VÜPANJE JE PAU
ŽIVLENJA str. 3
MARIJA SE JE SKAZALA? str. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 9. avgusta 2001
Leto XI, št. 16
Gorenji Senik, 5. avgust
Slovenska manjšine tö dobila prapor
Istina, ka se je vogrska vlada malo spozabila z manjšin in če bi Ministrstvo za pravosodje nej pritiskalo na njau, bi manjšine nej dobile spominske milenijske zastave. V tej dnevaj, kednaj prevzema 13 manjšin na Madžarskom zastavo, stero da za dar vogrska vlada (kormány) v Spomin na tau, ka je krau sv. Štefan pred gezero lejti ustanovo Vogrski rosag. Največ manjšin se je tak odlaučilo, ka v Budimpešti prejkvzeme te prapor, slovenske organizacije so raj vöodebrale najvekšo slovensko ves, Gorenji Senik.
Na te den je gorenjesenička fara tö mejla svoj svetek, leko se je radüvala nauvomi župniki. Po šaulanji v Romi je seničko faro od 1. avgustuša prejkvzejo gospaud Ferenc Merkli. Njega so pozdravili domanji verniki. Veleposlanica Slovenije v Budimpešti Ida Močivnik ma je za dar dala mešne knjige v slovenskom geziki.
S skuzami v očaj je slobaub vzejo od Senički vörnikov, gospaud Ivan Camplin, steri je skurok deset lejt bijo, kak sam šegau emo povedati, najstarejši kaplan seničke fare. Njemi se je za delo v pismi zahvalila Ibolya Dávid, ministrica za pravosodje tö, Sombotelski škof ma je pa poslau knjigo o sv. Martini, zavetniki Sombotelske škofije.
Milenijski Spominski prapor je predsedniki Državne slovenske samouprave Martini
Ropoši prejkdau državni sekretar Ministrstva za pravosodje Csaba Hende.
On je svoj guč etak začno: »Gorstani, naj te lüstvo vidi, guči naglas, naj te čüje, guči
na kratko, te do te radi meli. Gda sam staupo v tau
cerkev pa sam malo kauli pogledno, sam včasin vkraj dau guč, steroga sam emo napisano. Gda sam vido na okni krala sv. Štefana pa njegvoga sina sv. Emerika, sam vedo, ka vam nej trbej ejkstra tomačiti, ka pomeni milenij Sv. Štefanje svojomi
sinej tanačivo, naj skrb ma na Jihince”, zatok, ka je tisti narod, steri samo en gezik gučipa pozna samo svoje navade pa šege, slab narod. S toga še tö vidi, ka je te rosaddaum vsej narodov pa lüdstev, steri tü živejo. Eške bole daum Slovencov, steri ste že prva tü živali, kak so Madžari es prišli. 
V svoj guč je notravzejo eden verš, steroga je napiso Sándor Reményik, steri kak Vogrin živi na Erdélskom. On tak piše: »Ešče kaudiš, ešče prišlek ma pravico, ka moli boga tak pa v tistom geziki, kak so molili njegvi starci. « Senički vömiki tö leko majo vüpanje, ka de njim pri tom pomago nauvi župnik, vej pa vsi vejmo, ka je cerkev duga lejta dosta pomagala pri tom, naj bi manjšine ohranile svojo identiteto, naj bi Porabski Slovenci nej pozabili rejč, v šteroj so molili njini Očetje, njine matere.
M. Sukič
2
Damo na znanje domanjim lidam tö
Srečajmo se!
Slovenska zveza pa Državna slovenska samouprava sta se na začetki leta tak pogo. dili, ka letos domau pozoveta porabske Slovence s cejloga sveta na I. svetovne srečanje porabskih Slovencov. Tau željo smo že v mejsaci februari dali na znanje (v porabskoj rejči) v pismi Vsejm, steri živejo v drügi rosagaj ali na Vogrskom zvöjn Porabja pa njim pošilamo slovenske novine Porabje. Tau smo tü prosili od nji, če majo kakšne znance ali žlato, naj nam pošlajo njivi atrejs. Vsevküper smo razposlali 240 pisem, tau v Meriko, Anglijo, Avstralijo, Švico, Nemčijo, Avstrijo, Jugoslavijo, Slovenijo pa na Vogrsko. Vmes smo dobili takšne informacije, ka je dosta lüstva tau pismo ranč nej tapreštelo, zatau se nej zglasilo. Zatoga volo smo dali prve potrejbne informacije v majuši v novine tü. Na Vogrskom so ške slovenske organizacije same tü vküper pozvale ali posaba na znanje dale svojim lidam, tau so Drüštvo Slovencov v Budimpešti, Slovenska samouprava v Mosonmagy aróvári pa Somboteli, za tau se njim lepau zahvalimo. Končno se je vsevküper zglasilo 180 lidi, sedem iz Slovenije, eden z Jugoslavije, dva z Nemčije, ostali tau pa zvöjn Porabja z Vogrskoga. S toga se vidi, ka na tau srečanje ne pridejo Porabski Slovenci s cejloga sveta, zatau smo prejk prekrstili ime srečanja na Srečanje porabskih Slovencov. Naj se Slovenci z domanjoga kraja pa z drügi ladjov tü leko srečajo v tej dvaujaj dnevaj, mo meli tri takšne programe, na stere vse več domanji lidi čakamo. Slovence s svojimi držinami, steri so se zglasili na srečanje, smo pozvali 25. augustuša na 12. vöro v Slovenski daum. Nji do čakali
člani Državne slovenske samouprave pa Slovenske zveze. Po dugoj pauti, gda že malo k sebi pridejo gostje od trüda, se dobimo z njimi na pogučavanji. Prosili smo več takšni lidi, steri so povezali s kakšno slovensko organizacijo, naj ta povejo, kak Živemo tü v Porabji, od najmlajšoga do najstarejšoga, ka dobroga mamo, kakšne probleme mamo, ka bi radi zadobili s svojim delom pa smo nej, Zakoj se moramo po tejm eške bola trüdili, steri delamo za Slovence na Vogrskom. Tej guči do v porabskoj rejči pa na kratko v vogrskoj rejči tü, naj vsi zvejo nika od nas. V 15. vöri se napautimo z avtobusi na Tromejo, gde se srečajo tri granice, slovenska-vogrska-avstrijska. Za vse pozvane lidi mo meli štiri avtobusa Zvöjn pozvani domanji lidi tü leko pridejo drüdji, depa za prevoz se sami morajo brigati. Na Tromeji ta gorenjoseničkiva goslara Djančko pa Filaks Atila igrala domanje pesmi, lüstvo de pa leko popejvalo tak, naj se v vse tri rosage leko čüje. Vse goste pozdravi pa na kratko nut pokaža Tromejo, g. Srečko Kalamar, predsednik Turističnoga drüštva v Trdkovi. Gda se že malo vküper spoznamo, vönagučimo, naše goste pelamo na večerdje v velki šator, steri de gora postavleni pri športnom igrišči v Slovenskoj vesi. Po večerji, v 8-oj vöri avtobusi razvozijo goste po vasaj, naj se malo vred leko dejejo. Tej avtobusi je nazaj tü pripelajo na bal v Slovensko ves. Na vsakšom avtobusi te dva domanjiva človeka sprvajala goste, te pazila na tau, gde se morajo avtobusi staviti ta pa nazaj, naj nišče ne ostane gora ali dola. Zatau so se z dobre vole vzeli Irenka Štere, Eva Lazar, Vera Gašpar, Irena Barber, Laci Bajzek, Erži Šoš,
Magdalena Bartakovič pa Laci Brašič z Mosonmagyaróvara, sterim se že naprej lepau zahvalimo. Goslarge iz Slovenije do že v 8. vöri začnili igrati. Tau de prva prilika, ka mo Slovenci meli poletni (nyári) slovenski bal. Če je že leto, se bal tü ovak drži, kak v fašanki. Se pravi, bal de v velkom šatori v Slovenskoj vesi. Vse pozvani gostje (meghívott ven-dég) šentja dobijo karto za bal. Drügo zvüjnašnjo lüstvo si leko küpi karto že naprej, leko pa tisti večer taum. Mesta, Stole naprej ne rezerviramo, vsakši de leko tam pa s tistim sejdo, s kom de sto. Goslarge do igrati zazranka do 3. vöre. „Senički metro” de pelo od Slovenske vesi do Gorenjoga Senika, menši varaški bus pa v Varaš pa v Števanovce.
Na drügi den, 26. augustuša, vsakši leko svojo düšo oči-sti. V 10. vöri bau sveta meša v domanjoj pa v vogrskoj rejči v varaškoj katohčanskoj cerkvi. Mešo do slüžili nauvi Senički gospaud Feri Merkli, vüjpamo, ka do njim pri meši leko na pomauč gospaud Lojze Kozar z Odranec. Pri meši de popejvo Senički pevski zbor, na orgli de ji sprvajo kantor Ciril Kozar iz Martinja. Po meši de kulturni program v gledališči. Radi bi bili, če bi te den domanjo lüstvo tü vse več bilau na programaj, gvüšno, ka vsakšoma dobro spadne, če se leko sreča s svojimi indašnjimi znanci, padaši. Po programi mo goste pelali na obed v Slovensko ves. S tejm pridemo na konec našoga srečanja. Za tiste, steri eške leko ostanejo, Športno drüštvo Slovenska ves de melo srečanje futbalistov z naslovom Pokal Tromeja. Brsali do se futbalisti iz Kuzme, z Austrije, Rábafüzesa pa iz Slovenske vesi.
K. Fodor
VABILO
Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava Vas vljudno vabita na SREČANJE PORABSKIH SLOVENCEV, ki bo 25. in 26. avgusta v Monoštru.
25. 	avgust 2001
12. 00	Prihod v Slovenski dom v Monoštru (Gardonyiu. 1. )
Sprejem v restavraciji Lipa
13. 30	»Naše Porabje« - dialog o sedanjosti in prihodnosti Porabja
15. 00	Izlet na Tromejo
19. 00	Večerja v pivniškem šotoru v Slovenski vesi
20. 00	Veselica v pivniškem šotoru v Slovenski vesi Igral bo ansambel »Slovenskogoriški kvintet« iz Slovenije
26. 	avgust 2001
10. 00	Dvojezična maša v rimskokatoliški cerkvi v Monoštru Sodeluje: MePZ A. Pavel
11. 30	Kulturni program v gledališki dvorani v Monoštru Sodelujejo:
-FS G. Senik
-	Harmonikar L. Korpič in ženski kvartet
-	Lutkovna skupina OŠ G. Senik
-	Ljudske pevke iz Števanovcev
13. 00	Kosilo
15. 00	Poslovitev in odhod
MEGHÍVÓ
A Magyarországi Szlovének Szövetsége és az Országos Szlovén Önkormányzat sok szeretettel meghívja A RÁBA-VIDÉKISZLOVÉNEK TALÁLKOZÓJÁRA, melyre 2001. augusztus 25-26-án kerül sor Szentgotthárdon.
2001. augusztus 25.
12. 00	Vendégek fogadása a Szlovének Házában Szentgotthárdon (Gárdonyi út 1. )
Állófogadás a Lipa étteremben
13. 30	„A mi Rába- vidékünk” - beszélgetés vidékünk jelenéről és jövőjéről
15-00 Kirándulás a Hármas határra
19. 00	Vacsora Rábatótfaluban a sörsátorban
20. 00	Bál Rábatótfaluban a sörsátorban
Zenél a szlovéniai „Slovenskogoriški kvintet” zenekar
2001. augusztus 26.
10. 00	Kétnyelvű szentmise a szentgotthárdi római katolikus templomban
Közreműködik a felsőszölnöki Pável Ágoston Vegyeskar
11. 30	Kulturális műsor a szentgotthárdi Színházban Fellépnek:
-	felsőszölnöki néptánccsoport
-	Korpics László és az asszonykvartett
-	felsőszölnöki bábcsoport
-	apátistvánfalvi asszonykórus
13. 00	Ebéd
15. 00	Hazautazás
Porabje, 9. avgusta 2001
3
Apatica Ana Lazar
Vüpanje je pau živlenja
-	Vi ste apatica, nuna v Pešti. Zakoj ste tistoga ipa vi tagor v Pešt šli? Že ste meli tau v glavej, ka vi apatica škete biti ali ste pa samo šli v Pešt pa ste tak brodili, ka tam že nika bau?
„Nej sploj tak, zato ka že kak mala dekla bi rada bila sestra. Eden franciškanar vsikdar kaulivrat odo pa se je meni tau trnok vidlo. Sam ga te gnauk pitala, če taše tö geste, gde so dekle leko apatice. Te sam samo dvanajset lejt stara bila, pa tau sam vsikdar brodila, ka bi nikam rada üšla za apatico. Samo sam nej znala ka kama, depa dühovnik Kühar so mi dosta pomagali, uni so meni paut kazali, ka kama naj dem. ”
-	Kelko lejt ste stari bili, gda ste v Pešt prišli?
»Te sam devetnajset lejt stara bila, depa trbelo je eno leto čakati, ka v kolaušteri tak gé, ka enga-drugoga trbej spoznali. Te so name za edno leto nutvzeli. Potistem sam dvej leti bila v noviciati, tü včijo Boga moliti, ka trbej delati. Po dvej leti, 1950. leta, sam oblübo dojdjala, depa samo tri mesece sam bila v kolaušteri. 19. juliuša so nas tavöodpelali v eden lager, ka te je že Rakoši biu pa cerkev trno parganjo. Cerkvi so zaprli, šaulo so nam tö vkrajvzeli. Te sam tri mejsece bila v lageri, Potistem sam k ednoj držini prišla. Tü je eden pader biu. Zatou ka sam domau nej stejla titi, ka tü pri granici je fejs nevamo bilau, so sploj na tiste pazili, šteri so kakšni cerkveni lidgé bili. 1953. leta so te avoške (udba) prišli, pa so name v vauzo zaprli. Tri lejta sam dobila. Te gda je razprava (tárgyalás) bila, te so mi edno leto pistili.
Mi smo štiri sestre bile v vau-zi, depa edno leto smo nika nej znale, ka z nami bau, samo so vsigdar gučali, ka nas gorobejsijo. Te so nas osaudili, pa s Pešta so nas v Kaločo odpelali. Tam smo mogli šivati pa sam tak dobra delala, Včasik sam eške 150 procentov tö naredla, zato sam eden mejsec pa pau prva leko domau üšla. ”
-	Tam v vauzi so sestram kak djali, leko ste zato Boga molili?
»A, tau enoga-drugoga leko pitaš, šteri v komuništarskaj cajtaj v vauzi biu. Drugim tö lagvo šlau, depa popove pa apatice so bola sigurno meli. ”
-	Vi ste Baugi dali vašo živ-
lenje, v velkoj nevoli ste nej brodili tak, ka Baug moj, zaka njaš, ka naj telko trpim? »A, na tau sam nigdar nej brodila, samo mi je tau trno žmetno bilau, ka sam nika nej znala, ka se je zgodilo s tisto familijov, gde sam bila. Pa sam mislila, ka tö dosta trpijo. Bodjala sam se, ka te bau, če te pader, šteri sedem mlajšov emo pa je sam slüžo, brez dela ostane. S koga do te živali ali paleko ka nji že tö parganjajo. Na tau sam tö dosta brodila, ka doma stariške kelko morejo trpeti za mene volo. Tau je najüše bilau, ka sam ge za nikoga nika nej znala, drugi pa zame nej. Liki drugo! Tam sam bola Boga poznala, ka je paulek mene ge, kak Zdaj, ka sam doma. Tam človek tak pozno, ka Baug geste pa senej trbej bodjaü, ka bau. Tam v vauzi je kmica bila, tau istina, ka nišo paut sam nej vidla, nej tanaprej pa nej taznak. Liki znala sam, ka če me je un es odpelo, tavö me tö odpela.
Kak so moja stara mati vsikdar pravli: »vüpanje je pau živlenja”. Pa tau je istina, ka vüpanje pa vöro ne smejmo zgibiti. ”
-	Gde ste vi v lageri bili?
»V Egeri. ”
-	Kak ste vi k tistoma podeli prišli, un je vas vö z lagera odpelo?
»Un je na keden dvakrat tavö v kološter prišo, ka je betežne apatice odo cepit, zato ka so te že špitale zaprli. No, pa te so že fejs gučali, ka mo mogli kološter tanjati pa te so ga pitali, ka če un gder leko mesto spravi, kama bi apatice leko šle. Te je un doma tö pito. Žena je pa varnau noseča bila s sedmim detetom pa je fejs rada bila, ka edna apatica de ji pomagala. Tak je te name pader gorvzejo pa mi je eške un civülski gvant prineso, ka sam ge nika nej mejla. Ta familija je name tak rada mejla, če bi ge tö njino dejte bila. Gda je pader domau iz dela prišo, so mlajši furt k njama leteli. Ge sam samo tam edna delavkinja bila pa sam ge nej pred njaga letejla pa te je že vsikdar pravo: »gde je mojo ausmo dejte? ” Te sam že ge tö vsikdar mogla titi pa un je name furt na čelo küšno. Gda sam pa že v vauzi bila, te so me tö prišli gledat. Preveč katoličanci so bili pa je tak pravo, ka prej na drugom svejti bi nej mir emo, če bi se z menov kaj Zgodilo, un me je pa nej pogledno v vauzi. Gda so me vö iz vauze pistili, te sam pa tanazaj k tauj oj familiji üšla. Gda je pa revolucija vövdarila, te sam na Črno taprejk v Austrijo odišla. ”
-	Gda ste eške pri tistomi paderi delali, te so samo gnauk vnoči prišli avoške pa so vas taodpelali v vauzo?
»Zranka rano, v petoj vöri so cingalo te sam že znala, ka so pome prišli. Te mi je gospa pravla, ka dva sta prišla pa name škejo taodpelali pa me škejo vöspitavati. Te so me odpelali, depa ge sam tö nika nej znala, ka tau je Zakoj gé. ”
-	Zato so vas v vauzo zaprli,
ka ste nuna bili?
»A, sploj nej. Gnauk je eden moški prišo, ka apatice pa popove so te fejs parganjali, pa je na Črno taprejk spravlo v Austrijo. Te moški je že preveč dosta lüdi taprejk spravo pa so njaga trnok skrb meli. Po pauti so njaga zgrabili pa v žepki so ma najšli pravice z našimi imeni. Dvej sestre so pri ednoj drugoj držini bile, tiste so vnoči v ednoj odpelali, name pa zrankma v petoj
vöri. Ge sam eške telko leko gospej pravla, ka gde najdejo tisto pismo, ka sam go napisala, zato ka zrankma v šestoj vöri bi ge že mogla titi. Gospa je tak mislila, ka je tau nej nevamo, depa tau je velki grej biu te. Tak sam mislila, ka telko lüdi že taprejk granice odišlo, zaka bi se nam nej posrečilo. ”
-	Tistoj familiji ste vi vse dojspisati, ka pride po vas eden moški pa de vas na Črno taprejk v Austrijo pelo?
Ja, vse sam dolspisala, ka nas v Austriji prednja apatica čaka, pa eden po nas pride. Vej gda tapridem, se zglasim. Depa se je nej trbölo glasiti, ka so tak znali, gde sam ge. ”
-	Ka se je s tistim zgodilo, šterije vas taprejk sto spraviti v Austrijo?
»Tistoga so na smrt osaudili. ”
-Apatice pa popove so tö na smrt osaudili?
»Dosta, z našoga reda nej, liki tistoga ipa so dosta na smrt osaudili. ”
-Zaka so nej steli, naj popovgepa apatice baudejo?
»Tau so gučali, ka tau je eden opium gé pa lidi samo nauro naredijo. Mladina pa vsakši tak mogo delati, kak so komunistarge dirigirali. Vöro so steli dojspraviti, depa nam se je tau nika nej štelo, mi smo molili pa smo od Boga pomauč prosili. Edno apatico ne vejm, štera bi svojo vöro odpovedala samo zato, ka se je bodjala. Vsi smo čütili, ka je Sveti Oča z nami pa bau cajt, gda de nam baukše šlau. ”
Monika Dravec
Papiri pripovejdajo
Dühovnik strajko
Prvoga majuša 1896 je v cerkvi na Gorenjom Siniki gospaud plebanoš po predgi tak pravo, ka dočas, ka lüstvo kireče dvoriške pri farofi nutne zgradi, šečo ne naredi, de un v nedelo samo zrankma v šestoj vöri mešo držo. Ta meša je bila v kedni, zato je tau malo lüdi čülo. Drügo nedelo, 3. majuša, kesne meše nej bilau, plebanuš Ivan Perša je tak naredo, kak je obečo. Mešo je samo zrankma v šestoj vöri držo, po tistom pa od domi tö odišo. Lüstvo je mešo pa bučo v krčmej melo. Tisto nedelo so držali tistoga ipa bučo na Gorenjom Siniki, ka so staro cerkev 3. majuša posvečali. Te den je vsikšo leto dosta lüdi prišlo na Gorenji Sinik na bučo.
Gorenjisenčarge so čemerni gratali, pa so pismo pisali püšpeka Če gospaud plebanoš nedo meše držali, uni prejk v drügo vöro staupijo, aj pa nedo več vörvali. Taužiti so sé püšpeka ka gospaud Perša so lansko leto z žandari sititi lüstvo, ka bi v farofi lejve zidati. Pavri pa so svoje delo na njivaj nej mogli obredili. Pismo je podpiso István Sukič birauv pa 53 lüdi.
Gospaud püšpek so öšpöröša (Ham Károly) iz Svetoga Martina pri Rabi poslali na Gorenji Sinik, aj dühovnika pa lüstvo vözmiri. Gospaud Perša in 13 lüdi je bilau navzoči. Gospaud Perša je oblübo, ka takše se več ne zgodi, nedo več nikdar „strajkati”. Lüstvo je odpistilo dühovniki, pa so si v roké segniti. V madžarščini napisani zapisnik (jegyzőkönyv) so lüstvi „v matemom geziki razstomačiti”. Gospaud öšpöröš so privatno pismo tö pisati püšpeka „Perša še je vözmiro s svoji sovražnikom, s krčmara šom Ladanyijem tö. Po djilejši smo odišli k Ladanyini na pivo. Perša ma takšo manijo, ka bi samo šeče redo. Za vsikšo stvar, živinopri rami bi ejkstra gračenek emo s šečo. Dobro naturo mate vi v Somboteli, ge bi toga možaka Cazlpsét”) vözocomaro iz Sombotelske püšpekije. Istina, ka so se vözmirili, depa zatok vi samo psüvajte toga Peršo, ka Slovencom ne moremo zavüpati. ”
Marija Kozar
Porabje, 9. avgusta 2001
4
OD
SLOVENIJE...
Osnutek sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško
Odbor državnega zbora za zunanjo politiko je potrdil predlog sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško in s tem predsedniku vlade omogočil njegov podpis. Odbor hrvaškega sabora za zunanjo politiko sporazuma še ni potrdil, po prepričanju hrvaškega premiera Ivice Račana pa naj bi se to zgodilo konec avgusta. Predlog sporazuma je javnosti najprej predstavila hrvaška stran, nato pa se je za enak korak odločila tudi Slovenija. Meja na morju se začne v središču izliva reke Dragonje v Piranski zaliv, v točki, ki je približno 270 metrov oddaljena od savudrijske obale. Slovenija dobi nekaj več kot 80 odstotkov Piranskega zaliva, Hrvaška pa nekaj manj kot 20 odstotkov.
Meja na kopnem, ki jo ugotavlja sporazum, izhaja iz stanja na dan 25. junij a 1991. Določitev te 670 kilometrov dolge meje je rezultat usklajevanja med državama. Strani sta se dogovorili, da razlik, manjših od 50 metrov, v naravi ne bosta ugotavljali. Razlik, večjih od 50 metrov, pa je bilo 53; od tega je bilo 33 usklajenih na ravni strokovnjakov, od 20 odprtih vprašanj pa so bile največje razlike v Prekmurju, v Sekuličih pod Gorjanci, v Snežniških gozdovih in pri Dragonji. Tu sta strani izmenjali od 600 do 700 hektarjev površin.
Uspešen nastop slovenskih gasilcev na olimpijskih igrah
Slovenske gasilke in gasilci so na 12. olimpijskih igrah v gasils-ko-športnih disciplinah, ki so v finskem mestu Kuopio potekale od 22. julija in se bodo s slovesno razglasitvijo rezultatov končale danes popoldne, dosegli zelo dobre rezultate, saj so postali prvaki v kar treh disciplinah, osvojili pa so tudi dve tretji mesti. Po številu prvih mest v ekipnih nastopih so tako postali najuspešnejši udeleženci iger, uspeh pa so dopolnili tudi mladinci, saj so mladinke gasilskega društva Dobrna zasedle drugo, mladinci GD Gomilsko pa tretje mesto.
Med članicami do 30 let so olimpijske prvakinje postale pripadnice GD Hajdoše, med članicami nad 30 let GD Škofja vas in med člani nad 30 let pripadniki GD Šmartno na Pohorju. Na olimpijskih igrah je nastopilo 2600 gasilcev iz 27 držav.
Marija se je
Srejda je bila, gda sam se kaulak po Andovcaj, Števanovcaj pa Verici vozo z autonom za volo članka, ka je še falijo za časopis Porabje. Vrauče je bilau, najraj bi v ednoj zemenici sejdo. Silo sam emo, dapa nika nauvoga, nika interesantnoga sam nej vido po vasaj. »Tü se nika ne godi! « si mislim. Tisti zranjak sam v edni novinaj što od romanja. Tau je edna mala ves, stero več gezero lüdi gorapoišče, ka se je prej tam Marija skazala. »Kak dobra bi bilau, « sam pravo urednica »če bi se pri nas v Andovcaj tü skazala Marija. Včasin bi bijo turizem pa bi sé ves tü vözozidala. Baug bi nam telko dun leko pomago! «
Z autonom stanem pod edno drejvov, naj se malo raz-ladim. Te Vidim, ka edna ženska vcujnaslanjana k stebli stoji pa poslüša, kak zvaun deja. Roke ma vküpdjano, kak če bi Boga molila. Najprvin sam nej mislo, ka moli, ka sam go nej tak pozno, ka bi tak sveta bila, kak šagau majo prajti. Dapa gda sam skrajej staupo k njej pa sam sé poklono, ona pa nika nej prajla, te sam že vedo, ka rejsan moli. Kak je zvaun tak njau, ona tü tak njala molitev.
•	Ka delate? - je pitam, kak če bi nej vedo, ka so Boga moliti.
»Molila sam. «
•	Vsikši mau moliti, gda
zvaun deja?
»Eden keden že vsikši mau. «
•	Kak tau, ka eden keden?
»Samo. Nej vseeno tebi, ka Zaka. Ka spitavaš telko? «
•	Zato, ka je špajsno. Ka se je zgoudilo z vami? - je pitam. Mislo sam, ka so betežni gratali ali majo kakšno drügo nevolo. Ka tašoga reda ešče tisti molijo pa pro-
sijo Boga, naj jim pomaga, steri so do tistoga mau nej vörvati.
»Nej, nika nej. « pravijo, dapa dja sam vido, ka tau nej istino. Oni so tü vidli na meni, ka njim ne vörvam, ka pravijo:
»Ta bi pravla, samo ne smejm, « so prajli pa so tašo velko sapo vzeli, kak če bi cejle brige, ka so na svejti, njine pleče tejžile.
»Vsakši bi se iz mene smejau, nej bi mivörvati, « pravijo pa samo gledajo dola na zemlau.
•	Zaka bi vam nej vörvati?
»Zato, ka bi dja tü nej vörvala, če bi meni stoj tau tapravo. «
•	Dja mo vam vörvo, - pravim, meni leko tapuvejte.
»Če tebi tapuvejm, te de že vsakši vedo, tau pa neškem, ka bi se iz mene norca delali. Ta prajti bi pa zato mogla, naj vsakši vej, ka sam čüla pa vidla, « pravi Sama sebi.
•	Meni tapuvejte, djapa tapuvejm drügim, dapa nikoma nemo gučo, od koga sam čüjo.
»Tau ti neš mogo v sebi zdržati. Spitavali do te, ti pa tapuvejš... «
•	Zaka? Na telki se bojite, kazvejo?
»Na telki. «
•	Če se presegam na vse, kaje meni sveto, ka nepuvejm ta, ka sam od vas čüjo, te tapuvejte?
»Te tapovejm. «
Potejm sam se mogo presegati še na svojo živlenje tö, ka ne ovadim, sto mi je tau gučo. Tak so te začnili pripovejdati.
»Nedela je bila, gda sé je tau zgaudilo. V šestoj vöri zazranka. S korblacom v rokej sam üšla proti gauštja, lisičice sam stejla brati, če bi malo najšla k obedi. Ranč sam prejk edne vejke staupila, gda nekak tau pravi: „Baug vsakšoga rad ma, on ne dela
Brezo, pri steroj je prej Marija stala
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106, 6 MHz
Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre.
Porabje, 9. avgusta 2001
5
s k a z a l a?
razliko, kak vi med seboj. Molite, ka nikdar nej kesno vörvati. ” Taši lejpi glas sam še nikdar nej čüla, kak je tisti bio. Znak sam se obrnaula pa te sam vidla, ka pod brezov nekak stoji. Te sam ešče nej vejdla, ka se mi je Marija
skazala. V rokej edno tašo raužo držala, ka na tistom ogradi raste, gde se je skazala. V bejlom gvanti je bila. Samo roke pa obraz ji je leko vido. Name je gledala. Meni je iz rok korblac vöspadno. Samo sam stala, edno rejč sam nej mogla prajti. Pa te gnauk samo taminaula. Dapa tam kaulakvrat je vse tak dišalo, kak če bi vse puno rauž bilau. Tak za deset minutov sam korblac vzela pa sam nazaj dumau üšla. Cejli den sam samo ojdla gora pa dola pasam zmišlavam. Furt
mi je samo tau na pamati ojdlo, Zaka se je tau z menov zgaudilo. Djeste od mena bola čadnejšo pa bola bogaboječo lüstvo. «
• V kakšnom geziki je Marija gučala? V slovenskem
ali v Vogrskom?
»Vidiš, na tejm sam si dja že tü dosta brodila. Razmejla sam vse, pa itak ne vejm, ka v kakšnom geziki je gučala. Leko, ka do me za nauroga držali, dapa ne vejm. «
•	Doma ste tau koma ta-
prajli?
»Nej, nikoma nej. «
•	Kak tau, ka ste meni zato taprajli?
»Tak mislim, ka lüstvo zato mora tau vedeti, dapa tau neškem, ka bi od mene zvedli, ka se je tau z menov zgaudilo. «
•	Samo gnauk se vam je Marija skazala?
»Nej, dvakrat. Odrügim za tri dni. Pa ranč tam. Te je več nika nej prajla. Samo gledala name s tistim lejpim obrazom pa so ji skonze dola po obrazi tekle. Za pau minuta, tam pred mojimi očami, kak megla, gnauk samo taminaula. «
•	Ka mislite, zaka se je skazala?
»Dja tak mislim, ka rejsan je tak, ka lüstvo sploj ne vörva. Ne dojda vsakšo nedelo v cerkvi edno vöro pri meši biti, če med kednaum pa cejlak ovak živemo. «
•	Gde je ta breza, gde se je vam Marija skazala?
»Tüj, nej dalač. Pozabila sam ti taprajti, ka tam pri brezi, gde se je skazala, tam kaulakvrat so - kak eden velki talejr - rauže vözrasle. Taše, stere so tam nikdar nej raste. «
•	Leko bi tau dolasejo?
»Leko, dapa tak, naj se ne vidi, gde je, ka te do že zame tö znali. «
Gda vcuj staupim k brezi, te Vidim, ka rejsan kaulak breze so rauže vözrasle. Sprvuga sam nej trno dau valati, ka so mi gučali, dapa tam pod brezov sam samo stau pa gledo pa sam vedo, ka se je tau rejsan zgaudilo.
Besedilo in posnetka:
K. Holec
Takše rauže je Marija v rokaj držala
... DO
MADŽARSKE
Dolgoročni načrt za
razvijanje
zdraviliškega turizma
Na zasedanju vlade 31. julija v Hajduszoboszlo je le-ta sprejela 10-letni načrt za razvijanje zdraviliškega turizma. V tej panogi je trenutno zaposlenih kakšnih 40-50 tisoč ljudi, po načrtih vlade naj bi se v nekaj letih njihovo število podvojilo. V ta namen bo vlada fundaciji za razvijanje termalnega in zdraviliškega turizma v okviru t. i. načrta Szechenyi zagotovila dodatnih deset milijard forintov.
Obnovili Trg Herojev v Budimpešti
Popolna rekonstrukcija enega najlepših trgov v Budimpešti, ki se je začela 1. 1955, se bo končala do 20. avgusta, zaključka milenijskega prazničnega leta. V tem času so obnovili tudi spomenik, ki so ga postavili teta 1896 po načrtih arhitekta, kiparja Gyorgya Zale, ki je bil rojen v Lendavi.
Pepsi otok
Od 1. do 8. avgusta se odvijajo programi na enem največjih mladinskih srečanj v Budimpešti. Prizorišče je otok nekdanje ladjedelnice, kjer je skupna površina odrov 30 tisoč, skupna površina prireditvenih šotorov pa 25 tisoč m2. V enem tednu bo približno tisoč raznih programov, na katerih bo nastopilo kakih 400 ansamblov. Prireditelji računajo na kakih 350 tisoč gledalcev, udeležencev.
Prireditve
•	5. avgusta je pihalna godba iz Monoštra nastopila v Veliki Polani. V programu so sodelovale tudi monoštrske mažoretke.
•	V okviru občinskega praznika Občine Gornji Petrovci bodo nastopile števanovske ljudske pevke. Prireditev bo 18. avgusta v Stanjevcih.
•	Od 19. do 25. avgusta bo potekala na Verici 31. likovna kolonija mladih, na kateri bo sodelovalo 26 učencev iz Slovenije, Italije in Avstrije ter Porabja.
Porabje, 9. avgusta 2001
Štefan Toth
(1955-2001)
„ Vsak hip moramo postajati sveti, saj ne vemo, kaj pride kasneje. Sedaj, to uro, se moramo posvečevati, ker ne vemo, če bo večer še naš. ”
(sv. Maksimilijan Kolbe)
V četrtek zvečer je v Sakalovcih še opravil mašo, v petek zjutraj ga ni bilo več med nami. Bil je 27. julij.
Štefan Toth se je rodil 22. septembra teta 1955 na Gornjem Seniku. Po končani osnovni šoli v domači vasi je med letoma 1970-1974 obiskoval benediktinsko srednjo šolo v Pannonhalmi. Po maturi je odslužil vojaški rok in se potem vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Gyoru. V župnika so ga posvetili teta 1981, ko je prevzel tudi števanovsko župnijo (Števanovci, Verica-Ritkarovci, Andovci, Sakalovci).
Od ustanovitve je bil član predsedstva Zveze Slovencev na Madžarskem.
27. julija ga je v domačem župnišču doletela nepričakovana in tragična smrt. Ohranimo ga v blagem spominu.
6
Naš Varaš, naše Porabje
Porabske Vasnice so nej daleč od Varaša, Monoštra. Dosta Slovencov se je v Varaš znosilo zatok. Zakoj so tam njali svoje vasnice, vsi znamo. Kelko Slovencov žive v našom Varaši, točno (pontosan) po mojem nišče ne vej. Računajo, računali smo pred nistarnimi lejtami, ka prej tak pajlaf 500 düš. Po mojem ji je več. Če človek odi po varaški ulicaj pa je tak malo spoznani, buma v vsakšoj ulici se najdejo Slovenci. Če se tü ali tam nut sprosiš v njigve hiše, stanovanja, buma moraš ugotovili, ka so pravi Varašanci gratali.
Nej dugo sam gor poiskala držino Mešič-Šulič. Mlada vertinja je iz Ritkarovec, vert pa iz Števanovec, mata ednoga sina, steri se je že tüj v Varaši naraudo.
• Gyuri pa Agi, gda sta se vüva es v Varaš znosila? Kak je ednomi Slovenci tüj živeti? Čütili ste kaj - pozitivno ali negativno - poleg toga, ka sta Slovenca?
»1977. leta sva se oženila, « pravi Agi, »sva živela v Ritkarovci pri moji starišaj. Slüžbo sva pa tüj v Varaši mela. Daleč je bilau nut ojdti, etak sva pa küpila stanovanje pa sva se 1980. leta v Varaš znosila. Za toga volo, ka sam Slo-
venka, sam samo prednost (előny) Čütila. Vö sam se navčila za bautošico tü, etak sam pa vodila dugo lejt eden butik, tak ka sam tam ge dosta-dosta küpcov mejla iz Slovenije, zatok ka sam gučala z njimi slovenski. Dosta šegau mamo ojdti po svejti tü. Če smo ojdli po Sloveniji ali po Hrvaškom pa če v Srbiji, smo se vsepovsedik z našov rečjov gor najšli, naleki prišli es pa ta.
Samo človek mora se vzeti za tau, da naj guči.
Tüj v Varaši nas tü poštüjejo. Ka je najlepše za nas, leko domau odimo k starišom v Porabje. «
»Tüj v Varaši, tak čütim, ka človeka tak cenijo kakši delavec, kakši človek je, pa nej tak, kakšne narodnosti je, « pravi Gyuri. »Samo svojo peldo vzemem. Že več kak 10 lejt delam v Opli, tam sam delovodja. Tau sam nej naleki dosegno, mogo sam sé dosta včiti. Na gnes
sam se eške mogo navčiti na računalnik tü delati, pa sam zatok že nej tak sploj mladi, 45 lejt sam star. Ge sam tau nigdar nin nej zatajijo, ka sam Slovenec. Sploj mi je lepau, ka te dem domau k svojim pa k Agina starišom, gda škem. Kakoli ka mam auto, ge si sam ali s sinom, z Žoltinom
vzemem biciklin pa hajde domau. «
• Kak smo si etak pripovejdali, je vöprišla, ka vsi v držini ste vönavčeni za dvej
„maštrije“. Tau je gnesden potrejbno?
»Potrejbno je, « pravi Gyuri. »Ge sam tekstilno srednjo šaulo končo, delo sam v židanoj fabriki. Agi je pa tkalka vönavčena. Po spremembi sistema smo se navčili nauve maštrije, si poiskali drugo delo ranč tak kak sin Žolt tü. On je vönavčeni tišlar pa küjar. Zdaj küje. «
»Pa kak cajti dejo naprej, leko ka mo se eške itak nika mogli včiti, « pravi Agi. »Gnes je tak, ka je edno delo nej gvüšno. Če škeš preživeti, se moraš za vse vzeti. «
• Iz vaši rečaj, vadlüvanj sam tak vövzela, ka sta svoj
rojstni kraj nej pozabili pa jezik tü nej.
Agi: »Ge sam rada bila doma v Ritkarovcaj. Gda sam mlada bila, sam nej mejla padaškinjo, moja padaškinja je bila moja mati. Na svejti vse sam si leko z njauv zgučala pa je tau tak gnes tü. «
Gyuri: »Že sam povedo, ka ge tü rad Odim domau k starišom. Rad bi bio, če bi vi spisati tau tü, ka se naša mala držina zavali svojim starišom za vse, za lübezen, za dosti trüdov pa brig, ka so za nas v svojom živlenji naredli. Kak bi leko srečen pa veseli bio, če bi brez toga mogo živeti, ka nam sta-
rišje znamenüjejo. Ne morem drugo želeti, samo tau, da nji Baug eške dugo-dugo med nami zdrži. «
• Po tejm, toga pa mislim, je nej potrejbno pitati vaje, če ste zadovolniva s svojim živlenjom.
Agi: »Nej bi pravični bili, če bi tak prajli, ka smo nej zadovolni. Samo ka je človek zatok človek, ka napona naprej gleda. Zdaj mi že gledamo na sina, na njegvo živlenje. Mi bi ma radi pomagali, tak kak smo tau vidli od svoji starišov. Etak se živlenjsko »kolau” obrača pa tau kolau mi moramo obračati. «
Gyuri: »Človek je včasin čüden. Gda si opravo „velko” delo, gda si kaj dosegno, te si s sploj drauvnim delom nej zadovolen. Z malimi delami se spravlaš pa čemeriš pa se mantraš. Vse je relativno. Gda sam v toploj sobi bojne begunec gledo, steri so zgibili vse svoje, sam ge bio najbole bogati pa srečen. Drgauč pa -kak sam že pravo - te mala dela me mautijo. Tau je že tak. Če pa zatok lübezen pa poštenje poznaš, čütiš, je nej navola. «
I. Barber
Znaurijo te, pokradnejo te, pazi se!
Pa bi leko eške vcuj spisala, ka bujejo te, samo ka vas neškem že na začetki postaršüvati. Pa se je gnesden prej vrejdno bole paziti, kak se zbojati.
Lüdje smo čüdni včasin. Štemo novine, poslüšamo radio, gledamo televizijo pa različne novice zvejmo. Če, povejmo, se je der zemla trausila, dostavse zaničala, je strašno. Pa te človek najoprvin ka misli od toga? Tau, ka takšo se pri nas ne zgodi. Ali si tau tü misli tüj pa tam, ka je leko tau ranč vse nej tak.
Svejt se obrača, lüdje tü pa te buma „pri nas” se že tü vse leko zgodi. Nej dugo so mi vlastje kumas stanili, gda sam
čüla, ka so v Števanovci pošto vöporobili. Človek strašno šanaliva, ka se takšo leko zgodi, pa tiste tü šanalivam, steri - kak nedužni- trpijo.
Zakoj sam „pero” v roke vzela? Sama sam tü nika takšega doživela, ka so me steli znoriti, nut napelati. Doma sam bila, telefon cinga, ka je pri meni nej nauvo, dosta telefonov dobim. Gor vzemam telefon pa edna ženska, sploj prijazna (barátságos), sploj na fanjsko me pita, če sam ge tau pa tisto, ka se moje ime tiče. Sam pravla, ka ja, pa sam včasin najgera bila, Sto je pa te na drugoj strani linije. Ona pa začne nikšo firmo (cég) gučati, pravi, ka ta firma ma
eden sklad za betežno deco pa vküpberejo pejnaze za té cilj. Sto name pozna, zna, ka trno rada mam deco pa tau žmetno trpim, če je deca betežna. Etak sam se pa včasin podala pa sam edno ranč nej malo šumo ponüdila taumi „skladi” (alapítványnak). Ženska, stera mi je telefonirala, je sploj rada bila, je lepo zavalila mojo dobročinenje pa je povedla, ka nej dugo do oni meli v Somboteli eden djilejš, kama name tü pozovejo pa te ge tam za tau velko čest dobim. Ge sam pa prosila, naj mi pošlejo ček (položnico) pa te plačam, ka sam obečala. Tau sam tü prajla, ka leko ka počasi eške kaj leko dam ali druge nagučim, naj mi pošlejo več čekov.
No, nej mi trbelo dugo čakati, Poštaš me po cejloj vesi naganja, ka prej pismo mam pa go moram „vörejšili”. Ge gledam tau pismo pa buma sam spoznala atrejz. V pismi je pa nikši ček nej bio, liki pismo so poslali po povzetju pa bi za pismo eške gnauk telko mogla plačati, kak sam obečali Te sé mi je nika „razvedrilo” pa sam pismo poslala tanazaj brez toga, ka bi kaj plačala.
Moja ženska je pa - tak sé vidi - strašno lačna pa nesremna bila zatok, ka me je na drugi den pozvala po telefoni pa me je naprej gemala, Zakoj sam nej vöplačala šumo, ka so mi poslali. Pa te sam ge tü „na pete” stanila pa sam ji povedli 1. Ge sam nej telko
obečali kak so mi vöposlali, 2. Ge sam ček prosila, 3. Če mi ček pošlejo, se pošteno obnašajo, dobijo pejnaze. Etak, pa šlus. Eden filer nej. Moja ženska pa zdaj že samo na polonja tak prijazna, obeča, ka ček pride. Ge ga od tistoga mau čakam. Tisto prvo pismo je za dva dni tü bilau, kak sva gučale po telefoni, moje čeke že tretji mejsec nin nejga.
Pa te vam samo telko povejm, ka se ne püstite znauriti. Za tau pa, ka gnesden s takšega obogatijo eni, ka se špilajo z najvekšo vrednostjov, z decinim zdravom, človek ne najde reči.
I. Barber
Porabje, 9. avgusta 2001
7
Poletno jezikovno izpopolnjevanje v Soboti
Končno sem končal osemletko. (Vem, da se tega od mene bolj veseli učiteljski zbor Osnovne šole Jožefa Košiča na Gornjem Seniku, kajti nisem bil prav priden in miren učenec, prej živahen, trmast, nagajiv... - vseeno je bilo zame lepo tudi na osnovni šoli. )
26. junija sem sé vpisal na Srednjo strokovno šolo Bela III. v Monštru z namenom, da se bom v naslednjih štiri letih učil za mizarja. Pri vpisu smo se morali odločiti, kateri tuji jezik se bomo učili. Med naštetimi je pisalo med drugim tudi narodnostni slovenski jezik. Podčrtal sem ga, saj živim na Gornjem Seniku, poleg državne meje Slovenije in mislim, da mi pozneje tudi kot mizarju, morda poslovnežu, pride prav znanje slovenščine. Čez nekaj dni sva z bratom dobila pismo od moje nove šole, v katerem so naju vabili na tabor v Slovenijo, v Mursko Soboto. Naslov tabora je bil: Jezikovni trening v živem jezikovnem okolju. V programu je pisalo: dopoldne jezikovne ure. Hm, hm!? Kaj naj počnem? Učiti sé med počitnicami? Nekaj časa sem premišljeval, potem vrnil pismo z odgovorom, da se taboraudeležim.
9. julija zjutraj smo pri strokovni šoli vstopili v avtobus, ki nas je peljal v Mursko Soboto, v Dijaški dom na Tomšičevi ulici. Učenci in bodoči učenci strokovne šole iz porabskih vasi, gospod ravnatelj ter profesorica slovenskega jezika. Že med potjo je bilo veselo. Okrog pol desetih smo se namestili v prijetnih sobah Dijaškega doma. Do kosila smo se pogovarjali, profesorica
nas je opozorila, na kaj moramo paziti in podobno.
Po kosilu smo se napotili v mesto, se spoznavali z uradnim središčem Pomurja. Pogledali smo najbolj znane
zgradbe v Murski Soboti, cerkev svetega Nikolaja, grad s štirioglatimi stolpi, park, spomenik, se sprehajali po cestah, prebirali napise. Ker je začelo deževati, smo se vsedli v kavarno Zvezda, popili sok in čakali, naj se zvedri. Potem smo še šli v trgovine, veleblagovnice, ker so učenci, ki bodo trgovci, dobili nalogo, ki so jo lahko rešili samo med kupovanjem. Zvečer smo se igrali na igrišču poleg doma, ter se veliko pogovarjali. Naslednji dan mi je bil najbolj všeč. Šli smo se kopat v Banovce poleg Veržeja, kjer smo našli pestro izbiro »užitkov«. Veliko prostora za sončenje, bazene s hladno vodo, s toplo vodo, podvodne masaže, tobogane, drsalnice - zelo smo uživali. Naslednje dni smo še obiskali nekaj podjetij. Izmed teh je zame bilo najbolj zanimivo v Roto, d. o. o. Splošno rečeno, tabor je bil zanimiv, lep. Rad bi šel še tudi naslednjič.
Attila Köleš Gornji Senik
Ge živim na Gorenjom Seniki. Moja mama pa stara mati so z menov vsigdar gučale slovenski, tak ka gda
sam se nutspisala v varaško šaulo, tam sam se tö začnila včiti slovenski gezik. Vsakšo leto se leko nikam pelam v Slovenijo, tau se meni trnok vidi. Leranca me vsigdar
povali, ka lepo gučim naš domači gezik pa lepo Znam odgovarjati na tisto, ka me pitajo. Knjižne reči se tö flajsno včim. Zato je bilau dobro, ka sam letos tö leko šla v Mursko Soboto. Vsakšoga sam poznala, z naše vesi so bile eške dvej dekle, Ildika Glavanovič pa Anamarija Balog pa dva pojba, Tarnaš pa Attilla Köleš, druge pa s šaule poznam.
V pondejlek zrankoma smo sé odpelali, v devetoj smo že prejkstopili granjco. V Soboti smo spali v dijaškom daumi. Pogledali smo cejli varaš, soboške baute pa eške senje tö. Ojdli smo se kaupat v Banovce, tam je najbaukše bilau. Istina, ka smo dosta ojdli pejški, dapa ge sam tomi vcüjvčena. Vidli smo, kak delajo dosta lejpoga iz plastike v eni fabriki, v
drugoj pa vse kaj takšoga, ka nigdar ne zridjavi: velke posaude, bečke, ograje v lejpe rame, pa vse kaj, ka lepou kaže na omaraj. V tej fabrikaj so nas nej samok kaulek pelali, liki eške piti pa pico so tö ponüjali nam.
Te smo bili eške v ednoj fabriki, gde pa z velkoga žaleza bagere delajo pa je dojpofarbajo, vküp spakivajo pa pelajo na Nemško. Spoznali smo slovenske mlajše, s šterim smo se dosta špilali večer. Na dvorišči smo se brsali, špilali košarko, znautra pa kartali pa pripovejdali. Skor smo nej steli domau titi. Vüpam, ka kleti mo pa šli
v tabor.
Magdolna Krajcar Gornji Senik
Na Srednji strokovni šoli Bela III. v Monštru se nas je letos dvanajst učencev učilo slovenski jezik. Ker pa imamo tedensko samo tri ure, sta si gospod ravnatelj in profesorica slovenščine izmislila, da bomo pouk nadaljevali poleti v Sloveniji. Zadnji dan šolskega leta smo že vedeli, da nam načrtovani program finančno omogoči Sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, Slovenska manjšinska samouprava in Zveza Slovencev na Madžarskem. Mislili smo, da bodo prišli vsi učenci, ki so slovenskega porekla in nekateri izmed njih bi radi naredili tudi jezikovni izpit iz slovenščine.
Lahko jim je žal, da so ostali doma.
Pester program nas je čakal v Murski Soboti. Bil je zanimiv in koristen. Med drugim smo obiskali več vrst trgovin, ker mi, ki se učimo za trgovke in trgovce, bomo imeli zaključne izpite tudi iz slovenščine na temo trgovstva. Zato smo v trgovinah opazovali delo prodajalcev, pregledali ponudbo, napise raznih artiklov, sestavine in podobno, saj tö je za nas zelo pomembno.
Tudi za zabavo smo imeli dovolj časa. V Dijaškem domu, kjer smo prenočevali, smo se sprijateljili s slovenskimi otroki, po večerih smo se z njimi igrali, se pogovarjali. V Sloveniji smo skupaj preživeli lepe dni.
Evelin Časar Andovci
Elizabeta Domiter Sakalovci
Adina Supper Števanovci
Organizatorji jezikovnega izpopolnjevanja se zahvaljujemo pokroviteljem, da smo lahko uresničili program »Jezikovni trening v živem jezikovnem okolju. «
Iskrena hvala: Skladu za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, Državni slovenski manjšinski samoupravi, Slovenski samoupravi Slovenska ves-Monošter, Zvezi Slovencev na Madžarskem in Kodak-foto Banko.
Porabje, 9. avgusta 2001
POLETNI SLOVENSKI B A L
25. avgusta v Slovenski vesi v pivniškem šotoru. Vstopnice sé dobijo v predprodaji od 13. avgusta na Slovenski zvezi v Monoštru.
Vstopnina: 500 Ft
Foto: K. Holec
Kisli krumplinge
8 krumplinov, 3 žlice mele, 2 žlici žira, 1 lük, lombrovo listke, eci, rdeči prpeu, fejfer, sau, liter vodé
V ednoj vekšoj laboški frigaš neredimo, v štero zosekani lük vržemo. Malo spravimo in z vodauv gorvlegemo. Krumpline na drauvni razrejžemo in cüdejemo. Z vodauv gorvlegemo i nutdejemo eške sau, fejfer, lombrovo listke. Da sé sküja, dobra zgraužamo ali vküppotežimo, aj krumplinge nedo cejli. K pečenomi mesej ponüdimo in meseni saftom polegemo.
Dober tek vam želi: Hilda Čabai
29. julija so Andovčani -kat vsaka leto -organizirali nogometni turnir z naslovom
„Pokal Andovčanov". Na
srečanje se je prijavilo 7 ekip.
Kljub veliki vročini so se fantje,, herojsko" borili za pokal,
ki je na koncu šel v Kradanovce/Kondorfa.
Berite PORABJE! Vaš in naš časopis
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.