bil sklenil iti peš; pričakoval sem več zanimljivostij, nego sem jih našel. Ko bi še kdaj utegnil posetiti te kraje, izvestno ne bi več tratil časa in bredel ceste po dežji; prepričal sem se po petčetrturni hoji od Wje-tošowa do Borkovih, da bi bil vse to lahko videl z voza in si prihranil marsikaj nepotrebnih manipulacij. Geološko je zemlja peščena glina, mahovje in šotina plast. Dan prej je deževalo, zemlja je bila razmočena, in ni si težko misliti, da so bila ilasta tla mehka in opolzla, hoja torej zel6 utrudna in težavna. Imel sem na svojih lahkih čevljih vedno precejšnje breme ilastega blata, tako da so se že kar prilepljali tlom. Ni mi preostajalo drugega nego časih postati in z dežnikovim koncem odpraviti nepotrebne in sitne dokaze, da hodim po »veliki cesti«. Videl pa s ceste nisem ničesar nego neizmerno planjavo, razrezano in razkosano s prirodnimi in umetnimi rovi, katerih je tukaj na stotine: večji in manjši, ravni in krivi -— vse se križa in reže. Ko bi človek mogel pogledati iz zadostne višine na ta zanimljivi svet, zdelo bi se mu, da gleda velikansko pajčevino, porošeno in razpeto čez travnike in gozde. Zlasti Jos. Mantuani: Tri dui ob Sprevi. 241 kar se tiče lesa, zdelo se mi je, da je ta kraj nekakšen priroden ozel; na vse vetrove imaš zunaj tega kraja znatne presledke, dočim je tukaj velika — vsaj razmerno velika — skupina gozdov in gozdnih zasadov. Ime »Lužice« je dobil kraj pač od besede »luža«; nemški »Spreewald« pa gotovo izvajajo od tukajšnjih gozdov. V takem praktičnem in nepraktičnem premišljanji sem stopal dalje po cesti proti Borkovim. Zaiti ni mogoče. Srečal pa na vsem poti nisem drugega nego kmeta in skoro nato staro ženico v narodni noši s švepasto kravo na vrvici in — mršavega kužka. Mož je pozdravil slovanski — žal, da nisem razumel pozdrava. Bili sta le dve besedi, prva je imela precej šumevcev, druga je bila »boh«. Zenica je rekla nemški: »Guten Nachmittag« — kužek pa je zalajal po svoje. Ob veliki cesti ni nobene hiše, razven precej v strani, in to so, kakor se mi je videlo, ubožne koče. Po poldrugi uri ne ravno prijetne hoje sem dospel v vas. v Široka cesta je v vasi zajedno trg, sredi katerega stoji cerkev; stavba ni še stara, največ ima kakih 50 let in je od opeke, zunaj neome- v tana, znotraj pa le pobeljena, povsem zel6 prozajiška. Široki in čokati zvonik ima tri zvonove in tri plošče za uro ; pokrita je cerkev z deščicami, okolo cerkve pa je pokopališče. Prostor pred cerkvijo in tudi pokopališče, oboje je nasajeno z drevjem; baš pred cerkvenim pročeljem stojita dve lipi. Hiše se vrste- ob cesti, ali če hočete, ob trgu druga za drugo, in to tak6, da je ozka hišna stranica obrnjena proti cesti. Zidanih poslopij skoro ni, razven cerkev, šol in duhovnišč, ki sem jih videl povsod ali od opeke same ali pa so predalčaste stavbe. Ponajveč se je ohranila tukaj stara in pristna tehnika lesnega stav-binstva. Hiša (»kježa« ali »dom« v lužiškem narečji) je »bolowana«, če je od samega lesa; če pa je predalčevina, tedaj je »tykowana«. Čudno je to, da so izgubili za samosvojo tehniko svoj izraz; zakaj »bolowan« je glagol od nemške »Bohle«, ki znači debelo desko. Nasprotno imajo za tujo tehniko svoj pristen, dober tehniški izraz; »ty-kowan dom« je oni, čegar stene so staknjene in čegar predala so zadelana z opeko. O razločku slovanske in germanske tehnike iz-pregovorim še pozneje nekaj besed. — Napisi — seveda nemški — privedli so me skoro do pravih vrat, zakaj prva pot je bila k pastorju, čegar ime je prav slovansko: zove se Korenek, piše pa Korrengg. Vzprejel me je mož silno prijazno, in ker sem mu bil priporočen po superintendentu g. Fenglerji v Kottbusu, ponudil mi je cel6 stanovanje. Ali to preprijazno ponudbo sem odklonil, da bi bil prost. Vrhu tega nisem bil ravno v salonski opravi, kakor je lahko posneti iz prejšnjih beležek o cesti. Moji prošnji, da 16 242 Jos. Mautuani: Tri dni ob Sprevi. mi nasvetuje pošteno prenočišče, ustregel je mož drage volje in me sam odvedel v borkovski malin, najboljšo, in kakor pripovedujejo, najstarejšo hišo v vasi. Ko ni bilo še ničesar na tem mestu, kjer stoji sedanja vas, bila je ondu baje ribiška koča. Ko sem mu celo povedal, kaj je moj namen, da bi namreč rad proučil razne vezenine, bil je prav vesel in je dejal: »V malinu dobite marsikaj zanimljivega v tej stroki; ženska stranka je tam dobro zastopana in zelo neguje ročna dela. Dasi je nečimernost na sebi napaka, nekaj dobrega ima venderle.« Malin ni daleč od cerkve in stoji ob mostu čez jedno največjih panog Sprevinih. Med neštevilnimi vodotoki in rovci se namreč venderle ločita dve veliki strugi, ki sta prirodni in umetno urejeni. Hiša je prostorna predalčasta stavba, to je, poslopje od staknjenih tramov, v katerih predala je ustavljen zid od opeke ali od kamenja, in ima jedno nadstropje. Izbe in sobe (stwa, stwica in komorka) so svetle in prostorne; vse je urejeno za zložnost razvajenih tujcev. Tega sicer nima kakor moderni hotel — toda urejeno je vse tak6, da je tudi zložnosti vajeni potnik lahko zadovoljen. Stopivši v hišo, nisem opazil ničesar, kar bi razodevalo Slovana-krčmarja. Pozdravil naju je mož nemški; oblečen je bil po vseevrop-skem ali pariškem kroji, iz kratka: nič nenavadnega. Ali pastor, zdi se, da je tam zelo domač; začel mu je praviti, da sem Avstrijec, da prihajam z Dunaja in da se osobito zanimljem za vezenine; zaradi tega da me je privedel v malin. To se je krčmarju zdelo laskavo; odkritosrčno vesel je dejal pol pastorju, pol meni: »No, Hanka bode ponosna, če sme pokazati svoja dela.« Takoj je poklical svojo hčerko. Dekle je skoro prišlo, krčmar jo je predstavil in jo potem poslal po perilo. Tudi dekle je bilo v navadni noši — seve, kakor hči prve hiše v vasi, kamor zahajajo mnogi tujci, s katerimi mora občevati. Krčmar je prinesel v tem za ondotno razmerje čudo dobrega in ne predragega vina. Skoro smo imeli pred seboj kopico lepo in skrbno uravnanega perila, namiznih prtov, zaves za postelje, omare, police in take stvari. Delo je bilo popolnoma novo; zat6 sem jo vprašal, kje se je učila vezenja in odkod ima vzorce. Deklica mi je odgovorila nekamo ponosno, da se je naučila tega v borkovski šoli pri gospe »pastorki«. Na čast temu ženstvu, obkoljenemu po Nemcih, bodi povedano, da jako ljubeznivo in razumno čuva staro narodno tradicijo, ker se upira tvorniškemu vplivu in posnemlje okraske natančno po starih ostalinah. Skoda samo, da predira moderna tehnika čimdalje bolj; zakaj snovi, to je niti in platna, ni več dobiti take kakor nekdaj; s premenom snovi trpi Janko Kersnik: Očetov greh. 243 tudi tehnika in — razpada. To ni samo na severu, to je tudi pri nas. Nekamo tožno čustvo objemlje človeka, ko gleda te stvari. Tudi pri nas smo imeli nekdaj svoje slovanske vzorce, katerih redke ostaline so raztresene po posameznih hribovskih kočah, kakor sem se lani sam prepričal. Te ostaline imajo svojo umetnostno vrednost, in kdo nam je ohranil to malenkost, ta drobec narodne umetnosti? Tudi pri nas so čuvarice te stroke ženske, in zato smelo trdim, da našemu ženstvu ne moremo biti dovolj hvaležni, ker nam je vsaj dosedaj ohranilo to mrvico narodnosti v umetnosti. Sedaj pa se že kupujejo te ostaline in ker se kupcem zde prelepe, razglašajo jih za — nemške! Pri nas pa je brezbrižnost že tak6 narasla, da se tudi prvoboriteljem za narodnost zdi ta stvar premalenkostna in nična, da se torej po njih mislih sme zanemarjati. Tega ob Sprevi ni. Tudi očiti nasprotniki Lužičanov ne trdijo, da so n. pr. okraski, v onih krajih navadni, nemškega izvira. (Dalje prihodnjič.) Očetov greh. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje ) V. es je ona! Od ponedeljka, od jutra, ko ji je zazvenelo na uho glasno svatovsko ukanje, do nocoj je hodila in brodila okolo domače koče, iskala vedno novih opravil, zvršila v pa ni nobenega. Cula ni materinega izzivajočega očitanja ne očetovih robatih kletev, cek5 otrokov jok je ni popolnoma vzdramil: srd in bolest, čustvo silne krivice, ki se ji je storila, in časih tiha, čim-dalje bolj rastoča želja po osveti, mnogokrat pa zopet spomin na srečne trenutke svoje ljubezni — vse to je vrelo v nji in ji ni dalo miru nI podnevi ni v tihi, brezkončni noči. Ko je nocoj zazvenel piščalin glas semkaj od Kačonovine ter je prihajalo svatovsko vrvenje tamkaj vedno burnejše in glasnejše, mogla ni več prebiti doma. »Doli grem !« sklene hipoma; »še jedenkrat, le še jedenkrat! Njega ne bode, priti ne more, in saj — ga ne maram, ne maram ga več videti!« Ko ležeta oče in mati, zavije otroka še varneje v debele krpe, da se ne bi zmuznil s peči, ugasi tresko, obleče kočemajko in pohiti nizdolu čez zmrzli breg. 16* J~os. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. 287 Tri dni ob Sprevi. Spisal Jos. Mantuani. (Dalje ) rugi dan je bila nedelja in zame preprijetna prilika opazovati i ljudi i njih nošnjo. Ljudje so čvrste iri visoke rasti, ženstvo je posebne svetle polti, dočim tega pri moških ni. Narodno nošo so ohranile zgolj ženske; moški hodijo malone brez izjeme v moderni noši. Moški imajo čevlje (škornje), dolge hlače (kolowy), srajce (košla) in to z razporcem na prsih kakor pri nas, ali pa na hrbtu, kakeršne so n. pr. pri nas otroške srajčice, telovnik (lac) in suknjo (suknja). Pozimi nadomešča suknjo kožuh (kožuch), pri delu krajša suknja (pikeša [jaquet]). Na glavi nosijo večinoma klobuke (klobuk) od zajčevine, okrogle in z zavihanimi, precej širokimi kraji. Zenstvo nosi na nogah čevlje (črije, stupnje) in nogavice (štrympy, nohajcv), ki so večinoma temne ali vsaj polnobarvne; največ sem videl višnjevih, vijoličastih in temnordečih (bordeaux), sem in tam tudi tem-nosive; svetlordečih nisem opazil, pač pa pri starejših ženicah bele. Krilo (suknja) je precej kratko in seza do pod meč; ob pasu se začenja telovnik ali jopič (štalt), nalik našemu nedrecu. Tu se ločijo dekleta od žen; dekle ima nedrije zadrgnjeno, žena le rahlo stisnjeno in je pokriva z ovratno ruto. Pri starejših ženah še opažamo nedrec od žameta; mlajše so opustile to nošo. Ruta, s katero je zakrito nedrije, vidi se v vseh barvah, vender je tudi tukaj odtehtna večina temnobojna. Srajce imajo kratke rokave, kakor jih nosijo Hana-kinje; ti rokavi so takisto nabrani in vezeni ob dolenjem robu ali pa imajo prišite čipke (canki). Večina ima i ob vratu i na rokavih vezene (tvkane) proge. Spredi imajo predpasnik (šorcuch), na glavi pa veliko, na poseben način pritrjeno ruto, ki se potem imenuje »kapa«, »mjeca« ali »hawba«. Rute so večinoma prtene, lahko skrobljene in zložene v trikotnik; jeden ogel visi prosto čez zatilnik na ramena, druga dva ogla sta zvezana pod prosto visečim, in konci večkrat mole izpod njega. To so pentlje, ali kakor jih zovejo Lužičanke, »seklje«. Dekleta imajo na glavi samo to ruto, ki pa je tudi lahko drugače zavezana; žene imajo pod ruto še čipkano čepico, katero je videti izpod velike rute, vsaj z malim robcem. Ruta daje glavi čudno, vihrovito podobo; zanimljivo je gledati od daleč te postave, kak6 se gugljejo in kimajo, 288 Jos. Mautuani: Tri dni ob Sprevi. Otroci so oblečeni podobno; te razlike ni med otroško in drugo obleko, kakeršne smo vajeni po mestih. — Pri delu so Lužičani napravljeni preprosteje. Občevalni jezik med Lužičani je slovanski; v šoli se poučuje kot obligaten predmet lužiški jezik, in služba božja je slovanska še dandanes. Vsa propoved je v domačem jeziku, in tudi pesmi so v materinščini. Tujca navadno ogovarjajo le nemški; mislim, da bi bilo težko najti Lužičana, ki bi ne znal i nemščine. Pastor Korenek mi je pravil, da v novejšem času slovanska zavest s slovanskim jezikom hitro razpada. Ljudje da se že sramujejo svojih navad in svojega jezika, češ, da je slabši od nemškega. Temu pa so krivi »berlinski postopači in pritepenci«, prihajajoči sem, da uganjajo med preprostim in nepokvarjenim ljudstvom svoje burke in bedastoče, da izvajajo poštena domača dekleta kot posle v stolno mesto; te pa prihajajo nazaj oblečene v moderno obleko in nasičene modernih, protinarodnostnih pojmov, s katerimi okužavajo, kar je doma še zdravega in prostega. Takisto slabo vpliva na ondotno razmerje vojaščina. Lužiški vojaki so od nekdaj čislani kot posebno srčni in izredno porabni za parade; v cesarski ali kraljevi palači je pri životni straži največ krepkih in leporaslih Lužičanov, in v zadnji nemško-francoski vojski so si zaslužili vrli Lužičani značilni francoski priimek: »Saxons bouchers« (saški klavci). Opoldne sem bil povabljen pri pastorji, ki mi je povedal več zanimljivih posamičnostij, a po obedu je šel z menoj po vasi. Ker je bilo vreme še vedno oblačno, vlažno in mrzlotno, ni bilo veliko ljudij zunaj; inače pa je, kakor mi je zatrjeval zvedeni spremljevalec, ob nedeljah popoldne i pod milim nebom, osobito pa v pivnicah (korčma ali kjorčma) zel6 živahno. Da bi kdo v nedeljo delal, tega ni misliti — razven v najskrajnejši sili. Pri tem obhodu po vasi sem imel priliko opazovati, kaj je pri poslopji pristno slovansko in kaj se načelno loči od drugih staveb. Zanimljivo je res, da imamo iste oblike in isto tehniko i na jugu i na severu, kjer stanujejo Slovani. Hiše so večinoma do cela lesene (bolowani); delane so natanko tak6 kakor pri nas na slovenskem jugu, in tudi prostori niso razdeljeni mnogo drugače. Ob štirih oglih se zabijo močni in visoki koli v kote krepkega okvira, v zemljo pritrjenega. Ob te kole se polagajo na zunanji strani tramovi po dolzem, vodoravno ležeči, in to tako, da se ogel sklene na zunanji strani navpičnega kola, torej da objemlje ta navpično stoječi kol. Vodoravno ležeči tramovi pa delajo ogel s tem, da se ob svojih konceh križajo, in sicer so — kakor povsod pri pristnih slo- Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. 289 vanskih stavbah — zajezdeni (uberplattet). Nasproti temu ima germanska tehnika drug način; tam so tramovi s pahnjeni ali zataknjeni (eingepfalzt). Kjer je dovolj trdnih tal, sedaj navadno podzi-davajo, da se zemlja tako hitro ne odruši, če pride povodenj. Stene so na notranji strani čedno obite z deskami, deske so lično ostružene; malokdaj so hiše znotraj pobeljene. Zunanja hišina stran je proti dežju in snegu oskodlana. Slemenov trikotnik je jednostavno obit in zadelan z deskami, vedno obrnjen proti cesti in slove v Lužicah »swislje«. Na dolgi hišini stranici, obrnjeni na dvor, vidi se velik pod-strešek, tak6 da pokriva tudi lesen hodnik, kateri je do malega pri vsaki hiši. Strehe, zelo visoke in strme, pokrite so največ s slamo, pa tudi s skodlami in le malokdaj z opeko. Veža (kježa) deli poslopje na dva dela; na jedni strani je stanica (stwa), kateri pri nas na Kranjskem pravijo »hišterna«, potem mala izba (stwica ali komorka). Navadno je pri starejših hišah veža tudi kuhinja; tu stoji ognjišče (wohniščo) pod »klobukom« (wucheii), kateri lovi dim z ognjišča in iz peči ter ga odvaja v dimnik. So pa tudi novejše hiše, katere imajo posebe odgrajen prostor za kuhinjo. Tu naj precej pripomnim, da je kuhinja, če je le količkaj podobna, tudi stanovanje za gospodarja in gospodinjo, kadar so oddali gospodarstvo mlademu narastaju. To imenujejo »wumenk« ali »wymerik«. Bogatejše hiše imajo za ta slučaj posebno hišico, družinski hiši nasproti postavljeno. V stanici je za vrati velika slepičasta peč (kachlje), v kotu nasproti miza (blido), okolo nje več stolov (stol, stole) in okolo obeh, okolo peči in okolo mize ob steni so klopi (lawa, lawka). Ob miznih stenah je polica (polca) in žličnik (lžičer); na polici stoji domača posoda (domjaca na-doba): ploščici (taler), katere imajo menda pri vsaki hiši, sklede (škla), lonci (hornyk ali hornc), vrči (karan) in steklenice (škleiica). Zraven stanice ali hišterne je navadno spalnica, v kateri vidiš posteljo (ložo) in omare ali skrinje (kšina). Iz veže pridemo po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je imajo, če ne, pod streho. Nadstropje imenujejo »horni stol«, podstrešje »hubja«. Pod in strop (werch) sta lesena tudi v onih hišah, katere so sicer zidane. V prvem nadstropji so razpostavljene ob lesnih stenah skrinje od trdega lesa, časih celo z rezbami; sosebno je jedna soba pripravljena za poset — pri imovitih ljudeh seveda. — Postelja je razkošno opravljena. V tem se Lužičan zel6 razlikuje od Jugoslovana. Ta je zadovoljen z ubožnim in trdim ležiščem, pri 6nih so povsod mehke postelje v posebnih spalnicah, in povsod so v rabi zavese (nedželje). Ime kaže, da so bile te zavese nekdaj le praznične pritikline; dandanes 19 290 Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. se nahajajo pravilno povsod; tudi v najnavadnejši kmetski hišici (v Kanowu) sem videl lepe posteljnjake z dobro posteljo in platnenimi zavesami. Te so bile tudi vezene z rdečo nitjo, kakor je najbolj navadno. Nekakšen — skoro bi rekel — čuden vtisek narede take zavese, če so od domačega debelega platna; v imovitejših hišah so te zavese od tanke tvorniške tkanine in vezene so tudi s svilo. — To je torej na jedni strani vežini. Nasproti vhodu v hišterno pa je vhod v hlev (hrodž), ki je pod jedno streho s človeškim stanovanjem. Blizu hiše stoji skedenj (brožeri), in pod isto streho je tudi pod (huno) in rezarnica (rjezarnja), kjer delajo rezanico, s katero zel6 krmijo. — Sušilnice (pjec) nima vsaka hiša. Tam, kjer ni skednjev, imajo shrambe, bodisi v prvem nadstropji ali pa pod streho, kjer so tudi izbice za posle. Sena pridelavajo navadno jako veliko, da ga doma, ne morejo pokrmiti. Spravljajo ga ob klinastih drogeh v kopice, časih nenavadno velike za naše pojme — zakaj travniškega sveta je tukaj več, nego smo ga vajeni mi po svojem razmerji. Kadar je spomladi dobro vreme za travo, ima Lužičan ob Sprevi bogat pridelek: seno je nje govo bogastvo. Bilo je precej pozno jeseni, dne 11., 12. in 13. vinotoka, ko sem bil ondu, toda stalo je še čuda veliko kopic, dasi so mi trdili, da je otava že prodana in da je je bilo štirikrat toliko. Jedna sama kopica ima 5—7 m v premeru in je 6—8 m visoka. Razven sena pridelavajo tudi ječmen, malo pšenice, rž, proso, precej ovsa, podzemljico, malone vse vrste repe (belo repo, peso, rumeno peso) in zel6 pridno lan. Vsaka gospodinja strogo gleda na staro navado, da se pridelani lan i doma poprede. Koncem meseca vinotoka se začne preja in traja nekamo do Božiča. Potem prines6 statve s podstrešja in tko do svečana — seveda je to le postransko delo. Za vsakdanjo domačo porabo in za prodajo sad6 po vrtičih mnogo zelenjadi, kumare, čebulo, hren, in kjer pripušča svet, tudi sadje. Se dandanes slove jeden del »Straupicki vinograd«, kjer baje sadje rase prav dobro; ta del sveta je bil nekdaj res zasajen s trtami — če je pa ta trta rodila in če je bilo mogoče piti nje vino, to je druga stvar; meni se zdi neverjetno. — Toda ne le poljedelstvo, tudi lov prinaša ljudem i živeža i dobička. Zelo razširjena je ribja lov. Za ta posel imajo pri vsaki hiši mreževino in druge priprave, vsaka hiša ima svoje pristanišče in vsaj po dva čolna; zakaj ob vodi vzrase Lužičan ob Sprevi, po vodi premeri največ pota v življenji. Zat6 pa so tudi ljudje sploh že od nežne Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. 291 mladosti tolikanj vajeni tega mokrega elementa, da so na vodi takisto varni in domači kakor na kopnini. Bilo je že precej pozno, kakor sem bil omenil, ko sem hodil tod; bilo je tudi hladno, in zebsti me je hotelo navzlic vrhnji suknji; saj je bilo v tem letnem času še na jugu mrzlikasto, osobito ob meglenih dnevih po dežji. Vender pa sem videl mladi zarod, Slovančke, kako so se v samih srajčicah igrali ob vodi in v vodi. Vprašal sem, ali se ne pripete cesto nesreče ? Otroci sami ob vodi brezskrbno pri igri; to bi se vender kaj lahko pripetilo, da bi kdo utonil. Ali brodar je začudeno odmajal, kakor bi ga bil vprašal za nemožno in ob sebi umevno stvar ter odvrnil, da se ne ve spominjati tega, vsaj za svojo vas in nje okolico ne. Pač pa se je to že večkrat pripetilo odraslim ljudem, vračajočim se iz krčme, kjer je bilo preveč piva (piwo) in žganja (palenc). V prejšnji dobi je dajala ribja lov Lužičanom mnogo zaslužka. V Lubnjowu je bilo rib na stotine centov na prodajo; odtod so se tudi izvažale na vse strani v okolici. Dandanes ni ta lov več tako bogata kakor nekdaj, dober zaslužek pa daje vender še vedno. Popolnoma so izginili raki iz te vode, nasprotno pa so se baje ohranile črepahe; jaz nisem videl nobene. Iz tega, kar sem povedal o bogastvu sena, da se sklepati, da mora procvitati živinarstvo; temu je tudi tako. Živino imajo lepo in mnogobrojno, sosebno dobre molzne krave. Najneznatnejše hiše imajo po pet do šest krav. Mleko se izvaža v mesta po okolici, največ v Berlin, kjer pij6 večinoma dobro in mastno mleko iz teh krajev, kakor n. pr. na Dunaj i štajersko mleko. Dobro se obnaša tudi perutninstvo; osobito gosi in race so tukaj prav v svojem življi. Pri vsaki hiši jih je dovolj, in za dobro kosilo ni lužiška gospodinja nikdar v zadregi; zakaj meso je večinoma od perutnine, drugo, kar so vajeni v onih krajih uživati za prikuho, ima vse doma. Tudi »menu« teh krajev bi bil zanimljiv; zaradi prekratkega časa, sosebno pa zaradi svoje radikalne nevednosti o vsem, kar se tiče kuhinjske kraljevine, nisem natančneje proučeval te stroke. Vina in piva ne delajo doma; pijačo dobivajo iz bližnjih mest. Kdor se more privaditi berlinskemu pivu in drugim severonemškim pivskim vrstam v Lužicah ob Sprevi, lahko izhaja jako ceno. Boljših vrst, n. pr. bavarskega piva, nisem dobil drugje nego v Chošebuzu in v Ljubnowu; Lužičani pijo berlinski »'VVeissbier* in »Diinnbier«. Vino od trte imajo samo v buteljah, in drago je; v sodih imajo samo" tokovec. (Dalje prihodnjič.) 352 Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. Tri dni ob Sprevi. Spisal Jos. Mantuani. (Dalje.) epi gozdi se skrbno čuvajo; največ lesa se porablja za tesarstvo; za kurjavo je le staro in suho vejevje. Vso drugo kurjavo preskrbuje šota. katere je tam toliko kakor na ljubljanskem barji. Drevje ni kaj mnogovrstno : jelša, dob (gnilec, quercus pedunculata), jesen, beli javor (acer pseudoplatanus), brest, bor, smreka in vrba, to je, razven nekaterih redkih skupin bukev, nekaj zasajenih jerebik, lip in divjih kostanjev precej popoln zapisek ondotne lesne flore. Toliko o življenji na podlagi obrta in materijalne prosvete. Vender tudi, kar se tiče duševne prosvete in gibanja na narodnem polji in v zavestni politiki, imamo zabeležiti imenitnih ostankov. O teh pripovedujem na podlagi beležek, katere mi je dal tam g. pastor; ker pa so bile dokaj oskromne in nedostatne, naslanjam se pri tem kratkem očrtku na knjigo Pypin-Spasovičevo, dostopno mi v češkem prevodu A. Kotikovem, in jih spopolnjujem. Lužičani se dele v dva dela: v gorenje in spodnje Lužičane. To je itak obče znano. Prvi se imenujejo gorenji, ker bivajo na višjem svetu, čegar središče je Budiš in, drugi pa dolenji, ker stanujejo v nižini, katere središče je Chosebuz. Obe skupini imata različni narečji. Sem spada le bolj dolenje-lužiško; toda vzprejeli so tudi semtertja kako knjigo v gorenje-lužiškem narečji; zato se bodemo nekoliko ozirali tudi na gorenje-lužiško narečje. Naši rojaki na severu so imeli trde čase in hud boj z Germani okolo sebe. Od IX. veka dalje so se morali braniti tujega vpliva in neznanih ali vsaj tujih državnih uredeb. Germanizacija je napredovala hitro; prav tako je ginila narodna samostojnost. Teh bojev so mnogo omenjali germanski, rekše nemški analisti; in ker so pisali latinski, razširilo se je to njih mnenje tudi v vse druge romanske dežele. Za slovansko zgodovino torej nimamo nikjer na zapadu povse zanesljivih dokazov in virov; naša zgodovina je spojena i po pismenih beležkah i po prosveti z vzhodom. Iz vekov pred letom 1500. ni skoro nobenega ostanka. Pripovedujejo sicer nekateri zgodovinopisci, da so severno-nemški škofje pisali in učili krščanstvo v slovanskem jeziku že od IX. veka dalje. Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. 353 Pri Gorlicah je bila do nedavno navada katoličanom, hoditi z obhodom na bližnjo goro, pevaje pesem »Hospodvne pomiluj nas«. To je iz-vestno tista stara pesem, katero pripisujejo sv. Vaclavu (»Hospodyne pomiluj ny«) in katero še dandanes slišimo v Pragi, v stolnici na Hradžanah; z melodijo vred jo je priobčil Schilling v svojem muzi-kališkem slovniku. To bi bil gotov dokaz, da se je gojil nekdaj jezik slovanski pri službi božji, najsi iz tega še ne smemo sklepati, da je bila liturgija slovanska. Pač pa je nedvojbeno, da se je čitala blago-vest in se govorila propoved v slovanskem jeziku. V XI. veku je živel jezik slovanski v teh krajih še precej krepko, zakaj za škofa misenškega Benona ("j" 1106) in za škofa Brunona, ki je zahteval, da znajo duhovniki dobro slovanski jezik, da se to dokazati. Ce primerjamo še beležke Helmoldove in osobito Thietmarjeve, takisto Ar-noldove, vidimo, da je živelo slovanstvo precej intenzivno. Škof Boso (t 97l) Je sam P'sal slovanski; Werner (f 1101) si je dal napraviti slovanskih knjig; Bruno (f 1156) je imel na svojem misijonskem poti med Obodriti spisane slovanske homilije, katere je prebiral zbranemu ljudstvu. Arnold in Thietmar sta bila vešča slovanščini. Da bi bila tedaj i po onih krajih, kjer so delovali imenovani škofje, lužiška srbščina že narečje zase, tega ni moči trditi; misliti nam je na več narečij, a z manjšimi razlikami, nego jih imamo dandanes med poje-dinimi slovanskimi panogami. V XIII. in XIV. veku je predirala ger-manizacija čimdalje bolj, v XV. veku je prispela na vrhunec. Prišel je za tem XVI. vek s svojo reformacijo ter je za razširjanje svojih idej uporabljal tudi spečo narodnost in uklenjene negermanske jezike. Že husitizem v teh krajih ni bil brezvpliven; pripoveduje se, da je bil precej v začetku XVI. veka natisnjen lužiško-srbski katekizem; ohranilo pa se od tega tiska ni nič. Najstarejši spomenik tega narečja je »Novi zakon« v rokopisu z leta 1548. od Nikolaja Jakubice. Naslanja se na Luthrov in na češki prevod. Prva znana in ohranjena natisnjena knjiga je mali kancijonal, katerega je sestavil Albin Moller; temu kancijonalu je pridal izdajatelj nekaj Luthrovih molitev. Leta 1610. je izdal Andrej Tharaeus katekizem iz nova kot »Enchiridion Vandalicum«, ki se hrani v samo jednem odtisku. Te knjige so pisane v dolenje-lužiškem narečji. V gorenje-lužiškem narečji je izdal Vaclav Worjech (Wari-chius) leta 1597. Luthrov mali katekizem, a Grega Martin leta 1627. sedem spokornih psalmov. Protestantizem se je širil torej mnogo hitreje nego germanizacija v prejšnjih vekih. 23 354 Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. Navzlic hudim časom v XVII. veku je gorenje-lužiški propo-vednik Mihajl Frencel (Brancel, f 1706) dalje negoval domačo besedo. Ta mož je spoznal potrebo narodnega pravopisa in ga je ustrojil za svoje knjige po češkem pravopisu; še dandanes rabijo Lu-žičani pravopis podoben češkemu Spisal je več nabožnih in molitvenih knjig ter začel leta 1670. izdajati najprej prevod novega zakona iz Sv. pisma, počenši z blagovestjo ss. Matevža in Marka; leta 1693. je izdal psalter. Ko je leta 1697. car Peter Veliki šel skozi Saško, poklonil mu je Frencel svoj prevod s pismom vred, v katerem pravi, da ti nabožni zvezki vežejo njegov narod z inimi slovanskimi, osobito s širim »moskovskim« carstvom. Nekakšna reakcija je bila za tem plodovitim delovanjem Fren-celnovim Bierlingova knjiga: »Didaskalia seu orthografija vandalica« leta 1689. Slovani se pa niso lahko poprijeli tega pravopisa, ustvarjenega na nemški podlagi; dandanes ne rabi nikjer več. Naslednik Frencelnov v rodoljubnem delovanji je bil njega sin Abraham (f 1740). Ta se je posvetil zgodovini svojega ljudstva in spisal obširno delo v latinščini: »De originibus linguae Sorabicae libri IV« (1693 - 96); potem »De diis Slavorum et Soraborum in specie« in »De vocabulis propriis Sorabicis pagorum« (ponatisnil je to delo HofF-mann v svojem velikem zborniku »Scriptores rerum Lusaticarum« 1719). Danes moramo sicer v marsičem nasprotovati za dni čas zeld razsežni učenosti Frencelnovi, vender se je z druge strani čuditi marljivosti in zanimanju za narod, kakor ji kaže mlajši Frencel v teh delih. Mimo tega pa imamo nenatisnjene zgodovinske, jezikoslovne in zemljepisne sestavke njegove v rokopisih, n. pr. srbsko-lužiški slovnik, zgodovino gorenjih Lužic, prirodopis gorenjih Lužic in slovnik dolenje-lužiški. Mnogo spisov v »Lausitzisches Magazin« in »Neues laus. Mag.« se naslanja na dela Frencelnova. Brat Abrahamov je bil Mihajl (f 1752), ki je takisto deloval na narodnem polji, spisavši »Dissertatio de idolis Slavorum«; njega sin Salomon Frencel (f 1768) je tudi v svojem delovanji hodil po poti svojih dedov. Ta živahna delavnost protestantske stranke je vzbudila tudi delavnost katolikov. Do konca XVII. veka so rabili učitelji protestantske knjige v domačem jeziku; leta 1679. Pa Je izdal jezuvit K s. Jak. Ticinus v Pragi knjigo »Principia linguae vendicae . . .« ; Jurij A v g. Swetlik (f 1729) je izdal nekatere nabožne knjige in prevel vse Sv. pismo (prevod je ostal v rokopisu) ter izdal prvi latinsko-srbski slovnik (1721). Iz tega časa so tudi slovnice, ki sta jih spisala Mathai in Schmutz (le-ta je izdal tudi svoj slovnik), dolenje - lužiška slovnica Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. 355 in slovnik Tiverijev, in sicer latinsko tiskan, v dolenje-lužiškem narečji, pa še v rokopisu. Se plodovitejši je bil XVIII. vek; do leta 1700. štejejo biblijo-grafi okolo 50 knjig v lužiškem narečji, od 1700. do 1800. leta pa do 200! Imenitnejše knjige, natisnjene v tem veku, so popolni prevod Sv. pisma, izdelan z združenimi močmi Ivana Lan ga, Mateja Jokuša, JanaBohmafja in Jana Wawerja leta 1728. z ozirom na češki, poljski in staroslovenski tekst; Bogumil Fabricius, pastor chošebuzski, izdal je leta 1709. mali Luthrov katekizem in prevod novega zakona; to delo je završil Frico, izdavši stari zakon leta 1797., a vse Sveto pismo je prišlo zopet na svetlo leta 1824. K ohranitvi narodnosti so tudi mnogo prispevale propovedi; kjer se je govorila ta v slovanskem jeziku, ostala je malone redno do denašnjega dne; kjer pa so dobivali v kritiškem času XVII. veka nemške propovednike, tam je izginila narodnost, kakor je statistiški dokazano. Sosebno so delovali v tem zmislu za domači jezik evangelijski propovedniki P j e c h, J a k o b, M j e n (= Mohn) in B o h a t s k i. V obče se je v tej borbi gorenjim Lužičanom godilo bolje nego spodnjim. V Pragi so otvorili za katolike leta 1704. »srbski seminar*, kateri deluje še dandanes. Na vitemberškem in lipskem vseučilišči so se ustanovile zadruge protestantskih propovednikov za te kraje: tukaj leta 1716., tam leta 1749. Za spodnje Lužice je bil XVIII. vek, osobito druga polovica njegova, zel6 slabega vpliva. Zabeležiti nam je prevod Sv. pisma (deloma) in Luthrovega katekizma, oboje oskrbel Nemec W i 11 (1746 do 1771), Hauptmannovo nemško-srbsko slovnico, katero je spisal kot propovednik v Ljubnowu z naslovom »Nieder - Lausitzsche Wen-dische Grammatica« (1761) in spise bratov Frico v: starejši, B. Kri-stoljub je izdat leta 1774. Luthrov katekizem in drugoč nekaj poučnih knjižic, mlajši, Jan Miroslav je nadaljeval prevod Fabricijev iz Sv. pisma in dovršil stari zakon leta 1797., kakor smo že opazili. O narodni zgodovini je pisal dr. Drag. Bogoslav Anton (f 1818) in dva druga — oba Nemca — in to v srbsko - narodnem zmislu. Jurij Komer je izdal namreč leta 1766. na Lipskem spis z naslovom: »Philologisch • kritische Abhandlung von der Wendischen Sprache und ihrem Nutzen in den Wissenschaften.« Ob konci ima zaznamek knjig, pisanih v srbsko-lužiškem narečji, počenši s XVI. vekom. Vsebina spisova je zgodovina od najstarejših časov, zasoljena s fan-tastiško - filološkimi opazkami. Drug spis je bil natisnjen v Budišinu leta 1782. brez imena, z naslovom: »Gedanken eines Ober-Lausitzer 23* 35^ Jos. Maiituani: Tri dni ob Sprevi. Wenden iiber das Schicksal seiner Nazion mit fliichtiger, doch unpar-teyischer Feder entworfen nebst Anmerkungen.« Da je bilo v tem času možno spisati tak spis, provzročilo je trdo in Srbom-Lužičanom neprijazno vladanje pruskega kralja Miroslava Viljema I. Začetkom tega veka, osobito po Napoleonovih vojskah, začelo se je živahnejše gibanje na narodnem polji. Pastor Jurij Mjen (= Mohn) je prevel v srbščino nekoliko spevov Klopstockove »Mesijade«, in Jan Dej k o je začel izdajati mesečnik »Serbski powjedaf a kurjer« v letih 1809.—1812. Po Napoleonovih vojskah se je postavil narodnemu gibanju na čelo budišinski pastor Andrej Lubjenski (f 1840); in v tistem času je branil narodni jezik v deželnih zborih advokat dr. Miroslav Adolf Klin (f 1855), katerega zahvaljuje lužrška srbščina za svoj obstanek v šolah. Isti mož je pomagal ustanoviti leta 1847. »Matico Srbsko« in je bil nje starosta do svoje smrti. Drugi vodnik tej panogi slovanskega naroda je bil Andrej Seilef ((f 1872). Ze kot dijak na lipskem vseučilišči je ustanovil dijaško društvo »So-rabia« in izdajal v krogu tega društva svoj časnik. Skladal je potem pesmi, izdajal basni, priobčeval narodne pregovore i. t. d. Lep nekrolog mu je spisal Hornik v »Casop. Mačicy Serbskeje«, 1874., kjer navaja njega zasluge in dela. Za novejši čas je gotovo najznamenitejša osebnost na narodno-slovstvenem polji Jan Ernest Smolef (Schmaler). Da ne govorim o inih zaslugah njegovih, omenim le največjo: izdal je združen s Hauptom velevredno knjigo, o kateri izpregovorimo pozneje, z naslovom slovanskim in nemškim. Slovanski je: »Pjesnički hornych a delnych Lužiskich Serbow. Ludu z erta napisane a z jich narodnimi hlosami, njemskim pšeloženjom, njedže potrjebnymi wo!o-ženjami a z wopisanjem Serbow i. t. d. wudate wot Leopolda Hawpta i. t. d. a Jana Ernsta Smolerja, i. t, d. Grymi, 1844.« Z njim zajedno je deloval Kosa k Klosopolski (Mosig von Aehrenfeld). Spisal in izdal je brezimno brošuro »Slawen, Russen, Germanen. 1842.« Iste ideje je zastopal J an Peter Jordan, osobito v svoji knjižici: »Der zweifache Panslavismus. Mit Anmerkungen. Leipzig, 1847« in je deloval tudi na češkem literarnem polji. Izdajati je začel leta 1842. listič »Jutrnička«, ki je pa kmalu zamrl. Prevzel ga je potem Seilef s Smolefjem in ga prekrstil v »Tydzehska No-wina«. Leta 1848. je začel izhajati organ leta 1847. ustanovljene »Mačicy«. Najboljši sodelovalci so mu: Weljan, dr. Pful, Jenč, v Ros to k, Dučman i. dr. Razven spisov v »Časopisu Mačicy Serbskeje« so dobili gorenji Lužičani slovnik, ki so ga sestavili dr. Pful, Seilef in Hornik. — Leta 1854. je izdal Smolef tudi srbski koledar," Jos. Mantuaui: Tri dni ob Sprevi. zavest je bila že tolika, da je šlo med ljudstvo iooo iztiskov. Leta 1843. Je sestavil Smolef nemško-srbski slovnik, 1850. leta kratko slovnico; 1846. leta je prevzel uredništvo »Slovanskych letopisu« (»Sla-wische Jahrbiicher«), od leta 1853. »Serbske Nowiny« ; uredoval je tudi nekaj let »Časopis M. S.« in »Lužicana«; izdajal je »Zeitschrift fiir slawische Literatur, Kunst und Wissenschaft« (1862 —1865) in »Cen-tralblatt fiir slavische Literatur und Bibliographie« (1865 —1868). Zraven Smolefja je bil najdelavnejši sedaj že pokojni župnik H6rnik. Ustanovil je leta 1862. društvo sv. Cirila in Metoda med katoliškim duhovenstvom in organ njegov »Katholski posol* ter spisal neštevilno razprav po raznih strokovnih listih; bil je izmed najboljših poznavalcev svoje narodnosti in svojih rojakov. Da omenim še drugih sotrudnikov pri narodnem delu, ti so: J a k. Buka (dvorni kapelan v Draždanih), Wehla (= Jan Radyserb), Jan z Lipy, Kr. V. Broniš, Fiedlef, Jul. E. Weljan, Rola in Muka. Osobito za spodnje Lužičane so pisali: Kopf (f 1866 izdavši »Serske spiwanske knig!y« s pogrebnimi pesmimi) Schi ndler (f 1841, izdavši zbirko propovedij in Sv. pismo) Zwahr (spisavši srbsko-nemški slovar); zbiralci narodnih pesmij za Smolefjevo knjigo, Broniš, Post in Komer. Pastor Nowka je začel izdajati leta 1848. »Bramborski serski Časnik«, katerega je prevzel leta 1852. pastor Pank; od leta v 1867. ga je uredoval učitelj Swejla; leta 1857. je bil uveden na gimnaziji v Chošebuzu srbski jezik kot učni predmet. Kri s t. Fr. Stempel je prevel Fedrove basni (izdane leta 1854.), pastor Ha us s ig je izdal novo urejeno Sv. pismo 1868., pri čemer so mu pomagali pastor Taesnaf, Albin, Sadow, Broniš in Pank. Narodne bajke so priobčili: Weckenstedt (Wendische Sagen, Marchen und aberglaubische Gebrauche. Graz, 1880.) in osobito marljivi Schulenburg (Wendische Volkssagen und Gebrauche aus dem Spreewald. Leipzig. 1880). Jako duhovite in nepristranske opazke je priobčil znani Tissot v svoji knjigi: »Voyage aux pays annexes«. (Pariš, 1876). Sedaj na novo zbira narodne pesmi, osobito zaradi godbe, učitelj Cern^ na kraljevograjskem pedagogiji. (Dalje prihodnjič.) Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. 42 1 Tri dni ob Sprevi. Spisal Jos. Mantuani. (Dalje.) lasba je izvestno jedna najzanimljivejših, a tudi najstarejših ostalin narodnih v teh krajih. Da so Slovani radi popevali vedno in povsod, to je. pri nas znana stvar. V vseh nadlogah je tolažila uboge trpine tam na severu, kjer so se borili s sovražnimi sosedi in s prirodnimi silami —- le njih pesem. To so si ohranili do denašnjega dne, in sicer ali neizpremenjeno ali vsaj ne mnogo predrugačeno. Njih pesmi so še v starih tonovskih načinih; to se pravi, njih glasba ne pozna modernega »dura« in »mola«, temveč je diatoniška. Novi, dandanes rabljeni sistem je urejen šele od leta J721.; to je bilo delo Rameaujevo, ki je izdal tedaj svoj »Traitč de 1' harmonie«. Zat6 se tudi misli, da so slovanske, osobito severnoslovanske, pesmi zložene v molovem načinu, ker se glase" nekamo tožno. A znak tega petja je stara diatonika, ne naš mol. —- Lužičani imajo še dandanes dvojno glasbo: petje in glasbo za godala. Petje se loči po svojem namenu v narodno-posvetno in cerkveno. Zgodovinska izkušnja nas uči, da se je narodno petje vedno naslanjalo ob nabožno; osobito so Slovani radi popevali pri svojih praznikih, prirejenih bogovom v čast. Ostalin sicer nimamo razven že omenjene pesmi sv. Vaclava »Hospodyne pomiluj ny«; tudi nahajamo pri latinskih analistih izredno malo podatkov o petji. Cerkvene pesmi so bile zelo razširjene med ljudstvom; posamezne so raztreseno natisnjene po katekizmih in molitvenikih, katere smo večinoma že navedli; tak6 n. pr. pri Praetoriji, Astovu, Matthaiji, Wawerji, Swetliku; v cerkvenih in šolskih knjigah Kili-anovih, Golianovih, Hančkovih in osobito v kancijonalu Wa 1-dovem z naslovom: »Spewawa Jezusowa Winca« (leta 1787.) Od tedaj so se množile izdaje; žal, da ta zanimljiva stran še ni preiskana ali preiskava vsaj ne še dovršena. Kadar nam bodo dostopne izvrstne preiskave na tem polji prof. Konrada v Taboru in prof. dr. O. H o s t i n s k e g a v Pragi, imeli bodemo i za te kraje izborne pomočke za primerjanje. — Zbirko narodnih pesmij Smolefja in Haupta ,sem že omenil. Tukaj naj le navedem njih razne vrste, katere rabi narod zavedno ob gotovih časih in posebnih prilikah. Te vrste so : 422 Jos. Mautuani: Tri dni ob Sprevi. i. Pšezpolna ali pšezpola (prekopoljske pesmi). Vsebina je romantiška in elegiška. 2. Rončky (odstavski, kitice; od besede »rono« stavek); pojo se pri plesu, in sicer ob odmorih. 3. Reje (plesne pesmi); pojo se med plesom. 4. Wužerienja (krožne pesmi); pojo se v družbi deklic in mla-deničev. 5. Kwasne spjewy (ženitninske pesmi). 6. Stonanje (prosjaške). Dandanes vedno bolj ginejo. Če kdo v vasi kolje ali kruh peče, pride nekaj vaščanov, pojoč tako pesem; dotičnik jim da bodisi hleb kruha ali nekaj klobas. 7. Podkhyrlu.šje (legende, katere se poj6). Te so, kar je pristnih, najbolj zanimljive in tudi najstarejše. Vsebina je pri pristnih biblijska, pri drugih, narejenih po tem vzorci, naslanja se na življenje svetnikov ali sploh na versko življenje. Beseda sama ni drugega nego grški j^upts zkhnov; pri starih v pesmih se je navadno pritikalo ob konci: Kyrie eleison. Ze večkrat napominjana pesem »Hospodyne« i. t. d. sklepa vsako kitico s to prošnjo. Zat6 tudi ime: Podhyilušje: to so pesmi, ki imajo pod vsako kitico to besedo. Pozneje se je refren tudi izpremenil; n. pr. Aleluja; še pozneje se je tudi popolnoma opustil. Tukaj si ne morem kaj, da ne bi opazil kratke in ob sebi zel6 zverižene beležke T h i e t-marjeve, katera nam svedoči več stvarij: 1. kako poročajo nemški kronisti, 2. da so nemški duhovniki tudi s petjem delovali pri pokr-ščevanji ali »izpreobračanji« Slovanov in 3. da je bilo nedvojbeno ime teh nabožnih pesmij že takrat rabno. — Thietmar pravi, (pišoč o škofu B o s o n u merseburškem, katerega smo že omenili) v svojem »Chronicon« II., gl. 23. (Monum. Germ. Script. III., str. 755) doslovno: »Hic ut šibi commissos eo facilius instrueret, sclavonica scripserat verba et eos Kirieleison cantare ro-gavit, exponens eis huius utilitatem. Qui vecordes hoc in malum irri-sorie mutabant ukrivolsa, quod nostra lingua dicitur: aeleri stat in fructetum, dicentes, sic locutus est Boso, cum ille aliter dixerit.J)« S tem izrazom so se mnogo ukvarjali, osobito temeljiti nemški učenjaki, ne J) »Da sebi izročene lože poučava, pisal je v slovanskem jeziku in jih prosil, naj pojd Kirieeleison, kazavši jim korist tega popevanja; oni pa so hudobnega srca to zasmehuje" slabo predrugačili v ukrivolsa, kar slove v našem jeziku: jelša stoji v grmovji, češ, tako je govoril Boso; dasi je rekel drugače.« — Ukrivolsa = u (== v) -j- kri (= grm, v Lužicah še dan danes kefk) -(- volsa (= olša, = jelša), torej: »v grmu jelša«. Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. 423 da bi bili dospeli do povoljnega zaključka. Če pa primerjamo — in to nam je tukaj prvo — ta izraz 6nemu gori navedenemu »podkhvr-lušje«, ne more nam biti dvojbeno, da sta v zvezi in da se je to ohranilo v drugačni obliki do denašnjega dne in da ni bilo treba ni-kakeršne hudomušnosti pri tvorjenji tega izraza, kakor jo podtika škof Thietmar vernikom slovanskim. Najpopolnejša zbirka teh pesmij je že omenjena knjiga Smolefja in Haupta; prvi del je izšel leta 1841. (ne 1842., kakor trdita Pipin in Spasovič), drugi pa leta 1843. v Grimi. Novejše raziskave H6r- v nikove in sosebno Cernega so izdatno spopolnile to narodno blago; vender moramo reči, da ima ta obsežna knjigax) blaga vseh vrst in da je zasluga Smolerjeva (Haupt je dal le nemški prevod) za zbiranje tega blaga tem večja, čim bolj dandanes te pesmi ginejo med ljudstvom. Smolef je ohranil v tej zbirki še 525 pesmij, večinoma z na-pevi, dočim je dandanes že marsikatera izginila. Toliko o petji. — Glasba za godala ponehava čimdalje bolj, osobito domača glasba. Dandanes rabijo v obče godala, kakeršna so sploh v navadi po vsi moderni Evropi. Nahajamo gosli (huslje), klarinet (piščel), bas (tromblje, dundrv), trobento (truba) in rog (rožk). Le v gorenjih Lužicah so se baje še ohranila nekatera stara godala: gosli (husla, loči se od huselj) s samo tremi strunami, potem pihalo, podobno klarinetu, z imenom ta rakaw a; pihala na meh, in to večje, slove kozol, in manjše mjechawa. Čuvaji rabijo še v obče rog. Godba pri plesu je po-največ oskromna, sestavljen pa je »orkester« le od sedaj navadnih glasbil. Narodno petje je dandanes jedina narodna glasba. Dasi imajo v Ljubnowu in tudi po drugih večjih krajih pevska društva, goje narodno petje po vaseh še vedno največ dekleta — torej zopet ženstvo. Vaščanke si izber6 v petji dobro izvežbano voditeljico; to je »kan-torka«, ki ohrani svoje dostojanstvo, dokler se ne omoži ali umrje. Le v tem slučaji si izvolijo novo. Tako gre- narodna tradicija v narodni pesmi od rodu do rodu, in le tak6 je bilo mogoče ohraniti toliko sa-mosvojstva v teh krajih. V umetnem petji poučujejo i kantorji i učitelji pri posameznih cerkvah in v šolah; tudi — večinoma nemška — pevska društva goje" umetnost v glasbi; da s tem propada narodnost, lahko je umevno. — Narodno petje sem čul le jedenkrat od mladeničev v krčmi, toda ne bas najboljšega. x) Prvi del ima XVI -j- 392, drugi del XII -\- 332 stranij v 40. 424 Dr. Simon Šubic: Evropski mednarodni čas. Tujcu je sploh zelo težko kaj zvedeti ali videti, kar se tiče narodnega življenja; ljudje so resni, molčeči, oprezni. O svojih domačih starih navadah ne govore, ker se boje, da bi jih kdo ne zasmehoval. To se je pripetilo že čestokrat, in psihološka posledica temu je skrivanje in utajevanje svetinj pristne svoje prosvete, katera se jim v blesku moderne vidi preoskromna; na drugi strani pa učinja isto početje, da se dan na dan bolj modernizujejo. Reči smemo, da so po svoji narodnosti in omiki dvoživci: med sabo vedno Slovani, vpričo tujca zanimljiv narodič, a brez prave izpovesti. Tega sem se uveril, ko sem drugi dan, poslovivši se od prijaznega pastorja in malinarja, stopil v čoln, da se odpeljem še bolj proti severu. Brodnik je bil resen in tih; izbral ga je pastor sam kot dobrega in veščega. To posredovanje pastorjevo mi je izposlovalo pri moži nekaj več zaupnosti in »zgovornosti«, nego so je navadno deležni drugi tujci. Vozila sva se tri ure daleč; v tem času se mi je uredil in razjasnil vtisek, kakeršnega sem dobil o ljudstvu. Ce vidi človek vse posamične faktorje, na katere se oslanja življenje in gibanje prebivalstva, če vidi prirodo in vse druge okolnosti, tedaj šele mu je možno umeti značaj prebivalcev. Mi nismo vajeni takega razmerja in tako razkrajnih zahtev prirodinih kakor naši bratje ob Sprevi. Nekakšno sličnost, a v nasprotnem zmislu, upal bi si iskati pri naših Kraševcih: tem je napovedala boj burja; in vsa opreznost in profi-laktika je naperjena proti temu sovražniku človeške pridnosti; tako je Lužičan ob Sprevi v boji z vodo; voda ga obkolja od vseh stranij. (Konec prihodnjič.) Evropski mednarodni čas. Spisal prof. dr. Simon Šubic. vet začenja biti človeku preozek in čas prepočasen! Kje so tisti časi, ko so se vozili naši prednjiki s kočijami od mesta do mesta, toliko dnij in tednov daleč! Prešla je sedaj malone vsa razdalja. Zunanja mesta in tuje dežele, vse seje, dejal bi, približalo naši domovini; tako hitro vozi železnica, kakor da se je skrčil široki prostor! In česa ne uganja elektrika po telegrafu! Če brzojaviš iz Peter-burga ob jedni uri popoldne, prejme tvoj prijatelj v Londonu tvoje poročilo že ob jed naj s ti h dopoldne! 486 Jos. Mantuani: Tri dni ob Sprevi. tovali o tem malone tri tedne, pa niso dobili prave mere. — In kakor bi še ne bilo zadosti preglavic, zahteval je Marmont dne 12. junija 10.000 parov čevljev. Troški zanje se bodo odšteli pri vojnem davku. — Desettisoč! Brž na magistrat poklicani čevljarji so izjavili, da vsi skupaj, kar jih je v Ljubljani z vsemi svojimi pomočniki vred, na teden nikakor ne vzmorejo več čevljev nego največ 50 — 60 parov. Minilo bi bilo torej nekaj let, predno bi čevljarji dovršili delo, fran-coska vojska pa je potrebovala čevljev takoj. Čevljarji so dejali, da povelja ni zvršiti, razven če se naroče v Ljubljano vsi čevljarji iz Loke, Kranja in Tržiča. Ljubljančani so kar koperneli od sovraštva do svojih oderuhov ! Ob taki njih volji pa je francoski general prav tisti dan zahteval še nekaj celo neprijetnega. Dne 15. avgusta je bil namreč Napoleonov god. Kaj pak, da mu je morala častitati tudi Ljubljana. General je mestne očete pozval, naj se posvetujejo o tem. Sešli so se v ta namen dne 10. junija, toda sklenili niso ničesar. Zat6 jim je general ukazal poslati k jutrišnji seji, ki bode pri njem, štiri gospode. Izvolili so štiri najveljavnejše meščane: Frorenteicha, Malica, Kanduča in Pesjaka.*) *) Mestni arhiv ljubljanski, fasc. lil. (Dalje prihodnjič.) Tri dni ob Sprevi. Spisal Jos. Mantuani. (Konec.) orkowi (Burg) se dele v tri dele. Največji je »wojsarska gmejna« (vaška občina), drugi »prisarška gmejna« (pri-selska občina), in tretji se zove »kuparška gmejna« (kuparska občina). Vsak teh oddelkov stoji zase. Hiše so razvrščene ob veliki cesti, tako da stoji vsaka, ločena po strugi ali rovu, sama zase. Malone vsaka ima pristanišče — pri nekaterih je luka res prav pred vrati. Mislite si veliko zeleno ravan. Proti jugu ne doseza ok6 nobenega viška, če ne hiše ali senene kopice. Svet je, kakor bi ga bil Bog pogrnil z velikansko, mehko-zeleno preprogo, a človek postavil nanjo delo svojih rok. Proti Jos. Mautuaui: Tri dni ob Sprevi. 487 zapadu in severu pa ni več te jednoličnosti. Tukaj so gozdi, pravi, zdravi, veliki gozdi. Borkowi stoje še na prostem, ravnem svetu. Toda po komaj četrturni vožnji naju je objel z brodnikom senčen, mračen gozd. Brodnik je bil malobeseden, in to mi je bolj ugajalo, nego če bi imel pri sebi zgovornega cicerona. Bila je daleč na okolo grobna tihota, dasi sem se vozil podnevi; čul se je veslov usad; curljajoča voda pa je spremljala v visokih glasih valove, bijoče ob ladjine stranice. Površina vodina je bila gladka kakor zrcalo, kjer čoln ni še pustil svojih sledov; mistiški mrak naju je objel, ko sva priveslala globočje v les ; z dreves je poletavalo orumenelo listje, sadne glavice jezernične so pritrjuje kimale mojim mislim, vzbujenim po tej okolici; lahka meglica je padala kakor lahna tančica, le od daleč vidna, in je negotovo zatvarjala pogled v daljo. Srce mi je obhajalo čustvo ne-kamo melanholiško in romantiško; sklep vsakemu razmišljavanju je bil vedno tisti: »Tukaj je mir, svet mir, in tu stanujejo Slovani.« Vetrov pih je pomajal že precej ogoljene drevesne vrhove, da so lahno za-šumeli, in ta šum se mi je zdel kakor nekakšen refren mnogobrojno zbranega ljudstva, navdušeno pritrjujočega govorniku svojemu, ki je zadel pravo. Sem in tam je zdrsnil čoln skozi gručaste skupine biče-vine ali po površini, pokriti z listjem jezerničnim. Skoro pa se zasveti: pred nami se širi zelena planica, prikaže se cerkev, množe se hiše — dospeli smo v Lipow (Leipe). To je majhna vas, ki se v bistvu ne loči od Borkowih ; a ker se rov in struga bolj cepi nego v Borkowih, značilno je za ta kraj neštevilno veliko brvij, mostov in mostičev, precej visoko dvignjenih nad zemljo; to pa zaradi sena, katero vozijo v čolnih, visoko naloženo, s travnikov domov. Tukaj je bil tudi že navedeni prizor: igrajoči otroci, oblečeni v same srajčice, brodeči po plitvini ob bregu. Ce smem primerjati sever jugu, malenkost imenit-nosti, imamo tu Benetke en miniature. Tukaj še ni večnega, brezkončnega morja, tu ne pripeka solnce z nasičeno bojo na tekočo površino — ne: tu imaš le razmerno majhno, hladno reko, katera je po večstoletnem ali tisočletnem delu ustvarila ta prezanimljivi kos sveta. Lužičani premerijo največ pota v čolnih po vodi. Po tem poti vozijo otročiče h krstu, tod dospevajo ob nedeljah in praznikih v cerkev poslušat besedo božjo, tod vodi pot ženina in nevesto pred oltar — ob streljanji in petji in po istem mokrem poti vozijo svoje mrliče k zadnjemu počitku — sled za čolnom z rakvijo se hitro zalije — in kdo ve, koliko časa bode Spreva imela' še to delo, da zalije sled za — zadnjim Slovanom ob svojem obrežji? 488 Jos Mantuaui: Tri dni ob Sprevi. Nedaleč od Lipowa sem videl lužiški pogreb; žal, da so bili pogrebci že pred najinim čolnom. V prvem čolnu je črno zagrnjena rakev, zraven dva brodnika in pastor. Za njim drugi čolni, veliki, široki, s pogrebci. Pogled je pretresljiv; nekaj pošastnega podajajo v temnikastem gozdu luči, osobito proti večeru, ko se staplja njih svit z zadnjimi žarki zahajajočega solnca. Drugih navad pogrebnih nisem mogel opazovati; čolni s pogrebom so krenili na desno proti pokopališču, mi smo zavozili po velikem rovu na levo. Brodnik, sicer le malobeseden, bil je zgovoren, ko je pripovedoval o pogrebnih navadah. Vprašavšemu, če prižigajo pri mrličih luči tudi doma, pove* mi: »To je da; zakaj če ne, snedo miši mrtvecu oči'.« Slama, na kateri je umrl človek, mora se zakopati na kraji, kjer ljudje ne hodijo; pokrmiti se za Boga ne sme. Kadar človek umira, odprl se okno, da duša lahko izide. Pri pogrebu ni smeti jokati, mrtvecu ni miru na onem svetu, kjer pri pogrebu plakajo za njim. Poslednja volja naj se mu vedno vestno izpolni. — Ob tem pripovedovanji sva dospela do Polencev, vasi — če se sme tak6 imenovati — z nekaj hišicami, ki slove nemški »Pohlenzschenke«. Prvo je tukaj krčma, katero sem tudi posetil na svojem poti, izstopivši za nekaj ur in okrepčavši se za daljno pot. Posebnostij drugih kakor v Borkowih ali Lipowu tukaj ni; krčmo pa lahko priporočam vsakomur, kdor hodi ali se vozi po istem poti kakor jaz. V dveh urah me je odnesel čolnič po Sprevi proti koncu mojega izleta, proti severozapadu vLubnjow. To je mesto z nekamo 5000 prebivalci in je takšno, kakor vsa mala mesta severonemška; hiše so majhne in večinoma jednonadstropne, ulice zverižene in — to je bistveni znak — umazane. Tako pa ni le v Lubnjowu, temveč po vseh severonemških mestih; celo v Berlinu je le nekaj korakov za kraljevo palačo ob Sprevinem nabrežji taka nesnaga, da je zaman iščeš po naših gorenjskih vas6h. Iz dalje že so se videli črni stolpi in črno poslopje — grad lub-njowski. O tem gradu imajo pravljico, kakeršne poznajo tudi drugje med Slovani. Grad stoji že jako dolgo. Prej so imeli tu po gozdih bogat lov; okolo starega gradu je zaraslo grmovje, in sled se je bil popolnoma izgubil. Končno je našel lovec slučajno zopet grad, ki je imel toliko oken, kolikor je dnij v letu; pred vrati pa je ležal črn kozel. Lovec je hitel domov na pomoč, da bi lože posekal goščo in dospel v grad. Toda ko se vrne s pomočniki, ne najde več poti. Vrne se domov po klopčič sukanca in iz nova išče gradu. Naposled ga zopet najde, priveze konec niti na drevo in ko se vrne domov, pride Rristislav: In vender. 489 nazaj s pomagači. Z združenimi močmi pridejo v grad, samo v klet ne more nihče; varoval jo je zmaj. Jeden izmed pomočnikov lovčevih pa se ohrabri, obesi okolo sebe zrcala in gre v klet z lučjo. Ko pa se zmaj ugleda v zrcalih, razpoči se, ker se zboji samega sebe. Tako so zopet zaznali o gradu lubnjowskem. V tem gradu je, kakor mi je trdil urednik ondu izhajajoče »Spree-walder Zeitung«, zelo vrednostna knjižnica. Lubnjow je središče modernega življenja in gibanja. Tukaj je sedež »Spreewaldvereina«, ki ima zmoter, zanimljivo deželico ustvariti pristopno tujcem, in reči se mora, da je dosegel že mnogo. Naprave, brez katerih že ne more biti razvajeni tujec: gostilne, v mestih kavarne, vozniki in brodniki, cene za vožnjo po cesti in po vodi, kažipotje in napisi (seve vseskozi nemški) vodniki in ciceroni — vse to je delo tega društva. Glasilo društveno je že omenjena »Spreewalder Zeitung«. Ne da se tajiti, da ima to svojo dobroto: tako prihaja mnogo denarja v te kraje, a z denarjem tudi — tujčevina. Te se ne ubranijo; prej popusti vsak krčmar in vsak brodnik in voznik vse, nego dober zaslužek: primum v vivere! Zal, da »Spreewaldverein« deluje sam zoper sebe; kar jedino vabi tujca sem, to so še ostanki pristnih navad, pristna narodnost in ž njo spojeno življenje; če bodo pa tako napredovale naredbe tega društva, tedaj je popolna ponemčitev neizogibna. Ali če prepade svojstvo, izgine tudi zanimanje za narod in njega deželico; z zanimanjem prestane zaslužek, in »Spreewaldverein« in »Spreewalder Zeitung«, sedaj delujoča nekamo tak6 kakor naši »Alpenvereini«, bodeta pre-pala, in na narodnih razvalinah se skoro razruši tudi blaginja — in to vse bode delo tega društva ! — In vender. $¦ pominjam se nekdanjih dnij, Ki tema krije jih sedaj! A moje si srce želi Teh srečnih dnij nazaj. Kaj mi koristi hrepenenje, Kličoče iz sred globin Premnogi radostni spomin, Ki v prešlo me topi življenje? In vender: blažen, ki sladke" Pustila prešlost mu spomine — Ob njih pomlaja se srce", Ob njih mu skrb in žalost gine ! Rastislav.