Kako ie v Beogradul Vse je prieakovalo, da bo beograjsko ccnlralislično gospodo vendar srečala pamet in da se bodo sporazumeli s Hrvati in Slovenri. Predno so se sestali novoizvoljeni poslanci v narodni skupščini, so se shajali odposlanci srb.skc radikalne (vladne) slranke z zastopniki Hrvatov in Slovencev. Pogovarjali so se, kako bi se v naši državi dosegel bratski sporazum in da bi se na podlagi sporazuma prišlo do boljših razmei* in do zadovoljstva. Za Hrvalc se je pogovarjal z radikali Radič, za Slovence Korošec in za bosanske Hrvate Spaho. Po daljših posvetovanjih v Beogradu, Slavonskem Brodu in Zagrebu so se sporazumeli tako daleč, da bi vlada na Hrvatskem in Slovenskcm odpravila največje krivice, ki se godijo ljudstvu. Nadalje bi se razkusanje SIovenije in Hrvatske ustavilo in bi Slovenija kakor Hrvatska ostala rela za se ter bi se upravljanje v obeh pokrajinah izročilo takini ljudem, ki bi delovali v smislu Ijudstva. Odpravilo bi sc vse nasilje, ter se storili vsi koraki za pripravo naše avtonomije. Ustava, ki nas je vkleniia v verige beograjskega centralizma, bi se revidirala, to je spreinenila, tako da bi Slovenci in Hrvati uživali zaželjeno samostojnost. Vse štiri stranke so v Zagrebu spisale, kar so se dogovorile tcr so zastopniki vseh štiirh strank tudi podpisali začasni sporazum. Ko se je v Beogradu zvedelo za to, so treznomisleči ljudje bili tega veseli, a naši zagrizeni nasprotniki žalostni. Tudi zimanji svet je pozdravil sporazum v naši državi. Valuta (denarna vrednost) se je takoj dvignila in ustalila. To vse je pomenilo pričetek boljše dobe, ne saino za posamezne narode, ampak pred vsem so bili to predznaki zboljšanja gospodarskcga stanja, znaki padea •kaginje, kar si vsi najbolj želimo. A prišlo je drugače. Ziiani zaklcti sovrag Slovencev in Hrvatov, framason in demokrat Svetozar Pribičpvič in še nekateri drugi so se vrgli r. vso silo proti o»im, ki so hoteli doseči sporazum. 1'ribičevič in njegovi velesrbski sodrugi so se navalili na kraljevi dvor in uplivne ministre ter so silovito hujskali proti Hrvalom in Slovencem. Stari lisjak Pašič predloga sporazunia sploh ni dal v posvetovajije svoji stranki in poslaiieem, .-impak ga je — vtaknil v žep Mnogo je kriv vsega tega tudi Radič. Na dan pred •tvoritvijo narodne skupšoine je Radič v Zagrebu govoril na sliodu svoje* stranke mestoma res zelo neprimfruo, lako da je razdražil cclo lake ljudi, ki so bili za sporazum. In v ponedeljek, dne 1(5. aprila, ni prišel v Bco«i-ad, ne on in nobeden njegovih poslancev. VeK1srbi lahko sedaj počnejo, kar ho<?ejo. Če bi Radit prišel v Beograd, bi se srbske strauke s Pašičem in 1-ribičevi(•fm vred morale nkloniti Hivatom in Slovencem. Kaj bo sedaj? Do danes (24. aprila), ko to pišemo, sr še položaj ni izbisirii. Slaro Pašičevo ministrstvo je •dstopilo m sedaj se gre za to, ali bodo radikalci zopet sanii vladali, ali pa se jim bo pridružil še nasilni Pribičevič. če pride Pribičevič v vlaclo, potem se bo gospodarilo in vladalo, kakor dosedaj. Rabiti hočejo nasilje proti Hrvatom in Slovencem. To pa bi pomenilo nesre•o za celo državo. Nezadovoljnost in draginja bode š-vfčja. In to dvoje bo za obstoj države najhujše. Radi tega pa i;ametni in Ireznomisleči možjc ludi naed Srbi stojijo na sfališču, da mora priti do sporazucna med Srbi, Hrvati in Slovenci, to se pravi. tla se mora napraviti podlaga za avtonomijo. Kdo bo zmagal? Avtonomija bo zmagala, če ne danes pa v bližnji bodočnosti. Naši poslanci stojijo na braniku za Ijudskr koristi!