TEDNIK
:^5E
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt IP. b„ |j.
LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 31	CELOVEC, DNE 29. JULIJA 1971	CENA 2.50 ŠILINGA
Koroško časopisje potvarja ministra Bračiča!
Prikrojili so si ministrove izjave v svoj prid Vladimir Bračič odgovarja na odprto pismo »Našega tednika"
Skupščina
Socialistične republike Slovenije Izvršni svet
Kabinet dr. Vladimira Bračiča Ljubljana, 24/7-1971
Uredništvo
..Naš tednik" — Celovec Viktringer Ring 26
Spoštovano uredništvo Našega tednika!
Takoj v začetku želim povedati, da me je Vaše odprto pismo in še bolj namigavanje v članku „Niso pokazali resnice" neprijetno presenetilo in prizadelo, čeprav razumem Vaše vznemirjenje ob tendencioznih naslovih v treh koroških dnevnikih ter nekaterih iz celote iztrganih stavkih tako imenovanega uradnega komunikeja. Da takoj postavimo stvari na svoje mesto, izjavljam, da o našem obisku nismo sestavili nobenega tirad n ega komunikeja, ter da je torej vse kar je bilo napisano, povzeto iz razgovorov ob obiskih šol in prigodne besede ob slovesu na večerji v hotelski šoli v Beljaku.
Ko smo se dogovorili o obisku funkcionarjev koroških deželnih šolskih oblasti s poslevodečim predsednikom deželnega šolskega sveta g. J. Guttenbrunnerjem na čelu v SR Sloveniji, smo se sporazumeli, da bi naj to bil izrazito strokovno informativen obisk. Menili smo, da zato tokrat ne bi načenjali splošno znanih različnih stališč o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju 7. člena državne pogodbe in drugih problemih povezanih z življenjem slovenske manjšine na Koroškem, niti o dogodkih, ki so v zadnjem času bili v središču zanimanja naše javnosti in so sprožili proteste in negodovanja. Tako smo našim gostom podrobno obrazložili naš vzgojno izobraževalni sistem ■— njegovo organizacijo, principe samoupravnih skupnosti, način financiranja, delo strokovnih služb ipd. Popeljali smo jih na slovensko obalno območje, kjer so lahko spoznali organizacijo šolstva za italijansko manjšino ter v Prekmurje, kjer so se ob obisku dvojezične osnovne šole v Lendavi srečali in seznanili s slovensko-madžarskim dvojezičnim šolstvom. Tako so koroški gostje v obeh primerih med drugim lahko na terenu samem videli tudi to, kako dosledno v SR Sloveniji izvajamo načelo dvojezičnosti pri poimenovanju krajevnih imen in drugih napisov na narodnostno mešanem ozemlju. Zato tudi ni čudno, če je zaključni razgovor v Radencih tekel tudi o teh problemih in o tovrstni neizpolnjeni zahtevi slovenske manjšine na Koroškem.
Na osnovi že omenjenega izhodišča bi naj bil tudi obisk naše delegacije na Koroškem Predvsem strokovno informativen. Zato smo sprejeli od gostiteljev predlagani program, ki je obsegal splošno informacijo o šolskem sistemu v republiki Avstriji in v tem okviru seveda tudi principe organizacije dvojezičnega šolstva na narodnostno mešanem o-zemlju na Koroškem ter obiske posameznih šol.
Obiskali smo Državno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Po prisrčnem sprejemu, ki sta ga pripravila vodstvo in dijaški pevski zbor, so nam pokazali in obrazložili načrt za novo gimnazijsko poslopje ter nam povedali, da bodo še ta mesec začeli z gradbenimi deli. Lepo in sodobno šolsko poslopje bo to. Nato smo imeli krajši razgovor s prisotnimi profesorji.
Kasneje so nam uradni gostitelji pokazali osnutek nove tiskovine spričevala za slovensko gimnazijo. Po tem osnutku bi naj bilo novo spričevalo v celoti dvojezično in kot posebno novost bi imelo v slovenskem besedilu glavno mesto Koroške poimenovano s slovenskim imenom Celovec. Tudi rojstni kraji dijakov bi naj bili napisani tudi s slovenskim imenom. Torej uradni dokument s slovenskimi krajevnimi imeni. Dalje je gospod prezident Guttenbrunner izrazil željo, da jim takoj pošljemo naše učbenike za naravoslovne predmete, za katere bodo skušali pri zveznem ministrstvu na Dunaju dobiti dovoljenje, da bi jih lahko uporabljali dijaki v slovenski gimnaziji v Celovcu, ki imajo sedaj nemške knjige.
Obveščeni smo bili o disciplinski premestitvi učitelja, ki je grobo žalil slovenskega učenca.
Te stvari, v okviru celotne problematike slovenske manjšine na Koroškem sicer drobne, za koga lahko celo povsem nepomembne stvari, so bile osnova za moje besede, da je v tem mogoče čutiti željo odgovornih ljudi pri koroški deželni vladi za odkrite dobrososedske odnose. Če je v tem okviru mogoče moje besede oceniti kot nestvarne in preoptimistične, stvari koroških Slovencev in meddržavnim odnosom škodljive, potem jih obžalujem in sem jih pripravljen preklicati.
V drugem stavku, ki ga v zvezi s tem citirate, pa je izpadla ali bila izpuščena uvo-
Vsak sleherni ter trezno misleci državljan ve, da se je morala Avstrija obvezati za trajno nevtralnost; sicer bi ji štiri velesile ne podpisale državne pogodbe. Le-ta pa ji narekuje, da se ne sme priključiti niti enemu niti drugemu vojaškemu bloku, In ko so velesile zapustile avstrijski teritorij ter ko so se v dunajskem parlamentu odigravali shodi avstrijskih strank, sta OVP ter SPO enoglasno odobrile status nevtralnosti, medtem ko se je FPO prav tako soglasno zaletavala proti državni pogodbi! Svobodnjaki so pač še takrat predstavljali majhno, predvsem pa nepomembno politično grupacijo . . .
Avstrija se je obvezala, da čuva nevtralnost z vsemi silami; tako je med drugim obnovila zvezno vojsko. A ni trajalo dolgo in stopili so v aktivno vojaško službo ljudje, ki niso mogli pozabiti svoje nacistične preteklosti! Ti so začeli formirati zvezno vojsko po svoje! Širili so svojo miselnost med mladimi vojaki, bahali so se »tisočletnim junaštvom« ter z besedami in dejanji diskriminirali tiste, ki so se borili proti nacističnemu nasilju. In kadar je bil postavljen nekje spomenik za padle vojake — prišle so veteranske organizacije ter čete zvezne vojske. V imenu tradicije našega BUNDESHEERA . .. ?
Avstrija ima dolžnost, da čuva nevtralnost proti sili enega in drugega bloka! V zadnjih letih smo slišali (čitali), da so bile obsojene na ječo gotove osebnosti zaradi vohunstva za vzhodne države.
doma izrečena beseda — „želimo“. Tako se je stavek glasil: „2elimo, da bi življenje v tem prostoru potekalo tako, kot želijo ljudje, da bi živeli srečno in zadovoljno". S tem je imel stavek seveda povsem drugi smisel in namen. Želim živeti v prepričanju, da je do te razlike prišlo zaradi nepopolnega zapisa iz slovenščine v nemščino prevedenih besed in ne z namenom spreminjanja bistva.
Ob enournem obisku osnovne šole v Božjem grobu so nas splošno vzdušje, ki smo ga občutili, zavzetost upravitelja in učiteljev, sproščenost otrok in njihovo dobro obvladanje snovi v obeh jezikih prijetno presenetili. Razveselil nas je podatek, da je od 96 všolanih otrok prijavljenih 78 k dvojezičnemu pouku. Te svoje prijetne občutke smo na šoli sami in kasneje tudi odkrito povedali in tako spoznano prakso dvojezičnosti tudi pozitivno ocenili. Menim, da se v tem primeru z oceno nismo zmotili, ker tudi vi v odprtem pismu s priznanjem pišete o tej šoli. Ocenili smo seveda lahko le tisto kar smo slišali in videli, torej je lahko napravila na nas vtis samo praksa dvojezičnega pouka na osnovni šoli v Božjem grobu, nikakor pa ne praksa dvojezičnega šolstva na Koroškem na sploh, kot je mogoče povsem napačno sklepati iz naslovov treh koroških dnevnikov, ki jih vi navajate. Zato tudi ocenjujem te naslove kot samovoljne, tendenciozne in v bistvu napačno prikazovanje dejstev. Takšno poceni (da ne rečem politi-
Toda nikdar nismo zvedeli, ali je bil nekdo obsojen zaradi špionaže za Zahod! Težko verjetno, da na primer pri nemški zvezni vojski (Bundesuiehr) nihče ne ve, kako in v koliko je oborožena avstrijska armada. Prav tako je tudi znano, da je Zahodna Nemčija včlanjena v NATO, torej obrambni blok zahodnih držav. Vprašamo se: kaj pa vedo tam o strategičnem planiranju avstrijskih čet? Pri manevrih naše vojske opredelijo se-vernovzhodni konec naše države. Od tam namreč pričakujejo sovražnika. Ali nikdar nismo slišali o manevrih na severozahodni meji! Ali ni mogoče, da pride, agresor iz tistega kraja? Odkod so prodirale tuje čete v Avstrijo? Recimo leta 193S. Nevtralna Švica se brani na vseh koncih in krajih. Nevtralnost je namreč nedeljiva!
Z nakupom zemljišč, izgradnjami tovarn in privatnih domov močno vdira nemški kapital v nevtralno Avstrijo. Tirolci npr. govorijo o razprodaji in odtujitvi Avstrije. Nemški kapital je dandanes močan, zapeljiv, Avstrijci pa so o morebitnih posledicah presneto malo informirani! Ne delajo si o tem nobenih preglavic ter pozabljajo pri tem na zakone ncx>tralnosti. Kajti: kakšne perspektive rezultirajo iz tega v slučaju političnih komplikacij?
Nevtralnost je pač steber avstrijskega državnega organizma. Naša dolžnost je, da jo ščitimo ter da je ne skušamo pretvarjati v iluzijo!
kantsko) pisanje, je seveda daleč od trezne politike in vzpodbudnega prizadevanja za ustvarjanje ugodnega vzdušja za razreševanje občutljivih vprašanj. Nedvoumno pa takšen način poročanja še nikoli ni prispeval k ustvarjanju prepotrebnega medsebojnega zaupanja, temveč prav narobe.
V času obiska v osnovni šoli Božji grob smo zastavili našim spremljevalcem nedvoumno vprašanje: je na vseh dvojezičnih šolah tako kot na tej? Brez odlašanja so nam odgovorili, da ni povsod tako dobro. In ko smo povprašali za vzroke, so nam rekli, da je vzrokov več ter da je stvar zelo zapletena. Končno je tudi v poslovilni besedi bilo s strani gostiteljev povedano, da smo videli samo majhen izsek dvojezičnega šolstva in da ni povsod tako dobro, kot je v Božjem grobu. Kako bi torej naj jaz generalno pohvalil prakso dvojezičnega šolstva na Koroškem? Saj bi šel dalje od naših gostiteljev. Ne vem, če lahko to kdo verjame?
Zdi se mi, da lahko verjamete, da smo vsi trije člani naše delegacije zelo podrobno seznanjeni s splošno problematiko dvojezičnega šolstva kot takega ter da neposredno srečanje z dvojezičnim šolstvom na Koroškem za nas ni bila prava informacija o njem in o problemih okrog njega.
Ocenjevanje skladnosti besed in dejanj g. župana iz Železne Kaple prepuščam v celoti vam. Mi smo dobili vtis, da si prizadeva ustvarjati znosne razmere in zdelo se nam je, da bi bili lahko vsi veseli, če bi bilo na Koroškem mnogo takšnih županov.
Vse, ki iskreno želijo, da bi bili odnosi med republiko Avstrijo in SFR Jugoslavijo ter še posebej med deželo Koroško in SR Slovenijo res odnosi dobrih sosedov, so zadnji dogodki na Koroškem močno prizadeli. Vemo namreč, da ne more biti iskrenih dobrososedskih in prijateljskih odnosov vse dotlej, dokler ne bodo zagotovljene osnovne človečanske pravice Slovencev na Koroškem, dokler ne bodo izpolnjena določila 7. člena državne pogodbe in bodo za koroške Slovence ustvarjene trdne osnove njihovega vsestranskega sodobnega razvoja. Skušamo razumeti notranje težave naših sosedov, zato smo pokazali dobro voljo, povabili njihove predstavnike koroških deželnih oblasti k nam in se odzvali njihovemu vabilu. Zase sem prepričan, da ob slovesu nihče od naših gostiteljev ni pričakoval, da bomo po tistem, kar smo videli in o čemer smo se pogovarjali, potem ko se bomo vrnili domov, „urbi et orbi" razglasili, da je z dvojezičnim šolstvom na Koroškem vse v redu, da smo z njim zadovoljni in da ga bomo zato črtali s seznama nerešenih medsebojnih problemov. Za tako naivne mi nismo ocenili njih in upamo, da oni tudi nas ne. Zato se še toliko bolj upravičeno vprašujem, komu je bilo potrebno tendenciozno pisanje, komu naj bi služilo, koga potolažilo? Kakšen delež bi naj prispevali k obojestransko izraženi želji, da bi postali res dobri sosedje? Nedvomno bi bilo koristno, če bi se kdo od takšnega pisanja ogradil.
Želim živeti v prepričanju, da so besede naših gostiteljev, da razumejo in cenijo naše zanimanje in skrb za življenje slovenske manjšine na Koroškem, kakor tudi izraženo pripravljenost, da po svojih močeh prispevajo k ustvarjanju ugodnejših razmer za njihovo življenje, bile resno mišljene in da so odraz političnega realizma. Ostajam optimist, da bo bližnja prihodnost prinesla z avstrijske strani odločnejše ukrepe, izpolnitev meddržavnih obveznosti. Mogoče pomeni glasnika tega obdobja sporočilo dunajskega zunanjega ministrstva, da sprejema že večkrat izraženo pobudo jugoslovanske vlade o sklenitvi kulturne konvencije med državama.
miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiiiiraiiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiMmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiMHiimiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNimiiiiiiiiiiii
tyillllllllllllllllllllllMllillllllllMllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllllllllllllllllMllllllllllllllllllllllllllim!j!
| Večna nevtralnost - pogoj državne pogodbe (
|	Dr. I. Heyer	I
Mladika: »Komu na uslugo?"
Koroška problematika, to je skupek problemov, ki zadevajo politično, kulturno in gospodarsko življenje koroških Slovencev, ni tako enostavna, da bi jo lahko katalogizirali z nekaj stavki. Na Koroškem teko čudni, večkrat tudi grenki dnevi našemu slovenstvu. Prepiri okrog Korotana, dijaškega doma, oz. hotela p. Tomažiča, so nevarno načeli možnost sožitja med koroškimi Slovenci samimi. Vse skupaj bi lahko bila burka — vsaj za nekoga, ki od daleč in brez strasti spremlja takšna dogajanja — če ne bi bila igra tako nevarna, kot se je dejansko izkazala. V tako burko je udarilo Kladivo in zaneslo koroško slovensko mladino v naročje komunizma. Kjer se prepirata dva ... Ne pater Tomažič ne koroški akademiki sami si najbrž niso v začetku mislili, da bo vsa stvar šla tako daleč in zlezla na tako nevarna tla. Vmes, oz. v ozadju vsega je stala celovška Mohorjeva družba. Bile so nadalje lansko leto zelo vroče volitve, ki so koroške Slovence spet razburile, posebno vroče je bilo okrog Narodnega sveta koroških Slovencev. Predsednik dr. Vospernik je vozil, kot je pač mogel, saj so ga starejši nekdanji politiki pustili tako rekoč na cedilu, namesto, da bi — še mlademu — dali krepko roko (starejšim voditeljem, pardon, politikom, se tako rado zgodi, pa ne samo na Koroškem, da ne znajo ločiti med personalistično politiko in med objektivnim političnim stanjem, in se vedno iz neke užaljenosti postavijo v ostro opozicijo, ki potem rada zapelje v slepo ulico. Častna izjema na Koroškem dr. Joško Tischler).
„Naš tednik, glasilo desničarsko usmerjenega Narodnega sveta Koroških Slovencev, je poročal o občnem zboru (Mohorjeve družbe, op. p.) v osmih vrsticah ...“?
Ne poznam celotnega sestava sedanjega odbora NSKS, toda mislim, da so v njem dr. Vospernik, dr. Zerzer, dr. Tischler, Tolmajer in dr. Kaj so to desničarji? Dobro, če so ti desničarji, potem je nujno, da je na drugi strani opozicija samih levičarjev, z Mohorjevo, Tomažičem in dr. Inzkom vmes!
Ne, dragi Korošci, ki pišete take stvari v KG, to ni lepo, da si dajete take etikete, na veliko veselje marsikoga. In svetovali bi tudi KG, naj takih člankov, iz katerih veje sam personalizem, ne objavlja. Komu na uslugo?
Gotovo ne zdravi politiki in zdravemu napredku slovenstva na Koroškem.
KG je objavil že vrsto odličnih analiz koroškega stanja izpod peresa dr. Rudolfa Klinca, zadnjič je objavil zelo dober uvodnik z naslovom „Koroška znamenja — znamenja časa?“ To je pravilna pot: kritična, a objektivna, predvsem pa daleč od vsega, kar tako diši po jazu kakega užaljenca.
Koroška situacija je preveč težka in žalostna, da bi se šli metanje polen pod noge! V vseh odborih zamejskih organizacij, posebej demokratičnih in krščanskih, čaka preveč dela pomoči, sodelovanja, da bi se šli take osebne napade. V dialogu, v strpnosti delajmo za jutrišnji dan, čeprav nismo vedno na vrhu ... Delo za narod čaka slehernika, kjerkoli je in kakršnokoli mesto zavzema v naših organizacijah.
Prijatelj Koroške in Korošcev
POJASNILO
»Katoliški glas“ se v svoji številki (27) z dne 8. julija, zgraža nad poročilom »Našega tednika1' o občnem zboru Mohorjeve družbe v Celovcu, češ da je to poročilo obsegalo le osem vrstic. Ugotavljamo, da so na občni zbor Mohorjeve družbe imeli dostop le poverjeniki družbe. Med temi poverjeniki je bil tudi poročevalec »Katoliškega glasa", medtem
ko zastopnik »Našega tednika" ni dobil vabila in je poročilo v listu obsegalo le dejstvo samo. Sicer pa bi »Naš tednik" poročal o občnem zboru na široko, če bi smatral le eden od navzočih poverjenikov za potrebno in umestno, da listu poroča o poteku občnega zbora. Verjetno bi si poročevalec »Katoliškega glasa" še prihranil znamko za pismo.
„Pravice oropani Šlezijci . ■
Zakaj pišem vse to? Zato, da bi Katoliškemu glasu v Gorici iskreno svetoval, naj se ne spušča v personalizme na Koroškem. KG je objavil že nekaj člankov s Koroškega, v katerih se je spravil nad sedanje vodstvo Narodnega sveta Koroških Slovencev in nad dr. Vospernika še posebej. Ne vemo, kdo piše tiste članke, gotovo pa je, da ne gre za tržaško ali goriško pero. Kakšen interes ima KG objavljati take članke, kot je bil objavljen dne 17. junija t. I., v katerem beremo dobesedno tole gorostasno trditev:
Nemški socialni demokrat Hupka je član državnega zbora (Bundestag) ter vrhu tega predsednik šlezijske Landsmannschaft. Kljub temu je proti Varšavski pogodbi; poznamo namreč teorije o tako imenovanih Gebietsanspruche, kar naj bi pomenilo: nekateri Nemci zmeraj upajo, da bodo zahodni del Poljske priključili Nemčiji. Pri tem kričijo, češ da je Poljska komunistična, eden izmed precej visokih funkcionarjev pa si je še dovolil mastno pripombo o neki »svinjariji" ter pri tem verjetno imel pred očmi
Poljake. Govorijo pa tudi o pravici, ki pa leži le na nemški strani, sami pa so »oropani vsake pravice" (tako neki funkcionar Šlezijcev).
Tako se pač ne moreš iznebiti vtisa, da plava gotovi del Šlezijcev še zmeraj v proti-slovanskih in velenemških vodah. In tako te pač ti oropani vsake pravice spominjajo na čase, ko so še lahko oblizovali poljsko (čeprav so menili, nemško) zemljo ter Adolfovo rjavino.
Hupko bodo kmalu postavili pred stran-
Stališča drugih
CITATI, ODLOMKI...
„V dokaz, da je Dunaj že od nekdaj nemški, služijo naslednja dejstva: seznam dunajskih županov kaže, da zvenijo od leta 1282 pa do danes 232 dunajskih županov nemško ter samo osem (!) ne zvenijo nemško. („Der Kamerad" — Offizielles Organ des Kameradschaftsbundes)
*
»Als junge Truppe modernen Geistes hat slch die Waffen-SS der Geschichte gesteilt und ihren Auftrag begriffen."
(Izjava predarlskega Kameradschaftsbun-da.)
*
»Veseli me, da lahko ugotavljam, (...) da je Avstrijska zveza bivših vojakov (»Kame-radschaftsbund) na široko odprla vrata vojakom naše vojske." (Izjava, ki jo je dal avstrijski obrambni minister dne 9. maj-nika 1971.)
*
„lmamo 11 promilov presežka rojstev (Ge-burteniiberschuB); na tem področju vtaknemo vse v žep, razen južnih Italijanov. In ako bo ta božji žegen nadalje trajal, se nam ničesar ne more zgoditi!"
(Silvius Magnago, predsednik južnotiroi-ske ljudske stranke VP, glede razvoja nemške manjšine južno od Brennerja; Magnago sam nima otrok.)
»Mučenje je edini izraz demokracije v Braziliji, ker zadene vse — brez razrednih razlik!"
(Jean Marc Van der VVeid)
karsko sodišče (Parteigericht). Kako bo izpadla sodba, ne vemo povedati. Vemo pa povedati, da so Hupkove izjave tako duhovite, da jih rade volje prisvaja celo »Deutsche Nationalzeitung". Torej vidimo, kam pes taco moli. V Evropo komaj...
..............................................................................................................................................................................................................................................................................................................................immiini...............mm
TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA miiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiniiiiiiimiiiiiitiiiniuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiniiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiininiiniiiiiiiiii
Korošci,
vaša usoda, vaša bodočnost!
16.
Komentar: Boj proti slovenstvu se je nadaljeval. Karntner Schulverein Siidmark je izdal letak sledeče vsebine:
GEGEN DIE BEABSICHTIGTE SLOWENISIERUNG SUDKARNTENS!
Wir vvenden uns hiemit an die osterreichi-sche Gffentlichkeit, um die Gefahren aufzu-zeigen, die durch die Bestrebungen der Na-tionalslovvenen Karntens fur die Einheit und den Frieden Sudkamtens drohen. Wie kam es iiberhaupt zu einer Frage »Sudkarnten"? Dazu mussen wir enleitend die geschichtli-che Entvvickiung kurz schildern.
Um das Jahr 600 n. Chr. lieB sich der sud-slavvische Stamm der Slovvenen auf dem Ge-biete des heutigen Karnten, sowie in Krain und im adriatischen Kustenlande nieder. Von den Avvaren bedrangt, vvandten sie sich um 750 an den Bayernherzog um Hilfe, die gevvahrt vvurde, aber zum Danke bean-spruchte der bayrische Herzog die Ober-herrschaft tiber Karnten und von da an be-gann starker als bisher die deutsche Be-siedlung des nur dunn besiedelten Landes und seine Sonderentvvicklung. Die Slovvenen hatten ihre einfache Bauern- und Dorfkul-tur mitgebracht, die vveitere Entvvickiung — Klosterkultur, Entstehung von Markten und Stadten mit Mandel und Gevverbe usw. — haben sie seit nunmehr 1200 Jahren mit den Deutschen gemeinsam, von denen sie mit den neuen Einrichtungen auch die sprach-lichen Bezeichnungen dafiir ubernahmen. So entstand bei den Slovvenen in Karnten, sovveit sie nicht im Laufe der Jahrhunderte ganz in den Deutschen aufgingen, im Ge-gensatz zu ihren Artgenossen jenseits der Karavvanken, eine eigene Mischsprache, das
Windische, das vvohl fur den usrpriinglich bauerlichen Kultursektor slavvische Wort-stammer, fur alles spatere jedoch deutsche VVortstamme aufvveist, an die dann slavvische Endungen angehangt vvurden. So entstand somit in Sudkarnten, sovveit unsere VVindischen uberall vermischt mit der deutschen Bevolkerung vvohnen, eine von der slovvenischen Sprache in Krain sehr ver-schiedene Sprache, die dem Deutschen na-her steht als dem Krainerischen, bzvv. der um die Mitte des 19. Jahrhunderts daraus geschaffenen, also kaum hundert Jahre al-ten slovvenischen Schriftsprache. Infolge-dessen versteht der Karntner VVindische viel eher deutsch, als das Schrift-Slovve-nische.
Komentar: Zgleda, da pri Karntner Schul-vereinu in ostalih domovinskih organizacijah nimajo niti najmanjšega pojma o slovenskemu jeziku, o dialektu, o razvoju jezikov sploh; tu vključujemo tudi nemški jezik. O slovenstvu, o jeziku, o manjšini, o »vindišar-jih" lahko piše vsak, čeprav nima niti iskrice pojma o vsem. V pojasnilo: Slovenski pismeni jezik ne obstaja šele komaj sto let, kot to Tiavaja pisec letaka, ampak že Primož Trubar je izdal leta 1551 svoj katekizem v SLOVENSKEM JEZIKU. Pojma nima pisec niti o Brižinskih spomenikih, o Celovškem in Stiškem rokopisu, o Sebastijanu Krelju, Juriju Dalmatinu, Adamu Bohoriču itd. Da si upa pisati, da je slovenski pismeni jezik nastal šele sredi 19. stoletja, torej okoli 1850, pa kaže neverjetno aroganco, nevednost ter domišljijo. Tedaj je namreč bil že mrtev France Prešeren, naš največji pesnik. Vsaj v kakšen leksikon bi mogel pogledati, pa bi bil poučen o boljšem in bi ne zapisal take budalosti. Druga neumnost pa je teorija o »vindišarjih". Če bi Koroška šolska zveza (Karntner Schulverein) pogledala nazaj za petdeset let, bi morda opazila, da tedaj še »vindišarjev" ni bilo; da »vindišarjev" ni ustvaril zgodovinski razvoj, ampak čudodelni Heimatdienst, ki je s svojo »vindišarsko" teorijo skuhal enkratno, v zgodovini sveta neprimerljivo nesmiselnost. Gospodje okoli Bunda koroških vindišarjev so gotovo pi-
smeni in poznajo črke. Zakaj pa ne postrežejo svojim vindišarskih ljudem s pismenim jezikom? Kljub iskanju še nismo mogli zaslediti niti ene vindišarske knjige! Zelo bi nas veselilo, ako bi zasledili v zadnji četrtini 20. stoletja pismeni vindišarski jezik. Ali pa bo moral Pokržnikov Luka na pomoč?
Naprej piše »ekspert" za manjšinska vprašanja:
In dem jahrhundertelangen Zusammenle-ben bildete sich auch gedanklich ein grund-legender Unterschied zvvischen den einsti-gen in Karnten eingevvanderten Slovvenen und den Slovvenen jenseits der Grenzberge in Krain und Kustenland. Dies vvirkte sich in dem Zusammengehorigkeitsgefuhl zu Karnten und unserem Staate aus. Als um die Mitte des vergangenen Jahrhunderts in Lai-bach eine nationalslovvenische Bevvegung entstand, die sich kulturelle und politische Ziele setzte — in erster Beziehung kam es zur Begrundung der slovvenischen Schriftsprache, politisch forderten die nationalslo-vvenischen Fiihrer die Vereinigung aller »slovvenischen" Gebiete zu einem Konigreich Slovvenien, in das zumindest das gemischt-sprachige Sudkarnten einbezogen vverden solite — nahmen unsere Karntner VVindischen an diesen Bestrebungen keinen An-teil (kom.: ker jih tedaj še ni bilo!), vveil ihnen die Sprache fremd und ihr Sinnen und Den-ken nach Karnten und Osterreich und nicht nach Krain und Sudslavvien ausgerichtet war. Auch nach der Zertrummerung der osterr.—ungar. Monarchie, als nationalslovvenische Kreise sovvohl diesseits als jenseits der Grenze die Abtrennung Sudkarn-tens und seine Einbeziehung nach SHS forderten, vvaren es unsere Karntner VVindischen, die im Karntner Abstimmungskampfe 1918—1920 als heimattreue Karntner mit den deutschen Karntnern Schulter an Schulter zuerst mit der VVaffe, dann mit dem Stimm-zettel gegen die nationalslovvenischen Zer-reiBungsbestrebungen kampften.
Die nationalslovvenische Bevvegung fand hauptsachlich in einigen eingevvanderten Rechtsanvvalten und anderen Akademikern, sovvie Geistliche ihre Fursprecher, ohne daB irgendvvie nennensvverte Mengen hinter
ihnen standen. Dies zeigte auch ihr standi-ger Ruckgang bei den Karntner Gemeinde-und Landtagsvvahlen. Bei den VVahlen in Karntner Landtag 1949 erreichte die kommu-nistische »demokratische Front des vverk-tatigen Volkes" 2077 Stimmen, die christ-lich-slovvenische Volkspartei 4500 Stimmen. Beide slovvenische Parteien erreichten somit nicht einmal soviel Stimmen, als zur Er-ringung eines einzigen Mandates auf demo-kratischem VVege erforderlich gevvesen wa-re, so daB sie fur die Zukunft iiberhaupt auf die Aufstellung einer eigenen Partei bei den VVahlen verzichteten.
Seit 1945 geht der teils offene, teils ver-deckte Kampf um Sudkarnten verstarkt wei-ter. Nachdem der zeitvveilige Einmarsch von Titopartisanen (die Verschleppung von Hunderten heimattreuen Karntnern, die nach Listen zusammengefangen und spater „li-guidiert" vvurden, brennt noch in den Her-zen sehr vieler Familien des Unterlandes) und vom siidslavvischen Militar nicht zur gevviinschten Abtrennung Siidkarntens fiihr-te, vvurden andere Mittel vvirtschaftlicher Art angevvandt, um die Slovvenisierung des Grenzlandes zu fordern. Dieses Ziel ist un-verriickbar das gleiche gebiieben. Der siid-slavvische stellvertretende AuBenminister sagte vor dem Belgrader Parlament: »Der VVunsch, alle Sudslavven mochten in Slovvenien vereinigt sein, bleibt bestehen." (Slov. poročevalec, Laibach 9. Oktober 1954, Nr. 237)
Aus der kommunistischen Kraftegruppe entstand der Zentralverband slovvenischer organisationen, der eine Reihe von Genos-senschaften, Kulturverbande, slovvenischen Schulverein, slovvenischen Bauernbund, ver-schiedene Unternehmungen usvv. umfaBt, vvahrend die christliche Gruppe der Natio-nalslovvenen ein umfangreiches slovveni-sches Bildungswerk mit Gesangsvereinen, slovvenischen Kulturvereinen und die Pfarr-jugend betreut. Ober 50 slow. Genossen-schaften, Kassen, durch Hochstentbote er-vvorbene Grundstiicke, Druckereien, Hotel-besitz usvv. bilden eine vvirtschaftliche Macht, die von der Grenze finanziell gestiitz* vvird.	(Dalje)
B2
70-letni — železni jubilej duhovništva
v Trstu
Redki učakajo tako visok jubilej, 70 let duhovništva. V Trstu ga je v vsej telesni in duševni čilosti dočakal apostolski proto-notar ddr. Jakob Ukmar, doma z Opčin nad Trstom. Dne 13. julija je praznoval 93-letni-co življenja, dne 14. julija pa železni duhovniški jubilej.
Dr. Ukmar izhaja iz preproste družine železničarja. Gimnazijo (nemško) je obiskoval v Trstu, bogoslovje je študiral v centralnem semenišču v Gorici. V duhovnika ga je posvetil goriški nadškof — kardinal Missia, Slovenec s Štajerskega. Doktorat iz bogoslovja je napravil na Dunaju 1917. Drugi, častni doktorat mu je podelila ljubljanska bogoslovna fakulteta 1970.
Njegovo življenje in delovanje je bilo zelo mnogovrstno in plodonosno: kaplan, katehet, profesor, urednik, cerkveni sodnik, dušni pastir in bogoslovni pisatelj. Znane so njegove knjige: Naša daritev (Trst 1951), Zadnja večerja (Trst 1954), Kratka zgodovina vesoljnih cerkvenih zborov (Gorica 1963), Marijologija (Trst 1969). Pa še piše bogoslovne razprave, npr. bogoslovno-biblično razlago litanij presv. Srca Jezusovega. Rokopis je že oddal Mohorjevi družbi v Gorici. Tudi veliko delo, Eshatologija, nauk o poslednjih rečeh, je že pred dovršitvijo.
Visoki slavljenec, g. apostolski protonotar dr. J. Ukmar je namreč še kar pri zdravju in izredno bistri pameti. Dnevno po več ur študira in piše. Je mož železnega dnevnega reda. Z duševnim delom pa združuje poleg molitve tudi nekaj telesnega dnevnega dela in glasbo. Na njegovem harmoniju so vedno odprte note verskih pesmi, ki jih po kosilu zaigra in celo zapoje.
Kljub visoki starosti je na tekočem, kaj se godi v sedanjosti; zato redno prisluhne radijskim poročilom, vzame v roke slovenski časopis iz zamejstva (Trst, Gorica, Celovec, Argentina) in zasleduje v tujih revijah tudi znanstveni razvoj, npr. v zvezdo-slovju, kjer je strokovnjak.
G. protonotar je tudi izboren jezikoslovec, ne samo v starih klasičnih jezikih (latinščina, grščina, hebrejščina, sirščina), marveč tudi v modernih. (Še pred leti se je začel učiti angleščine). Težko, da je med Slovenci še mož, ki bi bil tako vsestransko naobra-žen, kot je g. ap. protonotar dr. Jakob Ukmar.
Kar je leta 1919 postal ravnatelj tržaške-
ga bogoslovja, in sicer v škofovi vili v Skednju, je poslej ves čas tam njegovo domovanje — na lepi razgledni točki, nekaj desetin metrov nad morjem. Pa ni vedno tičal doma. Moral je večkrat službeno tudi na pot kot cerkveni sodnik v Trento in zlasti v Benetke, kjer je bil v prijateljstvu s patriarhom, poznejšim papežem Janezom XXIII. Tudi na Dunaj ga je zaneslo in je obiskal svojega bogoslovnega učitelja kardinala Innitzerja. Še pred nekaj leti je bil v Lurdu in Parizu. O svojih doživetjih je potem zelo živo in nazorno pripovedoval doma pri mizi (po kosilu ali večerji) skoz cele dneve svoji gospodinji in gostu duhovniku, ki je pri njem prebival. Izboren pripovednik. Pravi užitek je njegovo pripovedovanje.
Pevska zbora SPD „Danica“ in SKD „Je-pa — Baško jezero" ter muzikantje — bogoslovci — so preteklo nedeljo ponesli našo pesem v docela turistične kraje in sicer v Bistrico na Zilji ter Loče. Medtem ko sta SPD „Danica" ter SKD „Jepa — Baško jezero" pela v bistriškem kulturnem domu, so v Ločah tudi igrali muzikantje-bogoslovci in sicer narodne popevke.
Bistriška občina se je odlikovala
Bistriška občina se je po posredovanju K KZ kot prireditelj povabila slovenska zbora in s tem hotela pokazati svojim gostom tudi drugo lice koroškega narodnostnega življenja. Da je bila bistriška občina pripravljena, pozitivno reagirati na posredovanje K KZ, je v prvi vrsti zasluga referenta za tujski promet bistriške občine, šolskega ravnatelja Alojza Leilerja. Nabito polna dvorana s tujci ter domačini nas je posebno razveselila; prav posebno smo se razveselili ob pogledu na dolgo vrsto domačinov. Pri tem pa smo ugotovili tole:
e Ljudje si želijo tovrstnih srečanj; opažena je biia nekakšna kulturna lakota in žeja; z drugimi besedami: treba bo še več takih prireditev in to ne samo v sezonskem času!
© Ob začetku koncerta je spregovoril v
G. apostolski protonotar nima pisalnega stroja. Vse piše še z roko z za čuda lepo pisavo. V svojih pismih je vedno duhovit, čeprav so ta pisma vedno krajša.
Visoki jubilant je doživel visoko starost. Vse življenje je bil načelen, neuklonljiv Slovenec, javno in zasebno. Zanj velja beseda pesnikova: „Trd, neizprosen, mož jeklen", čeprav je osebno velika dobričina, preprost in ljubezniv do vsakogar.
Naj ga dobri Bog še ohrani dokaj let, saj nam je tako potreben kot pravi „vrh gore hrast"!
V srečo in čast si štejem, da sem v svojih profesorskih letih pri učenem in blagem gospodu prelatu dr. Ukmarju v Skednju bival po vojni kot gost celih 6 let, 6 mesecev in 6 dni. Na tem mestu mu ponovno izrekam zahvalo, ki jo združujem z najboljšimi željami za njegovo zdravje in njegovo duhovno delo.	Dr. Metod Turnšek
imenu občine šolski ravnatelj Alojz Leiler. V svojem pozdravnem govoru, ki je predvsem veljal turistom, je med drugim dejal, da želi tudi bistriška občina predstavljati nekakšno središče treh znanih kulturnih krogov. Nadalje je ugotovil, da na Koroškem samem živita dva naroda ter da želi bistriška občina tokrat seznaniti goste s slovenskim narodom.
® Stavimo potemtakem vprašanje: Kaj neki menijo o tem ostale južnokoroške občine? Kaj pravi k temu naša tolerantna dežela? Govorijo o odprtih mejah in v celovškem mestnem gledališču prirejajo kulturne izmenjave. Da bi pa v deželi sami ter v naših občinah nekoliko bolj široko odprli meje med obema narodoma — o tem ni ne duha ne sluha, pač pa fraze ...
Uspeh v Ločah!
Kot lansko leto, je tudi letos priredilo SKD „Jepa — Baško jezero" večer slovenskih pesmi v kulturnem domu v Ločah. Kot že rečeno, je tu tudi nastopil instrumentalni kvintet bogoslovcev.
Kakor v Bistrici, sta tudi v Ločah naša zbora z res izbranim petjem močno navdušila tako tujce kot domačine. Čestitamo Šentvidčanom ter Baškim fantom z njihovima pevovodjema H. Kežarjem in Šimejem Triesnigom. Le tako naprej.
Izreden uspeh na Bistrici v Zilji ter v Ločah
TODA: KJE OSTAJAJO NAŠI NARODNI VODITELJI?
Werner Berg v Slovenjem Gradcu
Naši listi so le malo pisali o W. Bergovi •"azstavi v Slovenjem Gradcu. Potreba bi bila, da si tudi naše ljudstvo v tem kratkem času ogleda to razstavo.
Ko se pripelješ v mesto Slovenj Gradec, vidiš na desnem kraju veliko skulpturo, oblikovano iz kamna od umetnikove roke. To je dar Berga mestu Slovenj Gradec, ki ga je imenovalo za častnega meščana.
Ko stopiš v galerijo, so spodaj razstavljeni največ lesorezi. Poznam njegovo „S!oven-sko kmetico" (Slowenische Bauerin), ki je žal ni tam. Toliko dobrote, odpovedi in plemenitosti prikaže ta obraz in človek se čudiš, da se more vse to vrezati v les; imaš vtis, da je to tvoja, moja — slovenska mati.
V gornjem nadstropju so po večini oljnate slike. Opisujem te slike, gledane z očmi navadnega človeka. Tukaj te vabi Rutarjeva domačija, da bi kar stopil čez prag in se udomačil, tam so sadni vrtovi, drevje, v polmraku, nekaj, kar se ti pač vtisne v
V južnobanatski vasi Kačarevo je v domu 2a stare ljudi pred tedni neopazno za javnost umrl srbski pesnik Ljubomir Micič, začetnik zenitizma, balkanske veje dadaizma, star 76 let. Doma je bil iz Sočice, študiral je na zagrebški univerzi, kjer je končal filozofijo. V Zagrebu je v povojnih letih izdajal v iatinici in v cirilici časopisno revijo z naslovom „Zenit“, v kateri so sodelovali npr. Gorki, Kandinski, Lunačarski, Barbusse, Je-senin, Brague, Picasso, Gropius, Malevič, Vasari, Majerhold, Erenburg, Pasternak, Zad-kin in še kdo, pa tudi vrsta srbskih in hrvat-
spomin. Rože, sončnice, take, kot rastejo iz zemlje.
Ah — in oltar! Prvič ga razstavljajo v tej galeriji. Trideset let je bil ta oltar pri Rutarju na podstrešju. Škoda, da tako dolgo niso odkrili te umetnine. Na srednji sliki je sv. Družina. Mati in oče sta na sliki v obleki, kot so delavni ljudje.
Na stranski sliki pa drži Simeon Jezuščka proti nebu in skoraj čuješ besede: „Rad umrem, ker videl sem luč sveta!"
Grem naprej in berem pod sliko „Christi-ne Lavant". Poleg mene stoji preprosta žena, pogledam ji v oči — da, iste sanjajoče oči, isti obraz. Pred menoj stoji živa in upodobljena sama pesnica iz Sv. Štefana v Labotski dolini.
Še ena slika na desni steni, ki ostane v spominu. Kaj je napotilo dr. Berga, da je naslikal Kristusa — križanega, za njim zvit obraz „burgarja“ in pred njim petelin? Ko gledaš to sliko, se ti vrine misel: „Ko bo petelin trikrat zapel, me boš izdal"!
skih pesnikov in slikarjev. Izdal je tudi nekaj knjig pesmi, se 1926. leta preselil v Pariz in tam tiskal vrsto romanov v francoščini. Še pred tem je v Beogradu in Zagrebu organiziral razstave znanih svetovnih likovnih umetnikov (Picasso, Chagal, Archipenko, Kandinski, Zadkin itd.). Bil je hud nasprotnik evropejstva in zahodnjaške kulture. V Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu pripravljajo za december posebno razstavo ob 50-letnici zenitizma. Izšla bo tudi knjiga njegovih dopisovanj z najveljavnejšimi umetniki sveta.
Toda: Kje so bili naši narodni funkcionarji? Pogrešali smo jih v Ločah, še bolj pa v Bistrici na Zilji. Mislili smo, da imamo pastirje, katerim ležijo ovce pri srcu. Pa smo bili razočarani vsekakor v Ločah ter predvsem na Bistrici! Pogrešamo jih, naše funkcionarje! Danes tu, jutri tam — pa kaj? Bo že šlo...
Spominska plošča
V nedeljo, 27. junija so na rojstni hiši Ernesta Klavžarja v Vipavi (hišna številka 207, ..baronova hiša") odkrili spominsko ploščo. Slavje sta pripravila Klub starih goriških študentov (ki je doslej odkril že 10 spomenikov te vrste) in goriški muzej iz Nove Gorice ob sodelovanju krajevne skupnosti Vipava in vipavskih šolarjev.
Ernest Klavžar je eden najbolj vidnih o-sebnosti slovenskega političnega življenja na Goriškem v drugi polovici preteklega stoletja, od čitalniških časov in taborov dalje. Deloval je kot vsestranski čitalniški delavec, organizacijski vodja taborov, publicist, urednik „Soče“ in aktivni udeleženec številnih političnih akcij. Opazno je tudi Klavžar-jevo delo na gospodarskem področju, pri tem si je zlasti prizadeval za napredek kmetijstva. Kot deželni uradnik je za slovensko ljudstvo pripravil tudi izdaje in razlage deželnih zakonov.
Klavžarjev rod izvira iz Ročinja, kjer je imel večje posestvo. Ernestov oče je bil oskrbnik vipavskega grofa Lantierija, v Vipavi se je leta 1835 poročil z Ivano Dolenčevo. Ernest se je rodil 8. januarja 1841 kot tretji otrok. Čeprav kozmopolitsko vzgojen se je sredi 60 let trdno odločil za slovenski narod in njemu v prid je posvetil svoje življenje, ki se je izteklo v Mariboru 11. novembra 1920, kamor se je s svojo družino za-
Smrt začetnika zenitizma
SLOVENCI
doma in po loetu
ČAST ADMINISTRATORJA — SLOVENCU
V sedemstoletni opatiji Stams na Tirolskem so dne 15. julija imeli volitev opata. Novi predstojnik, spet administrator za 3 leta, je bil izbran v osebi dosedanjega administratorja (od lanskega oktobra) dr. p. Bernarda Slovša.
Gospod administrator je doma iz Vrzdenca pri Horjulu in je pred vojno bil stiški konventual. Kot gojenec cistercijanskega stiškega Slomškovega zavoda v Ljubljani je klasično gimnazijo dovršil v Ljubljani, tukaj tudi obiskoval bogoslovno fakulteto. Vendar je bogoslovje z bogoslovnim doktoratom zaključil v Salzburgu. On je z več stiškimi konventuali bistveno pripomogel k obnovi in dvigu slavne tirolske opatije v Stamsu kot izboren ekonom, a tudi kot osnovatelj in vodja gimnazije za pozne poklice (Matura-Schule), na kateri študira do 120 mladeničev iz raznih dežel. Ta gimnazija s 5 razredi (strnjenimi) in z državno maturo je dala že lepo število naraščaja za škofijske in redovne duhovnike, preko 70.
Podjetnemu in zaslužnemu g. administratorju dr. p. Bernardu Slovši k ponovnemu imenovanju odn. k izvolitvi iskreno čestitamo in mu želimo, da bi še bolj učvrstil ugled slavne tirolske opatije in vsega cistercijanskega reda, ki je tudi za prvo krščanstvo med Slovani (Slovenci, Poljaki, Čehi, Hrvati) bil tako zaslužen. Pri nas na Koroškem je cistercijanski samostan v Vetrinju bil nekoč pomembno žarišče kulture in dušnega pastirstva v vsem Rožu.
Želimo visokemu predstojniku, g. administratorju, da bi tudi s Koroškega prihajali številni gojenci iz poznih poklicev in bi tudi našim koroškim mladeničem nudil prijeten, domač dom gimnazijskega izobraževanja! Prav tako bomo veseli njegovega osebnega obiska v naših krajih in pri naših ljudeh. Želimo mu v odgovorni službi vso božjo pomoč.
SMRT UGLEDNEGA CERKVENEGA ZGODOVINARJA
V Ljubljani so prejšnjo sredo, 21. julija, pokopali profesorja cerkvene zgodovine in dekana bogoslovne fakultete, dr. Maksa Miklavčiča, ki je bil znan kot temeljit znanstvenik. Pred leti je v „Novi poti" objavil daljšo študijo v obrambo svet-ništva sv. slovanskih blagovestnikov Cirila in Metoda. Kot dekan bogoslovne fakultete v Ljubljani je sprožil misel, da se fakulteti prizida nov trakt. Tega sedaj že prizidujejo. Bil je tudi arhivar v nadškofijskem ordinariatu.
Pokojnika, ki je bil doma s Poljan pri Škofji Loki in je dočakal 71 let, je spremilo k večnemu počitku na Žalah veliko število uglednih osebnosti. Za njim žaluje ne samo bogoslovna fakulteta s profesorskim zborom in številnimi bogoslovci, marveč tudi vsa nadškofija in slovenska katoliška inteligenca. Naj mu bo Kristus po priprošnji sv. bratov Cirila in Metoda bogat plačnik! Iz nejgovih znanstvenih ugotovitev bodo pa črpali še pozni rodovi.
Ernestu Klavžarju
teke! zaradi prve svetovne vojne in italijanske okupacije.
Glavni govornik nedeljskega slavja v Vipavi je bil Fran Vatovec, sodelovala pa sta tudi vipavska osnovna šola in ajdovski pevski zbor „Srečko Kosove!".
ŠTIRJE SLOVENSKI LIKOVNIKI NAGRAJENI V BEOGRADU
Štirje slovenski ustvarjalci so prejeli nagrade na eni največjih jugoslovanskih likovnih razstav, na beograjski »Narodnoosvobodilna vojna v delih likovnih umetnikov Jugoslavije". I. nagrado za slikarstvo je prejel akademski siikar in grafik France Mihelič za deli „Vojna“ in »Korist", I. nagrado za skulpturo Drago Tršar za delo »Partizansko gledališče", III. nagrado za grafiko Bogdan Borčič za delo »Internacija Dachau", Marku Šušteršiču pa je Moderna galerija iz Titograda delo »Kolona" odkupila. Uspeh slovenskih likovnikov je toliko večji, ker so na razstavi množično sodelovali u-stvarjalci iz vse Jugoslavije. Blizu 400 umetnikov je razstavilo 605 del. Razstava bo v Beogradu do 15. septembra, potem jo bodo prenesli v Zagreb.
Razburjeni radiškt duhovi
„Volkszeitung“, glasilo koroške OVP, si je zastavila „misijonsko“ nalogo, da tudi so-prispeva svoje drobtinice k združevanju občin. Pismeni gospodje od VZ so se postavili za „odvetnike“ prizadetih občin. VValter Per-kounig je napisal kar tri članke o Radišah samih, enega je posvetil Radišam in Med-gorjam. (VZ, 21., 22., 23., 24. julij, vselej stran 5 spodaj).
Kot je bilo seveda pričakovati, je radiške duhove silno razburila izjava Nužeja Tol-majerja, tajnika KKZ. VValter Perkounig ga je vprašal, koliko je med občinskimi odborniki Slovencev. Tolmajer mu je odvrnil, da pravzaprav vsi. Kaj beremo v VZ, (21. julij): „Auf die Prage, vvelcher dieser sieben Ge-meinderate sich als Slovvene bekennt, meint Bartl Tolmaier, Mitarbeiter beim ,Naš tednik’: .Eigentlich alle'.“ Odgovor je zapisal torej pravilno, vprašanje pa je v časopisu prikrojil po svoje: Kdo je? oz.: Kdo se priznava?
24. julija smo brali v VZ „ogorčen“ odgovor vseh treh odbornikov Občinske liste (Simon Oblak in Georg Burger, OVP, Josef Orasche, FPO). Preden obravnavamo odgovor teh treh ljudi, vprašamo Perkouniga, s kako pravico je postavil Burgerja za občinskega odbornika. Nam Radišanom je samo znano, da je še vedno obč. odbornik J. Lessiak. Tako se nam je po čudnih poteh pokazalo, kako žaga Ljudska stranka lastne občinske odbornike. Potemtakem se tudi ne zdi vredno, da bi obravnavali podrobneje izjavo časopisnega ..občinskega odbornika" Burgerja, zakaj Slovenci ne postavijo lastne liste. Pri Orascheju vemo, kam pes taco moli, saj smo mu že posvetili daljšo razpravo v NT, št. 27, 1. julij 71. Drugemu podžupanu Simonu Oblaku ne bi prištevali, da je znanstveno tako podkovan. Kaže, da se je zadnje čase moral močno baviti s tako imenovano „vindišarsko problematiko", kajti drugače se ne bi bil mogel tako spreobrniti. Radišani dobro vemo za njegovo bližnjo politično preteklost. Oblak je izjavil energično, da „tako imenovana vindišaršči-na ni slovenščina," da „vindišarji tudi niso Slovenci". Pa je še izjavil eden od občinske trojice, da se na Radišah priznava mogoče 50, mogoče niti ne 50 odstotkov za Slovence. Najbrž zna po izjavi enega od teh treh samo 10 odstotkov pismeno slovenščino. Vprašamo tistega neimenovanega človeka, koliko jih sploh zna pismeno nemščino. Morda en sam odstotek. Kam naj vržemo drugih 99 odstotkov?! Mogoče bi rad imel „Gesinnungsdeutsche“, Nemce po zavesti, ko že po krvi ne morejo biti.
Prav tako čudne so izjave nekega neimenovanega Radišana, ki si iz strahu pred lažjo ne upa povedati svojega imena (VZ, 21. julij): Slovenci so krivi, da nihče ne pride gor na Radiše. Krivi so samo Slovenci, da ni nobene privatne pobude za tujski promet. Zakaj pa tako imenovana Občinska lista ne predlaga pri občinskih sejah, naj se občina pobriga za tujski promet?! Odgovor beremo zopet v VZ, 24. julij: Na Lipici je precej zemljišč za gradnjo. Ko pa je hotel neki Nemec (iz Nemčije najbrž) kupiti tako zemljišče, je to preprečila občina. No, pa povejmo še resnico:. Na Lipici ima hišo naš župan Ludvik Ogris, pa še kak domačin. Druga zemljišča je pokupila in deloma že zazidala tuja gospoda. Domačini so se izselili v Žrelec in drugam. Kot pa izgleda po izjavah mož od Občinske liste, so jim ljubši tujci kot domačini.
In če je po prepričanju Občinske liste Slovencev samo 50 odstotkov, zakaj se ne pobriga za turizem „nemških“ 50 odstotkov? Kaže pa, da niso zmožni nikakršne tozadevne pametne pobude. Rajši se zatekajo k strupenim izjavam, kot je med drugim napravil Simon Oblak: „Nimam ničesar proti Slovencem, sem pa mnenja, da z jezikom ne bi smeli uganjati politike. Jezik je za sporazumevanje". In kaj uganja Oblak z „vindišarščino“ in slovenščino?
Pa se povrnimo k združevanju občin. Po trenutnem načrtu naj bi priključili Radiše v celoti k Žrelcu. Vprašamo se, ali so odločujoči gospodarski ali narodni činitelji! Dejstvo je, da je Žrelec gospodarsko popolnoma nezanimiv. Industrije tam ni, tudi posebne turistične dejavnosti ne. Kako pa mislijo Žrelčani o Slovencih in o narodni strpnosti, po zadnjih dogodkih itak predobro vemo. Ko pa še mrtvi nimajo miru! Točno se vidi, da gre tu v prvi vrsti za narodni problem, ne pa za gospodarskega. Zaradi tega je tudi naša Občinska lista tako navdušena za priključitev k rdečemu Žrelcu. Strah Žrelca pred nami Radišani dokazuje tudi izjava nekega neimenovanega Žrelčana: „Kommt Radsberg zu uns, dann vvolien wir zu Kla-genfurt!11 (VZ, 21. julij). Tudi za nas Radiša-ne bi bilo iz gospodarskega vidika boljše, če bi nas priključili k Celovcu. Iz narodnega vidika seveda ne moremo sprejeti ne priključitve k Žrelcu ne k Celovcu. Dežela je dolžna, da obvaruje in podpira nas koroške Slovence. Iz tega vidika sploh ne smejo združevati občin tako, da bi se spremenila narodnostna slika.
Biserni jubileji so zelo redki. Selškemu g. župniku Alojziju Vautiju pa je Bog podaljšal življenjsko dobo, da je v svoji župniji obhajal ne le srebrno in zlato, ampak zdaj še biserno mašo, 60-letnico duhovništva. Ob tem jubileju se je jasno pokazala tesna povezanost, ki druži farane z dolgoletnim dušnim pastirjem.
V nedeljo, 18. julija, ob 11. uri, je sprevod ministrantov, duhovnikov, biseromašnika ob asistenci šmarješkega župnika Lampichler-ja in plajberškega g. Jančarja ob strani prelata g. Aleša Zechnerja, iz stare cerkve čez trg prihajal v novo, polno cerkev. S kora mu je že donela naproti pozdravna pesem. Ko pa se je izpred oltarja obrnil k zbranim faranom, mu je spregovorila vsa farna družina, sledeč pozivu napovedovalca:
Slavnost, kot je nismo še imeli, bodemo sedaj začeli v imenu troedinega Boga z mašo biserno našega gospoda župnika.
In oglašali so se možje, žene, fantje, dekleta, otroci z voščili in zatrdilom vdanosti: „Kakor čreda ovčk na paši, gospod župnik, vsi smo vaši!
Sledila je sv. daritev. Po evangeliju je nagovoril zbrane Selane g. prelat Zechner in prečita! pismo prevzv. škofa jubilantu in govoril o vzvišenosti duhovniškega stanu in pomanjkanju duhovnikov. Pred darovanjem so se verniki dvignili in drug za drugim okoli oltarja darovali v kuvertah svoje darove za cerkev. Vsi darovi so dosegli vsoto 36.540 šilingov. Tako bo mogoče odplačati ostanek posojila z obrestmi vred. Pri obhajilu pa so se vrstili mnogoštevilni obhajane!,
Dne 28. julija je praznoval g. Valentin Miiller, pd. Fonarjev oče v Bačah ob Baškem jezeru, 80-letnico svojega rojstva.
Fonarjeva hiša je bila že od nekdaj in je tudi še danes narodni steber; dala je slovenskemu narodu vrsto zavednih in uglednih članov. Med potomci sta dva zdravnika in dva ekonoma.
Življenjska pot Fonarjevega očeta samega pa je bila trda in polna trpljenja. Takoj v začetku prve svetovne vojne je bil vpoklican k vojakom na rusko fronto in že leta 1915 ob Dnjestru težko ranjen. Leta 1919 je bil z drugimi zavednimi narodnjaki interniran na Litzlhofu, kjer je spoznal svojo poznejšo ženo, Johanco Rauter iz Melvič v Ziljski dolini. Umno in pridno sta zagospodari-
Sicer pa naj vzamejo tudi .misijonarji' od VZ na znanje, da vse njihovo pisarjenje ne bo zaleglo prav nič. Visoki gospodje politiki bodo pač sklenili tako, da bo njihova miza še bolj obložena z dobrinami političnega življenja. Pač pa zmore tako pisarjenje močno in pogosto po nepotrebnem razburiti in nahujskati duhove.
Tudi šole so se lotili. Kot kažejo načrti, hočejo ukiniti uradniki radiško in medgor-sko osnovno šolo ter ju priključiti Podkrno-su. Veliko pri tem gotovo niso mislili. Prvič je lega nemogoča. Drugič pa poznamo Pod-krnos iz leta 1958, ko so najhuje stavkali proti obvezni dvojezični šoli. Vzdušje ni nič manj strupeno kot v Žrelcu. Najboljše bo, da pustijo radiško in medgorsko šolo.
Na koncu samo še ta ugotovitev: Jasno čutimo, kako mnenje se ustvarja. Ne vemo, če je ravno to v prid dobremu sožitju med obema narodoma. Od odgovornih oblasti pa zahtevamo najodločneje •—• nismo prizadeti samo mi Radišani — naj trezno premislijo še enkrat svoje načrte o združevanju občin in šol. Trenutni načrt vodi čisto nedvoumno v asimilacijo in s tem raznarodovanje koroških Slovencev. To pa je po mednarodnih merilih genocid, zločin!
da prejmejo kruh večnega življenja. Ob koncu maše je biseromašnik poudaril, da je pravi in glavni namen slovesnosti ne slavljenje biseromašnika, marveč zahvale Bogu, ki mu je dovolil toliko let duhovništva, podelil mnogo milosti njemu in po njem njemu izročenim ovčicam. V teku svojih duhovniških let je podelil sv. krst 985 otrokom, med njimi 854 selskim. Blagoslovil je 299 zakonov, od teh 280 v Selah. Mrtvih je spremil v blagoslovljen grob 690, v Selah 651. Svetih maš je daroval okoli 21.240, v Selah 18.615. Izrazil je voljo, da hoče še nadalje med Selani pastirovati; če mu opešajo moči, tudi kot upokojenec ostati med njimi in po smrti počivati med svojimi rajnimi Selani. Nato je iz vseh grl in src privrela zahvalna pesem in zaključila cerkveno slovesnost.
Ura se je že precej pomaknila čez poldan, ko so duhovniki, člani cerkvenega sveta, cerkveni pevci in nekateri povabljeni zasedli pripravljene mize v farni dvorani in bili primerno pogoščeni. Kuharice in strežajke so pod vodstvom organizatorja g. kaplana Matka prav dobro vršile svojo službo. Pri mizi sta svojega starega strica s primerno deklamacijo počastila Franček in Sonja iz Holandije, otroka nečakinje Zofke. Petje je sledilo mnogim napitnicam, vse je bilo dobre volje. Prišli so tudi trije šmihelski duhovniki: župnik Avguštin Čebul iz Št. Lenarta, provizor Ignacij David iz Domačal in kaplan Stanko Trap iz Št. Jakoba, da se po-vesele s svojim najstarejšim šmihelskim rojakom.
Bil je zares dan, ki ga je naredi! Gospod. Veselili in radovali smo se v njem!
(V naslednji številki bomo poročali o slavju v Šmihelu. Poročal bo g. Mirko Kumer!)
la na Fonarjevi domačiji, a že po sedemnajstletnem zakonu je izgubil svojo skrbno ženo, kateri je moral več let s svojo hčerko Danico streči na bolniški postelji.
Pomladi ieta 1942 pa ga je zadel nov, težek udarec. S svojo hčerko je moral zapustiti dom in nestrpni nacisti so ga odvedli v pregnanstvo v Nemčijo, izseljenska taborišča na Hesselbergu, v Hagenbuchachu in v Eichstattu so bile naslednje postaje. Konec vojne pa je dočakal na Rehhofu v Nižji Avstriji. Od tukaj se je preko Jugoslavije vrnil sredi julija leta 1945 na svoj ljubljeni dom in vztrajno začel obnavljati domačijo.
Fonarjev oče velja za preudarnega in naprednega gospodarja, ki še danes marljivo gospodari na svojem domu. Vsakemu rad pomaga s svojimi nasveti, saj je tudi nabral izkušenj dovolj v svojem dolgem življenju. Prav tako zvesto vrši tudi posle cerkvenega ključarja v stari baški cerkvici in je tako v veliko oporo loškemu g. župniku.
Skromnost, poštenost in preudarnost so njegove velike odlike, ki so mu pomagale prestati vse hude udarce v njegovem življenju. Njegov prešeren smehljaj na njegovem razoranem obrazu pa naj ostane njegovim dragim in tudi nam še dolgo časa!
OBVESTILO
Bralce našega lista obveščamo, da bo v nedeljo 1. avgusta 1971 v Selah
Gasilska veselica
Ob tej priložnosti bodo blagoslovili novo motorno brizgalko.
V ta namen so pripravili tudi kulturni spored, ki bo sledil gasilskim vajam ob 15.30 uri. Na sporedu bo pevski koncert, na katerem bosta sodelovala zbor OGB Borovlje in kvartet „Zvonček“ iz Slovenije. Zatem bo gasilska veselica, na kateri bo igral znani inštrumentalni ansambel „Štirje kovači".
Ljubitelji vokalne in narodne glasbe ter proste zabave dobrodošli!
Nova mala v ISožeku
V nedeljo, dne 8. avgusta, ob 9. uri, bo imel v farni cerkvi v Rožeku slovesnost nove maše gospod novomašnik Venceslav Zadravec, salezijanec. K novomašni slovesnosti v Rožek so verniki prisrčno vabljeni.
Zahvala in vabilo
Pozdrav vsem rojakom po lepi Koroški in Sloveniji! Pozdrav tudi vsem našim nekdanjim gojenkam gospodinjske šole!
Malo smo pozne. Pa kot vsakega, tudi nas muči poletna vročina in smo vse v delu na polju in vrtu. Vsaka se pač po svoje trudi in dela z mislijo, da bo v zimskih mesecih, ko pridejo nove učenke v šolo, čim več shranjenega v hladilnikih in shrambah. Kajti vse lažje je kuhati in zlasti kuhanje učiti, če so zaloge polne. Pa žitnice in seniki se morajo napolniti, da bo pozneje od kod nositi.
To je vzrok, da se vam, dragi rojaki po Koroški in Sloveniji, še nismo zahvalile za vaš obisk ob zaključnih prireditvah in razstavah naše gospodinjske šole. Katerim pa ni bilo dano nas tedaj osebno obiskati, ste imeli priliko poslušati po radijskih valovih poročilo in odlomke iz naše prireditve.
Vsem prisrčna hvala za pozornost, ki jo posvečate šoli. Saj le tako bo šola pridobivala na ugledu, ko se narod zanima za njo. Zdi se nam, da nam je bilo prav zadnje šolsko leto posebno blagoslovljeno. Saj je 47 deklet dovršilo šolo in mnoge z odličnimi uspehi. Večina absolventk zdaj že s tem večjim veseljem in uspehi uporablja znanje, ki si ga je v teh mesecih pridobila, na svojem domu. Nekatere so si prav na podlagi dobrega — dvojezičnega spričevala iz naše šole, dobile lepe službe. Pa še na tiho, a vendar povedano, da so si tudi fantje že poiskali neveste med njimi. Vsem iskreno želimo uspehov in želimo, da bi znanje, ki ste si ga pridobile, dobro izkoristile.
Pred koncem šole pa smo se že zmenili, da se nekje še to jesen srečamo, da bodo zopet prišli v poštev lepi „dindlni“, na katere so tako ponosne. Že sedaj so vabljene vse nekdanje učenke gospodinjskih šol za prvo nedeljo v oktobru na ..srečanje" absolventk gosp. šol. Tam bodo dekleta zopet zarajale in veselo zapele. Točno bomo še obvestili pravočasno. Na veselo svidenje!
Šolske sestre gosp. šole v Št. Rupertu
IZLET NA OBIR!
V nedeljo, 1. avgusta 1971, se dobimo med 4.45 in 5 pri Terklnu (približno 4 km od Sel proti Galiciji). Od tam se peljemo do Cas-mona; tu bomo morali zapustiti vozilo ter se povzpeti na Obir, nadalje Eisenkappierhiit-te, kjer bomo po drugi poti dospeli zopet do Casmona.
Nadalje opozarjamo naše člane, da prirejamo 11. in 12. septembra izlet na Triglav!
Slovensko planinsko društvo
Slovensko prosvetno društvo „Bisernica“ v Celovcu VABILO
Slovensko prosvetno društvo »Bisernica11 v Celovcu prireja v soboto, 31. julija 1971, izlet v Slovenj Gradec, kjer je predviden ogled Umetnostnega paviljona, v katerem trenutno razstavlja znani koroški slikar Wer-ner 3 e r g. Po vrnitvi iz Slovenjega Gradca se bomo ustavili na Prevaljah. Tam se bomo našli v sproščeni družabnosti.
Vljudno vabimo Vas, Vašo družino, prijatelje in znance, da se tega izleta udeležite. V Slovenj Gradec se bomo peljali s svojimi vozili. Odhod oz. zbirališče je ob 14. uri v Celovcu, Gasometergasse 10. če kdo nima svojega vozila, naj kljub temu pride, ker bo možnost, da h komu prisede.
Društveni odbor
OBVESTILO
V Št. Rupertu pri Velikovcu pri šolskih sestrah bo tudi letos Kmetijsko-gospo-dinjska šola, v katero se morejo vpisati dekleta tudi namesto nadaljevalne šole. Imamo še prostora, zato pohitite z vpisom. Pouk na šoli se začne s 15. oktobrom in traja do 15. maja naslednjega leta.
Pridite nas osebno obiskat, da si šolo ogledate, ali pa pišite na naslov: Kmetijsko-gospodinjska šola, 9100 Volkermarkt, Klosterstrafie 2.
Fonarjev oče — 80-letnik
Selška in šmihelska župnija sta se veselili s svojim biseromašnikom
Mednarodno gospodarsko posvetovanje
v Linzu
„ Napredek trgovine Vzhod-Zahod je v spremembi strukture"
»Danes namreč vzhodne dežele še vedno izvažajo več kot dve tretjini kmetijskih pridelkov in goriv na evropski zahod, medtem ko teče v obratni smeri pretežno tok industrijskih izdelkov. In ker je poraba kmetijskih pridelkov vsekakor pogojena z maksimom, ki ga lahko porabi človek, je tudi izvoz le-teh omejen. Zato je edina pot k večji blagovni menjavi med Vzhodom in Zahodom nadaljnje spreminjanje strukture izvoznega blaga."
To je bila ena izmed tehtnih misli, ki jih je izrekel v svojem prispevku na 23. mednarodnem gospodarskem posvetovanju v Linzu (v organizaciji dunajskega Donavsko-evropskega instituta) izvršni sekretar gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo, profesor Janez Stanovnik.
Ena izmed misli je bila tudi ta, da so le nekoliko preveliki idealisti tisti, ki trdijo, da bo kapitalizem počasi preraste! v socializem, socialistični družbeni sistem pa bo prevzel številne lastnosti kapitalizma. Dosti bolj realno je, še vnaprej utrjevati medsebojno gospodarsko sodelovanje, Pa tudi poslovno-tehnično kooperacijo obeh druž-beno-političnih sistemov. Stanovnik je dejal, da ie zaradi tega, ker predstavlja trgovina Zahodne Evrope z Vzhodom le 4 odst. celotne zunanje trgovine EFTA in EGS in ker je delež zunanje trgovine Vzhoda in Zahoda kar 20 odstotkov ali Petkrat večji, Vzhod v dosti večji meri odvisen od blagovne menjave Zahod-Vzhod kot pa zahodnoevropske države.
Vsekakor je znano dejstvo, da Zahod potre-
buje vedno večje količine sovjetskega zemeljskega plina, poljskega premoga in koksa, jugoslovanskega boksita itd., hkrati pa tudi obzežno vzhodno tržišče vedno bolj mika številne evropske države, tako da počasi postaja tudi sodelovanje le-teh z Vzhodom gospodarska nujnost, čeprav še ne na sedanji stopnji razvoja.
Dunajski „Kurier“ je takole ocenil Stanovnikovo predavanje:
»Glede na abnormalno strukturo trgovine Vzhod—Zahod je Stanovnik priporočil čim večjo poenostavitev dosedanjega načina trgovinske menjave in njene tehnike z večjo standardizacijo, razvijanjem izvoznega marketinga, industrijske kooperacije itd. pa tudi večjo paleto proizvodov in pestrost v blagovni menjavi. Stanovnik je zavrnil tudi teorijo konvergence med Vzhodom in Zahodom."
Stanovnik je poudaril tudi čedalje večji, če ne največji pomen znanosti in posebno še razvojne ter raziskovalne dejavnosti v prihodnjem svetovnem gospodarskem razvoju, ki so ga številne države že pravilno ocenile. Samo članice Evropske gospodarske komisije porabijo na leto za raziskave nad 50 milijard dolarjev, kar je celotni družbeni proizvod današnje Indije.
Le tisti, ki bo imel na voljo sodobno tehniko in tehnologijo bo lahko uspešno napredoval v svetovnem okviru, v nasprotnem primeru pa bo moral nujno zaostati, je med drugim poudaril Stanovnik v svojih izvajanjih, ki so bila sprejeta z velikim odobravanjem zbranih gospodarskih strokovnjakov.
Nove raziskave naftnih ležišč
Domala v vseh delih sveta trenutno namenjajo posebno pozornost raziskovanju naftnih ležišč.
Tako je J. Davis, državni tajnik Vel. Britanije za industrijo in trgovino pred nedavnim izjavil, da bo v kratkem objavljena ponudba nove serije koncesij za raziskave in izkoriščanje ležišč nafte 'n zemeljskega plina na območju Severnega niorja, morja ob obalah Irske in Rokavskega pre-iiva, ki še ni raziskano. Sodijo, da bo interes firm za raziskave na petrolejskem področju v tem delu sveta večji, kot kdajkoli doslej.
Uspehe najdbe naftnih ležišč upravičujejo pri, čakovanja, da utegnejo biti tudi raziskave Severnega morja uspešne in zato zanimive za tiste, ki se bodo potegovali za koncesije.
Medtem se je tudi DUC, danski konzorcij, odločil začeti poizkusno proizvodnjo nafte v Severnem morju, blizu danske obale.
V Melbournu v Avstraliji je namestnik direktorja za petrolejske raziskave urada za mineralne rezerve izjavil, da se bo obseg vrtanj na kopnem letos v primerjavi z letom 1970 zmanjšal za okrog 10%, medtem ko bo podmorskih vrtanj zaradi visokih stroškov manj za okrog 28 %.
Iz Alžirije pa poročajo, da je državno naftno Podjetje Sonatrach pri lllizi odkrilo sloj nafte, ki se razteza na severovzhod od bazena Ohanet. Poizkusi v globini 2700 m so dali 13,5 kub. metrov na uro poleg 2180 kub. metrov plina.
Te dni sta Libanon in Saudska Arabija sklenila sporazum o graditvi naftne rafinerije v Libanonu. T° bo tretja libanonska rafinerija, ki jo bodo 23radili z enakima deležema obeh držav. Okrog
50% preostalih sredstev bo predvidoma prispeval tuji kapital.
Svojčas so v Sovjetski zvezi predvideli proizvodnjo 480 do 500 milijonov ton surove nafte v letu 1975 nasproti 353 milijonom ton, kolikor je znašala proizvodnja v letu 1970. Pretežni del porasta proizvodnje nafte naj bi Sovjeti dosegli s črpanjem iz novo odkritih nahajališč v Sibiriji, ki naj bi po zatrditvah sovjetskih geologov sčasoma sama zagotovila proizvodnjo okrog 500 milijonov ton nafte letno.
Kot je poročal svetovni tisk, so v Čilu ustanovili državno družbo za distribucijo naftnih proizvodov. Doslej so naftne derivate v državi distribuirale privatne firme, med temi štiri velike inozemske družbe. Novo državno družbo za distribucijo naftnih proizvodov so imenovali ENADI.
® JUGOSLAVIJA je bila na kongresu v Stockholmu (od 3—7. junija) kot dvanajsta in obenem prva socialistična država sprejeta v članstvo evropske unije za pohištvo s sedežem v Bruslju, kar je nedvomno visoko priznanje jugoslovanski pohištveni industriji in hkrati prispevek k njeni še večji afirmaciji na svetovnem tržišču, kjer se Jugoslavija pojavlja kot čedalje pomembnejši proizvajalec in izvoznik pohištva.
Živinorejska zadruga za Libuče in okolico Slovensko prosvetno društvo »Edinost" v Pliberku
VABILO
na domačo ljudsko slavnost dne 1. avgusta 1971 ob 13. uri na Bivšaku na Šlibarjem vrhu.
Jubilejna slavnost 60-letnega obstoja živinorejske zadruge in blagoslovitev nove hiše.
Spored: Božja služba in blagoslovitev nove hiše Dva govora
Petje — društveni pevski zbor in gostje »Šentanjelski pavri"
Za prosto zabavo, veselo razpoloženje in ples bo poskrbela odlična godba. Na tej ljudski slavnosti ne sme manjkati nihče iz libuških, komeljskih, šmarjeških in suških hribov in tudi ne iz vasi v ravnini!
Prisrčno vabljeni vsi!	Prireditelji
Celovški lesni velesejem v številkah
Kot poročajo razni merodajni krogi, je zanimanje za letošnji Avstrijski lesni velesejem veliko. Prav tako je razveseljivo prizadevanje firm, dejstvo, da jih razstavlja letos približno 6 % več podjetij kakor v zadnjem letu, govori dovolj jasno govorico. Razstavljalo bo iz inozemstva pribl. 47% (lansko leto 45 %) podjetij.
Delitev po gospodarskih blokih: 64 odst. vseh razstavljalcev vključno Avstrija prihaja iz EFTA-dežel, 23 % iz dežel Evropske gospodarske skupnosti, 4 % iz vzhodnih držav, medtem ko ostali razstavljale! prihajajo iz Amerike. Zahodna Nemčija je najbolj
močno zastopana (40 %), njej sledijo Italija (11 %), Švica (7 %), Jugoslavija (6%), Švedska (5 %) ter Velika Britanija (4 %). Kar se tiče avstrijskih podjetij, je treba omeniti, da je Koroška s 192 podjetji (33%) na prvem mestu.
Samo ne dvigati prahu. — Dva Slovenca pri vojakih bi rada igrala šah. Obrneta' se s prošnjo do srbskega kaplarja: »Kaplare, bi smela igrati šah?“ (igrati pomeni po srbsko plesati). — „Mo-žete,“ odgovori kaplar, samo da mi ne dižete prašlne!" (Moreta, le prahu ne smeta dvigati!)
ODBIJAČI
MED ČLOVEKOM IN USODO MERKUR ZAVAROVANJE
Merkur VVechselseitige Versicherungsanstait Landesdirektion Klagenfurt — Celovec, Paradeisergasse 3
*z delovanja nemških nacionalističnih organizacij na Koroškem
Elteravereinigung der Pflichtschulen Karnlens
Mariborski dnevnik VEČER je v eni izmed svojih zadnjih številk (sreda, 21. julij), med drugim tudi objavil članek »Elternvereinigung der Pflichtschulen Karntens"; avtor razprave je Tone Zorn, znan predvsem po svojih znanstveno tehtnih analizah glede narodnostnega vprašanja na Koroškem. V upanju, da bodo naši cenjeni bralci nekoliko bolje spoznali namen in delovanje tako imenovane »Elternvereinigung", smo se odločili, objaviti •o Zornovo razpravo tudi v našem listu.
(Opomba uredništva)
Tako imenovano Združenje staršev, katera začetki segajo v čas po letu 1949, je bilo s predhodniki v letih 1955—1958 ob Karntner Abvvehrkampferhundu ena najbolj dejavnih protislovenskih organizacij na Ko-roškem. Pri njeni ustanovitvi so koroški hemškonacionalni krogi izkoristili zadevna zakonska določila, po katerih so tudi starši šoloobveznih otrok obvezani sodelovati pri reševanju določenih šolskih vprašanj.
Dostopna dokumentacija opozarja, da so bila posamezna združenja staršev, usmerjena proti dvojezičnemu pouku, večkrat sklicana ad hoc ter niso imela zadevnih pooblastil. Tak je bil na primer nastop Združenja staršev I. 1953 v Velikovcu ter akcija istega združenja prihodnje leto. Za pliberško združenje je značilno, da je sicer kot divja 0rganizacija dobila oblastno dovoljenje
šele tik pred podpisom državne pogodbe, 12. maja 1955, in s tem nadomestilo dotedanji začasni svet staršev (Elternrat). Že na ustanovnem zboru pliberške Elternvereinigung der Schulen der Stadt Bleiburg so 12. 6. 1955 napadli obstoječo šolsko ureditev, češ da „se je ne da prenašati".
Novembra leta 1955 je pliberško združenje ob predvolilnem nastopu takratnega prosvetnega ministra dr. Heinricha Drimmla ponovno nastopilo proti dvojezični šoli ter se pri tem sklicevalo na dosego popolne avstrijske suverenosti; to zahtevo so po odpravi dvojezične šole in po uveljavitvi »pravice staršev" podkrepili še s spomenico, ki naj bi jo podprlo več kot 500 podpisnikov.
PRIZADEVANJE ZA ODPRAVO DVOJEZIČNE ŠOLE
Leta 1956 se je ostrica nemško-nacional-nih krogov usmerila ob zahtevi po odpravi dvojezične šole tudi na pouk slovenskega jezika na beljaških in celovških gimnazijah. Tako je novembra I. 1956 tisk poročal o dveh zborovanjih Združenja staršev na be-Ijaški zvezni moški ter na ženski gimnaziji, posvečenih vprašanju slovenskega pouka. Resolucija združenja staršev beljaške moške gimnazije, podobno kot združenja zlasti na osnovnih šolah, zahtevajo uveljavitev
»pravice staršev" tudi pri pouku slovenskega jezika na gimnaziji, rok za »ureditev" tega »vprašanja" pa postavilo na 31. december tega leta.
Nastopa združenja staršev na obeh beljaških gimnazijah sta menda dobila soglasno podporo navzočih, napovedana pa je bila tudi pritožba proti pouku slovenskega jezika na avstrijsko ustavno sodišče. Na enakem zborovanju na ženski zvezni gimnaziji v Celovcu so celo zagrozili s šolsko stavko.
Po uverturi leta 1957, namenjeni odpravi dvojezičnega pouka, je prišlo znano leto 1958, v katero so se prizadevno vključila s protislovensko dejavnostjo južnokoroška združenja staršev. Za razumevanje neposredne predzgodovine odprave zveznega dvojezičnega šolstva tega leta je predvsem podčrtati, da so v prvi polovici leta 1958 napadli dvojezično šolo izključno koroški meščanski krogi.
ZDRUŽENJE — ČLAN HEIMATDIENSTA
Ob pričetku prihodnjega šolskega leta (1958/59), ko je nemško-nacionalna fronta izsilila znani odlok koroškega deželnega šolskega sveta o odpravi obvezne dvojezične šole, je sledilo dokončno organizacijsko izoblikovanje krajevnih Združenj staršev v enotno organizacijo, vključitev v Karntner Heimatdienstu. Po dostopni dokumentaciji so združenja staršev v tem času zajela območje Pliberka v Podjuni ter Rož in Ziljsko dolino.
Za značaj teh združenj, pa tudi značaj pobud, ki so vodile do ustanovitve krajevnih
združenj, je značilno, da je septembra 1.1958 sklicalo železnokapelsko združenje Karntner Heimatdienst in da sta bila govornika na zborovanju tega združenja dr. Valentin Einspieler in tajnik KHD Hubert Jordan! Tako kot drugod so seveda tudi na zboru tega združenja zagrozili s šolsko stavko proti »prisilnemu pouku" slovenskega jezika v dneh 30. 9. in 1. 10., v kolikor ne bo do tega časa »urejeno" šolsko vprašanje.
Da bi bolje sousmerjali delovanje krajevnih združenj staršev, je Karntner Heimatdienst 19. septembra ustanovil še osrednji organ krajevnih združenj staršev, Združenje staršev šoloobveznih otrok na Koroškem (Elternvereinigung der Pflichtschulen Karntens),
Ob tem združenju deluje na Koroškem še oficiozna deželna »Zveza združenj staršev na javnih obveznih šolah Koroške" (Landes-verband der Elternvereinigungen an der of-fentlichen Pflichtschulen), ustanovljena marca I. 1963. Naloga tega združenja je, da skupaj z učitelji skrbi za vzgojo in pouk učencev, tako da bi se uskladila vzgojna prizadevanja doma in šole ter poglobilo razumevanje staršev do šolskega pouka. Ali je KHD tudi neposredno vključen v to deželno združenje, iz dostopne dokumentacije, ni videti; ve se le, da je prišlo v začetku leta 1968 do medsebojnih stikov, na katerih so govorili o dvojezični šoli kot »Sorgenkindu" združenj staršev. Slovenski tisk je označil deželno zvezo staršev obveznih šol za »ekskluzivno združenje nemških nacionalistov" (Slovenski vestnik, 2. 2. 1968, št. 5).
»Split 71" ali veseli dan
Vse je bilo v stilu „naj“: največji festival na „svitu“, najboljši pevci „svita“ in okolice, najboljši ognjemet, uvožen iz Italije, najlepše hostese (neuvožene), najdražje vstopnice (prvi večer po 70, drugače po 90 dinarjev), najslabša tehnika (beri ozvočenje), orkester pa tak, da se prva dva dni ni natančno vedelo „na kateri gol igrajo".
Seveda pa so bili vsi, vključno z organizatorji, prepričani, da kaj takega svet še ni videl in slišal. In res, bilo je enkratno! Bil sem že na mnogih festivalih, od folklornih pa do glasbenih, vendar je bila to nekakšna sinteza ali bolje rečeno skupek vseh zvrsti, ki so v glasbenem izrazu mogoče. Narodno zabavna glasba je bila pomešana z dalmatinskim melosom, glavni nagrajenec, Mišo Kovač, pa je pripeljal kar dve dalmatinski „klapi“, ker mu je bila ena premalo. Skratka, tokrat smo se res lahko prepričali, da dvesto sedemdeset starih milijonov ni bilo vrženih stran, čeprav mi je kolega iz gledališča (splitskega) zaupno povedal, da ima kompletna kulturna dejavnost v „najlipšem gradu na svitu" sto petdeset starih milijonov dotacije za celo leto. Pa raje pustimo to.
Tony Christie, zvezda angleške top lestvice, mi je dejal na sprejemu v katakombah Dioklecijanove palače, da se v Splitu fantastično počuti, enako je izjavil tudi arhitekt francoskega porekla, ki včasih tudi poje: An-toine. Vendar sta bila oba začudena. Kdo ima toliko denarja, da omogoči takšno prireditev? Moram priznati, da sem bil malce v
SPET SKUPAJ
Zadnji dve leti popularni „Sestri Kessler" pogosto najavljata svoj razhod. Toda vedno je bilo potrebno le kratek čas, da sta spoznali, da vsaka zase nima dosti možnosti za uspeh. Sedaj pa sta se odločili, da bosta ostali skupaj, dokler se ne bosta umaknili z odrov. Trenutno nastopata na revijah italijanske visoke mode, potem pa bosta za RAI pripravile samostojen show kot v dobrih starih časih, ko sta bili še brez konkurence.
VOJNA Z RA!
Popularni italijanski pevec Adriano Celen-tano se vsako leto odpravlja na turnejo po Ameriki. Določi celo že datum svojega odhoda, potem pa se zadnji trenutek premisli. In to samo zato, ker se tako neznansko boji vožnje z letalom. Kijub slabim izkušnjam s Celentanovim obiskom pa Američani letos vseeno upajo, da ga bodo lahko slišali. Zaradi zapostavljanja njegovih pesmi je Adriano Celentano napovedal vojno organizatorjem RAI:
„Če bom izgubil, bom odšel v ZDA. Tam se moje plošče odlično prodajajo in prepričan sem, da bo tam dovolj kruha zame, za ženo in moje tri otroke."
zadregi, ker tudi sam nisem vedel. Rekel sem, da je to pri nas stalna praksa. Na srečo sem držal v ropi čašo najdražjega šampanjca. Imam ju na sumu, da me nista jemala popolnoma resno.
Toma Bebič, domačin in „kantavtor“ Splita, se je ob spoznanju, da ni prišel v finale, tako razburil, da je knockautiral tehnika (tonskega) češ da mu je zaprl mikrofon. Vsi prisotni so se prestrašeno umaknili; njim v zagovor pa naj povem le to, da ima Tom blizu sto kilogramov in da na izgled nič kaj prijazno ne deluje. Edini, ki se mu je zoperstavil, je bil majhen možiček, ne več mladenič, kakih petdeset let bi mu človek prisodil. Opozoril ga je, da ni dostojno pretepati človeka, ki je vendar pošteno in po svojih sposobnostih opravljal svojo dolžnost. To pa je bilo preveč za ubogega in nepo-tešenega Bebiča. Lotiti se je hotel tudi mo-
Ali so Eddyja Merckxa v katerikoli dirki njegove profesionalne kariere ostreje kritizirali in njegov dosežek temeljiteje analizirali kot prav na minulem Tour de France? Ne verjamemo. Toda tega je kriv Merckx sam: na zadnjih dveh Tourih, ki ju je dobil, je položil merila, s katerimi so zdaj tehtali njegov letošnji dosežek.
Pred dvema letoma je zmagal vse, kar je bilo moč zmagati, leta 1970 pa mu je uspelo to, kar je bilo doslej pridržano samo za Fausta Coppija in Jacguesa Anguetila: dobil je Giro in Tour v enem letu! In kako naj mislimo po vsem o Merckxovi „izdaji 1971“? Pustimo raje govoriti tiste, ki ga poznajo bolje; povpraševanje o Merckxu naj bo reprezentančno in raznolično, kakor so različna mnenja o njem sedaj, ko je sloviti belgijski kolesar pred končnim zmagoslavjem doživel poraze v štirih etapah letošnjega Toura.
Prvi naj spregovori o Eddyju Merckxu komentator belgijske televizije, Merckxov dober prijatelj Theo Mathy, ki je kariero slovitega kolesarja doživel od vsega začetka.
Theo Mathy: „Med vsemi velikimi prvaki, kar sem jih poznal, ni nihče opravil tako obsežnega sporeda kot prav Merckx. Da mu je doslej uspelo vse, je že nenavadno. Mislim, da Merckx v letošnjem Touru psihično ni bil nič slabši kot prejšnja leta; zame je skrivnost njegovega nedavnega spodrsljaja prej na moralni osnovi. Merckx je letos dobil toliko dirk, kot jih ni še nikoli. To je treba ugotoviti za začetek. Skupno jih je bilo kar 27! Dogodki na dirki Liege—Bastogne—Liege (dvoboj s Pintenom) in na krožni dirki po šestih provincah, ko je dovolil, da so mu tekmeci ušli, so mnogi ocenili za komedijo, nekateri pa tudi za začetek krize. Sam pa vem,
žica. Vendar je tokrat kaj slabo naletel. Človek je namreč svoja mladostna leta preživel s komandosi v Indokini in prvič v življenju mi je bilo dano, da sem videl „karate tepež" na lastne oči. Možica so odpeljali, vendar samo zato, ker namerava Toma Bebič še nadaljevati svojo pevsko kariero.
Pevci in organizatorji, skratka vsi sodelavci festivala „Split 71“ so ob zaključku festivala ugotovili, da so nam takšne prireditve še kako potrebne, ker s tem dokazujemo, kako visoko razvita država smo! Ne vem natančno koga so mislili z besedico „nam“, mene prav gotovo ne. V informacijo samo to. V press centru so postavili tudi „štant“, v katerem je vsak udeleženec festivala lahko vpisal posojilo za cesto Zagreb—Split. Eden prvih vpisnikov je bil Nikica Kalogjera, ki pa je kijub temu ostal pri nagradah letos praznih rok.
(Vzeto iz slovenske mladinske revije „An-tena", za katero je poročal Mirko Bogataj, sodelavec Radia Ljubljana).
da je Merckxova storilnost po omenjeni dirki močno popustila zaradi hude driske.
Ko je Merckx štartal na letošnjem Touru, so bili novinarji pripravljeni na njegovo „kri-zo“. Posamezne dogodke letošnje sezone so si razlagali po svoje. Prepričan sem, da so vsi pripetljaji v karieri šampiona nekaj samoumevnega. Če študiramo Merckxovo kariero, bomo hitro ugotovili, da je imel težave zmeraj prav v maju.
Problem Tour de France pa je druge vrste: Merckx svoje največje storilnosti ni povsem dosegel, to pa je bil povod, da je postal „primer Merckx“, ki je v prvem tednu poskušal blokirati dirko, kar mu je tudi uspelo. Verjel je, da bo tekmo zlahka dobil, čeprav ne najbolj ekonomično. To pa je bilo zmotno.
Ne strinjam se s komentatorji, ki trdijo, da je Merckx kljub končni zmagi letošnji „veliki poraženec" Toura že pred odstopom Ocane. Merckx sploh nikoli ne pozna slabosti. Celo v Crcieres-Marlette, po srditem boju z vsemi tekmeci, je bil psihično popolnoma zdrav. Prav gotovo sam zase, na dnu svoje duše, ni več verjel v končno zmago, toda tega ni hotel priznati. To popolnoma ustreza njegovemu značaju. To dokazuje dejstvo, da je že uro po prihodu v Or-cieres-Marlette, v kraju, kjer so kolesarji počivali drugič, prosil, naj mu uredijo popolnoma novo kolo z novo pozicijo. Mož, ki naj bi govoril o predaji in ki naj bi priznal, da je premagan, ne bi ukrepal tako, kot je Merckx.
Na etapah Marlette—Marseille, v Albiju in tudi od Revela do Luchona smo videli Mer-ckxa v njegovih najboljših dneh, ko še ni priznal poraza in ki je še zmeraj verjel, da lahko z nenehnimi napadi še zmeraj premaga Ocana.
Upiram se, da bi izrekel kakršna koli sum-ničenjao padcu Ocane, pa tudi te pravice nimam. Nihče pa ne more trditi, da je Ocana v Pirenejih Merckxa »odklopil". Nihče tudi nima vzroka, da bi lahko Merckxa po gorski dirki od Luchona do Fuperbagneresa in po etapi čez štiri pirenejske prelaze obsodil. Merckx je na Col de Mente prav tako padel kot Ocana in si poškodoval koleno, zato ponavljam: od Orcieresa do Luchona sem videl Merckxa tako, kot je bil v najboljših dneh."
Maurice de Muer (športni vodja Luisa Ocana): »Menim, da se Merckxu poznajo zadnja tri leta. Tudi mlajši ni in tako kot vozi, se razdaja."
Raphael Geminiani (drugouvrščeni na Tour de France in športni vodja Agotinha): »Dirko obeh prejšnjih let in 1971 glede taktike ne smemo primerjati. Merckx in njegovo moštvo prav gotovo niso vozili slabše, bili pa so premalo gibljivi in zato so prepočasi ukrepali, ko je bila vsa konkurenca enotna. Kako hitro je Merckx potem spet obvladal položaj, je dokazala etapa do Marseilla, ki je Ocano in vse druge na vodilnih položajih pokazala v obrambi."
Vittorio Adorni (športni vodja Giannija Motte): „Merckx je še vedno Merckx, čeprav mu na vzponih ne gre več tako dobro kot pred letom. Ne gre pozabiti, da se je v gorah zmeraj držal vodilnih in da je svoje napade preložil na ravne etape. Kako uspešno je to storil, kažejo etape do Strassburga, Marseilla in Bordeauxa. In bilo bi napačno trditi, da bi Ocana dobil letošnji Tour de France. Prav etapa do Luchona, v kateri je Ocana — žal — moral odnehati, bi utegnila biti odločilnega pomena za nadaljnji razplet dirke."
Jacques Goddet (dirkalni vodja in direktor Toura): „Merckx je tudi na tretji Tour, ki ga je dobil, vtisnil svojo osebno noto. Ko je ugotovil, da v gorah ni več tako uspešen kot prejšnja leta, je menjal taktiko; svoj teren za napade je iskal na ravnicah. To je pri fiziognomiji modernih krožnih dirk s sedanjimi tehničnimi sredstvi in uigrano moštveno taktiko vsekakor handicap, saj je napad težje uspešno skleniti. Merckx je veliki zmagovalec letošnjega Toura, čeprav sem si vroče želel, da bi ga videl v dvoboju z Ocano. Kajti kdo ve, če bo Španec še kdaj prišel na Tour v takšni formi."
Giorgio Albani (podpredsednik športne skupine Eddyja Merckxa): »Upoštevati je treba, da tega Toura ni naskočil v najboljši kondiciji, kljub temu pa je vozil zelo napadalno, kar je v drugi tretjini plačal. Merckx pa je še zmeraj najboljši! V prihodnje pa bo moral svoj program spremeniti."
Pierre Chany (komentator francoskega športnega dnevnika L’Equipe): „Merckx že tri leta vozi na dirkah z vso močjo, ne da bi gledal nase. Dobil je tretji Tour v slogu, ki je značilen zanj, vendar ne več v enakem sijaju kot prejšnja leta; to je logična posledica njegove velikopoteznosti pri razdajanju moči."
Kolesar Eddy Merckx je še kralj
Mnenja o slovitem belgijskem kolesarju Eddyju Merckxu po končni zmagi na letošnji
dirki „Tour de France11
JOSIP JURČIČ:	§
JURIJ KOZJAK
iiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimraiiiMiiiiiiiiiimiiimiiimi
Gotovo se je Marku moralo čudno zdeti, da sina ni videl precej med svojimi ljudmi. Še bolj pa je moral ostrmeti, ko je Peter kislo in žalostno pristopil, rekši, naj gre z njim in naj ne stoji med družinčeti, da mu ima posebnega kaj razodeti. Ko blisk iz jasnega zadene ga žalostna novica; barve so ga spreletale, molčal je; bolečine, ki jih je čutil, niso mu dale ni govoriti ni svoje tuge očitno pokazati.
„ln ni ga bilo človeka, ki bi mi rešil sina?" reče po dolgem molku z žalostnim glasom. »Nobenega človeka nima Marko Kozjak, ki bi bil šel za roparji? Nobenega človeka?"
»Krivo me sodiš, brat Marko!" odgovori Peter. »Koliko sem si prizadel, koliko sem prehodil, da bi bil zasledil roparje, to ti pove vsak sosed, vsak hlapec. Jaz sem delal, kar je bilo v moji moči; ali deček je izginil, kakor bi ga bila zemlja požrla, in ravno zato imam jaz upanje, da — da bode še kdaj prišel na dan. Utolaži se torej, brat Marko, saj vidiš, moralo je tako biti, Bog je menda hotel."
Vendar vse te tolažbe so se Marka slabo prijele, morda tem bolj, ker so vzhajale iz hinavskega srca. Sam je bil na tem svetu, nobenega otroka ni več imel in vse tolažbe mu ga niso mogle nadomestiti. Kdor bi bil videl tega moža, ki je srčno šel med gole meče in špičastim sulicam
naproti, kateremu je sonce na bojišču lice zarjavilo, kateremu je sovražnik nekatero rano usekal; kdor bi ga bil videl, kako so mu debele solze tekle po gosti bradi na junaške prsi, ta bi se bil moral z njim jokati. Pa je tudi vse drugo vedeti, da je otrok umrl in v nebo nesel nedolžno dušico, ali pa da so ga neverni in divji ciganje odpeljali bogve kam in bog ve čemu!
Kakor vsi ljudje tačas, tudi Marko ni bil popolnoma prost vraž in praznih ver in le-to mu je še toliko več prizadelo bolečin, ker si je vsakovrstne strašne reči slikal pred očmi, katere so vse bile v dotičju z njegovim sinom.
S hudobnim veseljem je gledal potuhnjeni Peter, kako Marko od večera do jutra otožnejši postaja.
Prvi namen, ki si ga je bil Marko postavil, bil je ta, da hoče iti sina iskat križem sveta, dokler ga ne najde. Ali znanci, zlasti menihi stiški, ga pregovore, da je vse iskanje zastonj, ker se ni dalo ni pičice izvedeti, proti kateremu kraju so jo hudodelci z dečkom krenili, ali so šli daleč ali so ostali blizu. Sprevidel je nazadnje, ko se je bil v svoji žalosti sam sebi nekoliko privadil, da bi bilo res vse brez uspeha, kar koli bi storil.
Marku ni bil svet več pogodu. »Kaj mi pomaga ime, kaj bogastvo?" rekel je sam pri sebi. »Sreča je šla po vodi, ne bodem je imel več na tem svetu! Ženo mi je Bog vzel prezgodaj, ostalo mi je dete in zdaj sem izgubil še le-to. Srečen na svetu ne morem več biti; le tamkaj jih upam še videti, torej moram skrbeti, da pridem tja."
Stopi torej pred grbastega brata Petra in mu reče: »Ljubi moj brat! Umakniti se ti hočem, dam ti vse svoje premoženje, obračaj ga, kakor te je volja. Oženi se, ako ti je povšeči, mlajši si od mene. Samo to si izgovorim, ko bi
kdaj zasvetil srečni dan, da bi se izvedelo za mojega sina, da ima on pravico nastopiti za teboj. Jaz pa grem v klošter v Stično; skrbeti hočem za svojo dušo, svet in svetno imetje tebi prepuščam. V kloštru naj pokopljejo moje kosti — Bog ne daj! — morda ene zadnjih naše stare rodovine."
Kmalu potem se Marko preseli v klošter, obleče namesto svetle jeklene vojne oprave belo meniško obleko iz surovega sukna in je bil eden najpobožnejših menihov v Stični.
Petru se je bilo torej vse po volji izteklo, kakor si je želel in pričakoval.
DEVETO POGLAVJE
Odkrsti se in bo Turčin, in ko doraste, da takrat morit bo hodil si svojat.
Valjavec
Vrnimo se zopet k mlademu Juriju Kozjaku, katerega je bil cigan odpeljal. Sicer smo že zašli v povedovanju malo dalje, povzamemo torej na kratko tukaj reči, ki bi jih imeli že poprej razložiti.
Ciganje so bili bliskoma oddirjali, ko so imeli dečka med seboj. Imeli so iskre, lahke konjiče, kateri so, dasi manjši od vojnih grajskih konj, ki so jih jezdili kozjaški hlapci, vendar veliko laglje posegali, tako da so ciganje bili kmalu svojim gonjačem iz moči in oči. Tudi noč jim je ustregla. Dasitudi so se nekoliko ogibali navadnih potov in po stranskih stezah hodili, so dospeli drugi dan na mejo in tu so bili toliko kakor brez skrbi. Torej se loči
PIERRE UERMITE:
Vraga sem srečal
Na vogalu ulice sem srečal vraga. Bil je skrbno oblečen, v sivi suknji, v hlačah z brezhibnim robom, v modernih čevljih in rdečih nogavicah.
„Kaj počenjaš tukaj?" mu rečem. (Kajti midva se tičeva.)
„Tvoj shod nekoliko nadziram ...“
„Te torej le nekoliko vznemirja, a?“
„Oh — ne posebno..." Ton njegovega glasu je bil sarkastičen, toda v očeh, ki so se bliskale za očali z rjavimi roženicami, sem čital laž.
Pričel je lagodno korakati ob meni.
..Delajte, kolikor hočete, jaz vas vse skupaj držim za vrat! Nad vašimi poročili se zabavam ... Vaši sklepi mi povzročajo prijetno veselje, ki ga že skoraj nisem več vajen ... Vidite tole roko?" Pokazal mi je svoje koščene prste. „S to roko sem zavezal katoličanom oči — bo že kakega pol stoletja od tega, in vozel drži izvrstno ...“
Nekoliko nervozno mi je s svojo palico Pokazal po mimogredočih.
„Glej tega elegantnega gospoda: ta že ima mojo zavezo na očeh. Katoličan je, razumeš, katoličan! Pa je naročen na moj dnevnik. Še več: vsak večer pošlje slugo, da mu kupi veri in Cerkvi neprijazen list. Prečita ga, nato ga vrže v kot, od koder roma po vsej hiši, noter v kuhinjo. Da, dobro ima zavezane oči!"
Nekoliko dalje srečava mlado damo.
„Jo vidiš? Sedaj gre k maši. A kljub temu je moja zelo zvesta naročnica. Vsak dan kupi moj list. 25 centimov, boš rekel — kaj je to! — Seveda, le kapljica v morje je, toda brezmejni ocean je sestavljen iz samih malih kapljic. S 25 centimi te dame in tisočev drugih sem si zgradil krasne palače v središču mesta, ki so moje, opremljene z najmodernejšimi tiskarskimi stroji in brzojavno zvezan e z vsemi središči sveta... Tudi ta katoličanka ima zavezane oči!"
Prišla sva do kioska, kjer so prodajali časopise. Satanu so oči zagorele: „Štej vaše časnike; no, le kar štej jih!" mi je zaklical.
Pričel sem šteti: Eden, dva, tri, štiri, pet. To je bilo vse.
„Preštej pa sedaj moje!"
Od ene publikacije do druge se je pomikala njegova palica: „Ta je moj, uvodnik v tem je tudi moj, tu je podlistek moj, tu so oglasi, v tem podobe ...“
Naštel jih je 43 ...
Mimo je šel duhovnik.
Satan mu je sledil z očmi z izredno pozornostjo.
„Ali verjameš? Tudi ta ima zavezane oči. Glej ga, ves je zasopel. Pravkar je govoril v cerkvi lep govor. Marsikaj mi je pokvaril — govor je bil dobro pripravljen — a kaj! Pred seboj je imel 400 poslušavcev, ki so že na pol prepričani o tem, kar jim pove. Medtem ko jaz — le poglej moj kiosk, kako nese ..
Bilo je ob petih popoldne in množica je vrela na kolodvor. Uradniki iz pisarn, delavci iz delavnic so se drenjali okrog kioska in prodajavka jim je komaj sproti podajala časopise. Vsakih pet minut pa je pridirjal kolesar in ji izročil ves zasopel nov sveženj časnikov, dišečih po še ne posušenem tiskarskem črnilu ...
Satan je iztegnil svojo koščeno roko:
„Glej, tu je moja prižnica! In duhovnik, ki je šel pravkar mimo, ne ve, da je med mojo in njegovo tolikšna razlika kakor med moderno težko artilerijo in starimi puškami na kresilo. On tega ne vidi — kar priznaj, da on tega ne spozna! On ne vidi mojega kioska, ki vsak dan, da, vsako uro krade njemu duše, med drugimi tudi duše majhnih otrok, ki so odkupljeni s krvjo Onega ... Drugega ... ! Tudi ta duhovnik ima zavezane oči."
Satan je naenkrat pomislil: „Bil pa je trenutek, ko sem se bal tudi jaz. To je bilo tedaj, ko so vrgli duhovnika in križ iz šol, ko so zaplenili cerkveno premoženje in zaprli cerkve, ko so preganjali katoličane... Tedaj sem si rekel: Pozor! Katoličani bodo morda prišli na idejo, da je vsa moč njihovih nasprotnikov v izborno organiziranem časopisju, ki ustvarja javno mnenje, in se
Že osiveli učitelj Vekoslav je prav počasi hodil po ozkih tolminskih ulicah. Po mestnih strehah so stopicali golobi, grulili in se veselili novega jutra. Malo mestece je oživelo. Trgovine so bile že odprte in šolarji so v skupinah med smehom in živahnim pomenkovanjem hiteli, se prerivali po pločnikih in spoštljivo pozdravljali nekdanjega učitelja, ki so ga imeli tako radi.
Njegove živahne oči so zrle za njimi in v srcu je čutil toplo zadovoljstvo. Koliko uka-željnih malih glav je že šlo skozi njegove roke! Iz žepa je potegnil ostarelo uro in pogledal kazalce, ki so se nenehno premikali. Previdno je postavljal palico in se ustavil na vogalu. Onkraj ceste je bila trgovina in izložbe, polne razstavljenega blaga. Videl je igrače, šolske potrebščine, lepe, tako mikavne knjige. Kako rad jih je imel! Vendar njegova skromna plača mu ni dovoljevala, da bi lahko izpopolnjeval svojo knjižnico, ki mu je bila tako pri srcu.
Popravil si je očala z zlatim okvirom in opazil malega dečka, kako je pravkar samozavestno stopil v trgovino. Da, to je bil mali Frančiško, kot so ga klicali. Kodrolas fantiček, reven, a vedno čedno oblečen, čeprav je bilo že precej zaplat na njegovih hlačah. Njegova mama je bila poljska delavka. Ni veliko zaslužila, le toliko, da je lahko skrbela za Frančiška in sebe. Dobra
bodo poslužili istega obrambnega sredstva. Midva to razumeva: Ljudstvo je za tistega, ki se zanj briga in mu neprestano govori... Priznam, jaz, satan, sem se pričel bati, zakaj, pomisli, kaj bi bilo z mojim kraljestvom, ako bi katoličani s svojimi ideali, s svojim apostolstvom in blagoslovom — Njega — obrnili proti meni strašno orožje tiska! Še bolj tesno sem jim zavezal oči... Nevarnost je minila... Tiho so se vdali katoličani — in tisk ostane meni z vsem vplivom in z milijoni ...“
Satan si je popravil očala. „Jaz, angel teme, jaz nimam zavezanih oči. Vidim popolnoma jasno. Čutim, česar katoličani niso nikdar čutili, ponosen na svoje veličastno orožje. O, moj dnevnik, kolikokrat sem ga poljubljal ob večerih! Kajti on je najučinkovitejši izraz mojih misli! Njegov glas se sliši takoj, ko izide. Gre od kioska do kioska — govori v vseh predmestjih — preplavlja kolodvore — se pogovarja v vagonih — v vseh vlakih — na ladjah, po mestih, vaseh, naseljih, gostilnicah, kmetskih domovih ... V njegovi službi so celo otroci... Vsega tega katoličani ne poznajo."
Prišla sva slednjič do male, nizke dvorane, kjer sem imel shod. Z neskončnim prezirom je satan iztegnil roko: „Tu je torej!"
Jaz pa sem Goliatu pogledal naravnost v obraz: „Prostor zadnje večerje je bil še manjši!" sem zakričal.
Odgovoril je s kletvico in odšel...
žena je bila. Učitelj Vekoslav jo je spoštoval in večkrat tudi sam kaj primaknil za fantka. Bil je bister in dober deček.
Ko je učitelj Vekoslav že hotel zakoračiti na cesto, je prihitel iz trgovine mali Frančiško. Njegova lica so bila rdeča in z očmi je nemirno švigal sem ter tja. Stekel je prek ceste in se skoraj zaletel v svojega nekdanjega učitelja.
»Frančiško, kam pa s tako nujo?« ga je prijazno povprašal in ga potrepljal po ramenu. Šele tedaj je opazil, da fantek drži v rokah škatlico, v kateri je morala biti ustna harmonika. Vsaj na pokrovčku je bila narisana.
»Tak, tak, orglice si si kupil! O, to je pa draga reč!« Vzel je škatlico, jo odprl in orglice, lepe, nove, so zablestele. Frančiško je povesil pogled. Mencal je in ni vedel odgovoriti.
»Gotovo si si jih zelo želel, kap« je dejal učitelj, ga prijel za brado in dvignil glavico.
»O, seveda, gospod učitelj, mama mi je dala denar za zvezke. Joj, pozabil sem jih kupiti, nazaj moram.« Njegov obraz je pordel kot puran, kadar se razjezi.
Učitelj Vekoslav je nagubal čelo, vzdihnil in ga prijel za roko. »Frančiško, skupaj stopiva v trgovino/« Še preden se mu je utegnil fantek iztrgati iz rok, ga je krepko
VLADO FIRM:
Zapeljive orglice
IVAN HRIBOVŠEK:
NOČ
Vdano se pogreza zemlja, v svetla okna pljuska noč; kje zdaj mlado je življenje, mlado cvetje, mlada moč?
Vse nas voda je zalila, v naša brezna je zašla, o kako zaklade svoje dvignem naj iz tega dna?
Zapuščene so planjave, le v tišino, čuj, kaplja kakor dobro, svetlo sonce bitje mojega srca.
prijel in že sta stopila prek ceste. Stopila sta v trgovino.
»Katera prodajalka ti je postregla?«
»Da, gospod učitelj, saj — ne vem,« je skoraj jecljal.
»No, pa stopiva k tej črnolaski!«
Učitelj je stopil k črnolaski in ji prijazno dejal:
»Gospodična, moj fantek je zmaknil orglice. Prinesla sva jih nazaj. Obljubil je, da kaj takega nikoli več ne bo storil. Tukaj vam jih vrača.« Odložil je orglice na prodajalno mizo.
Prodajalka je zardela in pogledala Frančišku globoko v oči. »Ali res ne boš nikoli več kaj takega storil? Počakajta, stopim po poslovodjo.« Odhitela je in se vrnila z mlajšim moškim. Stopil je k Frančišku, ga prijel okoli ramen in dejal:
»Fantek, kako ti je ime?«
»Frančiško,« je namesto njega odgovoril učitelj.
»Prav, prodajalka mi je vse povedala. To naj ti bo prvikrat in zadnjikrat v življenju. Bodi vedno poštenjak, čeprav revež, in vsakomur boš lahko vedno odkrito pogledal v obraz, tako kot naš stari gospod učitelj. Orglice pa obdrži!« Položil mu je roko na kodrasto glavo, prikimal učitelju in odhitel k novemu kupcu, ki je stopil v trgovino.
Frančiško je z učiteljem stopal po ulici. V ušesih mu je zvenelo in rdečica mu kar ni hotela izginiti z obraza. Učitelj Vekoslav ga je rahlo držal za roko in mu pripovedoval svoje stare otroške spomine.
Zvezki, ki jih je Frančiško držal pod pazduho, so bili tako lepi in tako dragoceni; plačal jih je stari učitelj Vekoslav.
Bela in črna barva. — Špelca vpraša mamico: »Marna, zakaj je nevesta pri poroki oblečena v belo?" — Mama: „Zato, ker bela barva izraža radost, veselje. Črna barva pomeni pa žalost." — Špelca: „A zato je ženin vedno oblečen v črno!"
spoštovana druščina, ker so hoteli skoraj vsi Samolovi Pajdaši na Ogrsko, Samoi pa na Turško.
Ni manjkalo veliko, da ne bi bil moral nož razsodbe storiti. Le s tem so se pobogali, da jim je prepustil Samoi večji del krvavega denarja za dečka. Dolgin se potem obrne proti Turčiji, kajti hotel je menda naloženo zlo-dejstvo do zadnjega izpolniti, kakor je bil že ves v hudobiji, ali pa je upal še kak denar izkupiti za lepega dečka. Fante ie sicer od kraja vpil, jokal in prosil, ali cigan mu je vselej usta zatisnil in tako ne prav vljudno utišil pred seboj na sedlu sedečega ubogega otroka. Drhal razmršenih ciganovih bratov, katere je dolgin na poti zalotil, je bila strgala Poslednjo dobro obleko dečku s telesa; ciganske matere so mu bile zavdale, da ni vpil in da je dobil bolj zagorelo in lavkasto lice.
Na turški meji proda cigan dečka Turka, ki je kristjanske °troke nabiral za janičarska izrejališča.
Turki, za prvega doma v Aziji, so bili premagani konec 8. stoletja po Arabljanih in so ravno po le-teh sprejeli Mohamedovo vero. Kmalu pa so Turki svojim zmagalcem izvili 'z rok nekoliko oblasti in naposled so si znali popolno Prostost osvojiti. Osman, prvak in praded zadnjih turških sultanov, vzame krščanskemu cesarju v Carigradu nekaj maloazijskih zemljišč in postane samostojen vladar. Njegov sin Orhan pridobi z orožjem vso Malo Azijo in prvi Ustanovi tisto turško vojsko, katera je najbolj pripomogla, Pa je dolgo časa turško ime razprostiralo strah in trepet Po vsej Evropi, posebno pa še pri nas južnih Slovanih namreč janičarje. Pod vladarjem Orhanom je namreč svetoval veliki vezir Alredin, naj se ujeti kristjanski otroci
izrejajo in odgojujejo za turške vojake, in take vojake so imenovali janičarje.
Iz prvega je bilo komaj tisoč janičarjev. Ali že za sultana Murata I. (leta 1360), kateremu nekateri pripisujejo prvo ustanovljenje te nove vojske, se je število janičarjev po množilo na dvajset tisoč. Ko so Turki čedalje bolj utrdili svoje gospostvo po Evropi na jugu, osvojivši si Carigrad leta 1453, ko so čedalje bolj podjarmljali kristjane, so nalovili tudi zmerom več krščanskih dečkov in janičarska vojska je narastla do 40.000 mož tistih strahovitih vojščakov, ki so sami iz krščanskih rodovin, nevede zoper lastne roditelje in brate in zoper njihovo vero neusmiljeno divjali.
Med janičarje je torej prišel tudi mali Jurij Kozjak. Iz malega dečka zraste čez leta krepak mladenič, na telesu junak, kakor mu je bil v mladih letih oče v daljni domovini. Ali kaka sprememba! To ni bil več tisti otroško pobožni Kozjakov sin, ampak poturčen sanjarski vojak.
Privadil se je bil novim pajdašem, novim navadam, novim podukom. Rahlo seme krščanske omikanosti, kolikor so je bili dobri ljudje vcepili njegovemu srcu, so neverni mo-hamedanci izruvali, ko je komaj korenine vsajalo. Namesto vere, ki nas uči bližnjega ljubiti, se je mladenič naučil mo-hamedanstva, katerega uk je: sovraštvo in poboj kristjanu in njegovi veri. Vojni duh, ki je navdajal očeta, se tudi ni zatajil pri sinu. Ali kristjanski oče je vojeval za pravico in brambo nezmožne nedolžnosti; poturčenemu ubogemu sinu so bile vsajene brez reda želje po boju in krvi. Leteča leta izbrišejo mladeniču spomin na otroške čase. Divji mladi janičar se ni več spominjal, da je bil pri dobrih ljudeh, ki so ga ljubili in ljubiti učili. Popolnoma vendar ni bil pozabil očeta in lepega domačega gradu; svojega hude-
ga strica in da so ga enkrat ljudje radi imeli; pa mu je bilo vse to le kakor lepe sanje, na katere se le počasi zdaj nekoliko, zdaj zopet nekoliko domišlja. Dobro ni vedel nobene reči. Tudi imena svojega očeta se ni domišljal, niti kraja in dežele. Med tujci se je bil navadil tujega jezika; svojega prvega, slovenskega, se ni več spomnil.
Ako pomislimo, da celo mi pozabimo otroških let in zgodb, ki smo jih v njih doživeli, čeravno smo in ostanemo vedno v enih in istih razmerah, ki nam spomin oživljajo in ponavljajo: verjamemo toliko laže, da je človek, ki je v prvi nežni mladosti med tujce prišel, pozabil na jezik in očeta.
Hrabri janičar, Marka Kozjaka sin, je v kratkem postal polkovnik v svoji o rti (kakor se je imenovala večja ali manjša janičarska četa) in ni ga bilo mimo njega h ra brej-šega in strašnejšega v boju. Ločil pa se je od svojih tovarišev, da ni hlepel po ropanju in moritvi slabih, neoroženih ljudi; in tako je nekako njegovo pošteno srce tudi pod tujim odelom v tuji divji druščini ostalo neomadeževano. Sicer ni vprašal, zakaj se voj uje; šel je povsod, kamor so ljuti Turki nesli zastave svojega preroka Mohameda, ali bojeval se je z vojaki, ne z otroki in ženami.
Grozovita telesna moč, ki jo je ta janičar razkazoval v boju, je storila, da so se celo Turki nekako bali svojega zamišljenega vojaka. Ker so vedeli, koliko jim tak glavar koristi v boju, ki, sam hraber kot lev, svojim pajdašem nareja pot v vojne vrste, zato je janičar Jurij Kozjak — ki seve tega imena ni poznal — dosegel čast, da je vodil sam svoje precej veliko krdelo, dasi to sicer pri tako mladih ni bila navada.
(Dalje prihodnjič)
frv| tedenski program fTV|
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 1. 8.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 2. 8.: 13.45 Informacije — Za našo vas. — TOREK, 3. 8.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Za krmilom. — SREDA, 4. 3.: 13.45 Informacije — Žena, družina, dom. — ČETRTEK, 5. 8.: 13.45 Informacije — Iz kulturnega življenja koroških Slovencev (Dr. Janko Zerzer: Vloga taborskega gibanja v oblikovanju zavesti kor. Slovencev) — Koroški zbori pojejo. — PETEK, 6. 8.: 13.45 Informacije — Veseli val. — SOBOTA, 7. 8.: 9.00 Od pesmi do pasmi — od srca do srca. — 14.00 Po lovčevih stezah.
TELEVIZIJA LJUBLJANA
NEDELJA, 1. 8.: 9.30 Pisano domače — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Otroška matineja —
11.35	Mestece Peyton — serijski film — 12.25 Polet vesoljske ladje Apolio 15 — Športno popoldne — 18.45 Zvezdica zaspanka — slovenski film — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Bayanihan —
21.35	Gias na obisku: Long John Baldry — 22.00 Poročila — 22.15 Športni pregled — 22.45 Odpoved sporeda.
PONEDELJEK, 2. 8.: 17.00 Polet Apolla 15 — 18.00 TV obzornik — 18.40 Drejček in trije mar-sovčki — 19.00 Risanka — 19.20 Ljudje v soseski — 20.00 TV dnevnik — 20.35 P. Kohout: Takšna ljubezen — nemška TV igra — 21.55 Kulturne diagonale — 22.40 Poročila — ... Film-
ski festival v Pulju — prenos — ... Odpoved sporeda.
TOREK, 3. 8.: 18.20 Obzornik — 18.35 Prijatelj Ben — serijski film — 19.05 Stare krčme: Pri Konšku — 19.35 Cesta in mi: Epidemiologija v prometu — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Samo enkrat živimo — ameriški film — 22.00 Malo za šalo, malo za res — 22.25 Poročila.
SREDA, 4. 8.: 18.15 Obzornik — 18.30 Pika Nogavička — 19.00 Risani in lutkovni filmi — 19.20 Po sledeh napredka — 20.00 TV dnevnik — 20.35 I. Simčič: Kam gredo divje svinje — 21.35 Naša srečanja na tujem — 22.15 Poročila.
ČETRTEK, 5. 8.: 18.20 Obzornik — 18.35 Družina — poljudno znanstveni film — 19.05 Enkrat v tednu — 19.20 Vse življenje v letu dni — 20.00 TV dnevnik — 20.35 L. N. Tolstoj: Vojna in mir
—	21.25 XXI. stoletje — 22.25 Zbor RTV Beograd
—	... Poročila.
PETEK, 6. 8.: 18.15 Obzornik — 18.30 Živ-žav
—	19.00 Mestece Peyton — serijski film — 20.00 TV dnevnik — 20.35 S pesmijo in plesom: Okoli po mestu — ameriški film — 22.10 Odiseja miru
—	22.40 Poročila.
SOBOTA, 7. 8.: 16.20 Mladinsko košarkarsko prvenstvo Evrope — prenos iz Subotice — 18.10 Obzornik — 18.25 Po domače z ansamblom Ludvika Lesjaka in Viškimi fanti — 18.15 Bratovščina sinjega galeba — 19.30 TV kažipot — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Meiodije, ki ste jih radi poslušali — 21.35 Maščevalci — 22.25 Pristanek vesoljske ladje Apolio 15 — 22.40 Svet otokov in atolov — 23.05 Poročila.
Grozljiv konec prepira na vasi
V vasi Bele vode na gori Goliji pri ivanjici v srednji Srbiji, se je zgodil eden najbolj grozljivih zločinov, kar jih pozna jugoslovanska sodna praksa. Trije bratje Boroviči (Desimir, Momčiio in Blagomir), njihov oče Ljubo in mati Pera so postali žrtve morilca, ki jih je pokončal s streli iz puške.
Zločinec, sicer sosed ubitih, je na poti, ki drži do bližnje prodajalne, najprej prestregel Blagomira Boroviča in njegovo mater ter ju ubil z nekaj streli iz svoje karabinke. Potem se je vrnil k planinski koči, ki je bila dom Borovičev, in ubil še druga dva brata in njunega ostarelega očeta Ljuba. Po naključju je ta pokol preživel samo najmlajši član družine, Dane Borovič, ki je stekel na
bližnjo pošto in sporočil milici, kaj se je zgodilo.
Pokazalo se je, da je morilec vnaprej pripravil zločin, saj je prerezal telefonski vod v Belih vodah. To mu je potem olajšalo beg.
Bratje Borovič in osumljeni Aleksander Milutinovič so se zvečer srdito sporekli. Nihče pa si ni mogel misliti, da se bo prepir tako grozljivo končal.
30-letni kmet Aleksander Milutinovič iz vasi Bele vode, se je predal varnostnim organom v ivanjici. Pod močno stražo so ga pripeljali v zapor v Čačku. Poročajo, da je Milutinovič priznal zločin, ki naj bi bil posledica hudega prepira med njim in Boroviči, in sicer zavoljo njegove žene.
Velikanski šotor na Osojah
Gulda hoče množično občinstvo — Prebivalstvo protestira
Navkljub množičnim protestom prebivalstva na Osojah, je predsednik „Glasbenega foruma na Osojah" sklenil, da bodo le-tega priredili tudi v prihodnje, kot improvizirano prireditev, ki bi tako množično privabila mlade poslušalce; seveda pa se prav tega domače prebivalstvo najbolj boji.
Friedrich Gulda je namreč izjavil, da se te skrivne nevarnosti sicer zaveda, da pa kljub temu zahteva postavitev velikanskega šotora, saj bi le-ta mogel rešiti vprašanje navala občinstva. Po njegovem mnenju je
sedanje samostansko dvorišče na vsak način s pet tisočimi sedeži premajhno.
Nadalje želi Gulda na Osojah ustanoviti šotor za mladino in „g!asbeni otroški vrtec", za to pa bi morali poskrbeti stanovanja, o-skrbo in sanitarne naprave: vodo, stranišča, kopalnice idr.
Gulda si je nadalje zamislil še nekaj posebnega, in sicer, naj bi bile prireditve zastonj, sodelujoči umetniki pop ali jazz glasbe pa bi se morali odpovedati vsem honorarjem, ne da bi pri tem trpela kvaliteta muzikaličnega izvajanja.
STIH L
050AV
eine Universalsage fur dieWaldarbeit.5,5DIN PS stark und 9,8 kg leicht,auBerdem hatsie den vibrati-onsdampfen-den STIHL-AV-Griff.
Gospodarski in poljedelski stroji — traktorji — motorne žage in vsi nadomestni deli — kuhinje — kuhinjski stroji in vse za gospodinjstvo — otroški vozički — televizijski in radioaparati — šivalni stroji — motorna kolesa — mopedi — mladinska kolesa za birmo
najugodnejše pri domačem podjetju
Johan Lomschek
ŠT. LIPŠ — TIHOJA 2 9141 Eberndorf — Dobrla vas Telefon 0 42 37 — 246
Ogiejte si zaloge in kupite ugodno!
ŠAHOVSKEMU VELEMOJSTRU PACHMANU ODVZELI NASLOV
Koristni nasveti
Znanemu šahovskemu mednarodnemu velemojstru Ludeku Pachmanu so vzeli častni naslov „mojstra športa'1. Ta sklep, kot je povedal predstavnik športnih organizacij v Pragi, je pred mesecem dni sprejela češkoslovaška zveza športov.
Znanega velemojstra, ki je vse do srede 1988. leta zelo aktivno sodeloval v političnem življenju svoje države, so avgusta 1969. leta aretirali. Obtožili so ga, da se je ukvarjal s ..podtalnim delovanjem". Sojenje je bilo napovedano za oktobra lani, vendar so ga v zadnjem hipu odložili, ker je Pachman hudo zbolel. Pred mesecem pa so ga izpustili.
Češkoslovaška zveza športov je hkrati odvzela naslov ..mojstra športa" še nekaterim znanim športnikom, ki pa njihovih imen ne navajajo.
MEDVEDKA PADLA Z MLADIČEM V VODNJAK
Lovec Alojz Knafeljc, član lovske družine Trnovo pri Ilirski Bistrici v Sloveniji je v zapuščenem vodnjaku pri Koritnici odkril me-dvedovko z mladičem. Živali sta si na vso moč prizadevali splezati na svobodo. Medvedka je tehtala približno 300, mladič pa 60 kilogramov.
Knafeljc je o najdbi kosmatincev takoj obvestil svojo lovsko družino. Lovcem se je potem posrečilo medveda rešiti. V opuščeni vodnjak so spustili tram, po katerem sta kosmatinca splezala v beli dan in odhlačala v snežniške gozdove. Lovci so bili nekoliko v strahu, saj je znano, da so medvedke zelo skrbne matere in da bi utegnila koritniška Meta v zmoti napasti svoje rešitelje. Vse pa se je dobro izteklo.
PRIDOBIVANJE ZLATA V SVETU
Po cenitvah ameriškega rudarskega urada je bilo v letu 1970 na vsem svetu pridobljenih blizu 48 milijonov unč zlata v primerjavi s 46,4 milijona unčami zlata v letu 1969 (1 unča = 28,35 grama). Največ zlata pridobiva slej ko prej Južna Afrika, in sicer ga je po ameriških cenitvah lani pridobila blizu 32 milijonov unč proti 31,3 milijona unč v predhodnem letu. Na drugem mestu v svetovni proizvodnji zlata je Sovjetska zveza, kjer so ga lani pridobili 6,5 milijona proti 6,3 milijona unč v letu 1969. V Združenih državah Amerike pa so po izračunih že omenjenega ameriškega rudarskega urada v letu 1970 pridobili 1,788.450 unč proti 1,733.176 unčam v predhodnem letu.
Vse iz ene roke
KOTMARA VES KOTTMANNSDORF tel. 0 42 22—7911 17
■ BETONSKO PODJETJE H VELETRGOVINA ZA GRADBENI MATERIAL
VVOLFSBERG, tel. 0 43 52—29 91
Lahko si pa ogledate tudi najlepšo razstavo ploščic Avstrije.
Dostavljamo tudi v sobotah.
Informacije dobite v vseh zadevah v Kot-mari vesi ali pa v VVolfsbergu.
Kadar umetna vlakna nehote likamo prevroče, se stopijo. Ostanke zelo težko spravimo z likalnika. Najbolje je, da likalnik vklopimo do najvišje stopnje toplote in počakamo, da se ostanki umetnih vlaken stopijo; nato likamo čez staro krpo tako dolgo, da je likalnik zopet čist. Ploskev likalnika očistimo še s sredstvom za čiščenje kroma.
*
Električnih naprav, ki imajo kontakt, ne smemo nikoli izpostaviti vlagi, zato jih ne smemo prijeti z vlažnimi rokami ali vlažno krpo.
*
Nikoli ne puščajmo dojenčka v prostoru samega z mačko. Mačka išče mehko in toplo ležišče in takoj se lahko zgodi, da bo legla dojenčku na glavo in ga zadušila.
*
Gospodinje rade zanemarjajo red pri steklenicah in stekleničkah in prav tak nered lahko resno ogroža zdravje in življenje, še posebno, če pridejo do take steklenice otroci. V steklenici, kjer je bilo nekoč vino, je zdaj kis, zdaj bencin, špirit ali celo jedka tekočina. Zato moramo na vsaki steklenici takoj označiti vsebino. Steklenice s strupeno vsebino ne sodijo v jedilno shrambo, še manj pa na polico, dosegljivo otrokom. Te steklenice bomo spravili tako, da bodo za otroke nedosegljive.
Odbijači
Usoda je, ki grozi. S tega stališča lahko sklepamo, da je zdravje le začasno stanje, ki nič dobrega ne obeta.
Človek lahko usodo izziva, z drugo besedo to imenujemo predrznost. Človek pa se lahko proti usodi tudi brani, kar je deloma duhovno dejanje, deloma pa živalski nagon, ki odgovarja na-sičevanju. Človek lahko usodo prenaša, če sočustvuje aii si sočustvovanje drugega pridobi. Tudi izogibati se nesreči je ena od metod, a pri tem se nam zlahka zgodi, da pridemo z dežja pod kap. Zadnja možnost je ta, ki nas zanima. Človek iahko poskusi udarce usode odbiti in ublažiti.
To je ena možnost našega časa. Metoda, udarce usode odbiti ali njene posledice ublažiti, je zavarovanje.
Da se človek sposobnega čuti, z usodo kupčijo skleniti, je napredek, ki še ni dolgo odkrit. On predvidi spremembo okolja, ki mora na vsak način priti. Ta sprememba, ki ji daje temelj ideja zavarovanja, je prenovitev okolja v nekaj ekonomičnega. In pred ekonomičnimi in denarnimi posledicami udarcev usode se braniti, je ideja zavarovanja.
Močne odbijače proti trdim udarcem usode, ki ogrožajo zdravje in življenje, Vam nudi najstarejša avstrijska zavarovalnica MERKUR.
KUPUJTE pri tvrdkah, ki oglašujejo v našem listu!
HOČETE ZIDATI?
Vedno in vsak čas na razpolago odjemalcem
FERLACHER BETONWERK
J. Pagitz, Ferlach — Borovlje Tel. 0 42 27 /375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!)
ELEKTRIČNE ŠTEDILNIKE dobile že za $ 'l »930»-
v trgovini
Adolf in Katarina
KRIVOGRAD
9143 Šmihel pri Pliberku Tel. 0 4235 — 341 97
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.— bfr., za Švico 25.— šfr., Anglijo 3.— f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik