Poštnina plačana v gotovini. Štev. 18. V Ljubljani, dne 30. junija 1926. VIII. leto. Glasilo Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev :: za Slovenijo v Ljubljani. :: Cena posamezne št. 1*50 Din. „NAS GLAS“ izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu. Celoletna naročnina . . . Din 40'— Polletna naročnina . „ 20— četrtletna naročnina. . . . „ lO1— Za inozemstvo je dodati poštnino. —- ■ 1 Oglasi po ceniku. ---— Uredništvo: Anton Adamič, Ljubljana, Bohoričeva ulica štev. 12. Rokopisov ne vrača, ako se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno frankirane. Rokopise je a dresirati le na urednika. Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se pošilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/L Tja je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad. Osrednja Zveza med svojim i članstvom. (Konec.) Rač. direktor v p. g. Svetek obžaluje, da imamo trj različne kategorije upokojencev z različnimi prejemki. Kronski penzijonisti so največji reveži, kar si jih med drž nameščen-c v obče moremo misliti. Na boljšem so dinarski upokojenci starega sistema, med srečne pa se lahko štejejo tisti tovariši, ki so bili penzionirani po prevedbi v zmislu novega uradniškega zakona. Poleg vseh teh nedostatkov pa imamo samo v Sloveniji sedmero orgam-zacij drž. upokojencev, izmed katerih skuša četvorica vsaka za se uveljaviti svoje zahteve. Izhoda vsem skupaj pa drugega ni, kot da se naslonimo na svoje aktivne tovariše, ki jih bomo drugega za drugim — ako seveda dočakajo — slej ali prej pozdravili v naših vrstah. (Odobravanje.). Celje je zadnji čas. po-krenilo želo, naj bi se vseh sedmero organizacij drž. upokojencev strnilo v eno samo veliko in močno udruženje. To bo šlo malo težje, treba bo sporazuma in kompromisov. Zakaj vsako društvo ima nekaj spedilfičnega zase, posebne zahteve, ki jih drugo društvo ne more uveljavljtti n. pr. takozvani rentniki pri železnici, orožništvo z reduciranimi draginj-skimi dokladami, častniki itd. Večina teh društev upravlja tudi svoje posebne pomožne fonde, vendar vsako na drugačrii bazi. Ako bi se hoteli združiti v enotno organizacijo, bi morali ustvariti tudi enotna pravila in izvesti likvidacijo podpornih fondov. Samo v enem smo doslej skupni, v zavesti namreč, da smo enakj reveži! Želel bi skupnega sestanka, ki naj bi vsaj v principu rešil vprašanje enotne platforme. Prosi predsednika celjske organizacije drž. upokjencev, da pove svoje mnenje. — Predsednik O. Z. g. Lilleg se čudi tistim drž. upokojencem, ki menijo, da dosežejo lahko svoj cilj brez pomoči aktivnih tovarišev in ki trdijo, da O. Z. zastopa samo interese aktivnih tovarišev. Takšno mnenje je docela pogrešno. Vsi, ki sedaj še aktivno služijo, bodo — kakor je dobro pripomnil g. Svetek t— počasi prikorakali za upokojenci ter bodo skupni člani njihove družine. Naravnost naivna pa je trditev, da O. Z., v čije glavnem odboru sede trije upokojenci favorizirala samo koristi aktivnih tovarišev. Brez dvoma je, da imajo vsi upokojenci tudi skupne interese, ki se med seboj v ničemer ne križajo. Ako ni mogoče, da bi se vsa njihova društva združila v eno samo organizacijo, je pa vendarle izvedljivo, 'da vsako zase vstopi v Osr, Zvezo, ki bo njih skupno stremljenje podpirala in ščitila z isto vnemo kakor za aktivne. Gosp. Logar (za društvo državnih upokojencev in upokojenk s sedežem! v Celju) se bopolnoma strinja z izvajanji gg. Svetka in Lillega. Zlasti zadnji je govoril tako, kakor bi bil pred eno uro navzoč pri njihovi odbo-rovi seji. Želja njegove organijzacije je samo ta, da naj se spremeni sedanji uradniški zakon tako, da med upokojenci ne bo tako gorostasnih razlik. Kdor je služil državi 35 let in je bil n. pr. pred uveljavljenjem novega uradniškega zakona v Vili. ai IX. čin. razredu, naj uživa isto pokojnino, tovariša, ki sta imela srečo, da sta bila upokojena šele po prevedbi, pred njo pa sta imela čin, ki je odgovarjal Vlil., oziroma IX. čin. razredu. Razlika 1200 Din in še več na mesec med dvema, ki sta si bila še včeraj na svojih Službenih položajih enaka, ni socialna, marveč je skrajno krivična. Od političnih strank se nobena ne' briga za javne mameščeice, kadar ta stranka sedi pri vladnih jaslih. Gluhi so za nas ministri in poslanci. Kadar pa nas potrebujejo za volilni boj, nam klatijo zvezde z neba. Na ji vedo ti gospodje, da postavljamo mi, njihovi sužnji, vsako njih besedo in dejanje na zlato tehtnico spoznavanja. Prišel1 bo čas osvete, zazori! bo dan, ko bodo ti »stari dedje« — kakor nas nazivijajo na gotovem' mestu v Beogradu, zahtevali obračun, i Naše društvo — izjavlja g. Logar — nima zoper včlanjen j e pri Osrednji zvezi nobenih pomislekov, imeti pa hočemo pariteto v njenem glavnem odboru. — Z ogorčenjem zavrača sumničenje, češ da bi se z 12kratno polovično vožnjo na leto, za katero se zavzemajo upokojenci, razpaslo med njimi ve-rižništvo. Po Izvajanju g. Logarja se je vnela med predsednikom Lillegom, Svetkom in Dolinškom živahna debata, čije rezultat je bil popolno razčiščen j e vprašanja, kako se je stvorilo društvo državnih upokojencev in upokojenk s sedanjim sedežem! v Celju. Upokojenci so se v toliko zbližali, da s0 med nji-/njimli kompromisi možni in da ni ovire, da bi vsako njihovo društvo, dokler ne nastane enotna organizacija, ne moglo pristopiti v Osrednjo Zvezo. Tajnik Osrednje Zveze g. Bekš je podal na razna vprašanja, ki so jih stavili glavnemu odboru O. Z. posamezni zborovalci, potrebna pojatsnila. Zlasti se je podrobno bavil z vprašanjem likvidacije državnih obveznosti iz prejšnjih let, ki je združeno z nesrečno partijo 55. državnega' proračuna in z dotičnim kreditom, ki je običajno prej izčrpan, preden pridejo izvestne terjatve na vrsto. Očitek zastopnika železniških upokojencev g. Marna, da gledajo aktivni nameščenci vse upokojence preko ramen in da se za njih interese šiiti najmanj' ne ogrevajo, je predsedniki O. Z. g. L i 11 e g s pozivom' na svoja izvajanja kar najodlbvnejše zavrnil. K sklepu je g. prof. Raič še apeliral na vse navzoče, naj se trdno oklenejo celjske nabavljalne zadruge, pri kateri naj vsak celjski javni nameščenec krije svoje potrebščine. Brez Vzajemne pomoči ni uspehov! Da podpirajo mnogi tovariši trgovce mesto njih lastno institucijo, temu dejstvu so krivi zgolj politični motivi. Kako bi koristili svojim go-spodarslkm organizacijam in sebi, ako bi se teh motitov mogli končno otresti! Informativni zbor, za katerega organizacijo gre največja zasluga in zahvala predsedniku celjske organizacije g. prof. Sl. Raiču, je bil v najlepšem redu in harmoniji zaključen ob 13. uri. In resume ? Moralni uspeh takšnih informativnih sestankov tiči v medsebojnem spoznavanju ter odstranjevanju neutemeljenih predsodkov, ki branijo nekaterim strokovnim organizacijam, da bi prijavile svoj pristop k Osrednji Zvezi. Ako hočemo preceniti svoje moči, moramo najprej ugotoviti, koliko nas je. Ako očitaš svojemu tovarišu, da te noče ali ne more razumeti, mu daj pred vsem priliko spoznati, kaj želiš!______________________________—š. Nekdaj in sedaj. Do strašne svetovne vojne smo državni uslužbenci udobno živeli. S plačo smo krili izdatke za stanovanje, hrano m obleko in ostalo nam je še zmeraj nekaj kron za zabave, izlete in veselice. Ljubitelj lepih povesti in -leposlovnih časopisov si je z lahkoto kupoval knjig, in uredništva -leposlovnih časopisov in revij so imela razmeroma največ naročnikov v uradniških hrogih. Državni uslužbenec je bil, kakor rečeno, dobro situiran in vsled tega je povsod užival ugled in spoštovanje, saj »le petica da ime sloveče« in »človek toliko velja, kar plača«. Svetovna vojna nam je vse te ugodnosti vzela. Zaradi dragih živil je plača! zadostovala jedva za stanovanje in pičlo prehrano, za obleko, da ne govorim o drugih predvojnih udobnostih, pa ni ostalo niti ficka. Državni uslužbenec se je pogrezal vedno v večjo bedo in pomanjkanje in s tam je zaporedoma padal njegov ugled v javnem življenju. Kakšno je bilo naše veselje ob prevratu! Do solz radostno ginjeni in navdušeni smo se udeleževali vseh narodnih manifestacij. Z največjim zaupanjem! smo Pričakovali lepših časov pod svobodnim solneem. In z ozirom na to smo z nezmanjšanim veseljem in vestnostjo .izvrševali stanovske svoje dolžnosti, pa tiho in verno prenašali križe in težave povojne dobe. Lep kakor spev angelskih zborov se nam je zdel fglals iz Beograda, da se pripravlja uradniški zakon po mačehovsko zgrajen: uslužbencem udobno življeje. Po daljšem, težkem pričakovanju smo res dočakali službeno pragmatiko. Ali, Bože mili, kakšna gorostasna prevara! Izmed vstih državnih nameščencev je uradniški zakon samo nekaterim v. prid. Bilo Je pač veliko poklicanih, a malo izvoljenih. In jned izvoljenimi so samo častniki, ministri in državni podtajniki. Za ivso ostalo, na tisoče in tisoče broječo množico olbuboižanih, izstradanih, raztrganih državnih uslužbencev je bil uradniški zakon po mačehinisko zgrajen. Plače, ki jo prejema dandanes državni uslžbenec, so krivične in smešno nizke, ako jih primerjamo z ministrskimi. Nadaljnja velika hiba uradniškega zakona je ta, da je tako silno režimski. Z žalostjo smo opazovali, da so se vse redukcije in premeščanja državnih uslužbencev izvršila doslej po največ iz strankaskih razlogov. Minister vlada neposredno nad uradniki: tega lahko na vso moč pritiska, drugega pa brez dejanskih zaslug poz-vdigne od časti do časti. V ministrovih rokah je tudi tako imenovani »strokovni svet«, ki je v istini samo krinka za ministrovo samovoljnost. Z nje-gov0 pomočjo minister tega ali onega uradnika, ki se je »z dotedanjim strokovnim svojim delom odlikovali«, lahko oprosti strokovne izkušnje, pa ga lepo dvigne v višjo skupimo. Jasno je, da so in bod.0 teh ugodnosti deležni samo ministrski ljubljenci. Pa tudi sestava kvalifikacijske komisije je vseskozi v ministrovih rokah ter so se torej tudi tukaj odprla vrata neomejeni zlorabi in protekcijonizmu. Uradniški zakon kaže nadalje veliko napako v tem, da je ustvaril poseben privilegiran razred ministrov in državnih podtajnk kov. Ta gospoda so državni uradniki samo v onih očeh, ki se tičejo denarja, to je pri določbah glede plač, doklad, pokojnin, službenih let itd. Vsi drugi paragrafi zanje tako-rekoč ne obstoje. Brez faktične odgovornosti in 'kazni ter kljub ustavi' in zakonu lahko delajo državi in državljanom; škodo, ne da bi se jim bilo treba bati, da bodo obtoženi, nikar še obsojeni. Nenavadno visoke plače in pokojnine niso upravičene in — kakor pravi srbski publicist Prodanovič — tudi pohujšuj ive. Ker ima edino minister pravico, staviti uradnike pred disciplinarno sodišče, je stalnost službe celo po preteku teh let samo navidezna: Vsakokratni režim loči vse uradnike', na »naše« in »vaše«. Kako tako stanje izpodjeda disciplino v uradniških vrstah in kakšna škoda bo v tem za državo, si je lahko misliti. Naposled je pa tudi strokovna kvalifikacija, o kateri zakon govori, sama fraza. Koliko uradnikov je že doseglo odlično mesto brez izkušnje! Določba čl. 4 je kršenje čl. 12 ustave in izraz težnje, da se državni uradniki degradirajo in prisilijo v služb0 razžlmsikh slug, ki jim ne gre pravica do svobode vesti in prepričanja. Velike so torej hibe uradniškega zakona in zato je nujno potrebna njegova temeljita revizija, da se čim prej odpravijo krivice, ki jih prizadeva ta zakon državnim uslužbencem! Kažemo na te 'hibe v nadi, da bo že sedanja vlada te nedostatke odpravila. To bi bil največji korak do konsolidacij naše države. »Pošt. GL« Uradništvo Francije. Uradništvo Francije je bilo deležno jedva pred nekaj meseci nove regulacije prejemkov. Sedaj pa zaznamo, da je francoska vlada ponovno pripravljena, regulirati odn. zvišati svojim nameščencem vse prejemke za 12 odstotkov. Toda uradništvo ni zadovoljno s tem poviškom; uprlo se je, Izzvalo je stavko in celo demonstracije po cestah. Ne dvomimo na uspeh, vzlic žrtvam, ki jih bo zahteval ta pokret. Naše stališče glede stavke in drugih nasilnih metod smo precizirali že opetovano. Za nas je značilno le postopanje francoske vlade. Koliko dobre volje in uvidevnosti! Vsakteri ve, da se trza Francija v težki finančni krizi; 'da peša frank, ki si kar ne more opomoči. Namen vlade je, da priskoči najprej svojim ljudem na pomoč, če je tudi podpora skromna, toda dobra volja je tu! Že takoj po vojni je francoska vlada poboljšala uslužbencem prejemke, kajti indeks, ki je veljal za vojni čas, je postal prenezane-sljiv regulator: kakor hitro so se povišale cene življenskim potrebščinam, zvišal se je indeks, morda za odstotek preko mere, nakar so pa poskočile zopet cene. Nastala je pravcata zlobna medsebojna tekma, ki je žarko osvetlila vso nesolidnost indeksa. Vlada, na višku svoje naloge, je zavrgla to staro metodo ter se je širokogrudno povzpela do stalno regulacije vseh službenih prejemkov. Vsled I. L. Nekaj o gorski bolezni. Imamo pravzaprav dvoje gorskih bolezni, duševno (psihično) in telesno (fizično). Govorili bodemo le o drugi, ki je prava gorska bolezen. Ker sta pa obe več ali manj v tesni zvezi, je treba spregovoriti najprvo par besed o prvi vrsti, dasi to ni pravi namen teh vrstic. Psihična gorska bolezen obstoja v tem, da silijo od nje obolele osebe v gore, ne glede na to, ali imajo za to potrebne lastnosti ali ne. V lanski gorski seziji smo to bolezen lahko dobro opažali in proučevali: vse, mlado in staro je drlo v igore in lahko se reče, da je že vsak čevljarski vajenec imel ambicijo, da začenja svojo smolnato karijero na •— Grossglocknerju. Vsa pota, vodeča v Alpe, — ne morda samo naša, ampak tudi ona na Tirolskem, Salzburškem tod., so kar mrgolela oseb, ki jih je bila popadla ta bolezen in ki so dreveli ter se vzpenjali na višavo. Pravijo, da so se na vrhu Triglava bolniki nastavljali pred Aljaževim stolpom kar v vrsto kakor svojičas za krušne karte, da so prišli do .. štampiljke in zamogli svoje, seboj prinešene razglednice opremiti z žigom, ki je pričal, da so res dosegli vrh. Ni nam treba omenjati, da dobra polovica teh oseb ni bila v ničemer kos nalogi, katero so si bile stavile, ne po konstituciji in ne po opremi — in tu smo že tam, kjer imata obe vrsti bolezni svoj stik. Še nobenui leto ni bilo takega navala v Alpah in takega direndaja v alpskih zavetiščih kakor lani. Sorazmerno pa tudi še nobeno leto ni bilo v planinah toliko nezgod kakor lani. Njih število nas mora nehote osupniti. Kot vzroke navajajo: hipno izpremembo vremena, sproženje kamenja, pomanjkljiva oprema, in last not least, zlasti (fizično) gorsko bolezen... Znaki te bolezni sta pred vsem popolna izčrpanost in otežkočeno dihanje, ki imata po^ leg borbe za zrak za posledico tudi glavobol in bljuvaanje — da ne omenjamo omedlevice in opešan ja volje. Res je sicer, da se ta bolezen običajno pojavlja še le v višavah nad 3000 m, vendar pa slučaji niso redki, dla najdemo na gorski bolezni trpeče 'dsebe že na vrhovih, kj niso višji kot naš Triglav. ilribolas'tvo je šport, kakor vsak drugi šport, a spada med tako zvane trajne športe; je šport, ki nadkriljuje vse druge športe v zelo velik meri. Gorska bolezen je torej obolenje na srcu in na sopilih. Kdor ima najmanjšo napako na teh organih, mora sigurno tej bolezni podleči. Reakcija vsled razredčenega zraka nastopa v višavah okolu 3.000 m; dobe se pa ljudje, kakor že rečeno, pri katerih nastopi katastrofa že v višavah od 2000 do 2.500 metrov. nadaljnega slabljenja franka na mednarodnem trgu je posegla vlada po najstrožjih odredbah v borznem poslovanju, hkrati je pa tudi — omenili smo že uvodoma — povišala svojim uslužbencem njihove prejemke. Vsa javnost ve, da so v Franciji živila, obleka, obutev itd. mnogo cenejša kot pri nas. Vzemite v roke gospodarske liste in videli bodete, da je v Franciji vsa ta roba kar dvakrat cenejša kot pri nas — ne glede na znatno kurzno razliko med frankom in dinarjem. Ne sme se nam hudomušno očitati, da ne vemo za nobeno drugo primero, kot naslednjo glede vinskih cen. Po »Jutru« je oni pot francoski gost v restavraciji ljubljanskega kolodvora ogorčeno zavrnil steklenico vina, za katero je natakar zahteval 35 Din, češ, pri njih na Francoskem je tako vino po — 1 frank. Naši vladi je Francija za vzor. Naša vlada naj se ji približa — vsaj do vznožja. —č Češkoslovaški drž. nameščenci, njih plače in napredovanje. Senator Panek, priznanil strokovnjak v uradniškem vprašanju, izdelal je načrt o plačilnem! zistemiu za drži uradnike. Ker so odobrila ta projekt tudi uradniška udruženja, smatrati je ta predlog kot njihova oficijelna zahteva, ki se strinja ž njo tudi narodna socijalna stranka. Predgovor zagovarja smer, da je treba nagraditi i delo i šollsko' izobrazbo. Vsled tega ne razvrščava projekt nameščencev samo po šolski izobrazbi. Predlog predvideva sedem službenih razredov, ki sicer ne izražajo takozvani rang, ampak način napredovanja. Napredovanje v višji službeni razred je nezavisno od službenih let. Po tem zistemu bi bil zajamčen vsakomur ekstitenčni minimum potom avtomatičnega napredovanja, poleg tega pa zamore državna uprava odlično uradništvo nagraditi še z napredovanjem v višji službeni razredi Število takih položajev Pa bi bilo omejeno. § 1. Časovno napredovanje (Zeitvorrii-ckung) v višjo stopnjo plače se vrši po propisani lestvici, to je po dveh letih službe v prejšnji stopnji. Pogoj: dobra ocena in strokovni izpit. Nepovoljna ocena zadržuje čas. napredovanje. Časovnega napredovanja je deležen vsakdo do zaključnega 30. leta službe (pripravniška doba se ne uračunava). Urad-nliki1, ki so dopolnili 60. leto' starosti, vzklju- Prl delovanju, t. j. pri hoji navzgor in pa pri plezanju se te loti omotica, ne ona omotica, ki te morda obide, če gledaš z visokega stolpa v globočino ali s stene v prepad, ampak delovanje (hoja) zastaja! če se trudiš naprej, ne moreš, ker ti naenkrat poide sapa. Ti pojavi sicer ponehajo pri mirovanju, postavanju in sestopu (hoji s hriba navzdol), a pomanjkanje energije postane tedaj še večje. Kaj pomeni tako stanje v ledpni pustinji, daleč od vsake človeške pomoči, si lehko predstavlja vsak lajik. Mnogoštevilna zmrz-njcnja, ki so se pripetila lani na vseh krajih, gredo skoraj vsa na rovaš gorske bolezni. Brez tuje pomoči je dotičniku nemogoče, da bi se otresel strašnega pomanjkanja energije in totalne onemoglosti. Huda, nevarna je ta bolezen. Temeljita raziskavanja o gorski bolezni so dognala znanstveno le dejstvo, da je njen glavni vzrok pomanjkanje kisika, ki se z njim nezadostno oskrbujejo možganske celice. Dasi tudi izurjen turist, zoper gorsko bolezen ni popolnoma imun nihče, vsaj v vsakem primeru ne! Redkokdaj popade bolezen tudi take osebe, toda je vendar nedvomno dokazano, da so žrtve navadno le — najizurjenejši turisti. To nam potrjuje jasno slučaj prvih štirih Slovencev, — družbe znanega planinca, hudomušnega »Jankota« (prof. M.) — ki so lani naskočili najvišjo goro v Evropi, 4.810 m vi- čujejo se iz čas. napredovanja; do te dobe pa se sme napredovati (časovno) samo 15 krat § 2. Skupine. Za časovno napredovanja obstoji 5 skupin uradništva; za vsako skupino pa spi propisanj službeni naslovil in posli. V prvi skupini so: Administrativni, kon-ceptni, tehniški uradniki, arhivarji, bibliotekarji, zdravniki in vsi, za katere je predpisana srednješolska in višja izobrazba. Sem je prištevati tudi one, ki so napravili visokošolski kurz in so- položili državni izpit. V drugi skupini so: Uradniki — z naredbo se predpišejo pogoj; — samostojnih oblastov alii oddelkov v večjih ali važnejših krajih, njih namestniki in nadzorniki. Sem spadajo starej-šine računovodstev, računski izvršilni uradniki pa, če so dodeljeni centralnim oblastvom s konceptno ali njim slično službo. Naposled tudi uradniki, ki imajo vse predpogoje za ta mesta, pa jih vsled malega števila prostih mest niso zamoglj dobiti. Podrobnosti določuje odredba. V tretji skupini so: Vsj ostali računski, izvršilni, pisarniški uradniki, starejšine manjših uradov ali manj odgovornih mest. V četrti skupini so: Poduradniki, ki vrše svojo službo pod stalnim nadzorstvom in kvalificirani delavci. V peti skupini so pa sluge. § 3. Prehod iz 5. v 4. skupino se izvrši po 10. letih, prebite v tej skupini, kadar izpolni nameščenec vse predpisane pogoje. Prehod izvrši višje oblastvoi Prehod iz 4. v 3. skupino je mogoč p;o 15. službenih letih, če je nameščenec dokazal sposobnost za višjo skupino, če je z uspehom napravil strokovni izpit, ki je propisan za dotično grano državne službe in pa pod pogojem1, da je bil nameščenec v vsej svoji dotedanji službeni diobi! najmanj trikrat odlično ocenjen. Prehod iz 3. v 2. skupino se izvrši tedaj, kadar sj pridobi naslov, ki je označen v § 2. odst. 4. ali pa, kadar izpolni pogoje, propisane V 5. odst. pravkar omenjenega člena. Prestop se izvrši Po prošnji, imenovanje pa izvrši osrednji starejši na. Prestop ali prehod iz 2. v 1. skupino je dosegljiv, če je uradnik služil uspešno najmanj tri leta v konceptni tehniški ali tej sorodni stroki, če je napravil predpisani strokovni izpit in je izpolnil vse predpisane pogoje. Nadaljnji pogoj za prehod je tudi najmanj trikratna letna izvrstna ocena. Imenovanje se izvrši po prošnji, predlog starejšine v osrednji vladi mora potrditi ministrski šoki Montblanc. Dasi vsi dobro izurjeni turisti, vajeni gora in pod preizkušenim vodstvom iz »Planinskega vestnika« nam znanega »Jankota«, dobro opremljeni, je vendar enega izmed družbe, kakor so poročali listi, pičlo uro ali še manj pod vrhom popadla gorska bolezen ki ga je prisilila, da je ostal v majhni zasilni, velikemu zaboju podobni kočici. Družba je bila siploh primorana, zlasti še. ker je vreme, ki je bilo spočetka prav dobro, kazalo znake izpremembe, — da sc je po komaj četrt urnem bivanju na vrhu velikana vrnila v dolino, katero je dosegla po 7 urni hoji v enem dušku pri znanem Cha-mounix. lekom sestopa je bolniku seveda več ali manj odleglo. Gorska bolezen ni drugega kakor končni rezultat precenjevanja lastne moči, torej podcenjevanje onega, kar je pri alpinskem delovanju sploh mogoče doseči. Neizurjenec porabi skoraj trikrat toliko moči, kakor izurjen turist. A tudi za izurjenca je bolje, da ne napravi po več tur naenkrat brez presledka, ne da bi vmes imel 1 do 2 dni ipočitka, sicer pride lehko tudi zanj trenutek, koi vela: zanj beseda »preveč«. Nič ni slabšega, kakor v obdobju kratkega opušta jurišati vrhove. To se je in se bo še vedno slabo obneslo. Gorski šport zahteva, a se ga goji v počasnem tempu. Človek se f .Pre£ad zagleda v gore, ker ga ne odbijajo ka*