ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 4 637 MAGISTER DRAGO NOVAK — SESTDESETLETNIK V Veržeiu. središču Murskega polja, je pred 60 leti (3. junija 1930) zagledal svet kmečki sin, Drago Novak. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, gimnazijo pa v Murski Soboti. V Ljubljani se je vpisal na filozofsko fakulteto, oddelek za zgodovino. Na njegovo usmeritev je verjetno vplival domači zgodovinar dr. Fran Kovačič. Leta 1957 je diplomiral. Po diplomi se je vrnil v rodno Prlekijo, najprej na osnovnošolo Ivana Cankarja in kasneje na gimnazijo v Ljutomeru, ki je bil njen prvi pobudnik in nato ravnatelj vse do leta 1970. Bil je mentor dijaškega glasila »Mladi Prlek«. vesten in skrben ravnatelj gimnazije, ki si je ob vnetem delu pridobila vse verifikacijske last­ nosti in postala pravo kulturno žarišče Prlekije. Ze v času zgodovinskega študija je bil aktiven kot predsednik kluba zgodovinarjev. Tako je tudi v Ljutomeru bil več let predsednik KUD Svoboda in predsednik TVD Partizan. Srečali smo ga tudi kot župa­ njega sodelavca, zavoda za pedagoško službo Murska Sobota za področje zgodovine. Ze kot študent je pričel zbirati gradivo NOB o Prlekiji. kar je bila tudi tema nje­ gove diplomske naloge. Na tej osnovi je leta 1965 izšla njegova prva knjiga »Prlekija v NOB« pri Pomurski založbi v Murski Soboti. Z zbiranjem gradiva je nadaljeval in tako je leta 1987 pri založbi Borec v Ljubljani izšla njegova druga knjiga »Prlekija 1941—1945«. Knjiga je doživela ugodno oceno pri bralcih in kritikih ter predstavlja tridesetletno podrobno delo. nedvomno njegovo življenjsko obsesijo. Ta tematika je bila tudi poglavitni del magistrskega dela na Filozofski fakulteti, oddelku za zgodovino leta 1987. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, nagrado sklada Stefana Kovača v Mur­ ski Soboti. Kajuhovo nagrado in Nagrado vstaje slovenskega naroda. Novak je soavtor še publikacij Mama, živ sem in zdrav. Pomniki NOB v Slovenskih goricah in Prek- murju. Pomurje v NOB. Vodnik po partizanskih poteh, in drugih. Zbral in uredil je nublikaciji: Stiri leta ljutomerske gimnazije in 50 let meščanske šole v Ljutomeru. Poleg tega je objavil prek 300 prispevkov v Prosvetnem delavcu, Zgodovinskem časo­ pisu, reviji Borec, časopisu TV 15. Pomurskem vestniku in drugod. Trajen spomin na njegovo prleško preokupacijo je Muzej NOB v Ljutomeru, katerega ustanovitelj je. Tako je ohranil mnogo dragocenega materiala iz zgodovine NOB v Pomurju in pri­ pravil v njem vrsto razstav. Leta 1970 je Drišel v LJubljano na Zavod za šolstvo republike Slovenije. Tu je bil najprej vodja Snlošnega sektorja, danes pa je pedagoški svetovalec oddelka za učbe­ nike in učila. Nekaj časa je bil tudi tajnik strokovnega sveta republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje. Kot urednik učbenikov je na zavodu prispeval k izidu več kot 50 zgodovinskih učbenikov in drugih didaktičnih gradiv. Kot soavtor je pripravil tudi »Priročnik za pedagoški nadzor in svetovanje«. Magister Drago Novak je v času svo­ jega delovanja organiziral vrsto seminarjev in aktivov za učitelje zgodovine. Sodeloval je na mnogih simoozijih. kongresih in seminarjih ter imel več referatov s področja zgodovine. Na zavodu je bil vrsto let urednik zavodovega glasila Informator, sedaj Ogledala. , , , . . , . Ob njegovem življenjskem jubileju mu želim še mnogo zdravja in plodnih let. Kakor je videti, bo v svojem delu ostal zvest rodni Prlekiji. saj pripravlja novo delo »Prlekija 1945—1965«. Ko bi le bilo mnogo takih, rodni grudi zvestih! T o m a ž W e b e r ANA BENEDETIC — SESTDESETLETNICA V nedeljo 27. julija 1930 se je v Dravijah. v takrat še samostojni občini Šiška, ki so jo pet let pozneje priključili Ljubljani, rodila Ana Benedetič. Leta 1950 je maturi­ rala na 6. državni gimnaziji (v Subičevi ulici), nato pa je šla študirat zgodovino na ljubljanski univerzi in diplomirala 25. septembra 1956. Takrat je domovala zgodovina še v pritličju Narodne in univerzitetne knjižnice, predavali pa so Gregor Cremošnik. Milko Kos, Josip Klemene. Viktor Korošec, Fran Zwitter, Metod Mikuž in Bogo Gra- fenauer. ki je danes še edini živ. Po diplomi je učila Benedetičeva na gimnaziji v Po­ stojni, nato na osemletki v Ljubljani, maja 1964 pa se je preselila kot kustos v Gorenj­ ski muzej v Kranju. Ko se je bližala petdesetletnica ljubljanske univerze, je organizatorjem proslave obletnice brž postalo jasno, da bo mogoče izdati zbornik o zgodovini univerze samo, če bo gradivo pravočasno zbrano in urejeno, pa tudi, da potrebuje univerza ustanovo, ki bi združevala arhivsko, muzejsko in dokumentacijsko dejavnost, kakor jo imajo ugled­ ne univerze v Evropi. Profesor Zwitter je našel za tako dejavnost primernega, soosob- nega in požrtvovalnega delavca — to je bila Ana Benedetič, ki je 1. septembra 1968 nastopila službo na univerzi in še danes vodi njeno Arhivsko-muzejsko službo, kakor 638 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 4 se zdaj uradno imenuje. Ana Benedetto je začela takorekoč iz nifi. Zbrala in uredila ie univerzitetni arhiv poseben talent in veselje pa je imela za iskanje podatkov, doku­ mentov spominov fotografij, skratka vsega, kar priča o zgodovini naše univerze, nje­ nih profesorjev in študentov, o pomembnih dogodkih njenega razvoja, o bojih za uni­ verzo pred njenim nastankom. Obiskovala je upokojene profesorje, njihove vdove hčere in sinove — radi so ji posojali ali prepuščali dokumente in slike, dajali podatke Fotografi" s p o m i n e - Nabrala je bogato gradivo, zlasti zajetno in dragoceno zbirko V zvezis svojim delom je Benedetičeva izdelala vrsto poročil in referatov vodstvu univerze, priredila vrsto razstav in objavila nemalo člankov. Zbirala je gradivo in pi­ sala o študentih pred prvo vojno, med obema vojnama in med drugo vojno v zborniku „ n o , ? J 6 ? s l 0 Y e , n s k e univerze v Ljubljani (1969), v zborniku Zgodovina Ljubljane (1984), V fotografskem zborniku Slovenski študenti v boju za narodno in socialno osvo­ boditev (1987), za katerega je zbrala dokumentarno gradivo, napisala besedilo k slikam in*dobila za publikacijo tudi nagrado dneva vstaje. Našla je podatke o velikem me­ cenu odvetniku dr. Francu Mundi (1831—1914), ki je zapustil največji del svojega pre­ moženja študentskim štipendijam. V Delu 15. septembra 1984 je pisala o njem Pisala je o Anki Mayer, prvi doktorici ljubljanske univerze (1975). Rešila je velik del zapu­ ščine Mihajla Rostoharja (1878—1966) z bogato korespondenco. Rostohar je bil najagil- nejši član vseučihške komisije, ki je ob koncu prve svetovne vojne pripravljala slo­ vensko univerzo. Prišel pa je v spore s starejšimi, do katerih ni bil dovolj spoštljiv in z jugoslovansko usmerjenimi liberalci, ker je stal na slovenskih stališčih. Tako je od­ šel na Češkoslovaško in je prišel na ljubljansko univerzo šele po drugi vojni Benede­ tičeva je napisala o njem precej člankov (1983, 1987, 1989). Izdala je sto strani obsega- jočo, bogato ilustrirano publikacijo Pot do slovenske univerze (1981). Njeno aktivnost in izredno veselje do dela je oviralo dokajšnje nerazumevanje vodstva univerze in rektorata za delo Arhivsko-muzejske službe. Poznali so jo, kadar so potrebovali gradivo za obletnice, proslave in razstave, sicer pa niso bili kaj dosti pripravljeni izpolniti že davno dane obljube, preskrbeti ustrezne prostore, omogočiti čitalnico. Upajmo, da se bodo zdaj razmere spremenile in da bo mogla gospa Benede­ tičeva uresničiti načrte, ki jih ima, naši univerzi v korist, sebi v veselje in zadoščenje. V a s i l i j M e l i k