POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI NAS DOM lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll UST ZA EJUDSKO PROSVETO LETNIK XIX NOVEMB 1027 DECEMB »Naš dom« izhaja I. v mesecu. Naročnina za vse leto 20 Din (za naročnice Slov. Gospodarja 15 Din), za Italijo !6 lir, za Avstrijo 314 S. ZA NOVO LETO 1928. Gotovo boste letošnji naročniki ostali tudi za prihodnje leto. Upamo tudi, da nas bo prihodnje leto mesto 2400 — 10.000. Vsi na* ročniki naj se priglasijo že ta mesec, ker bo izšla prva številka za 1. 1928. že decembra. Naročnina bo ostala ista: 20 Din na leto. Na* ročniki »Slov. Gospodarja« ga bodo dobili za 12 Din. Pazite na na* slov »Našega doma«: Maribor, Aleksandrova cesta 6! TO JE SLOVENSKI MISIJON . . . Ne prosimo zase. Prosimo društva in vse, ki zmorejo kak dinar. V Gorici izhaja krasen list, mnogo lepši kot »Naš dom«. Večji je in zanimivejši; »N a š čolnič« mu je ime. Velja za Jugoslavijo 25 Din na leto. V imenu vere naših bratov na Primorskem Vas prosimo: Vi, ki morete, premagajte mlačnost! Pomagajte, da ne umre krasni »Naš čolnič«! Pomagajte bratom v Italiji, da si ohranijo svoj katoliški pro* svetni list! Lahko si ga naročite po Prosvetni zvezi v Mariboru ali pa naravnost v Gorici. Naslov: Uprava »Našega čolniča«, Via Mameli 5, Gorizia — Italia. Imeli boste lep list, storili pa boste tudi misijonsko delo. TAKEGA ROMANA pa še nikoli nisem imel v rokah! Slike ima, napet je, da sem ga pre* čital v eni sapi. Nekajkrat me je do solz ganil. Ali ga še niste čitali? Takoj si ga naročite v Tiskarni sv. Cirila v Mariboru. Cena Din 15.—. Roman se imenuje »Misijonar«; tako me je navdušil, da bi tudi jaz najrajši šel za misijonarja. M. H.______________________________ Ali veste, kje so Konjice? Tja vozi majhen vlak na ozkem tiru. O tem vlaku pripovedujejo to*le: * Nekoč je vozil v slavne Konjice, pa je pripeljal tik mimo drevesa. Na drevesu pa je obiral fant hruške. Fant je pljunil na vlak, pljunek je padel ravno na mašino in sicer ravno v dimnik. Pljunek je padel skozi dimnik na ogenj, da je ugasnil, mašina je obstala in vlak ni mo* gel naprej. Neka ladja je plavala v Ameriko. Začela jo je zasledovati velika riba, tako da je bila nevarnost za ladjo velika. Poveljnik ladje je zapo* vedal, da so vrgli ribi cele košare pomaranč, ki jih je pogoltnila na* mah. Nato so ji vrgli veliko klop, ki jo je tudi kar požrla. Zdaj si po* veljnik ni znal drugače pomagati, pa je zapovedal, da so vrgli ribi nekega juda. Za njim še nekega Kitajca. Oba je riba kar požrla. Nazadnje se jim je le posrečilo, da so strašno ribo pobili. Razpa* rali so jo in — kaj mislite, kaj so našli v njenem trebuhu? Jud je sedel na klopi in je Kitajcu pomaranče prodajal. NAŠ DOM Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike. Slomšek. O NAŠIH NARODNIH NOŠAH. (Dr. Fr. Kotnik.) Rogaškiokraj. Sliko, ki jo priobčujemo na str. 162. Našega doma, je naslikal Karel Rus, ki ga je pošiljal nadvojvoda Ivan po Štajerski, da mu je zbiral narodne noše v slikah. Nekaj smo jih opisali že v prejšnjih šte* vilkah našega lista. To je prva slika, ki jo priobčujemo iz serije in tudi edina, ki je splošno dostopna. Podoba je iz zapuščine nadvojvoda Ivana, visi sedaj v knjižnici graškega Joaneja in nosi napis: »Ein \vins disches Madchen von Roitsch beim Sauerbrunn« — slovenska deklica iz Rogaške Slatine — ter je iz leta 1811. Kako se je izpremenila Rogaška Slatina od 1. 1811—1927! A to nas ne zanima. Na glavi nosi deklica pečo, v tilniku zavezano, na hrbet vi* sita dva njena konca. Kako različno so si ženske zavezovale peče! Pri* merjajte prejšnje slike in opise! Pod pečo belokranjska »žaljba« ali hrvatska »poculica«. Na obleki je videti hrvatski — srbski — bizan* tinski — grški — orientalski vpliv. Mogoče sega to predaleč, a vzhod je gotovo vplival. Če bi trdil, da nalikuje noši, ki se nam pojavlja na figurah Tanagre, bi segel nemara predaleč nazaj. Komur sem sliko po* kazal, vsak se je začudil. Izpričano pa je, da jo to bila slovenska na* rodna noša v Rogaški Slatini. Vsa obleka je iz belega platna. Še ena slika iz tega okraja je ohranjena v nadvojvodovi zbirki. Predstavlja nam slovensko ženo iz rogaškega okraja — »Eine wen* dische Frau aus der Gegend von Roitsch«. Na glavi nosi pečo, ki ni zavezana, je gladka in nima nobenih okraskov. Srajca je bela, rokavi segajo do komolcev in so spodaj rdeče obrobljeni. Okoli vratu je nabrana v naboro. Nabora okoli vratu izvira iz mode 16. stoletja in je produkt nravstvenega naziranja reformacijske dobe. Prvotno se je držala srajce, pozneje so jo od nje ločili. Ko je izginila iz mode »višjih« slojev, se je dolgo še ohranila v narodni noši, Posebno izrazita je na ženski noši med lužiškimi Srbi, drugod je bila skromnejša. Tudi na drugih naših narodnih nošah smo jo že srečali, pred 30—40 leti so jo še naše kmetice vobče nosile. — Rdečkasto zelen moderc, čez njega pisana naprsna ruta s turškimi vzorci, temeljna barva rjava z belimi in modrimi cvetlicami. Dolgo belo krilo, ki sega do gležnjev. Ob strani visi verižica z nožem — znak slovenske gospodinje 2 zaponko za ključe. Na čelu trak. Posavje. Tri slike v zapuščini nadvojvoda Ivana nam predstavljajo narodno nošo s Posavja (1811). Prva nosi naslov: »Gebirgs Bevvohner an der Sava in der Gegend von Rahn in der Mark Steier« — »Gorjanec ob Savi v brežiškem okraju v Štajerski marki«. Slovensko dekle od Rogaške Slatine. Mož nosi dolge lase, ki padajo na tilnik do zgornjega konca hrbta. Srajca je bela ter ima ozek ovratnik, ki ni zapet. Na obeh koncih ima ovratnik po en gumb, ki sta speta z vrvico. Hlače na leso so sive in se« gajo do kolen, kjer imajo trake. Škornji segajo do kolen; med spod« njimi konci hlačnic in škornji se vidijo bele spodnje hlače. Klobuk je velik in iste barve ko hlače. Jopič je iz rjavega sukna (lodna) ter zeleno obrobljen, rokavni zavihljaji so črni in rdeči. Čez srajco nosi mož belo prteno torbo z rdečimi resicami (franžami). Jopič se spenja z zelenim trakom in nima gumbov ali gumbnic. Žena nosi belo srajco z visoko zapognjenim ovratnikom, na glavi ima belo pečo s čipkami, ki je tako zložena ko pri nekaterih nunah. Jopica je modra in nima gumbov in gumbnic. Predpasnik je bel in širok, krilo rjavo in dolgo. Žena nosi črne visoke čevlje, v desni roki drži belo rutico. Druga slika iste zbirke je naslovljena: Ein HirtemJunge vom Rahn an der Sau, mit den Regenmantel von Pinsen. (Pastirček iz Bre« ž i c ob Savi z dežnim plaščem iz ločja). Pastir nosi velik temnosiv klo« buk, bela srajca visi čez bele hlače, ki segajo do kolen, telovnik je bel, usnjat in se zapenja z gumbi. Plašč iz ločja sega do kolen. V desni roki drži pastirski rog. Lasje mu padajo čez tilnik. Fant je bos. Tudi zimska kmečka noša iz brežiškega okraja nam je na eni sliki ohranjena: »Die Winterkleidung der Bauern in der Gegend von Rahn an der Sau.« Kmet ima širok črn klobuk, dolgi lasje mu padajo čez til« nik. Črni škornji segajo nad koleno, bela srajca pada zunaj na bele hlače, irhovke. Beli suknjič je usnjat ter ima na desni strani velike ru« mene gumbe. Jopič je rdeče obrobljen in vzadi prikrojen po načinu prejšnje vojne suknje (Waffenrock) ter brez ovratnika, tako da srajčni ovratnik precej sega nad zgornji del jopiča. Na vzhodu severnega slovenskega ozemlja prevladuje bela prtena moška in ženska noša. Ljutomerska okolica, Pesničani, Llaložani in Po« savci se oblačijo v bela oblačila, kakor sosedni Hrvati in kakor deloma tudi Srbi. Zato tedanji nemški zemljepisci smatrajo to nošo kot slo« vansko nošo, čeravno jo nosijo tudi Madžari v Panonski nižini. Kakor so ohranili Belokranjci največ slovenskih svojstev, tako tudi panonski Slovenci in deloma tudi Posavci. Tudi klima je vplivala, da so se v teh krajih oblačili v bela oblačila. V gornjegrajskem okraju in na gorovju v Mežiški dolini so nosili pastirji dežne plašče iz lipovega ličja, na vzhodu nosijo sličen plašč iz ločja ali trsja. Pastirska kultura je pri« mitivna in prastara — take plašče nosijo pastirji v najstarejši dobi, a tudi še sedaj po Ogrskem in drugod. KRŠČANSKA MATI.*) Vsak človek čuti v sebi težnjo po lastni izpopolnitvi. To strem« ljenje opažamo že na otroku pri najenostavnejši igri kakor tudi, če Posnema odrastlc v njih notranjih vrlinah. Da, že dete si išče idealov v starejših, med katerimi živi, posebno pa v svoji materi, ki mu je naj« bližja in h koji ga vleče neka prirodna sila. Mati mu je najvišja avto« riteta v hiši, v njej gleda utelešene vse duševne vrline. Otročiček, ki še ne zna drugega kot jokati, že umeva jezik svoje matere, nje ljubezni« *) Članek nam je napisala odlična vzgojiteljica in prijateljica v Mariboru. vost in gorkoto, jezik tolažbe in dobrohotnosti, ki odseva iz mate* rinega obnašanja, iz njenega očesa. Blagor otroku, ki ima vzorno ma* ter! Vse življenje mu bodo njeni nauki smernica v samovzgoji in v poklicnem delu. Dovolj imamo dokazov za to. Kako idealne žene najdemo v prvi krščanski dobi! Kdo ne pozna sv. Monike, ki je s svojim zglednim življenjem, s sveto modrostjo in z nedosežnimi žrtvami dala katoliškemu svetu najslovitejšega učenika, nepremagljivega boritelja za čistost krščanskih resnic, velikega Avgu* ština, ki ga docela označa njegov izrek: »Nemirno je človeško srce, dokler ne počiva v tebi, o Bog.« Izpov. Antuza je vzgojila moža, ki ga slavi katoliška cerkev kot največjega carigrajskega patriarha, kot prvaka cerkvenih govornikov in neomajnega spoznavalca božje pra* vice: sv. Ivana Krizostoma. Celo poganski retor Libanij je dejal o Antuzi: »Kako čudovite žene imajo vendar kristjani!« In če je Krizo* stom sam pozneje navdušeno proslavljal krščansko vzgojo in nravst* veni vpliv krščanske žene, je bil to le odmev vsega, kar ga je učila nje* gova mati. — Da je nadalje škof Bazilij s toliko neustrašenostjo na* stopil proti Arijancem, da je postal ne le steber, temveč svetilnik na širnem morju katoliške cerkve, tudi to je storila modra vzgoja njegove stare matere sv. Makrine. — Tako bi še lahko našteli celo vrsto ideal* nih žena, ki so z neodoljivo silo vplivale na vse, kateri so črpali iz njih dušnih globin. Iz teh primerov razvidimo, da so veliki duhovi vedno sledili stopinjam vrlih žena. Zakaj tako? Bog sam je oblagodaril ženo z duševnimi prednostmi, s katerimi nadkriljuje moža, t. j.z darom nežne, nesebične ljubezni in s požrtvovalnostjo, ki jo usposablja, da premaguje težkoče ter doprinaša ogromne žrtve, katere ji nalaga življenje. Idealnih mater potrebujemo zlasti dandanes. Saj živimo v času, ko skuša naš dušni sovražnik zatreti v nas vse, kar nam je sveto, kar nas dviga nad golo vsakdanjost ter nas približuje našemu Stvarniku. Kdor je duševno dozorel, bodisi po subjektivni ali po objektivni iz* kušnji, ve, da nam zija nasproti prepad, v katerega se pogreznemo, ako ne zastavimo vseh moči v to, da se duševno*nravstveno obnovimo, da zopet poglobimo v sebi idejo dobrega in resničnega ter pridobimo za te dobrine naš troimeni narod. Ker bomo dosegli ta smoter le po vzor* ni domači vzgoji, opravičeno zahtevamo od tebe, krščanska mati, da se po nravstvenem delu samozataje in duhovne izpopolnitve povspeš do plemenite človečnosti, t. j. da postaneš osebnost. Le tedaj bo tvoj vzvi* šen zgled vplival na nravstveno življenje v družini, občini ter po* sredno na ves narod. Katere kardinalne kreposti si mora prisvojiti krščanska mati? Nihče ne more dati drugemu, česar sam nima. Če hočeš torej vzgo* jiti otroke v dobre kristjane, saj le tedaj bodo tudi značajni ljudje, moraš biti sama značaj. Značaj pa je zmaga duha nad golo naravo ter potrebuje vere v vsemogočnega duha, Stvarnika nebes in zemlje. Zato bodi prva kardinalna krepost slovenske matere, globoka vernost. — Človeška duša — posebno otrokova — je živi tempelj božji, na ka* terem mora dograjati vsak posameznik vse življenje. V tem templju pa mora biti idealna slika Kristusa, ki obvlada vse. Vzgojne sile, ki so skrite v Bogu=človeku, so neskončne, kakor je neskončen On sam. Krščanska žena, ako torej v resnični molitvi odpreš svojo dušo Bogu, osredotočiš samo sebe ter zbereš, kar imaš notranjega, v novo, uspešno protisilo napram vsem oviram, ki hočejo zabraniti tvoje delo; pov* zročiš pa tudi, da se v srcu tistega, za katerega moliš, vzbujajo nove pobude. Tako bolj vzgaja tvoja pobožnost, nego bi učinkoval nauk, svarilo ali opomin brez dušne poglobitve. Hvalevredna je navada po kmečkih domovih kakor tudi v vsaki pošteni krščanski hiši, da visi na steni križ. To je nam opomin, da je Kristus vladar in najvišji gospo« dar te hiše in da naj bi se vse vršilo po njegovi volji. Saj je krščanska vzgoja vzgoja za Kristusa. A še drug ideal si postavi na svoj dušni oltar, vzgojiteljico vseh vzgojiteljic, nebeško Mater. Cerkev poveličuje v Mariji čistost. Čista ženska narava plemeniti in dviga človeka, vzbuja v njem zmisel za vse vzvišeno, idealno, hrepenenje po rešitvi iz vsega nizkotnega, nagon« skega. In ravno to, da je Marija v neomadeževanosti visoko nad na« mi, naj te spodbuja, da jo ljubiš, jo iščeš. V Brezmadežni razumevaš vrednost čistosti, spoznaš pravo notranjo lepoto, ki ti daje nepre« magljivo moč, da ohraniš svoje žensko dostojanstvo in milino, ki te dela tako materinsko do nedolžne dece. Dokler bo Marija ideal naših mater, dotlej bo moralna kultura mladine na višku. Krščanska mati mora nadalje imeti neomajno zaupanje v človeško dobrino. Zavedati se mora, da je v vsakem, navidezno še tako spri« jenem otroku nekaj dobrega, po čemer se lahko povzdigne do člo« veškega dostojanstva. Največ optimizma je seveda v misli, da je vsak otrok po svoji duši podoba božja in da je tvoja naloga, da ga pridobiš za to, da to podobo bolj in bolj izpopolnjuje. Tudi v optimizmu bodi nebeška Mati tvoj vzor. Ravno po zaupanju v človeško dobrino je Ma« rija postala blagoslov človeštva. Bodi tudi ti, slovenska mati, blago« slov vsem, ki so okrog tebe! Slednjič naj žari iz tvoje osebnosti odkrita, požrtvovalna ljubezen do otrok. En jezik je, ki ga razume vsakdo, jezik materine ljubezni. Te« mu jeziku se tudi manj dober otrok ne bo mogel trajno ustavljati. In kdo je bolj žejen ljubezni nego otroško srce! Ne odteguj mu te slad« kosti. Ne mislim na slepo ljubezen, s katero nespametne matere ob« sipljejo svoje malčke, da jim često odpirajo nevarne vire ljubezni, me« neč, da jim morajo izpolniti vsako željo. Govorim o ljubezni, ki ustvar« ja trajno veselje, tiho srečo, o ljubezni, ki vse prenese, vse odpusti. Slovenska mati, veseli se otrok, dokler jih imaš okrog sebe, kajti pride čas, ko se bodo ločili od tebe ne le zunanje, temveč morda tudi notranje, ko boš z bolestnim srcem zrla za njimi, ker bodo hodili svoja pota. Zato jih ogrevaj z ljubeznijo, da bodo vse tvoje življenje in še preko tvojega groba čutili tvoje materinstvo, ki bo prešlo po njih na druge ter vse združevalo v najčistejši ljubezni Kristusovi. — »Po njih sadu jih boste spoznali«, je dejal nekoč Gospod svojim učencem. Tudi tebe, krščanska mati, bo spoznal svet po sadu globoke vernosti, neomajnega zaupanja v človeško dobrino ter požrtvovalne ljubezni do otrok. »Naj torej sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in sla« vili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mat. V. 16.) GORA OLJKA. Ni ga menda daleč na okoli človeka, ki bi mu ne bila znana ta znamenita božja pot. Na vrhu 734 m visoke Oljske gore stoji veli* častna cerkev, posvečena sv. Križu. Zidana je bila leta 1757 in je 29.05 m dolga, 14.07 m široka in 12.03 m visoka ter ima tri oltarje. Leta 1837. je cerkev pogorela, ki so jo pa pozneje popravili. Pod cerkvijo je znamenita votlina, takozvana »spodnja cerkev«; samo škoda, da je sedaj tako zapuščena. Kako je nastala ta romarska pot, nam pripoveduje sledeča pri* povedka, ki kroži med našim ljudstvom: V začetku je na mestu, kjer stoji sedaj cerkev, stala neka bukev, na kateri je noč in dan gorela luč. Čeprav so to luč večkrat ugasnili, je vendar zopet nastala. To je na* potilo nekega Roglšeka, da je z lastnimi sredstvi postavil kapelico, v katero so dali podobi sv. Neže in sv. Jošta. Pozneje so si Roglšek in še neki dve sestri toliko prizadevali, da se je začela zidati cerkev, kojo so posvetili sv. Križu. Nadalje se pripoveduje, da je bila, ko je postal Št. Andraž samostojna fara (do 1.1172 je bil pod Polzelo), štandraška podružnica. Ko je pa neki takratni andraški župnik umrl, je prišla Oljska gora pod polzelsko župnijsko oskrbo. Pod občino spada sedaj deloma dobriško, deloma polzelsko. Ta Roglšek, ki sc je po njegovem prizadevanju cerkev postavila, je baje v njej tudi pokopan. Oljska gora je pa tudi zelo priljubljena izletniška točka. Ko pride poletje v deželo, pride gori na stotine izletnikov vdihavat sveži gorski zrak. Pa tudi razgled je krasen. Proti jugozahodni strani se odpira raz* gled po lepi Savinjski dolini tja doli do Celja; proti vzhodni pa po Ša* leški in še dalje gori do Pohorja. Vidi se divne Solčavske planine in znamenito Uršljo goro. Lahko rečemo, da je Oljska gora biser Sa* vinjske doline. Fr. T a n j š e k , Št. Andraž pri Velenju. Ljudska govorica pripoveduje, da je bil pod to cerkvijo sv. Izidor rojen; še danes kažejo tisto hišo pod Oljko proti St. Andražu. Korošec Josip, Maribor. NAŠA PESEM ZA LETO 1928. In ti, na delu nisi za »Naš dom«? Kaj si storil, da se »Naš dom« razširi? Nil(ar ne pravi: »Še je čas, saj bom . . .« Na delo zdaj!, in /f/er se list šopiri, ki vero blati, vliva strup v domove in v srca vernih, tjekaj »Naš dom« mora, da z njim prisjala bo nam nova zora, prinašajoča lepše, solnčne dnovc. V domove vse, v krščansko hišo vsako »Naš dom« si mora gladko pot utreti, da razprostrl peruti orlu bo enako, zato vsak naših mora »Dom« imeti! Vsak, pravim vam! »Naš dom« je naše geslo, je srčna vez med brati in sestrami, imeti morajo ga oni, /fi so z nami, V življenja valih »Naš dom« nam bo veslo! Kot pravi rek: »Daj kamen do kamena in vzklila bo iz kamnov teh palača, na kupček majhen žitna daj semena in spekla se iz zrnc bo teh pogača«, tako naj vsak Slovenec dene list do lista, da videl bo. kaj skupna vez premore; ker stavba, ki visoka bo k°l gore, nad nami razprostre naj krda čista! Tedaj Slovencem bo zasjala nova zora, nov rod se bo razvil iz »Naš’ga doma«, ki ga ne bo sesala protiverska mora, ki strašil se ne bo sovragov groma, ki ga ne bo hinavstvo drugih goljufalo! Zakaj? Mi bomo zidali »Naš dom« na kmeta, ker on po Kristovih besedah skala je izvzeta: »Postavite si dom na nezrušljivo skalo«...! MSGR. DR. ANDREJ KARLIN, ŠKOF LAVANTINSKI — SEDEMDESETLETNIK Prevzvišeni vladika! Ljubljeni nadpastir! Ti, ki si v srcih naših s svojo očetovsko ljubeznijo in z božjim mirom! Ti, ki si dedič svetih naših apostolov Cirila in Metoda! Ti, ki si na Slomškovem prestolu iz Slomškovega duha! Sprejmi toplo, otroško molitev našo in blagoslovi nas! NA PRIPROŠNJO SV. ANTONA. (Januš Goleč — Maribor.) Oh, ta stari — ljubi stric Kocjan! Imovit posestnik je bil, a čutil se je najbolj srečnega, kadar je vozil s konji po cestah. Bogzna koliko let je navažal gramoz za ceste kozjanskega okrajnega zastopa. Vse ga je poznalo, vse spoštovalo ter ljubilo. V največje veselje je bil otrokom, ki so se podili ob cestah in jih je jemal na svoj voz. Po enega otročaja je držal v naročju, drugemu je prepustil vajeti, tretji je vihtel bič, če? trti sukal zavoro. Deca je letela iz hiš na cesto, kakor hitro se je pri? kazal stari Kocjan na praznem vozu skozi vas. Desetletja ni bilo v Obsotelski dolinici nobene pomembnejše go? stije, na kateri bi ne bil smehljajoči se stric starešina, ali vsaj med oni? mi gosti, ki so skrbeli za zabavo. Pri hišah, kjer so imeli za možitev godne hčerke, je bil stric pri mladini ter starših v večjih čislih nego sam sv. Anton. Prav z zlatimi črkami je bil zabeležen v srcih starejših devic ter vdov, ki so si že obrisale solze za prvim možem in hrepenele po možitvi. Stric je imel v svoji zalogi ženine ter neveste in ravno v tej od? rešilni ulogi je bil krog pusta prva osebnost v vseh krajih ob Sotli. Če se je ponesrečila kaka že napeljana zakonska zveza, je imel stric v mezincu vse recepte zoper lajšanje srčnih boli. Nebesa so mu na? klonila srečo, da je bil zakon, pri katerem je bil udeležen, tudi blago? slovljen z zadovoljem. Na gostijah je bila prava naslada poslušati njegove doživljaje iz kovačnice za zakonski blagor. Nikdar ni pozabljal ob ohcetnih prilikah na sv. Antona puščavnika, ki je poseben priprošnjik vsem priletnim nevestam ter vdovam. Ako se je drznil kedo od povabljenih dvomiti o moči ter vplivu sv. Antona s prašičkom, mu je takoj povedal resnično zgodbo vdove Dobrinke. Tik ob Sotli v župniji Sv. Petra pod Svetimi gorami, tako je za? čenjal stric svojo povest, je videti še danes ostanke pred leti imovitega imanja na Dobrini. Staremu Dobrini je podaril Bog le enega otroka, katerega je za? upal pri krstu varstvu sv. Antona puščavnika. Šele po očetovi smrti je pripeljal mladi Dobrina na svojo posest gospodinjo nekod od Save. Ženka ni bila tako prav mladolična, visoke postave, samozavestnega nastopa, a dobra ter skrbna gospodinja. Bog in sv. Anton sta tako hotela, da je užival Dobrina samostoj? nost zakonskega moža na tem svetu le dve leti. Prehladil se je in ob? ljubil svoji Marjeti na smrtni postelji, da se bosta zopet videla nad zvezdami. Vdova Dobrinova Marjeta, to je bila vaba za snubce nekaj zim. Pred pričo sv. Antonom povedano, Marjeta je bila bogomolna in ženska?vdovica, katero je spoštovalo vse, kakor to veleva sv. Pavel. Vsega je bilo na Dobrini: vina, kruha in mesa. Ali se smemo čuditi, da je bila Marjeta v prav visokih čislih pri domači in sosedni duhova ščini. Moža ni imela, otrok ne; gostje, in to iz boljših krogov, so jej bili vse. Ko je bila Dobrina pod srečno Marjetino roko glede imetja v cvetju, so poslali v Št. Peter za kaplana mladega gospoda. Pisal se je Koren, ker je bil bolj drobne postave ter vedno veselo pivajoče na? rave, mu je reklo vse: naš Korenček. S tem gospodom je oživela cela šentpeterska fara, največ razvedrila je nudil Marjeti, ker je bilo pač vsega na Dobrini. Kako od srca se je smehljala Dobrinka, kadar jej je zazvončkal g. Korenček o sv. Antonu: Na klinčku visi kiklca . . . To ljubko pesmico je moral ponoviti po šestkrat en večer in vsikdar se je zdela Marjeti nova. Na lep in vesel način opeva sv. Antona, ki deli vsem nevestam za enega pitanega prašička — ženine. Ko je brenknil na Dobrinkino uho kaplanov glas o nabrani kiklci, o cerkvici sv. Anto? na, njegovem kraljestvu ter moči pred stolom božjim, so izginili vsi spomini na umrlega moža in vzbudilo se jej je hrepenenje po stalni družbi dveh, za katero so ustvarjene tudi vdove. Ko se je poslovil veseli Korenček, ko je odvalovil njegov pevajoči glas, je visel Marjetin pogled še dolgo na podobi sv. Antona, ki jej je kimal iz kota . . . Dobrinka je bila velika Dobrotnica cerkve in šentpeterski sv. An? ton je prejemal vsako leto iz njenega hleva dobro pitanega prašička. Vdova je pravila, da gredo darovi sv. Antonu za zdravje pri živini; imeli so gotovo tudi drug glavni namen —. Korenček je preživljal na Dobrini s svojo družbo vesele čase. Pe? sem o sv. Antonu je že znalo vse po Št. Petru. Pri Marjeti so trkali že? nini od blizu in daleč — pravega ni bilo. Četrto leto po moževi smrti je gospodinjila in gospodarila Marjeta sama na Dobrini. In ravno to četrto leto so obhajali v fari Sv. Petra misijon. Med pridigarji je bil znani oče Janez Macur iz Celja. Njegovi gromoviti stanovski nauki so bili pravo strašilo za vse neveste. Na vsakem misijonu je streljal ta gospod ženskam s prižnice v srca vzgled svoje rajne tete Lenke. Ko je začela teta Lenka spoznavati svet, so trkali na okno njene kamrice razni ponočnjaki. In kako je odpravljala teta to nočno golazen v človeški podobi? Ob oknu svoje izbice je imela prislonjene gnojne vile. Ko je pokljukal ponočni potepuh na okence, se mu ni oglasila, odprla je okno, zagrabila gnojne vile in mu jih po? molila mesto odzdrava pod ponočnjaški nos. Tako se je obranila teta Lenka sitnih moških do smrti! Stanovski nauk očeta Janeza je dirnil tudi Marjeto. Po tem mi? sijonu je hodila globoko zamišljena. Predno je upihnila luč zvečer, se niti ozreti ni upala na sv. Antona v kotu, preveč so jo strašile vile rajne tete Lenke. Dobrinkino srce je bilo potlakano z najboljšimi skle? pi po zgledu Macurjeve rajne tete, ko je pridrobil k njej veseljačina g. Korenček. Stregla mu je z jedjo in pijačo, čakal je zaman na poziv k petju o kiklci na klinčku ter mogočnem kraljestvu sv. Antona. Po? gledal je na podobo svetnika v kotu, vrgel oči na Marjeto in kar pri* vrela mu je iz grla ona o prašičku na čast sv. Antonu. Ko je izpel ter zbundal pesmico do konca, je zasadila vanj resna vdova svoj pogled z vprašanjem: »Ako bi bili vi gospod navaden mož in ne duhovnik, ali bi me poročili?« Nič ni odlašal z odgovorom, ampak se odrezal: »Ne! Moja žena bi morala biti lepa, ali bi morala imeti nekaj žensko milega na sebi, k če* mur čuti človek v najresnejši možatosti potrebo in srčno hrepenenje.« Pozneje g. kaplan sam ni znal, zakaj je odgovoril tako hitro in presneto neprevidno. Sodba g. Korenčeka o nevestinih lastnostih je Dobrinko le še bolj utrdila o resničnosti zdravila gnojnih vil rajne Macurjeve Lenke. Oni večer je pel g. kaplan o sv. Antonu na Dobrini samo enkrat. Švigajoči pogledi vedno resnejše Marjete so ga poučili, da si je pre* vrnil sam kozarec in skledo te gostoljubne hiše. Niti roke ni prejel za slovo! Minulo je nekaj tednov, odkar je utihnila na prijazni Dobrini pesmica o sv. Antonu. Korenček je srečaval večkrat vdovo pri cerkvi in drugod, o kakem povabilu ni bilo niti govora. Te Dobrinkine klobase, svinjsko meso, šumeče vince in vse to za par kitic nedolžne pesmi-----kako je bilo žal g. Korenčeku za te iz* gubljene darove! Drznemu pripada svet, si je domislil konečno gospod kaplan in sklenil, da bo zavil k nekdaj veseli vdovi kar brez povabila. Če ga bo napodila, pa bo šel, saj nabila ga vendar le ne bo! Težak je bil sklep, vendar korajža je zmagala. G. Korenček jo je mahnil jesenskega večera po cesti proti Kunšbergu, da bi zavil od tamkaj na Dobrino. Ko se je ubijal z načrti, kako bi omehčal Marjeto da mu odpusti, ga je zmotil Geršakov Tonče. Po pozdravu je bil g. kaplan uverjen: Bolje do, če greva dva. Geršakov Tonč je bil edinec imovitega gruntarja v Kunšbergu, lep fant že bolj v letih in dober pevec in zato pravi prijatelj g. Korenčeka. Prijatelja sta si bila po kratkem pojasnilu iz kaplanovih ust edina, da bosta poskusila odtaliti Dobrinko oba. Korenček bo pel o sv. An* tonu naprej, Tonče bo pa bundal za njim, opevani svetec pa bo dal svoj žegen. Trden jesenski mrak se je že plazil po Sotelski dolinici, ko sta se bližala Dobrini, ki je bila obdana daleč na okrog z njivami in travniki-Nad potjo proti hiši je majal vetrič steblovje koruze. Iz koruze je od* mevalo v mrak neko hlastanje, česanje in glasni: čef — čef — čef! Ni bilo nobenega dvoma: jazbec je v Dobrinkini koruzi in bo napravil veliko škode. Ta požrešna in ponočnjaška zver je zasvetila v glavi g-Korenčeka kot ključ do sprave z Marjeto. Kako pokončati divjačino brez pravega merilnega orožja? Lovsko preizkušeni Tonče je bil glas* nega mnenja, da jazbec največkrat niti ne beži pred človekom in ga je lahko zabosti na smrt s čisto navadnimi gnojnimi vilami. Iz koruze vedno glasnejši šum, prijatelja sta se zedinila: Tonč bo stražil tik pri koruzi, g. kaplan bo prinesel vile, ker je bolj znan na Dobrini. Tonč z vilami v krepkih rokah in naprej, od strani kaplan z debelim kolom in po koruzi oprezno. Res, jazbec niti ni čutil smrtne nevarnosti, ker se je poglabljal nekako nemoteno v notranjost njive ter česal klasje s stebel. Videti sicer ni bilo nič, slišala sta razločno, da sta že tik pri plenu, katerega jima je poslal sam sv. Anton. Tonče je sunil z vso silo z vi« lami naprej, en svinjski cvil, smrtno valjanje po tleh in robijanje . . . Kaplanu ni bilo treba niti zamahniti s kolom, ker je tiščal tovariš zver z vilami k tlom. Pot je zalival Tonču čelo, ko je izvlekel vile in tipal previdno po tleh, da bi ga mrcina še ne ugriznila v zadnjih izdihljajih. Koruzar je bil pogođen na smrt, mehko ščetinast, dolg ter širok kot pi« tan prolenk. Korenček za prvo taco, Tonč za zadnjo nogo in že sta bila iz koruze. G. kaplan je natrgal suhega koruznega listja, Tonč je kresal gobo, švignil je plamen in osvetlil na tleh ležeči plen in morilne vile . .. Tonč je svetil od repa do rilca in nazaj, tipal, dvigal in presodil: »Pri moj duš, g. kaplan, ta jazbec je Dobrinkin prolenk!« V trdem mraku je postalo obema jasno, da sta ulovila z gnojnimi vilami Marjetinega prašička, ki je že bil deloma opitan za oltar sv. An« tona v župni cerkvi. Je že bila potrebna Korenčekova trda koža in korajža, da sta pu« stila svoj grešni plen ob koruzi in zavila pod Dobrinkino okno, kjer je g. kaplan zapel neustrašeno: Na klinčku visi ... Za njim je bundal pri« tajeno ubrano prašičji lovec Tonče. Pesmica je bila izpeta, hišna vrata so se odprla in Marjeta je vabeče izpregovorila že cele tedne zaželeni: »Oho, nocoj sta pa kar dva!« Sedla sta za pogrnjeno mizo. Gospodinja je stregla, kakor bi bila pozabljena ter na dno odpuščanja pokopana nevolja na g. Korenčeka, ki je gledal v sv. Antona v kotu in mu pel slavo med bundanjem Ger« šakovega Tonča. Pesem je privabila smehljanje na vdovin obraz, sme« hu je sledila odkrita dobra volja in proti koncu proste zabave ni božala Marjeta s hrepenečimi pogledi sv. Antona v kotu, ampak resničnega človeškega Tonča v osebi lepo krepkega, mladega Ceršaka. Malo pred polnočjo je bilo slovo, temu je sledilo toplo vabilo, naj prideta kar najhitreje oba, ker je lepše, ako poje eden naprej, drugi za njim! Ta Korenček in Geršak sta častila vsak drugi večer pri Dobrinki sv. Antona, ta pa se ni dotaknila niti z besedico z vilami zaklanega prolenka. Ko je prikimal adventni čas in je imel g. kaplan veliko opravka z izpraševanjem ter spovednjo, je bundal Geršakov Tonč sam sv. An« tonu v kotu Dobrinkove izbe. Šentpeterska dekleta so mrko pogledovala Marjeto, ko so jo ogle« dovale pri fari, matere so jo vlekle preko zob; le možje so bili resnega mnenja: Najboljšega si je izbrala, ako bo dobila Tonča. Kako in kaj sta se pomenkovala o teh ljudskih čenčah Dobrinka in mladi Geršak, je postranska stvar. Resnica je ta, da je Marjeta po« polnoma zavrgla nauk rajne Macurjeve tete Lenke, verjela le še sv. Antonu s prašičkom, ker jej je izprosil Geršakovega Tonča! To je bila gostija na Dobrini, ko sta postala mož in žena Marjeta in Geršak. Največ smeha je vzbujal na ohceti g. Korenček, ki je pri* nesel nevesti v poročni dar navadne gnojne vile in zaupal vsem gostom doživljaj s prolenkom, ki je bil določen za sv. Antona. Šentpeterski sv. Anton je bil prikrajšan tisto leto za pitanega prašička, a se je iz* kazal kljub temu hvaležnega Marjeti. Tri dni so prepevali vsi gostje pesem v čast sv. Antonu na Dobrini in dolgo let niso pozabili Šent* petrani na to ohcet. Marjeta in Tonč sta živela srečno. Dobrina se je povečala za Ger* šakovo posest, le otrok ni bilo. Pri vsej bogatiji je ostal na Dobrini v največji časti sv. Anton. Ko je ubila po letih najsrečnejšega zakonskega življenja strela Ceršaka pod hrastom na domačem dvorišču, tega udarca tudi Marjeta ni prebolela. Pred svojo smrtjo je še pustila pritrditi na usodni hrast iz lesa izrezljano podobo sv. Antona in k nogam svetnikovim pra* šička, ki drži še danes med zobmi gnojne vile. Po Marjetini smrti je pripadlo nekaj imetja cerkvi, za ostalo se je razcukala žlahta. Še danes priča o moči priprošnje sv. Antona, ki se je izkazala na vdovi Dobrinki, ona lesena podoba s svetnikom, prašičkom in vilami. To zgodbo je pripovedoval in priporočal njeno posnemanje bog* zna kolikokrat rajni Kocjanov stric. Zaupana je sedaj širši javnosti v nadi, da bi se naj priporočale v samski osamelosti mogočni priprošnji sv. Antona tudi čitateljice »Našega doma«. MOJ DEDEJ. (Matko Krevh, kaplan — Sv. Peter pri Mariboru.) Moj dcdej je že davno umrl. Njegov grob so nemara že dvakrat prekopali, prcdno so zravnali vse pokopališče krog cerkve sv. Rade* gunde v zeleno, s stezami prepreženo ravninico. Zato je ostal od njega le še spomin, a še ta je tekom let obledel. Štiri leta mi je bilo, ko je umrl dedej Lovrenc, prava kmečka ko* renina, kakršnih sedaj tako zelo pogrešamo. Postave srednje, se je oblačil v domače blago ter se skrbno bril. Še sedaj visi v naši hiši na steni velik rožni venec, čigar kakor lešniki debele jagode so nanizane na debelo nit. Ob pogledu na ta sta* rinski rožni venec se vsikdar spomnim rajnega dedeja in dimnice, v ka* teri smo se zbirali na njegovo strogo povelje k molitvi. O — bil je mož veren katoličan in zaveden Slovenec, saj je bil med prvimi naročniki Mohorjevih knjig in izborno urejevanega koroškega glasila »Mira«, ki so ga zatrli nestrpni Nemci. Priznati moram, da sem večji del povedanega zvedel od rajne ma* me, ki je vselej ob sklepu pripovedovanja o dedeju vzdihnila: »Da, da •— tebe so razvajali, nas so pa imeli bolj pri trdem. Bog varuj, da bi te bila kedaj kaznovala! Pošteno so me skregali češ, »tičke« ne boš tepla, »tička« je jnoja.« Moja mama ni bila zaradi tega nevoljna, saj me je tudi ona Iju* bila. O kako solnčno lepa so bila tista leta, ko sem bil deležen tolike ljubezni in dobrote! Prehitro pa so minila, zato se mi zde sedaj kakor sladka sanja izgubljenega raja. »Tička« so mi pravili takrat; ime mi je izmislil dedej, pa ne vem gotovo, zakaj. Morda je skrajšal ime Matiček v »Tičko«. Ali pa me je tako klical zaradi tenkega glasu, ki se seveda ne more primerjati z mojim sedanjim basom. Najbolj verjetno je, da me je dedej zval za »Tičko«, ker sem nosil še jankico. Vi se čudite? Ej, pa saj ste jo tudi vi vsi — mislim fante in može — nosili, dokler vam še hlačk niso zaupali. In prav so imeli; vedeli so, zakaj. Koliko jankic sem raztrgal, ne vem; spominjam se le ene, ki je bila iz domačega platna in modro pobarvana. Imel sem gotovo tudi »boljšo« za nedelje in praznike, zakaj z dedejem sva jo mahala ob le« pem, toplem vremenu večkrat v cerkev. Takrat v tistih pametnih časih še niso nosile prismojene ženske pristriženih las, zato so me ljudje kljub jankici koj spoznali za dečka, Kot takemu mi je dedej kupil lep, okrogel klobuček. Skoda, da me ni ujel kak fotograf na ploščo! Kako krasna slika »narodne noše« bi bila za »Naš dom«! Še dr. Kotnik bi imel ž njo veselje, ker bi ga nemara spominjala njegove lastne mladosti. Z dedejem sva bila pri hoji približno enaka. Moje tri leta stare noge so delale starosti primerne korake, dedej pa je šepal, ker se je pred leti ponesrečil v gozdu. Zato se je moral opirati na palico. Kot pristna slovenska možakarja — mar ne? — sva se med potjo tudi prav modro pogovarjala. Z leti je postal nadušljiv, noga mu je povzročala hude bolečine, vendar gospodarstva ni zanemarjal. Ob vsakem delu in času se je po« dal na polje ali travnik. Spremljati sem ga moral jaz. Da bi naju videli na teh pohodih! Dedej se je upiral z desnico na palico, z levico me je vodil za roko. Nekaj časa sem štorkljal poleg njega, kmalu pa se mi je zdelo, da me noge bolijo, in rekel sem: »Deda, nesi!« Dedej me je pri« jel z levico čez pas, stisnil me pod pazduho ter me nesel nemara tako ko mačka mladiča. Kadar se tega še sedaj domislim, se hudujem nad svojo vtraglji« vostjo in neprizanesljivostjo, vendar se tolažim z mislijo, da me je dedej ljubil tako, da mi ni odrekel skoro nobene prošnje. Tak je bil moj dedej: mož«poštenjak, veren kristjan, narodnjak in strog, a pravičen gospodar; pri tem pa je imel tako mehko srce — do mene nebogljenca. Še nekaj bi rad zapisal dedeju v spomin. Častil je posebno sv. Tri kralje. Vsakdanjim molitvam je vselej pristavil še očenaš sv. Trem kraljem za srečno zadnjo uro. Kdo ga je navdušil za to češčenje? Mor« da je kje čital, zakaj knjige je ljubil do sive starosti. Naj bo temu, kakor hoče: ravno na praznik sv. Treh kraljev je za« tisnil kot dober kristjan svoje trudne oči. Spominjam se dedejeve smrti, ko me je mama vzdignila v na* ročje ter mi pokazala umirajočega, rekoč: »Glej, Tička — dedej umirajo.« »Tička« se je užalostila ob smrti predragega dedeja. Objela je mamo, naslonila glavo na njeno ramo ter zaplakala, zakaj grenko spo* znanje se ji je porodilo v mladem srcu: Nikoli in nikdar več te ne bo poklical dobri dedej: »Tička, pridi k meni!« PETER MIKLAVEC (PODRAVSKI), POHORSKI PISATELJ. Naša vas Ribnica na Pohorju je med vrsto najodličnejših mož ro* dila tudi marljivega pok. pisatelja Podravskega. Rodil se je v ugledni kmetski Feferlovi hiši 8. aprila 1859. leta. Kot prvi sin je bil odločen očetu za naslednika, toda njegov smoter pa ga je vedno bolj vodil mimo pluga in sekire k peresu. Nagib in veselje do učenja ga je sililo, da si je celo na delo idoč vtaknil v žep slovarček; med odmorom pa je kar požiral knjige. Najhujši udarec ga je zadel, ko sta mu oče Mihael, dolgoletni župan, in 27 letna sestra Micika ležala na mrtvaškem odru. Ta žalost ga je tako potrla, da je za tem v dolgo* trajni bolezni tudi njegovo življenje viselo na nitki. Radi svoje uko* željnosti je po okrevanju čast kmetijstva odstopil bratu Lipetu, sam pa se je nastanil v koči, ki si jo je njegov oče kupil za svoja stara leta. Tu se je z dušo in telesom posvetil književnosti. Občudovati je bilo, kje je kopal za svoj bodoči cilj talente, da si je kot samouk (imel je samo ljudskošolsko izobrazbo) priboril znanje mnogoterih tujih jezikov, iz katerih je v popolno zadovoljnost in odobravanje naših urednikov prevajal razna dela, nekatera tudi prav obsežna in mična, kakor so n. pr. romani slavnega poljskega pisatelja H. Sienkiewicza. Pridno pa je tudi zbiral in pošiljal razna poročila o naši prosveti in književnosti tujim listom ter s tem razširjal slavo in čast slovenskega imena. Tudi nekaj izvirnih del krasi njegov spomin, kakor: Pod slamnato streho, povest, Boj s prirodo, Življenje in delo* vanje A. Mickiewicza, Življenje in delovanje H. Sienkiewicza; (tiskal A. Gabršček v Gorici). Povesti »Tlačenje« in »Trnjev venec« pa je priobčil »Dom in svet«. Prevedenih njegovih romanov, povesti in črtic, pa prekorači številko 180. Kako preprost pa je bil, kaže to, da si je vzel za tovarišico svojega življenja revno, nepismeno deklo in se ž njo poročil 14. septembra 1886. leta. V zakonu se mu je rodilo 11 otrok, 5 dečkov in 6 deklic. Od teh je najstarejši preminul kot žrtev vojne in je pokopan v Lasnitzhohe pri Gradcu, enako sta dve hčerki po nemili usodi družine bili iz graške bolnice pokopani v tujo zemljo, tri pa so umrle v detinjski dobi. Skrb in ljubezen do te brojne družine ga je silila, da je večkrat cele noči žrtvoval svojemu delu, da jim je zamogel dati kruha. Ob lepih dneh se je bavil tudi s kmetskim delom ali pa hodil na dnino. Spominjam se, kako je včasih med zadovoljnim smehljajem izrazil: Hvala Bogu, ne* kaj bo že, danes sem dovršil deset pisanih pol! Navzlic svoji marlji* vosti se je moral boriti za vsakdanji kruh. Ker pa je bil mož kremenitega značaja in globoke vere, ga to ni* kakor ni potrlo, dokler mu ni izredna in dolgotrajna bolezen iztrgala peresa iz rok. Da pa je bil mnogim odličnjakom resnično priljubljen, spričuje to, da so ga v njegovi bolezni, razven blagopokojnega č. g. profesorja A. Medveda, več č. gg. župnikov in veljavnih mož, obiskali celo sam blagopokojni prevzv. vladika Mihael Napotnik v njegovi borni kočici. Zadnji žarek slovenskega solnca ga je poljubil v Bogu vdano lice 5. novembra 1918. leta, in namesto sinov, ki so bili na bojnem polju, so nad njegovo smrtjo zaplakali zvonovi. Ker so zasluge tega pisatelja« trpina za slovenski narod značilne, zasluži, da mu Slovenci postavimo s temi vrsticami majhen spominek. Naj mu bo s tem saj deloma iz« polnjena prošnja do svojih ljubljenih slovenskih rojakov, katero je še pred smrtjo izrazil in zapisal v sledečih verzih: ROJAKOM/ Bratje, kadar jaz v gomili Križ in lipa naj znamenje v črni zemljici bom spal; tam po smrti moje bo; boste lipo mi vsaditi saj za njim je l(oprnenje in pod njo bo križec stal. moje vedno tukaj šlo. Naj popotnik *u se ustavi, se pod lipo ohladi, lepo sveti križ pozdravi, moli zanj, ki v grobu spi. Ciril Miklavec. TRG LEMBERG. Že za 1.1334. pišejo, da je imel tu patrijarh oglejski desetino. Do 1-1786 je bila tu župnija. Istega leta se je prenesla na Sladko goro. Trg je imel obširne pravice. Hrani še zdaj dotične listine. Osem sejmov na leto so še ostanek nekdanjih prednosti. Bil je sedež politične in sodne oblasti. — Martin Čakš. BOSILJKA. (Iz življenja mojega starega ožeta. — Ciril Šuman.) »Kako si prišla ti med hajduke? Kje je Brankovič?« je občudoval Šuman krasno dekle. Bosiljka se je razjokala, da je Šuman ganjen stopil k nji in jo prijel za roko. »Povej mi, kdo si! Saj se ti nič ne bo zgodilo. Ne boj se me! Glej, jaz sem Slovenec! Govori!« Dekle se je pomirilo in ga pogledalo s svojimi solznimi očmi. »Bosiljka sem, Brankovićeva.« »Hčerka hajduškega poglavarja? Kje je on?« »Mrtev je«, je spet zajokala. Šuman je molčal in mislil, kako je bilo čudno, ko je gor v gori za* grabil hajduka, ki ga je imel za Brankoviča, in mu iztrgal samomorilno bodalo; dozdevni hajduk pa je omahnil in v Šumanovih rokah je medlelo — dekle. »Bosiljka! Povej mi, kako si prišla ti za hajduka?« Dekle se je dvignilo in Šuman ji je popravil vzglavje. »Ubogi oče! Avstrijci so ga obstrelili in je ranjen obležal v neki votlini. Poslal je po me, da bi mu stregla. Sama sem bila z njim in le dva hajduka sta bila z nama; drugi so bili v bojih. Toda oče ni ozdra* vel. Oh! . . . umrl je. Na smrti sem mu obljubila, da bom zatajila nje* govo smrt in da se bom napravila, kakor da sem jaz poglavar Bran* kovič. Zato, da bi njegovi hajduki ne izgubili poguma, če bi vedeli za mrtvega poglavarja ... In dokler ne bi pripeljala svojo četo preko bosenske meje v svobodno Srbijo. Tam ima moj stric svoj dvor; tja sem hotela. Zakaj me ne pustiš? Ti si Slovenec, pa se boriš proti nam za tiste Madžare in Nemce. Pusti me, pusti, pusti!« Iz njenih oči so goreli ognji in so begali po Šumanovem srcu. Dekle je čutilo sladkost njegovega dobrega srca in je prosilo še bolj: »Ne boj se! Nič ti ne bodo storili. Saj lahko z nami bežiš v Srbijo. Ne bo dolgo in bomo prišli zopet močni in bomo nagnali Avstrijance nazaj gor na Dunaj.« Šuman se je grenko smehljal in mislil na svojo mater v Mariboru-Kaj bi storili ž njo, če bi poslušal svoje slovensko srce? Ali je ne bi sramotno gonili po ječah in se nad njo maščevali za sina? »Bosiljka!« Težko je vstal in se zagledal v njene plahe oči. »Jaz imam mater . . . .« Ni ga koj razumela; z roko jo je gladil po laseh, kozarec vina ji je dal na ustnice. Zaprla je oči in ležala kakor v snu. Šuman ni vedel, kdaj se ji je sklonil na čelo in jo poljubil, kakor mati otroka. Bosiljka je od* prla oči in ga gledala, kakor kadar odpre pomladanska rožica solncu prvič svoj cvet. Zunaj je pripeketal konj in preplašil sanje. »To je pop, ki ti bo rano pregledal«, se je zdrznil Šuman. Dekletu so se zabliskale oči in so takoj spet ugasnile. Bog ve, kaj je bilo za njimi tam na dnu! Šuman je stal pred kočo in gledal za popom, ki je šel k dekletu. Dva konja sta stala pred hišo: popov in njegov. Da, da! V mesto mora. Na komando mora. Javiti mora, da je ujel hajduke. Potem jih bodo odpeljali, z njimi tudi Bosiljko, da jo bodo vlačili po zaporih in jo umazali v svoji pohoti. Da mu mati ni bila pred očmi, nikoli ne bi bil zajahal konja. Tako je zdirjal po divji cesti v noč in podil konja, da mu je ostri zrak gasil vroče misli. Ko je zjutraj prijahal v mesto, sam ni vedel, kod je prišel; ni si mogel zbrati misli. Ko je polkovniku vse javil, je odšel v pisarno po pošto. Ubogi Šuman, ki ni vedel, kaka pošta ga čaka: tam v Mariboru je umrlo zanj najboljše srce. O, mati, mati, mamica! Šuman se je na« slonil na zid in se razjokal. Pozabil je na Bosiljko in na hajduke in je videl le mamico, ubogo, mrtvo mamico. Zablodil je nazaj k polkovniku, pokorno prosil, da bi smel v Maribor. »Saj pogreb ste itak že zamudili!« je dejal polkovnik. »Zdaj ne morete. Prej moramo končati preiskavo s hajduki.« Polkovnik je začel govoriti o vojnem sodišču, ki bo sodilo haj« duke; še danes gre komisija, Šuman jo bo vodil; poveljnik je major Kološ. Kaj je brigalo Šumana zdaj vse to? Ko je poslušal uradnega pol« kovnika, se mu je zdelo, da izhlapeva in ginc od bolečine. Zunaj se je naslonil na konja in sovražen pogled se mu je užgal iz oči in zagorel proti polkovnikovi sobi. V kočiji se je peljala vojaška komisija, da sodi hajdukom. Šuman je jahal pred njimi tako naglo, da so ga morali klicati in zadrževati. Še bolj je gorel kot ponoči. Da bi to preiskavo hitro končali! Potem mu bodo vendar dali dopust, da bo vsaj na materin grob mogel! Bosiljkin obraz je izginil za mrtvo materjo. Kočija je vozila počasi, ker so imeli gospodje več steklenic pijače in so že polpijano rogovilili. Šele zvečer so prišli na cilj. Pred hišico je stal stražnik, zraven je sedel Peter; oba sta bila premražena. Peter je javil Šumanu, da je ves dan popoln mir; odkar je odšel pop, ni nihče več odprl vrat; Katica je ves dan pri Brankoviču. Komisija se je izkobalila v svojih kožuhih in zapovedala Petru, da odpre vrata. Major Kološ se je oblastno zasukal na pragu in zacvilil: »He, tička, ali si se naspala?« V sobi je bilo vse mrtvo in tiho. Šuman se je ozrl na posteljo, ka« kor da je v črnih mislih zaslutil: tudi Bosiljka je mrtva. Toda na po« stelji ni bilo nikogar; Bosiljke ni bilo; tudi Katice ni bilo. Major se je ozrl na Šumana: »Kaj je to?« je vprašal osorno. »Ni jih«, je onemel Šuman. »Mi smo ves čas stražili«, je trdil Peter. »Izdajalska banda slovenska«, je zaklel major. »Kaj ste postavili Slovence za stražo?« je zagrozil major Šumanu. »Gospod major!« je vzkipel Šuman, da se mu je prevzetni Madžar Kološ takoj umaknil. »Na, bomo videli! Zberite vse, ki so stražili! Vsi na raport! Ta* koj!« je poveljeval major Kološ. Zasliševal je stražo in ni mogel izvedeti nič. »Kaj Brankovič! Saj ni bil on! Dekle je bilo!« je rohnel nad vo* jaki, ki so govorili o poglavarju Brankoviču. Vojaki so zazijali in Peter je sam pri sebi zašepetal: »No, ko bi bil vedel, da je dekle, bi ji bil še pomagal, da bi ubežala tem madžarskim svinjam.« »Kaj mrmrate Vi tam?« je robantil major in ni izvedel nič. Šuman je bil bled in čudne misli so se mu teple po glavi. Major je divjal in ko vojakom ni mogel nič, je poklical zvezane hajduke. Hajduki so ga gledali prezirljivo in mu niso odgovorili na nobeno vprašanje. »Prokleti Srbi«, je klel, da mu je stala pena na ustih. »Vse vas bo* mo poklali, da ne bo niti enega Srba več. Govorite, kar vas vprašam — ali pa vas dam takoj ustreliti!« Major je bil pijan in pljuval kakor kak potepuh. Hajduki so mol* čali in so stali pred majorjem kakor kralji. Besno je poklical Šumana: »Postavite vojake v vrsto, naj postrelijo te proklete Srbe!« Šuman je stal, kakor bi ga udaril blisk. »Gospod major, poprej jih sodite!« Major je bulil vanj in grabil za revolver. »Takoj! Ali ste razumeli?« »Dajte mi pismeno povelje!« Tedaj je major potegnil revolver, da ustreli Šumana. Komaj se je posrečilo oficirjem komisije, da so preprečili pijanemu komandantu zločin. Revolver se je izprožil v zrak. Pijani major se je tedaj obrnil k podoficirju Aladarju: »Zberi jih! Kdor ne uboga, pobijte ga! Pred vojno sodišče pride! Izdajalec!« Sam je sprožil strel v najbližnjega hajduka, da se je zrušil smrtno zadet. Hajduki so stali mirno in čakali, da so vojaki namerili nanje. Le en glas je vstal in tiho zašepetal: »Živela Srbija!« Glas je šel od ust do ust, strel za strelom je pokal; pobili so haj* duke kakor div je zveri. — Drugi dan so prišli in odpeljali Šumana in Petra v vojaške zapore; obdolžena sta bila nepokorščine in osumljena veleizdajstva. Šumanu se je zdelo, da bo znorel. Mati mu je umrla, zdaj še to. In zakaj? Ker ni hotel ubogati pijanega majorja in njegovega zlo* činskega ukaza. Zaškripal je z zobmi in mislil: če bi šel še kdaj nad hajduke, jih ne bi vodil več v žrelo nemškim in madžarskim zločincem; s hajduki bi šel v boj za svobodo — ali pa v smrt. Dnevi so jezdili na težkih urah; tri dni ga že niso več zaslišali. Peter je čepel tiho ob njem in škrtal z lačnimi zobmi. »Ustrelili naju bodo«, je menil. »Kaj blebetaš!« je miril Šuman in sam ni vedel, kako da ga je oblilo mrzlo. Tisti večer ni bilo od nikoder straže, ki bi jima prinesla večerjo. Peter je klel, Šuman je molčal. Moliti! Molil je, kakor ga je mati učila. »Moli, Peter, mesto da kolneš!« Tedaj so se priplazili tihi koraki, ključi so zažvenketali, v temo so prišli trije avstrijski vojaki, ju gnali hitro v noč, porinili na voz in oddrdrali. Šuman in Peter se nista niti prav zavedla, ko so bili že zunaj mesta. »Zdaj naju bodo ustrelili!« sta mislila oba in iskala v temi obraze na vozu. Nihče ni spregovoril. Dirjali so po poljih, da je voz odskakoval in so konji ječali. Dirjali so po klancu mimo gozda in v jarek, kjer je bilo strah. Nihče ni izpregovoril. Pri neki kočici na samem v jarku so obstali, starka je odprla in vojaki so potisnili Šumana in Petra v toplo izbo. Medtem ko so vojaki odšli, je starka prinesla žganja, da se ogrc* jeta. Ni bilo dolgo in v sobo so stopili — štirje hajduki. »Ne bojta se! Mi smo bili! Povelje imamo, da vaju rešimo pred Avstrijci.« Šele tedaj sta Šuman in Peter razumela. Peter je potegnil močen požirek žganja in je postal takoj dobre volje; Šuman pa ni vedel, ali se naj jezi, ker so na ta način avstrijske oblasti le še prepričali, da je res »veleizdajalec« — ali naj bo hvaležen neznanim rešiteljem. »Zakaj —?« je hotel vprašati. Bradat hajduk se je dobrovoljno nasmehnil in potrepljal Šu* mana po rami: »Vse boš še izvedel! Zdaj jej in pij! Če boš hotel — saj menda boš? — če boš hotel uiti avstrijskim zločincem, te bo jutri mož te stas rice popeljal tam preko, kjer je svoboda . . .« Hajduki so odšli v noč, Peter je jedel in pil; Šuman pa si je podprl glavo in se zamislil. Tiho je zašepetal: »Bosiljka!« Meseci so minili. Šuman je že pozabil na težke dni in na tisto nevarno pot, ko ga je hajduški starec vodil po gorah in šumah; le po noči so potovali, podnevu so se skrivali pri prijateljih. Tako so prišli preko avstrijske fronte v Srbijo. Šuman je postal učitelj v Beogradu, Petra pa so postavili za pisarja pri sreskem poglavarju v Šabcu. Peter je hitro pozabil na domače Poljčane; saj ni imel nikogar svojih in je bil le hlapec. »Ej, ko bi me videla tista naša kravarica gor v Poljčanah! Ni me marala, ker je mislila, da bo dobila onega kovača! Zdaj bi je pa jaz ne, zdaj — hm, zdaj sem gospod! Vsa dekleta v Šabcu gledajo za menoj.« Tako se je hvalil Peter, kadar sta se sešla s Šumanom. Nekaj je bilo res. Peter je našel že nevesto: hčerko imovitega kmeta. Šumana domovina ni več vlekla; le na materin grob bi bil rad. In — na Bosiljko je mislil. Bogve, kje je bila. Morda je že omožena. »Ah, kaj!« si je podil te misli. »Mar bo name čakala.« V nedeljo popoldne je Peter zopet prišel v Beograd, da obišče svojega nekdanjega lajtnanta. »Ali veste, koga sem našel? Brankoviča.« »Ne govori!« je mahnil Šuman. »Saj je mrtev.« »Ne mrtvega. Tistega, ki nam je ušel. Dekle. Vem tudi, kako je ušel. Nevesta mi je pravila.« »Bosiljko?« »Da, da! Bosiljko. Odkod veste za njeno ime? Meni je to Zora pravila.« »Kje je?« »Ali veste, kako je ušla? V tisti Katičini hiši, prav v Vaši sobi, je pod podom luknja; tam je vhod v nekako podzemeljsko jamo, ki vodi prav do reke. Ta hodnik so imeli že v turških časih. Tam je ušla in Katica ž njo.« Šuman ga je komaj poslušal; gledal je v duhu le njen obraz, kako je bil čist in lep. »Pri Šabcu živi. Njen stric ima velik dvor in bogato posestvo. Pohčeril jo je.« »Pri Šabcu?« se je zavzel Šuman in zagrabil Petra, da je ta odškočil. »Norec sem!« si je rekel polglasno. »Saj me je pozabila.« »Ali pa tudi veste, kdo je poslal hajduke po naju? Bosiljka.« »Mislil sem si.« Kako bi prišel do nje? Tisti dan Šuman ni vedel, kam bi se bil dejal. Ko se je Peter vračal v Šabac, mu je dal tri bele rože, da bi jih upravil Bosiljki: »Povej: od lajtnanta, ki je ujel Brankoviča . . .« Teden dni pozneje je bil Šuman v gostih pri Bosiljkinem stricu. Ko jo je zagledal, se je začudil še bolj. Bila je v bogati obleki, obraz ji je bil ves razcvetel. Peljala ga je v razkošno sobo, kjer je sedel stric pri črni kavi. Tudi Petra so z Zorko povabili. Šuman je sijal od sreče, ko je gledal v ljubezen Bosiljkinih oči. Stari stric se je smehljal in govoril s Petrom in Zorko. Kod so hodile besede njihove: od Poljčan in od Maribora dol mb mo Bosne otožne in mimo žalostnega groba junaških hajdukov — za solzami spominov pa so bile tihe zarje solnčne bodočnosti. Ko se je Šuman poslavljal, mu je Bosiljkin stric stisnil roko kakor oče, Bosiljka je šla z njim na dvorišče. Večer je že bil; spodaj se je ble« stela Sava; v Bosiljkinih očeh pa je bila sladka pijanost, ki je napa« jala tudi Šumana. »Ali boste še prišli? Kmalu?« je vprašala. Šuman je stisnil njeno roko in ni vedel, kaj bi odgovoril. V svoji pošteni nerodnosti je bleknil: »Bosiljka, žena mi bodite!« Ko je pogledal dekle, ki je prebledelo, je obžaloval svojo od* kritosrčnost. »Ali res?« je zašepetalo dekle. »Res«, je potrdil preprosto. »Da«, je dahnila in se obrnila k stricu, ki je popravljal odejo na vozu in se poslavljal od Petra in Zorke. Štirnajst dni potem je dobil čudno pisemce: Bosiljkin stric ga je vabil na Bosiljkino — zaroko. Ni vedel, kaj naj bi pomenilo tako va* bilo. Bosiljka? Ali se mu ni zaobljubila? Ni mogel spati, ne jesti, ne delati. Bosiljka! Ko je prišel tisti usodni dan, je bil že zgodaj pred napovedano uro v Šabcu. Šel je k Savi in blodno zrl vanjo. »Sava, Sava, tu pri Šabcu nosiš že tudi valove mariborske Drave.« Otožen je bil. Na dvoru Bosiljkinega strica so bili gostje že zbrani. Ljubeznivo so ga sprejeli in ga peljali v slavnostno dvorano. Peter je bil s svojo Zorko tu, vsi so bili sparani; njemu so dali za par neko debelo gospo, ki je govorila le o puranih. Šuman se je začutil vsega nesrečnega. Oziral se je po dvorani, toda Bosiljke ni bilo nikjer. Tedaj so zaigrali godci, v dvorano je pripeljal mlad črnolas fant Bosiljko v nevestinski obleki. Gostje so se vsedli za mizo, Šuman zra« ven debele gospe, črnolasi fant zraven Bosiljke. Ko je utihnila godba Je vstal gospodar, prijel čašo in govoril. Dolg uvod je napravil, z očmi je hudomušno mežikal. Ko so gostje že rožljali s čašami, je govor zaključil in dejal: »Naj poživi Bog našega ženina, dičnega brata Slovenca, Marka Šumana! Srečna bodita, kakor želim da bi bil kdaj srečen en rod od Maribora do Beograda in še dalje!« Gostje so izpili, črnolasi fant se je razkrinkal kot Bosiljkin bra* tranec; vstal in šel k Šumanu. Šuman je rdel in bledel. Kakor na iglah je bil. Ko pa je spoznal resnico, so se mu oči orosile, da je kakor v sanjah pritaval do Bosiljke. Starali so se: Šuman in njegova Bosiljka; Peter in Zorka. Srečni so bili v svoji ljubezni. Le tupatam je Šuman zahrepenel po grobu svoje matere. Leta so hitela. Mimo so šli viharji velike vojne, ko je vstal Slovan, da otrese s sebe nemško in madžarsko hlapčevstvo. Krek in Korošec sta dvignila glas — Slovenci so vstali, da iz* brišejo madež svojega suženjstva in da v ljubezni podajo roko bratom Srbom in Hrvatom. Ko je cvetela vigred L 1919., se je vozil po dolgi železnici iz Beo* grada v Maribor star gospod z belimi lasmi, z njim je bila gospa, ne* koliko mlajša: okrog njih je bila vsa rodbina, hčere in snahe, sinovi in zeti, vnuki in vnukinje. Kam so šli? V Mariboru so izstopili; prva pot jim je bila tja na staro po* kopališče, kjer je pokopan Slomšek. Tam blizu Slomškovega je bil za* puščen grob z bornim križem, ki so ga kupili daljni sorodniki in de* diči stare gospe Šuman: tja je vodil Marko Šuman svojo družino, po* klcknil na gomilo, ob njem Bosiljka, z rožami so obsuli grob in z bla* goslovljeno vodo so ga škropili; starček pa se je razjokal. O, bile so solze sreče, da je mogel priti v svobodni domovini na grob materin!______________________________________________________ PROSVETNE MISLI. S čim dela krojač? — Z iglo in nitjo. S čim dela prosveta? — Z besedami. Tisti krojač pa je neumen, ki bi si udel za en šiv cel kilometer niti. Tako neumno je, kdor tisoč besed zapiše za eno misel. Malo besed, pa mnogo misli — tako govorijo in pišejo pametni ljudje. KAKO SMO SLAVILI 50-LETNICO SLOMŠKOVE SMRTI. (Napisal Janez Grišnikov.) Slične slavnosti so se vršile tudi na Ptuju, v J a r e n i n i, pri Sv. Ani v Slov. gor. za dekanijo Sv. Lenart v Slov. gor., v Brežicah za dekanijo Videm. V Ptuju je v enournem govoru 831etni prošt J. Fleck razložil Slomškovo življenje, njega delovanje za cerkev in narod, nakar je pel sv. mašo zadušnico ob veliki asistenci dekanijske duhovščine. V Jarenini je v pridigi narisal Slomškove zasluge župnik iz St. lija v Slov. gor. gospod Evald Vračko, v Brežicah pa župnik iz Zdol g. Soba. V Brežicah je Slomšek nekoč priredil za svojo duhovščino duhovne vaje ter takrat ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda, nekaj let zatem pa je sam tamkaj vodil ljudski misijon. Tudi po drugih dekanijah so se vršile slične slovesnosti. V nedeljo, dne 29. septembra, so se vršile proslave v spomin Slomška na Ptuju v Narodnem domu; govoril je dr. Hohnjec. V Brežicah je priredilo slavnost izobraževalno društvo in podružnica Slovenske Straže, na kateri je govoril domači kaplan Špindler. Pri Sv. Petru niže Maribora Dekliška zveza, pri Sv. Antonu v Slov. gor. Mladeniška zveza, kjer so govorili tedanji kaplan Erhatič, sedanji oblastni poslanec Poljanec in bogoslovec Kozar. Na Slomška niso pozabili tudi slovenski rudarji na Westfalskem, ker so ta dan v Gladbecku v cerkvi in v društvu lepo počastili Slomška. V Vojniku je v slavnostnem govoru dr. M. Vraber posebno povdarjal, da je Slomšek hotel imeti Slovence verne, narodne in izobražene. V St. Vidu pri Planini je zbranim govoril župnik Ribor in nekaj deklet. V Vrbju pri Žalcu, vSt. Jurjuob Ščavnici sta se vršili Slomškovi slavnosti v nedeljo, dne 6. oktobra. Na prvi je govoril sedanji narodni poslanec Franjo Zebot, na drugi pa dr. Hohnjec, kaplan Ratej in več mladenk. Na ^popoldanski prireditvi je govoril slavnostno vezilo sedanji šentjurski župnik Fr. Štuhec. K sklepu je bila igra. Naslednjo nedeljo se je vršil v Narodnem domu v Mariboru občni zbor SKSZ in Slovenske Straže. Ob tej priliki se je mudil v Mariboru tudi dr. Krek, ki je vodil občni zbor SKSZ, predhodnice sedanje Prosvetne zveze. Dr. Krek je med drugim stavil tudi predlog, da se naj radi razmer na Balkanu predava po društvih o veri med Hrvati in Slovenci. Popoldne pa se je vršila Slomškova slavnost ob veliki udeležbi. Slavnostni govor je imel dr. Medved. Sodelovalo je mariborsko slovensko glasbeno društvo, pevski zbor iz Št. Jurja v Slov. gor. pod vodstvom tedanjega kaplana Bosine. Vrstile so se tudi deklamacije itd. Slavnosti so se udeležili med drugimi deželni odbornik Robič, dr. Korošec, dr. Brejc in cela vrsta odličnih mož. Na to nedeljo sta se vršili Slomškovi slavnosti v Novicerkvi in na Dobrni. Na prvi je govoril dr. M. Vraber, na drugi kaplan M. Barbič in že umrli župnik Kukovič. "V Rečici v Savinjski dolini in v Št. Rupertu nad Laškim sta se vršili Slomškovi proslavi v nedeljo, dne 27. oktobra. Na prvi je govoril dr. Hohnjec, v cerkvi in na zborovanju, na drugi pa fant Franc Klinar. V nedeljo, dne 3. novembra, se je pri Sv. Križu na Murskem polju ustanovila DZ. Pri poznem cerkvenem opravilu je pridigoval dr. Hohnjec, ki je pozival mladino, naj ne stori ničesar ' v svojem življenju zoper Boga, ničesar brez Boga, vse pa za Boga. Na popoldanskem zborovanju je razen dr. Hohnjeca nastopilo z govori in deklamacijami devet domačih in sedem tujih deklet. Dekliški pevski zbor je pod vodstvom nadučitelja Herzoga zapel troje lepih pesmi. Pri tej priložnosti se je dvorani, ki sta jo v tem letu postavili posojilnica in bralno društvo, dalo ime »Slomškova dom« in tako se še danes imenuje. V Št. 11 j u v Slov. gor. je zopet govoril na Slomškovi slavnosti dr. Hohnjec v nedeljo, dne 10. novembra. Predsednik zborovanja, župnik Vračko, je v pozdravnem govoru omenil, da je bil Slomšek prvi, ki je otel Št. lij v Slov. gor. potujčenja. V slavnostnem govoru je dr. Hohnjec povdarjal, da se naši balkanski bratje zmagovito bore proti Turčinom ravno pod onim geslom, ki je bilo tudi Slomšku glavno merilo: vse za vero sveto in domovino. Kakor oni zmagujejo, tako bomo zmagovali tudi mi, če bomo vedno zvesti sveti veri in svojemu narodu. Pri Veliki Nedelji se je vršila Slomškova svečanost isti dan kot v Št. liju, v Frankolovem pa dne 17. oktobra. Na prvi je govoril predsednik MZ Anton Kosk na drugi dr. Hohnjec. V Frankolovem sc je ob tej prilki ustanovila tudi M in DZ. Na popoldanski slavnosti je govornik naslikal Slomška kot rodoljuba, čegar prva skrb je bila ravno duševni napredek mladine, za katero se je vnemal vse svoje življenje in jej posvetil svojo največjo skrb. V Kamnici pri Mariboru, Šoštanju in Braslovčah so praznovali 50 letnico Slomškove smrti v nedeljo, dne 24. oktobra. Na prvi je govoril Franjo Žcbot, v Šoštanju dr. Hohnjec in v Braslovčah J. Kalan iz Ljubljane. Dne 1. decembra se je vršila Slomškova slavnost v Celju. Slavnostni govor je imel dr. Hohnjec, ki je posebno priporočal štajerskim Slovencem, naj zopet oživijo bratovščino sv. Cirila in Metoda, katero je ustanovil Slomšek in ki ima svoj sedež pri Sv. Jožefu nad Celjem. To nedeljo sc je vršila slična slavnost tudi v Zibiki, kjer je govoril o Slomšku takratni kaplan v Šmarju pri Jelšah g. Sinko. Naslikal je Slomška kot vzornega narodnjaka, kot pisatelja in pesnika, kot značajnega moža, sploh kot vzor m ogledalo vsem. Potem je še govoril o vojski ter pokazal veliko razliko med izobraženimi Slovani, našimi brati, in neomikanimi Turčini. Dve mladenki ste lepo deklamirali Slomškove pesmi »Slovo solčavskim planinam« in »Pohvalo sv. Križa«. DZ pri Sv. Magdaleni v Mariboru je proslavila Slomška na lični prireditvi v prostorih kat. delavskega društva v Splavarski ulici, izobraževalno društvo na Vidmu ob Savi pa je priredilo shod v proslavo Slomška, na katerem sta govorila Franc Knez in Marija Resnik o Slomškovi mladosti, nakar je kaplan Lasbacher pokazal Slomška kot neutrudljivega delavca na verskem in narodnem polju, kakor tudi na polju omike in izobrazbe. Mariborska narodna društva z mariborsko Čitalnico so priredile Slomškovo svečanost v nedeljo, 15. decembra, ter je bil čisti dobiček prireditve namenjen mariborski Dijaški kuhinji. Sodelovalo je slovensko glasbeno društvo. Slavnostni govor je imel dr. Medved, ki je v jedrnatih besedah orisal, zakaj slovensko ljudstvo tako ljubi in časti Slomška. Ta dan so proslavili Slomškov spomin tudi v Šmartnem v Rožni dolini. Dopoldne je bil sprejem v Marijino družbo, na popoldanskem zborovanju sta govorila dr. Hohnjec in domači župnik Ozvatič. V nedeljo, dne 22. decembra, se je vršila pri Sv. Barbari v Halozah v tamošnji šoli šolska slavnost, pri kateri se je najprej slavil spomin SOletnice smrti velikega rodoljuba škofa A. M. Slomška, nato pa božičnica, pri kateri so bili obdarovani revni otroci. Pa tudi začetkom naslednjega leta so se vršile po nekaterih krajih Slomškove proslave. Tako dne 26. januarja leta 1913 pri Sv. Lovrencu na Pohorju, katero so priredila tamošnja narodna društva. Dr. A. Medved je v svojem z navdušenjem sprejetem govoru slavil Slomška kot najvzornejšega domo- in rodoljuba ter navzoče bodril k posnemanju ne le v besedi, temveč tudi v dejanju. Govoru je sledila gledališka predstava. Na Svečnico leta 1913 je bila v Svetinjah blagoslovljena nova zastava Marijine družbe; blagoslovitev je izvršil in pridigoval dr. Hohnjec. Popoldne je isti govornik zbrani mladini govoril o nalogi Slovencev med Jugoslovani ter posebno priporočal od Slomška ustanovljeno bratovščino sv. Cirila in Metoda. Naj še omenim Slomškovo proslavo na Pilštanju, v Petrovčah pri Žalcu in Št. Petru v Savinjski dolini; na zadnjih dveh je govoril dr. A. Korošec, pri Št. Petru tudi domači župnik dr. 1. Jančič. Tudi na občnem zboru Dijaške kuhinje v Mariboru dne 24. septembra 1912 se je takratni predsednik dr. 1. Mlakar v svojem pozdravnem govoru spominjal Slomška ter omenil, da je ravno ta dan preteklo 50 let, kar je umrl veliki prijatelj in dobrotnik slovenske mladine škof A. M. Slomšek. Vsi navzoči so se dvignili s sedežev, ter klicali trikratni »Slava!« nesmrtnemu rodoljubu. Iz tega, kar sem navedel o proslavitvi 501etnice Slomškove smrti, je jasno razvidno, da med slovenskim narodom ni moža, ki bi ga naš narod tako ljubil in cenil, kot Slomšek. Še večja pa naj bo naša ljubezen do Slomška sedaj, ko bivamo v svobodni domovini, združeni z brati Srbi in Hrvati. Saj Slomšek za nas ni umrl, on živi med nami po svojih velikih delih, ustanovah, bratovščinah, povestih in pesmih, ki so nam tako ljube in drage, kot najlepše pomladanske cvetlice. Iz naših src pošiljamo goreče molitve, da še vsaj mi mladi dočakamo oni dan, ko bo Slomšek naš slovenski svetnik, da mu bomo ne le v svojih srcih, temveč tudi v svetiščih božjih stavili spomenike —- oltarje! Dobrotni Bog, daj željam našim svoj blagoslov, da uresniči se naš sen, da Slomšek naš bo blažen, svet . . . SLOMŠEK V DOMAČI PESMI. (Iz Frankolovega.) Med zbirko mnogoštevilnih skladb strica Gregorja Gorenška, skladatelja cerkvenih in drugih pesmi, sem našel eno o svetniškem Antonu Martinu Slomšku, katero je zložil na dan njihovega pogreba leta 1862. V tej preprosti skladbi se zrcali ljubezen naših prednikov do Slomška in prepričanje njegovega svetniškega življenja ter blažene smrti in trdno zaupanje njegove mogočne priprošnje pri Bogu. — Radevolje jo pošljem »Našemu domu«, da jo natisne v spodbudo naše mladine in čimprejšnjo razglasitev našega ljubljenega Slomška k svetniški časti. Stric Gregor Gorenšek je živel v Slomškovem času in je Slomška osebno dobro poznal in mnogo od njih nam malim otrokom pripovedoval, kadar nas je doma varoval, mnogo pesmi sem mu moral pisati, ker je bil že na pol slep, skladal pa je vedno rad pesmi, večinoma pobožne. Umrl je leta 1893 na Frankolovem. Jurij Gorenšek, kmet v Lipi 23, Frankolovo, pošta Vojnik pri Celju. PESEM. Od rajnega Aniona Mariina Slomšei(a, Lavantinskega knezoškofa, vernim ovčicam v mili spomin. Zložil na dan Njihovega pokopa leta 1862. Gregor Gorenšek iz Frankolovega. Velika žalost je zadela Našo lepo lavantinijo. Smrt je knezoškofa vzela. Kletih tako ljubili smo; Ki so bili duhovska glava. Naših krajev svetla luč. Ki svetlobo je dajala Kakor luna v temno noč. Skrbni so Apostol bili Našega Zveličarja, Kteremu zvesto So služili Vse dni življenja svojega. Koliko So dobrega storili, To vse za popisat ni. Noč in dan so se trudili Za zveličanje ljudi. Oni So rojeni bili V let entaužent osemsto, V Spodnji Ponkvi izgojeni Od kmetijskih slarešov. Že v mladosti So modri bili In pobožnega srca, Zato So jih namenili Dat učit za mašnika. Ko So šole zgotovili In bli v mašnika posvečeni. Službo prvo nastopili Na Bizelskem So Oni. Tam se prvič oglasile Njihove svete uste so In so grešnike dramile K večnemu zveličanju. Druga služba Njim izbrana Je pri Novi Cerkvi bla, Tam za prvega kaplana Leta tridesetega. Živa je beseda bila. Ki je vezala močno. Pa tud polna tolažila Vsal(mu žalostnmu srcu. Cele fare vsem ovčicam Skrbni bili So pastir. Volka branili ovčicam, Vsem skrbeli za pravi mir. Svete pesmi so spisovali In po fari talali, Nektere so tud tiskat dali Za vse ktajc in ljudi. V sem ubogim revnim srotam Bili So Oče vsmiljeni, Obdarvali njih z dobrotam In lepo potroštali. Radi So obiskovali Te bolnike žalostne, Njim nebeško pot kazali In tolažili srce. Tretjo službo nastopili So v Celovcu v duhovšnici, Tam študente So učili, Za svet stan pripravljali. Srečni so učenci bili Tako modrega moža, Nad kterim so imeli Zgled življenja svetega. Iz Celovca preselili So se v Vuzenico bli. Kjer so slaven Tehant bili V mirnem kraju med hribami. Tam po svoji So navadi Svete bukve spisoval. In po vsem slovenskem kraju Kakor lepih rožic nasjal. Pete službe široko polje Njim je blo odločeno. Svete črede Kristusove V našem mestu Cclskcmo. Vsi so se razveselili Svojega Opata novega, Pa Njih kmalo spet zgubili Po previdnosti Boga. Oh preljubi Anton Martin, Mi prosimo Vas lepo, Bodite nam še po smrti Naš prijatelj pri Bogu! T oliko dobrega ste nam storili V tem življenju častnemu. Oh da bi še za nas prosili. Zdaj pri Jezusu v nebu! Koder koli So služili V se je Njih veselo blo, V sem so bili ljubeznivi Zavoljo naukov in zgledov. Njih modrost so tud spoznali Vsi ti vil(ši gospodje In za škofa Njih postavil Črede Lavantinarske. Škofovske so vse dolžnosti Prav natanko spolnoval In še v sivi so starosti Vedno radi pridgoval. Nikdar niso praznovali. Dokler so pri zdravju bli. Po noči so le malo spali. Na trdi slamni postelji. Zadnje dni svojga življenja So se št v Rim podal. In najvišjega pastirja Svete Cerkve obiskal. Tam So tudi oblubili , Piju Bli devetemu. Da bi svojo kri prelili, Ako bi za vero treba blo. V štit in dvajsetemu letu So v duhovski stan stopil, V dvainšezdesetem letu So se v Večnost preselil. Kjer zdaj vživajo veselje In nebeško vso sladkost. Kjer žalosti ni več nobene. Za vselej proč je vsa bridkost. Če hočemo ž Njim v nebesa priti Mi po naši smrti k