21
,,Nikdar več!"
fpfih in bojazljiv deček je bil, Kadar sem ga kaj vprašal, je boječe pogledal okrog sebe in po-vcdal oprezno in počasi, kar je vedel. Njegovo ve-denje se mi je dozdevalo čudno, in nič kaj prijetno mi ni bilo, ko sem ga opazoval prvi dan v šoli. Za tovariše se ni menil; boječe jih je opazoval od strani, dasiravno so ga prijazno ogovarjali.
Tako je bilo prve dni, ko je prišel med nas, in tako je ostalo tudi dalje. Počasi pa smo se pri-vadili nanj vsi, njegovi součenci in jaz. Saj je bil drugače priden in odgovarjal mi je redno. Počasi, oprezno, toda vedno gotovo prav.
Prišel jc k nam iz daljnega kraja in je služil za pastirja pri premožnem kmetu v bližini naše vasi. Bil je sirota. Mati mu je umrla, a oče je živel v daljni Ameriki ter se malo menil zanj. Njegove mla-dosti ni ogrevala ljubezen dobrih staršev; ostala je pusta, zapuščena, in zato je bil zapuščen tudi on. Ravno zaradi tega mi je bil Matevžek še bolj pri srcu in pazil sem na njegova pota.
V sosednjem trgu je bil semenj. Popoldnc sem se odpravil tudi jaz tja po opravkih. Mnogo ljudi se je sešlo od vsch krajev, in komaj sem se preril skozi gnečo do namenjenega kraja. Čez nekaj časa zaslišim vpitjc in vrvenjc, ki je prihajalo sem od šotorov. Radoveden, kaj je, stopim bliže. Na stolu pred svojim šotorom je stal star Jud in kričal na vse pretege: »Primite , primite . . . tata . . . ukradel je orglice, orglice!«
Ljudjc so gledali drug drugega; nihče ni vedel, kdo je tat. Starejši se niso dosti menili za vso stvar, a med mlajšimi se jc vnel živahen prepir. »Ti si jih imel v roki,« trdi eden, kazaje na majhnega dečka.— »Pa sem jih del nazaj!« se odreže ta. — »Jaz pa vem, kdo jih je vtaknil v žep,« pravi ravnodušno širok dečko, star morda kakih deset let. »Hitro pokaži — hitrol« hiti Jud. Deček se urno prerije iz množice — ker je bil majhen, je lezel kar pod šo-
22
tori — in se ustavi pred fantičem, ki je stal poleg voza v stranski ulici. Jud je bil hitro za njim. »Tale jih je del v žep, pa jih niplačal,« reče deček, kazaje na fanta, ki je stal začuden poleg voza. »Tako, tako !« hiti Jud. »Pokaži žcpe, pa hitro!«
Toda fantu se ni ljubilo preobračati žepov. Jud hitro vsega pretiplje in najde v notranjem žepu suknje orglice,  ki so bile brezdvomno njegove.
»Kaj ? Ti si tisti? Na, tat!« Pa pripelje tatiču krepko zaušnico in odide hitro nazaj k svojemu šotoru.
Medtem se je nabralo okrog tatiča polno ljud-stva. Preden je pobegnil fant, sem prišel tudi jaz bliže in videl, kako je stal Matevžek osramočen pred ljudmi. Bralo se mu je na obrazu, da se sra-muje svojega dejanja. Pogledal je po ljudeh in menda opazil tudi mene. Zdelo se mi je, da je za hip obstalo njegovo oko na rneni, potem pa je zbežal po ulici s trga. —
Drugi dan sem ga poklical k sebi. Ni se mi upal pogledati v obraz. Strmel je v tla in molčal na moja vprašanja.
»Kaj si storil, Matevžek?«
Pogledal me je za hip, a zopet povcsil oči in rekel: »Orglice sem vzel!«
»Zakaj si storil to?«
Nič odgovora.
»Ali veš, kam te to lahko privede ?«
Pojasnil sem mu, kakšne posledice imajo taka dejanja, če bo enkrat dosti star, in rekel:
»Daj mi roko, Matevžek, da ne storiš nikdar več kaj takega!«
Podal mi je roko in rekel trdno:
»Nikdar več !«          t
*        *
Mrzcl jesenski večer. Na samotni vaški postaji sem čakal vlaka. Gruča ljudi je stala pred kolo-dvorom in se glasno pogovarjala. Slišal sem mimo-grede, da pripeljejo na postajo tatu, ki je kradel daleč tam okrog. Menda so ga prišli iz radovednosti gledat.
23
Kmalu nato zagledam ob brleči svetilki pred postajo orožnika. Pred njiro pa je stopal uklenjen človek, morda star nekaj čez dvajset let. Gledal je v tla, kot bi se bal, da bi mu kdo v očeh ne čital njegovih pregrch.
Okrog ujetnika se je nabralo polno radoved-nežev. V tem zapiska vlak in orožnik odide s hu-dodelcem k progi. Hotel sem oditi tudi jaz, a neki človek stopi predme in me natančno pogleda v obraz. Takoj nato pa pozdravi in mi boječe   pomoli roko.
»Matevžek!« izpregovorim iznenaden in mu se-žem v roke.
»Da, Matevžek !«
»Kako se ti godi ?«
»Hvala, gospod, hvala Vam, prav dobro ! Črevljar sem v tej vasi. Kar sem pa včasih bil, kot otrok, nisem, in ne bom nikdar več!«-------
Vlak je bil na postaji. Moral sem oditi.
V temi sem še videl človeka, ki je nekaj tre-notkov spremljal vlak, in slišal njegov glas: »Hvala, z Bogom!«                                              Maksimov