O B I Z ID U R IM L J A N K E ALBERTA M O R A VIE Zdaj petdesetletni, v Rimu rojeni in v Rimu živeči Alberto Moravia (ali s pravim imenom Alberto Pinclierle) je doma in na tujem najbolj brani italijanski pisatelj zadnjih petindvajsetih let in morda tudi eden najpomembnejših pisateljev sodobne Italije. Zaslovel je že s svojim prvim romanom Brezbrižneži (GH indifferenti). Ob izidu tega dela leta 1929 je Moravii komaj dvaindvajset let. a kaže, da umetniki niso vselej toliko stan, kot stoji zapisano v matičnih knjigah. Večino dosedanjih pisateljevih del je izdal milanski založnik Bompiani. Le-ta se je pred nekaj leti tudi odločil za ponatis njegovih zbranih del. Odločitev je — glede na ustaljeni običaj, ki je domala postal pravilo, da zbrana dela izhajajo šele po smrti prizadetih pisateljev — morda malo nenavadna, saj upravičeno pričakujemo, da nam ima razmeroma mlad pisatelj še marsikaj povedati, a nam lajša pregled nad dosedanjo pisateljevo žetvijo. Zbrana je v osmih zajetnih knjigah, v katcTih so: I. Zgodbe (Racconti). 11. Kratki romani (Romanzi breoi), in sicer: La mascherata. Ago-stino. La disubbidenza. UAnmre conugale), III. Surrealistične in satirične zgodbe (Racconti surrealistici e satirici: Uepidemia, 1 sogni del pigro), IV. Brez-brižneži (Gli indifferenti), V. Rimljanka (La romana), VI. Konformist (II con-formista), VII. Rimske zgodbe (Raccont romajii). VIII. Prezir (II disprezzo). V Bomipianijevi zbirki iz nam neznanih razlogov ni ponatisnjen eden od zgod-njh pisateljevih romanov Zgrešene ambicije (Le ambizioni sbagliate), kot deveta knjiga pa je pred kratkim izšel najnovejši roman Alberta Moravie: La ciociara. Glede zrelosti prvega daljšega teksta, Brezbrižnežea namreč, morda ne bo odveč omeniti, da je pisatelj, ko mu je bilo komaj deset let, zbolel za kostno tuberkulozo in bil s kratkim presledkom enega leta in nekaj mesecev skoraj za pet let priklenjen na bolniško posteljo. Toda v dolgih dneh branja in premišljevanja niso zoreli v njem samo Brezbrižnezi; njegova tedanja raiz-raišljanja in doživetja bomo umetniško preoblikovana in dopolnjena s kasnejšimi izkušnjami našli v uspeli črtici Bolnikova zima (Uinverno di un ma-lato) in v obeh krajših romanih — Agostino (izšel leta 1944) in Nepokorščina (La disubbidienza) iz leta 1948, v katerih mojstrsko opiše in analizira doživetja in krize mladostnikov v šoli življenja. Če k štirim, v prejšnjem odstavku omenjenim naslovom, dodamo še roman Prezir, potlej smo, menim, našteli vse najboljše, kar je Moravia doslej napisal. (O zadnjem romanu La ciociara ne morem soditi, ker ga še ne poznam.) Toda bivša založba Slovenski knjižni zavod je dala na program, Cankarjeva založba, njena dedična po združitvi, pa je letos poleti izdala pisateljev roman Rimljanka. Dejal bi, da jima ne moremo priznati preveč srečne roke pri izbiri, a o tem nekaj besed kasneje. Zdaj naj kot kronist še zapišem, da je Rimljanka drugo, v slovenščino prevedeno daljše delo tega italijanskega pisatelja: prvi je izšel v izboru Osmih italijanskih novel pri mariborski založbi Obzorja njegov Agostino, krajše novele in črtice iz zbirk Racconti romani in Epidemia pa beremo včasih v Tedenski tribuni in morda še kje. Ko je Moravia leta 1935 izdal svojo zbirko enajstih novel Lepo življenje (La bella vita), je italijanski kritik in literarni zgodovinar de Robertis takole ocenil dotedanje pisateljevo delo: »Branje njegovih knjig zapusti v nas zelo 942 iiiočan vtis, a tudi neko neugodje, skoraj gnus. in avtor se prav nič ne potrudi, da bi bil naš vtis drugačen.« Pristavili bi lahko, da se avtor tudi v naslednjih dvajsetih letih ni trudil, da bi bil naš vtis drugačen. Njegovi junaki — sinovi bogatih in uglednih družin, vedno z eno nogo v ječi, z drugo v norišnici, ljudje sumljivih poklicev ali brez poklica, preračunljivi egoisti, prezgodaj dozoreli mladiči in stari pohotneži, pervertiranci in knrtizaiie, ženske, ki posvečajo prav toliko, če ne več časa ljubimcu kot možu in družini — ti in takšni njegovi junaki žive v zatohlem okolju meglenih izparin smradu, pokvarjenosti in morečega dolgočasja. Os, okoli katere se vrti ta mračni in usmrajeni svet, je meso, pisatelj sam brezčutni, črnoglodi kronist tega, v nikoli potešeno mesenast zaprtega sveta, njegova dela pa nekakšne klinične analize brez slehernega čustvejiega komentarja. Da pa bi nam bila njegova umetnost bolj všeč, poltem bi si želeli, da bi bilo v zatohlem blodnjaku njegovega sveta vsaj eno okno odprto na sončno stran, želeli bi si več zraka, svetlobe. Zagovorniki umetnosti njegovega kova kajpak že ugovarjajo s sivobrado resnico o zrcalu in obrazu. Sicer je res, da ima pisatelj pravico (in tudi dolžnost) pisati, kakor se zdi njemu najbolj prav, a tudi bralec (in kritik, če hočete) ima pravico povedati, kaj misli o njegovem delu. Če govorimo o tem, da bi radi več zraka in svetlobe, nikakor nimamo v mislih, naj bo umetnik propagator mnogvkje in mnogokdaj zapovedanega uradnega optimizma. Še daleč ne. Le tisto staro, včasih nekoliko preenostransko pojmovano resnico o zrcalu in obrazu, bi nekako dopolnili s Stendlialovo formulo o zrcalu, ki ga držimo nad cesto življenja m ki naj, če so na tej cesti luže, poleg le-teh ujame tudi odblesk v tem blatu ujetih sončnih žarkov. Vse to so, kajpak, morda preosebne ali vsaj nesodobne želje. Toda priznajmo cesarju, kar je cesarjevega. Moravia je sijajen stilist, mojstrsko zna orisati oikolje in zaplesti zgodbo, s klinično točnostjo opisati značaje. V ne-blagih, komaj minulih časih mu ni zmanjkalo ne pisateljskega ne človeškega poguma, ne glede na nevšečne posledice, s katerimi mu ni bilo prizaneseno. Družbena kritika romana Brezbrižneži je sicer zgodnejšega datuma; v njej je pisatelj upodobil generacijo, ki je brezbrižno doživljala in neprizadeto opazovala krizo povojnega prevrednotenja, dejali bi celo, razvrednotenja vrednot. V romanu Zgrešene ambicije pa je pogumno, da se nam zdi komaj verjetno, razgalil gnilobo tedanje visoke družbe fašističnih hierarhov, kasneje pa je, malo bolj prikrito, a vendar tako, da so vsi, tudi najbolj omejeni, vedeli, kam meri, v alegorično satirični zgodbi Epidemija napadel sistem sam in njegov pogubni vpliv na miselnost ljudi in njihov čut poštenja. Zadnja leta je pisatelj krenil na nova pota. Sivi, mračni realizem, ki je včasih bližji kroniki kot poeziji, zamenja težnja, pogledati na življenje, če že ne s sončne, vsaj z bolj vsakdanje strani. Za to smer so značilne prijetne črtice iz življenja rimskih predmestij, zbrane v knjigi Rimske zgodbe. To so drobne zgodbe o malih skrbeh, veselju in nevšečnostih rimskih preprostih ljudi, pisane s toplo človeško simpatijo, ki je doslej pri tem neprizadetem, do svojih junakov skoraj brezbrižnem pisatelju, še nismo poznali. Mojstrsko je napisano tudi naslednje pisateljevo delo Prezir, roman iz filmskega življenja. Junak romana je scenarist, ki piše scenarij o Odiseju, pa se mu pod vplivom avtosugestije in zaradi režiserjevih, čisto freudovskih razlag mita o dvajjsetletni odsotnosti tega grškega junaka in njegovih od- 943 nosov z ženo Penelopo pomolijo odnosi z lastno ženo, ne glede na njeno zvestobo. Pred tema dvema deloma pa je Moravia izdal dva romana: Konformista in Rimljanko. S prvim vobče ni uspel, drugi pa je doživel precej bučne reklame in tudi nekaj resnejših priznanj, ki pa so zadevale bolj posamezne strani v knjigi kot delo v celoti. Kaže, da je pisatelj pri pisanju Konformista, deloma pa tudi Rimljanke, omahoval. Morda je začutil potrebo, da v spremenjenih časih ubere drugačno pot, morda je spoznal enostranost svojega dotedanjega gledanja na življenje in to, kolikšne nevarnosti in pasti za umetniško prepričljivost se v takšnem gledanju skrivajo; na sredi poti — med staro šolo in izkušnjami in novim iskanjem — je dal dve nadvse zanimivi, a umetniško ne preveč prepričljivi deli. Celo značaja obeh glavnih junakov: Marcella v Konformistu m lepe kurtizane Adriane še zdaleč nista tako mojstrsko oblikovana in tako s cela urezana kot smo pri Moravii vajeni. Trditev o ne preveč srečni roki pri izbiri prevoda je zdaj razumljivejša. Pri tem na stvari nič ne spremeni dejstvo, da je tudi pri nas izid tega dela spremljala ponekod precej cenena reklama in da je bilo slišati tudi nekaj izzivov na korajžo, kakor da bi bilo Moravio proti komu braniti zaradi očitka nemorale. Ze samo neugodje in gnus, ki ju bralec čuti ob branju njegovih knjig, bi zadoščala kot dokaz, da Moravia kaže grdobijo zato, da bi se Iju-deni prignusila in da bi se je varovali. Pri tem je prav tako daleč od nemoralnega dopadenja estetov iz konca stoletja, kakor od polemičnega izzivanja nekaterih predstavnikov naturalistične šole. Zaradi težnje po moraliziranju, pričujoče v vseh njegovih delih, se ga je prijel celo vzdevek moralista. A vse tO' je manj važno, in sicer zato, ker od pisatelja noben pameten človek ne bo zahteval, naj ima v izobilju vseh krščanskih, bogoslovnih in kar je še drugih čednosti, pri nas kajpak še šentfloTijanskih; od pisatelja že od Aristotela sem nihče ne terja nič drugega kot to, da dobro piše. In ker je Moravia impisal nekaj del, ki bi ga Slovencem pravičneje predstavila, zato naši pomisleki ob izidu Rimljanke. ,,t ¦ i t^ ^ ^ ¦' N i k o K o š i r 944