BUENOS AIRES,
23. februarja (febrero) 1961
Študent naj bo
Še nekaj tednov in spet se bodo odprla vrata zavodov, kjer se deli mladini “tuja učenost”. Vsaka družina, ki ima otroke, ima tudi zvezo s šolo. In v marsikaterem primeru je treba dobro premisliti, kam bi poslali fanta ali dekle.
V zgradbo vsakega civiliziranega naroda spada tudi šolstvo. V modernem času je celó življenje naroda v neki meri odvisno od zadovoljive rešitve tega vprašanja: to vsaj tam, kjer ne vlada surova sila, ampak ideje.
Emigracija je nekak narod v malem. Tudi zanjo velja pravilo, da bo toliko časa živela kot posebna narodna skupnost, dokler bo imela med seboj inteligente: dokler bodo ti videli, kaj emigracijo gradi in kaj jo ruši, in bodo na to opozarjali, dokler bodo svojim ljudem v domačem jeziku nudili zdravo branje, dokler bodo pripravljeni delati za narodovo kulturo, toliko časa se ji ni treba bati za obstoj.
Ob tej ugotovitvi nastane vprašanje, kako je poskrbljeno za bodoče inteligente med nami. Ali gre dosti mladine v šole in se solidno pripravlja za takrat, ko bo morala ona prijeti v roke vajeti skupnega voza?
Nimamo na razpolago točnih statistik o stanju študirajoče mladine, čeprav bi objava take statistike ne bila brez pomena. A kolikor je možno opazovati, se zdi, da označujejo ta položaj tri negativna dejstva:
1.	Odstotek tistih, ki študirajo gimnazijo, je razmeroma majhen. Razlogi za to so nekateri opravičljivi (pomanjkanje sredstev v družini, nenadarjenost za nadaljnji študij), drugi ne (želja po čimprejšnjem zaslužku, lenoba).
2.	Precej tistih, ki študira, mora obenem tudi delati. Da tako stanje ni idealno, je razumljivo: študij, če je le resen, zahteva celega človeka. Spomnimo se, kako je bilo včasih v Sloveniji: kvečjemu je kdo,, ki je bil zelo talentiran, pomagal pri študiju drugemu študentu, v drugačno delo se ni vpregal.
3.	Premalo je poskrbljeho, da bi se pripravljali srednješolci za delo med Slovenci. Slovenske gimnazije nimamo; kar je drugega, pa deloma nadomesti to, česar v narodnem pogledu tuja gimnazija ne more dati.
Ob ugotovitvah dejanskega položaja in ob zavesti, da je treba poskrbeti narodu inteligentov, je iskati konkretnih rešitev. Vsaka slovenska družina, ki hoče biti slovenska in ki ji je kaj do ohranitve slovenstva v tujini, naj bi poiskala zase rešitev, ki je za slovenski narod najbolj idealna, pa čeprav bi morala ona svoje koristi žrtvovati temu.
Načela, ki naj bi pomagala pri reševanju vprašanja, naj bi bila naslednja:
1.	Po končani osnovni šoli naj nadaljujejo slovenski otroci srednjo šolo, če le imajo talente za to. Predvsem naj nadaljuje s šolo moška mladina, čeprav ne gre izključevati deklet. Pri izbiri gimnazije naj bi se ozirali starši na idejno zanesljivo in strokovno resno šolo. Na idejno zanesljivo: po željah Cerkve bi se morali otroci katoliških staršev šolati le v katoliških šolah, kajti sedanja nevtralna šola je “predsoba forezboštva” (Pij XI). Ker tako šolanje v mnogih primerih ni možno (take šole blizu ni, je predraga...), je treba možne slabe učinke državne laične šole nevtralizirati s pozitivnimi: z raznimi predavanji, krožki, organizacijami, zlasti apostolskimi itd. Na strokovno resno: pri že itak površnem srednješolskem pouku v teh deželah naj bi izbirali med dobrimi najboljše gimnazije.
2.	Srednješolci naj bi med šolskim letom ne delali. Prav gotovo bo šolanje, ko nekdo obenem tudi dela, pomanjkljivo, če ostaja čas od šolskega dela, naj bi se zaposlili z umskim delom: študij slovenskega jezika, slovenske obče in literarne zgodovine, študij tujih jezikov... Le v skrajnem primeru je boljše, če ima študent talent, da hodi v šolo in obenem dela, kot da bi samo delal in ne obiskoval gimnazije.
3.	Slovenskim srednješolcem je treba dati tudi slovensko izobrazbo. To vprašanje je prav gotovo še nerešeno, a nujno zahteva rešitve. Kaj nam bodo pomagali izobraženi sinovi slovenskih staršev ki ne bodo več čutili slovensko?
Družine same verjetno ne morejo dati svojim otrokom tega, česar jim tuja gimnazija v narodnostnem pogledu ne
Enomesečna bilanca
Novi ameriški predsednik Kennedy je začel usmerjati ameriško zunanjo politiko na novi tir že takoj v prvem mesecu svojega predsedništva, ki je minil 20 t. m. Poskuša sousmeriti ameriško zunanjo politiko z revolucionarnimi tokovi, 'ki prevevajo Afriko, Azijo in latinsko Ameriko. Pri tem je tudi že ugotovil, da je naloga ki si jo je zastavil, težka in nevarna.
Kennedy in njegov zunanji minister Rusk menita, da je sprememba nujno potrebna in da je zato vredna tveganja. Prepričana sta, da se v globalni borbi s komunizmom “nove meje” širijo daleč za že običajna bojna polje v Zahodni Evropi in na Srednjem vzhodu.
Res je, da more vsak trenutek izbruhniti nova eksplozija med Vzhodom in Zahodom v Berlinu. Toda današnji politiki v Washingtonu smatrajo za važno dejstvo, da se krize, ki danes pretresajo svet, pojavljajo na tako oddaljenih področjih od Evrope kakor so Kuba, Laoš in Kongo.
Ker se tako premikajo ameriški interesi iz Evrope na druge kontinente, se nekateri bojijo, da bodo tako polagoma popustile vezi, s katerimi so se ZDA v preteklosti navezale na NATO.
Kennedy je na take bojazni že odgovoril z dejanji, ko se trudi povezati a-meriške zaveznike v skupno borbo ZDA po vsem svetu proti komunizmu kot partnerje v novi veliki kampanji dobrega sosedstva in pomoči nerazvitim deželam.
Če mu bo ta kampanja uspela, se bo NATO v resnici še tesneje sklenil zaradi doseganja uspehov v tem skupnem naporu. Sicer pa se bo, kakor predvidevajo, mogla ta obrambna zveza zrahljati.
Rešiti je treba še veliko problemov, da bo izveden ta načrt, ki ga je Kennedy označil za “ogromnega in doslej še nikdar poskušanega” v ameriški zgovo-dini.
Napredek tega načrta je že razviden iz konferenc, ki sta jih pretekli teden imela Kennedy in Rusk z nemškim zunanjim ministrom Brentanom. Delo se bo nadaljevalo s konferenco med Ken-nedyjem in Macmillanom, ki bo v Washingtonu prve dni aprila.
Odkar je predsednik, je Kennedy imel dva večja govora — nastopni govor in govor pred Kongresom, ter štiri tiskovne konference.
Tako v govorih kakor na tiskovnih konferencah je prevladovala zunanja politika. S tem je Kennedy hotel poudariti nujnost ameriške akcije izven ZDA in Evrope, prav tako pa so odnosi med ZDA in ZSSR zadobili novo barvo, ko je Kennedy postavil temelje ameriške zunanje politike do Moskve znova na trdne temelje.
Čeprav je ponudil Moskvi roko za sodelovanje na gospodarskem, socialnem
da, razen, če bi starši, ki so tudi študirali gimnazijo, načrtno učili svoje otroke potrebnih predmetov. Res pa je, da bo družina odločilno pomagala pri ustvarjanju slovenskega okolja, bodisi v mejah lastnega doma, bodisi s tem, da vodi otroke v javno slovensko življenje.
Veliko nalogo za slovensko vzgojo srednješolcev ima njihova srednješolska organizacija, saj jih seznanja s slovenskimi problemi, če jim bi mogla nuditi še kaj v tistem, v čemer je tuja gimnazija pomanjkljiva, bi bila to najboljša rešitev tega vprašanja za splošno slovensko dijaštvo. Moška srednješolska mladina ima razen organizacije možnost vzgoje v škofovem z.avodu v AdrOgueju, kjer ji posebna domača šola in celotni ambient pomaga pri vrasti v slovenski emigrantski živelj, čeprav je tak zavod v tujini v narodnostnem pogledu naravnost idealen, sam seveda še ni rešitev celotnega problema, saj je samo za fante, pa tudi ti nimajo vsi možnosti vzgajati se v njem.
Nakazan je problem, nakazane nekatere rešitve.
Odgovorni ljudje naj bi resno iskali zadovoljivih rešitev temu življensko važnemu vprašanju, slovenske družine pa1 naj bi bile pripravljene na potrebne žrtve, da dajo narodu v bodočnosti inteligente, ki jih bo potreboval, če bo hotel obstati.
Kennedy|eve vlade
in tehničnem področju, je Kremlju povsem jasno povedal, da se v idejni in politični liniji ZDA ne bodo oddaljile od smeri, ki jim jo je začrtala zgodovina: obramba človečanskih pravic, med katerimi je prva svoboda. Pri vsem tem pa se je Kennedy doslej tako spretno izjavljal, da ni zaprl Hruščevu vrat za morebitni sestanek z njim prihodnjo pomlad.
Kennedy se tudi ni dal zapeljati glede Konga. Odločno je opozoril sovjete, da se te dežele ne smejo dotikati. Prav tako je ponovil tesno sodelovanje in podporo OZN in mirovni komisiji v Kongu.
Zunanji minister Rusk in obrambni minister McNamara sta se vrgla na revizijo ameriške vojaške in zunanje politike, da bosta ugotovila, kaj naj nova vlada zadrži od Eisehhowerja in kakšna obnova je potrebna.
V reviziji je obšežena vsa razorožitve-na politika, začenši s problemom, stalne prepovedi atomskega orožja v sporazumu z Anglijo in ZSSR. Zato je Kennedy zahteval prestavitev začetka konference o prepovedi atomskih poskusov v Ženevi na 21. marec.
Kennedy je iz Moskve poklical na posvet tamkajšnjega ameriškega veleposlanika Thompsona, prav tako pa tudi ameriška veleposlanika iz Laoša in Konga.
Kennedyja. tudi ni spravil s tira doslej največji sovjetski mirovni sunek
proti ZDA, ko je Hruščev izpustil na svobodo dva ameriška letalca, ki sta padla v ZSSR ob sestrelitvi ameriškega letala RB-47 nad arktičnimi vodami. Edino Kennedyjevo darilo Hruščevu za dva letalca je bila izjava, da ZDA ne bodo več pošiljale svojih vohunskih letal U-2 nad ZSSR, izjava, ki je bila prav za prav samo nadaljevanje Eisen-howerjeve politike in ki že nima več take teže, ker se pojavljajo v vsemirju prvi ameriški fotografski sateliti, proti katerim Moskva ne more protestirati.
Medtem ko se je svetovna javnost ba-vila z manevri med Washingtonom in Moskvo in z zahodnimi napori za preprečitev komunistične zmage v Laošu in Kongu, so v Washingtonu kovali načrte, po katerih naj bi ZDA v sodelovanju s svojimi zavezniki znova dobila iniciativo v latinski Ameriki, Afriki in svobodnih državah Azije.
Vladni krogi smatrajo izpeljavo teh načrtov za važnejšo, kakor pa razširitev programa o gospodarski pomoči zaostalim državam. Menijo,, da morajo ZDA prevzeti vodstvo revolucionarnih gibanj odn. se vsaj izenačiti z interesi narodov, ki kličejo po višji življenjski ravni, boljši vzgoji in večji politični svobodi ter osebni varnosti kjer koli na zemeljski obli.
“Če svobodna družba ne bo mogla pomagati mnogim, ki so revni”, je poudaril Kennedy, “potem ne bo mogla rešiti tistih maloštevilnih, ki so bogati.”
lierbii ©Mast med komunisti v Mongu
Po Lumumbovi smrti, katero je skoro vse svetovno časopisje to in onstran železne zavese označilo za politični umor, čeprav doslej tega še nihče ni mogel dokazati, se je v provincah Oriental in Kivu, kjer vladajo Lumumbini pristaši, med temi začela srdita borba za oblast, podobno, kakor se dogaja v Kremlju ob smrti vladajočega rdečega diktatorja. Razlika med borbo za oblast med rdečkarji v Moskvi in med tistimi v Kongu je le ta, da jo prvi bijejo za visokim obzidjem Kremlja, črni rdečkarji v Kongu pa javno, med glinastimi kočami in bambusovimi kletkami, tako da je lahko ves svet informiran o divjanju komunističnih strasti med njimi.
Poveljnik kongoških protikomunističnih čet general Mobutu je v soglasju s predsednikom Konga Kasavubujem zaprl s svojimi možmi meje provinc Oriental in Kivu, hoteč preprečiti lu-mumbistom, ki tam vladajo, da bi mogli dobiti sredstva za vzdrževanje svojih vojakov. Ti so se začeli upirati poveljstvu, ker jih to v zadnjih tednih ni moglo več plačevati, tako da vojaki stradajo in napadajo poleg belgijskih naseljencev tudi domačine in kradejo. Več smrtnih žrtev je že bilo med katoliškimi mi-sionarji, od katerih so enega lumumbi-sti usmrtili z obglavljenjem.
Med lumumbistično vojsko se je začelo tudi gibanje za prebeg k protiko-
munistični Mobutujevi vojski, tako da v provincah Oriental in Kivu vladata kaos in teror.
Borba za oblast je najsrditejša med Lumumbovim samozvanim naslednikom Gizengo, njegovim notranjim ministrom Gnebijem in Kašamuro, komunističnim diktatorjem province Kivu. Gizenga je poslal Gnebija aretirat-Kliämüf57 "pä sta prvi in drugi zaprosila OZN za zaščito, tako da sedaj oba nasprotnika sedita v istem taborišču OZN.
V provinci Oriental je sredi te borbe prišel na površje poveljnik tamkajšnje vojske general Lundula, za katerega trdijo, da je pripravljen z generalom Mobutujem vzpostaviti zvezo in se sporazumeti za vzpostavitev reda.
Medtem je enajstčlanska afro-azijskä komisija OZN predložila glavnemu tajniku OZN Hammarskjoeldu mirovno resolucijo za Kongo, po kateri naj OZN uporabi tudi silo za preprečitev državljanske vojne v Kongu. Komisijo vodi Nigerija, predložile pa so jo tajništvu OZN Ceylon, Liberia in Združena Arabi-
ja.	ZDA hoče v resolucijo vnesti tudi ime Hammarskjoelda, da bi tako izsilila od ZSSR in njenego bloka istočasno z izglasovanjem resolucije tudi izglasovanje zaupnice Hammarskjoeldu, ki se od Lumumbove smrti nahaja pod hudim sovj. pritiskom.
IZ TEDNA V TEDEN
V Uruguayu bodo v mestu Mercedes
1.	marca velike slavnosti v spomin obletnice pozira iz Asencia na osvobodilni boj. Na slavnosti bo prišel tudi argent. predsednik dr. Frondizi.
Brazilski predsednik Janio Quadros je odredil varčevanje v javni upravi. Zlasti je naprosil ministre vojaških resorov, naj bi dosegli večje prihranke z zmanjšanjem števila vojaških zastopnikov pri brazilskih diplomt. predstavništvih v inozemstvu.
Kubanski Castro je v enem svojih zadnjih govorov znova grozil kat. kle-ru in mu očital, da hujska ljudstvo na upor proti sed. kubanski vladi. Kat. duhovščini je zagrozil, da ji bo vlada začela odvzemati šolske zavode. Castrova mladina je to grožnjo začela takoj izvajati ter je v Havani “osvobodila” elek-tromehanično šolo, ki so jo vzdrževali jezuiti. Te so napadali, češ, da vodijo protirevolucionarno delavnost” — O poteku vojaških akcij Castrovih miličnikov in vojaških oddelkov proti proti-revolucionarjem v gorovju Escombray, vlada ne daje nobenih poročil. Ne gre ji pa vse po sreči, kajti Castro je sam nenadno odpotoval v prov. Las Villas, da bi se osebno prepričal o stanju stvari. Kajti pokazalo se je, da so imeli Castro-
vi miličniki v dosedanji spopadih s protirevolucionarji visoke izgube. Poročila navajajo, da jih je vsak dan padlo do 30. Prav tako je postalo očitno, da kmetsko prebivalstvo ne kaže prav nobene volje po sodelovanju z miličniki glede zasledovanja demokratskih borcev. V ta ne prevač ugoden položaj za sedanje komunistične agente na Kubi se je po otoku razvedela novica, da se je prejšnji teden 48 km vzhodno od ameriške baze Guatanamo pri kraju La Plata izkrcalo 50 novih demokratskih borcev, katerim se je posrečilo priti v planine Parallones, nato pa proti Sierra Cri-stal. Namen teh borcev je združiti Castrove oborožene nasprotnike, ki nastopajo že dalj časa tudi na tem področju, z njimi ustvariti novo bojišče za zruše-nje sedanjega komunističnega režima na Kubi ter tako tudi zmanjšati pritisk močnih oddelkov miličnikov in redne Castrove vojske proti protirevolucionar-jerfi v gorovju Escombray. — Med tem pa Castro za propagando svojega režima in komunizma po Srednji in Južni Ameriki troši ogromne vsote denarja. Ameriška revija “Business Week” ima podatke, da komunistični blok držav potroši letno 100 do 200 milijonov dolarjev za podpiranje Castrove propagande
Laoš v borbi za svojo svobodo
V	Laošu se borbe med komunisti in
protikomunisti nadaljujejo. Medtem se med zavezniki in ZSSR vodijo razgovori, pošiljajo predlogi in protipredlogi, kako bi rešili ta problem. Tako ZDA kakor ZSSR stremita za tem, da bi Laoš ostal na njeni strani.
ZSSR je sporočila Angliji, da je treba najprej sklicati novo mednarodno konferenco, predno bi se poslala v Laoš komisija za sklenitev premirja,
Anglija bi bila pripravljena pristati na mednarodno konferenco, kakor jo je bila prvotno predlagala Kombodja in jo pozneje prevzela za svojo idejo ZSSR, toda namerava vztrajati na zahtevi, da naj se taka konferenca sestane šele potem, ko bo Laoš obiskala mirovna komisija Indije, Poljske in Kanade, ki bi poskušala ustaviti boje.
ZDA prav tako hoče poslati omenjeno komisijo v Laoš, nasprotuje pa ideji nove mednarodne konference, v katero bi bilo neizogibno treba vključiti rdečo Kitajsko. Zato ZDA namerava laoški problem zanesti v ZN, ki naj bi tam začeli igrati važnejšo vlogo, kakor doslej.
SEATO, osemčlanska jugozahodno-azijska obrambna organizacija, je razcepljena glede laoške politike. Filipini, Tajlandija, Pakistan in Avstralija zahtevajo aktivnejše posege ZDA proti komunističnim upornikom v Laošu. Nova Zelandija in Francija pa se naslanjata na Anglijo, ki zagovarja pomirjenje in kompromis s komunisti.
V	te priprave zahodnjakov na eni in
sovjetov na drugi strani za rešitev laoš-kega problema je preteklo nedeljo posegel z novim momentom laoški kralj Sa-vang Vathana, ki je slovesno proglasil, da hoče biti Laoš nevtralen, želeč si miru in da naj pride v Laoš tričlanska komisija nevtralnih sosednjih držav, ki bo mogla potrditi resničnost njegovega .proglasa.______________________________
Komisijo naj sestavljajo Kambodja, Burma in Malaja. ZDA so v prvih komentarjih kraljevega proglasa izjavile, da smatrajo to novo smer v reševanju laoškega problema za “konstruktivno in obljubljajočo”, Anglija se še ni izjavila, Francija pa je objavila, da ji ni po godu, da bi kralj .vključil v sedanjo tkz,v. nevtralno vlado princa Bun Uma tudi pobeglega bivšega predsednika vlade Suvana Fumo.
Velik vprašaj pa ostajata v tem novem ozračju zopet ZSSR in rdeča Kitajska, kateri se zlasti zavzemata za sklicanje mednarodne konference za reševanje laoškega vprašanja, z namenom, da bi se je mogla udeležiti rdeča Kitajska, ki je ostajala doslej, z velikimi napori zahodnjakov, vedno izključena od reševanja sploh vseh azijskih problemov.
in “za izvoz njegove revolucije” v druge države. Glavni kanal za širjenje Ca-strovske propagadande so kubanska poslaništva v posameznih državah ter sovjetska veleposlaništva v Meksiki, Montevideu in Bs. Airesu. Z gornjimi denarnimi sredstvi Castrovci plačujejo svojo propagando, podkupujejo časnikarje in gotove levičarske politike ter stranke.
Predsednik brit. vlade Macmillan je v predlogu novega proračuna zvišal vojaške izdatke na 1.655.600.000 funtov šterlingov. Povečanje sedanjih izdatkov za oboroževanje za 39 milijonov funtov šterlingov je utemeljeval z dejstvom, da morajo biti zahodni zavezniki tako dolgo, dokler ne bo prišlo do splošne razorožitve, vsaj tako oboroženi kot so sovjeti in Kitajci, da slednji ne bodo imeli prav nobenega poželjenja po napadu na demokratske države. Povedal je tudi da ima Anglija sedaj pod orožjem v mornarici 83.000 mož, v vojski 165 -180.000 in v letalstvu 135.000 mož.
V	belgijski vladi je prišlo do krize. Iz vladne koalicije krščanskih socialcev in liberalcev je izstopilo 7 liberalnih ministrov. V krizo je posegel kralj Baldoin ter dosegel, da koalicijska vlada ostane še toliko časa, da razpusti parlament ter izvede splošne volitve dne 26. marca t. 1. Ukaz o razpustu parlamenta je kralj že podpisal.
V	parlamentu na otoku Cipru je bil z 41 glasovi proti devetim sprejet predlog, naj bi Ciper zaprosil za sprejem v britanski Cómmonwealth.
KOROŠKA
OBČNI ZBOR KRŠČANSKE KULTURNE' ZVEZE
V Celovcu je bil v Mohorjevi hiši 27. decembra 1960 občni zbor Krščanske kulturne zveze, ki so se ga udeležili najvidnejši slovenski koroški kulturni delavci ter delegati in zastopniki prosvetnih društev in kulturnih skupin Farne mladine, 'ki so v tej zvezi včlanjeni. Kot častni gost je bil tudi predsednik Mohorjeve družbe kanonik Aleš Zechner.
Na občnem zboru je predsednik Krščanske kulturne zveze prof. Pavle Za-blatnik v svojem predavanju podal tudi obširno poročilo o delu in prireditvah Zveze v pretekkli poslovni dobi. V predavanju pa je tudi pokazal na namen in nalogo, ki jo ima Zveza: Pospeševati in negovati kulturno življenje Koroških Slovencev na podlagi katoliškega svetovnega nazora. Zveza hoče biti nekaka ljudska visoka šola, ki naj bi izpopolnjevala v šoli pridobljeno znanje, deloma pa naj bi še nadoknadila, kar šola ne more nuditi. Tako je Krščanska kulturna zveza s svojim prosvetnim delom ogrevala ljubezen in spoštovanje do zakladov slovenske duhovne pa tudi materialne kulture. H kulturi spada vse, kar narod ustvarja z umom, srcem in rokami.
Omenil je tudi nastope organiziranega kulturnega dela v okviru. Zveze ter je izrekel v njenem imenu vsem kulturnim delavcem društev in Farne mladine prisrčno zahvalo za vse požrtvovalno delo. Tudi v naprej bo slovenska mladina z neupogljivo voljo in neomajnim idealizmom stala na braniku narodne kulture, tiste slovenske kulture, o kateri je zapisal veliki pisatelj Ivan Cankar te lepe besede: “Slovenski narod je sicer ubog, toda njegova kultura je velika, tako velika, da se zdi bogatim sosedom nemogoča, kakor prelepa krizantema v gumbnici raztrganega berača”. Tako je tudi v teh časih in še posebej na Koroškem. Slovenski narod se lahko kosa z vsemi kulturnimi narodi, nič ne zaostaja za drugimi. Krivi preroki pa hočejo na Koroškem ljudem zmešati poj-
izkoristila za vzpostavitev svoje diktature nad slovenskim narodom, o vseh zločinih in umorih, ki so jih komunisti zagrešili nad slovenskimi ljudmi tako nad posamezniki kot nad celotnim narodom, in naj to delo čimprej objavi.
Ti pozivi so se ponavljali iz leta v leto. Svobodna Slovenija je tudi objavila, da je pripravljena vse storiti, da bi napisano delo dobilo založnika. Res je, da zgodovinsko gradivo zbirajo razna društva in ustanove. Toda dejstvo je, da še danes nimamo dela, ki bi za zgodovino ohranilo v pravični luči opisano strahotno razdobje, ko je Slovenija doživljala med okupacijo komunistično revolucijo.
Kako dolgo bomo še čakali?
me, hočejo jim dopovedati, da nimamo svoje kulture niti svojega jezika. Z jezikom jim hočejo vzeti kulturo, odtujiti kulturne zaklade, pesnike in pisatelje. Zato bo v prosvetnem delu Krščanska kulturna zveza povedala ljudem to, kar je povedal škof' Slomšek v sloviti pridigi o spoštovanju materinega jezika leta 1838 v Blatogradu: Slovenski jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne pozna in ne ve, kakšni ljudje živijo po svetu.
Svoje predavanje je predsednik dr. Zablatnik zaključil z naslednjimi stavki: “Zvesto bomo čuvali in gojili vse kulturne dobrine, ki smo jih prejeli kot sveto dediščino od naših prednikov, branili jih bomo proti vsem krivim prerokom — z uma bistrim mečem — v luči nadnaravnega razodetja po Slomškovem zgledu: Vera nam bodi luč, materina beseda pa ključ k zveličavni narodni o-miki.”
Po predsednikovem predavanju je spregovoril nekaj načelnih misli tajnik Zveze dr. Valentin Inzko; Lojze Gregorič pa je podal blagajniško poročilo. Nato je dekan Srienc predlagal razrešnico prejšnjem odboru; župnik Lovro Kašelj se je zahvalil odbornikom za nesebično delo in vodil volitve novega odbora. Na volitvah je bil izvoljen za predsednika prof. dr. Pavle Zablatnik, za podpredsjednika dr. Val. Inzko in Janko Tolmajer, za tajnika Janko Gabriel, za tajnikovega namestnika Vinko Zaletel, za blagajnika Lojze Gregorič, za njegove namestnico Milka Hartmanova in Janko Olip kot odbornik. Nadzorni odbor sestavjajo ravnatelj dr. Jožko Ti-
schler in dekan Srienc, razsodišče pa dr. Janko Tischler, štiker Jožko in Lovro Kašelj.
“Plebiscitno darilo”
Kot plebiscitno darilo je Kmetijska zbornica sklenila zgraditi nemško gospodinjsko šolo in to na sklenjenem slovenskem ozemlju v Podjuni v Dobrli vesi. Da bi namenili slovenski gospodinjski šoli v št. Rupertu pri Velikovcu kaj podpore, seveda ni misliti, saj sta bili država in dežela desetletja gluha za potrebe slovenske gospodinjske šole, ki jo vodijo šolske sestre že skoraj pol stoletja.
Res je čudno, da si nemški nacionalisti in šovinisti upajo sploh zgražati nad Italijani, ki v Južni Tirolski grade stanovanjske hiše v zgolj poitalijančevalne namene. S tem sicer nočemo reči, da odobravamo, kar delajo Italijani v Južni Tirolski, saj prav isto delajo na slovenskem ozemlju na Tržaškem ir: Goriškem.	)	|
Dan staršev na Slovenski gimnaziji
Na Državni realni gimnaziji je bil 13. decembra 1960 prvi Dan staršev, ki mora po odredbi biti dvakrat v .šolskem letu. Istočasno pa je bil tudi občni zbor Združenja staršev. To društvo je bilo ustanovljeno leta 1957 za pomoč pri nabavi raznih učil. V letu 1960 je Združenje prispevalo v obilni meri pri nakupu filmskega aparata magnetofona, igralnika z,a plošče in diaskopa. Dobrotnik slovenske gimnazije je postal tudi
R.	Roveretto iz 'Železne Kaple, ki je v oporoki zapustil šoli 4.000 štl. Občni zbor je vodil predsednik društva Janko Urank, pri volitvah pa je bil izvoljen stari odbor z enim novim odbornikom več.
ZAKON O ORGANIZACIJI ZDRAVSTVENE SLUŽBE V JUGOSLAVIJI
podlagi razdeljevanja do-
Na jesenskem zasedanju zvezne skupščine v Beogradu je bil med drugim sprejet tudi nov zakon o organizaciji zdravstvene službe v Jugoslaviji. Je to okvirni zakon z osnovnimi načeli za organizacijo in delo zdravstvene službe in je podlaga za sprejemanje in izdelavo republiške zdravstvene zakonodaje.
Sekretar zveznega izvršnega sveta za zdravstvo dr. Herbert Kraus je kot poglavitne značilnosti novega zdravstvenega zakona v Jugoslaviji navedel naslednje:
Uvajanje zdravstvenih centrov kot strokovnih organov zdravstvene službe; določanje mesta in vloge komune pri organizaciji zdravstvene službe in zagotavljanju zdrastvene zaščite v soglasju z načeli komunalne ureditve; pravico državljanov do svobodne izbire zdravnikov in zdravstvene ustanove, kakor tudi ustvarjanje pogojev za čim popolnejše sodelovanje državljanov pri organiziranju zdravstvene službe; novi položaj zdravstvenih delavcev in novi način njih nagrajevanja po rezultatih dela; dosledno izvajanje načela o samostojnem financiranju vseh zdravstvenih u-
stanov hodka.
Gornja načela, na katerih je zgrajena nova zdravstvena služba v Jugoslaviji, so nova stopnja v nadalnjem izgrajevanju sedanjega družbenega sistema in upravljanja v Jugoslaviji.
Nov položaj in način nagrajevanja zdrastvenih delavcev n. pr. določa, da zdrastveni delavci ne bodo dobivali več plače po dosedanjem načinu, temveč bodo zdravstvene ustanove del svojega dohodka razdeljavale na osebne dohodke članov svojega delovnega kolektiva. O-sebni dohodki se bodo določali po strokovni usposobljenosti in izkušenosti na delovnem mestu, kakovosti in obsegu poslov, za posle, ki se lahko merijo po u-činku, pa tudi po učinku vsakega izmed njih posamezno in organizacijske enote, v kateri delujejo.
Financiranje zdrastvenih ustanov se približuje financiranju v gospodarstvu, ker prav tako ustvarjajo svoje dohodke z uslugami, po odbitku materialnih stroškov in amortizacije pa bodo razpolagale s Svojim čistim dohodkom.
Iz političnega življenja Jugoslovanske
emigracije	<6>
Kako dolgo še?
Ljubljanski komunistični listi so oktobra meseca lanskega leta napovedali, da je Cankarjeva založba v Ljubljani izdala prvo knjigo sed. vseuč. prof. dr. Metoda Mikuža “Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji”. Ta knjiga je izšla že leta 1956 v srbohrvaščini pri založbi Vojno delo v Beogradu. Zdaj je izšlo popravljeno in znatno razširjeno. Prvi knjigi bodo sledile še tri, tako, da bo celotno delo obsegalo skoraj 2.000 strani.
V	napovedi gornje Mikužive knjige je povedano, “da je avtor imel s to knjigo predvsem tale namen: da bi prikazal zunanji razvoj narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji in množično-kvantitativno in kvalitativno-intenzivnost ter udeležbo slovenskega naroda v tej borbi. Opozarjajoč nenehno na nesporno vodstveno vlogo Partije, ustanoviteljice Osvobodilne fronte, je našel avtor objektivno pot in pravi odnos do izredno zapletene snovi”.
Dalje je zapisano, da se je pisec knjige ne samo zato, “ker nobeno pisanje zgodovine ne more biti samo sebi namen — zgodovinski pregled naj služi tistemu, ki zgodovino ustvarja, to se pravi ljudem — se je pisec zaradi utemeljene točnosti in ne samo iz pietete do enega izmed voditeljev narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji ter hkrati tudi njenega prvega zgodovinarja Borisa Kidriča odločil v glavnem za njegovo razdelitev”.
V	prvi knjigi dr. Mikuž s komunističnega vidika obdela vse dogajanje na Slovenskem do prve večje italijanske ofenzive proti partizanom spomladi leta 1942. V njej tudi ocenjuje predvojne slovenske politične stranke in njihovo delovanje v predvojni Jugoslaviji.
Tako so komunisti doma o nastanku in poteku svoje revolucije izdali novo obširno zgodovinsko delo, ki ga je napisal dr. Mikuž, ki na ljubljanski univer zi tudi predava zgodovino "narodnoosvobodilnih bojev”. V poplavi literature, s katero so komunisti večino slovenskega naroda in z njim večino njegovega razumništva proglasili za “izdajalce in okupatorjeve kolaboracioniste”, po zatrjevanju ljubljanskih komunističnih listov dr. Mikuževo delo “sodi med temeljna dela našega zgodovinopisja o edinstveni dobi narodnoosvobodilne vojne”.
Ob branju teh ugotovitev in komunističnih napovedi sem se znova spomnil številnih pozivov, ki so bili objavljeni ravno v Svobodni Sloveniji, naj se slovenska protikomunistična emigracija v svobodnem svetu že enkrat zgane, u-redi zbrano gradivo o komunistični revoluciji med II. svetovno vojno v Sloveniji, o zločinski in izdajalski vlogi, ki jo je ob nesreči, ki se je zgrnila nad slovenski narod igrala komunistična partija, samo, da bi Se prikopala na oblast in da bi tedanjo narodno nesrečo
Svoj govor je dr. Gavrilovič zaključil z besedami: “Te preteklosti mi Srbi nočemo. Da bi vstal zopet isti ali kak drug Krnjevič in nam dejal: Zato jaz ne vem. To je preteklost”. Zato moramo biti mi Srbi pripravljeni tudi na to drugo rešitev. Če nam ne bo vsiljena, toliko bolje. Bolje za nas in zanje, za nas Srbe in za Hrvate. Toda za vsako ceno moramo biti pripravljeni tudi na to drugo”.
O delu in ciljih srbske Narodne odbora ter o njenem sodelovanju na vse-srbskem kongresu v čikagu je pa predsednik te srbske narodnoobrambne organizacije Pero Bulat med drugim navajal, da se je ta organizacija vedno zavzemala za slogo, sodelovanje in združevanje vseh tistih, ki lahko skupaj nastopajo in sodelujejo. Zato tudi niso mogli odreči svojega sodelovanja, ko so bili povabljeni na vsesrbski kongres, čeprav se z vsemi pripravami in vsem, kar je delal tkzv. Akcijski odbor, ne strinjajo. Dejal je, da so pa bili zadovoljni, ko so videli, da so bila sprejeta osnovna načela, v katera verujejo, in ko je bilo doseženo edinstvo cilja in način kako je treba priti do njega. Naglaša dalje, da ve, da je Akcijski odbor delal napake, celo v osnovah so bile, in da na vse-srbskem kongresu niso bile zastopane nekaj le bilo ustvarjenega. Po njegovem mnenju je le bila ustvarjena “osnova za nadalnje delo za popolno zbliža-nje vseh pozitivnih demokratskih moči”.
Organiziranje radikalov
Radikali, ki ne odobravajo Trivun-čevega delovanja, do novembra meseca niso bili organizirani. Dne 13. no-
vembra 1960 so se pa zbrali v Parizu ter so na občnem zboru obnovili delovanjem Narodne radikalne stranke in izvolili tudi odbor te politične srbske skupine.
O občnem zboru so za javnost izdali naslednje Sporočilo:
“ Dne 13. novembra 1960 je bil v Parizu občni zbor pristašev Narodne radikalne stranke. Na poziv predsedujočega dr. Aleksandra Vukčeviča so z enominutnim molkom izkazali dolžno spoštovanje nedavno preminulemu članu Bori Sekuliču. Po vsestranski in konstruktivni razpravi, je pa občni zbor sprejel naslednje sklepe:
I.
Skupščina ponavlja, kakor je bilo to ugotovljeno tudi na sestanku radikalov dne 21. februarja 1969, da Narodna radikalna stranka doslej ni imela svoje reprezentativne strankarske organizacije v izgnanstvu, posebno ne po smrti njenih prvakov Krste Miletiča in Miloša Bobiča. Ta politična odsotnost Narodne radikalne stranke je predstavljala in še vedno predstavlja težko praznino v aktivnosti jugoslovanske demokratske skupnosti.
Za tako stanje v naši stranki je predvsem kriv Stevan Trivunac, ki je s pri-grabitvijo položajev v stranki, ki mu ne pripadajo, in s svojo negativno delavnostjo oviral in preprečeval, da prej ni prišlo do združevanja radikalov.
Še več. Ne samo, da je zanesel razdor v vrste Narodne radikalne stranke, temveč je z ustvarjanjem kamarile ter z združevanjem z nedemokratskimi elementi, kar predstavlja odstopanje od
svetlih tradicij naše stranke in srbske demokracije, razbijal edinstvo srbske demokratske emigracije. Zaradi tega Se tudi ta skupščina omejuje od takega škodljivega dela, ki ga tudi najodločneje obsoja.
Da bi prišlo do združitve radikalov v izgananstvu in v soglasju z velikim številom pristašev Narodne radikalne stranke v Združenih ameriških državah, Kanadi, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Avstraliji, Argentini in v drugih državah, je skupščina soglasno sklenila:
da se še danes izvoli odbor Narodne radikalne stranke v Parizu, da ta odbor takoj stopi v stik z vsemi radikali v izgnanstvu za odstranitev vseh ovir za združitev pristašev naše stranke in da začne izdajati strankino glasilo z naslovom “Glas radikala u izgnanstvu”.
II.
Zvesta demokratskim tradicijam Narodne radikalne stranke, se skupščina strinja z Apelom demokratski javnosti z dne 29. oktobra 1960, v katerem so objavljena osnovna načela bodoče ureditve naše države ter poudarjena potreba po organiziranju Demokratske skupnosti Jugoslavije, smatrajoč pri tem, da je mogočei samo v demokratski in napredni skupnosti narodov Jugoslavije zavarovati koristi srbskega naroda. Zavedajoč se nesreče, v kateri trpi naša domovina pod sedanjem totalitarnim komunističnim režimom, skupščina nalaga dolžnost strankinemu odboru, da stopi v zvezo z, ostalimi demokratskimi strankami in narodnostnimi skupinami jugoslovanske emigracije, da bi s skupnimi napori vseh čimprej prišlo do vzpostavitve nove demokratske Jugoslavije.
HI.
Na skupščini je bil izvoljen naslednji odbor: Predsednik dr. Aleksander Vuk-
čevič, podpredsednik Vaša Panič, organizacijski tajnik ing. Milan Vesovič, administrativni tajnik Nastas Petrovič, blagajnik M. Šimunovič.
Ožji izvršni odbor sestavljajo: Dr. Aleksander Vukčevič, dr. Branko Miijuš, Teofilo Djurovič, Dimitrije Lazarevič, Mihajlo Stefanovič, Sv. Vuiič, ing. Mi-lomir Brocič, ing. Milan Vesovič in M. Šimunovič.
V	širšem odboru pa so: Dragoijub. Terzič, Sima Lazarevič, Kuzman Soti-rovič, Dragan Djodjevič, Aleksander Popovič, Slobodan Matič, Slobodan Radovanovič, Dušan Paskuljevič, Milan Sta-kič, žika Gardič in Milorad Vasiljevič.
Dr. Krnjevič o rešitvi bosansko-hercegovskega vprašanja
Bosansko-hercegovsko vprašanje je najtežje vprašanje v ureditvi odnosov med Hrvati in Srbi. Hrvatski in srbski živelj je po vsej deželi tako pomešan, da skoro nikjer ni mogoče potegniti narodnostne meje med obema narodoma. Za rešitev tega vprašanja smo v Svobodni Sloveniji navedli več predlogov raznih hrvatskih, srbskih in bosanskih osebnosti. Poročali smo tudi o stališču skupine bosanskih razumnikov, ki izdaja list “Bosanski pogledi”, in ki zagovarja mnenje, da bi bilo najbolj pravično, če bi Bosna in Hercegovina postala samostojna enota v demokratski Jugoslaviji, v kateri bi Hrvati in Srbi živeli v popolni svobodi, enakopravnosti ter zakonitem stanju, da bi vsak narod mogel povsem neovirano razvijati Svoje narodnostne in kulturne posebnosti ter svobodno izpovedati versko prepričanje.
V	zadnjem času je o Bosni in Hercegovini znova spregovoril tudi glavni tajnik Hrvatske seljačke stranke dr. Jura j Krnjevič. To je storil ob začetku ponovnega izhajanja lista “Svijest”, ki je gla-
ARGENTINA
Po vsej Argentini so v sredo 15. februarja proslavljali 150 letnico rojstva argentinskega prosvetitelja in predsednika Dominga Faustina Sarmienta. V soboto 18. in nedeljo 19. t. m. so pa bile v Salti velike rodoljubne slavnosti v počastitev 148 letnice Belgranove zrna ge nad Španci. Na slavnosti so bili povabljeni tudi člani diplomatskega zbora.
V	soboto 11. mebruarja na praznik Lurške Matere božje je bila iz Buenos Airesa procesija vernikov v svetišče Lurške Matere božje v mestu Lurdes na področju Vel. Bs. Airesa, kjer je bila nato polnočnica. Med potjo se je med romarje, ki so prehodili vso pot peš, namenoma zaletel nek avtomobilist z jee-pom. Zadel je enega od romarjev, ki je od zadobljenih poškodb ostal na mestu mrtev. Po zločinu se je voznik z vozilom izgubil v stranske ulice. Ta barbarski napad na mirne romarje, je vzbudil v pošteni demokratski javnosti splošno zgražanje. Organizatorji procesije so zločinski napad prijavili pristojni policijski komisarji ter napovedali, da jih ta napad “fidelistov-komunistov”, ne bo niti malo ustrahoval, da ne bi javno še naprej nastopali proti njim. Tudi so napovedali, da bodo v bodoče vsa romanja tudi sami zastražili z motornimi vozili.
V	mestu San Martin de los Andes v prov. Neuquen se je prejšnji teden začel I. kongres, na katerem obravnavajo vprašanja, ki so v zvezi z življenjem in delom starih domačinskih naseljencev Indijancev Araukancev. Kot znano je med tem indijanskim plemenom živel in deloval pred leti tudi stari slovenski naseljenec v Argentini ing. Benigar, o katerem je objavljen zanimiv članek v Zbomiku-Koledarju Sv. Slovenije za leto 1961.
V	Buenos Airesu so bile v petek 17.11. v središču mesta demonstracije, ki so jih priredili komunisti in peronisti. Proti večernim uram je zbralo kakih 100 monstrantov. Vpili so “Slava Lumum-bi”, “Ven z Amerikanci”, “Živel Fidel Castro”, “živel Palacios” in “živel Peron”. Policija je nastopila odločno ter je komunistično-peronistične demonstrante razpršila.
Predstavniki 32 argentinskih demokratskih gremijev so objavili oster protest proti Castru zaradi streljanja njegovih političnih nasprotnikov, med katerimi so v zadnjem času bili tudi demokratsko usmerjeni sindikalisti.
Na reki Parana sta se nedeljo 19. februarja zadeli argentinska petrolejska ladja “Petromar Buenos Aires” in danska ladja “Pensylvania”. Sunek obeh ladij je bil tako močan, da je na argentinski ladji takoj izbruhnil požar. Več članov posadk z obeh ladij je tudi utonilo. V vsem pogrešajo 25 mož posadke.
silo Društva Hrvatov muslimanov v Veliki Britaniji.
Dr. Krnjevič v kanadskem “Hrvat-skem glasu” z dne 26. dec. 1960 v članku “Moj pozdrav ‘Svijesti’ ” med drugim navaja, da je lani “Društvo Bosansko-Hercegovačkih i Sandžačkih Hrvata-Muslimana” s sedežem v Vel. Britaniji slavilo 10 letnico ustanovitve. Mnogo težav je imelo v tem času, toda nikdar ni prenehalo obstojati. Najtežji udarec je bila za društvo, ki je edino hrvatsko emigranstko društvo v Evropi, ki ima svoj lasten dom, smrt Haz,ima Šatriča. Z njegovo smrtjo pred tremi leti je prenehala izhajati tudi “Svijest”. Za desetletnico je bilo izhajanje lista obnovljeno.
Dr. Krnjevič v članku čestita omenjenemu društvu k dosedanjemu opravljenemu delu in doseženim uspehom ter omenja svoje stike s pok. prvakom tega društva Hazimom Šatričem in razgovore ter sporazumno skupno nastopanje. Zatem pa pravi ter ugotavlja naslednje:
“Pa še eno je, o čemer sva se pok. Šatrič in jaz sporazumela. Ne samo, da hočemo samostojno hrvatsko državo s federativno Bosno in Hercegovino, ampak tudi v tem, da je problem same Her-ceg-Bosne mogoče uspešno in trajno rešiti samo na načelih človečnosti in pravice za vsakogar, tako kot sta učila brata Radič, ne pa s silo ali nasiljem ali pa s hlapčevskim klečeplaztvom tlačitelju in stoletnemu sovražniku. In začeli smo ter tudi dosegli sodelovanje na tem temelju, ki je naletelo na velik odmev tako v Bosni, kakor v Hrvatski. To sodelovanje tudi danes brezkompromisno nadaljujemo tako na licu mesta v domovini, kakor tudi v emigraciji. Ničesar ni, kar bi nas moglo odvrniti od tega cilja.” (Nadaljevanje v prih. štev.)
Buenos Aires, 23. IL 1961
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 3,
Ilovice vz
Biseromašnik Dolinar umrl
Na Spodnjem Brniku v župniji Cerklje pri Kranju, je 2. februarja umrl biseromašnik Janez Dolinar, star 91 let.
V hudem mrazu je šel pripravit na smrt bolnico. Že tisti dan ponoči ga je napadla pljučnica. Drugi dan so poklicali zdravnika, ki pa mu ni mogel več pomagati, ker mu je odpovedalo srce. Le 7 dni pred smrtjo ni mogel maševati. Vse te dni je veliko trpel. Možganska kap mu je pretrgala nit življenja.
Pokopali so ga 4. februarja na Sp. Brniku, kakor je sam želel. Hotel je namreč počivati med ljudmi, katerim je bil do zadnjega diha goreč in zvest dušni pastir. V cerkvi je zanj maševal in mu tudi govoril g. dr. Franc Kimovec, stolni prošt, pogreb je pa vodil Msgr. Viktor Zakrajšek, tržiški dekan.
Na grobu sta mu govorila samo dva govornika. Mislilo jih je govoriti več, pa so se zaradi hudega mraza omejili samo na dva govora.
Pogreba se je udeležilo 20 duhovnikov in mnogo ljudstva iz. Zg. in Sp. Brnika, Vopovelj in tudi iz drugih krajev. Na zadnji poti je biseromašnika spremljalo tudi veliko njegovih sorodnikov in prijateljev in bližnje in daljnje okolice.
Vsem, ki so ga poznali, ga priporočamo v molitev. Naj v miru počiva.
Z razvojem avtomobilskega turizma je postala Ljubljana najpomembnejše tranzitno središče za promet inozemskih turistov. Za te turiste pa v Ljubljani niso imeli zadosti hotelskih sob, saj imajo komaj 568 hotelskih ležišč, kar je znatno manj, kakor jih je pa bilo pred vojno, med tem, ko se je pa tujski promet v Ljubljani v zadnjih letih od predvojnega povečal za dva in polkrat. Zato se je občina Ljubljana Center odločila za zgraditev novega hotela “Lev”, ki bo stal nekaj nad 900 milijonov din. Iz splošnega investicijskega sklada je Jugoslovanska investicijska banka sedaj za zgraditev tega hotela odobrila posojilo 457 milijonov na 30 let z, dva odstotka obresti. Hotel Lev bo imel 363 stalnih in 44 dodatnih ležišč. Gradnja novega modernega hotela je bila nujna tudi v Mariboru, ki je kot obmejno mesto za inozemski turizem zelo važno. Za inozemske goste pa ima sedaj Maribor samo 230 hotelskih ležišč nasproti 413 pred vojno. Novi osemnadstropni; hotel bo stal v središču mesta. Stroški za njegovo postavitev — imel bo 227 postelj in 101 sobo z eno posteljo, 62 sob s po dvema posteljema in en arpatman —, so preračunani na 360 milijonov. Investicijska banka je za zgraditev hotela
m
Cerrito 2245, Lomas del Mirador
obvešča slovenske rojake., da bo od 1. do 14. marca
na počitnicah in bo v tem času njegov obrat zaprt.
prispevala s posojilom 223 milijonov din. Pa tudi s postavitvijo novega hotela bo v Mariboru le nebistveno presežena predvojna raven glede števila postelj. Nove hotele nujno potrebuje tudi Celje, saj ima sedaj samo 74 hotelskih ležišč, pred vojno jih je pa bilo 300. Tu so predvideli zgraditev hotela s 83 ležišči.
Odvetniška zbornica Slovenije je pripravila nedavno za svoje člane posvetovanje na Bledu. Udeležili so se med drugim drž. sekretar za pravosodje pri LRS Jože Pavličič, predsednik Sveta pri Odvetniški zbornici dr. Maks Šnuderl ter zastopniki odvet. zbornic Hrvatske, Srbije, Vojvodine, Bosne in Makedonije in nad 80 slov. odvetnikov. Na dnevnem redu je bila razprava o kolektivnih odvetniških pisarnah, o specializaciji odvetnikov in o sodelovanju odvetnikov s službo pravne pomoči pri ljudskih odborih. Uvodno poročilo sta imela predsednik Odvetniške zbornice Slovenije dr. Vladimir Šuklje in dr. Žlender. Poročilo v ljubljanskem tisku ju navaja kot “konstruktivno”. V obširni razpravi so pa zlasti zastopniki odvetniških zbornic iz ostalih republik v državi zavzeli odklonilno stališče do ustanavljanja kolektivnih odvetniških pisarn, kot so se pojavile že v Sloveniji, kjer so jih ustanovili Trgovinska zbornica LRS Slovenije, razni sindikati in druge družbene organizacije. V podkrepitev odklonilnega stališča so navajali, da ustanavljanje kolektivnih odvetniških pisarn povzroča diferenciacijo med odvetniki in ogroža njihovo samostojnost. Zato predlog slovenske odvetniške zbornice za ustanavljanje kolektivnih odvetniških pisarn ni prodrl. Kronist je v ljubljanskem listu zapisal: “žal so slovenski odvetniki v razpravi ostali pasivni kljub jasnim stališčem njihove zbornice”. Drž. sekretar za pravosodje LRS Jože Pavličič in dr. Maks šnuderl pa sta izjavila, da sta od posvetovanja odvetnikov “več pričakovala”. Zlasti predlogov, ki jih žele dobiti “naši organi prav od odvetnikov, da bi nato skupno poiskali obliko dela v odvetništvu in organizacijo pravne pomoči pri občinah in okrajih.”
V Ljubljani so imeli III. kongres Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije. Vodil ga je predsednik te zveze mr. Dušan Karba. Predsednik Sveta za zdravstvo pri Izvršnem odboru LRS Niko šilih je navajal, da so doma dosegli v proizvodnji zdravil iz domačih surovin
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
Osebne novice
Poroka. V soboto 11. februarja sta se poročila s poročno mašo v cerkvi Marije Pomočnice v Don Boseu Miha Vidmar in gdč. Julka Bohinec. Za priči sta bila: ženinu Janez Janežič, nevesti pa njen brat Lojze Bohinec. Mladi par je poročil č. g. Janko Mernik. Pri poročni maši in med poročnimi obredi je lepo pel kvartet Dekliškega Mladinskega doma, ki ga je nevesta nekaj let vodila kot predsednica. Mlademu paru želimo vso srečo in obilo božjega blagoslova.
velik napredek ter da obstoja možnost, da bodo v kratkem lahko ta zdravila že tudi izvažali. V zvezi s kongresom je bila v Ljubljani tudi razstava farmacevtskih proizvodov.
Komedija “Dva gospoda iz Verone” je novo Shakespearejevo delo, ki je izšlo v prevodu Mateja Bora pri Slovenski matici v Ljubljani v slovenščini.
V	Toulousu je na VII. mednarodnem pevskem festivalu, na katerem je sodelovalo 56 pevcev vseh: -narodnosti, dobila srebrno medajlo Ileana Bratuž-Ka-cijan, lirični sopran. Gdlikovanka je u-čenka prof. Jelke Strgarjeve v Ljubljani.
V	ljubljanskem študentskem naselju so kot ljubljansko novost uvedli tudi samopostrežbo pod Cesto na Rožnik. Obrat “družbene prehrane” ima v jedilnici prostora za 600 ljudi. V kuhinji je postavljenih 8 brzokuhalnih kotlov, od katerih so doslej v rabi samo štirje in drugi električni pripomočki za priprav-Ijenje hrane. Zmogljivost samopostrežne menze je 2000 ljudi dnevno. Doslej pa jih je v to samopostrežno menzo hodilo samo 1000. Vodstvo menze v ljubljanskih listih za menzo dela propagando in navaja, da ni namenjena samo študentom, ampak vsem ljudem, ter da bi bilo pri polni izrabi obrata mogoče misliti na pripravo različinh pedi.
Na Reki so spustili v morje novo jugoslovansko prekooceansko ladjo “Jesenice”. Ladja ima nosilnosti 10.500 ton ter bo vozila na liniji Reka - New York.
V	Ljubljani je umrl v 63 letu starosti igralec Gustav Gregorin. V ljubljanskem gledališču je začel nastopati proti koncu prve svetovne vojne. Prva njegova večja vloga je bil Tugomer v istoimenski Jurčič Levstikovi drami. Pozneje se je še igralsko spopolnjeval na Dunaju, v Leipzigu, Pragi in Berlinu.
Franc S. Finžgar, starosta slovenskih pisateljev, je 9. februarja t. 1. na svojem domu v Ljubljani slavil devetdesetletnico svojega življenja. Rodil se je 9.II.1871. v Doslovičah pri Žirovnici na Gor. Po gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovje, postal duhovnik ter kot kaplan deloval v dušnem pastirstvu na raznih farah v podeželju. Med drugim je bil tudi ekspozit pri Št. Joštu pri Kranju. Župnik je pa bil v Želimljah in v Sori, zatem pa je vodil trnovsko faro v Ljubljani. Napisal je vrsto izvrstnih leposlovnih del: romanov, povesti in novel. Najbolj znana so: Na petelina, Strici, Dekla Ančka, Iz modernega sveta in Pod svobodnim soncem, ki je še danes najbolj brana slovenska knjiga. Ta roman je napisal kot župnik na želimljah. Najbolj znane njegove igre pa so: Divji lovec, Veriga; Naša kri in Razvalina življenja.
Na ljubljanski pravni fakulteti je strokovnjak za pravna vprašanja raznih starih orientalskih narodov dr. Viktor Korošec, ki se je še s tremi drugimi jug. vseučiliškimi profesorji udeležil 25 mednarodnega kongresa orientalistov v Moskvi. Na teh kongresih poleg rimske in grške zgodovine še obravnavajo kulturno delavnost ter preteklost starejših narodov kot Asircev, ‘Babiloncev, Egipčanov, Sumercev in Hetitov na področju srednje Azije, ki velja za zibelko človeštva. Delo zadnjega moskovskega
kongresa, kateremu je prisostvovalo 1447 orientalistov iz 58 držav, je bilo razdeljeno v številne strokovne komisije. V vseh je bilo 650 referatov. Dr. Viktor Korošec je v svojem referatu obdelal pravno ureditev pri Sumercih.
Ljubljanska drama je uprizorila odrsko priredbo znane Vandotove mladinske povesti “Kekec na volčji sledi”. Ta mladinska povest je pred vojno izhajala v mladinskem listu Zvonček. Za uprizoritev jo je prirelil Milan Stante ter ji dal naslov “Kekec in Mojca”. Tudi na odru je delo doživelo velik uspeh.
Skupina šestih jugoslovanskih grafikov je januarja meseca razstavljala svoja dela na Dunaju in sicer v galeriji slikarke Kriste Hauer. Razstavo jugoslovanskih umetnikov — med njimi sta bila tudi Slovenca Janez Bernik in Ri-ko Debenjak — je pripravila Moderna galerija v Ljubljani pod vodstvom njenega ravnatelja dr. Zorana Kržišnika. O razstavi so dunajski listi lepo pisali. Zlasti list “Kurier”, ki je razstavo označil za visoko umetnost ter obema Slovencema prisodil prvo mesto. Zanju je zapisal tele ugotovitve: “Listi leta 1933 rojenega Janeza Bernika žarijo pred našimi očmi, kažejo kleno vsebino in se ži-vožareče razevetajo pred nami. So izredno lepi, prefinjeno tiskani listi. Prav tako je prefinjen tudi leta 1908 rojeni Riko Debenjak. Tudi pri njem naravnost raste živa barva iz ploskega papirja ter dobiva telesne oblike; iz ostrih, močno žgočih ali zabrisanih potez nastajajo nekoliko nervozne podobe, tako svetovljanske divje mačke ali motivi za preproge z vtkanimi ornamenti. V teh dragocenih listih je videti mnogo vzhoda, ravnine in Krasa”.
NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
SLOVENCI
ZDRUŽENE AM. DRŽAVE
Proslava 10 letnice slovenskih radij-skij oddaj v čikagu je novembra meseca privabila okoli 1000 slovenskih rojakov. V tem času se je tamošnji Slovenski radijski klub močno uveljavil tako med slovenskim življem v Čikagu, kakor tudi med domačini s svojimi radijskimi in televizijskimi nastopi. To potrjuje tudi sklep čikaške mestne občine, ki je 6. november proglasila za vsakoletni Slovenski dan.
Spominska proslava je obsegala pevske in glasbene točke, deklamacije in ljudske plese v narodnih nošah. Na proslavi je govoril tudi prof. vseučilišča Loyola dr. Zvetina. Povedal je, da je na proslavo prav rad prišel. Kajti, ko je bil pred 22 leti na obisku v Ljubljani, ga je tam sprejel dr. Leskovar, ki je bil tedaj slušatelj ljubljanske univerze, sedaj pa vodi radijske oddaje v čikagu. Za otvoritev teh oddaj je dr. Leskovar pred 10 leti tudi naprosil prof. Zvetino za govornika. Zato je z veseljem pozdravil tudi 10. letnico obstoja Radijskega kluba ter čestital vsem k doseženim uspehom. Želel jim je še več uspehov v bodoče. Radijskemu klubu je čestital tudi Bogdan Novak, profesor na vseučilišču Indiana. O pomenu narodne-
Vsak teden ena
B I T V A
Simon Gregorčič
Pod gorami grom grmi, bojni grom; doli se junak bori za očetov dom.
Gori pa dekle bledo trepeta:
“Dom in dragega, nebo, reši mi oba!"
Grom obmolkne v tihi mrak — dom otet!
A mladenki mlad junak se ne vrne spet!
Umrli so. V Ljubljani: Alojzija Kristan, roj. Oblak, Jakob Dermastja, Kati Supan, roj. 'Šušteršič, Jakob Čuček, upok. Neža Pezdir, roj. Prebil, Jože Tomažin, šofer podjetja špedicija Globus, Miroslava Pavšič, roj. Findrik, Marija Gregorič1, roj. Marjetic, Branislav Petrevčič, Katarina Fortunat, roj. Kragelj, Marija Hanzlovski, roj. Kompara, Ivanka Alič Anton Dimnik, upok. in Viktor Špes, uslužb. v Vojniku, Nada Lovrenčič, roj. Zavodnik v Št. liju v Slov. goricah, Marija Filipič, roj. Gnezda na Šmarni gori, Franc Kocman, gostilničar v Šentrupertu nad Laškim, Marija Mrak v Litiji, Matija Lužnik, železničar v p. v čušperku, Ivan Turk, pos. v Lešju, Drago Les, nabavni referent Direkcije podjetja Novoles v Novem mestu, Angela Počkaj, roj. Benčič v Kozini, Terezija Knol v Ribnici na Dol., Marija Virant v Želimljem, Frančiška Pšenica, roj. Tanko v Sodražici, Hinko Košir, elektromojster v Velenju in Anica dr. Karbova v Kamniku.
PO S V E T Ü
ga dela je na proslavi govoril tudi državni pravdnik Fran Ferlič, Slovenec po rodu. Pismene čestitke sp pa poslali guverner države Illinois Kerner, senator Douglas in še več drugih ameriških o-sebnosti.
ITALIJA
Med profesorskim zborom papeške u-niverze Gregoriana v Rimu, ki jo po papeževih navodilih vodi generalni predstojnik jezuitskega reda, so tudi Slovenci kar častno zastopani. Kar štirje slovenski vseučiliški profesorji jezuiti so na tem osrednjem vseučiliškem zavodu kat. Cerkve. Tako je p. Vladimir Truhlar, znan tudi kot slovenski pesnik, redni profesor z,a duhovno teologijo, p. Ivan Zore predava izbrana poglavja novejše teologije, p. Maksimilijan Žitnik nauke vzhodnih cerkvenih očetov, p. I-van Leskovec pa deluje na “Vzhodnem institutu”, ki je tudi priključen gregorijanski univerzi.
Č. mati Terezija Hanželič je v nedeljo 19. februarja v popolnem zdravju in duševni svežosti slavila 85. letnico svojega življenja. K temu visokemu življenskemu jubileju so ji iskreno čestitali rimski Slovenci. Tudi Svobodna Slovenija želi, da bi ji Bog naklonil še dolgo življenj^ v zdravju in moči.
"Gallus” v
V	‘Svobodni Sloveniji” z dne 2. februarja smo poročali, da so istega dne odpotovali v Bariloče pevci Slov. pevskega zbora Gallus. Na gostovanje v tem argentinskem letoviškem kraju jih je povabilo Združenje “Camping Musi-cal”, ki prireja tedenske koncerte v Ba-riločah, izvajateljem pa nudi za to brezplačno bivanje v njihovih tamošnjih lastnih prostorih.
V	Bariločah so imeli Gallusove! uspel koncert v četrtek 9. II. Drugi koncert v soboto 11. II. na prostem je moral biti zaradi slabega vremena odpovedan. Med bivanjem v Bariločah so Gallusove! prebili več lepih dni s tamošnjimi slovenskimi rojaki. V Buenos Aires so se vrnili vsi zadovoljni in navdušeni nad lepoto planinskega bariloškega sveta na pepelnično sredo.
* * *
O Gallusovem koncertu v četrtek dne 9. februarja, o pesmih, ki jih je zapel za rojstni dan starosti bariloških andi-nistov in dobremu prijatelju Slovencev Freyu ter o vtisu, ki so ga s svojim petjem napravili v Bariločah slovenski pevci, nam je poslal prijatelj dr. Vojko Arko naslednje poročilo:
Bariloche, 9.2.1961.
“Srebrni sij drhti nad jezerom in hladna bariloška noč objema resne kamnite stavbe mestnega trga.
Slarllošafs
V napolnjeni Sarmientovi knjižnici se je občinstvo zatopilo v melodije korala, ki plavajo skozi polmrak zatemnene dvorane. Le črne obleke pevcev se živo o-dražajo v luč in svetlobo.
Za redko bariloško glasbeno publiko in za številne turiste je nastop Gallusa na obali Nahuel Huapija samo eden številnih koncertov, ki jih prireja zasebna organizacija “Camping Musical”, izšla iz nekdanjih “Prijateljev glasbe” (Amigos de la Musiča). Tuji poslušalci pozorno spremljajo poznane skladbe Bacha, Schuberta, Di Lassa, argentinski “Flor de chañar”. Morda jih primerjajo z izvajanji, ki so jim že prisostvovali, in presojajo glasbeno sposobnost in iz-vežbanost zbora. Ob slovenskih skladbah se seznanjajo z našo umetno muziko in glasovi pevcev jim približujejo tisti del naše narodne biti, ki jo je tujcu najlažje posredovati. Saj glasba ne pozna ne fizičnih, ne političnih, ne narodnostnih mej in plava na valovih e-tra čez železne in kamnite zavese, čez predsodke in nerazumevanja.
Po sporedu bo to občinstvo na kratko presodilo koncert, pohvalilo, kar je pohvale vredno, in pokritiziralo morebitne šibke strani predvajanja. Zapomnilo si bo tudi, da so peli Slovenci in morda se bo pozanimalo za mali narod, ki goji v izseljenstvu z vnemo in požrtvovalnostjo kulturne dobrine.
Čisto nekaj drugega pomeni Gallusov nastop za bariloške Slovence. Vrsto let smo se borili na meji med stepo in gorami z materialnostjo kot vsi prišleci na novem kontinentu. Za oddih in spodbudo smo se zatekali v divjo lepoto patagonske pokrajine, v edinstveno kompozicijo jezer, gozdov in ledenikov, ki nas obdaja in uklepa, pa če se tega zavedamo ali ne.
Slovenska pesem, ki je vsakemu našemu človeku tako draga in mila, nam je popolnoma manjkala. Zato jo zdaj u-živamo z vso dušo. Naj gre že za “Cipreso na pokopališču”: (pesem ne pritegne, ljudje nimajo radi grobov), za “Vesele turiste” ali za “Ptičjo ohcet”. “Vlahi” so ugajali tudi neslovenskim poslušalcem in “Zvonovi” so pokazali spretnost dirigenta in zbora.
Še vedno plavajo : skozi zrak zvoki zadnje melodije. Publika ploska, dirigent se zadržano priklanja. Malokdo od poslušalcev ve, da gnjavi Savellija bolezen in da dirigira ob 38-ih stopinjah vročine. Dekle v narodni noši mu izroča slovenski pušelje: nageljne in rožmarin. Zunaj bije patagonski veter in jezero pljuska ob obrežje. Preko Lope-za in Capille so se zgrnile črne megle, zakrile Tronador in zatemnile zvezde. Nam pa je prijetno in toplo pri srcu. čeprav venejo rožice, v nežnem spevu, Čeprav se prepirata zakonca v veselem dialogu.
Dva bisera nam je dirigent prihranil
za konec: “Lastovko” in “V Gorenjsko oziram se skalnato stran”, Solistka gdč. Roza Golobova je zaslužila splošno pohvalo, ob triglavski pesmi pa se je morda temu ali onemu inako storilo. Ista melodija je nekaj uric preje pozdravila starega Emilia Freya, ki mu je Gallus kar spotoma zapel ob 89. rojstnem dnevu. Spet enkrat so v osebi častnega predsednika bariloškega Guba Andine slovenski izseljenci srečali bariloško zgodovino, v kateri zdaj že dvanajst let častno sodelujemo.
Po izčrpanem sporedu je Savelli pripravil presenečenje, ki ni bilo na programu: pred dvanajstimi leti porojena in od Jožeta Osane uglašena “Bariloška romanca” je zadonela ob šumečih valovih razjarjenega Nahuel Huapija. Prijatelja Frenka, ki je v pisanem smučarskem puloverju dostojno predstavljal naše smučarje, in mene je ta pesem povedla nazaj v dobo, ki se je tako radi spominjamo. Takrat smo bili novi v patagonskem mestecu, nepoznani in ubogi, pa polni vere v bodočnost med gorami. Kovali smo načrte in drzno segali v nepoznano. Ali ni čudno, da se je vsem treznim računom na kljub toliko tistih zamisli vendarle uresničilo?
Prav rad priznam, da me je pesem ogrela. Dolga leta je “Romanca” ležala pozabljena po zaprašenih predalih. Zdaj je zaživela razgibana in otožna na Gallusovih strunah. Iskrena hvala, doktor Savelli! Ob desetletnici Slovenske-
ga planinskega društva je za preostale ustanovitelje — gornike Vaša pesem najlepše darilo.
Vračamo se domov skozi temo. Severozahodni veter brije s precejšnjo močjo. V ušesih nam še zvenijo zadnji Gallusovi akordi in se stapljajo z mogočnim koncertom patagonskih And.”
* * *
Potovanje Gallusovih pevcev v Bariloče in večdnevno bivanje v tem najlepšem in najpomembnejšem argentinskem planinskem letovišču, ki je znano po vsej ameriški polobli, je bilo za večino slovenskih pevcev veliko doživetje. To pričata poročili, ki nam jih je s pevske turneje poslal Joža Vombergar.
Odhod z buenosaireške postaje Constitución in vožnjo od četrka 2. februarja zvečer do sobote 4. februarja dopoldne nam je popisal takole:
“Že smo v strahu za prostor, pa nas preseneti prijazni inšpektor, ki išče “coro escolar”, za katerega ima rezerviran poseben voz z dvema oddelkoma. Skoro za vsakega sta rezervirana kar dva sedeža. — Še nekaj kratkih besed slovesa — žal nam je za pevce, ki ne morejo z nami — in že zatuli mogočni Dieselov stroj. Naglo stiskanje rok, mahanje z robci — in že začne drseti vlak.
“Na svidenje!”... Srečno pot in mnogo uspeha!”
Brž spravimo prtljago na police in prične se večerja iz domače kuhinje. Lomas de Zamora, Temperley, Llavallol,
LAKOTA NA KITAJSKEM
Zahodni strokovnjaki so že dolgo časa izjavljali, da se nahaja rdeče kitajsko poljedelstvo v težki krizi. Pretekli teden so rdeči kitajski komisarji sami priznali, da je tako. Po petdnevnem zasedanju kitajskega CKKP so izdali poročilo, v katerem so dejansko zavrnili Maocetungov poziv na “velik skok” v industriji. V poročilu namesto tega določajo “določeno zmanjšanje” industrijskih investicij in pozivajo “vse sektorje in poklice da je treba čim bolj podpreti poljedelstvo kot osnovo narodnega gospodarstva.”
Maocetungov na veliko propagiran načrt o industrializaciji Kitajske je o-stal neizpolnjen. Pospeševanju industrializacije in naravnim vremenskim neprilikam pripisujejo sedaj rdeči Kitajci katastrofo v poljedelstvu. Pred dobrimi dvemi leti je Maocetung objavil “veliki skok”. Vse kmete so nasilno spravili v komune. Zmanjšali so za 10% obdelovanje zemlje, da bi tako dobili več sil za industrijo. Z mehaničnimi sredstvi je Maocetung nameraval zamašiti vrzel v pomanjkanju rok na poljih. Toda čeprav v poročilu CKKP trdi, da se je število traktorjev v tem času potrojilo, jih še vedno v rdeči Kitajski nimajo več kakor 60.000, tretjina teh pa je neprestano v popravilu. Z namakanjem so, kakor je trdil Peking lansko leto, pridobili 90 milijonov hektarjev nove plodne zemlje, v poročilu pa sedaj CKKP navaja, da so pridobili samo 50 milijonov hektarjev. Toda tudi to pridobitev v tipičnem komunističnem tonu poročilo emenja kot “silovit napredek”.
Rezultat je bila slaba žetev dve leti
po vrsti ter so pridelali žita v letih 1.959 in 1960 samo 190 milijonov ton, nasproti 297 milijonov, kar je bil cilj za leto 1960. Da bi zvrgel svoje napake na prebivalstvo samo, je Peking za leto 1961 napovedal čistko tkzv. “posestniških in meščanskih elementov, ki še niso dovolj preusmerjeni.” Ker so ugotovili, da je zasebna iniciativa nujna, če hočejo, da bi bilo vsaj malo napredka, so komunisti sedaj objavili, da je “staro socialistično načelo: več zaslužka za več dela.” Delavstvu nameravajo sedaj dovoliti rejo lastnih prešieev in gojitev zelenjave, skrajšanje delavnega tedna in dva prosta dneva na mesec ter hranjenje doma namesto v komunalnih menzah.
Pekinški komisarji sedaj odkrito priznavajo, da načrt za leto 1960 ni bil izpolnjen. Kitajski begunci, ki prihajajo v Makao, poročajo, da je na Kitajskem sedaj tako malo hrane, da “je celo ptice najdejo komaj toliko, da se vzdržijo pri življenju.” Kitajci, ki žive v Hongkongu, dnevno izvažajo v Kitajsko do 50 ton hrane svojim sorodnikom na celini. Peking nujno išče ladij za prevoz
300.000	ton žita, ki ga je za 17 milijonov dolarjev kupil v Avstraliji, za
350.000	ton riža iz Burme in 120.000 ton ječmena iz Kanade.
V ZDA se je govorilo, da bi previške žita poslali na Kitajsko, da bi ublažili lakoto. Toda predsednik Kennedy je izjavil, da Peking še vedno izvaža hrano v Afriko in na Kubo celo v času lakote in dodal, da “nimamo nobenih znakov, da bi kitajski komunisti pozdravili našo ponudbo hrane.”
NEKAJ IZ GOSPODARSKEGA ŽIVLJENJA
Angleška vlada je objavila, da je v januarju letos narastla rezerva zlata in deviz za 9 mil. funtov šterlingov in dosegla doslej najvišjo točko — 1 milijardo 159 milijonov. Ta porast angleške rezerve pripisujejo dejstvu, da je Angleška banka v poletju 1958 pričela zviševati obrestno mero na vse vloge in tako pritegnila mnogo kapitalistov, da so odvišen denar vložili v Angliji. Med temi je bilo mnogo ameriških kapitalistov, katerim je sorazmerno visoka obrestna mera v Angliji nudila več koristi kakor pa obresti, ki jih zaračunavajo ameriške banke. Te dni pa je Kennedy sam predložil osnutek zakona, po katerem bodo tudi ameriške banke zvišale obrestno mero in tako zavrle odhod dolarja iz domovine v druge dežele, zlasti Anglijo. Ta Kennedyjev predlog spada v vrsto drugih ukrepov, ki jih je amer. vlada že pričela izvajati, da ponovno u-ravnovesi odnos med dolarjem in funtom, kajti vse do zadnjih dni je dolar veljal manj kakor pa je predvideno v uradni zamenjavi (2,8 dolarja je en funt Sterling).
Anglo-nizozemska petrolejska družba
Rojaki! V hotelu PRIMAVERA
dobite najboljšo postrežbo z zmernimi cenami. Oskrbujeta
ZORA in DANICA
Av. Luro 2525
Telef. 2-8425	Mar del Plata
Royal Dutch, ki kontrolira tudi ameriško družbo Shell Oil Company, je objavila sklenitev prodaje petroleja in težkih olj v vrednosti 2 milijonov dolarjev rdeči Kitajski. Po mnenju te družbe prodani predmeti ne spadajo v vrsto tistih, katere naj bi ZDA odn. zahod smatrali za “vojaško” važne, kajti prepoved izvoza teh v rdečo Kitajsko je v veljavi že od decembra 1950. Dosledno so se te prepovedi držali ves čas samo Ameri-kanci, medtem ko so nekatere evropske države z Anglijo na čelu začele že leta 1957 trgovati s kitajskimi komunisti, vendarle v glavnem samo s predmeti, ki res ne služijo vojnim namenom. S prodajo tega petroleja pa se je v amer. gospodarskih krogih pojavil precej občuten glas, češ da je treba prepoved izvoza na Kitajsko olajšati, kajti, tako menijo Amerikanci, če bomo predolgo gledali, kako Evropejci trgujejo, se bo zgodilo, da v nekaj letih ne bo več mesta za ameriške produkte. Na drugi strani pa gospodarska kriza, ki jo sedaj preživljajo ZDA, sili trgovce k oddaji blaga v novih deželah.
Trgovanju z rdečo Kitajsko in ostalimi deželami pod okriljem sovjetov se na-
JAVNI NOTAR
Francisco Raul Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
giba tudi Argentina, katere gosp. min. Alsogaray je že izdelal načrt, po katerem bi med seboj trgovali, ne da bi pri tem trpeli škodo eni kot drugi. Razgovori pa so šele v začetnih fazah.
V Argentini pride en avtomobil na vsakih 29 prebivalcev, med tem ko bo leta 1967 vsak 20. prebivalec imel svoj avto. Predvidena je bila namreč izdelava 101.832 vozil v letu 1960, 100.795 v 1961 151.370 v letu 1964. V ZDA pride en avto na 2% osebi in v Franciji na 7 oseb.
TRIJE NOVI AMERIŠKI SATELITI
Pretekli teden so Amerikanci silovito pohiteli s svojim vsemirskim programom. Na krožno pot okoli zemeljskega ekvatorja in čez oba tečaja so pognali tri satelite, Explorerja IX, Discovererja XX in Discovererja XXI.
Explorer IX je odbrzel v vsemirje z o-porišča Wallops, Virginia, vendar so mu radijske naprave hitro prenehale delovati, tako da ga zasledujejo samo skozi teleskope in s fotografijami.
Discoverer XX je odletel z oporišča Vandenberg v Kaliforniji na krožno pot okoli zemeljskih tečajev. Je eden najtežjih v tej vrsti satelitov in sicer 1113 kg. Nosi 140 kg težko zvonasto kabino, ki jo nameravajo dobiti na Zemljo po štirih dneh kroženja, se pravi v torek. Ločila se bo od satelita v trenutku, ko bo ta letel nad Aljasko in bo pristala na področju Havajev v Tihem oceanu. V taki kabini nameravajo poslati prihodnji mesec v vsemirje opico.
Discoverer XXI nosi v sebi alarmni mehanizem, s katerim se ZDA nameravajo braniti pred sovražnimi raketami. Tak alarmni mehanizem nameravajo vdelati v mrežo satelitov Midas, ki bodo imeli izključno obrambni značaj.
Medtem je Moskva objavila, da njen Venusik nadaljuje potovanje v smeri proti planetu Veneri, da pa bo, kakor je usmerjen sedaj, letel mimo nje v razdalji 180.000 kin, se pravi polovico razdalje med Zemljo in Luno. Venusik tudi nima fotografskih aparatov na krovu in zato ne bo mogel fotografirati Venere.
Prvič je iz Moskve prišla tudi izjava, da ZSSR ni v vseh pogledih prva pred ZDA. Sovjetska znanstvenica Masevič je izjavila, da “ZDA v gotovih fazah borbe za vsem ir j nadkiiljujejo ZSSR”, da pa ima-ZSSR “mnogo učinkoviteljši program”.
ZBORNIK-KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1961
V	SLEHERNO SLOVENSKO HIŠO,
V	SLEHERNI SLOVENSKI DOM!
PAKETE ZA VELIKO NOČ
najbolje in najceneje pošilja
JADRAN P A K
Charcas 773, dvorišče - Tel. 31 - 8788 Bs. Aires
Dnevno od 15 do 19 ure, ob sobotah od 11 do 13 ure
Vsi paketi so zavarovani. Pošiljam v domovino tudi denar.
NOVICE IZ SLOVENIJE
Na mednarodni prireditvi harmonikarskih orkestrov v Švici sta sodelovala tudi harmonikarski orkester, ki ga vodi Stojan Vidmar ter baletna skupina, ki jo v št. Vidu nad Ljubljano vodi in vadi Slavko Eržen. Prireditev je pripravila tovarna, ki izdeluje harmonike znamke Hohner ter so vsi zbori igrali tudi na njene harmonike, razen šentvid-čanov, ki so nastopili z harmonikami tovarne Melodija v Mengšu. Slovenski zbor je med 160 nastopajočimi zasedel drugo mesto, prvo mesto je pa dobil orkester iz Augsburga, ki ga podpira tovarna Hohner sama in ga vodi svetovna prvakinja v igranju harmonik Probstova. Slovenski harmonikarski orkester se je posebno postavil z izvedbo Suppejeve Lahke konjenice. Pa tudi člani slovenske baletne skupine so želi splošno prizananje.
V Kranju nameravajo 1. avgusta t. 1. odkriti spomenik revoluciji, ki naj prikaže znano predvojno tekstilno stavko, komunistično revolucijo in “osvoboditev”. Spomenik izdeluje akad. kipar Lojze Dolinar.
PO ŠPORTNEM SVETU
Nogometno srečanje med moštvoma Mladinskega doma iz Don Bosca in SFZ iz Slovenske vasi v Lanusu. Po dolgem poletnem odmoru, ko vreme v Buenos Airesu nikakor ni naklonjeno športu, ko vsak le išče, kako bi bolj udobno dočakal hladnejših oziroma vsaj manj vlažnih dni, so se naši športniki le ojunačili. Povabili so nas na nogometno tek-i mo med starima rivaloma. Tekme med obema moštvoma so bile običajno nadvse ostre, tako da smo se s.eer maloštevilni gledalci kar čudili: Bila je res prijateljska tekma; ni bilo čuti nobenih neprimernih besed. Seveda pa je kak navdušen slovenski “kibic” moral bodriti v Don Kihotovem jeziku, sicer ga slovenski igralci ne bi razumeli.
Zmagali so zasluženo igralci iz Don Bosca kar s 7:0 (3:0); vendar bi mladi Lanuščani zaslužili vsaj častni gol, pa je vratnica rekla: Ne. V moštvu Don Bosca je nastopilo nekaj mlajših moči, ki so kar dobro zaigrali; skoro v novi “obleki” pa so nastopili Lanuščani. A novim manjka še precej, predvem let, da bodo tudi fizično kos nasprotnikom. Za Don Bosco so nastopili: Zupanc, Avguštin, Fajfar, Prelog, Piber R., Kovač, Keržič, Janežič, Piber J., Skvarča Marko in Babnik; za SFZ Lanus pa: Grohar Jule, Urbannija in Berčič D., Lipovec, Strah, Goljevšček M., Berčič Mirko, Sušnik, Jan, Burja (Grohar P.) in Goljevšček Andrej.
* * *
Slovenska lahkoatletika v številkah in primerjavi: 5000 m: S in E: Bolotnikov (ZSSR) 13:38,8; J: Ivanovič (P), S: Važič (KI) 14:22,5, červan (Mar.) 14:33,3; Homan (Lj.) 14:51,9; 10.000 m: S in Ež Bolotnikov (ZSSR) 28:18,8, J: Mihalič 30:15,0; S: Červan (M) 31:18,2, Homan (Lj) 31:43:8; 3000 m: S in E: Krzyszakowiak (Poljska), J. in S: Hafner (Lj) 8:50,7; S: Aljančič (Olimpija-Lj) 9:32,6; 110 m zapreke: S: Calhoum (ZDA) 13,2; E: Lauer (N): 13,6; J in
SIMON RAJER
uradni prevajalec Nabava legaliziranih rojstnih in poročnih listov iz Slovenije, Avstrije, Italije in drugih držav ter argent. državljanstvo brez rojstnega lista. Potni listi No Argentino
Alsina 1418 6-piso, of. 3 - tel. 38-5860
Vsak dan (razen ob sobotah) od 9h do 12h
Ezeiza, Cañuelas — sama znana imena.
Lačni želodci so potolaženi. Ivan in Lado vzdigneta prvo pesem. Vsi pritegnemo in po vlaku odmeva ubrano petje. Skozi naš voz hodijo sopotniki v jedilnico, v spalne vozove, se ustavljajo in prisluhnejo. Ob vratih se jih nagnete, da ne moreš ven.
“Quienes son?” “Eslovenos”... “Que lindo!”
Zatem Vombergar popisuje kako so med vožnjo med postajama Flores in Azul prehiteli spalni vlak, ki je dve uri in pol odšel pred tem vlakom iz Bs. Airesa. Z njim je potovalo tudi 7 Gallusovih pevcev in pevk. Na progi se jim je pokvarila lokomotiva ter so sredi poti obstali, tako, da jih je redni brzovlak prehitel. Po pristaniškem mestu Bahia Blanca se začenja peščena ravnina. Na postaji Carmen de Patagones so vlaku odklopili Diesel lokomotivo ter jo poslali nazaj iskat sredi proge obstali spalni vlak. Za ta vlak so pa pripeljali od nekod zastarelo lokomotivo, ki jo je bilo treba še nekaj popravljati. Ker na postaji ni bilo na razpolago mehanikov, so jih iskali med potniki. Tudi dva Gallu-sovca sta se prijavila in sta pomagala stroj spraviti v red. Pokrajino in nadaljnjo vožnjo popiše z besedami: “Sivi pesek, redki suhi šopi trave in nizkega grmičja. Vročina, neznosna vročina. Drveči vlak vzdiguje oblake prahu, ki
vdira v vozove. Kmalu smo vsi na debelo pokriti s prahom. Obupni obrazi z robci na ustih in nosu, celo na očeh. Pa žeja, oh, žeja!”
Vožnja od San Antonio de Oeste je pa lepša, ker se svet stalno vzdiguje. Vlak vedno sopiha in zmerom bolj pogosteje postaja, nazadnje obstane. Nato pa se le ojunači strojevodnja. Še enkrat močno požene stroj in doseže vrh, nato “zdrvi v divjem zaletu proti Bariločam”.
“Navdušenje, pesem, vriski. Prečudovita lepota. Podoba se vrsti za podobo, ena lepša od druge. Na zahodu kipe v nebo modri gorski velikani. Nekateri jih že poznajo. Cerro Lopez, Catedral in tam izza njih se pne sinjebeli, s snegom pokriti Tronador. V daljavi se zabliska sinje jezero. Oči strme, samo strme. Jezik v osuplosti otrpne. Ne najde besede za nebeško lepoto, ki jo je toliko nakopičene tam doli. Gore. Prave gore. Sneg!
“A ni več časa za občudovanje. Vlak že piska, se že ustavlja. Komaj izstopimo, že nas obsuje nasmejana družba ba-riloških rojakov z dr. Arkom na čelu. Nudijo nam desnice, veselo pozdravljajo... Toplo nam je pri srcu. Prišli smo med svoje brate”.
* * *
Bivanje Gallusovih pevcev pred in po koncertu v Bariločah ter njihov odhod nam je zopet popisal Jože Vombergar.
Z daljšega poročila povzemamo glavne navedbe. Med drugim pravi naslednje:
“S postaje je vodstvo Camping Mu-sicala Gallusove pevce z avtobusoma odpeljalo v “glasbeno taborišče” na majhnem otoku jezera Moreno za velikanskim gosposkim hotelom Llao Llao. S celino je zvezano z ozkim nasipom, preko katerega vodi cesta. Pod vrhom otoškega griča stoji precej velika in lepa osrednja hiša s prostorno obednico, kuhinjo, ločenimi kopalnicami in drugimi prostori. Ne daleč od nje pa so po gozdnem bregu posejane lične lesene hišice (bungalows) s posteljami. Na drugi strani griča je v amfiteatralni obliki urejeno gledališče na prostem.
Po prihodu v to gosposko taborišče so pevce in pevke razmestili po kočah, jim dali potrebne blazine, rjuhe in odeje, pri čemer je osebno pomagal dr. Arko. Nato so pa otok in poslopja na njem izročili v desetdnevno upravo slovenskim pevcem ter jim dali v pomoč stalnega oskrbnika in njegovo ženo. Ker so tako slovenski pevci postali gospodarji na otoku, so morali sami poskrbeti tudi za red. Določili so vrstni red za službo čistilcev, kuhinjskih pomočnic in po-strežnic. Vsak bungalow je dobil še svojega starešino.
Ko je nekoč predsednik te ustanove po telefonu vprašal oskrbnika, kako se vedejo slovenski pevci, mu jih je pohvalil z besedami: “Še nobena skupina
se ni doslej tako lepo in vzorno. Midva z ženo sva skoraj brez dela, vse, razen kuhe, opravijo sami.”
V	to glasbeno taborišče so hodili ba-riloški rojaki obiskovat Gallusove pevce, ki so tu preživljali lepe dneve in se pripravljali na koncert. Pa je bil zelo v nevarnosti, kajti dva pevca sta se močno prehladila, pevovodja dr. Savelli pa je dva dni pred koncertom znova zbolel. Tu je pa nastopil zdravnik dr. Ger-zetič. Oba pevca je kmalu pozdravil, pevovodjo je pa kar vzel k sebi na dom, da ga je imel v stalni zdravniški oskrbi.
V	petek 6. II. so Gallusovi pevci obiskali rojaka Jermana pod Tronadorjem v njegovi letoviški restavraciji. Sobotni koncert bi bil moral biti na prostem v glasbenem taborišču, pa so ga zaradi slabega vremena,' ki je grozilo, odpovedali. V nedeljo so Gallusovci peli pri maši v Bariločah, popoldne so jim pa ba-riloški rojaki v glasbenem taborišču pripravili asado. “Slovenska pesem je mehko odmevala od Lopezovih sten, drhtela nad mirno jezersko gladino, v kateri so se ogledovali vrhovi kot nečimerne gorske vile.”
Tako so hitro, vse prehitro minili dnevi Gallusove pevske turneje. Vsem je bilo težko pri srcu ob slovesu.
“Na svidenje ob letu osorej”. S temi besedami so se od njih poslavljali bari-loški rojaki.
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable; Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración; Ramón Falcón 4158, Buenos Airee Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 1775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? &8S4
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto
1961 za Argentino $ 430.—
S: Lorger (KI) 13,9; S: Brodnik (KI) 15,3, Kolnik (Ll) 15,5; 400 m ovire: S: Potgieter (J. Afrika) 49,3; E: Janz (N) 49,9; J: Kovač (Dinamo) 52,0; S: Stanovnik (Sv.) 55,0; Rainer (Sv.) 57,2, Polič (Lj) 57,4.
OBVESTILA
Mladinski odsek. Društva Slovencev namerava prirediti poseben tečaj za šolanje učnih moči, ki bi sodelovale v slovenskih šolskih tečajih. Potreba po šolskih tečajih je vsak dan večja. Od vseh strani prihajajo prošnje za ustanovitev novih tečajev, učiteljev pa ni. Zato vabimo zlasti študirajočo, predvsem pa a-kademsko mladino, da se prijavi za tečaj. Seveda pa od tega vabila ne izključujemo tudi drugih izobražencev. Glavni pogoj za sprejem je, da ima kandidat ljubezen in zanimanje za mladino in šolo.
Vljudno pa vabimo vse učitelje in u-čiteljice, ki doslej še niso poučevali v šolskih tečajih, da sledijo svojemu poklicu in se vključijo v učiteljski zbor Mladinskega odseka D. S. Te prosimo, da se prijavijo do 1 marca t. 1.
Interesenti naj se do 15. marca 1961. prijavijo v pisarni Društva Slovencev,
V nedeljo 5. marca bo imel g. Jože Jurak ob običajni uri mašo v kapeli sester Trinitark v ul. Vallejos v Buenos Airesu za 20. januarja t. 1. umrlega zlatomašni-ka Franca L. Ramšaka, biv. župnika pri Sv. Treh Kraljih nad Žirmi.
Družina ing. Matičiča je darovala namesto venca na grob ge. Marije Esih, roj. Smerdu znesek $ 300.— v invalidski sklad Društva slov. protikom. borcev.
Mladinski odsek Društva Slovencev obvešča slovenske starše, ki pošiljajo svoje otroke v slovenske šolske tečaje, da bo začetna sv. maša za vse slovenske šolske tečaje v nedeljo 5. marca t. 1. ob 16.30 uri v župni cerkvi v Ciudadeli. Po sv. maši bodo skioptične slike o lepotah Slovenije. Redni šolski pouk se bo začel v vseh slovenskih šolskih tečajih v tednu po 5. marcu ob dnevih in urah, kakor je bil pouk v njih v preteklem šolskem letu.
Vajenca v slovensko strojno delavnico in livarno sprejmemo. Dobra plača sorazmerno s sposobnostjo. Napredovanje, izučitev obrti. Predstaviti se v
IND. MET. BOSE ul. Remedios de Escalada 135, Saenz Pena (Villa Raffo, 3 kv. od Lope de Vega in Avenide General Paz)
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
Humar, SRL
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejía T. E.: 658 - 7083
Vam nudi vse to najboljše kakovosti in najboljših znamk na dolgoročno odplačevanje brez jamstva drugih oseb.
Kličite po telefonu in se boste prepričali. Pridem tudi na dom. In ne pozabite: Nudimo samo prvovrstno blago.
DVE HIŠI V BUENOS AIRESU, DVE V SAN MARTINU IN ENA V SAN ANTONIO DE PADUA,
DVE ŠPECERIJSKI TRGOVINI S STANOVANJEM
(ena v San Fernandu, druga pa v San Martinu) IN ZEMLJIŠČA
v mestih
BURZACO, SAN MARTIN, BOULOGNE
po ugodnih cenah in pogojih naprodaj
Stanislav Zupančič
Martiliero público nacional
MAIPU 735/1 — CAPITAL T. E. 31 - 5142
(od 15. do 18. ure)