STROKOVNA REVIJA Gozdarski vostn·ik SLOWENISCHE FORSTZEITSCHRIFT SLOVENIAN JOURNAL OF FORESTRV L E T O 1979 • L E T N 1 K XXXVIII • $ T E V 1 L K A 6 p.256-304 Ljubljana, junij 1978 VSEBINA - INHAL T - CONTENTS 257 Stališča in smernice o temeljnih na- logah gozdarstva pri prostorskem planiranju Dr. Niko Popnikola 265 Proučevanje generativnih organov rdečega bora v zvezi s hibridizacijo Saša Bleiweis Uredništvo in prof. Janko Moder Marko Kmecl Marjan Zupančič Marko Kmecl Drago Pogorelc 278 289 293 295 296 297 298 299 302 303 Die Untersuchungen hinsichtlich der generativen Organe bei der Rotfohre im Zusammenhang mit Hybridisie- rung The study of generative organs in Scotch Pine connected with hybridi- zation Manj znane zanimivosti pri mravljah Gozdarski problemi nerazvitih dežel Dogovorili se bomo, kaj bomo pisali z veliko začetnico Naknadna čestitka prirodoslovcem Mag. Sonja Horvat-Marolt- doktori- ca gozdarskih znanosti Jesenkovo priznanje 1979 prof. Mar- tinu čoklu Spomnimo se Jožeta Zorka Iz domače in tuje prakse Književnost Zapis na bukvi Naslovna stran: Foto J. Grzin Tisk čGP DELO Ljubljana Gozdarski vestnik Izdaja Zveza inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva SR Slovenije Uredniški svet: Marjan Trebežnik, predsednik mgr. Boštjan Anko Branko Breznik Janez černač Razka Debevc Hubert Dolinšek Vilijem Garmuš dr. Franc Gašperšič Marjan Hladnik Marko Kmecl Vitomir Mikuletič mrg. Franjo Urleb Uredniški odbor: mrg. Boštjan Anko dr. Janez Božič Branko Breznik Marko Kmecl dr. Amer Krivec dr. Dušan Mlinšek dr. Iztok Winkler Odgovorni urednik Edilor in chlef Marko Kmecl, dipl. Inž. gozd. oec. Uredništvo in uprava Editors' address YU 61000 Ljubljana Erjavčeva cesta 15 :žiro račun - Cur. acc. 50101-678-48-428 Letno izide 10 številk 10 issues per year Letna naročnina 150 din Za ustanove in podjetja 500 din za študente 100 din in za inozemstvo 300 din Subscription 300 din Ustanoviteljici revije sta Zveza inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije ter samo- upravna interesna skupnost za gozdarstvo Slovenije. Poleg njiju denarno podpira iz- hajanje revije tudi raziskovalna skupnost Slovenije. Po mnenju republiškega sekre- tariata za prosveto in kulturo (št. 421-1/74 z dne 13. 3. 1974) za GV ni treba plačati temeljnega davka od prometa proizvodov. STALiščA IN SMERNICE O TEMELJNIH NALOGAH GOZDARSTVA PRI PROSTORSKEM PLANIRANJU že v jeseni lanskega leta smo se gozdarji zbrali na posebnem posvetovanju, ki ga je pripravila Samoupravna interesna skupnost za gozdarstvo Slovenije, na katerem smo analitično utemeljili pomen temeljitega angažiranja gozdarstva v procesu prostorskega planiranja, še zlasti v postopku pripravljanja prvih prostor- skih načrtov. SlS za gozdarstvo Slovenije je tudi v letošnjem letu nadaljevala z idejno in organizacijsko mobilizacijo, da bi gozdarstvo pravočasno dobilo konkretna na- vodila, kje in kako naj sodeluje pri planiranju rabe našega prirodnega prostora. Objavljamo dokument, ki je plod večmesečnega analitičnega in posvetovalnega dela. Zapisane naloge niso enostavne, zahtevne so in obširne, vendar takšne, da jih naše, strokovno visoko organizirano gozdarstvo, more in mora izvršiti. Naloge zapisane v tem dokumentu ta hip ne prinašajo komercialnega učinka, nasprotno, razmeroma drage bodo. Vendar edino takšen dolgoročni pristop lahko našemu gozdarstvu in celotni samoupravni slovenski družbi zagotovi tisto mesto in vlogo gozdov, ki ju v našem življenjskem okolju morajo imeti. Ne pozabimo, gozd je za nas življenjsko pomemben. Tega marsikdo ne občuti, ne znajo ga izmeriti, nekateri pa tudi nočejo priznati. Ljudje, zlasti pa družba in rodovi za nami, računajo na našo strokovnost, preudarnost in angažiranost. Naj na tem mestu opozorimo še na knjigo, ki jo je izdala Samoupravna inte- resna skupnost za gozdarstvo Slovenije, v kateri so zbrana teoretska načela za gozdnogospodarsko in prostorsko načrtovanje (Študijski dnevi 1977). Ta knjiga in pričujoči dokument sta pomembna usmerjevalca pa tudi delovna instrumenta za naše angažiranje v prostorskem planiranju. Samoup·ravna interesna skupnost za gozdarstvo SR Slovenije je 7. Xli. 1978 organizirala posvetovanje o nalogah gozdarstva na področju prostorskega pla- niranja kot sestavine družbenega planiranja. V referatih, ki so bili pripravljeni za posvetovanje, je podana teoreti9.na osnova za prispevek gozdarstva v sedanjih procesih prosto·rskega planiranJa. Na podlagi teoretičnih osnov in ugotovitev posvetovanja je izvršilni odbor skupščine Samoupravne interesne skupnosti za gozdarstvo SR Slovenije na svoji 20. seji dne 28. Xli. 1978 sprejel naslednja STALIŠČA IN SMERNICE o temeljnih nalogah gozdarstva pri prostorskem planiranju. 257 1. Sodelovanje v procesu r:rostorskega planiranja je obveznost in interes gozdnega gospodarstva V kompleksu integralnega družbenega planiranja ima pomembno vlogo pro- storsko planiranje, ki v svojem osnovnem bistvu pomeni usmerjanje družbenega razvojC~. v prostoru. Urejanje prostora je tako nepogrešljiva sestavina družbenega razvoja. Pri tem je zlasti pomembno, da so odločitve o vsakovrstnih posegih v prostor rezultat dejansko usklajenih vseh vidikov družbene reprodukcije. Prostor- sko planiranje je sredstvo za usklajevanje in uravnavanje odnosov med družbo in naravo. V teh procesih mora gozdarstvo prispevati svoj delež pri iskanju najustreznejših alternativ uporabe prostora, ker: 1. Gospodarjenje z gozdovi je tudi gospodarjenje s prostorom na ekoloških osnovah. Pri tem ima gozdarstvo veliko izkušenj in dolgoletno tradicijo. Kot gospodarska dejavnost na dobri polovici površin v SR Sloveniji in zaradi številnih splošno koristnih funkcij gozdov je gozdarstvo pomemben in nepogrešljiv ude- leženec v pastorskem planiranju. 2. Gozdarstvo mora poleg temeljnih razvojnih usmeritev pri delu z gozdom pri- spevati tudi svoj delež v prostorskem planiranju, pri urejanju krajine, pri gospo- darjenju z naravnimi viri in prosto,rom nasploh. V ta namen ima gozdarstvo za- dostno število strokovnih kadrov, številne podatke o ekoloških pojavih v prostoru in teritorialno organizirano strokovno službo. 3. Z vključevanjem v družbeno in prostorsko planiranje uveljavlja gozdarstvo svojo polifunkcionalno usmerjenost. V sodelovanju z različnimi strokami v procesu družbenega in prostorskega planiranja lahko gozdarstvo obogati z novimi spo- znanji svoje gozdnogospodarsko načrtovanje in stroko v celoti. 4. Pri reševanju konfliktnih situacij in dogovarjanju o namenski rabi prostora bo gozdarstvo uspešno prispevalo svoj delež k najustreznejšim družbeno uskla- jenim alte,rnativnim rabam prostora, če bo imelo dobro argumentirana osnove in elemente za prostorske plane. Vključitev v proces prostorskega planiranja je zato tudi interes in ne samo dolžnost gozdarstva. 11. Izhodišča pri vključevanju gozdarstva v prostorsko planiranje Prostorsko planiranje ima, podobno kot gozdnogospodarsko načrtovanje, ele- mente dolgoročnosti in zato veliko skupnega v pristopih in v fiziognomiji planira- nja. S sistemskim pristopom je treba razvijati teorijo in prakso planiranja v gozdu kot proizvodnem objektu in elementu nege krajine ter okolja. Temeljna načela, na katerih sloni gozdnogospodarsko načrtovanje, so tudi primerna idejna izho- dišča za prostorsko planiranje, ki se nanaša na gozd, gozdnato krajino in na naravne vire. Ta načela in principi so: 1. Osnovno zhodišče je načelo trajnega ohranjanja in pospeševanja vseh funk- cij gozda. To načelo bi bilo potrebno razširiti na vse obnov.ljive naravne vire v prostoru. Pod trajnim ohranjanjem in pospeševanjem vseh funkcij gozda je treba razumeti težnjo za stabilnim funkcioniranjem vseh ekoloških in bioloških siste- mov v prostoru, kar je elementarni pogoj zdravega življenjskega okolja. Gozd in celotna gozdnata krajina imata zelo pomembno vlogo stabilizatorja in regenera- torja okolja v antropogenih sistemih urbanizirane in industrializirane krajine. 2. Zaradi dolgoročnosti gozdne proizvodnje, ~različnih naravnih in proizvodnih pogojev ter stanja gozdov so za gosodarjenje z njimi potrebne večje površine, v okviru ·katerih je možno doseči vse nujno potrebne pogoje (vključno ekonomske) 258 za trajno ohranjanje in pospeševanje vseh funkcij gozda. V ta namen so obliko- vana gozdnogospodarska območja. Pri pripravi strokovnih osnov in elementov za prosto•rske plane, je treba izhajati iz usmeritve gospodarjenja z gozdovi celot- nega gozdnogospodarskega območja. Območno usmeritev gospodarjenja z goz- dovi je treba konkretizirati v prostoru posameznih družbeno političnih skupnosti glede na njene naravne, gospodarske in splošno družbene razmere in potrebe. 3. V procesu prosto·rskega planiranja v gozdu in gozdnati krajini je osnovno vodilo izbira/ni princip. To pomeni, da nosilce funkcij v prostoru najprej ugotovimo in jih nato v razvoju pospešujemo. Nosilci funkcij v prostoru so posamezni elementi, ki v vzajemni povezanosti mozaične sestavljajo krajino in omogočajo skladen razvoj bioekoloških in gospo- darskih procesov. Posamezni elementi krajine - nosilci funkcij v prostoru - so lahko od posameznih osebkov do celotnih ekosistemov, kot so: različne ekološke katego·rije gozdov, travnikov, pašnikov, potoki, močvirja, skalovja, logi, divjinski ekosistemi, razni ostanki gozda in drugo. Nosilce funkcij ugotavljamo glede na njihov relativni pomen v celotnem prostoru, ki ga zajema posamezen prostorski plan in ob upoštevanju širšega družbenega okolja. Pospeševanje ugotovljenih nosilcev funkcij v prostoru je dinamičen proces, ki je odvisen od bioekološke sredine in od spreminjajočih se družbenih potreb. Pozitivne lastnosti posameznih nosilcev funkcij pospešujemo v razvoju z raz- ličnimi ukrepi nege. 4. Pospeševanje nosilcev funkcij v gozdu in gozdnati krajini bo uspešno, če bo v zadostni meri razvita oziroma ohranjena odpornost naravnih sistemov {biološka, mehanska, ekonomska). Pestri naravni sistemi so značilnost SR Slovenije. Pove- čano odpornost v teh sistemih je možno doseči s pospeševanjem naravne pestro- sti. Pestrejši naravni sistemi laže prenašajo različne obremenitve (vedno zahtev- nejši gozdnogospodarski in drugi cilji), odpornejši so proti katastrofam in ujmam, imajo večjo regenerativno moč. V take naravne sisteme je tudi laže vključiti razne tehnične objekte (ceste, koridorje, stavbe in drugo). 5. Prostorsko planiranje v gozdu in gozdnati krajini je treba razvijati na dia- lektičnem načelu dinamičnega usmerjanja {kontrole) procesov v gozdu in v širšem družbenem okolju, ki obdaja gozd in gozdno gospodarstvo. Z razvojem potreb raznih oblik družbene reprodukcije (urbanizacija, industrija, kmetijstvo, prometna in energetska ter druga infrastruktura itd.) bodo objektivno nastajale zahteve po drugačnem vrednotenju in spremembah sedanje rabe pro- stora. Novim družbenim potrebam v prostoru je treba kontinuirano prilagajati cilje pri gospodarjenju z gozdom in gozdnato krajino ter preverjati smotrnost novih posegov v gozdni prostor. Odločitve o najustreznejših rešitvah pri poseganju v naravni prostor {gozd in gozdnato krajino) morajo sloneti na temeljitih študijah o tem, kako bo narava reagirala na take posege. Uveljavljanje teh, poleg splošno veljavnih družbenih načel v prostorskem pla- ni'ranju, je temeljna naloga gozdarstva. Na ta način gozdarstvo lahko dolgoročno prispeva. h kvalitetnejšemu prostorskemu planiranju. 111. Prispevek gozdarstva v prostorskem planiranju Gozdarski prispevek v prostorskem planiranju mora biti posredovan v celoviti, močno strnjeni in razumljivi obliki, na način, ki dobro ponazori vzajemnost goz- darstva z drugimi dejavnostmi v prostoru. Večji del podatkov in informacij o gozdovih se pri tem uporabi iz obstoječih gozdnogospodarskih načrtov. Podrob- nost pri zbiranju podatkov {kazalci) in njihov obseg sta odvisna od obstoječe 259 družbene problematike v prostoru. Na območjih, l)t•<, ki je razen pri višini pelodnega zrna in dolžini zračnega mehurčka na ploskvi Reder, vedno večji kot 3. Za razliko od dolžine moških cvetov, kjer je imela ·rumena variacija daljše cvetove kot rdeča, je položaj pri dimenzijah peloda obrnjen. Zaključimo lahko, da ni pozitivne korelacija med dolžino cvetov in dimenzijami pelodnih zrn. Tabela 1 Dolžina moških cvetov Rdeča varijacija Rumena varijacija Vmesna - intermedijarna (Erythranthera} (Sulforanthera) vari]acija LOKACIJA v milimetrih REDER 3,0 6,09±0,04 10,0 4,0 7,43±0,04 12,0 4,0 6,82±0,08 9,0 LAKITE 4,0 5,61±0,12 9,0 3,0 6,29±0,03 11,0 3,0 4,19±0,08 6,0 Razlike so v kaljivosti in dolžini pelodnih cevčic. Na lokaciji Reder je bolje vzklil pelod z rumenih cvetov (72 °/o), tudi dolžina pelodnih cevčic je bila večja (115,44 mikrona). Na lokaciji Lakite je imel boljšo kaljivost (91 °/o) in daljše pe- ledne cevčice (254 mikronov) pelod moških cvetov vmesne barve glede na cvetove rdeče barve. če iščemo korelacija med kaljivostjo peloda in dimenzijami 267 > o (ij > (,) .c ~ HI) o E <1) ~ «1 .o 'lJ o «1 'lJ o a; a. 0 o :~ (ij ~ .5 <1) :~ c <1) E :c 0 o c .!Il > 'lJ o = či) o z Cl o :c z o er:: ~ ::2: > ~ Cl o _J UJ c.. UJ '"") N z UJ :?. o Cl:!:!: o .c: c:: C::·- ·c: ~-g·g>e o- Q) ~ Cl Q) o ·- o. E Cilco O 'lJ .~o~ ='(i)Q ~o. UJIO + + Cl Ol ml~ ol~ mJ~ (lj .::r! c:: (J) ;u;UJ ·~ > :J .c: (J) E --·c: O - ·- (J) >- .s~ >N (J) Ol oa> o- eti c: cu -c :J,_ -,N 0- ~ Ul O ..O"' ~ :Z~:r:> UJ..,~o ~01(/)1- C!J~OUJ O:::l-~(; .:(~ ~..., o-_Jo C\1 O') .q '!""' C':) o co co ca oo o ~~~ C\1 C':) co o o C':) tn tn LO o oo LO <.0 O gs ~ ~ 0 oo eti (lj cu c:: c:: •O Q) Ul Q) E cv -o ::::~ E a: a: > er:: UJ Cl UJ er:: !{) '(.l• LO c.o &1 ~ odo C\1 (") O') t- co o ~~~ .,.. """ "O Q) Il> <1l E m -o ::::~ E a: a: > 268 moških cvetov, smemo zaključiti, da imajo rumeni cvetovi (ti so tudi daljši) večjo kaljivost pelodnih zrn, kar ne velja tudi za dimenzije pe- lodnih zrn. Obstajanje dveh variacij rde- čega bora (rdeče in rumene) so do- kazovali Kozubov (1962), Mamaev {1965), Nekrasova (1959) in drugi, pri čemer je drevesa bora z rde- čimi moškimi cvetovi imenoval t. erythrogenanthera, drevesa z ru- menimi cvetovi t. chlorogenanthera. Toda pojav je utemeljil samo na štirih primerkih. Kozubov (1962) je trdil, da je zelena barva v moških cvetovih posledica večje vsebnosti karotina, rdeča barva pa večje količine an- tocijana. Mamaev (1968) je dodal, da je barva moških cvetov na rde- čem boru odvisna tudi od nekaterih ekoloških vplivov predvsem svetlo- be, temperature in zračne vlage. Dengler in Scamoni (1939) sta poskušala ugotoviti, če obstaja raz- lika med pelodom rdečih in ru- menih cvetov. Pri tem sta ugoto- vila, da pelod rumenih cvetov bolje klije in da ima daljše pelodne cevčice kot pelod rdečih borovih cvetov. Podobne rezultate so ob- javili tudi Nekrasova {1959) in Dob- rinov (1961). Za razliko Mamaev {1965) ni odkril kakšne posebne razlike v kaljivosti peloda med obema variacijama pa tudi ne v dolžini pelodnih cevčic. Tudi naša ·raziskovanja so potrd·ila, da ima pelod rumenih borovih cvetov boljšo kaljivost. O dimenzijah pelodnih zrn je pisal le Mamaev (1965). Ugotovil je, da so pelodna zrna rdečih cve- tov manjša od rumenih. Naše ugo- tovitve so bile ravno nasprotne. 2. Razlike pri ženskih cvetovih v dobi cvetenja Določevanje barve ženskih cve- tov je mnogo težje. Ko ženski eve- tovi dozorijo in so godnin za oploditev, spremenijo svojo prvotno rdečo barvo. Ob zaključku cvetenja so navadno višnjevo rdeči, kasneje temno rdeči ali celo močno zeleni. Ko začno rasti, ozelenijo in dobijo zeleno barvo, ki je značilna za stO'rže v prvem letu. Zaradi tega je potrebno barvo ženskih cvetov ugotoviti pravi čas, to pa je pred oploditvijo. Konec maja in v začetku junija smo na istih drevesih na katerih smo pro- učevali moške cvetove, ugotovili tri vrste ženskih cvetov in sicer: temnordeče ali malinove, zelene in vmesne (slednje v različnih niansah). Na lokaciji Reder je bilo 72 °/o rdečih, 11 °/o zelenih in 17 °/o ženskih cvetov vmesne barve. Zani- mivo, da so bili na lokaciji Lakite na 20 drevesih sami rdeči ženski cvetovi, čeprav to ne pomeni, da tod ni zelenih ali vmesnih ženskih cvetov. To značilnost rdečega bora je na Uralu (SSSR) ugotovil Mamaev (1965), pri nas pa Ničeta (1963, 1964). Večina avtorjev ne govori o variacijah zaradi različnih barv ženskih cvetov, temveč govorijo le o cvetih malinine barve (Fukarek 1959, Negulescu in Savulescu 1957, Tataranu 1957, Cernjavskij 1959) ali jih ime- nujejo samo rjave (Fukarek 1959). Razen Mamaeva (1965), ki je ugotovil korelacija med barvo ženskih in moških cvetov (korelativnost je nastopila le v 10 primerkih od skupno 32) v literaturi o tem vprašanju ni podatkov. Tabela 111 Korelacija v barvi moških in ženskih cvetov PIGMENTACIJA žENSKIH CVETOV PIGMENTACIJA 1 1 SKUPAJ MOŠKIH CVETOV Rdeča Rumena V mesna Rdeča 8 9 Rumena 23 4 27 V mesna 2 2 SKUPAJ 33 4 38 Na ploskvah, ki smo jih proučevali, smo poskušali najti korelacija med barvo ženskih in moških cvetov (tabela 111). To nam je uspelo le v 8 primerkih (od skupaj 40 primerkov) in to pri ·rdeči varianti. Kakšne pa so bile sicer barvne kombinacije moških in ženskih cvetov? Rdeča barva moških cvetov se je mešala z rumeno barvo ženskih cvetov v enem primeru. Mešanje rumene barve moških cvetov z rdečimi ženskimi pa smo ugotovili 23-krat. Samo v 6 primerih (4+2) se pojavlja kombinacija rumene ali rdeče barve enega spola z vmesno barvo cvetov drugega spola. Verjetnost pozitivne korelacije v barvah cvetov je torej 0,20 (8:40), verjetnost negativne korelacija pa 0,60 (24:40), verjetnost mešanih slučajev pa 0,15 (6:40). Iz tega lahko zaključimo, da je neenakost v barvi ženskih in moških cvetov (0,60) dvakrat večja od skupne vrednosti enakosti in mešanih slučajev (0,20+0,15). 3. Variabilnost zrelih storžev Navadno imajo storži enega drevesa svojo barvno nianso, kar je težko opisati. Bodnancev (1954) je za zrele storže rdečega bora izdelal posebno barvno pre- glednica. Mamaev (1965) priporoča kot najprimernejši čas za dotočitev barve, takoj po nabiranju barve. Barve je razvrstil v osem skupin. 269 Storže s planine Nidje smo po njihovi barvi v času odpiranja razvrstili v naslednje osnovne barvne skupine: svetlo zeleno, rumeno in svetlo bronasto. Poleg teh osnovnih barv so imeli storži celo vrsto prelivnih barv, toda nismo se spuščali v takšne podrobnosti. Na osnovi te razdelitve smo dobili na objektu Reder: 12 dreves s svetlo zelenimi storži, 5 dreves z rumenimi in 3 drevesa z bronastimi storži. Na Lakiti pa dominirajo bronasti storži (13), svetlo zelenih je 7, najmanj pa je storžev ·rumene barve (3). Engler (1913) je na osnovi apofize razdelil storže v tri skupine - plana, gibba in reflexa. Mamaev (1965) pa je storže rdečega bora razdelil na tiste s ploščata in z ostro apofizo. Dobrinov (1961) je na osnovi apofize našel na Rili planini (Bolgarija) vrsto reflexa in gibba. Ničota (1963, 1964) je isti vrsti opisal na pla- nini Nidje. Po obliki apofize smo storže razvrstili v dve skupini - z ravno (plosko) apofizo (f. plana) in z zakrivljeno apofizo (f. reflexa). Med tema je cela vrsta prehodnih oblik. Tabela IV Razpored storžev po dimenzijah v odvisnosti od apofize OBLIKA DOL2.1NA STORŽEV v cm TEŽA STOR2EV (v gr.) LOKACIJA APOFIZE 1 1 1 1 Min. M±f~r Max. Min. M±hl Max. Ravna 2,6 4,27±0,03 6,0 2,0 7,45±0,26 12,0 RED ER Zakrivljena 2,2 4,10±0,04 6,0 2,0 6,80±0,35 12,0 Vmesna 2,0 3,80±0,03 5,8 3,0 6.47±0.27 17,0 Ravna 3,0 4,92±0,03 6,4 4,0 8,44±0,24 13,0 LAKI TE Zakrivljena 2,8 4,61 ±0,03 6,4 4,0 7,99±0,35 13,0 V mesna 2A 4,53±0,05 6l· 3,0 7,43±0,27 16,0 Iz tabele IV lahko vidimo, da so storži z zakrivljeno apofizo nekoliko daljši in težji kot oni z ravno apofizo (f. plana). Za dolžino storžev na objektu Redar je t = 3,4 na objektu Lakite pa 7,7, medtem ko je za težo storžev na Redarju t = 1,25 in na la kiti t = 1 ,09. To pomeni, da je opravičeno razlikovanje le po dolžini. 4. Variabilnost semena in krilc a. Seme Zendenbauer je že leta 1907 opazil, da barva semena rdečega bora zelo variira. Pozneje so še drugi raziskovalci proučevali ta pojav. M. Steven in A. Carlisle (1950) sta na škotskem postavila pet osnovnih barvnih skupin za seme rdečega bora. Od teh 4 skupine odgovarjajo variacijam (rasam). Podobno klasi- fikacijo je predlagal Litvinov, dočim je Mamaev (1965, 1970} to razdelitev dopolnil in izdvojil naslednjih 5 skupin: svetlo seme (v. /eucosperma), cimetasto seme (v. phaeosperma Litw.), prehodna barva od cimetne k črni, črno seme (v. me/ano- sperma Litw.) in pisano seme (v. ba/iosperma Litw.). V teh mejah so opisovali seme rdečega bora še Pravdin (1964), Simak (1953}, Nekrasova (1960), Dobrinov (1961) in drugi. Pri proučevanju barve storžev pri nas smo ugotovili, da se barva le-teh na istem drevesu ne spreminja. Močno pa se razlikujejo storži (po barvi) med po- 270 sameznimi drevesi. Razvrstili smo jih v tri osnovne barvne skupine: svetlo seme (var. /eucosperma), črno seme (var. melanosperma) in pisano seme (var. ba/ic- sperma). V vsaki populaciji rdečega bora je opazen določen odnos med drevesi z različnimi barvami semena. Vedno so prisotne vse tri vrste semena, toda največ je črnih (28 dreves od 40). Posebej nismo proučevali spremembe v barvi semena skozi več let, ugotovili pa smo, da spremembe nastopajo, toda le znotraj ene barvne skupine. Tudi literatura navaja, da se barva semena spreminja, toda zelo malo, kar je posledica klimatskih in pedoloških pogojev ter drugih ekoloških in bioloških pogojev. Vpliva pa tudi starost obravnavanih dreves. (Nekrasova 1961, Mamaev 1965, 1970, Pravdin 1964 in drugi). Tabela V Dolžina semena RED ER LAKI TE VARIACIJA Min. 1 M±fM 1 Max. Min. 1 M±ht 1 Max. v milimetrih SVETLA SEMENA 4,0 5,62±0,03 7,0 3,0 5,50±0,03 7,0 čRNA SEMENA 3,0 5,52±0,01 8,0 3,0 5,50±0,01 7,0 PISANA SEMENA 7,0 5,72±0,03 7,0 3,0 5,52±0,02 7,0 V tabeli V so navedene dolžine semena posameznih barvnih skupin (variacij). Na objektu Reder so nekoliko daljša semena pisane skupine (5,72 mmL njim sledijo svetla semena (5,62 mm, t = 2,5) najkrajša pa so črna semena (5,26 mm, t = 5,0), medtem ko na Lakiti ni nobenih razlik v dolžini. Simak (1953) je pro~ učeval spremenljivost dimenzij semena ·rdečega bora in ugotovil, da je velikost semena. nestabilen kazalec, kar je bil tudi naš zaključek. Tabela VI Variabilnost nekaterih morfoloških značilnic v odvisnosti od barve semena Dolžina storžev Teža storžev Dolžina semena Teža 100 semen Barva cm gr. mm gr. semena V±h· V±h• V±fv % mit % Limit 0/o Limit Svetla 19,37±0,87 2,4-6,0 29,78±2,90 3,0-12,0 9,00±0,26 3,0-7,0 8,21±2,35 0,7-1,0 črna 10,74±0,21 2,0-6,4 36,00±1,54 2,0-16,0 10,12±0,14 3,0-8,0 13,81±1,88 0,7-1,20 Pisana 15,40±0,59 2,8-6,0 24,93±2,10 4,0-13,0 9,07±0,24 3,0-7,0 9,00±2,32 0,8-1,0 Spremenljivost pigmentacije semena ni enaka za vsako skupino, temveč se razlikuje po določenih morfoloških značilnostih. Stopnja spremenljivosti je po- dobna. variabilnosti cele populacije. Iz tabele VI je razvidno, da je največja spre- menljivost v skupini črnih semen (dolžina storžev od 2,6 do 6,4 cm; teža storž ev od 12 do 16g; dolžina semena 3 do 8 mm; teža semena od 0,70 do 12 gramov). 271 Koeficient variacije je največji pri isti skupini semena (črni). To lahko pojasnjuje- mo s tem, da na oblikovanje semena vpliva vrsta slučajnih vplivov, ki delujejo v času oplojevanja. Najmanjša spremenljivost nastopa pri teži semena, kar kaže na stabilnost te značilnice. Tabela VIl Razpored dreves po obarvanosti semena v odvisnosti od tipa moških ln ženskih cvetov STEVILO DREVES CVET VARIJACIJA S PIGMENTIRANIM SEMENOM Svetlo 1 črno 1 Pisano MOSKI Rdeča 2 8 Rumena 4 17 7 2:ENSKI Rdeča 5 22 5 Rumena 1 Seme smo nabirali na istih drevesih kakor cvetove. Iz ugotovljenega odnosa med barvo semena in cvetovi (tabela VIl) izhaja, da je pri rdečih ženskih in moških cvetovih pa tudi pri rumenih ženskih in moških cvetovih, največ črnih semen. Svetla skupina semen je manj številčna in to v glavnem pri rumenih moških in rdečih ženskih cvetovih, najmanj pa je dreves s pisanim semenom. Pelodno telesce iglavca. Zračna mehurčka, ki pomagata zrnu pri preletu. lglavci so ve- trocvetke. Barvo semena imajo mnogi za diagnostično. Prevladuje prepričanje, da črno seme za ·razliko od svetlega bolje klije, da je težje in da sadike iz takšnega semena bolje rastejo. Pravijo tudi, da drevesa iz črnega semena dajo več smole. Zaradi takšnih ugotovitev priporočajo uporabljati črno seme rdečega bora (Schnell 1960, Nekrasova 1960, Kartelj in Mancevič 1970, Pravdin 1958 idr.). Obstajajo pa tudi nasprotna mnenja. Mamaev (1970) je s širokimi raziskavami ugotovil, da so razlike v teži med črnim in svetlim semenom minimalne, kar smo ugotovili tudi mi. Posebej nismo raziskovali odnosa števila semena in storža. Simak (1953), ki je ta odnos proučeval pa je ugotovil, da so dimenzije semena v tesni zvezi z dimenzijami storža. Wettschtein (1958) smatra, da je število semena genetsko pogojeno .. 272 Variabilnost posameznega drevesa (pigmentacija, teža semena) je najverjetneje odvisna od podedovane variabilnosti v populaciji. b. Kri 1 ca Tudi krilca so različna; od izrazito bledih, skoraj brez pigmenta do zelo temnih. Barva je odvisna od količine pigmenta, kjer se z večjo količino pigmentov stopnjuje tudi barvitost. Upoštevajoč, da je barva krilc zelo različna, pri čemer obstaja množica prehodnih barv, smo vse naše primerke razvrstili v naslednje tri skupine: svetla (v to skupino spadajo svetla in rahlo obarvana krilca brez vzdolžnih prog), srednja (bronaste do temno rjave barve z manjšim številom prog) in temna krilca (močno obarvana tudi s progami). Od 40 dreves je imelo 14 dreves seme z bledimi (svetlimi) krilci, 14 dreves je imelo srednje obarvana krilca in 12 dreves izrazito temna krilca. To pomeni enakomerno razvrstitev. Obarvanost krilc so posamezni avtorji različno obravnavali. Fuka·rek (1959), Negulescu in Savulescu (1957) ter Cernjavskij (1959) pišejo, da imajo krilca semen rdečega bora svileno bledo, svetlo rumeno ali temno kostanjevo barvo. Medtem Im Mamaev (1965, 1970) ugotavlja tri barve, enako tudi Dobri nov (1961 ), kar je podobno našim rezultatom. Zanimiva raziskovanja sta opravila Simak in Gustafson (1954), ki sta ugotovila, da se je barvnost krilc stopnjevala, če so bile klimatske prilike ob rasti ugodne. Mamaev (1965) je tudi ugotovil, da se lahko pigmentacija v krilcih v istem letu spremeni (obledijo ali potemnijo). Mi tega pojava nismo posebej proučevali. Tabela Vlil Dolžina kriJe RED ER LAKI TE VARIACIJA MIN 1 M ± hr 1 MAX MIN 1 M±br 1 MAX mm mm Svetla 12,0 17,82 ± 0,06 23,0 12,0 19,20 ± 0,10 27,0 Srednja 12,0 17,91 ± 0,06 25,0 13,0 20,46 ± 0,05 26,0 Temna 10,0 18,95 ± 0,14 25,0 12,0 18,44 ± 0,08 24,0 Iz podatkov v tabeli Vlil vidimo, da ni bistvene ·razlike v dolžini krilc pri raz- ličnih variacijah. Na Redarju ima nekoliko daljša krilca temna in nekaj krajša svetla variacija. Na Lakiti ima najdaljša krilca srednja skupina, najkrajša pa temna variacija. Spremenljivost dolžine krilc med posmeznimi skupinami je torej majhna, kar potrjujejo tudi koeficienti variacija, ki so na Rederju od 10,15 do 20,04, na Lakiti pa od 8,06 do 13,02 °/o. Iz tega sledi, da ni bistvene razlike med dolžinami krilc posameznih variacij. število skladnih variacij semena s posameznimi variacijami krilc (tabela lX) je le 10 (2 iz svetle in 8 iz temne variacija) od skupno 40 dreves. Stevilo nesklad- nih kombinacij, ko se svetla variacija semena meša s srednjo ali temno variacija krilc je 3 (1 in 2}, kombinacij črne barve semena s svetlo in vmesno barvo krilc pa je 19 (1 O in 9). Verjetnost pozitivne ko relacije je torej 0,25 (10:40), negativne pa 0,55 (22:40). 273 Tabela IX Skladanje variacij semena in krilc VARIACIJA VARIACIJA KRILC SEMENA 1 SREDNJA 1 SKUPAJ SVETLA TEMNA Svetla 2 2 5 črna 10 9 8 27 Pisana 2 4 2 8 Skupaj 14 14 12 40 Iz tega zaključujemo, da se v večini slučajev variacija semena in krilc ne pokrivajo. Pigmentacijo krilc ne moremo pripisati niti alternativnim, niti poligenim zna- čilnostim. Odvisna je od intenziteta in mozaičnega razporeda osnovnega pigmenta. Zaključek Rezultati proučevanja generativnih organov rdečega bora na planini Nidje (Makedonija) kažejo, da obstajajo razne variacija, ki se medsebojno razlikujejo po večji vsebnosti pigmenta v vseh generativnih organih: cvetovih, storžih in v semenu. Tudi obratno: obstajajo variacija, ki imajo manjše količine pigmenta v teh organih. A. Po barvi moških cvetov pri rdečem boru lahko izdvojimo dve rasi (variaciji) - rdečo (Pinus silvestris L. var. erythranthera) in rumeno (Pinus silvestris L. var. sulforanthera) in vmesna variacija. Slednja ni samostojna rasa. Prvo pogojuje navzočnost pigmenta antocijana v času cvetenja, drugo pa navzočnost klorofila. Dolžina rdečih moških cvetov je 6,09 ± 0,04 mm na ploskvi Reder in 5,61 ± 0,12 mm na ploskvi LakitE:~. ·.dolžina rumenih pa je 7,43 ± 0,04 mm (Reder) in 6,29 ± 0,03 mm (Lakite). Rumena variacija ima torej nekoliko daljše cvetove. Pelodna zrna z rdečih moških cvetov so nekoliko večja od peloda z rumenih cvetov. Upoštevajoč tudi druga raziskovanja, je nemogoče odrediti katera rasa ima večja pelodna zrna. Barva moških cvetov pri rdečem boru je konstantna, nespremenljiva značilnica. Sposobnost tvorbe novih pigmentov je dedna karakteristike, ki jo uravnavajo genski mehanizmi. B. Tudi mladi ženski cvetovi se razlikujejo po barvi. Tudi pri njih so ugotovljene variacija glede na vsebino pigmenta; tako imamo rdečo, rumeno in vmesno barvo. Barva ženskih cvetov je alternativna, šele pozneje dobi cvet stalno barvo. Z dosledno razčlenitvijo moških in ženskih cvetov na paralelna variacije, bi lahko pričakovali, da se bodo barvni tipi prekrivati. Toda proučevanja so pokazala, da je samo pri 8 primerkih prišlo do prekrivanja (skladja). Torej je imelo le 8 dreves rdeče moške in ženske cvetove. Barvo ženskih cvetov smo spremljali le eno leto, zato ne moremo trditi, ali je barva ženskih cvetov konstantna značilnica, ali pa se s starostjo spreminja. 274 c. Rezultati raziskav kažejo, da so storži rdečega bora različne barve. lzdvojili smo svetlo zelene, rumene in bronaste storže; obstaja pa še niz barv sto'ržev med temi glavnimi. Običajno imajo storži enega drevesa specifično barvo, ki jo je zelo težko opisati. Tudi tu ni znano, če ostaja osnovni barvni ton skozi leto isti. Po obliki apofize smo razvrstili storže v skupino z ravno (ploščnato) apofizo (f. plana), z zakrivljeno apofizo (t. reflexa) in intermediarno variacija. Dognano je, da so storži z zak:rivljeno apofizo daljši in težji kot oni z ravno apofizo. D. S proučevanjem pigmentacije semena rdečega bora smo ugotovili naslednje variacije: svetlo (var. /eucosperma Litw.), črno {var. melanosperma Litw.) in pisano (var. ba/iosperma Litw.). Merjenje dolžin semena je pokazalo zanemarljive razlike. Razmerje semena se ne oblikuje le po individualni variabilnosti, ampak tudi po dednih lastnostih. Iz postavljenih odnosov variacij moških in ženskih cvetov in ba'rve semena je ugotovljeno, da je največ semena črne variacije in sicer pri drevesih z rdečimi moškimi in ženskimi cvetovi kakor pri drevesih z rumenimi ženskimi in moškimi cvetovi. Tudi krilca variirajo od svetlih (svetla in slabo obarvana), prek srednjih (bronasto do ·rjave barve) do temnih (temno bronaste barve, popolnoma obar- vana). Obarvanost krilc je odvisna od intenzitete in razporeditve osnovnega pigmenta. Tudi merjenje dolžine krilc ni pokazalo bistvenih razlik in iz te značilnice ni moč postavljati nobene zakonitosti. Kljub jasni razčlenitvi semena in krilc po barvi je bila le pri 10 drevesih ugotovljena skladnost barv med semeni in krilci pri 30 drevesih pa te skladnosti ni bilo. Zaključujemo, da zelo redko s·rečamo drevesa, kjer so semena in krilca iste barve. Nadaljnja proučevanja generativnih organov rdečega bora je treba geografsko razširiti in raztegniti tudi na večletna opazovanja. Literatura 1. Bodnaroev, A. S. (1954): Skala cvetov; lzdajateljstvo AN SSSR, Moskva. 2. Cernjavskij-Nedjafkov-Pioštakova-Dimitrov (1959): Drveta i hrasti v gorite na Blgarija, Sofija. 3. Dobrinov, J. (1961): Visokoplaninska forma na bjal bor v Blgarija, Naučni trudove na VLTI, tom IX, Sofija. 4. Dengler~Scamoni (1939): Ober die Keimungsbedingungen von Waldbaumpollen, Zeitschrift Forst· und Jagdvisen, N°-l. 5. Engler, A. (1913): Einfluss der Provenienz des Samens aut die Eigenschaflen der Schweizerischen, Centr des Forst Versuchwesen. 6. Fukarek, P. (1959): Sumarska enciklopedija, 1. Zagreb. 7. Kerschon, P. (1949): Untersuchungen liber die physiologiche VariabiliUit, Versuchwesen, Bd.26. S. Kozubov, G. M. (1962): O krasnopylnikovoj formi sosni obiknovenoj. Botaničeskij žurnal, No-2., Moskva. !l. Karlelj-Manoevlč (1970): Genetika v lesovodstve, Moskva. 10. Mamsev, S. A. (1965): Variacii sosni obiknovenoj po okraske generativnih organov i ih korelja- tivnie svjazi i morfologičeskimi priznakami derevjev, Vnutrividovaja izmenjčivost drevesnih rastenij, AN SSSR, Ukrainskij filijal, Vipusk 47, Sverdlovsk. 11. Mamaev, S. A. (1965): Biologičeskie osobenosti piljci sosni iz različnih rajonov Urala, Trudi instituta biologii AN SSSR, Vipusk 42, Sverdlovsk. 275 1: Il r 12. Mamaev, S. A. (1968): Sezonskaja izmenjt:ivost okraski cvetkov rastenij lesnoj zoni ravnjih Srednevo Urala, Materijali po vnutrividovoj izmenjčivosti i sistematike rastenij, AN SSSR Uraljskij rilijal, Vipusk 60, Sverdlovsk. 13. Mamaev, S. A. {1970): Geografičeskaja izmenjčivost semjan sosni obiknovenoj, Voprosi geografi- českoj izmenjčivosti i sistematike rastenij, AN SSSR Uralskij filijal. Vipusk 75, Sverdlovsk. 14. Negulescu-Savulescu (1957): Dendrologie, Bucurest. 15. Nekrasova, T. P. (1959): O značenii žoltoj i rozovoj okraske mužskih šišek u vidov Pinus. Botaničes­ kij žurnal, tom XXXXIV, No. 7, Moskva. 16. Nekrasova, T. P. (1960): Plodonošenie sosni v Zapadnoj Sibirii, Jzdateljstvo AN SSSR, Novosibirsk. 17. Ničota, B. (1963): Neke oznake planinskih tipova belog bora na planini Nidje {Pinus silvestris ssp. hamata), Sumarstvo, br. 1-2, Beograd. 18. Nlčota, B. (1984): Pridones kon poznavanjeto na formite na nekoi četinarski vidovi šumski drvja (Početno soopštuvanje), Godišnik na šumarskiot institut, knjiga VI, Skopje. 19. Pravdin, L. F. {1958): Sosna lentočnih borov Zapadnoj Sibirii, Raboti po Jesovedeniju, Trudi instituta lesa AN SSSR, tom 36, Moskva. 20. Pravdin, L. F. (1964): Sosna obiknovenaja. lzdateljstvo Nauka, Moskva. 21. Simak, M. (1953): Ober die Samenmorphologie der gemeinen Kiefer (Pinus silvestris), Medd. frcam Statens Skogsforskingsinstitut, Bd. 43, No. 2. 22. Simak-Gustalsson (1954): Frobeskoffenhefen hos modertat och ymper av tali, Medd. froam Statens Skogsforskingsinslitut, Bd. 44, No. 2. 23. Schne/1, G. (1960): Die Abhangigheit der Lebenskraft und der Pflanzengrosse von der Keimschnel- ligkeit bei unterschiedlicher Korngrosse, Algemeine Forst- und Jagdzeitung, Bd. 34. 24. Steven-Kar/ise (1959): The nalive pinewoods of Scotland, Edinburg. 25. Tataranu, /. (1960): Arbori si arbotusi in Romania, Bucurest. 26. Wettstein, W. {1958): Rassen und Zilchtungsforschung bei Pinus silvestris, Schweiz. Zeitschrift fUr Forstwesen, No. S-9. DIE UNTERSUCHUNGEN HINSICHTLICH DER GENERATIVEN ORGANE BEl DER ROTFOHRE (PINUS SILVESTRIS L.) IM ZUSAMMENHANG MIT HYBRIDISIERUNG Zusammenfassu ng Spezielle Untersuchungen mit dem Ziele, die Variabilitat und Pigmentierung der generativen Organe der Rotfohre zu studieren, wurden bisher - von geringfugigen Aus- nahmen abgesehen - in sehr beschrangtem Umfang durchgefOhrt, und die erzielten Resultate stehen miteinander in starkem Widerspruch. Es wurde der Versuch gemacht, diese Fragen etwas eingehender zu behandeln. 1. Nach der Farbe (Pigmentierung) der mannlichen lnfloreszenzen konnen bei der Rotfohre zwei Grundvariationen ausgeschieden werden: die rate (var. erythranthera) und die gelbe (var. su/phoranthera), sowie auch die intermediare. Die rote Variation ist durch die Anwesenheit des Anthokyans und die gelbe des Chlorophylls bedingt. Das Pollen der roten mannlichen lnfloreszenzen hat etwas grossere Dimensionen als dasjenige der gelben. Die Fiirbung der mannlichen lnfloreszenzen ist bei der Rotfohre eine Konstanta, unveranderlich Charakteristik. Die Fahigkeit der Bildung irgendeines Pigmentes ist eine erbliche Charakteristik mit genetischer Grundlage. 2. Bei jungen weiblichen lnfloreszenzen besteht eine Farbendifferenz, so dass auch bei ihnen Variationen mit roter, gelber und untermediarer Pigmentierung festgestellt sind. Die Fiirbung der weibliclen lnfloreszenzen hat einen alternativen Charakter, die standige Farbung tritt erst etwas spater auf. Von 40 untersuchten Biiumen hatten nur 8 sowohl rote mannliche als auch rote weibliche lntloreszenzen. 3. Bei der Zapfen der Rotfohre wurden eine grune, eine gelbe und eine hellbraune Variation festgestellt, es besteht aber auch eine Reihe von intermediaren Variationen. Nach der Apophysenform unterscheidet man Zapfen mit flacher und gekrummter Apo- physe. Dabei wurde festgestellt, dass die Zapfen mit gekri.immter Apophyse langer und schwerer siJ:ld. 276 4. Das Studium der Samenfarbung bei der Rotfohre ergab folgende Variationen: eine helle (var. Jeucosperma Litw.), eine schwarze (var. melanosperma Litw.) und eine bunte (var. baliosperma Litw.). Aufgrund der Zusammenhange zwischen den Variationen der mannlichen und weiblichen lnfloreszenzen, dass Samen der schwarzen Varation am haufig- und zwar sowohl bei den roten mannlichen und weiblichen lnfloreszenzen als auch gelben mannlichen und weiblichen lfloreszenzen, dass Samen der schwarzen Variation am haOfig- sten auftreten. Auch die Samenfli.igel variieren von bleichen liber mittlere bis zu dunklen NGancen. Die Flilgelfarbung hangt von der lntensWH und mosaischen Verteilung des Grundpigmen- tes ab. Obwohl die Differenzierung der Samen und FIOgelfarbung genOgend geklart ist, wurde nur bei 10 Baumen eine Kongruenz der Samen- und F:Ogelfarbung festgestellt, wahrend bei 30 Baumen keine Kongruenz zu finden war. Daraus kann geschlossen werden dass lndividuen mit doppelter gleicher Pigmentierung (bei Samen und Fli.lgeln) ziemlich selten angetroffen werden konnen. Weitere Untersuchungen der generatieven Organe bei der Rotfčhre sollten auf gros- sare geographische Regionen ausgedehnt und mit mehrjahrigen Beobachtungen erganzt werden. POSKUšAJMO SI ZAPOMNITI preučiti-im preučim se iz gozdarja v peka proučiti-im kakšen problem poglobljeno, sistematično analizirati Verjetno ste opazili, da smo v tej številki odstopili od rabe besede preučiti v smislu poglobljenega razmišljanja o nekem problemu, tako kot smo jo rabili doslej in kakor veleva SP 1962 na str. 680. Nova jezikoslovna razlaga je za ti dve besedi drugačna (glej zgoraj!). Približala se je, odnosno osvojila je rabo, ki se je zakoreninila v živem jeziku. Odslej torej drugače. apofiza-e ž zgornji, pri borih odebeljeni del plodne luske na storžu, sin.: ščitek, Gozdarski slovar 1970. 277 UDK 634.0.145.7 Formica rufa MANJ ZNANE ZANIMIVOSTI PRI MRAVLJAH Med številnimi vrstami žuželk, ki naseljujejo svet, imajo mravlje (Formicidae) svoje posebno mesto, tako zaradi videza, kakor tudi zaradi svojskega načina življenja. Mravlje so razširjene po vseh kontinentih sveta. Doslej je ugotovljenih okoli 5000 različnih vrst mravelj, ki se medsebojno razlikujejo po morfoloških in bionomskih posebnostih. Od tega velikega števila v svetu znanih vrst pa je v palearktični coni, kamor po svoji geografski legi spada tudi vsa Jugoslavija in s tem tudi Slovenija, razširjenih le okoli 40 različnih vrst mravelj. Mravlje so sicer različnih velikosti (od 1 do 25 mm), skupna pa jim je dobro znana, značilna oblika, zaradi katere se mravlje bistveno razlikujejo od vseh ostalih znanih žuželk. Kakor pri drugih žuželkah je tudi pri mravljah telo sestavljeno iz glave, oprsja in zadka. Posebno značilen je zadek, ki je sestavljen iz dveh, po obliki zelo različnih delov: iz bolj ali manj okroglastega končnega dela, imenovanega »ga- star~<, in iz enega ali dveh močno zoženih zadkovih členov sestavljenega veznega deta med oprsjem in zadkom. Ta vezni ali ,,petiolus•' člen trnaste oblike daje mravljam svojevrsten izgled (skica 1 ). Prvotno so imele vse vrste mravelj dobro razvito želo, ki jim je rabila za obrambo. V teku razvoja je pri večini v svetu znanih mravelj. med njimi tudi vsem evropskim vrstam, želo zakrnelo, ostale so le žleze, ki proizvajajo mrav- ljinčno (metanovo) kislino (skica 1 a). \ ' 11. \ \ Skica 1 ,. f 1 1 ' t Skica 1a 278 Skica 2 Nadaljnja značilnost mravelj je tudi tipično izoblikovana glava, na kateri so ob straneh dobro vidne relativno velike facetne ali sestavljene oči, na temenu pa še tri drobcena enostavna očesca. V glavo sta vsajeni kolenčasto ulomljeni 11-členi tipalki z dolgim držalcem in nekoliko odebljano zastavico. Poleg pozna- nih osnovnih funkcij rabijo mravljam tipalke tudi za medsebojno spO'razumevanje. Za vse vrste mravelj je skupen tudi tako imenovani polimorfizem, kar pomeni. da se ista vrsta mravelj pojavlja istočasno v ·različnih oblikah. Tako razlikujemo spolno nerazvite samice ali delavke, spolno razvite samice ali matice ter spolno razvite samce. Pa tudi med delavkami so opazne manjše razlike. Medtem ko imajo ene večjo oz. širšo glavo z močneje razvitimi čeljustmi in vrše funkcije branilcev ali vojščakov, imajo druge manjšo glavo z slabše razvitimi čeljustmi ter opravljajo za skupnost vsa druga raznotera dela. Skrb za zarod, nabiranje hrane in hranjenje ličink ter sodelavk, posebna skrb za matice, popravljanje in dograjevanje mravljišča je le del njihove velike, že prislovične aktivnosti (skica št 2). Večina znanih vrst mravelj živi v številčno velikih skupnostih - mravljiščih. Vsaka od omenjenih kast ima v mravljišču svojo točno določeno nalogo in za- dolžitev. Najpomembnejša je vsekakor naloga matic, ki so dolžne s produci- ranjem in z zaleganjem jajčec skrbeti za stalno obnovo vrste. Znane so vrste mravelj, v katerih mravljiščih je le po ena matica, to so tako imenovane mo- nogyne vrste. pa številnejše vrste s po več sto maticami v istem mravljišču ali polygyne vrste. Poleg matic imajo tudi samci zelo omejeno delovno področje. Njih naloga je le, da ob rojenju oplode mlade matice in na ta način tudi oni aktivno sodelujejo pri ohranitvi vrste. Po opravljenem življenjskem poslanstvu pC\, kmalu odmro oziroma jih delavke kot nepotrebne in nezaželene pomore. Vsa ostala. dela v mravljišču pa opravljajo delavke. ki so tudi najštevilnejše. V srednje velikem mravljišču živi okoli 500 do 800 tisoč mravelj raznih kast, od- visno od vrste mravelj, starosti mravljišča, kakor tudi od raznih drugih ekoloških čin iteljev. 279 Mravlje so holometabolne žuželke. Med 4 do 38-tedenskim življenjem, kar je spet odvisno od vrste, preidejo vse štiri razvojne stadije, od jajčeca prek ličinke in bube do odraslega in formiranega osebka- prave mravlje. Kot je znano, žive mravlje v mravljiščih, ki si jih zgrade na zemlji, ali v njej, nekatere pa celo v lesu. Način gradnje, vrsta uporabljenega materiala, oblika in položaj mravljišča so tudi značilnosti posameznih vrst. V naših gozdovih razširjene vrste mravelj si za mravljišča najraje izberejo sončna, zavetrna mesta ob vznožju že delno propadlih drevesnih panjev. Mravljišča so zahtevne arhi- tektonske g·radnje s številnimi etažami, komorami, hodniki, klimatskimi jaški in vhodnimi odprtinami. V najnižjem in zato tudi najbolj zavarovanem delu mrav- ·ljišča, pri nekaterih vrstah mravelj tudi do enega metra globoko v zemlji, so matični prostori, v katerih se zadržujejo matice. Nad njimi so komore z jajčeci in ličinkami, razporejenimi po starosti in razvitosti. V vrhnjih, najbolj suhih prostorih mravljišča so razmeščene bube. Za zarod skrbe delavke, ki z ozirom na spreminjajoče vlažnost in tempera- turo v mravljišču stalno premeščajo zarodno-razvojne stadije iz enih v druge prostore. V zimskih mesecih, ko se temperatura mravljišča zniža pod i 0° C, se mravlje premestijo v najnižje in najtoplejše, ponavadi podzemske predele, kjer prezimijo. V mravljišču je več ali manj konstantna temperatura, ki od tempera- ture okolja odstopa tudi do 15° C. Relativno visoke temperature v notranjosti mravljišča so posledica povečane ali zmanjšane aktivnosti mravelj. Za urav- navanje temperature v mravljišču skrbe tudi delavke z odpiranjem in zapiranjem prezračevalnih jaškov in odprtin na površini mravljišča. Mravlje prištevamo k toploljubnim ali termofilnim žuželkam; kot dokaz temu je tudi njihovo značilno sončenje na površini mravljišča, zlasti v poznih zimskih ali zgodnjih spomladan- skih mesecih. Namen senčenja pa ni le lastno ogrevanje, temveč da sprejeto toploto prenesejo v mravljišče, kjer jo oddajajo. Na ta način seg·revajo mravljišče. Ugotovljeno je, da so bile mravlje v daljni preteklosti izrazito mesojede žuželke. Med evolucijskim razvojem so se pa prilagodile tudi drugim vrstam hrane. Omembe vredna je zlasti njih velika sladkosnednost, ki si jo tešijo z raznimi vrstami sladkorja, ki jih vsebujejo rastlinski sokovi. Ker same ne morejo neposredno užiti rastlinskih sokov, so si za posrednika izbrale različne rastlin- ske uši, ki jih oskrbujejo s tovrstno hrano. Uši s svojim posebno oblikovanim, Skica 3 280 Mravlja v ••stavu gotovs« -obrambni položaj. Zelo lepo je opisal življenje mravelj naš Fran Erjavec v spisu Mravlja. dolgim sesalom izsesavajo rastline. Le manjši del sokov uporabijo za lastne potrebe, (skica št. 3) večji del sokov pa kot neizkoriščene izločajo po kapljicah na svojih zadkih. Ta odvečni del sokov uporabljajo mravlje kot visoko cenjen in morda tudi nujen del prehrane. Za protiuslugo pa mravlje branijo uši pred raznimi sovražniki in jih v poznih poletnih mesecih tudi prenesejo v mravljišča, kjer jih po odložitvi jajčec sicer izkoristijo za prehrano, jajčeca pa varno pre- zimijo. Spomladi prenesejo iz jajčec izvaljene ličinke na rastline in si na ta način spet zagotove dobaviteljice sladkih sokov. Opisano sožitje med mravljami in rastlinskimi ušmi imenujemo »trofobiozo((. Tudi od mravelj neizkoriščeni sladki izločki uši pa kot tako imenovana ))mana« nalega na listne in druge površine, kjer predstavlja hrano tudi drugim žuželkam. Predvsem pa je mana odlična podlaga za naselitev raznih epiksilnih gliv. Iz navedenega lahko zaključimo, da 281 mravlje uši pravzaprav goje in jih širijo ter istočasno izkoriščajo kot >1molzne kravice«. Za prehrano zaroda in matic pa ne skrbe vse delavke enega mravljišča, temveč le določene skupine delavk, ki stalno obiskujejo teren okoli mravljišča in vse za prehrano uporabne snovi vnašajo po očiščenih stezicah v mravljišče. Prehranjevalne oziroma Javno področje mravelj enega mravljišča je zelo različno. Lovno področje raznih travniških mravelj je pa na splošno mnogo večje od področja naših gozdnih mravelj, ki se po mnenju raziskovalcev razteza od 50 do 70 m okoli mravljišča. Navedena razdalja je le orientacijska, nikakor pa ne- prekoračljiva, saj najdemo mravlje tudi na večjih oddaljenostih od mravljišča, posebno takrat, če v bližini ne najdejo dovolj hrane. Ulovljeni plen umore ali ga pa omrtvičenega same ali s pomočjo drugih delavk prenesejo v mravljišče. Kot vidni rezultat koristnega delovanja mravelj - uničevanje rastlinam škodljivega mrčesa, so ))zelene oaze«, nepoškodovane skupine drevja sredi sestojev prizade- tih od lzazidajo<< v posebne, v ta namen določene prostore. Njih naloga je tudi, da v primeru nevarnosti prenesejo zarod (ličinke in bube) na varnejša mesta v mravljišču in ga na ta način tudi zaščitijo pred škodljivim vplivom direktne sončne svetlobe. Skica 4 283 Pri mravljah je na splošno od vseh čutov najbolj razvit voh. Voh omogoča mravljam orientacijo v prosto'fu, prav tako se pa s pomočjo voha mravlje tudi medsebojno spoznavajo. Nedomače dišeče mravlje, ki slučajno zaidejo v tuje mravljišče so zapisane poginu, ker jih domačinke po duhu takoj izslede, jih napadejo in uničijo. Vse vrste rdečih gozdnih mravelj, ki so razširjene po slovenskih gozdovih, so brez dvoma za gozdno zdravstveno stanje velikega pomena in jih zato tudi smatramo za enega izmed najkoristnejših pa tudi važnih regulatorjev biološkega ravnotežja. Mravlje so vsekakor pomembne zatiralke ali vsaj reducenti gozdnih škodljivcev, predvsem iz vrst metuljev, dvokri!cev, kožokrilcev, pajkovcev in dru- I Skica 5 gih. čudežev pa tudi od mravelj ne moremo pričakovati, saJ Je njih koristna dejavnost omejena na ozka področja okoli mravljišč, poleg tega pa se moramo zavedati, da so tudi mravlje izbirčne in jim ob veliki izbiri raznovrstne hrane, nekatera bolj nekatera pa manj, ustreza. Za škodljive smatramo v gozdovih razširjene tako imenovane lesne mravlje (Camponotus sp.), ki si mravljišča napravljajo v spodnjih delih še rastočih iglav- cev, predvsem v smrekah in povzročajo njih predčasno sušenje in s tem tudi izgubo dragocene lesne mase. Prisotnost lesnih mravelj nam v večini primerov nakažejo žolne, ki izkljujejo v naseljena drevesa na različnih nivojih velike in globok0 luknje, s pomočjo katerih ropajo mravljinčjo zalega. Lesne mravlje ni težko ločiti od ostalih koristnih rdečih gozdnih mravelj, saj so od njih znatno večje, dosežejo okoli 1 cm dolžine in so tako tudi naše največje v gozdovih živeče mrav.lje (skica 5). 284 Naj omenimo še škodljive ali bolje ·rečeno neprijetne in nadležne hišne mravlje (Lasius sp.), ki vdirajo v hiše in stanovanja in se hranijo z raznimi, človeški prehrani namenjenimi potrebščinami. K tem, tudi pri nas razširjenim hišnim mravljam prištevamo malo faraonsko mravlje (Monomorium pharaonis L.) in dve vrsti rdečehrbtnih hišnih mravelj (Lasius emarginatus Latr. in L bruneus Latr.). Pri opazovanju mravelj se bo morda komu zastavila tudi vprašanje, kako je mogoče, da tudi po več let stara mravljišča ne prerastejo razni lišaji, mahovi ali trave, saj predstavlja materija! mravljišča odličen substrat za kalitev trosov in semenja. V pojasnilo naj navedemo, da je vsako naseljeno mravljišče v stalnem obnavljanju, predelavi in rasti. Vse trase in seme, ki slučajno pade na mravljišče, mravlje izkoristijo za prehrano, neužitne snovi pa enostavno potonejo v mrav- ljišče, kjer jih mravlje osamijo, v kolikor niso v stanju, da jih odstranijo. Vsi taki tujki predstavljajo brez dvoma določeno oviro za normalni razvoj mravljišča. O točnosti navedenega se lahko prepričamo na enostaven način. Ce na mravljišče položimo košček staniola ali stekla, bo tujek že po parih dneh izginil, zasledimo ga pa lahko nekaj centimetrov globoko pod površino mravljišča. Determinacija mravelj je z ozirom na številne vrste, ki so razširjene tudi v naših gozdovih, ter na minimalne razlike med posameznimi vrstami zelo zahtevno in težko delo, pri katerem nam je v pomoč obširna literatura. Ne bilo bi pravično če v zvezi z mravljami ne bi imenovali prof. dr. K. Gosswalda, ustanovitelja Instituta za uporabno zoologijo univerze v Wurzburgu, ki izdaja že od 1955. leta dalje svoj mesečnik »Waldhygiene<,, v katerem je večji del posvečen mravljam. Doslej so v slovenskih gozdovih nesporno ugotovljene naslednje vrste gozd- nih mravelj: Formica execta Nyl. - temnordeča gozdna mravlja, Formica polyctena Foer. - golohnbta gozdna mravlja,* Formica sanguinea Latr. - krvavordeča gozdna mravlja,* Formica rufa L velika rdeča gozdna mravlja, Formica truncorum Fabr. - štorovska mravlja, Formica pratensis Ratz. - travniška rdeča mravlja, Formica lugubris Zett. -- planinska temna gozdna mravlja, Formica aqui/onia Yarr. - planinska rdeča gozdna mravlja. Sovražniki in zatiralci gozdnih mravelj ter možnosti zaščite Kakor vsa živa bitja, imajo tudi mravlje, ki so koristen člen gozdnih biocenoz in celotne prehranjevalne verige, svoje specifične zatiralce iz vrst predatorjev in parazitov. Posebno mesto pa ima v tem pogledu človek. Zal lahko ugotovimo, da je ravno človek zaradi nepoučenosti o koristnosti mravelj v večini primerov glavni neposredni pa tudi posredni povzročitelj izumiranja oziroma izginjanja mravelj. Ze majhne, toda ponavljajoče se poškodbe mravljišč so pogosten vzrok, da zapuste mravlje mravljišče in se preselijo na drugo mesto. Razkopano mrav- ljišče pa je v večini slučajev vzrok za propad mravljišča. Potrebno bo še veliko dela in prepričevanja, da se bo sicer splošno znano dejstvo o koristnosti mravelj prelilo tudi v prakso, ter da bodo mravlje in njihova mravljišča obvarovana pred človeško objestnostjo. Menimo, da se odnos do mravelj na splošno izboljšuje, verjetno tudi po zaslugi že leta 1957 objavljenega predpisa o zaščiti gozdnih mravelj, vendar se z dosedanjim stanjem ne smemo zadovoljiti, ker še vse prepogosto vidimo poškodovana mravljišča . .. za zdravstveno zaščito gozdov vsekakor najpomembnejši vrsti. 285 če določila prvotnega predpisa in kasnejših zakonov o gozdovih, ki tudi vse- bujejo zaščito mravelj, niso poznana širši javnosti, so pa z njimi gotovo seznanjeni tisti, ki so se z mravljami direktno okoriščati. Ugotavljamo lahko, da je v sloven- skih gozdovih prenehala škodljiva dejavnost posameznikov, ki so sistematično razdirati mravljišča in nabirali mravljinčje bube, da so jih nato za drag denar prodajali kot odlično krmo za sobne ptice, akvarijske ribe, razne plazilce in dvoživke v terarijih, kebčke fazanov v voljerah itd. Nabiranje bub in s tem uniče­ vanje mravelj je bilo razširjeno predvsem na področju Pohorja in Velike planine. Kljub izboljšanemu, ne pa zadovoljivemu stanju, naj bi bila stalna naloga in dolžnost tudi gozdarjev, da bi vedno in povsod poudarjali koristnost mravelj, njih prisotnost pa upoštevali tudi sami pri izvajanju gozdarskih del. Poleg človeka, ki je vse;kako•r najpomembnejši 2atiralec mravelj, pa naj omenimo še vsa druga, h gozdni biocenozi pripadajoča živa bitja, ki uničijo marsikatero kolonijo gozdnih mravelj. Med te naj kot najpomembnejše navedemo žolne in med njimi zlasti črno žolno (Picus martius L.), ki so ji mravlje glavna hrana. Na podlagi raziskav je ugotovljeno, da predstavljajo mravlje tej žolni do 95 °/o prehrane. 'Ker aktivnost žolne ni omejena le na letne mesece, temveč na vse leto, je lahko razumljivo, da so žolne pomemben dejavnik pri zmanjševanju populacij mravelj na določenem področju. 2olne se ne hranijo le z odraslimi mravljami, temveč še najraje z zarodom v mravljišču, do katerega si posebno v zimskem času izkopljejo globoke luknje in pobirajo plen. Luknje pa predstavljajo za mravljišče še dodatno nevarnost, in sicer v tem, da prezimujoče mravlje v poškodovanih mravljiščih zmrznejo, ker se zaradi njih mravljišče prekomerno ohladi tudi v notranjosti. Poleg najnevarnejše črne žolne so mravljam nevarni še veliki detel (Dryobates major L.), zelena žolna (Picus viridis L.), pivka (Picus canus L.) in mali detel (Dryobates minor L.), ki vsi na isti način, vendar le bolj poredko, uničujejo mravlji zarod oziroma poškodujejo mravljišča. Skica 6 286 Skica 7 Od drugih, v gozdovih živečih živali pa naj kot mravljam nevarne omenimo le še divjega prešiča, jelenjad, jazbeca in pa lisico. Te živali razkopljejo mrav- ljišča ali se po njih povaljajo z namenom, da jih razdražene mravlje z brizganjem mravljinčje kisline osvobode raznih kožnih zajedalcev. Tovrstne poškodbe mrav- ljišč so tudi v naših gozdovih redkejše in jim ne kaže posvečati posebne po- zornosti. Proti nevarnim žolnam in vsem drugim navedenim sovražnikom mravelj, pa je možna učinkovita in obenem zelo enostavna zaščita, ki obstaja v tem, da mravljišča jeseni, to je v drugi polovici septembra ali oktobra, na gosto pre- krijemo s suhimi smrekovimi ali borovimi vejami, od katerih so iglice že odpadle. Posebno na gosto mora biti z vejami obložena osnova mravljišča, da se na ta način onemogoči dostop do mravljišča nevarnim žolnam, ki uničijo dnevno tudi do 1000 mravelj. Zgodaj spomladi, vsekakor pa takoj, ko sneg na mravljišču skopni, moramo vejni zastor spet odstraniti. Drugi možni način zavarovanja mrav- ljišč pa je ta, da mravljišča zavarujemo z žičnimi ali plastičnimi mrežami, pri- trjenimi na stabilno ogrodje (skica št. 6). Tovrstna zaščita, ki je stalna in seveda dražja, je v navadi v Nemčiji, švici, Ceški in Italiji, in sicer v gozdnih sestojih, namenjenih ·raziskavam. Varovalna pokrivala so različnih oblik in izvedb (skica št. 7). Važno je predvsem, da je pokrivalo dovolj veliko, da ga stalno rastoče mravljišče v naslednjem obdobju ne bo preraslo, da zanke oz. odprtine v mreži niso večje od 4 cm, ter da je pokrivalo dobro zasidrana v zemlji. Tovrstna draga zaščita mravljišč je priporočljiva predvsem v odročnih gozdnih sestojih, medtem ko na podlagi izkušenj, ki smo si jih pridobili pri naseljevanju mravelj v Kamniški Bistrici, zaščitna prekrivala ne prihajajo v poštev v močno frekventiranih gozdovih, predvsem pa ne ob komunikacijah, kjer vzbude še večjo pozornost kot mrav- ljišča sama ter je učinek prav nasproten želenemu. Ne samo uničena mravljišča, temveč tudi iz zemljišča iztrgana in poškodovana pokrivala so bila rezultat naše prve poskusne kolonizacije in zaščite mravljišč z žičnimi mrežami. 287 - _"", -.. -~--· ....... _,. -~.". . -· Ne razpolagamo sicer z ustreznimi evidenčnimi podatki, toda verjetno velja tudi za naše gozdove, da se analogno ostalim evropskim državam število mrav- ljišč oziroma. mravelj postopoma, toda nezadržno zmanjšuje, čemur je posredno vzrok spet človek. Odpiranje gozdov s komunikacijami, druge gradnje v gozdovih, mehanizirana in tehnološko spremenjeno izkoriščanje gozdov na vse večjih po- vršinah, gojitveni ukrepi ter z njimi v zvezi spreminjanje mikroklimatskih prilik, povečanje izletništva in rekreacije v gozdovih je le nekaj primerov posrednega vpliva človeškega faktorja na občutljivo gozdno biocenozo, katerega člen so tudi mravlje. če je naša domneva o zniževanju populacij mravelj v slovenskih gozdovih pravilna, bi vsaj v bodoče kazalo mravljam posvetiti večjo pozornost. še ob- stoječe kolonije mravelj bi morali skrbneje varovati in zavarovati gozdne predele, iz katerih so mravlje izginile ali jih tam sploh ni bilo, pa z njimi vsaj poizkusno naseljevati, in to ob upoštevanju vseh doslej znanih tehniških, bioloških in ekoloških spoznanj za uspešno kolonizacijo. S tem v zvezi je vsekakor zanimiva ugotovitev, da v kraških bo,rovih nasadih in kulturah ni mravelj, če pa že so, so te zelo, zelo redke. Ta ugotovitev je zani- miva predvsem zato, ker predvidevamo, da bi imele mravlje na Krasu optimalne klimatske in prehranjevalne pogoje, saj bi v tamkajšnjih čistih borovih, delno pa že mešanih sestojih imele na razpolago številne in stalno prisotne borove škodljivce. če bo sestavek med gozdarji vzbudil zanimanje za mravlje, ter bodo po- samezniki kot pionirji tudi praktično začeli z zaščito še obstoječih mravljišč ali pa celo poizkusili s kolonizacijo mravelj. bo namen v celoti dosežen. Zavedati se moramo, da od mravelj, kot pomembnega biološkega dejavnika za zdravstveno stanje naših gozdov, lahko pričakujemo izdatno pomoč le v primeru, če bomo tudi mi poskrbeli za njihovo zaščito in številčni porast. Saša Bleiweis, dipL inž. gozd. 288 GOZDARSKI PROBLEMI NERAZVITIH DEŽEL Od 16. do 28. oktobra lani je bila Džakarta, glavno mesto Indonezije, gosti- teljica Vlil. svetovnega gozdarskega kongresa. Medtem, ko so se kongresi v prejš- njih letih ukvarjali predvsem z razvijanjem gozdarske politike v zmernih geograf- skih zonah, je slednji obravnaval gozdarske probleme tropskega pasti številne dežele v razvoju se srečujejo s problemom, kakšne posledice puščajo na gozdove veliki skoki porasta prebivalstva v teh deželah. Gozdna pustošenja so čedalje večja. Te površine dosegajo v tropskem in subtropskem pasu že 15 mio ha na leto. Vzroki za to so eksploatacija gozdov v industrijske namene, pustošenje zaradi pridobivanja kurjave ter pridobivanje zemljišč za kmetijske namene. Tako so morale dežele iz ekvatorialnega pasu ugotoviti, da je zelo težko ohranjati ustaljen odnos do gozda v oddaljenejših predelih ter hkrati pospeševati gospodarski razvoj. Zato so organizatorji izbrali kongresne temo: Gozdovi za ljudi. Na kongresu je sodelovalo 2148 delegatov iz 97 dežel in 13 mednarodnih orga- nizacij. Samo Indonezija je sodelovala z 885 strokovnjaki. To kaže na pomen gozdnega gospodarstva te dežele, ki je po številu prebivalcev (136 mio) četrta dežela na svetu. še nekaj podatkov o Indoneziji: gozdov je 122 mio ha, gozdna- tost je 64 °/o, registrirane sečnje imajo 50 mio m3 , vrednost izvoza sta 2 milijardi OM. Iz številnih tem v razpravi moramo podčrtati zlasti naslednjo: kako ohraniti gozdove, ob vedno večjem pomenu lesa kot surovine. Kongres je čvrsto ugotovil, da je za naraščajoče število ljudi v tropskem pasu vedno manj gozda. Pustošenje gozdov bo lahko zaustavljeno le, če bo naraščanje erozijskih in degradacijskih procesov v tleh zaustavljeno. Opazno je zmanjšanje varovalne vloge gozdov v roparskem odnosu do gozda. Zato bi moral biti osvojen splošni princip o trajnem gospodarjenju z gozdovi. Energetska kriza zahteva v deželah v razvoju vedno več lesa za kurjavo. To pa pomeni poslabšanje življenjskih pogojev za 1,5 milijardo ljudi. Zato je kongres v Džakarti pozval vlade dežel v razvoju, da pospešujejo sadnjo hitrorastočih dre- vesnih vrst, da bi lahko gozd tudi v bodoče ostal kot obnovljivi energetski vir. Problemi dežel v razvoju kažejo, da moramo s podobnimi problemi računati tudi v industrijsko razvitih deželah, posebej še, če računamo, da bodo dežele v razvoju vedno manj izvažala, ker bodo rabile les doma. Upajmo torej, da bodo opozorila Vlil. kongresa v Džakarti zalegla. Deklaraciji iz Džakarte ob rob Z izbiro teme kongresa: Gozdovi za ljudi, je bil zajet najširši ali dalekosežni pomen socialnih funkcij gozda. Toda v deželah tretjega sveta, ki so relativno bogate z gozdovi, dominirajo povsem drugi poudarki v socialnih funkcijah gozdov kot v industrijskih deželah. Ta razloček se je pokazal zlasti v uradno izbranih razpravljalskih področjih, ki so bila: Gozd in razvoj, Gozd in hrana, Gozd in delo, Gozd in industrijski razvoj ter Gozd in življenjski standard. Kongresni komite je zaključke kongresa oblikoval v 26 priporočilih in jih objavil v kongresni deklaraciji. 289 1 J !j 1 Kongresna dvorana v Džakarti V tropskih deželah v razvoju so funkcije gozdov, kot recimo vpliv gozdov na čistost zraka, gozdovi kot zaščita pred hrupom, gozdovi kot življenjski prostor ali celo rekreativni prostor, dalje vpliv gozdov pri ohranjanju vodnega režima, ali gozdovi kot razbijalci klimatskih ekstremov, nenačete, niso problematične. Takšni problemi so na tem območju omejeni na posamezna manjša področja. še vedno je v teh deželah glavni princip izboljšati življenjski standard revne- ga, zlasti podeželskega prebivalstva. Odhajanje ljudi iz dežele v velika mesta zaostruje socialne probleme, ki jih je treba preprečevati. Pri tem lahko {po za- ključkih kongresa) usmerjeno in namensko opredeljeno gozdno gospodarstvo ve- liko pomaga. - Tu so najpomembnejša trajna delovna mesta v gozdnem in tesnem gospo- darstvu. Visoko število delovnih mest v teh deželah, s poceni delovno silo, je socialno pomembnejše kot visoka tehnika. Trajna visoka zaposlenost pa bo za- gotovljena le, če bo odstopila od ekspertne orientacije svojega gozdnega gospo- darstva in prešla k trajnemu in ekološko stabilnemu gozdnemu gospodarstvu. 290 - Krčitve gozdov s požiganjem (shifting cultivation) morajo zamenjati s pro- duktivnejšo agrarno tehnologijo, ki bo zagotavljala prehranjevanje vedno večjega števila lačnih ust. Zaradi pomanjkanja umetnih gnojil ima pri tropskih tleh, ki so revna z dušikom in fosforjem, zeleno gnojenje zlasti z leguminozami, ki so bogate z dušikom, nenadomestljiv pomen. Da bi se ubranili izpiranju in preveliki insola- ciji, so pomembne oblike kmetijskega in gozdnega gospodarstva agrikulturni gozdovi. V takšnih kombiniranih objektih proizvaja zgornji drevesni sloj, ki je močno osvetljen, industrijski les in les za kurjavo, spodnji sloj, ki je zasenčen pa sestavljajo razne kulturne rastlinske vrste. Tropsko kmetijsko in gozdno gospo- darstvo bi moralo to zanimivo ekološko in gospodarsko kombinacijo razvijati tudi v bodoče. Dobre izkušnje v teh prizadevanjih so do sedaj s tobakovimi nasadi pod tikovimi sestoji ali pod sago palmami; dalje nasadi kakavovca v sestojih gumijevca ali pridelovanje zelene krme pod bo'rovci (Pinus mercusii). Uspešni so tudi nasadi kave, ananasa in popra v zavetju sestojev tropskih drevesnih vrst. Zlasti pridelovanje krme je za tropsko prebivalstvo zelo pomembno. L:ivljenjsko pomembno je pridobivanje lesa za kurjavo. Da bi se izognili seka- nju vrednih drevesnih vrst, je treba osnovati posebne sestoje s hitrorastočimi drevesnimi vrstami, zlasti panjevci, ali pa uporabiti za kurjavo manj vredne od- padke ali les, ki ga dobijo z gojitvenimi deli. - Slednjič bi morali izrabiti vse možnosti, ki jih dajejo tropski gozdovi in jih imenujejo stranski gozdni proizvodi. Gre za kavčuk, surovino za razne lake, kopal, kolofonijo, surovino za izdelavo svile, les za tanin; mnogo je rastlin, ki rabijo za izdelavo zdravil in kozmetičnih sredstev ter bonbonov. Mnogo rastlin daje tudi visokokvalitetna olja. !z Indonezijskih gozdov. Ustavilo se je. Problemi teh dveh so nam zelo domači 291 ~ ~ k ~ ... - " __ .. - ' Očitno gre tako bolje V naprednejših področjih lahko s pospeševanjem turizma razvijajo tudi drobno lesno obrt. (Izdelovanje spominkov itd.) - K izboljšanju življenjskih razmer podeželskega prebivalstva spada tudi izo- braževanje in izpopolnjevanje v kmetijskem in gozdarskem delu kakor tudi obrti in higiene. čeprav so gozdnogospodarski problemi tropskih dežela docela drugačni, so zanimivi zaradi primerjave in zaradi posebnosti, ki marsikdaj niso združljive z našimi razmerami. Kongres je imel za te dežele nedvomen pozitiven usmerjevalni pomen, evropskim udeležencem pa bo ostal v spominu predvsem po zanimivih ekskurzijah po številnih indonezijskih otokih. M. K. 292 DOGOVORILI SE BOMO, KAJ BOMO PISALI Z VELIKO ZAčETNICO (Pismo bralcem) Pravzaprav se nimamo kaj dogovarjati. Vse okoli velike začetnice je zapisano v Slovenskem pravopisu 1962 in 1979, str. 33 do 28. Vemo, da se vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico (.2upančič, šarh, Litostroj, Olimpija). Zlasti nezgrešljivi smo pri osebnih imenih. Toda velikokrat smo v zagati: z veliko ali z malo, in ne moremo naprej. Ze pri rabi zemljepisnih imen hitro nastopi zadrega (Nova Gorica, Rogaška Slatina, toda Gornji grad, Novo mesto). No, danes hočemo razčistiti nekaj pravil pri pisanju besed, ki se v naši reviji največkrat pojavljajo in ki jih zelo različno pišemo - eni z veliko, drugi z malo začetni co. Gozdarski vestnik, Zbornik za gozdno in lesno gospodarstvo, Les {naslovi knjig, revij, zbornikov, skladb, slik, se pišejo z veliko začetnico - SP 1962, str. 38). Zveza inženirjev in tehnikov, Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva Celje, Pla- ninsko društvo Laško (naslovi društev se pišejo z veliko začetnico SP 1962, str. 38.). Državna založba Slovenije, Umetniška zadruga, hotel Turist, kavarna Slon, tobačna tovarna Ljubljana, gozdno gospodarstvo Postojna, železarna Ravne, tako SP 1962 na strani 36 in 39. SP priporoča tudi: biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani, sekretariat za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Ljubljani, svet za gospodarstvo, gozdarski šolski center v Postojni, gozdarski delavski dom v Glažuti, samoupravna interesna skupnost za gozdarstvo Slovenije in izobraževalna skupnost za gozdarstvo. Pri naštetih in podobnih imenih pa je veliko dvomov in veliko različnih pisanj. Doslej smo si v Gozdarskem vestniku, z več ali manj uspeha, prizadevali uveljaviti red, ki ga predpisuje SP. Priznati pa moramo, da 100-odstotni vseeno nismo bili - včasih nevede, včasih pa vede, ker se nam jo zdelo, da je navodilo v SP že nekoliko preživeto in nam je logika pojmovanja na- rekovaJa logiko pisanja. Mislimo, da je prav, da se dogovorimo, kako in kaj in da do- govor odslej vsi enako spoštujemo. To si bomo dovolili zategadelj. ker je tudi jezik živa tvorba, ki se neprestano spreminja in dograjuje. Tudi jezikoslovci dovoljujejo tu in tam kakšen popravek; seveda jih bomo povprašali, kaj mislijo. Ker menimo, da logika našega strokovnega razmišljanja in pojmovanje nekaterih lastnih imen zahtevata drugačno pisanje, kot smo zapisali v prejšnjem odstavku (citat SP 1962), bomo odslej pisali: Biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani, Sekretariat za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Ljubljani, Svet za gospodarstvo, Splošno združenje gozdarstva, Gozdarski šolski center v Postojni, Gozdarski delavski dom v Glažuti, Samoupravna interesna skup- nost za gozdarstvo Slovenije, Izobraževalna skupnost za gozdarstvo Slovenije. Seveda velja to tudi za analogne besedne tvorbe. Toda še vedno bomo pisali z malo začetnico vse zakone, odredbe, odloke, pravilnike, samoupravne sporazume itd. - teden gozdov, oktobrska revolucija, pohorski bataljon, statut, pravilnik o medsebojnih razmerjih, požarnovarnostni pravilnik, pravilnik o varstvu pri delu itd. (SP 1962). čeprav gozdnih obratov nimamo več, bomo tudi njim določili začetnico. Pisali bomo: Gozdni obrat Velike Lašče, svetujemo pa, da za temeljne organizacije dosledno upo- rabljate TOZD za gozdarstvo ali TOK oziroma OK za gozdarsko kooperacija; nikakor pa ne TOZD Gozdarstvo. Seveda pa moramo pisati na primer TOZD Preske ali TOZD Rog Kočevje ali OK Vransko-lalec. Gozdno gospodarstvo je izraz za gospodarsko dejavnost v gozdovih (tokrat nimamo v mislih organizacije združenega dela). Tudi lesno gospodarstvo je podobna pojmovna jezikovna tvorba. čeprav je logična in razumljiva, pa je včasih malce neracionalna. Mi- slimo, da bi ti dve besedni pojmovnici zlahka zamenjala izraza gozdarstvo in lesarstvo. Naša vodilna gozdarska raziskovalna inštitucija Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo ne bi izgubila ugleda, če bi ji rekli kratkomalo Inštitut za gozdarstvo in lesarstvo, mar ne! Potihem upamo, da si s tem nismo nakopali svete jeze prometnikov naše besede. Prepričani smo, da bo tako naše pisanje logičnejše. 293 Med tem smo naša razmišljanja poslali tudi komisiji za redakcijo slovenskega pravo- pisa oziroma njenemu članu profesorju Janku Modru s prošnjo, da bi ocenil naš predlog in naš postopek. Profesor se je prošnji ljubeznivo odzval in moramo z olajšanjem ugotoviti: soglašal je z našimi pogledi in načeli pri rabi jezika v naši reviji. Opozarjamo le na pisanje zakonov ln drugih dogovorov - samoupravnih in družbenih - z veliko začetnico, kar bi morali seveda upoštevati tudi pri pisanju zakonov in sporazumov. (Glej in seveda tudi spoštuj Modrov predlog!). Na koncu našega jezikovnega razglabljanja smo rahlo podvomili v sprejemljivost našega predloga in postopka. Profesorjev odgovor ni samo potrdil strokovnost predloga in družbeno sprejemljivost postopka; med vrsticami najdemo tudi priznanje reviji za aktivno sodelovanje in skrb pri negi naše jezikovne kulture, še posebej ker gre za gospo- darsko strokovno področje. Zategadelj bomo poskušali tudi v bodoče, skupaj z napred- kom naše stroke, izpopolnjevati in žlahtniti naš strokovni jezik, ki mu bo osnova vedno naša živa govorica, seveda očiščena tujk in drugih nepotrebnih vplivov. Spoštovani tovariši! Dogovorili se borno ••• Najprej naj ponovim temeljno misel iz tega vprašanja in predloga: Doslej smo si v Gozdarskem vestniku, z več ali manj uspeha, prizadevali uveljaviti red, ki ga glede velike začetnice predpisuje SP 62, vendar stoodstotno ni šlo, ker je navodilo ,,. SP že nekoliko preživeto in ker nam logika našega strokovnega razmišljanja in pojmovanja nekaterih lastnih imen narekuje drugačno pisanje. Od snovanja SP 62 je minilo že lepo število let, tako da so se v tem času lahko lepo pokazale njegove dobre in slabe strani, sodobno dinamično življenje pa je odprlo polno novih vprašanj in dalo predloge za nove in drugačne rešitve, zato je poseben odbor od leta 1973 do 1976 pripravljal novo izdajo SP in sad tega snovanja je Načrt osnutka, ki naj bi ga SAZU dala v javno debato. Njegovi predlogi za pisavo velike in male začetnice, ki nas tu zanima, so razvidni iz )>Komentarja k Načrtu pravil slovenskega pravopisa«, ki sta ga v Slavistični reviji (1977, i, 78-90) objavila dr. Jože Toporišič in dr. Jakob Rigler, in iz »Nekaj pripomb (Borisa Urbančiča) k Načrtu pravil slcvenskega pravopisa«, objavljenih v Slavistični reviji (1978, 1, 79-95}. Videti je, da je v novem predlogu SP zajeta logika pisanja, kakor ste jo nakazali v svojem vprašanju in v praksi v pisavi v Gozdarskem vestniku. Pri večbesednih zemljepisnih imenih naj bi po novem pisali z veliko začetnico vse besede razen samostalnikov vas, mesto, trg, naselje in se/o in predlogov, na primer Nova Gorica, Rogaška Slatina, vendar Vavta vas pri Novem mestu. Z veliko začetnico naj bi pisali naslove društev, podjetij, organizacij, ustanov in po- dobno, kadar jih navajamo kot lastna imena, če pa jih uporabljamo kot vrstna imena, jih seveda pišemo z malo, na primer: Biotehniška fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani: študiral je na biotehniški fakulteti. Po isti logiki kot Finžgarjev Pod svobodnim soncem naj bi po novem pisali z veliko tudi zakone, kadar gre za navedbo nasfova, na primer Zakon o avtorskem pravu, vendar gre v člankih večinoma le za smiselno vrstno poimenovanje, zato ga pišemo z malo: kakor je predvideno v zakonu o avtorskem pravu. Taka smiselna logika nam narekuje tudi pisanje drugih podobnih pojmov, na primer Izšel je Statut Društva inženirjev in tehnikov, vendar: V statutu našega društva piše ... Kadar se Gozdni obrat Velike Lašče pojmuje kot lastno ime (naj bo danes ali v preteklosti), naj bi ga pisali z veliko, drugače z malo. Tudi za pisavo TOZD za gozdarstvo velja isto, kadar govorimo o lastnem imenu, drugače pa lahko pišemo tudi z malo. Tako je vaša praksa pokazala pot ncvi redakciji SP, če ne bo takrat, ko bo novi SP izšel, vaša praksa že spet precej drugačna. Taka je pač večna dirka med dogovori in življenjem. Janko Moder 294 NAKNADNA čESTITKA PRIRODOSLOVCEM Aprila letos so pisali zapisnik svojega 44. letnega občnega zbora, hkrati pa že 41. leto izdajajo žlahtni prvenec našega prirodoslovja, revijo Proteus. Verjetno ni naključje, da ima P.rirodoslovno društvo Slovenije tako bogato tradicijo. Njegovo bogastvo in pomen sta v njegovi vlogi pri razvijanju našega nacionalnega prirodoslovja. Kdo se že iz mladih let ne spominja Proteusovih številk, ki so jih sestavljali in urejali naši prirodoslovci-klasiki, čermelj, Ramovš in drugi. čeprav kot kratkohlačniki nižje gimnazije ali osemletke marsikdaj nismo veliko razumeli, smo zavestno in podzavestno čutili raven in vrednost slovenskega prirodoslovja. To pa niso bili le občutki mladosti. Občutek vrednosti in spoštlji- vosti je naraščal hkrati z rastjo naše življenjske in strokovne izkušenosti. Ta vsebinska polnost, kompleksnost in tradicija z nacionalnostnim akcentom ni naključna, smo zapisali. Dialektična osnova takšnemu razvoju je visokosintezna prirodna kompleksnost našega naravnega prostora, kjer imajo ekološke vrednote posameznih elementov in celote, življenjski vpliv na stanje in perspektivo našega narodnostnega razvoja; tako gospodarskega kot duhovnega. Ti kvalitetni dosežki našega naravoslovja so lahko nastali le s strpnim in vztrajnim delom mnogih. Zato v njegovi zakladnici srečamo vrsto imen, od akademikov do samoukov, ki so vsak na svojem področju, pa vendar z upoštevanjem dela enega in drugega, vztrajno gradili kleno zgradbo znanja o naši krajini, rastlinju, jamah, živalstvu, gozdu itd. Ta smiselno grajena teoretična nadgradnja je omogočila, da se je v kratkem obdobju, zlasti po drugi vojni, intenzivno razvila cela vrsta aplikativnih panog kot ag·ronomija, gozdarstvo, veterina, živilstvo in druge. Omenil sem strpnost, ki da je karakteristična prvina raziskovalcev v priro- doslovju. Odkod ta lastnost ravno njim, prepustimo sociologom in psihologom. Ne moremo pa mimo rezultatov takega dela. Brez dvoma gre tudi za vpliv ele- mentarne demokratičnosti, ki vlada v naravnih procesih, v katerih so velike živali in male živali, velike reke in potočki, trave in drevesa, zemlja in kamen, fotosinteza in razpad - vsi so pomembni in brez njih ni usklajenega visokovrednega prirod- nega prostora. Takšen red, takšna izkušnja opredeljujejo tudi prirodoslovno raz- iskovalno delo. 2elimo le, da bi naši prirodoslovci to dialektično izkušnjo tudi ohranili. Zakaj toliko besed o občnem zboru prirodoslovnega društva ravno v naši reviji. Ko sem odhajal po preprosto, vendar akademsko ~racionalno izpeljanem pro- gramu društva, sem se počutil nelagodno. Brali so čestitke, brzojavke, prikazan je bil bodoči program dela društva in Proteusa; tudi aktivnost v preteklem obdobju je bila natanko opisana - toda povsod smo manjkali gozdarji. Razen mandata v upravnem odboru društva, o gozdarstvu ni bilo slišati. Pa vendar je prirodoslovje del gozdarstva in gozdarstvo pomembni del prirodoslovja, posebej pri nas na Slovenskem. Ali res lahko delamo brez biologije! Tudi biologija brez znanja o gozdni biocenozi ni popolna. Torej gre za manjkajoče stalne stike, delovne pove- zave pri raziskovalnem in operativnem delu. Ne gre niti za tako različni področji, da bi sodelovanje ne imelo svojega smiselnega opravičila, niti za tako sorodni, da bi bila porušena racionalnost strokovne organiziranosti. Področji izhajata ena iz druge in se dopolnjujeta. Takšno sodelovanje bi lahko prineslo marsikaj ko- ristnega. (Morda celo v naši fitocenologijil) Na občnem zboru je profesor dr. France Adamič po štirih letih uspešnega dela, predal urednikovanje Proteusa dr. Tonetu Wrabru. Tako je zaključeno še eno veliko obdobje in, prepričani smo, začeto novo, saj je že kar po pravilu 295 vsak urednik Proteusa zapisal med prispevke svojih zvezkov vso svojo osebnostne izvirnost, znanje pa tudi srčnost. ln ker smo gozdarji zamudili slovesni trenutek občnega zbora Pri·rodoslov- nega društva Slovenije, tedaj naj tu (z enako dobronamernostjo) zaželimo pri- rodoslovcsm, še posebej pa Proteusu in njegovemu novemu dirigentu dr. T. Wrab- ru veliko kreativnih uspehov. MAG. SONJA HORVAT-MAROLT - DOKTOR GOZDARSKE ZNANOSTI Marko Kmecl Dne 20. 3. 1979 je na VTOZD za gozdarstvo Biotehniške fakultete uspešno zagovarjala svojo doktorsko disertacijo Sonja Horvat-Marolt. Gozdarsko visoko šolo je končala v Ljubljani, nakar se je dlje časa izpopolnjevala pri znanem švi- carskem gozdarskem strokovnjaku dr. Leibundgutu. V enoti za gojenje na VTOZD za gozdarstvo se posveča predvsem genetiki in semenarstvu. Sonja je kot sode- lavka enote za gojenje gozdov na VTOZD za gozdarstvo dobro znana številnim našim praktikom, nekdanjim študentom gozdarstva. Tudi njeni najbližji sodelavci se njenega uspeha veselimo in ji iskreno čestitamo. Disertacija ni nastala v kratkem času in na hitro, pač pa po večletnem trudu. Naslov je »Kakovost smrekovega mladja v subalpskem smrekovem gozdu Julij- skih Alp«. Raziskovalna dela je avtorica opravila v pokljuških gozdovih. Rezultati so uporabni tudi neposredno za prakso, predvsem za subalpske smrekove gozdove v našem gorskem svetu. Kot vemo, je Pokljuka edinstveno smrekovo rastišče, kjer pa vladajo zelo ostri podnebni pogoji. Napake pri gospodarjenju z gozdovi so zato še bolj usodne. Disertacija je odkrila presenetljive razlike med naravnim in umetnim smrekovim mladjem - pri tem umetno mladje v vsakem pogledu zaostaja za naravnim. Te razlike se žal prenašajo tudi v odrasle sestoje kot zmanjšana donosnost sestojev. Disertacija nas prepriča o potrebi gospodarjenja po naravnih načelih, ki je navsezadnje tudi najbolj rentabilne. Pričakujemo, da bo naš stro- kovni list še kaj poročal o teh raziskavah. Marjan Zupančič 296 JESENKOVO PRIZNANJE 1979 PROF. MARTINU čOKLU Prof. Martin čokl je bil rojen leta 1807 v Zibiki v občini šmarje pri Jelšah. Srednjo šolo je zaključil v Mariboru, diplomiral pa je leta 1931 na gozdarski fakul~ teti v Zagrebu. Predvojne strokovno dejavnost je prof. čokl posvetil izdelavi gozdnogospodar- skih načrtov za gozdna posestva pod javnim nadzorom, pogozdovanju kraških zemljišč ter strokovnim predavanjem iz gozdarstva med kmečkim prebivalstvom. V aprilski vojni leta 1941 je kot rezervni oficir padel v nemško ujetništvo, bil nato poslan v italijansko internacijo in nazadnje v zloglasna taborišče Dachau, kjer je dočakal osvoboditev leta 1945. Vsa njegova povojna strokovna dejavnost je povezana z raziskovalnim in pedagoškim delom. Na Gozdarskem inštitutu je takoj po ustanovitvi celih 30 let vodil odsek za urejanje gozdov. Leta 1"965 je prešel na gozdarski odde·lek bio- tehniške fakultete in prevzel še dodatno pedagoško breme. Z raziskovalnim in pedagoškim delom je nadaljeval tudi po upokojitvi v letu 1977. S svojim strokovnim in raziskovalnim delom je prof. čokl pomembno prispeval k razvoju gozdarske znanosti in prakse na področju dendrometrije, prirastoslovja in urejanja gozdov. Naj navedemo le najbolj pomembne dosežke strokovnega in znanstvenega dela prof. čokla: - Zelo pomemben je njegov prispevek na področju dendrometrije in priraste- slavja. Teorijo in prakso dendrometrije je zasnoval na sodobnih matematično­ statističnih metodah. Izvirnost čok/evega dela na tem področju so med drugim zlasti metode za spremljavo dinamike sprememb posameznih sestojnih elementov. široka razgledanost in dolgoletne izkušnje z raziskovalnim delom na tem področju so mu omogočile, da je sodobno oblikoval študij tega predmeta na VTOZD za gozdarstvo. Njegova knjiga: »Merjenje sestojev in njihovega potenciala« je prvo tovrstno delo v slovenskem jeziku. - Prof. čokl je opravil pionirsko delo s tem. ko je izdelal celo vrsto raznih metod in pripomočkov (razne tablice in priročniki) za urejanje gozdov. S tem je odločilno prispeval k intenziviranJu in k racionalizaciji urejanja gozdov v celotnem povojnem obdobju. V tem pogledu je zlasti pomembno njegovo delo pri praktič­ :nem uveljavljanju vzorčnih metod pri ugotavljanju lesnih zalog in prirastka v sestojih. - Celih 30 let je vodil raziskovalna dela na trajnih raziskovalnih ploskvah širom po Sloveniji in sproti posredoval raziskovalne izsledke gozdarski operativi. - Prof. čokl se je uveljavil tudi kot dolgoletni urednik })Zbornika za gozdarstvo in lesarstvo<<. Sam je objavil vrsto znanstvenih in strokovnih del. - S prizadevnostjo, vestnostjo, temeljitostjo in izčrpnostjo se je prof. čokl uveljavil kot vodilni strokovnjak na svojem področju. Utemeljitev sta sestavila prof. dr. F. Gašperšič, predstojnik VTOZD za gozdarstvo pri Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in prof. dr. Dušan Mlinšek. Poleg profesorja čokla, ki je dobil priznanje na področju gozdarstva, so za ostala področja biotehnike enaka priznanja dobili še: Prof. dr. Franjo Janežič za agronomsko področje, prof. dr. Ernest Mayer za biološko področje, 297 prof. dr. Jože Jurkovič za veterinarsko področje, prof. dr. France Kervina za živinorejsko področje in Milovan Zidar, dipl. inž. agr. za celotno področje biotehnike. Lesarji so letos počastili z jesenkovim priznanjem kolektiv Slovenijalesa Brest Cerknica. MK SPOMNIMO SE JOžETA ZORKA Bil je gozdar prve generacije ljubljanske gozdarske fakultete. Lani julija, v njegovem devetinštiridesetem letu, smo se od njega za vedno poslovili. Jože Zorko je bil širok človek. V rani mladosti, deležen dobre vzgoje, je izkusil zelo kruto, še kot otrok, vse zlo vojne. Vzgojen v ljubezni do slovenske zemlje, se je po končani gimnaziji v Novem mestu, vpisal v gozdarstvo v Ljubljani. Zaposlil se je še kot študent-absolvent, vmes pa je bil še na izpopolnjevanju na Finskem. Ob delu je doštudiral in kot mnogi prva leta posvetil urejanju gozdov. Tudi njegovo nadaljnje delo je veljalo razreševanju ureditvene problematike, ki je bila prav v tistih letih zelo obsežna. Bil je pomočnik direktorja Biroja za gozdar- sko načrtovanje v Ljubljani, pa vendar je )>pravo gozdarstvo« kmalu zapustil in ni se mu bilo težko zaposliti v marketingu pri Slovenijalesu, nato pa je malo časa in tik pred začetkom bolezni vodil novoosnovani marketing Kartonažne tovarne v Ljubljani. Naj bo dovolj o značilnicah njegovega dela. Veliko pomembnejše so njegove značajne karakteristike: da je bil širok intelektualec, razgledan na mnogih po- dročjih: v književnosti, v glasbi in drugje. Brez štednje svojih moči je sodeloval v družbenem in političnem življenju. Prav to in njegovo razvito razumevanje člo­ veka, njegovega dela in njegovih stisk ter njegova osebna skromnost, so bile Jožetove vrline. Tak je živel med nami, takega se spominjamo. Razumeli smo ga, če se je kdaj rajši umaknil, ko je v življenju naletel na človekove in družbene slabosti. Sam je ocenil položaj, ostal zvest svojim človečanskim načelom, čeprav mu vedno ni bilo lahko, čeprav je moral velikokrat tehtati med načeli in ·resnično­ stjo, ki velikokrat ni bi!a naravnana z njegovimi pogledi na medčloveška odnose. Širok krog ljudi se je zbral ob njegovem grobu. Ali je generacija začela umi- rati? Morda. živijo pa misli, ideje in delo te generacije, ki ji je Jože pripadal in živel z njo tudi že zelo, zelo bolan. Njegovi zadnji razgovo·ri s kolegi, poglob- ljenost njegovih pogledov na strokovne probleme bo živela in vzpodbujala nje- gove prijatelje. Vzpodbuja pa naj tudi ostale bralce naše strokovne revije; naj delo nikdar ne preneha. Vredno je živeti in delovati dokler je mogoče, četudi jesen našega življenja ne bo počakala žetve tvojega dela. Drago Pogorelc 298 ! Z D O MA č E 1 N T U J E P R A K S E LASTNOSTI LESA IN MOžNOSTI UPORABE HITRORASTOOIH DREVESNIH VRST Noack, D.: Holzeigenschaften und Ver- wendungsmog/ichkeiten schne/Jwachsender Baumarten, Die Forst und Holzwirt, 611979. Nemški gozdovi proizvedejo le polovico lesa, ki ga porabijo doma. Leta 1977 so uvozili kar 30 mio m3 oblovine, žaganega lesa, furnirja za vezane plošče, papirja in celuloze. V bodoče pa naj bi bil uvoz oblo- vine manjši, ker bodo tropske države v raz- voju z izboljšanjem svoje gospodarske in socialne strukture same predelale več lesa. Zato se postavlja vprašanje, v koliki meri bi hitrorastočo drevje, gledano dolgoročno, predstavljalo razbremenitev uvoza, še celo l•hitrorastoče drevesne vr- ste« (schnellwachsende Baumarten, fastM growing tree species) razumemo navadno tiste drevesne vrste, katere v neki deželi najhitreje rastejo. Popolne definicije, pa za ta pojem avtor žal ni našel. IUFRO-FAO ko- mite tolmači, da so hitrorastoči listavci me- diterana in zmerne cone tisti, pri katerih je letni prirastek večji od 10m3/ha. Ta defini- cija pa je podobna definiciji FAO o lesnih plantažah, po kateri je to gozd, ki ga je osnoval človek z obhodnjo 5-30 let in pri katerem je poprečni letni prirastek večji kot 10,5 m3/ha. Avtor se s to definicijo ne strinja in meni, da naj bi se upoštevala suha masa lesa. (teža suhe snovi na leto in hektar). V Nemčiji uvrščajo med hitrorastoče listavce topol, vrbo, včasih še breze in med hitro- rastoče iglavce duglazijo, sitko in vanku- vrsko jelko. Predstavnik hitrorastočih iglav- cev je duglazija, predstavnik hitrorastočih listavcev pa topol, ki ju oba v sestavku po- drobneje obravnavamo. Duglazija raste hitreje od smreke in bora predvsem med 10. in 40. letom. Pri duglaziji je velika razlika med lahkim ranim lesom, ki ima specifično težo od 0,31 do 0,39 g/cm3 in težkim poznim lesom s specifično težo med 0,80 do 1,10 g/cm3• Poprečna specifič­ na teža je 0,54-0,55 g/cm 3, kar je za 10 Ofo več kot pri rdečem boru in podobno kot pri macesnu. Za obdeiavo in uporabo lesa je v glavnem zaželena homogenost, za določene namene kot je n. pr. dekorativni efekt pa je dobrodošla nehomogena struktura. Sicer pa uporaba duglazijevega lesa ne povzroča no- benih načelnih težav. V Evropi porabimo 90% hlodovine duglazije za žago, dočim koristijo v ZDA tudi drobnejši les za lušče­ nje. Prirodno čiščenje vej je pri duglaziji slabše kot pri smreki, zato je koristno umet- no obvejevanje. Na splošno je duglazija vsestransko upo- rabna (furnir, vezane plošče, iverice, žagan les, celuluza in papir po sulfatnem postop- ku). V bodoče bo po kvalitetni hlodovini še vedno veliko povpraševanje, posebno če bo zagotovljena kontinuiranost ponudbe. 299 Topolov les ima povsem druge lastnosti kot les duglazije. Specifična teža suhe topo- levine je 0,4 g!cm3, zato je topol naj lažja gospodarsko pomembna drevesna vrsta sred- nje Evrope. Prednost topolovega lesa je v svetli barvi in enakomerni strukturi. Vlakna so dolga le 1,4· mm, zato so trdnosti lesa le zmerne, razen cepilna trdnost in odpornost na obrabo je z ozirom na majhno specifično težo dobra. Spreminjanje dimenzij s spre~ minjanjem vlage je pri topolovem lesu pre- cej neugodno. Topol tvori tako imenovani natezni les, ki se pri obdelavi drugače ob- naša. Tudi celoluzna vlakna iz nateznega lesa so manj kvalitetna. Naloga gojitelja in pospeševalca je vzgojiti čim nižji delež na- teznega lesa. Topolovina je občutljiva za napad glivic in insektov, zato jo moramo po poseku zaščititi, sicer bo na skladišču izgubljala kvaliteto. S starostjo pri topoli hitro narašča tudi rjave srce in gniloba, torej naj obhodnja ne bo predolga. Načelno pri predelavi in porabi topolovi- ne ne obstaja noben nerešljiv tehnični pro- blem. Zato je postal v Italiji, Franciji, na Nizozemskem in v sev. Ameriki v zadnjem času važna surovina lesne industrije. V Nemčiji so nasadi topolov sorazmerno skromni in razmetani. Zato tudi v bodoče ne računajo z večjo porabo, naprej se bo še uporabljal za izdelavo palet in embalaže, čeprav je primeren za številne druge name- ne kot za žagan les (0 min = 15 cm), furnir, vezane plošče, celuloze, papir, za ostalo industrijsko predelavo, pa tudi kot surovina za kemično industrijo. Evropa porabi letno 1.5 mio topolovine za celuloze (Nemčija le 60.000 m3}. Les vsebuje kar 45 °/o celuloze. Zaradi kemične sestave bi bila topolovina primerna tudi za živilsko krmo, kar naj bi bila stvar bližnje prihod- nosti. Glede na visoke stroške osnovanja topo- levih nasadov, gotovo ne kaže saditi topole z 10 ali 20-letno obhodnjo le za manjvredno surovino, temveč si moramo prizadevati s pomočjo nege vzgojiti čimveč luščenca in drugih vrednejših sortimentov. Pri zadovoljevanju naraščajočih potreb po lesu določene kvalitete, lahko veliko dopri- nesejo tudi hitrorastoče drevesne vrste. Te niso zanimive le zaradi )>lesne mase«, tem- več so zaradi kvalitetnega lesa vsestransko uporabne tudi za vrednejše sortimente, od- pirajo pa se še nove možnosti uporabe. Lado Eleršek PAPIRNJčARJI RAVNAJO DOLGOROčNO Delavski svet Gozdnega gospodarstva Novo mesto je na svoji seji dne 26. marca t. l. sprejel samoupravni sporazum in pogod- bo o dolgoročnem sodelovanju s Tovarno celuloze »Eluro Salaj<< iz Krškega pri osne- vanju intenzivnih nasadov iglavcev na VIL dolenjskem gozdnogospodarskem območju. Tovarna celuloze, ki je že sodelovala z nekaterimi gozdnimi gospodarstvi pri snova- nju topolovih plantaž, je sedaj pripravljena z denarjem podpreti tudi pogozdovanje z iglavci, da bi si tako dolgoročno zagotovila dotok lesa iglavcev. Na našem področju nameravamo letos osnovati 123,5 ha nasadov iglavcev v skupni vrednosti 6.4 milijonov dinarjev, k čemur bo tovarna celuloze prispevala polovico, to je 3,2 milijona dinarjev. Od skupno 123,5 ha nasadov jih bo 66,0 ha osnovan ih na druž- benih zemljiščih, 57,5 ha pa na zasebnih. Gozdno gospodarstvo Novo mesto se s pogodbo obveže, da bo leta 1979 za vsak ha intenzivnih nasadov dobavilo tovarni 100 m3 celuloznega lesa listavcev ali iglavcev. Določila o izkoriščanju lesa iz osnovanih nasadov pa so drugačna za družbeni kot za zasebni sektor. Za vsek ha nasada, osnova- nega v zasebnem sektorju, bo moralo gozd- no gospodarstvo dobaviti še po 50m3 celu- loznega lesa leta 1980 in 1981, glede pri- raslega lesa v teh nasadih pa ima tovarna kasneje le prednostno pravico nakupa po tržnih cenah. Drugače je v družbenih nasadih. Polovico lesa, napadlega ob redčenjih in ob kon- čnem poseku, bo last tovarne celuloze, s tem da bo plačala vse stroške sečnje, spra- vila in prevoze ter biološko amortizacijo. Druga polovica je last gozdnega gospodar- stva, tovarna pa bo imela ob splošnih tržnih pogojih predpravico tudi za odkup tega lesa. V sporazumu je zagotovljeno, da bo To- varna celuloze pri osnavljanju nasadov so- delovala z GG tudi v prihodnje in da bo plačala polovico stroškov vzdrževanja na- sadov. S pripravo tal za pogozdovanje so že za- čeli na vseh TOZD in TOK. Tudi letos so si najtežjo nalogo zadali črnomaljci, saj bodo na področju TOK črnomelj osnovali 28,0 ha, na področju TOZD črnomelj pa 21,5 ha na- sadov. Janez Penca, dipl. inž. gozd. 300 PROGRAM RAZŠIRJENE REPRODUKCIJE V DRU:2BENIH GOZDOVIH HALOZ Donosnost gozdov Dejanske možnosti za povečanje donos- nosti haloških gozdov so velike, saj so tu na voljo ustrezne površine, ki so po svoji talni strukturi primerne za intenzivne gozd- ne nasade. Pri snovanju nasadov bo treba posvetiti vso potrebno pozornost vnašanju tistih drevesnih vrst, ki so v tem prostoru že dobro uveljavljene, kar bo vplivalo na po- večanje prirastka in potrebnega zdravstve- nega stanja sestojev. Predlagano je, da se vnašajo smreka, rdeči bor in nižinski mace- sen izmed iglavcev ter vse vrste plemenitih listavcev. Taka zasnova gozdov bo omogo- čila, da se bo prirastek lesne mase dvignil od sedanjih 3 na 10 m3iha letno, kar bi po- menilo, da bi se lesna zaloga v 50 letih dvignila na prek 400 m3/ha. Finančna shema programa: 1. lastna sredstva BA iz TOZD gozdarstvo Ptuj Finančni kazalci Sredstva, ki jih formira TOZD gozdarstvo Ptuj, so minimalna, zato programa Haloz sami sploh ne morejo uresničiti. V delovni organizaciji GG Maribor pa je moč zagoto- viti sredstva z gozdarsko akumulativnejših področij ter le-ta obogatiti še s sredstvi republiške SlS za gozdarstvo ter zainteresi- ranih delovnih organizacij lesno-kemične predelave lesa. Potrebna sredstva za izvedbo programa smo izračunali po tekočih cenah, ki smo jih uporabljali za tovrstna dela v letu 1978. Da bi zagotovili izvedbo vseh del, bomo potre- bovali skupaj okoli 40,6 milijona dinarjev. Po vrstah del bi potrebovali za: - direktno premene - indirektno premeno nego mladja - varstvo gozdov SKUPAJ 12,5 milijona din 13,2 milijona din 11,2 milijona din 3,7 din 40,6 milijona din 2. lastna sredstva BA iz GG Maribor 20% = 8,12 milijona din 20% = 8,12 milijona din 20% = 8,12 milijona din 40% = 16,24 milijona din 3. sredstva DO Videm-Krško 4. republiška SlS za gozdarstvo Količinski kazalci Površine, ki pridejo v poštev za premeno, znašajo v družbenih gozdovih skupaj za di- rektno premene 919 ha ter za indirektno premene 2035 ha. Program, je zasnovan tako, da bi ga izvedli v dvajsetih letih, pri čemer bi v to obdobje zajeli pričetek del v letu 1975, dokončanje del pa naj bi bilo v letu 1995. Te količine smo razdelili, da bi bile čimbolj enakomerno porazdeljene na celotno obnovitvena razdobje. Ker pa je bil program na začetku zaradi premajhnih sred- stev TOZD gozdarstvo Ptuj količinsko slabo izveden, smo program po letu 1979 prilago- dili tako, da bi nadoknadili zamujeno. Vla- ganja v obdobju 1979-84 so zato predvide- na na večjih površinah, ki bodo terjale tudi večja sredstva. Poleg premene bomo morali v obravnava- nem obdobju te gozdove tudi negovati ter v njih izvajati razna gozdnovarstvena dela. Tako je predvideno, da bodo negovalna ln varstvena dela potrebna na površini 2933 ha gozdov. Letni obseg del bomo zagotovili s pred- laganim ključem formiranja sredstev za bio~ loške naložbe. če bi katera od podpisnic prišla v finančne težave, se GG Maribor za- vezuje manjkajoča sredstva zagotoviti iz lastnih virov. Program je moč izvesti tudi v 15 letih. V tem primeru je potrebno: a) organizirati drevesničarsko službo, ki bo sposobna proizvesti načrtovano količino sadik; b) povečati število delavcev v TOZD, da bo mogoče opraviti fizični obseg pogozdo- vanja in nege gozdov. Mag. Jože Ajdič POPOTNIŠTVO NI SAMO REKREACIJA 11. maja je bila v Kastavu nad Rijeko izredna skupščina ustanoviteljic E-6 YU Ci- glarjeve poti od Drave do Jadrana. S skup- ščino so bile dokončno urejene razmere njene organiziranosti, o katerih so že dlje časa tekli razgovori med gozdarji in pla- ninci. 301 ~ - - - 11' • -- .. ,_ _ __,_, -- Pot od Drave do Jadrana je strasiral goz- dar dr. Milan Ciglar. Po razmeroma dobri publiciteti je za pot izvedelo veliko število ljudi v domovini in izven nje. Njen pomen se je razraščal in spreminjal v organizirano popotništvo. ki je v Sloveniji sicer že zelo staro, ni pa bilo organizirano. Zato je bilo treba dejavnosti poiskati novo obliko orga~ niziranosti. Gozdarji in planinci so ugotovili, da je popotništvo ena izmed oblik rekreativna in vzgojnoizobraževalne aktivnosti prebivalstva, ki ima še veliko možnosti, da se razširi. Kot takšna seveda spada med aktivnosti, ki jih združuje in razvija Planinska zveza Slove- nije. Hkrati pa smo gozdarji podčrtati njen izobraževalni cilj, zlasti v smeri krajinskega in ekološkega osveščanja, kjer ima gozdar- stvo kot panoga, ki skrbi za načrtno in pravilno rabo večine našega prirodnega prostora, velik interes. Nekateri planinci na to živo prisotnost gozdarstva in gozdarjev v popotništvu gle~ dajo nekoliko nezaupljive, toda delegati so na skupščini poudarili, da je takšno pove- zovanje vseh, ki imajo interes, da se po- potništvo razvija, edina prava in uspešna pot v samoupravnih demokratičnih družbe- nih razmerah. Bojazen, da bi gozdarji preveč intenzivno uveljavljali svoj interes v popot- ništvu je občutek, ki je nekoliko nesodoben in ni v skladu z organiziranostjo našega družbenega življenja. Interes vseh sodelu- jočih in sodelovanje vseh, ki imajo interes, lahko takšno dejavnost le obogati. Končno je takšna oblika organiziranosti tudi afirma- cija samoupravne demokracije, ki je optima- cija družbene učinkovitosti. Odslej bo v okviru Planinske zveze Slo- venije, oziroma njenega izvršilnega odbora delovala Komisija za popotništvo {ne več za E-6 YU), ki jo bo izvolila skupščina PZS na predlog skupščine ustanoviteljic E-6 YU (po novem - popotništva). Komisija bo po- slovala v skladu s statutom PZS ter pro- gramom, ki ga bodo začrtala ustanoviteljice na svoji skupščini. Njen status je samou- pravno in organizacijsko avtonomen. člani pa so izbrani po načelu nporabnikov in iz- vajalcev«. Predlog za člane komisije, ki ga je spre- jela omenjena izredna skupščina ustanovite- ljic popotništva je naslednji: M. Adamič, Inštitut za gozdarstvo Ljubljana, B. Anko, VTOZD za gozdarstvo BF Ljubljana, D. Cen- čič, PD Ljubljana matica, M. Kmecl, Inštitut za gozdarstvo Ljubljana, J. Miklavčič, TOK gozdarstvo Skofljica, Z. Naprudnik, Zveza za telesno kulturo Slovenije, D. Pavlovec, GG Ljubljana, F. Puc, TOK gozdarstvo Cerkni- ca, J. Potočnik, Lesna Slovenj Gradec, V. Vrtačnik, OK Vransko, P. Vrtovec, TOZD Knežak, l. Zidarn, TOZD gozdarstvo Gornji grad in M. Zorn, Inštitut za gozdarstvo Ljub- ljana. M.K. KNJižEVNOST NE DAJO SE V roke mi je prišel Celjski zbornik 1978, revija za gospodarsko in družbeno aktivnost celjske občine, ki jo izdaja občinska skup- ščina, oziroma kulturna skupnost v Celju. Med ostalimi tehtnimi prispevki je tudi razprava Alojza Mušiča, viš. gozd. tehnika v pokoju z naslovom Celjski mestni gozd v Pečovniku. Avtor je temeljito raziskal nastanek zna- menitih mestnih gozdov v Pečovniku in nji- hovo historično paralelo - redek prispevek k spoznavanju zgodovinsko-gospodarskih pogojev pri nastajanju nekega gozda. S podnaslovom Od bukve prek smreke do duglazije je opozoril, da ga pri proučevanju nastanka in razvoja tega gozda zanima predvsem biqlogija določene gozdne bio- cenoze, zgodovina pa v toliki meri, kolikor je po dialektični nujnosti vplivala na pro- cese v obravnavanem prirodnem prostoru. Posebno vrednost daje sestavku avtorje- vo osebno doživljanje večine opisanih zgo- dovinskih in biološl