ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
review	UDK 316.72:572.9
prejeto: 2002-03-10
MED REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA ŠAVRINSKE IDENTITETE
Bojan BASKAR ISH - Institutum Studiorum Humanitatis, SI-1000 Ljubljana, Breg 12
IZVLEČEK
Antropološka študija procesa invencije šavrinske identitete na istrskem podeželju temelji na etnografskih terenskih raziskavah in izbranih sekvencah historične dokumentacije o starejših pojavljanjih in rabah etno-regionalnega imena Savrini. Študija prinaša novo razlago "izrinjanja" imena Istra in analizo logike geografskih poimenovanj slovenskega dela Istre. Obravnavane so rabe, pomeni, konteksti in deloma akterji šavrinskega poimenovanja v 19. stoletju. Analizirana je ključna vloga književnikov pri specifični zožitvi današnjega pojmovanja Savrinije in reinterpretaciji Savrink, oboje kot osrednji sestavini današnjega procesa "šavrinizacije" istrskega podeželja.
Ključne besede: Šavrini, Šavrinke, Šavrinija, Istra, invencija identitete, etno-regionalna identiteta
BETWEEN REGIONALISATION AND NATIONALISATION: THE INVENTION
OF THE SAVRINIAN IDENTITY
ABSTRACT
The anthropological study of the process of the invention of the Savrinian identity in Istrian countryside is based on ethnographical field research and selected sequences of historical documentation dealing with the use of ethno-regional name Savrinians in the past. The study brings a new explanation for the "ousting" of the name of Istria and analyses the logic underlying the choice of geographic names for the Slovene part of Istria. The author deals with the use, meanings, contexts and partially the actors of the Savrinian denomination in the 19th century. The key role of writers in the specific narrowing of the present perception of Savrinia and the reinterpretation of the Savrinke women is analysed, both as central components of the current process of "Savrinisation" of the Istrian countryside.
Key words: Savrini, Savrinke, Savrinia, Istria, invention of identity, ethno-regional identity
115
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
Junijskega dne leta 1994, v dneh lokalne šagre, se je v vasi Sveti Peter pojavil med gosti popularni slovenski pesnik Tone Pavček. Povabljen je bil, da bi kaj povedal in nemara prebral kakšno svojih pesmi, pa tudi zato, ker je vabljenje tega pesnika na istrske vaške šagre v tistem času ravno postajalo stalna praksa. Takrat je raziskovalni tim, ki sem mu pripadal, v omenjeni vasi delal terensko raziskavo. Moja specialnost in predmet mojega preučevanja so bile poročne strategije in sorodstveni sistemi, torej "trda" antropologija. Na problematiko identitete sem v tistem času gledal bolj prezirljivo. To je bil tudi glavni vzrok, da sem si o doživetjih in dogodkih, ki so se mi zdeli relevantni predvsem za "mehko" antropologijo identitete in podobnih modnih muh, zapisal v dnevnik bolj malo, velikokrat pa sploh nič. Danes mi je zaradi tega seveda žal.
Po Pavčkovem nastopu sem si vendarle zapisal nekaj o njem. Vseboval je vzneseno hvalnico istrski zemlji in kajpada vinogradom in vinu. Dobro se tudi spomnim, zakaj sem si to sploh zapisal: zato, ker je pesnik z navdahnjenimi kretnjami slavil istrsko rdečo zemljo. Zdelo se je očitno, da se ne zaveda, da Sv. Peter leži na sivem oziroma rumenem flišnem območju Istre. Zanimalo me je, ali ta kričeča "pesniška svoboda" vaščane moti, ker sem vedel, da so sicer za nepravilnosti v etnografskih opisih njihovega lokalnega sveta pozorni in občutljivi.
Zdi se mi, da Pavček takrat ni nič govoril o Savrinih in Savriniji. (Takrat nisem bil pozoren na to.) Mislim, da je govoril samo o Istri in Slovenski Istri. Pozneje pa so prišli pri njem na vrsto tudi Savrini in seveda zlasti Savrinke. Pavček je, denimo, napisal spremno besedo k ponatisu Savrinskih pesmi Alojza Kocjančiča iz leta 2001 (Kocjančič, 2001). V spremni besedi nastopa tako rekoč kot protagonistka (poleg pesnika Kocjančiča) Istra, Slovenska Istra, naša Istra, istrska zemlja. Pavček pa se predstavi kot prišlek od zunaj, s celine, kot "dolenjski zet" - v kontrastu z avtohtonim, globoko v domačo grudo vsajenim Kocjančičem. V približno istem času se Pavček angažira z rednim profesorjem etnologije na ljubljanski Filozofski fakulteti in vrsto drugih imen pri pripravi svojevrstne etnične kuharice. Med recepti, ki jih najdemo v njej, se pojavijo tudi šavrinski bobiči. Ta značilna istrska mineštra je v slovensko govoreči Istri znana z etnično nezaznamovanim imenom mineštra z bobiči, sicer pa jo najdemo v kuhinji vseh treh nacionalnih skupin. Nič je ni posebej povezovalo s šav-rinsko ali slovensko istrsko kuhinjo. Pavček je šavrin-skim bobičem zapel pesem:
Po sredi Istre, dežele naše, meša refošk čase in čaše, a Sredozemlje na mizo kliče školjke, oljke in šavrinske bobiče.
Tudi Savrinka, impozantna skulptura istrskega kipar-
ja in slikarja Jožeta Pohlena, ki stoji na robu njegovih rodnih Hrastovelj, se je ob inavguraciji leta 1990 še imenovala Istranka. To sta le dva drobca iz procesa "šavrinizacije", ki je zajel podeželje v slovenskem delu Istre ob koncu 20. stoletja. Od takrat so Savrinke postale eden od regionalnih simbolov celotne Istre. Na spletni strani Istrianet.org, ki predstavlja celoten istrski polotok, najdemo med reprezentativnimi regionalnimi podobami tudi fotografijo Savrink, otovorjenih z jerbasi, ki gredo po bregu.
TERMINOLOŠKA OPOMBA K IZNAJDBI ALI INVENCIJI
Ce govorimo o iznajdbi šavrinske identitete, s tem ne predpostavljamo in ne trdimo, da nikdar poprej ni obstajala nikakršna oblika šavrinske identitete. Sodobno družboslovje uporablja vrsto pojmov, s katerimi označuje tovrstne procese. Poleg invencije je posebno priljubljena konstrukcija identitete. Ameriško družboslovje in humanistika sta iz konstrukcije (ki je v osnovi gradbeniška metafora: /iz/gradnja identitete) naredili sestavino, ki jo, kot bi rekli Francozi, dajejo v sleherno omako. Ob tem je zelo priljubljena tudi socialna konstrukcija (kot da poleg socialne obstaja tudi nesocialna konstrukcija).
Invencija je tudi zelo priljubljen in pogost izraz, posebno od začetka osemdesetih let naprej, ko sta zgodovinarja Eric Hobsbawm in Terence Ranger iznašla nadvse uspešno formulacijo invencija tradicije (Hobs-bawm, Ranger, 1983). Marsikdo, ki izraz invencija uporablja, sicer ne ve, da izhaja iz klasične retorike, kjer je bila inventio ena od petih sestavin govorništva. Definirana je bila kot "iznajdevanje" oratorskih (tako retoričnih kakor logičnih) argumentov oziroma kot iskanje -v sodobni angleščini bi temu zelo ustrezno rekli retrieval - argumentov v tezavru loci communes (občih mest). Na prvi pogled se najbrž zdi, da današnji pojem invencije nima s tem nobene zveze, vendar je vtis zavajajoč. V primerjavi s konstrukcijo, ki sugerira nastajanje nečesa izrazito novega, v skrajnem primeru nastajanje iz niča, invencija sugerira pojavljanje nečesa, kar že je, kar nekje eksistira v taki ali drugačni obliki.
V tem aspektu je invencija zelo podobna odkrivanju, čeprav je v nekaterih kontekstih jasen razloček med odkritjem in iznajdbo. To pa ne velja za naš kontekst, kjer lahko namesto invencija marsikdaj rečemo odkrivanje, ne da bi se pomen opazno spremenil. Tako je Peter Burke konec sedemdesetih let v eni svojih knjig govoril o odkritju ljudske kulture (Burke, 1978). Danes bi morda govoril o invenciji ljudske kulture. Tudi pri odkritju stvar nekje že obstaja in jo je še treba poiskati.
Kadar hočemo biti bolj nevtralni, govorimo lahko o oblikovanju identitete, nastajanju identitete itn. Vse navedene metafore je mogoče uporabiti tudi v zvezi z nacionalno identiteto oziroma narodom, kar sicer ni na-
116
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
ključje, saj so regionalna, etnična in nacionalna identiteta lahko povezane v kontinuum. Nacionalistične teorije o nastajanju narodne zavesti in naroda seveda poznajo še eno močno metaforo, ki ima v njih osrednje mesto, in sicer prebuja ali prebujanje. To metaforo je mogoče raztegniti tudi na regionalizem in govoriti, denimo, o prebujanju istrske zavesti ali identitete. Tudi pri tej metafori stvar že obstaja in je treba nekako priti do nje; kar pa dela to metaforo v sodobnem družboslovju neuporabno in nesprejemljivo, je seveda njena inherentna teza o "dolgem spancu" oziroma "dolgih sanjah", ki je popolnoma zgrešena.
NAVADNA OPUSTITEV ALI POLITIČNO NAČRTOVANO IZRINJENJE IMENA ISTRA V POVOJNI SLOVENIJI?
Očitek "jemanja imena naši deželi" in njenega preimenovanja v Obalo, ki ga je regionalistična pisateljica Nelda Stok-Vojska nedavno izrekla na rovaš zunanjih oblastnikov (Stok-Vojska, 1998, 115), izraža širše prepričanje, da je bilo izginjanje poimenovanja Istra za slovenski del Istre po drugi svetovni vojni plod načrtnega, po možnosti tudi politično diktiranega prizadevanja. To prepričanje ima svoje razloge. Tu in tam se dejansko zgodi, da ime Istra - celo Slovenska Istra - naleti na jezno reakcijo. V očeh nekaterih raba tega imena kaže na pomanjkljivo razvito nacionalno zavest ali celo na delno poitalijanjenost; obe lastnosti se kajpada pogosto povezujeta prav z Istrani. Toda od kod sploh ideja, da je "Istra" nepravilno, neustrezno, nezadovoljivo, politično neprimerno poimenovanje te pokrajine?
Odgovor, ki se najprej ponudi, je ta, da je Istra čezmejna pokrajina, katere večji del vrh tega pripada Hrvaški (kjer izogibanja imenu Istra ni zaslediti). V Sloveniji so še tri druge čezmejne pokrajine (Koroška, Štajerska, Goriška), a v nobenem teh primerov ni opaziti izogibanja historičnemu imenu. Se več, ime Koroška ali Štajerska v običajni rabi pomeni slovenski del Koroške in Štajerske; ko pa kdo hoče označiti pokrajino onstran državne meje, reče avstrijska Koroška oziroma avstrijska Štajerska. Ce bi tako ravnali tudi v primeru Istre, bi govorili o Istri in hrvaški Istri. Nadaljnja možna hipoteza bi bila, da je izogibanje imenu Istra posledica slovenske italofobije - toda raba imena Goriška ne predstavlja Slovencem nobenih težav. Se nadaljnja hipoteza bi bila lahko, da je dodatni vzrok izogibanja "nacionalna ne-ozaveščenost" (prav tako pa bi lahko rekli "manjša nacionalistična obremenjenost") Istranov (v kontrastu z Goriško), ki dela jugozahodni del pokrajine bolj ranljiv. V tej smeri bi bilo mogoče postreči še s kakšno dodatno hipotezo. Vendar pa niti ni treba, da bi poskušali najti en sam vzrok izogibanja historičnemu imenu; vzrokov je navadno več.
Precej verjetno se pri vsem skupaj zdi, da gre za strah, da bi uporaba historičnega imena pokrajine imela
za posledico izgubo pokrajine. Strategija preimenovanja pokrajine postane aktualna, ko si je historično ime učinkoviteje in prepričljiveje prilastil kdo drug. Ime Istra je bilo že od sredine 19. stoletja naprej učinkovito simbolično prisvojeno od istrskih italijanskih iredentistov, nato pa še od medvojnega Mussolinijevega režima. Medtem ko je slednjemu več kot ustrezalo, da je svoje novopridobljeno ozemlje na polotoku imenoval s starim historičnim imenom (saj je s tem - tako je vsaj verjel -afirmiral njegovo italijanstvo in hkrati tudi v Istri "dokazoval" lastno kontinuiteto z Rimskim imperijem), so se jugoslovanske oziroma slovenske oblasti čutile prisiljene novopridobljeno ozemlje najprej simbolično podomačiti in zavarovati z imenom, ki ga ne bi terjal tudi kdo drug (ali celo izkazoval do njega večjo upravičenost).
Alternativna poimenovanja, ki so se pojavila po vojni (Koprsko Primorje, Slovensko Primorje, Obala itn.), so do neke mere - ali celo pretežno - sledila avstro-ogrski rešitvi. Primorsko ali Primorje (delno tudi Obala) je navsezadnje le kalk za avstrijsko deželo (Österreichisches) Küstenland. Vsa ta imena že sama na sebi izdajajo, da so jih pokrajini nadeli celinci, ki imajo do morja bolj abstrakten (oziroma počitniški) odnos. Danes se abstraktnost tega odnosa izrazito kaže v imenih, kot so Obala, Radio Morje, Hoteli Morje itn. Toda Slovenci niso sledili Habsburžanom samo pri poimenovanju obmorske pokrajine, temveč so se, po vsem sodeč, od njih naučili tudi strahu, da je ime Istra v rokah istrskoitalijanskih iredentistov nevarno orožje. Pri enem od njih, zgodovinarju in politiku Carlu de Fran-ceschiju, imamo o tem več pričevanj. Tako je de Franceschi v Spominih omenil, da je avstrijske oblasti v Trstu motilo ime revije L'lstria, ki jo je sredi 19. stoletja ustanovil proslavljeni tržaški lokalni zgodovinar in domoznanec Pietro Kandler. Motilo naj bi jih tudi to, da se je Kandler pretežno ukvarjal z 10. regijo rimskega imperija, imenovano Venetia et Histria (De Franceschi, 1989[1926], 131).
Opuščanje imena Istra tako pomeni tudi implicitno priznanje, da si Slovenci Istre niso zadosti učinkovito simbolično prilastili. Tako je strah pred historičnim imenom do neke mere najbrž tudi znamenje pomanjkanja nacionalne samozavesti in poguma, v skrajnem primeru morda celo tihega prepričanja, da so do imena Istra dejansko bolj upravičeni Italijani - in morda Hrvati -kakor Slovenci. Vse te možnosti pa seveda implicitno predpostavljajo, da je pokrajina lahko samo enonacio-nalna: da ne more biti večnacionalna oziroma transna-cionalna.
Ali so opuščanje historičnega imena narekovale povojne politične oblasti, pa je drugo vprašanje. Neposrednega raziskovanja v ustreznih arhivih nisem opravljal, vendar svoj dvom o tem, da je obstajal politični diktat, utemeljujem na posredni evidenci, in sicer na metodičnem preučevanju raznih virov, iz katerih je mogoče razbirati prakso uveljavljanja novih oziroma alter-
117
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
nativnih poimenovanj. Ti viri so zlasti geografska in literarna dela iz zgodnjejšega povojnega obdobja (oziroma časa po letu 1954). Pri obeh vrstah virov namreč opažamo prakso, da pisci, ki uveljavljajo oziroma predlagajo alternativna imena, občasno uporabijo tudi ime Istra ali vsaj pridevnik istrski. Ti pisci so bili večkrat nosilci pomembnih političnih funkcij; za univerzitetne geografe, ki so se ukvarjali s pravilnim poimenovanjem slovenskega kosa Istre, si tudi lahko brez težav predstavljamo, da si niso smeli privoščiti lahkomiselnosti. Dejstvo, da pri njih večkrat naletimo na omembo Istre in istrskega (vse seveda v kontekstu slovenskega dela Istre), če nič drugega ne, zanesljivo kaže na to, da raba tega poimenovanja ni bila prepovedana. Verjetneje se zdi, da je šlo sa samoiniciativno in samodejno opuščanje oziroma izrinjanje historičnega imena. Takšna praksa ni nujno eksplicitna. Kolikor je logično izhajala iz tedanje konstelacije dominantne nacionalne ideologije, ni rabila eksplicitne formulacije, še manj pa izrecen ukaz. Navzlic temu je bila učinkovita. Uspešnost "deistriza-cije" slovenskega dela Istre se najzgovorneje pokaže v pristnem presenečenju povprečnega Slovenca, ko ga poučijo, da je slovenska obala del istrske obale, da ima ta obala ruralno zaledje in da v tem zaledju ni nobene "naravne" meje, ki bi ga ločevala od Istre.
GEOGRAFSKA POIMENOVANJA
Glede strategij izrinjanja imena Istra so morda naj-poučnejša geografska besedila iz zgodnjega povojnega obdobja. Geografi so bili kajpada posebej poklicani, da strokovno predlagajo in utemeljijo primerna poimenovanja za novopridobljene kraje.
a) Trojica iz petdesetih let
V petdesetih letih se je v nacionalni geografski literaturi pojavil niz člankov, ki so obravnavano pokrajino poimenovali s pridevnikom šavrinski/šavrinska (Savnik, 1951; Briški, 1956; Kokole, 1956). Roman Savnik je govoril o Savrinskem primorju (sic), Vladimir Kokole in Andrej Briški pa o Savrinskem gričevju. V članku Briškega je na začetku govor o Savrinskem gričevju (enkrat se pojavi tudi Slovenska Istra), nato pa predvsem o Savrinih (kot pokrajini, čeprav z istim imenom označuje tudi njene prebivalce). Savrinom včasih reče tudi Savrinsko (nikdar pa Savrinija). Razlikuje med zgornjimi in spodnjimi Savrini; enkrat omeni šavrinska mesta (Savnik, 1951, 250), in iz konteksta je nedvoumno razvidno, da v spodnje (ali "najspodnejše") Savrine prišteva tudi Koper, Izolo in Piran (Savnik, 1951, 248, 264). Njegovi Savrini se torej ne omejujejo na gričevnato (oziroma hribovito) zaledje obalnih mest. Medtem ko Savnik na začetku članka definira pojem Savrinskega primorja (v bistvu kot flišni "del slovenske Istre"), pri Briškem pravzaprav ni definicije pojma. Savrinsko gri-
čevje oziroma Savrini se pri teh piscih ne prekrivajo v celoti s slovenskim delom Istre (ki je malce širši pojem), zato ni čisto jasno, v kolikšni meri sploh uvajajo Istri alternativno poimenovanje oziroma v kolikšni meri zgolj obravnavajo ožjo geografsko enoto znotraj Slovenske Istre.
b) Anton Melik
V primerjavi s temi skorajda efemernimi članki je Melikovo delo Slovensko Primorje iz leta i960, ki sestavlja 4. zvezek njegovega opisa Slovenije in njenih pokrajin, kar zadeva poimenovanje pokrajine, veliko bolj avtoritativno in vplivno. Melik je v tem delu podprl ime Koprsko Primorje. Ni ga sicer uporabil prvi (začetki segajo v petdeseta leta), a je s svojo utemeljitvijo in avtoriteto nedvomno odločilno prispeval k njegovi uveljavitvi. To ime med današnjimi geografi prevladuje. Kot kaže, pa je pri tem šlo v pozabo, da je bilo Melikovo Koprsko Primorje krepko širše od Slovenske Istre, s katere obsegom ga bolj ali manj enačijo današnji geografi: "Koprsko Primorje nam je tedaj in nam bo v bližnji bodočnosti ta del Slovenskega Primorja, ki se naslanja na Tržaški zaliv in njegovo bližnje zaledje in ki obsega danes Savrinska ali Istrska brda, Kras vsaj v poglavitnem obsegu, kraško severno Istro in Brkine z reško dolino ter Pivko. Torej obsega Koprsko Primorje vso pokrajino od morja do višav Hrušice, Javornikov ter Snežnika" (Melik, 1960, 14).
Da se geografska znanost pogosto znajde v funkciji utemeljevanja razlogov ter legitimizacije državnih meja in političnih teritorialnih delitev na splošno, se z vso nedvoumnostjo izkaže že na prvi strani Melikove knjige, kjer avtor po eni strani zavrača italijansko poimenovanje pokrajine Julijska krajina kot nenaravno, slovensko poimenovanje Primorsko ali Primorje pa kot naravno. Ne za prvo ne za drugo trditev pa nima nobenega tehtnega argumenta. Zamisel, poimenovati pokrajino po Julijskih Alpah in posredno po tamkajšnjih prebivalcih iz rimskih časov (gens lulia), je namreč zrasla v glavi domačina, goriškega glotologa (in nasprotnika odcepitve od Avstrije!) Graziadia Ascolija, ki je leta 1863 predlagal ime Venezia Giulia (Julijska Benečija). Zato ime Julijska krajina ne more biti dano kar "imperialistično, z vidikov od onstran morja", kot si je želel verjeti Melik (Melik, 1960, 5). Prav tako ime Primorsko ali Primorje ni "docela prirodno", saj ga je - pač v nemški obliki Österreichisches Küstenland - prva vpeljala avstrijska uprava v prvi polovici 19. stoletja, zato bi se težko strinjali, da se je za to ozemlje "v živi ljudski govorici že od nekdaj uporabljala označba primorske zemlje" (Melik, 1960, 5). Ce drži, da nima nobeno od obravnavanih poimenovanj nobene zveze z naravo, pa lahko vseeno rečemo, da je "italijansko" poimenovanje konkretno (ker se nanaša na historični to-ponim), "avstrijsko-slovensko" poimenovanje pa ab-
118
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
straktno, ker se nanaša na ahistorično geografsko abstrakcijo ("morje" oziroma "obala").1 Pri vsem skupaj je ironično, da tako bivša avstrijska dežela Küstenland kakor današnja pokrajina Primorska segata navzgor do Julijskih Alp, čeprav bi bilo bolj "prirodno", ko bi se omejili na prostor v neposredni bližini obale.
Kot lahko sklepamo iz gornjega citata, je Savrinsko gričevje iz petdesetih let postalo Savrinska ali Istrska brda ali gorice. Na implicitno enačenje šavrinskega in slovenskoistrskega pri Meliku kaže tudi raba izraza Slovenska Istrska ali Savrinska obala (Melik, i960, 56). Pojmovanje, da se Savrinsko ne omeji na ruralno zaledno gričevje, temveč obsega tudi obalo z mesti, je pri Meliku še bolj poudarjeno kakor pri Briškem. Melik omeni šavrinska pristanišča kot benečansko posest (seveda v preteklosti) in celo Trst kot šavrinsko luko! (Melik, 1960, 103). Z zornega kota današnjih pojmovanj, po katerih se Savrinija striktno omejuje na ruralno zaledje slovenskih treh obalnih mest ali celo le na del tega zaledja, je Melikova raztegnitev Savrinije vse do Trsta nedvomno prvovrstno presenečenje. Za današnja pojmovanja je namreč presenetljiva že raztegnitev Savrinije do slovenskih obalnih mest. Zato bi ob Meliku pa tudi Briškem utegnili najprej pomisliti, da gre pri eks-tenziji Savrinije do obalnih mest na severni obali Istre in povrhu še do Trsta za strategijo poimenovanj, ki naj bi omogočila efektivno slovenizacijo prej italijanskih obalnih mest in morja. Melik praktično (vendar implicitno) enači Savrine s Slovenci oziroma slovenskimi Istrani: Savrinija seže, do koder seže njihova naselitev (t.j. slovensko "etnično ozemlje" na danem območju). Zato je zanj logično, da je Trst šavrinsko mesto (kolikor seveda potihem predpostavi, da so do njega upravičeni zgolj Slovenci). Naj bo to pojmovanje danes še tako nenavadno, pa, kot bomo videli, iz perspektive druge polovice 19. stoletja ni tako nenavadno.
c) Julij Titl
Titl v knjigi iz leta 1965 dosledno uporablja ime Koprsko. To pokrajino opredeli kot sestavljeno iz Istrskih brd in prehodnega področja, ki meji na Podgorski kras, oziroma kot ozemlje obalnih občin Izola, Koper in Piran (Titl, 1965, 7). Izraz Istrska brda očitno izhaja od Melika, medtem ko se sinonim Savrinska brda v Titlovi knjigi ne pojavi. Tudi pojem Koprskega močno spo-
minja na Melikovo Koprsko Primorje, le da je njegov obseg nekoliko ožji. Pozneje je Titl začel zagovarjati ime Koprsko primorje, ki ga dosledno uporablja v knjigi iz leta 1998 (Titl, 1998). V knjigi iz leta 1988 pa je dosledno uporabljal ime Slovenska Istra (Titl, 1988), vendar zato, ker je tako hotel založnik (Titl, 2002). Ivan Gams trdi, da je edini geografski zbornik, ki v naslovu govori o Slovenski Istri, izšel leta 1985 in da so v njem kar štirje prispevki, ki imajo v podnaslovu ime Slovenska Istra (Gams, 1991, 8). So leta (med 1985 in 1988), ko so se nacionalna trenja v Jugoslaviji začela pregrevati, botrovala kratkotrajni epizodi Slovenske Istre v geografiji?
Titl v knjigi iz 1998 posveti kratko zadnje poglavje obravnavi imen Savrini in Savrinija (Titl, 1998). Za Titla Savrinija nikdar ni bila alternativno ime za Koprsko Primorje. Se več, že od samega začetka je zavračal tudi poimenovanja s pridevnikom "šavrinski", ker je prišel do sklepa, da domačini imena Savrini, ki je zanje zmerljivka, ne sprejemajo. (Ob današnji "rehabilitaciji" imena to seveda ne velja več.) Titl trdi, da je nepravilnost geografskih imen, ki uporabljajo pridevnik "šavrinski", na začetku šestdesetih let spoznal tudi Melik in potlej govoril samo še o Istrskih brdih (Titl, 2002), čeprav se to v omenjeni Melikovi knjigi še ne vidi.
Imena Savrinija mi ni uspelo zaslediti pri nobenem geografu (pač pa pri pisateljih), toda Titl trdi, da sta se za Koprsko Primorje po drugi svetovni vojni začeli uporabljati imeni Savrinija in Savrinska brda, nakar ime Savrinija tudi sam uporabi v tem istem poglavju (Titl, 1998, 187). Kar zadeva Savrinsko gričevje ali Savrinska brda ali Savrinske gorice, se Titl zavzema za uveljavitev imena Koprski hribi, ki naj bi bilo pravilnejše, ker se opira na pogostost ledinskega imena Hribi na tem območju (Titl, 1998, 190). O šavrinski obali in šavrinskih obalnih mestih ni več ne duha ne sluha - povsem v skladu z današnjimi pojmovanji Savrinije.
d) Zakaj ne kratkomalo Istra?
Med vsemi številnimi imeni, ki so jih geografi predlagali in obravnavali, ni nikdar mogoče naleteti na ime Istra. Se več: to ime ni bilo upoštevano niti v Gamsovi analizi imen za "obalno regijo" (Gams, 1991), čeprav je Gams poleg pojmovne smiselnosti in uveljavljenosti v geografiji upošteval (in točkoval) tudi uveljavljenost v
1 Tudi v tem primeru je zanimivo, da so "Julijci" motili že Avstrijce. Tako naj bi Kandlerju nekoč visok avstrijski uradnik očital, da v svojih spisih tako pogosto govori o Julijcih. Kandler naj bi mu šaljivo odgovoril: "A kaj bi radi, saj so mi stalno pred očmi, kako ne bi tedaj govoril o njih? Umaknite jih, pa ne bom več o njih razpravljal." (De Franceschi, 1989[1926], 131). Pri tem je treba vedeti, da pojem Julijskih Alp pri Kandlerju in vseh drugih italijanskih piscih 19. stoletja ni identičen z našim današnjim pojmovanjem. Tedanji italijanski pisci niso uporabljali pojma Dinarskih Alp in so tudi Kras šteli k Julijcem. Tako so v geografskih definicijah nenehno ponavljali, da se Kraški rob (Monte Vena), ki se začne pri Stivanu, pri Učki razcepi na dva kraka; eden se nadaljuje proti Kvarneru, drugi, ki so ga imenovali Caldera, pa zavije po južni (liburnijski) obali polotoka in seže do Plomina. Ta dva kraka sta predstavljala skrajna grebena Julijskih Alp. Po tem videnju so grebeni Juljskih Alp hrbtenica in okvir Istre, pa tudi naravna meja, ki loči Istro - od Liburnije (cfr. Cerovac, 2002).
119
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA ŠAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
javni rabi. Uveljavljenost izraza Obala v javni rabi je ocenil na 5 točk, uveljavljenost izraza Šavrinska brda na 0 točk, Koprsko na 2 točki, Koprsko primorje 1 točko in Slovenska Istra 3 točke. Ocenjeval je kajpada intuitivno, in po intuitivni oceni bi si uveljavljenost imena Istra v javni rabi prislužila približno toliko kot Slovenska Istra, denimo torej 3 točke. Ce bi Istri prisodili še zgolj 3 točke za pojmovno smiselnost (in 0 točk za uveljavljenost v geografiji), bi Istra dobila vsaj točko več kakor Šavrinska brda, ki so se znašla na zadnjem mestu. Istra bi v skupnem seštevku točk torej ne zasedla zadnjega mesta. Kako je tedaj mogoče, da to ime v ocenjevanje in analizo sploh ni bilo pripuščeno? Preprosto zato, ker ga geografi ne uporabljajo? A čemu si potem geografi želijo ustvariti vtis, da upoštevajo tudi javno rabo in da se ozirajo na to, kako pokrajino v svoji "živi govorici" imenujejo domačini, ki v njej živijo?
Drugače povedano, gre za tiho predpostavko geografov, da je o (naši) Istri, kolikor hočemo ime Istra za vsako ceno ohraniti, mogoče "pojmovno smiselno" govoriti samo kot o Slovenski Istri. Oziroma za predpostavko, da ime Istra ne more pomeniti (tudi) slovenske Istre. A če je pojmovna smiselnost imena Istra v očeh obravnavanih geografov 0 točk, kolikšna je tedaj pojmovna smiselnost imena Koroška ali Štajerska?
e) In zakaj ne Šavrinija"
Šavrinska brda se v Gamsovi analizi uvrstijo po skupnem številu točk na zadnje mesto, in sicer predvsem zato, ker na račun uveljavljenosti v javni rabi dobijo 0 točk. A tudi v tem primeru ima selekcija imen, vključenih v analizo in točkovanje, nezanemarljivo "lepotno" napako. Res je, da ime Šavrinska brda v javni rabi skorajda ne obstaja, toda to nikakor ne velja za Šavrinijo, ki se uspešno uveljavlja skupaj z uveljavljanjem šavrinske identitete. Ljudska raba je še enkrat neupoštevana (čeprav je v sedanji fazi še precej omejena na "ljudstvu namenjeno intelektualno rabo").
Selekcija imen, vključenih v geografsko analizo, ustvarja vtis, da 1) gre za nevtralna imena; 2) da so ta imena istega rodu; 3) da so vsa imena enakopravno obravnavana. Seveda ni nič od tega res. Imena niso nevtralna, ker so motivirana s političnimi, ideološkimi, kolektivnimi, identitetnimi razlogi. Ce bi bila nevtralna, ne bi bilo potrebe, na primer, po izločitvi imena Istra. Imena niso istega rodu: ime Koprsko primorje je izpeljano iz geografskega rezoniranja brez sleherne opore v domačinski rabi; ime Istra je, prav nasprotno, utemeljeno v domačinski rabi, a nima nobene podpore v geografskem rezoniranju (natančneje: v rezoniranju slovenske geografije!). V antropološkem izrazju bi lahko - z določenim zadržkom - rekli, da je ime Koprsko pri-morje etsko, ime Istra pa emsko. Eno je "znanstveno", drugo pa je "izkustveno" oziroma "doživeto". Zato ju ne moremo obravnavati, kot da sta homogeni. In slednjič,
imena niso enakopravno obravnavana, ker vidimo na delu diskriminacijo: v analizo so pripuščena samo imena, ki se geografom zdijo "pojmovno smiselna" (to se vidi že po tem, da ni nobeno analizirano ime dobilo 0 točk za pojmovno smiselnost).
Imeni Istra in Šavrinija sta emski predvsem v tem smislu, da se z njima neposredno povezuje proces (re)invencije identitete: v prvem primeru istrske, v drugem primeru šavrinske identitete.
LITERARNA POIMENOVANJA
V	poimenovanjih, ki jih uveljavljata leposlovna in potopisna književnost, naletimo na močnejšo navzočnost, morda celo prevlado, piscev iz regije. Gre za interaktivni kompleks, ki obsega tako domačine (regio-naliste ali ne) kakor pisce od zunaj. Zlasti med slednjimi so tudi pisci "nacionalnega pomena", nekateri med njimi pa so lahko v določenem pomenu tudi regionalisti, torej tujci in naturalizirani domačini hkrati.
Tudi v leposlovju je seveda mogoče najti poimeno-valne strategije, ki so v temelju zelo podobne geografskim, saj zasledujejo ambicijo vsebinsko pravilnega (in politično primernega) poimenovanja pokrajine, funkcija te ambicije pa je izrazito narodotvorna. Kot zgled tovrstne literature navajam Bevkov mladinski potopis Ob morju in Soči (Bevk, 1974 [1959]), ki je vsaj primorskim šolarjem zgodnjejših povojnih generacij pomembno pomagal oblikovati njihove geografske pojme za to območje. Pri Bevku tipično naletimo na obe imeni: pokrajina se imenuje Slovensko Primorje, a tudi ime Istra ni pridržano izključno za hrvaško Istro, saj je Koper enkrat izrecno označen za istrsko mesto (Bevk, 1974 [1959], 45).
V	kontrastu z geografijo pa književnost pretežno uveljavlja tista poimenovanja, ki so neločljivo povezana z oblikovanjem regionalnih oziroma mikroregionalnih identitet. Literarna imaginacija, ki uveljavlja identitetna poimenovanja, je s tem pomembna komponenta procesov oblikovanja ter afirmacije regionalnih identitet. V tej funkciji pa je leposlovna književnost po letu 1954, ko je Istra pripadla Jugoslaviji, uveljavljala predvsem dve poimenovanji, ki ju pri geografih, kot rečeno, ni zaslediti: Istra in Šavrinija. Ime Istra in z njim povezana afirmacija istrske identitete, istranstva, je v vsem tem obdobju stalnica. Šavrinsko ime vstopi v književnost s pesnikom Alojzom Kocjančičem leta 1962, ponovno odkritje Šavrinije in šavrinstva pa se začne sredi osemdesetih let.
Imeni Istra in Šavrinija, kakor ju uveljavlja leposlovna književnost (in istrski oziroma šavrinski regionalizem na splošno), nista v medsebojnem protislovju in se ne izključujeta. Niti nista v kompetitivnem odnosu. Praktično vsi pisci, ki afirmirajo šavrinsko ime ter identiteto, afirmirajo tudi istrsko ime ter identiteto. (Obrnjeno ne drži.) Šavrinija in Istra sta v razmerju ožje in širše
120
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
regionalne enote. Afirmacija Istre v glavnem implicira diskretno afirmacijo celotne Istre (torej ne zgolj slovenske), afirmacija Savrinije pa afirmacijo (slovenskega) podeželja v zaledju severnoistrskih obalnih mest.
Istrski in šavrinski literarni regionalizem (ali lokali-zem) je, tako kot vsak regionalizem, bolj ali manj naro-dotvoren. Bolje povedano, včasih je neposredno naro-dotvoren, včasih posredno, včasih pa je "separatističen" in zavrača nacionalni okvir, znotraj katerega se nahaja. Izrazito ter neposredno narodotvoren (ali kar nacionalističen) je pesnik Alojz Kocjančič. Kot duhovnik, solan v goriškem semenišču, je pričakovano imel visoko nacionalno zavest. Ta se kaže tudi v tem, da mu je bila praksa narečne regionalne književnosti popolnoma tuja. Njegova afirmacija šavrinstva in istranstva je afirmacija slovenstva v pokrajini. Istrski Slovenci so prikazani kot nacionalno zavedni in avtohtoni, italijanski etnos pa je neavtohton; to so prišleki in tujci, ki v Istri niso nikdar pognali korenin. Posredno narodotvoren je, na primer, Tone Pavček, pesnik nacionalne ravni in nedomačin, ki po eni strani "regionalizira", po drugi strani pa istranstvo in šavrinstvo diskretno nadzoruje, da ne bi zašli s prave, nacionalne poti in podlegli skušnjavam transnacio-nalnosti: od tod občasno poudarjanje slovenske in naše Istre. Docela logično je, da tudi on ne piše v dialektu. Lep zgled zavračanja narodotvorne vloge je pesnik in pisatelj Edelman Jurinčič, regionalistični pisec v močnem pomenu besede, ki razkazuje močan odpor do "celinske" Slovenije, do nacionalne prestolnice itn. Celinski Slovenci so načelno tujci in sodijo v kategorijo vseh tistih tujcev z vseh strani neba, ki so v različnih zgodovinskih obdobjih vdirali v Istro, si jo podjarmljali, jo izkoriščali in hujskali Istrane ene proti drugim, da so jih sprli med seboj. S svojim radikalnejšim regionalizmom pa Jurinčič hkrati proizvede potencialno nasprotje med Istro in Savrinijo. Njegova najbolj prava, najbolj intimna domovina je Savrinija, ruralno podeželje nad Dragonjo; na obali, v istrskih mestih, pa živijo neavto-htoni tujci: "O Bog, kako brezvezno je vse tam spodaj ob morju!" (Jurinčič, 1991, 68).
Kocjančičeva vpeljava šavrinske identitete, in to prav v času, ko se je v geografiji konjunktura imen s pridevnikom šavrinski začela umikati pred prodorom posvečenega imena Koprsko primorje, zasluži posebno pozornost, saj se v njegovih Savrinskih pesmih (Kocjančič, 2001 [1962]) srečata in medsebojno artikulirata emsko in etsko poimenovanje. Po eni strani je Kocjančič domačin (rojen v Kubedu), ki je vrh tega doma prav s tistega konca Savrinije, ki bo pozneje - po njegovi zaslugi in zaslugi njegovih literarnih potomcev - postala Savrinija par excellence, torej ožje področje okoli Ku-beda. Ena od njegovih pesmi ima naslov Kubejskim Savrinkam, in med temi Savrinkami, potujočimi med hrvaško Istro in Trstom, se pojavi tudi Savrinka Ana, pesnikova mati (ki ga je še pred rojstvom jemala s seboj po trdih poteh). Po drugi strani pa je Kocjančič inte-
lektualec, nacionalni buditelj in učeni pesnik. Verjetni indic učenega pristopa je omemba šavrinskega morja (Kocjančič, 2001 [1962], 5). Tako se zdi verjetno, da je pesnik vpeljal šavrinsko identiteto tudi z navezavo na sočasno geografsko literaturo, ki je promovirala Šavrinsko obalo, Šavrinska brda ipd.
Marjan Tomšič, štajerski učitelj, ki je prišel službovat v Gračišče (sosednja vas Kubeda), je - tudi na spodbudo Alojza Kocjančiča - dal šolarjem zbirati lokalne zgodbe in spomine. Zbrano gradivo je izdatno uporabil pri pisanju novel in romanov. Najuspešnejši med njimi, Savrinke iz leta 1986, je nedvomno odigral zelo pomembno vlogo tako pri oblikovanju današnje podobe Šavrink kakor v procesu invencije šavrinske identitete na splošno. Vendar pa Tomšič ni kaj posebej uveljavljal imena Šavrinija; to ime se pri njem pojavlja sorazmerno poredko. Tomšič je bolj kakor Šavrinijo afirmiral in uveljavljal Istro.
Med Tomšičeve "učence" lahko štejemo Edelmana Jurinčiča, v čigar poeziji in prozi se pogosto pojavljajo tako Istra kakor Šavrinija, tako Istrani kakor Šavrini ter Šavrinke. Pa tudi Marijo Franco, njegovo stanodajalko iz časov službovanja v Gračišču, nekdanjo jajčarico, ki jo je spodbudil k pisanju Savrinskih zgodb.
ISTRA, KI SE ZAČNE ONSTRAN DRAGONJE
Povojno izrinjanje ali opuščanje imena Istra v slovenskem delu Istre ima poleg že omenjenih še en pomemben razlog, morda ključen, ki pa nenehno ostaja nekako v senci. Ozemlje, ki danes predstavlja slovenski del Istre in za katero se kot eno geografskih imen uporablja Slovenska Istra, je bilo namreč že vsaj od 19. stoletja razumljeno tudi kot pokrajina, ki ni Istra, ki ni del Istre. Oglejmo si najprej nekaj evidence, ki nedvoumno kaže na to drugo pojmovanje, v naslednjem razdelku pa bomo videli, kako se je to pojmovanje porajalo in kakšno vlogo sta pri tem odigrali imeni Šav-rinov in Šavrinije.
Najprej banalen zgled, ki zadeva državnoupravni um. Po nastanku novih nacionalnih držav na polotoku reklamna tabla, ki pozdravi potnika, takoj ko prečka mejni prehod na cesti proti Buzetu, mimoidočega poduči, da vstopa v Istro, deželo vin. Potnik, ki se s hrvaške strani približuje mejnemu prehodu v Sečovljah, pa je podučen, da zapušča Istro. Italijanska skupnost je ob postavitvi te table protestirala, češ da gre za dejanje, ki poskuša deliti Istro, saj se Istra ne konča ali začne na Dragonji (Girod, 1997). Protest ni bil upoštevan in tabla še zmeraj stoji in izpričuje "uradno" hrvaško umevanje, da se Istra zvede na hrvaško Istro. Pojmovanje, da se Istra začne onstran Dragonje, torej ne more biti kar iznajdba komunističnih slovenskih politikov ali celo "kontinentalnih" Slovencev na splošno.
Ali so prispevali k temu pojmovanju svoj delež tudi slovenski Istrani sami? Poglejmo Alojza Kocjančiča, da-
121
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
nes povzdignjenega v kultnega pesnika Istre, v "spiritus agens vsega dogajanja" (Tomšič, 2000, 129). V pesmi Kubejskim Savrinkam je zapisal (Kocjančič, 2001 [1962], 48):
Veselo brbljaje gredo do Kapele,
tu čaka Rijaska, Kozminka z Gračišč,
od tod bodo "v Istro" po jajca hitele
do pazinskih in motovunskih selišč.
Kaj pomenijo narekovaji, v katere je Kocjančič postavil izraz "v Istro"? S skoraj popolno gotovostjo lahko sklepamo, da jih je uporabil zato, ker se je zavedal, da je ta izraz v protislovju s pojmovanjem, da Kubed leži v Istri oziroma da je slovenska Istra sestavni del celotne Istre. S kolikšno verjetnostjo pa lahko sklepamo, da so tako govorile kubejske Savrinke same? Kot bomo videli iz naslednjega razdelka, ne bi bilo nič tako nenavadnega, če bi že v Kocjančičevem otroštvu govorile, da gredo "v Istro", ko so se odpravile čez Dragonjo. Zagotovo pa je takšno izražanje v šavrinskih vaseh razširjeno v današnjem času. Na rabo "hoditi v Istro" smo pogosto naleteli v omenjeni terenski raziskavi v Svetem Petru sredi devetdesetih let, najizraziteje v kontekstih pogovorov o Savrinkah kot popotnih trgovkah. Ustaljenost izraza v tem kontekstu ("So hodile ... v Istro po jajčka z osličkom", "In ona boga je hodila v Istro", "Njena mama je še prej hodila tam v Istro" itn.) izdatno izpričujejo pogovori, ki jih je opravila Martina Orehovec (Orehovec, 2001, 125-126). Tudi slavna Sav-rinka Marija Franca iz Gračišča, ki je napisala avtobiografske spomine in zgodbe, uporablja ta izraz in ga tudi komentira: "Me smo rekle: Gremo v Istro - čeprav smo živele v Istri. Nikoli nismo rekle, da gremo v hrvaško Istro, ampak samo: Gremo v Istro" (Franca, 1992, 49). Vaščanke v Svetem Pertru v času raziskave niso poznale ne Francinih Savrinskih zgodb ne Kocjančičevih Savrinskih pesmi; edino Tomšičeve Savrinke bi se našle v nekaterih hišah. Kljub temu ne smemo izključiti možnosti, da se je z literarno invencijo Savrink v zadnjem desetletju in pol raba "hoditi v Istro" v šavrinskih vaseh okrepila.
Tržaška zgodovinarka Gloria Nemec je v pogovorih z italijanskimi begunci iz Grožnjana naletela na lokalno pojmovanje, po katerem se pokrajina severno od Dragonje imenuje Savrinija, pokrajina južno od Mirne pa Morlakija. Tako so Grožnjanci govorili "gremo v Savri-nijo" oziroma "gremo v Morlakijo" (Nemec, 1998, 28, 50). To razlikovanje in poimenovanje se ni omejevalo na italijansko govoreče prebivalstvo, saj obstaja dovolj dokumentacije o tem, da so o Savriniji severno od Dragonje in Morlakiji južno od Mirne govorili tudi
hrvaško govoreči prebivalci prehodnega področja med Dragonjo in Mirno. (V zvezi s prvim izrazom več v naslednjem razdelku.) Pojmovanje o Morlakiji južno od Mirne je očitno poznano tudi Mariji Franci, ki je v pogovoru z etnologinjama omenila dolenjo Istro oziroma Vlašijo (Ledinek, Rogelja, 2000, 29). To poimenovanje se povezuje z "morlaško" kolonizacijo, ki so jo Benetke spodbujale predvsem v jugozahodni Istri (med Porečem in Puljem).2
Po pojmovanjih lokalnih prebivalcev slovenski del Istre hkrati je in ni Istra. Enkrat je del večje celote (Istre), drugič je posebna celota (Savrinija). Dvoumnost tega položaja je lepo formuliral svetopetrski vaščan, rojen v času, ko je Istra pripadla Jugoslaviji: "Smo nekje vedeli, da je to tu Istra".
KDO SO ŠAVRINI? KJE JE ŠAVRINIJA?
Glede na sedanjo dokaj pomanjkljivo raziskanost je še prezgodaj z gotovostjo trditi, kdaj se pojavijo prve pisne omembe Savrinov in Savrinije. Najstarejša omemba, ki sem jo našel, sega v leto 1842. Njen avtor je Pietro Kandler, ki je napisal spremna besedila k istrskim akvarelom nemških slikarjev Augusta Selba in Augusta Tischbeina (Selb, Tischbein, 1842). V besedilu k sliki Kmetica iz Baderne je Kandler v zvezi z nošo omenil tudi žensko šavrinsko nošo ter lociral tako imenovane Savrine kot Slovane v znani prostor med Dragonjo in Kraškim robom. V Kandlerjevi reviji L'Istria, ki je začela izhajati leta 1846, se že v prvih številkah prvega letnika pojavi nepodpisan članek v nadaljevanjih z naslovom "Della geografia genetica dell'Istria", ki omeni tudi pozneje med italijanskimi pisci prevladujočo etimologijo: "... in v Istri jim pravijo Savrini, ker naj bi njihovo ime povedalo, da izhajajo od Save, koliko je to verjetno, ne vemo." (Anonimno, 1846a, 47). Obe najstarejši italijanski omembi Savrinov, kar smo jih našli, torej omenjata Savrine kot ustaljeno ime, ne pa kot novo ime, ki bi ga skoval ali od nekod vzel kakšen učenjak, kot je bil Kandler. Toda kdo so (vsi) tisti, ki pravijo prebivalstvu med Dragonjo in Kraškim robom Savrini? Tega seveda ne vemo zagotovo, težko pa bi poimenovanje pripisali zgolj Hrvatom ali čakavcem z južne strani Dragonje. Kandlerju, ki je živel v Trstu, in njegovim italijansko govorečim dopisovalcem iz istrskih mest je bilo to poimenovanje zadosti domače. O tem, da imena Savrini niso percipirali kot tuje oziroma slovansko, temveč kot italijansko (ali vsaj romansko), seveda najzgovorneje priča njihovo etimologiziranje: če naj bi Savrini prišli od Savre, ki ji Kranjci rečejo Sora, potem ime ne more biti slovansko.
2 Pričevanje o tem pojmovanju, tokrat iz jugovzhodne, labinske perspektive, najdemo tudi pri hrvaškoistrskem pisatelju Mateju Baloti, ki se je rodil v Raklju v bližini Labina. Labinci so Rakljane imenovali Vlahi in za njih je celotna pokrajina od Raše preko Kanfanarja do Tinjana in Poreča bila divja, nedisciplinirana in polrazbojniška Vlašija (Balota, 1983 [1946]).
122
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
Kandier, starosta tržaških domoznancev in poznavalcev Istre, je tedaj morda prvi, ki je ponesel Savrine v svet pisne kulture. Tržačan Josip Godina-Verdeljski, ki v celotni svoji knjigi (Godina-Verdeljski, 1872) žolčno polemizira s Kandlerjem (pogosto neutemeljeno), je zapisal, da "Dr. Kandler z marsikaterim drugim vred pravi tim Slovencem Savrini zato, ker so neki tja prišli od reke Save, tedaj iz kranjske dežele" (Godina-Verdeljski, 1872, 238-239). Godina-Verdeljski je predlagal precej drugačno razčlenitev in poimenovanje južnoslovanskih prebivalstev oziroma etno-regionalnih skupin. Po njem živijo nad Dragonjo Karno-llirci ali Slovenci, pod njo pa Serbo-llirci (Godina-Verdeljski, 1872, 238). Ime Savrini je zanj nesprejemljivo že zato, ker prihaja iz ust "laškega" sovraga, utelešenega v Kandlerju. Ce bi Godina-Verdeljski poznal kakšno rabo imena Savrini izpod peresa slovanskega pisca, bi jo v svojem panslavi-stičnem entuziazmu precej verjetno omenil.
Seveda pa ni nikjer rečeno, da moramo iskati prvo omembo Savrinov med italijansko pišočimi pisci. Morda bi našli starejšo med nemško pišočimi. Med raziskovalci, ki poznajo nemške vire, je videti kandidat za najstarejšo nemško omembo Savrinov Carl von Czoer-nig. Czoernig (s polnim imenom Carl Freiherr Czoernig von Czernhausen) je bil ravnatelj urada za upravno statistiko monarhije na Dunaju in je organiziral popis leta 1846. Zaradi njegovega znanstvenega zanimanja za etnografijo "plemen" in "jezikovnih plemen" (Volksstämme, Sprachstämme) monarhije je popis spraševal tudi po jezikovni pripadnosti. Kategorizacija jezikovnih skupin pa je bila prepuščena lokalnim uradom, in kot je znano, je bilo v tem popisu slovensko govoreče prebivalstvo v Istri razdeljeno na Brkine in Savrine (Stagl, 1998; Grafenauer, 1993). Predvsem na podlagi tega popisa je Czoernig izdelal svoj etnografski zemljevid monarhije in napisal avtoritativno delo Ethnographie der Österreichischen Monarchie, ki je izšlo v treh zvezkih na Dunaju leta 1855.3 Toda v lokalnem uradu, ki je botroval jezikovni delitvi na Savrine in Brkine, so seveda prevladovali Italijani. To je še en močan dokaz, da je bilo v štiridesetih letih 19. stoletja ime Savrini vsaj med italijansko govorečimi Istrani in Tržačani ustaljeno. O tem, kako dolgo je že bilo ustaljeno, pa bi lahko v tem trenutku samo ugibali.
Zgodnje omembe Savrinov pri hrvaških piscih so pri nas tako rekoč v celoti neraziskane. Kar zadeva centralne Slovence oziroma Kranjce, pa se zdi najverjetneje, da so vednost o istrskem slovensko govorečem
prebivalstvu dobivali predvsem preko nemških piscev. Novice gospodarske, obertnijske in narodske so leta 1857 (t.j. tri oziroma dve leti po Kozlerjevi in Czoer-nigovi knjigi) priobčile dva članka, v katerih se pojavijo Savrini. Prvi članek z naslovom "Razne imena Istranov" je podpisal neki J. V. Med raznimi skupinami prebivalstva (Vlahi Arbanasi, Vlahi Perojci, Vlahi Ciribirci, Bezjaki, Fučki, Liburnjani, Ciči ...) je omenil tudi Savrine. Med Savrine je prištel "vse, ki hodijo v černem oblečeni pod Terstom okoli Kopra" (V., J., 1857, 35). Drugi članek, "Potopis po Istri od Tersta do Pazina", objavljen v treh nadaljevanjih, delo Frana Vidmarja, razlikuje med Mandrijani, Brežani, Savrini in Istrijani. Vidmar najprej Savrine preskoči: "Od Tersta do Kopra vidiš, da Mandrijani, Brežani in Istrijani so delavni ljudje." (Vidmar, 1857, 334). Sele ko gre čez šmarski klanec in se znajde v dolini Dragonje pod Kaštelom, omeni številne mline, "kateri pšenico meljejo, da pridne Savrinke dalječ okoli kruh dobrega okusa raznašajo" (Vidmar, 1857, 338). Nato na kratko opiše še Savrinovo in Savrinkino nošo; pri slednji omeni čevlje z visokimi petami, ki se pozneje pojavijo še pri Carlu Combiju in drugih (Starec, 1996, 168-169).
Na verjetno Vidmarjevo seznanjenost s Czoernigom ali Kozlerjem ali z obema kaže opazka, da je rečica Dragonja pod Kaštelom "tako rekoč mejnik med slovenskim in istrijanskim narečjem"; onstran Dragonje "se govori istrijansko" (razen v obalnih mestecih) " . in tudi nošnja moških in ženskih, je od tukaj isterska, ktera se na pervi pogled zelo od šavrinske loči" (Vidmar, 1857, 338).4
Savrini so bili prisotni kot popisna kategorija tudi v avstrijskem popisu iz leta 1861. Na ta popis se je proti koncu stoletja skliceval Simon Rutar (Rutar, 1896), ko je obravnaval versko in etnično sestavo tržaškega in istrskega prebivalstva. S tem v zvezi je opozoril, da so v prejšnjih časih šteli vse kajkavce k Slovencem, kar je tudi razlog, da v popisu hrvaški kajkavci iz umaške in motovunske dekanije nastopajo kot Savrini (Rutar, 1896, 65-66). To pojasnilo je izhodišče za Titlovo "kajkavsko" tezo, ki daje prevelik poudarek tej okoliščini in posredno podpira njegovo videnje, po katerem so Savrini -kot kajkavci - bili definirani v razliki do čakavcev (in štokavcev). Takšno videnje implicira, da so poimeno-valci Savrinov bili (izključno) Slovani, natančneje hrvaškoistrski čakavci. Možnost, da so jih tako poimenovali romansko govoreči sosedje (v Istri, na Tržaškem ...), je s tem implicitno zavrnjena.
3	Ta razdelitev na Brkine in Savrine, ki jo je prevzel Czoernig, je tudi izhodišče poznejših dialektoloških razločevanj in zemljevidov. Fran Ramovš je vpeljal istrsko narečno skupino in jo razdelil na dve narečji, brkinsko in šavrinsko (Ramovš, 1930).
4	Dvoumnost pripadnosti slovenskega dela Istre (ki je del Istre in hkrati nekaj drugega od Istre) je torej v polni meri izpričana že sredi 19. stoletja! V Vidmarjevem opisu se Istrijani (kot Hrvati) po jeziku in noši razlikujejo od Savrinov (in seveda Mandrijanov ter Brežanov), hkrati pa Vidmar o Zavljah (Aquilinia) zapiše: "... od tukaj naprej stopiš na Istrijansko, akoravno ti še le na mostičku na koncu drevoreda v Zavljah stara kamnita plošča nekdanji istriški mejnik kaže" (Vidmar, 1857, 334).
123
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
a) Poznejši prišleki s Kranjske —
Čeprav je Kandlerjeva etimologija, ki ime Savrinov izpeljuje iz Save (in pozneje iz Sore, it. Savra), že dolgo prepoznana za spekulativno, pa ima teza o izvoru Savrinov iz Kranjske dežele še danes solidno oporo v zgodovinskih virih. Povezuje se namreč z mlajšo slovensko kolonizacijo, ki so jo v severni Istri spodbujale Benetke kot odgovor na demografske krize, povzročene z vrsto epidemij kuge v 14. in 15. stoletju. Benečani so vabili na to demografsko izpraznjeno področje tudi prebivalce Kranjske in jim obljubljali običajne ugodnosti (večletna oprostitev vseh davkov itn.).
S tezo, ki prepoznava Savrine kot mlajše priseljence iz osrednje Slovenije, se smiselno povezuje trditev, da sega Savrinija od Dragonje na jugu do Rosandre (Glin-ščice) na severu. Rosandra se izliva v Tržaški zaliv v kraju Zavlje (Aquilinia) tik pred Trstom, kjer je tekla meja med beneško in habsburško državo. Od tod sklep, da Savrinov na habsburški strani, in s tem v tržaški okolici, ni moglo biti. Takšno identifikacijo Savrinov z mlajšo slovensko naselitvijo in korelativno zamejitev Savrinije na Rosandri najdemo pri Carlu de Franceschiju (de Franceschi, 1879). De Franceschi je o Savrinih zapisal, da so vasi med Dragonjo in Rosandro poseljene z rodom, čigar jezik je slovenski; imenujejo jih Savrini; omembe vredno (notevole) pri tem je, da se sami ne imenujejo Istrani, temveč ime Istrani uporabljajo za Hrvate onstran Dragonje, kar verjetno kaže na to, da so prišli v Istro pozneje kot Hrvati (de Franceschi, 1879, 354).
b) Savrinija do Trsta?
De Franceschi pa se je dobro zavedal, da na Rosandri ni diskontinuitete v slovenski naselitvi. Savrine je, sledeč Carlu Combiju, označil kot po jeziku, značaju, šegah in noši sorodne Slovencem v okolici Trsta, ki so jih Tržačani imenovali Mandrijani (it. man-driani, mandrieri v lokalnem beneškem dialektu).5 Sorodnost je pripisal temu, da so tudi Mandrijani prišli v tržaško okolico v istem času kakor Savrini v Savrinijo (de Franceschi, 1879, 355). Razloček med enimi in drugimi je ohranil (ali vzpostavil?) tako, da je Slovencem v okolici Trsta pripisal pozno naselitev (okoli leta 1300).
Niso pa vsi pisci razlikovali med Savrini in Mandrijani. To najbrž velja najbolj za nemško pišoče avtorje. Neimenovani nemški pisec iz leta 1863, ki ga navaja Borut Brumen (Brumen, 2000, 390), umesti Savrine med Dragonjo in Venske hribe (t.j. Kraški rob) oziroma v okraje Piran, Koper in na tržaško mestno področje. Podobno je von Czoernig leta 1885 zapisal, da so za Savrine označeni Slovenci med Trstom in Savudrijo (Titl, 1998, 187). Nerazlikovanje med Savrini in Man-drijani tu potegne za seboj tudi implicitno priznanje, da so Slovenci (ali Savrini) na tržaškem področju že dolgo navzoči tudi v samem mestu. V razlikovanju oziroma nerazlikovanju med Savrini in Mandrijani lahko vidimo konkreten zastavek v polemiki med italijansko ireden-tistično in avstrijsko nadnacionalno pozicijo. Nadnacio-nalno pozicijo je v tem primeru mogoče uporabiti v prid slovenskega nacionalizma. To je storil, kot smo videli, leta 1960 Anton Melik, ki je, sledeč "Czoernigovi" liniji, brez obotavljanja razglasil Trst za šavrinsko mesto.
c) Anketa kot pomagalo pri iskanju Savrinov
Leta 1962 je Julij Titl izvajal anketo, ki je "na območju Koprskega primorja" poskušala, kot je zapisal, ugotoviti območje, kjer naj bi resnično živeli Savrini in kaj to ime pomeni (Titl, 1998, 188). Respondenti po izbranih istrskih vaseh so odgovarjali na vprašanji, kje leži Savrinija in kdo so Savrini. Tri desetletja pozneje, v polnem razmahu šavrinizacije zalednih vasi, je prišlo še do dveh, bolj pogojno rečeno, anket na isto temo (Vidali, 1995; Stok-Vojska, 1998).
Titlova anketa je, na kratko povedano, ugotavljala, da prebivalci nobene vasi nočejo biti Savrini in da to lastnost pripisujejo prebivalcem kakšnih bližnjih vasi. Do enakega sklepa sta prišla Rafael Vidali in Nelda Stok-Vojska. Glavni razlog za odklanjanje šavrinske pripadnosti naj bi bilo dejstvo, da je ime Savrini zmerljivka.
Preden se dotaknemo slabšalnega aspekta imena Savrini, se je koristno vprašati, zakaj se je Titl ankete sploh lotil in na katerih podmenah je temeljila. Anketa je bila očitno izpeljana v času živahnega ukvarjanja geografov s pravilnim poimenovanjem novopridobljene pokrajine v slovenskem delu Istre. Trije članki iz petdesetih let so vpeljali pridevnik šavrinski in celo Savrine (kot pokrajino), vendar ni bilo čisto jasno, ali doma-
5 Carlo Combi, koprski iredentistični domoznanec in nadaljevalec Kandlerja, je v letih 1859 in 1860 objavil dva etnografska članka o Istri, kjer je med drugim opisal šavrinski videz in nošo ter ju primerjal z mandrijanskim videzom in nošo (cfr. Starec, 1996, 169). Combi je posvetil nekaj pozornosti tudi čopu las na obriti glavi, ki je pritegnil pozornost vrste poznejših piscev, od Simona Rutarja do Boruta Brumna (gl. Brumen, 2000, 390-391). Savrinski oziroma mandrijanski čop las na obriti glavi, pokriti s krzneno kučmo, so italijanski pisci radi obravnavali kot znamenje pastoralističnega porekla slovenskih "prišlekov". Tudi sam izraz mandrijan, ki seveda označuje pastirja (mandriano je čuvaj črede, mandria), opominja na domnevno pastoralistično poreklo slovenskih tržaških okoličanov. Po eni od razlag naj bi se povezoval s preferenco do pastirstva in živinoreje, značilno za kraševsko slovensko populacijo, preden se je na tržaškem ozemlju spremenila v kmečko (Anonimno, 1846b). Pojasnilo Godine-Verdeljskega pa je, da so "namesto tega prišla namreč gosposka poslopja z verti in s 'kampanjami', ki jim tukajšnji kmetje pravijo mandrije" (Godina-Verdeljski, 1872).
124
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
činom tovrstna poimenovanja sploh kaj pomenijo oziroma ali jih sprejemajo. Dve leti pred anketo je izšla tudi Melikova knjiga, ki je govorila o Savrinskih ali Istrskih brdih in Savrinski ali Istrski obali. Melik je svojo rabo tedaj še utemeljil z argumentom, da "živa ljudska govorica" ni ustvarila enotnega in skupnega imena za vso to pokrajino. Njegov argument je bil, da prebivalce imenujejo Savrini (ob tem se je sklical na Rutarja), pa tudi Ramovš da je označil govorico prebivalstva v okolici Kopra ter sploh v vsem porečju Dragonje za šavrinsko.5 "Zato se nam je zdelo primerno, da to pokrajino imenujemo po prebivalcih Savrinsko" (Melik, 1960, 145). Titl je potemtakem z anketo predvsem preverjal, ali se prebivalci pod imenom Savrinov sploh lahko prepoznajo in ali ga sprejemajo. Anketa je bila sestavni del raziskovalnega dela, na katerem je temeljila njegova doktorska disertacija, natisnjena leta 1965 (Titl, 1965). Ker je ugotovil, da je vaščanov povsod groza pred tem, da bi jih imeli za Savrine, tega imena v disertaciji ni nikjer uporabil (Titl, 2002).
Spraševanje prebivalcev po vaseh, kdo so Savrini in kje je Savrinija, utegne nedvomno biti koristno, če je zastavljeno v splošnejšem okviru etnografskega zbiranja informacij o etno-regionalnih, prostorskih in toponi-mičnih pojmovanjih domačinov. Takšne informacije se praviloma uporabljajo kot kamenčki v sestavljanju mozaika domačinske kulture oziroma za oblikovanje splošnejših koncepcij ali tez. Nekaj drugega pa je, če sprašujemo domačine po teh stvareh v upanju, da bomo od njih zvedeli, kdo so v resnici Savrini in kje se v resnici nahaja Savrinija, če ta sploh obstaja. V tem primeru imamo podmeno, podobno tisti, na podlagi katere so se nekateri protoetnologi v 16. stoletju lotili spraševanja ameriških staroselcev, od kod so prišli (v Ameriko)? Upali so namreč, da jim bodo staroselci povedali pravo resnico o tem, od kod so njihovi daljni predniki prišli, in s tem potrdili ali ovrgli njihove teorije o migracijah Indijancev. Na takšna spraševanja so nekateri domorodci celo z roko pokazali smer, iz katere naj bi prišli ...
Omenjene ankete torej izhajajo iz podmene, da je Savrinija - v kolikor obstaja - neka objektivna, od predstav domačinov in geografov neodvisno obstoječa pokrajina. Ali pa vsaj, da je takšna pokrajina obstajala nekoč v preteklosti - zaradi česar bi se domačini še utegnili spomniti pravih meja območja, kjer naj bi resnično živeli Savrini. Tudi če bi ta pokrajina nekoč zares objektivno obstajala, je veliko vprašanje, ali lokalnemu ustnemu izročilu oziroma kolektivnemu spominu lahko pripišemo tolikšno zanesljivost. Ce pa obstaja
zgolj kot rezultat poimenovanj, se najprej zastavi vprašanje, ali je poimenovanje endogeno ali eksogeno.
Titlova anketa pa je imela še eno metodološko pomanjkljivost, saj je kljub pričakovanju, da bodo domačini sami povedali, kje je zares Savrinija (če nekje zares je), izhajala iz vnaprejšnje predpostavke o tem, kje ta pokrajina zares je. Anketa se je pač na nekem kraju začela in se od tam premikala naprej skladno z mnenjem domačinov, v katerih vaseh Savrini živijo. Izbira kraja, kjer se je anketa začela (Sv. Donat nad Buzetom), torej ni niti nevtralna niti irelevantna, saj izraža anketarjevo podmeno o tem, kje bi utegnila biti prava Savrinija. V krajih, ki jih Titl omenja kot kraje spraševanja, denimo, ni piranskega in izolskega podeželja; najzahodnejši kraj anketiranja, ki ga Titl navede, so Smarje. Ce bi se anketa začela v Svetem Petru ali Kortah nad Izolo, bi bil nabor vasi, ki bi jih vaščani drugih vasi označili za šavrinske, nedvomno precej drugačen. Na to kaže tudi "neortodoksen" odgovor, ki sta ga Miroslav Pahor in Tatjana Poberaj dobila v Sečoveljskih solinah od piranskih solinarjev, najbrž še pred eksodusom: "Na vprašanje, kaj razumejo pod Savrini, so pripovedovavci navadno odgovorili: 'Cussi ciamemo i Slavi de qui intorno. I Savrini i parla do lingue: l'italian e 'l sloven. Molti i vegniva de Monte de Capodistria o sia Smarie e i vendiva molte robe'" (Pahor, Poberaj, 1962, 133).7 Iz "sečoveljske" perspektive je vzhodna meja Savrinije potencialno nekje pri Smarjah; Smarje pa so izrecno omenjene zaradi velikega števila tamkajšnjih prodajalcev in preprodajalcev. Iz "jugovzhodne" perspektive pa so Smarje, nasprotno, pogosto videti kot zahodna meja Savrinije.
Titlova anketa je torej izhajala iz predpostavke, da je Savrinija južno-jugovzhodno koprsko zaledje oziroma celo jugovzhodni kot slovenske Istre. V primerjavi s pojmovanji iz 19. stoletja je torej šlo za občutno zožitev obsega Savrinije. Tudi druga dva anketarja sta spraševala izključno oziroma pretežno v vaseh na jugovzhodu koprske občine.
Titlova anketa je prepričljivo pokazala, da vaščani nikjer niso hoteli veljati za Savrine, da pa so šavrinskost brez pomislekov pripisali bolj ali manj oddaljenim sosednim vasem. Takšno ravnanje je povsem pričakovano, če je ime Savrini stigma. Ceprav Titl ni našel prebivalcev, ki bi se hoteli imenovati Savrini, pa vendarle predpostavlja, da nekje obstaja prava Savrinija; denimo takrat, ko zapiše: "Prebivalci Pregarske planote so mu (Vidaliju - op. B. B.) popolnoma pravilno kazali na predele onstran Dragonje, češ da Savrini živijo tam™" (Titl, 1998, 188).
6	Geografom je bil morda Ramovš še posebej blizu zaradi angažmaja v zvezi z etničnim štetjem leta 1945. V Cadastre national de llstrie tako najdemo v Ramovševem prispevku naslednji stavek: "Med romanskimi priimki (... je tudi ...) Savron (pogost priimek pri Slovencih, imenovanih Savrini" (po: Ramovš, 1997, 127).
7	"Tako imenujemo Slovane (avtorja sta neupravičeno prevedla: Slovence - op. B. B.) iz okolice. Savrini govorijo dva jezika: italijansko in slovensko. Mnogo jih je prihajalo iz Smarij pri Kopru in so prodajali mnogo različnih stvari."
125
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
d) Kaj pomeni ime Šavrin"
Etimologija etnoregionalnega imena Savrin ni deležna splošnega strinjanja. Predložena je bila vrsta etimologij, ki so nedvomno spekulativne. Edina prepričljiva razlaga se zdi Bezlajeva, ki jo izpeljuje iz furlanske besede ciavre, pri čemer dopušča tudi izpeljavo iz italijanske caprino, kozji bobek (Titl, 1998, 190). Nasprotno se Titlu zdi najbolj verjetna razlaga, da Savrin pride iz slovenske besede šavra, ki pomeni "črno ali črno marogasto kravo ali pa metaforično nerodnega človeka, ponavadi žensko" (Titl, 1998, 190).
Kako to, da nelingvist ni dovzeten za razlago poklicnega in povrhu tega še najuglednejšega nacionalnega etimologa? Moja domneva je, da ga je k temu navedel vsebinski razlog, ki ga bom poskušal na kratko pojasniti. Ceprav je vsem, ki se s temi vprašanji ukvarjajo, dobro znano, da je ime Savrin eksogeno, torej ime, ki ga neki skupini da druga skupina, je mogoče pri Titlu zaslediti na delu tiho podmeno o endogenosti imena Savrin. "Tiho" pravim zato, ker je v direktnem protislovju z zelo izrecnim Titlovim prepričanjem, da je ime Savrini zmerljivka. Ta podmena je, ne nazadnje, korelativna s pojmovanjem, da so Savrini in Savrinija nekaj objektivno obstoječega. V celoti pa se uveljavi v Titlovi razlagi s "šavro". Ce so slovenskim prišlekom iz srednjeveške Kranjske nadeli to ime sosedni staroselci, s čimer se Titl strinja - ali ni tedaj skrajno malo verjetno, da bi za zmerljivko uporabili sorazmerno specialistično besedo iz jezika prišlekov in ne besedo iz lastnega jezika? Vzrok za nesprejetje Bezlajeve furlanske etimologije tako verjetno tiči v nepripravljenosti zares sprejeti eksogeno naravo tega etnonima, morda pa vrh tega tudi v prezrtju, da so s Savrini obkladali prišleke ne le čakavsko govoreči, temveč tudi furlansko, italijansko in morda celo istro-romansko govoreči Istrani. In še več: v neupoštevanju, da jih s tem imenom niso označevali samo južno od Dragonje, temveč - prej ali slej - severno od Glinščice, na primer v Trstu, še pred tem pa morda v severnoistrskih obalnih mestecih ...
Neki informator Stok-Vojske je s svojo identifikacijo skupin prebivalstva, ki uporabljajo ime Savrini, prispeval dragoceno in zanimivo opažanje, ki seže daleč čez običajno mnenje, da ime uporabljajo zgolj Hrvati onstran Dragonje: "Devetinosemdesetletni Miljo iz Bo-čajev je povedal, da nam tako rečejo v hrvaški Istri, pa Kraševci in mestni ljudje, sami sebe pa da nismo nikoli tako imenovali" (Stok-Vojska, 1998, 54). Pisateljica ga žal ni povprašala po natančnejši opredelitvi obsega pojma Kraševec in ali z mestnimi ljudmi misli tudi Tržačane ali zgolj prebivalce istrskih mest.
V SREDIŠČU VSEGA: ŠAVRINKE
V 19. stoletju se Savrinke pojavijo v kontekstu opisa šavrinske ženske noše in Savrink kot prodajalk pridelkov na mestnih trgih severne Istre in Trsta. Opis ženske šavrinske noše je med drugimi prispeval Vidmar v svojem potopisu po Istri (Vidmar, 1857, 338), kjer pa je, kot smo že videli, povedal tudi to, da so pridne krušarice. "Slovenske Savrinke iz sodnega okraja Piran in Koper" kakor tudi prebivalke tržaške okolice, ki jih je mogoče vsak dan videti v Piranu in Bujah, Trstu in Kopru, kako prodajajo sadje, kurivo, mleko in kruh, se pozneje znova pojavijo v članku Aloisa Spinčica, ki ga je prispeval za 9. zvezek Avstro-Ogrske monarhije v besedi in sliki o Avstrijskem Primorskem (Spinčic, 1891, 215). Simon Rutar se je v opisu Savrink na koprskem trgu močno opiral na Spinčica, v manjši meri pa morda tudi na Vidmarjev potopis (cfr. Rutar, 1896, 175). Savrinke tako tvorijo kategorijo slovenskih kmečkih prodajalk na trgih v predvsem obmorskih mestih, kamor gravitirajo njihove vasi. Nekateri razlikujejo med njimi in tržaškimi okoličankami (pogosto imenovanimi Bre-žanke ali Breškice), drugi ne. Noša enih in drugih se namreč razlikuje le v podrobnostih, obe skupini tudi uporabljata osliče. O posredništvu med hrvaško Istro in Trstom sploh ni govora, pa tudi prodaja jajc ni izpostavljena. Tudi kontrast med mobilnostjo prodajalk, ki hodijo prodajat v mesto, in imobilnostjo moških, ki obdelujejo zemljo, tu ni nakazan. Zanimivo pa je, da ga je Rutar izpostavil pri brežanskih krušaricah in bre-žanskih moških (Rutar, 1896, 119-120).
Vendar pa so se eno leto pred omenjenim Spin-čicevim člankom te iste prodajalke pojavile v knjigi Koprčana Nicoloja Del Bella, a brez imena Savrinke. Del Bello je, govoreč o vaseh med Rosandro in Dragonjo ter v bližini morja, poudaril izjemno delavnost njihovih prebivalcev, še posebej žensk. Njihova marljivost, je zapisal, je tolikšna, da jo lahko brez pretiravanja označimo za fenomenalno. "Iz teh vasi prihajajo vse mlekarice in krušarice, ki se stekajo v Piran, Izolo, Koper, Milje, poleg tistih, ki nadaljujejo pot po kopnem ali morju vse do Trsta; iz teh vasi prihajajo nabiralke sadja, piščancev, jajc, divjačine, ki po potrebi prehodijo vso celinsko Istro, v skupinah, zmeraj vesele in zmeraj na delu. Nobena razdalja jih ne zaustavi: v slehernem letnem času, v slehernem vremenu, ki si ga je mogoče zamisliti ... so v povprečju tri ure dnevno na poti, da pridejo na trg, in še druge tri, da se vrnejo domov, kjer morajo takoj zatem začeti zbirati in pripravljati blago za naslednji dan" (Del Bello, 1890, 132).8 V tem opisu vidimo nekatera opažanja (delav-
8 Del Bello tudi sicer nikjer v knjigi ne govori o Savrinih in Savriniji; prebivalce s tega območja med Monte Vena (Kraški rob) in Dragonjo označi za Slovence, poleg njih pa omeni še Bezjake oziroma bezjaške Slovence, ki pa jih definira kot Hrvate, kateri so se pomešali s Slovenci (Del Bello, 1890, 126-127). Gre seveda za problem razmejevanja slovenskih in hrvaških kajkajcev.
126
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
nost, veselost), ki bodo reaktivirana slabo stoletje pozneje.
V Bevkovem potopisu s konca petdesetih let dvajsetega stoletja, ki afirmira vrednote socializma, napredka ter industrializacije, so šavrinske prodajalke prikazane kot del preteklosti, seveda pa niso imenovane Savrinke: "Kmetice so vsako jutro na osličih prihajale v pristanišče in se s posodami mleka in raznimi pridelki odpeljale v Trst. Zvečer so se vračale z bornim izkupičkom, sedle na osliče in odcincale v svoje vasi. ... Osličev skoraj ni več, številni avtobusi vsako minuto odhajajo v okoliške vasi in daleč v zaledje" (Bevk, 1974 [1959], 49).
Odločilna geografska in poklicna redukcija Savrink na jajčarice iz jugovzhodnega kota, ki operirajo med hrvaško Istro in Trstom, je predvsem učinek posega tistih književnikov in likovnih umetnikov, ki so močno vplivali na današnje prevladujoče predstave o Savrinkah in z novo podobo Savrinke prispevali osrednji simbol, na katerega se je oprl proces iznajdbe šavrinske identitete v zadnjem desetletju in pol. Vsi ti pisatelji in likovni umetniki se tesno povezujejo z jugovzhodnim kotom slovenske Istre: Kocjančič je bil rojen v Kubedu, Pohlen v Hrastovljah, Franca je iz Gračišča, kamor je prišel kot učitelj službovat tudi Tomšič. Resnici na ljubo je sicer treba dodati, da se v Tomšičevih zgodbah, ki v velikanski meri temeljijo na zbiranem folklornem materialu, včasih pojavijo tudi šavrinske prodajalke, ki niso s tega ožjega področja in prodajajo druge pridelke v drugih mestih, vendar pa so Savrinke par excellence za Tomšičevo publiko nedvomno jajčarice iz omenjenega kota.
S tem pa ne trdimo, da gre pri "kubejsko-gra-čiščansko-hrastoveljski" redefiniciji Savrink za čisto literarno, fikcijsko invencijo. Vsa ta književnost ima bolj ali manj izrazito etnografsko in introspektivno, spominsko dimenzijo. Jajčarice, ki so operirale med hrvaško Istro in Trstom, niso literarna fikcija, saj so bile specializacija znotraj šavrinske ženske trgovine, značilna za to ožje območje. Te trgovke in posrednice so se na hrvaški strani srečevale s specifično rabo oziroma aktivacijo etničnega poimenovanja Savrini, ki je tam obstajalo že dolgo prej. Hrvaške stranke, ki so bile odvisne od njihovih uslug, so se srečevale zgolj z ženskami s severne strani Dragonje, ne pa tudi z njihovimi moškimi. Drugega poimenovanja zanje kot Savrinke te stranke niso imele na voljo. Nekatera pričevanja in spomini jajčaric omenjajo zadrego, ki so jo hrvaške stranke včasih občutile zaradi rabe tega imena, za katero so vedele, da je zmerljivka. V tem kontekstu je ime Savrinke (oziroma šavrinke) dejansko lahko postalo sinonim za jajčarice. To relativno ozko lokali-zirano zlitje etničnega in poklicnega poimenovanja je v sinekdohični redefiniciji omenjenih pisateljev začelo pomeniti celoto Savrink.
A tudi v primeru, ko z imenom Savrinke specifično označujemo jajčarice iz jugovzhodnega kota in njihovo trgovino, ki uporablja jajca kot menjalno sredstvo in
vpelje posredništvo kot dodaten vir zaslužka, je pomanjkljivo predpostavljati, da so poimenovanje Savrinke uporabljale samo hrvaško govoreče stranke. Zgovorno pričevanje, da so njihove usluge uporabljale tudi italijansko govoreče stranke v Istri, je prispeval Fulvio Tomizza, ki je v recenziji prevoda Tomšičevih Savrink v italijanščino v tržaškem dnevniku II Piccolo zaupal bralcem, da mu je prve telovadne copate prinesla Savrinka (Tomizza, 1998). Njegov domači kraj Juricane poleg Materade je bil kajpada v območju njihovih operacij.
ZAKAJ ŠAVRINKE FASCINIRAJO?
Izid nadvse uspešnih Tomšičevih Savrink leta 1986 je brez dvoma pomemben datum v procesu invencije šavrinske identitete, čeprav vpliva te knjige ne smemo preceniti. Prvi ženski pevski zbor, ki je v svojem imenu imel Savrinke, je bil namreč ustanovljen leta 1982, in sicer v Svetem Petru, na zahodnem robu "Savrinije" (oziroma zunaj ožje, "kubejsko-gračiščansko-hrasto-veljske" Savrinije). To nas navaja k misli, da so bile Tomšičeve Savrinke le komponenta procesa, ki je ravno takrat stekel in bi potekal naprej tudi brez Tomšiča. Iniciatorji tega procesa so bili lokalni vaški učitelji, lokalni umetniki, kulturni delavci itn.
Seveda pa leta 1982 šavrinska identiteta še ni imela kaj dosti pokazati. Kocjančičeve pesmi so bile vašča-nom popolnoma neznane, ob izidu leta 1962 se namreč sploh niso prodajale, zato je razočarani avtor veliko večino izvodov odkupil. Ponatisnjene so bile šele leta 2001. V tem smislu je Tomšičev roman takrat daleč največ prispeval k temu, da je ime Savrinke postalo znano širši javnosti.
Toda vsaj če presojamo literarni uspeh Tomšičevega romana po odzivih literarne vede in utemeljitvah nagrad, ki jih je prejel za svoje literarno delo, uspeha romana Savrinke (in morda drugih del) ni mogoče pripisati fascinaciji občinstva s popotnimi jajčaricami. Seveda ni izključeno, da se recepciji bralcev in kritikov razhajata. Literarni kritiki različnih generacij, med njimi tudi najbolj uveljavljeni, od Tarasa Kermavnerja do Toma Virka, so veliko več besed posvetili slavljenju magične, prvobitne, arhaične Istre. Kermavner je Tomšičevo Istro razglasil za "najbolj arhaično slovensko pokrajino" (Kermavner, 1993, 348), Tomo Virk in nekateri drugi mladi literarni znanstveniki pa so se lotili vprašanja, ali je Tomšičevo prozo mogoče obravnavati kot magični realizem. Tudi v utemeljitvah nagrad so poudarjali arhaične, prvobitne korenine istrskih ljudi, ki jih je razodel nagrajenec; skrivnostni svet magije; oddaljeni, zaprti in neznani šavrinski svet, ki ga je Tomšič razprl; itn. (cfr. Mihelj, v tisku). Tako bi lahko rekli, da je Tomšič literarni Sloveniji pokazal pristno, še prvinsko, eksotično pokrajino, ki še obstaja v okvirih nacionalne države. Zadovoljil je njeno potrebo po takšni eksotiki in je bil zato tako uspešen.
127
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
Tomšičeva monografija o Šavrinkah v italijanskem prevodu (slika na naslovnici J. Pohlen). Copertina del libro di M. Tomšič sulle saurine nella sua traduzione italiana (disegno di J. Pohlen).
Medtem ko so literarni kritiki ob pojavu Savrink kot popotnih trgovk ostali sorazmerno brezbrižni, pa tega nikakor ni mogoče trditi za etnologe in antropologe. Ce na splošno drži, da se noben etnolog, ki je delal v Istri, ni mogel v celoti izogniti Savrinkam, je res tudi, da je etnološko in antropološko preučevanje procesa oblikovanja šavrinske identitete, pa tudi Savrink posebej, v zadnjih letih privedlo do manjše interpretativne manije. To še posebej velja za raziskovalce in raziskovalke antropološkega raziskovalnega projekta v Svetem Petru sredi devetdesetih let. Seveda bi bilo pretenciozno, če bi trdili, da pričujoče besedilo nima nič opraviti s to manijo.
Etnologi in antropologi, ki raziskujejo na terenu, neizogibno vplivajo na lokalno življenje in lokalne per-cepcije že s svojo navzočnostjo in še bolj s publi-ciranjem raziskovalnih rezultatov. Ce v kraju, kjer delajo, poteka proces invencije kakšne identitete, vplivajo nanj tudi v primeru, da se zanj ne zanimajo oziroma ga ne preučujejo. Kolikor ga preučujejo, praviloma vplivajo nanj še bolj. Vrh tega pa si etnologi in antropologi radi privoščijo še kaj več kot strogo znanstveno
opazovanje in preučevanje, na primer kakšna dejanja, ki pomenijo neposredno udeležbo v invenciji identitete. Tako sta etnologinji Spela Ledinek in Nataša Rogelja, fascinirani nad preprodajalkami jajc, začeli rekonstruirati življenjsko zgodbo Savrinke Marije Franca. Rekonstrukcija življenjske zgodbe je potegnila za sabo natančno rekonstrukcijo Savrinkine poti med hrvaško Istro in Trstom, ki sta jo etnologinji še sami prehodili in dokumentirali njene etape ter na koncu izdali knjižico z naslovom Potepanja po poteh Savrinke Marije (Ledinek, Rogelja, 2000). Itinerarij, ki sta ga postavili na zemljevid, lahko postane priročnik za nove popotnice, ki se odpravijo na feministično "potovanje po sledeh prednic" (cfr. Weber, 1999), ali pa izhodišče za turistično pešpot po Istri, imenovano, denimo, Savrinkina pot. Tudi sam sem si leta 1993, še preden sem se zavedal kompleksnosti Savrink kot fait social in ne da bi se prav dobro zavedal, kaj počnem, privoščil objavo Gobbove fotografije, ki sem jo poimenoval Savrinke v Trstu, v tematski številki Časopisa za kritiko znanosti z naslovom Mediteran v Sloveniji. Na fotografiji so v šavrinsko nošo oblečena in z jerbasi v rokah otovorjena dekleta, ki stojijo na tržaškem pomolu.
Ena od lastnosti Savrink, ki etnologinje in etnologe nedvomno fascinira, je njihova mobilnost. Z mobilnostjo se povezujejo še nekatere druge, kot so relativna ekonomska in siceršnja samostojnost, podjetnost, iznajdljivost, odrezavost, dovzetnost za mestne novotarije itn. Problematike, ki se v zvezi z njimi neizogibno zastavijo, so žensko delo, feminizem, mobilnost. V okviru omenjenega raziskovalnega projekta v Svetem Petru sta se konfrontirali dve interpretaciji položaja in "značaja" Savrink. Čeprav po intenci obe feministični, sta si izrazito nasprotovali. Prva, označili bi jo lahko za "optimistično feministično", je slavila moč Savrink v domačem gospodinjstvu; Savrine je prikazala kot odrinjene od vzvodov moči in odločanja, celo kot rahlo avtistične in skrajno imobilne obdelovalce zemlje; delo Savrink v Trstu (tudi kot hišnih pomočnic) je krepko podcenila in sugerirala podobo Savrink kot flanerk, ki si po končanih opravilih ogledujejo izložbe in se jim nič ne mudi domov (Saksida, 1994). Druga interpretacija, "pesimistično feministična", je šla v smeri poudarjanja trdega garanja, osebnega trpljenja, spolne neenakopravnosti, vseprisotne ekonomske izkoriščanosti, vključno z zapostavljenostjo pri dedovanju (Orehovec, 2001). V Savrinke so investirani različni, pogosto tudi protislovni pomeni. To seveda velja tudi za antropologe.
Moč Savrink (tako kot tudi sosednih Brežank) v domačem gospodinjstvu je seveda predmet pogostih opažanj in komentarjev, pa tudi raziskav (za Brežanke, cfr. Verginella, 1997). V tem smislu je regionalistična pisateljica zapisala, da je v Istri obstajal matriarhat (Stok-Vojska, 1998). Sabina Mihelj je ob tovrstnem prikazovanju dominantnih ženskih likov, ki ga je najti tudi v Tomšičevih delih, zelo utemeljeno opozorila, da
128
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
gre pri slavljenju močnih šavrinskih oziroma istrskih žensk za odnos, zelo podoben tistemu, ki ga je Luisa Accati prepoznala v severni Italiji, kjer so ženske močno obtežene s simboličnimi konotacijami in imajo zelo močno vlogo kot kolektiven subjekt, kot posameznice, kot osebe, pa so nemočne (Mihelj, v tisku).
Ostajajo pa tudi manj (če sploh) opaženi vzroki ter aspekti fascinacije nad Savrinkami. Prvi in morda edini, ki je Savrinko primerjal z Martinom Krpanom, je bil verjetno Taras Kermavner (Kermavner, 1993, 369-370). Dest let pozneje se primerjava še bolj vsiljuje. Krpanom. Kontrabant, odrezavost, mobilnost, posredništvo in še kaj so skupni tako Savrinkam kakor Krpanu. Tudi Krpan je v zadnjem desetletju veliko pridobil na teži, pridelal nove konotacije, postal nacionalni simbol novih dejavnosti, predmet reinvencij tradicije ter identitete, element mo+difikacije nacionalnih mitologij. Vse to velja, čeprav v manjšem in bolj regionalnem obsegu, tudi za Savrinko. Oba kažeta poteze osebe, ki se v antropologiji imenuje trickster. Mobilnost, preprodajanje (tudi ilegalno), posredništvo, zvijačnost: v tranzicijski slovenski družbi so to kvalitete, ki, po vsem sodeč, pridobivajo na veljavi.
DISKUSIJA
Današnje standardno pojmovanje Savrinije je določeno predvsem z literarno in drugo dejavnostjo pisateljev, ki so proslavili to pokrajino. Definirana je predvsem s Savrinkami, ki jih je ta isti literarni poseg reduciral na jajčarice, nenehno na poti med hrvaško Istro in Trstom. Zožitev Savrink na jajčarice se je začela hitro uveljavljati; tako se je starejša gospa iz Svetega Petra, ki je v mlajših letih "hodila v Trst" in je bila zato po naših umevanjih "šavrinka", opravičila, češ da ona ni bila prava šavrinka, ker ni hodila "v Istro" po jajca.
Tendenca oženja Savrinije na jugovzhodni kot slovenske Istre pa je obstajala že pred posegom pisateljev. Nanjo kaže Titlova anketa iz leta 1962, ki je spraševala po Savrinih in Savriniji v vaseh na jugovzhodni, ne pa tudi na jugozahodni strani slovenske Istre. Pri geografih iz petdesetih let, ki so vpeljali Savrinske griče in Savrinsko obalo, nasprotno, te tendence ni opaziti. Po posegu pisateljev je zožitev Savrinije na jugovzhodni kot izrazito prevladala. Fulvio Tomizza, na primer, opredeli Savrinijo kot hribovito območje, ki se razprostira jugovzhodno od Kopra in ga zamejuje reka Dragonja. Ce upoštevamo, da ležijo Smarje natančno južno od Kopra, bi iz tega izhajalo, da zaznamujejo zahodni rob Savrinije. Toda Tomizza je še bolj restriktiven (in geografsko nenatančen), saj se mu v istem članku zapiše celo trditev, da je Gračišče na skrajnem zahodnem robu Savrinije (Tomizza, 1998). (Zelo natančno gledano, bi ta restrikcija pomenila izključitev Kubeda iz Savrinije!)
Oženje in širjenje kakšne pokrajine, premikanje
njenih meja sem in tja ni kot pojav nič posebnega. Se več, historične pokrajine so se zmeraj do neke mere premikale in njihov obseg je zmeraj fluktuiral. Nobene pokrajine ne poznamo, ki bi stoletja ali tisočletja nosila isto ime in hkrati zadrževala svoje meje na istem mestu. To upoštevajoč pa se socialnoantropološko opazovanje procesov, ki potekajo v sedanjosti, srečuje tudi z drobnimi, komaj zaznavnimi premenami v percepcijah in definicijah socialnih prostorov, ki nekoč pozneje lahko postanejo sidrišče ali podlaga za premene večjega obsega in za ambicioznejše prostorske redefinicije. Torej gre za opazovanje v živo, od blizu in v kratkem časovnem izseku; opazovani so segmenti ali aspekti teh procesov in s tem mehanizmi, ki premene omogočajo.
Pomemben mehanizem, ki ga je mogoče opaziti na delu v sedanjem redefiniranju identitete v slovensko-istrskih vaseh, je referenca na starejšo omembo, na starejše poimenovanje. Kolikor je invencija identitete odvisna od tega mehanizma, je zmeraj reinvencija - pač v tem smislu, da rabi referenčno točko, ime, ki je bilo uporabljeno že kdaj prej. Kar pomeni tudi, da invencija identitete, v našem primeru regionalne ali etno-regio-nalne identitete, potrebuje "časovni faktor". Se pravi, med referenčno točko (na primer pojavitev imena nekje v preteklosti) in poznejšim procesom reinvencije mora preteči določen čas, ki je lahko različno dolg, ne sme pa biti prekratek. Ni mogoče danes prvič slišati ime "Sav-rini", jutri pa na podlagi tega začeti proces oblikovanja šavrinske identitete. Z drugimi besedami, invencija identitete ni arbitrarna, ni brezreferenčna. Identitete ni mogoče oblikovati ali "skonstruirati" poljubno, iz nič, kot si to krepko poenostavljeno zamišlja kar nekaj današnjih antropologov in drugih družboslovcev.
To, da identitete ni mogoče iznajti poljubno (oziroma od danes do jutri), pa seveda ne pomeni, da je substancialna, da ima kakšno esencialno vsebino. Sav-rinska identiteta je tako kot vsaka druga "votla kategorija", kot je etnično identiteto označil škotski antropolog Edwin Ardener (Ardener, 1989). To pomeni, da jo je mogoče napolniti z različno vsebino, jo definirati na različne načine, iznajdevati njene nove in nove pomene. Prav zato, ker identiteta ni substancialna, ker nima bistva ali vnaprejšnjega pomena, je dovzetna za invencijo; še več, rekli bi lahko, da h konceptu identitete sodi tudi njena inventivnost.
Poleg tega, da je inventivna, je seveda tudi relacijska, kar pogosto pomeni za nameček še to, da je konstituirana vzajemno, interaktivno. Tako so bili Savrini (najverjetneje) sprva zaničljivo ime, ki so ga prišlekom nadeli staroselci. Nato so postali (v 19. stoletju) zanimivi za folkloriste, etnografe, "statistike", ki so jih opisovali kot eno od rahlo eksotičnih populacij. V naslednjem koraku (konec 20. stoletja) je prišlo do "reapropriacije" Savrinov pri domačinskih izobražencih. Se pravi, tisto, kar je bila najprej zunanje konstruirana oznaka (ki je pogosto slabšalna, lahko pa je tudi idi-
129
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
lizirajoča, eksotizirajoča), so naslovniki te oznake (oziroma njihovi izobraženi predstavniki) vzeli nase, sprejeli kot lastno ime, kot lastno identiteto, in jo hkrati s tem revalorizirali. Primerov, da eksogeni in zaničevalni etno-nim pozneje sprejmejo tisti, ki jih označuje, kot endogeni etnonim, kot lastno etnično ime, pozna etnologija veliko. Splošno znana je dilema med poimenovanjema Cigan in Rom. Cigan je eksogeno in zaničevalno, Rom pa endogeno in pozitivno ime. Vendar pa ne sprejemajo vsi pripadniki te skupine "politično korektnega" imena Rom; nekateri kljubujejo romskim aktivistom oziroma nacionalistom in se rajši imenujejo Cigani, trdeč, da (njim) to ime ni slabšalno, temveč lepo zveneče (Janko Spreizer, 2001). Tudi ime Savrin po reapropriaciji pridobi pozitivno konotacijo: za domačine, ki ga sprejmejo ter ponotranjijo, postane lepo in intimno.
Današnja raba šavrinskega imena nima več funkcije etničnega razmejevanja, saj gre za proces afirmacije podeželske identitete v opoziciji z obalnimi mesti, nato pa morda tudi z glavnim mestom ali kar vso "celinsko" Slovenijo. Savrinizacija poteka v vaseh slovenske Istre, ne pa tudi v obalnih mestih. Savrinski identitetni diskurz obalnih mest ne doseže, zato je v primerjavi z "istri-janskim" diskurzom šibkejši. Večina intelektualcev v regiji še naprej govori o Istri in istrski identiteti. Glede tega je očitno, da tistim geografom, ki so poskušali razširiti svet Savrinov tudi na obalna mesta, ni uspelo uveljaviti svojega pojmovanja med domačini. Ne nazadnje tudi zato, ker je bilo to pojmovanje geografov v nasprotju s prevladujočim tradicionalnim pojmovanjem, po katerem so Savrini slovenski podeželani med Dragonjo, Rosandro in Kraškim robom. Prevladujočim predvsem zato, ker se pogosto pojavlja pri italijanskih piscih: seveda ne po naključju, saj so bili ti pisci praviloma zainteresirani za koincidenco etnične meje Italijani-Slovenci z mejo meščani-podeželani. Savrini torej "niso sodili" v obalna mesta.
Reapropriacijo šavrinskega imena je mogoče v tem ključu razumeti tudi kot zgodovinsko ironijo, kot "maščevanje" zalednih podeželanov obalnim meščanom. Ce so italijanski pisci iz obalnih mestec nekdaj Savri-nom (kakor tudi vsem drugim Slovanom) odrekali avtohtonost (v smislu nepriznavanja starejše naselitve ali reduciranja slovanskih prišlekev na nomadske pastoraliste), so zdaj novi Savrini tisti, ki odrekajo avtohtonost prebivalcem obalnih mest, prebivalcem "brez identitete", prebivalcem "brez imena", ki so zasedli izpraznjeni prostor in jim ga ni uspelo poimenovati z lastnim
imenom. Prebivalstvo obalnih mest se je sicer medtem zamenjalo, tudi prejšnje etnične dihotomije ni več, pa vendar. Ruralna formula potihem slavi zmago. Zavrnitev nekdanjega geografskega predloga, da bi se Savrinija razširila na obalo in v mesta in s tem prenehala biti izključno ruralna, kaže na persistenco nasprotja med mestom in podeželjem, ki ima v Istri seveda globoke zgodovinske korenine. Podeželje hoče imeti svoje lastno ime, ki ga noče deliti z meščani.
Razmejevanje Savrinov od istrskih Hrvatov je v današnji afirmaciji šavrinske identitete drugotnega, morda celo obrobnega pomena. Zato se zdi sporna teza Boruta Brumna, ki postavlja v prvi plan razmejevanje "novih" Savrinov od istrskih Hrvatov, vrh tega pa pojav šavrinske identitete nekako pripiše "dolgi roki" nove slovenske države (Brumen, 2000, 404-405). Njegov končni interpretativni sklep, s katerim okrivi nacionalno državo, je sploh presenetljiv, saj ne izhaja iz njegove etnografije. Nobene evidence ni o tem, da bi bili vaščani Svetega Petra ali kakšne druge vasi v bližini meje preokupirani z razmejevanjem od prebivalcev na drugi strani Dragonje, da bi poudarjali svojo kulturno drugačnost itn. Vznik državne meje ne pomeni nujno, da se prebivalstvo ob meji začne razmejevati, res pa je, da inherentni nacionalizem državnih aparatov spodbuja kulturno homogenizacijo prebivalstva znotraj države. Zato ima Brumen s svojo tezo v nekem smislu vendarle prav. Proces šavrinizacije, ki poteka na istrskem podeželju, je tudi proces slovenizacije, se pravi nacional-nokulturne homogenizacije. Savrinizacija se je začela s pevskimi zbori in nadaljevala z leposlovno besedo: zelo slovensko. Tudi če pogledamo sestavo lokalnih pro-motorjev šavrinske identitete, takoj opazimo prisotnost učiteljic in učiteljev slovenščine in seveda pomenljiv patronat "nacionalnih" književnikov.
ZAHVALE
Moje ideje o vprašanjih šavrinske identitete so se oblikovale v pogovorih z Borutom Brumnom in Ireno Weber, ki se jima posebno zahvaljujem, prav tako pa tudi Juliju Titlu, ki mi je prijazno pomagal osvetliti nekatere vidike šavrinske problematike in je brez občutka ogroženosti odgovarjal na moje kritične pripombe. Zahvalo dolgujem tudi urednici Mateji Sedmak za povabilo, brez katerega ta razprava (še) ne bi bila napisana, ter študentkama Tini Birk in Karmen Cerovac.
130
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
FRA REGIONALIZZAZIONE E NAZIONALIZZAZIONE: L'INVENZIONE DELL'IDENTITÀ SAURINA
Bojan BASKAR ISH - Institutum Studiorum Humanitatis, SI-1000 Lubiana, Breg 12
RIASSUNTO
L'immagine che oggi si ha delle donne saurine, e cioè quella di venditrici di uova délia zona compresa fra l'Istria croata e Trieste, è dovuta a letterati ed artisti che, nell'ultima quindicina d'anni, hanno contribuito in maniera determinante alla creazione di questa visione limitativa. Risultato dello stesso intervento è anche la concezione territorialmente riduttiva della Saurinia, che si limiterebbe alla parte sud orientale del retroterra di Capodistria. Scrittori e artisti figurativi, ma anche etnologi, hanno cos) (ri)definito i simboli chiave nell'ambito dell'invenzione dell'identita saurina. Fra questi simboli al primo posto ci sono le donne saurine.
L'articolo esamina soprattutto quello che sta alla "base" dell'odierna (re)invenzione dei saurini e cioè la nascita e l'uso del nome etnoregionale di saurini nel passato, soprattutto nell'Ottocento e in speciale modo presso gli scrittori italiani. L'autore ritiene che questi scrittori (Pietro Kandler e i suoi corrispondenti istriani) abbiano avuto un ruolo chiave nella promozione dei saurini nel mondo della cultura scritta. L'uso del nome saurini, usato per indicare la divisione etnica fra la popolazione croata e quella slovena nella valle del Dragogna, sarebbe stato di importanza secondaria. Il nome saurini nell'Ottocento (e ancora sino agli anni Ottanta del Novecento) indicava, infatti, la popolazione slovena fra il Dragogna e il ciglione carsico, mentre con saurine erano chiamate tutte le venditrici contadine slave.
La re(invenzione) dei saurini e delle saurine negli anni Ottanta del secolo scorso si è basata sulla tradizione dell'Ottocento. L'autore, in tale contesto, sviluppa alcuni aspetti teorici legati all'invenzione delle identita etnoregionali e ne analizza i meccanismi, soprattutto quello del "fattore temporale". Questa identita è inventiva (si tratta di una "categoria vuota" che è possibile riempire di significati sempre nuovi ma non arbitrari) e relazionale (perché è sempre definita in relazione - ovvero attraverso la distinzione - agli altri gruppi e perché la qualificazione di tale gruppi è spesso esogena, come nel caso dei saurini).
L'identita saurina è esaminata anche in relazione all'identita istriana. A tale proposito l'autore affronta la scomparsa della parola Istria dai nomi geografici della parte slovena della penisola, a partire dalla fine della guerra. La sua tesi è che non si sia trattato di un'operazione politica, quanto di una mancata appropriazione simbolica del nome Istria da parte degli sloveni. Una tesi dimostrata soprattutto tramite l'analisi di una serie di proposte di nomi geografici con la "corretta" denominazione nella parte slovena dell'Istria. Si tratta di proposte che, in un determinato periodo, presentano anche nomi con l'aggettivo saurino. Ma la mancata adozione a livello simbolico del nome non è l'unica ragione di questo processo, visto che esiste anche una denominazione tradizionale (documentabile almeno sino alla meta dell'Ottocento), secondo la quale la parte slovena dell'Istria (e eo ipso la Saurinia) è qualcosa di diverso dal resto dall'Istria.
L'attuale processo di re(invenzione) dell'identita saurina è affrontato come un processo che avviene nel-l'entroterra e che produce un'identita rurale che, per buona parte, nasce con il distacco dalle citta costiere. In tale contesto la moderna identita saurina è "microregionale" ma, al tempo stesso, fa trapelare i segni di un adeguamento assimilatore alla cultura "omogenea" nazionale.
Parole chiave: saurini, saurine, Saurinia, Istria, invenzione dell'identita, identita etnoregionale
LITERATURA
Anonimno (1846a): Delia geografía genetica dell'Istria. L'Istria, 1, 1846. Trieste, 47-49.
Anonimno (1846b): Del territorio di Trieste. L'Istria, 1, 1846. Trieste, 181.
Ardener, E. (1989): The Voice of Prophecy and Other Essays. Oxford, Basil Blackwell.
Balota, M. (1983 [1946]): Tijesna zemlja. Pula, Istarska naklada.
Bevk, F. (1974 [1959]): Ob morju in Soči. Ljubljana, Mladinska knjiga.
131
ANNALES • Ser. hist. sociol. • 12 • 2002 • 1
Bojan BASKAR: ME REGIONALIZACIJO IN NACIONALIZACIJO: IZNAJDBA SAVRINSKE IDENTITETE, 115-132
Briški, A. (1956): Agrarna geografija Šavrinskega gričevja. V: Melik, A. (ed.): Geografski zbornik. Acta geo-graphica, IV. Ljubljana, SAZU, 223-273. Brumen, B. (2000): Sv. Peter in njegovi časi: Socialni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana, *cf.
Burke, P. (1978): Popular Culture in Early Modern Europe. London, Temple Smith.
Cerovac, K. (2002): Opisi Istre italijanskih avtorjev v obdobju avstrijske vladavine, (Diplomsko delo). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo.
de Franceschi, C. (1879): L'Istria. Note storiche. Poreč, Gaetano Coana.
de Franceschi, C. (1989[1926]): Uspomene. Pula in Reka, Cakavski sabor et altri.
del Bello, N. (1890): La provincia dell'Istria. Studi
economici. Koper, Cobol in Priora.
Franca, M. (1992): Šavrinske zgodbe. II. del. Koper,
Fontana.
Gams, I. (1991): Analiza imen za obalno regijo. Annales, 1. Koper, 7-11.
Girod, I. (1997): En quête de mémoire: récits historiques et identité en Istrie. V: Hainard, J., R. Kaehr (eds.): Dire les autres: Réflexions et pratiques ethnologiques. Lausanne, Editions Payot, 195-206.
Godina-Verdeljski, J. (1872): Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice. Trst, Tisk avstrijskega Lloyda. Grafenauer, B. (1993): Miti o "Istri" in resnica istrskega polotoka. Acta Histriae, I. Koper-Milje, 9-52. Hobsbawm, E., Ranger, T. (eds.) (1983): The Invention of Tradition. Cambridge, Cambridge University Press. Janko Spreizer, A. (2001): Romologija in romski študiji: Socialnoantropološki pogled na romološke diskurze v Sloveniji. (Neobjavljeno doktorsko delo). Ljubljana. Jurinčič, E. (1991): Istrani. Koper, Založba Artis. Kermavner, T. (1993): Čudežna in zgledna rearhai-zacija. V: Tomšič, M. (ed.): Zrno od frmentona. Ljubljana, Cankarjeva založba, 347-372. Kocjančič, A. (2001 [1962]): Šavrinske pesmi. Koper, Libris.
Kokole, V. (1956): Morfologija Šavrinskega gričevja in njegovega obrobja. V: Melik, A. (ed.): Geografski zbornik. Acta geographica, IV. Ljubljana, SAZU, 185-219. Ledinek, S., Rogelja, N. (2000): Potepanja po poteh Šavrinke Marije. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo. Mihelj, S. (v tisku): Transformations/Transfirmations of Imaginary Landscapes: Istra and Šavrinija as Intercultural Narratives. V: Cornis-Pope, M., Neubauer, J. (eds.): A Comparative History of the Literary Cultures of East Central Europe: Junctures and Disjunctures in the 19th and 20th Centuries.
Nemec, G. (1998): Un paese perfetto. Storia e memoria di una comunita in esilio: Grisignana d'Istria 19301960. Gorica, Istituto regionale per la Cultura Istriana -Libreria Editrice Goriziana.
Orehovec, M. (2001): Ženske in delo v Istri v 20. stoletju. (Neobjavljeno magistrsko delo). Ljubljana. Pahor, M., Poberaj, T. (1962): Stare piranske soline. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Ramovš, F. (1930): Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana, Rektorat Univerze Kralja Aleksandra I. Rutar, S. (1896): Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis. Ljubljana, Matica slovenska. Saksida, I. (1994): On the Meaning of Boundaries: 'Nature' and Organisation and Recognition of the Environment in the Village Supetr (Istria). (Neobjavljeno, tipkopis pri avtorju).
Savnik, R. (1951): Solarstvo Šavrinskega primorja. Geografski vestnik. Ljubljana, 137-155. Selb, A., Tischbein, A. (1842): Memoria di un viaggio pittorico nel Littorale austriaco. Trst. Spinčic, A. (1891): Volksleben der Slaven in Istrien. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. 9. zv. Das Küstenland. Dunaj, Verlag der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 208-230. Stagl, J. (1998): The Kronprinzenwerk - Representing the Multi-National State. V: Balla, B., Sterbling, A. (eds.): Ethnicity, Nation, Culture: Central and East European Perspectives. Hamburg, Krämer Verlag. Starec, R. (1996): Mondo popolare in Istria. Cultura materiale e vita quotidiana dal Cinquecento al Nove-cento. Trst - Rovinj, Centro di ricerche storiche. Stok-Vojska, N. (1998): Moja deštra Istra. O njenih ljudeh, lepotah, posebnostih. Marezige. Titl, J. (1965): Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Koper.
Titl, J. (1988): Vodni mlini in mlinarstvo v Slovenski Istri. Koper, Lipa.
Titl, J. (1998): Geografska imena v severozahodni Istri. Knjižnica Annales. Koper.
Titl, J. (2002): Julij Titl. Ustno izporočilo. Rokopisni zapis pri avtorju.
Tomizza, F. (1998): Heroična epopeja o Savrinkah. Primorske novice, 20. 3. 1998. Koper - Nova Gorica. Tomšič, M. (2002): Jože Pohlen - Istran in svetovljan. Fontana. Revija za književnost in kulturo, 31/32. Koper, 129-133.
V., J. (1857): Razne imena Istranov. Novice gospodarske, obertnijske in narodske, XV. Ljubljana, 35. Verginella, M. (1997): O ženskah, ki so znale "regerat". Delta, 3, 1/2. Ljubljana, 47-56.
Vidali, R. (1995): Savrini, Šavrinija. Primorske novice, 19. 5. 1995. Koper - Nova Gorica. Vidmar, F. (1857): Potopis po Istri od Tersta do Pazina. Novice gospodarske, obertnijske in narodske, XV, 85. Ljubljana, 334, 338, 342.
Weber, I. (1999): Ženske popotnice: Socialni zemljevidi in začasni družbeni statusi v ženski popotovalni izkušnji. (Doktorska disertacija). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo.
132