KAJ JE POVEDAL BOTER MATJAŽ
OSKAR HUDALES 4. Otoki v peščenem morjti
Miklavž mi je prinescl lepo okovane sanke. Kdo ve, kje jih je iztakni! v tej krizi? S Frančkom sva sedela za pečjo in jih mazala s starim salom, da bi bolje drčale. Nenadoma jc stopil v izbo boter Matjaž.
»IJh!« je vzkliknil. »Tu se bom že lahko pogrel, saj je vroče ko v Afriki!« »Sedaj pozimi menda tudi v Afriki ni tako vroče, ko je zunaj tak strupen mraz.a ga je zavrnil Franček.
»Kaj ti veš!« se jc razhudil boter, »Ne samo, da je sedaj tam vroče, tudi oaze zclenc, kakor pri nas v najlcpši pomladi. Sicer pa — ali sploh vesta, kaj so to oaze?«
Nekol ico osramočena sva odkimala. Boter si je odpel kožuh in sedel k nama za peČ.
»Povedal vaina bom,« je rckel. »Le poslušajta! Nekega jamiarskega jutra sem na postaji Peregaux v francoskcm Maroku scdel na vlak in se odpeljal proti jugu. Nekaj Časa nas jc lokomotiva vlckla po soteskah in klancih gorovja Atlas. Končno smo zdrknili s pogorja na rob Saharc. Prcd nami se je odprla neizmerna puščava. Mislim, da sem vama že povedal, da ima človek sred:. puščave isti občutek ko srccli morja, ki je nenadoma otrpnilo.  Vsepovsod samo pcščeni valovi, nad njimi pa povcznjen srvomodcr nebeški svod, po katcrem sc sprehaja žgoče afriško soncc. In kakor razveseli sredi neskonč-nosti morja zelen otok oči Ln srcc, tako jc tudi vesel popotnik, ko ugleda na ta strašni pesek položeno bujno preprogo drevja ;n zelcnja — oazo. Zdi se ti kakor qudež, ugledati mahoma sredi cnolične pustinje sočno trato. Tudi mi smo eno kmalu ugledali. Kar oživeli smo, Toda hlapon se ni zmenil za naša čuvstva. Brczobzirno nas jc t ral dalje, zopct med sam pcsek. Tcm večjc jc bilo moje veselje, ko smo obstali na cilju. Vlak se je ustavil v oazi Figig.      j To pa že ni vcč nikak otočiČ, ttmveč velik otok, ali bolje otocjc v morju     J saharske^a peska. Kamor scm se ozrl. so me veselo pozdravljale pahljačaste     j veje palm. Palme, palmc vsepovsod ... Prav jo, da jih je 300.000. Njih gaji     I razširjajo krasen Iilad, kajti kljub januarju je sonce neusmiljcno žgalo. Nič      | čudnega, če sera spričo tcga nehote pomislil na svojo domovino, ki je biia       ' isti hip odeta v sneženo odejo, mrtva, pusta in tiha, in na takelc kot sta vidva, ki se vriŠČeč sankajo po bregu za vasjo.  Najel sem si oslička in vodnika ter jo mahnil na sprehod po tem paradižu. Vode je v oazi mnogo, a jo kljub ternu skrbno čuvajo. Ne trosijo z njo tako kot pr' nas. Prebivalci oaze dobro vedo, da bi brez nje ne bilo sočnih rastlin, ki jih pridelajo na vrto-vih in njivah. Zato jo zclo pomctno uporabljajo za namakanje polj. Nešted Škri-pajoči vodnjaki se vcnomer oglašajo, cedcč vodo v kanalc.
Prebivalci so mohamedanci. Njih žene se le redko kdaj pokažejo iz hiš in še takrat so tako skrbno zavite v bela oblačila, da se ti zdi, kakor bi nekakšne vrcče hodile okrog. Nekdaj je v tch oazah moralo cvetet:. šc buj-nejše življenje. Mnoge razvaline kažcjo, da so v njih prcbivalci znali graditi trdne stavbc. ki so jim služilc v prvi vrst:. za obrambo pred sovražniki. Svo-bodoljubni so zelo, saj so se še do nedavna žilavo upirali svojim scdanjim gospodarjem Francozom. Leta 1902. jih je pred francoskim zavojevanjem rešila povsem naravna okolščina. Takrat je bila oaza Figig Še neodvi.sna repu-blika. Francoski guverner Jonart je hotel oazo posetiti s četo konjenice, toda prcbivalci so ga sprejeli s svinčenkami. In ko so Francozi s 4000  možmi
116
pozneje hoteli oazo zavzeti, je nenadoma izbruhnil vihar in jc vojakom nametal v puške toliko peska, da niso mogli strcljati in so morali ocliti praznih rok. Scle pozncjc je oaza prišla pod francosko nadoblast. Morda ravno radi tcga Ijubijo tamkajšnji Arabci svojo zeleno domovino bolj kot kdaj prej. A kaj bi jc tudi nel Sredi najhujše puščave jim daje varstvo pred žgočim soncem, hladno vodo in hrano..Saj sem se še jaz težko ločil od tega otoka v peščenem morju ...«
Ko sva se pozneje s Frančkom sankala in naju je zeblo, da nama jc kar cvetelo za nohti, sva se sicer spomnila na tople in zelene afriške oazc, toda za našo zimo bi jih vendar ne zamcnjala. V Afriki sc ne morejo sankati in težko je reči, da bi bilo sankanje kaka dolgočasna zadeva.
Smotko, iki bi jo moral kaditi človek dobri dve leti, je izdelal neki španec. To je največja cigara na svetu, zakaj dolga je 2 m pol metra, tchta pa nad 60 kg. V obsegu meri 45 cm. Iz tobaka, ki ga je porabil za to orjaško cigaro, bi lahko izdelal 12.000 navadnih smotk. Španec je izvrševal to svoje delo ccle 4 mescce. Človek, ki pokadi na dan. 20 običajnih cigar, bi rabil 18 mcsecev, da bi pokadil tega orjaka med cigarami. Seveda pa bi moral imcti trikrat tako velika usta, kafcor jih ima navadni kadilec, če bi hotel to cigaro sploh kaditi.
•
Slavni zemljepisec Balui je izračunil, ila je na vsem svetu 800 različnih jezikov, s katerimi se ljudje sporazumevajo. Vsak jezik ima tudi narečja, tako da je število jezikov in narečij 5000.                                                             ™
Cetveroosni vagon I. in II. razreda velja 1,000.000 Din; četveroosni vagon III. razreda 800.000 Din; dvoosni vagon IPI. tazrcda 100.000 Din; tovorni vagon 200.000 Din; lokomoti-va brzega vlaka 2,000.000 Din; lokomotiva to-
vornega vlaka 1,000.000 Din.
*
Ce bi človek pojedel vsak dan % kg kruha, bi bilo to v 60 Ietih 11.000 kg. To bi bil hlebec 2 m visok s premerom 4 m ali hlebec 16 m".
117