Tvoja mama so ti umrli
(1'riobčil J. B. Boleslav.)
v
^e sedaj Vas vidim in spominjam se še, kakor bi se ""' zgodilo včeraj .. . Šest sveč je pojemalo ob Vaji krsti ter nekako skrivnostno obsevalo s črnim suknom obito ostenje. Mrtvaška tišina je vladala, in zdelo se je, kakor bi se Vaša duša obota"vljala zapusfUi nas same — nepreskrbljene.
Ab, da bi vedel takrat, kaj sem izgubil, zlata mama, kakor vem sedaj! — Ni se bilo čuditi moji otročji preprostosti. da sem bil vesel mnogobrojnih posetov in da sem se ponašal s tem, da se vršd- radi matere . . . Da bi bil vedel, da se jih mati ne zavedajo, da je zaspalo njih zlato srce, da je oledenelo njih mehko naročje! — Mala sobica, ki sicer skoro ni zadostovala za bomo hišno opravo, je morala biti sedaj dovolj ob-sežna — za oder z mrličem. Dopolnil sem četrto leto; prvi mrlič, ki sem ga videl za svoje mlade dobe, ste bili — Vi. In predstavljal sem si ta mrtvaški oder za!
11
162
vse kaj drugega ... Zrl sem Vam v obraz. v Vaše za-prte oči, v svoji otročji domišljiji sem menil, da sanjate najslajši sen, in stopical sem na lahno, boječ se, da bi Vas ne vzbudil \z rajskega spanja ... Ah, da bi Vas mogel vzbuditi, imel bi Vas še in ljubil bi Vas, kakor sem Vas ljubil takrat.
Kako bi si mogel misliti, da me morejo zapustiti moja zlata mamo. da jih ne bom imel nikdar več. Opažal sem prijatelje in znance, da se jim je utrnila mar-eikatera solza, a jaz takrat nisem umel solzii. Obe sestri sta bili objokani ter zrli name z nckakim pomilo-vanjem, češ, blagor ti, ki nc veš, kaj se pravi izgubiti mater! In res, nisem vprašal. kdo mi bode v bodoče rezal kruha, kdo me priporočal angeljčku varihu, kdo mi pel uspavanko, kdo zame skrbel — oemu li, saj nisem vedel, da so — umrli.
Prišel je večer in moral sem iti spavat. Popraševal sem, kje so mama, a izvedel le, da spe . .. Molila je z menoj prvič starejša sestra. Čudno se mi je dozdevalo, orne slutnje so se mi porajale v niladi duši, in nič kaj rad nisem molil z njo. Dolgo nisem zaspal, a nazadnje me jc spanec vendarle premagal .. .
In tedaj ste prišli Vi, dobra moja mamica, s koščkom kruha, ter tae s smehljajočun obrazom vzeli v svoje naročje. Popraševal sem vas, kje ste bili tako dolgo, ste li pozabiii-na svojega Jožka, ali niste vedeli, da je lačen, da bi rad kruha —, in odgovorili ste mi, da ste bili pri atku, da mi prinese konjička, ki ga bom lahko jahal, živega — ter me tako potolažili.
—  Kje pa so naš atek ~?
—  Tara v nebesih,  kjer je tako lepo, kjer jedti angeljčki sladko potico, odkoder ti prineso atek najbolj iskrega konjiča.
—  Mama, jaz greitt z Vami k atku; meni je tako dolgčas.
—  Srček moj, sedaj ^e ne moreš k atku; če boš priden, te poklioe Bogec sam k sebi, in potem ostaneš lahko za vselej pri atku v nebesih; samo priden bodi!
Hotel sem nekaj odgovoriti, a nisem mogel. Čutil sem le, da so me mama objeli in poljubili. Potem jih nisem videl nič veo ...
163
t               ---------
Solnce je bilo že precej visoko, ko pride sestra k meni. Napravi mi čez čelo molče križ tet me obleče. Zopet sem prašal po mami. A odgovorila mi ni; obrnila se je v kot ter zaihtela.
Osodepolni trenutek je prišel. Ljudje so se začeli shajati v veži in na cesti. Pred vsetn so opažali mene, a jaz niscm umel njih pogledov. Prišli so tudi raožje, trdih in resnih obraznih potez. črno oblečeni; prinesli so nosilnico. Dobil sem od sestre nov klobjiček s ornim ovitkom, ki sem ga začudeno ogledoval.
Kaj pomeni vse to?
Vzela me je v naročje ter pristopila k mami. ki so ležali nepremično v črni krsti. Poljubila me je. ter dela z jokajočim glasom:
,Jožko, moj zlatek, tvoja mama so umrli." — Zajokal sem na glas, a največ le zato, ker je jokala ona... Kaj se je godilo pozneje, ne vem več.
'                            &
#         s
In ako se Vas spomnim sedaj, nenadomestljiva mati, ko Vas že davno krije hladna ruša, mi dt neki notranji glas, ki ga pa sedaj razumem bolje, kakor nekdaj:
aTvoja mama so ti umrli . . .