snsiw&3
/w^x wr
V<\vVo.\ v- XX V4^yV° ^' %,/Х^Ч
Ni^>;?j%..
XX
VASJA Г/СА/ГХ <^lav*»vt‘ j*£e«Uu -fe o H\ c t ►v1 ^ -
-CfclMZCl/ v теогол Loi&uut
S$ £.3
POZDRAV Z AGRONOMSKE
Ketedraši smo se pred nekaj tedni dogovorili z visokimi in višjimi šolami v Mariboru, da nam bodo vsak mesec pošiljali informacije o dogodkih na njihovih šolah. Toda razen Višje agronomske šole se ni oglasil nihče
Študentje Višje agronomske šole nam sporočajo, da je življenje na šoli že polno zaživelo. Bruci so se že bolj ali manj privadili študentskemu življenju. Od svojih starejših kolegov so že prevzeli vse slabe in dobre lastnosti. Priredili so tudi brucevanje, ki so se ga v polnem številu udeležili. Da je bilo zabavno, je popolnoma jasno.
O življenju na šoli pa nam bodo še naprej vestno pošiljali informacije, saj so mnenja, da je treba stik z javnostjo na vsak način obdržati.
Protislovja samoupravne družbe v razvoju so dosegla takšno stopnjo zaostrenosti. da iih ni več moaoče razreševati, z želenim načinom v okviru obstoječe konstelacije družbenih sil, v obstoječem sistemu politične oblasti. Gre mogoče za antagonizem ali le za zaostritev? So težave zares le težave ali lahko govorimo o krizi ali le o kriznih pojavih, o majhni krizi (krizici)? So težave (?) izraz zakonitosti razvoja vsake socialne revolucije ali smo jih sami ustvarili z nespametnim ravnanjem? So težave domače proizvodnje? Morda pa moramo vzroke iskati izven naših meja (v gnilem, razpadajočem (?) kapitalizmu ali v nesocialističnem (?) socializmu)? Ali lahko govorimo o napakah v praksi ali v koncepciji samoupravljanja; ali gre za krizo stanja ali za krizo gibanja?
Vsako razreševanje protislovij nujno pelje v spreminjanje prakse. V katerih segmentih družbe je potrebno spreminjati prakso, in v katerih ne; kje je potrebno krizo pospeševati do točke razpadanja, in katere družbene segmente je potrebno zaščititi? Kaj lahko pomeni stabilizacija obstoječe realitete in kaj stabilizacija razvoja samoupravljanja s perspektivo komunizma? Ali je potrebno ponovno opredeljevanje smeri razvoja, vrednostne orientacije družbe ali le način delovanja in vlogo posameznih družbenih dejavnikov?
KRIZA: KAJ JE TO?
V najsplošnejšem pomenu je kriza stanje v katerem objektu—subjektu grozi neposredna nevarnost razpada, dezintegracije, v medicinskem žargonu nevarnost smrti. Višja stopnja krize je agonija, stanje nezavesti, popolne konf užije, dezorientacije, nezmožnosti smotrnega ukrepanjain zelo majhnega upanja na ozdravitev. Najpogosteje po agoniji nastopi smrt, oz. novo stanje, ki je popolna negacija prejšnjega.
V sociologiji kot krizo družbe opredeljujemo stanje družbe v katerem seprotislovjavtaki meri zaostrijo, dasezobstoječimi družbenimi mehanizmi ne morejo več uravnavati in (ali razreševati. To je stanje, ki onemogoča obstoječo ali želeno družbeno reprodukcijo inv katerem prihajado bistvenih odstopanj od osnovnih družbenih vrednost oz. perspektive razvčja družbe postajajo nejasne, se spreminjajo. Prihodnost postaja negotova zaradi nemoči) in nesposobnosti družbenih sil, da na družbeno sprejemljiv in učinkovit način najdejo rešitve in izhod iz krize. V takšnem stanju prihajado prestrukturiranja, močnejše organizacije in delovanja sil z razredno nasprotnim interesom in tendenco zaostritve krize, ponujene rešitve pa utegnejo postati za množice sprejemljive samo zato ker so »rešitve«.
Kriza družbe se kaže tudi v nemoči in nesposobnosti inentifikacije vzrokov krize, kriznih žarišč, nadzoru in blokadi procesov, ki so povzročitelji in nosilci krize.,
Kriza družbe ni vedno in nujno povezana z krizo stanja, ampak tudi s krizo razvoja. O tovrstni krizi govorimo takrat, ko je družba v relativno kratkem časovnem obdobju sposobna zagotoviti lastno reprodukcijo, identificirati krizne tendence in nosilce kriznih pojavov, pa vendar ni sposobna zagotoviti želen, načrtovan razvoj in dokončno odpraviti nosilce nasDrotnih tendenc.	...
Jovanov. Pri nas vsak dela kar hoče, vsak vsakogar onemogoča, nihče ne more narediti ničesar, vsi so nezadovoljni!
KRIZA RAZVOJA SAMOUPRAVLJANJA
Obstajajo številni razlogi, da obstoječe družbeno stanje pri nas opredelimo kot krizno, ker obstajajo nekatera znamenja, ki so značilna za obstoj in trajanje družbene krize.
Pomembni insitucionalni družbeni mehanizmi, ki so zagotavljali hiter družbeni napredek in razvoi samoupravliania. ne funkcionirajo uspešno in ne reagirajo na primeren način na nove probleme in izzive današnjega družbenega trenutka. Včasih se zdi, da v dolgoročni perspektivi nastopajo procesi, ki jih z obstoječi mehanizmi ne moremo kontrolirati in onemogočiti, vendar pa neposredno ogrožajo stabilnost samoupravnega sistema. Veliko procesov v naši družbi poteka stihijsko, izven naših želja in načrtov ter se tako povečuje področje nekontroliranega in nekontrolabilnega.
Pri razčlembi vzrokov krize, manifestacijah krize in kriznih situacijah moramo takoj na začetku omeniti zunanje dejavnike, ki na začčtku niso imeli značaj kriznih, in ki so se kot vzroki ali pospeševalci krize javili dosti pozneje. To je oslanjanje na uvoz tehnologije, ki je temeljila na (takrat) poceni energiji in je omogočala hitrejši in lažji napredek. Zmotno je bilo prepričanje, da razvoj družbe lahko dolgoročno temelji na uvozu tehnologije, da se bomo lahko enakopravno vključili v mednarodno delitev dela s tujo tehnologijo. Krize v razvitejših kapitalističnih državah rezultirajo v neprizanesljivi borbi na svetovnem tržišču, kar otežkoča (skoraj onemogoča) izravnavo plačilnega deficita.
Inflacijska gibanja v preteklosti so bila povezana s hitro rastjo gospodarstva, sedaj inflacija doživlja kulminacijo ob gospodarski stagnaciji. Nezaposlenost, zmanjšanje produKtivnosti, primanjkljaj številnih artiklov na tržišču, neskladje razvoja posameznih gospodarskih grupacij, stagnacija standarda so najbolj vidni rezultati krize.
Sedanja kriza se kaže tudi kot specifična kriza političnega sistema Vsak politični sistem usmerja razvoj družbe na različne načine: čim bolj je politični sistem demokratičen, tem manj uravnavanje temelji na zakon-sko-normativni prisili in obratno. Ekspanzija normativnih predpisov v tem desetletju doživlja svoj vrhunec ob istočasni ekspanziji nespoštovanja teh aktov, nenehnim korekcijam, dopolnitvam, spremembam itd. Namesto da bi zakonsko reguliranje bilo dejavnik stabilnosti, je postalo dejavnik nestabilnosti in negotovosti.
Kljub vsem deklarativnostim v sistemu odločanja prevladujejo mehanizmi državne intervencije in jačanja vloge izvršilnih organov, delegatsko
odločanje pa je zamenjano z glasovanjem.
V taki splošni stihijnosti, kratkoročnosti vizij razvoja, prihaja do krize morale, krize odgovornosti, krize v kulturi.
Element krize je vsekakor premajhna ločenost zveze komunistov od države, masovnost partije, izgubljanje energije na organizacijska vprašanja, premajhna kritičnost in izgubljanje revolucionarne osti, kar je rezultiralo v množični pasivnosti članstva, izgubljanje ugleda v javnosti, lustrativen je podatek, da je od 2050 anketiranih na vprašanje, ali je politika, ki jo izvaja zveza komunistov pri nas, povsem skladna z interesi večine ljudi, pritrdilno odgovorilo leta 1973 26,2 %, leta 1976 38 %, leta 1978 43,9 %, leta 1980 49,3 % in letos 26,2 %.
Najmočnejši vzrok krize razvoja jugoslovanske družbe je mogoče najti v preobrazbi socialne revolucije (proletarskegagibanja) vdružbeno ureditev (birokratskega stanja). In ravno zaradi zaostajanja gibanja, prekinitve razvoja neaotovosti glede razvoja samoupravljanja, se-zavzemamo za opredelitev aktualnega družbenega trenutka kot krize razvoja samoupravljanja
— ker so interesi konfliktni, se morajo njihovi nosilci dogovoriti o uresničevanju. Če se vsak nosilec nasprotujočih interesov odreče delu interesa in ustvari kompromis, v katerem je vsebovan skupni interes, tedaj ni problemov pri realizaciji sjDorazuma. če pa kompromis vsebuje le en interes, ki je izsiljen s politično močjo, tokrat ta kompromis imenujemo »gnili« kompromis. Nosilec interesa, ki je vsebovan v sporazumu, želi ta interes realizirati, nosilec, čigar interes ni vsebovan v kompromisu, izvajanje sjDorazuma zavira. Konfliktnost med nosilci se stopnjuje.
3.	Množica interesov, ki so v razrednem nasprotju in ki so zaradi tega medsebojno nezdružljivi. Ta skupina ima tri značilnosti:
—Avtentični interesi delavskega razreda so legalni in samoupravni. Vsi ti interesi niso enakovredni, zato mora obstajati hierarhija interesov in zaporedje uresničevanja (stanovanje, hrana, obleka, kultura, informacije.... avtomobili, kozmetika, luksuz).
— V nasprotju z avtentičnimi razrednimi interesi obstajajo v družbi interesi, ki so lahko (in v glavnem so) legalni, vendar niso samoupravni.
— Med temi interesi ne sme obstajati kompromis. Da bi uresničevanje interesov potekalo na samoupravni način, mora samoupravljanje kot gibanje in sistem omogočiti:
1.	da se interesi v avtentični obliki izrečejo v samoupravljanju in ne izven njega Interese morajo izraziti njihovi nosilci, ker se le na ta način zagotavlja njihova pristnost. To ne velja za interese, ki so dejansko in avtentično kontrarevolucionarni
— da izrečene interese usklajujejo neposredno njihovi nosilci.
— da se interesi usklajujejo na demokratičen način in brez prisile ali avtoritete partije, institucije, funkcije, osebngsti ipd.
— da je dosežena učinkovitost v procesu odločanja in v procesu realizacije sklepov.
Če se interesi izrečejo in uresničujejo na takšen način, potem vprašanja o oblasti ene partije, večpartijskem sistemu, birokratizacije oblasti ipd. postanejo odvečna, če smo se opredelili proti oblasti ene partije, dojeli 'nekoristnost več partijskega sistema, se nam postavlja vprašanje vloge komunistične partije oz. zveze komunistov v prej opisanem načinu zadovoljevanja interesov, ki smo ga označili za samoupravnega.
Zveza komunistov lahko ohrani atribut avantgarde delavskega razreda le, če nasprotuje posameznim nesamoupravnim odločitvam ali pa »razbija« posamezne nesamoupravne institucije z močjo politično organizirane akcije delavskega razreda. To je eden bistvenih pogojev, da množično politično organizirano gibanje delavskega razreda za lastno osvoboditev zavedno ohrani svojo avtonomijo in močnejšo politično jx>zicijo v odnosu na -sistem. Ta naloga zveze komunistov je izpeljana iz naloge, da samoupravljanje razvija od znotraj, in daje avantgarda v .akšni meri, kolikor je uspešna v boju proti birokratizaciji in jačanju države. Da bi to nalogo realizirala zveza komuništov, mora biti sposobna identificirati naravo interesov, boriti se za uresničevanje avtentičnih interesov delavskega razreda hitreje in boljše kot vsi drugi družbeni faktorji. Kot avantgarda mora zveza komunistov najprej v svojih vrstah omogočiti demokratski način odločanja, brez kakršnekoli prisile, omogočiti polno angažiranost vsakega člana in politično in organizacijsko mobilnost vsake partijske celice.
\
STABILIZACIJA ALI NAPREDEK
Zdi se, da smo se za izhod iz krize najprej opredelili za strategijo »proti«, in šele potem za strategijo »za«, izbrali smo defenzivnost namesto ofenzivnosti. Sprejeli smo alternativo stabilizacije, kot da bi nam bilo jasno, da je to edina alternativa in kot aa le ta izraža vsebinske potrebe sedanjega družbenega razvoja. Pogrešamo dosti bolj širok razredno-socialni koncept in zgodovinski smisel stabilizacije, njeno povezanost s potrebami celoviteaa preseganja vzrokov družbene krize in uresničevanja temeljnih vrednostnih orientacij družbenega razvoja s perspektivo komunizma. Stabilizacija zato mora preseči ozke okvire dohodkovne stabilnosti, povečanja izv za, protiinflacijskega programa itd., in mora predstavljati organizirano, široko zasnovano gibanje za celovito samoupravljanje. Stabilizacija ne more temeljiti na državnih in partijskih ukrepih, ampak na množični ustvarjalnosti delavskega razreda in delovnih ljudi, transformiranju delavskega razreda po sebi v delavski razred za sebe, nadaljni demokratizaciji družbenih odnosov, izgrajevanju samoupravne socialistične morale, odgovornosti, kulture. Seveda ne smemo fetišizirati in mistificirati tako gibanje, ampak mora le-to biti vodeno, pri čem je vloga zveze komunistov nenadomestljiva.
NAMESTO SKLEPOV
, V tako kratkem tekstu se ni mogoče niti dokatniti vseh relevantnih vprašanj aktualnega jugoslovanskega trenutka, kaj šele napisati neko relativno zaokroženo (celovito) premišljevanje. Zato prosimo bralce, da energijo in čas, ki bi ga porabili za kritiko teksta samega, bolj koristno uporabijo in nam posredujejo svoje poglede na vzroke, posledice in način reševanja obstoječih težav, kriznih situacij ali krize samoupravnega socializma.
Katedra bo v prihodnjih številkah posvečala največ pozornosti ravno tem vprašanjem.
Pri pisanju tega sestavka smo uporabili naslednjo literaturo: Dr. Neca Jovanov: Teorijska koncepcija samoupravljanja, Naučna knjiga, Beograd 1982; Podgrupa za društvene predpostavke dugoročnog programa stabilizacije v okviru Komisije saveznih društvenih saveta za probleme ekonomske stabilizacije; Aktuelni trenutak jugoslovenskog društva i pravci dugoročnih društvenih promena; Teorija in praksa, revija za družbena vprašanja št. 9—10, Ljubljana 1982.
Uredništvo
SAMOUPRAVLJANJE: KAJ JE TO?
V svoji teoretični, teoretski, teorijski koncepciji samoupravljanja dr. Neca Jovanov opredeljuje samoupravljanje kot množično, politično organizirano gibanje delavskega razreda za lastno osvoboditev, katerega ne moremo časovno omejiti in mu določiti trajanje. Glavni nosilec tega zgodovinskega gibanja je delavski razred, ki se za samoupravljanje mora boriti, ker v tem boju nima kaj izgubiti razen lastnih okovov. Da pa bi si delavski razred izboril lastno osvoboditev, mora postati razred za sebe, in ne razred jx> sebi, biti mora socialno homogen in politično organiziran. Iz tega dejstva izhaja zgodovinska vloga in fjotreba po obstoju komunistične partije oz. zveze komunistov, kot avandgarde delavskega razreda in sindikata, kot množične, avtentične delavsko-razredne organizacije. Komunistična partija je avandgarda delavskega razreda, če se delavsko gibanje razvija iz njega samega, in če sr v njej pripadniki delavskega razreda.
Samoupravljanje je istočasnotudi dejanski proizvodni odnos, ki temelji nadružbeni lastnini objektivnih produkcijskih pogojev, torej družbeni odnos in tretjič, samoupravljanje je istočasno tudi integralni družbeni sistem oblasti.	.
Samoupravljanje je, po svoji zgodovinski orientaciji in definiciji, predvsem gibanje, ki mu px) končanem oboroženem delu revolucije grozita dve nevarnosti: razlaščena buržoazija in lastna birokracija (profesionalni revolucionarji). Omejimo se v tem sestavku le na drugo nevarnost.
Zgodovina vseh socialnih revolucij je dokazala vso resnost in težo nevarnosti pretvarjanja gibanja v sistem oz. birokratizacije. Cim daljše je obdobje od končanega oboroženega dela revoluciie, tem večja je nevarnost lastne birokracije. Jovanov razlikuje štiri oblike nevarnosti za oblast delavskega razreda:
1. Najbolj grob aspekt realizacije nevarnosti za oblast delavskega razreda je, ko sistem v celoti zamenja gibanje. To je sistem v katerem je diktatura proletarijata zamenjana z diktaturo nad proletarijatom s strani lastne partije in države. Ta oblika je znana pod imenom »stalinizem«.
2. Druga oblika je, ko sistem postane močnejši od gibanja, in ko se vsi mehanizmi družbenega odločanja nahajajo v rokah državne birokracije. Gibanje formalno obstaja, vendar na periferiji družbenega dogajanja. Komunistična partija izgublja energijo z organizacijskimi vprašanji, ukvarjanju s seboj in postaja sama sebi cilj in namen. Sindikat se ukvarja z manj po membnimi socialnimi vprašanji, proslavami, preskrbo z ozimnico itd.
3. Tretji aspekt nevarnosti je nenehno reproduciranje posamičnih institucij sistema, ki so samostojne in odcepljene od interesov delavskega razreda. Gre za poslovne banke, narodno banko, skupščine samoupravnih interesnih skupnosti, zunanjetrgovske organizacije itd.
4. Četrta oblika nevarnosti lastne birokracije je, ko tiste institucije, skupnosti in organizacije gibanja, ki so po svoji teoretični, politični in ustavnopravni koncepciji avtentične delavsko-razredne, pa vendar odločajo v nasprotju z interesi delavskega razreda in z interesi tistih delavcev, ki so jih delegirali.
Zadnji dve obliki nevarnosti sta teoretsko najmanj dognani in pričakovani, zato je nevarnost tem večja.
SAMOUPRAVLJANJE IN INTERESI
Samoupravljanje, kot delavsko gibanje, ima cilj uresničiti avtentične zgodovinske in tekoče interese delavskega razreda, njegovih političnih in socialnih zaveznikov ter celotne družbe. Tekoči interesi delavskega razreda niso zmeraj identični, interesi različnih socialnih slojev so konfliktni. V heterogeni družbi, ki jo še vedno opredeljujemo kot razredno, interesi ne morejo biti homogeni. Posebej je zanimiva klasifikacija interesov Nec Jovanova in njegova analiza ponuja odgovore na različna vprašanje našega časa
Objektivno obstoječo strukturo interesov Jovanov klasificira tako:
1. Množica raznovrstnih interesov:
— vsi interesi iz te množice so legalni in samoupravni,
— so raznovrstni, torej niso identični, niti niso v nasprotju,
— zaradi tega so realno uresničljivi.
2. Množica nasprotujočih interesov:
— vsi interesi so legalni in samoupravni,
— interesi so nasprotojoči, kar jsomeni, da se ne morejo uresničiti v
želenem obsegu. Realizacijaenegainteresa,onemogočarealizacijotistega,
ki mu je nasproten,
ИОСЕМО кствтн KVN6RES OV
Ko ste šli na kongres, ste imeti dosti pripomb na kongresne dokumente. V čem je bilo težišče teh vaših pripomb?
Srečo Kirn: To smo publicirali, ta naša temeljna nestrinjanja: da dokumenti nimajo teoretske osnove, da ne analizirajo protislovij družbene situacije, da ne umeščajo v to analizo položaj mladinske organizacije. Dokumenti so predstavljali poročilo o delu organizacije na zveznem nivoju in akcijski program, zbir nalog brez osnove v analizi situacije. To je bila ena stvar. Druga stvar se je vezala na frontnost. Spopad okrog tega je prišel na dan na kngresu. Tretja stvar je bila vezana na organiziranost sploh, na statutarna vprašanja, kjer je v nekem smislu šlo za revizijo preišniega statuta/ v smislu, da bi zgradili »skojevsko« politično organizacijo v »par exellence« smislu in naarugi strani naj bi podredili republiške konference zvezni konferecnci, na star centralistični način.
Katedra: Od kod pa so te pobude prlle?
Srečo: Te pobude imajo realno osnovo — v tem smislu, da izhahajo iz neke krizne situacije v usklajevanju v mladinski organizaciji na zveznem nivoju. Preprosto v banalnih vidikih: ni sklepčnosti, republike »ne jebejo« kaj se gor dela, itd.
Mi smo trdili, da je treba narediti analizo delegatskih razmerij in na podlagi tega politično pritisniti na republiška in pokrajinska vodstva, daboli delajo(v delegatskem smislu). Oni so šli prprosto s statutarnim sklepom, da se ZSM Slovenije, Hrvaške, itd., v nekem smislu spremenijo v organizacijski princip zvezne konference. To je bilo narejeno na ta način, da se je odvzelo članstvo republiškim organizacijam-oni so šli na to, da imamo enotno članstvo, ker obstaja neka enotna mladina. Tako ti več nisi član ZSM Slovenije, ampak si član ZSM Jugos'avije, organiziran na teritoriju republike.
Katedra: In kaj to v praksi pomeni?
Srečo: To v praksi pomeni, da ne obstaja ZSMS, ampak samo republiška konferenca, kot neka organizacijska oblika ZSMJ. S tem bi se ukinila dvojnost, ki je tu nujna — na eni strani enotnost, na drugi avtonomnost, specifika, ki to enotnost konstituira Ni šlo za ukinjanje, ampak za to, čemu daješ večji poudarek: ali temu, daje enotnost grajena iz posameznih delov, ki jo konstituirajo, ali pa da ta enotnost daje mandat enotam, da eksistirajo. Mi smo trdili prvo, oni pa drugo.
Katedra: In kaj je potem prevladalo:
Igor Bavčar: Prevladal je kompromis, s tem, da smo mi dosegli, da se v statutu opredeli delovna samostojnost. V statutu piše, da imajo republiške organizacije svoje lastno članstva, da se konstituirajo ne samo na teritorialnem, ampak tudi na nekem principu, ki je čisto zgodovinsko prisoten. To je bila težka zadeva, ker so padale težke obtožbe.
Katedra: Ja, slišali smo, da so slovenski delegaciji očitali nekatere stvari, separatizem, na primer.
Igor: To še ni bila najhujša stvar. Hujša stvar je bila to, da so nam očitali na seji odbora, da ne izražamo avtentičnih stališč slovenske mladine.
Katedra: Kot da ste odtujeni?
Igor: Ne, da predstavljamo svoje lastno mnenje. Tam smo tako ali tako sami funkcionarji, vsi se sklicujemo na članstvo, kure, ena taka paranoična situacija — vsak ima za sabo horde,na katere se sklicuje. Mi smo branili naše stališče iz ene logične izpeljave tega političnega sistema, federalizma v tem sistemu.
Katedra: Končno je ta dvojnost tudi v ustavi zagotovljena?
Igor: Saj to je p>roblem. Čim se začne z ustavo operirati na ta način, te takoj proglasijo za nekaj. Ta problematika je že do te mere segreta, da se težko izogneš tem kvalifikacijam, tem besedam. Na eni strani je dejansko res, da obstaja cela vrsta konfliktnih situacij v mednacionalnih odnosih, ki preraščajo tudi v nacionalizem. Ampak zato, ker se to dogaja, mi ne moremo preprosto bežati od tega nacionalnega vprašanja, od afirmacije narodov in narodnosti s tem, da se zdaj skrivamo za neko abstraktno teorijo enotne mlade jugoslovanske generacije. Ker to nič ne pjomeni. Enotne mlade generacije nemorešskonstituirati s preprostim statutarnim sklepom. In zato se za temi v bistvu skriva ena druga enotna pozicija-direktiva v imenu neke »horde« — kot si to oni predstavljajo.
Katedra: Kdo so to »oni«?
Igor: Dobro vprašanje. Mi smo pri tem osamljeni. Delegacije drugih republik in pokrajin plus aparat, ki na Zvezi dela, so predstavljali enoten blok proti nam.
Katedra: Tudi Hrvaška?
Igor: ZSM Hrvatske ima po svojem statutu članstvo ZSM Jugoslavije, ki organizirano na Hrvatskem.
"Srečo: Pri njih je mednacionalna situacija zaostrena in namesto, da bi šli v jasno; afirmacijo hrvatskega in srbskega naroda in vseh narodnosti, se po mojem mnenju skrivajo zrl formulacijo enotne mlade generacije, ki nič ne pomeni.
Igor: Naše stališče ni vprašanje večje ekonomske ali kake druge razvitosti. Bolj bistveno so se nam postavljala druga vprašanja; Vprašanja te organizacije sploh. Kaj je zdaj to? A to sploh še čemu služi? A ni to eno navadno sranje? Predvsem kar zadevaj frontnost. Vpirašanje razvijanja te organizacije, ne kot neke klasične partije, ampak ki organizacije, ki bi na široki platformi aktivirala vse te ljudi ne glede na svetovni nazor, n glede na idejno, teoretično pripadnost. Mi smo šli tudi v zelo drzne teze glede teh klasičnih»bav — bavov« v tem socializmu, kot so ultralevičarstvo, anarhizem, itd, ki smo jih poskušali na nek afirmativen način angažirati. Ne tako, da bomo tu mi »pravoverni mladinci« dajali nek mandat, no zdaj vas pa tudi mi sprejemamo, ampak da se ohrani samostojna piozicija vsakega dela preko njegove lastne pozicije, in se kot taka skozi enotno politično akcijo skozi argumentirano javno razpravo, diskusijo izoblikuje skupna stališča
Srečo: Meni se pri tej frontnosti zdi bistveno, da formiramo način odnosov — način javne razprave, skrajno demokratičnih odnosov, ne pritiskov, neintrigiranj,' dosledno uveljavljanje delegatskih razmerij, skratka.
Igor: Srečo, po moje tu ne gre več za klasična delegatska razmerja.
nUlVUlUa
ZSMS - MLADINSKO GIBANJE
Katedra: Kako se da to narediti v praksi? Plačan funkcionar se podreja neki miselnosti zato, da ohranja svoj položaj in da bo lahko šel naprej. Dosti teh ljudi dela na mladini zato, da bi naredili politično kariero in jih zelo malo briga, kaj mladina dela.
Igor: To je čisto res. Ampak to kar se je zgodilo s to frontnostjo ni nastalo zaradi tega, ker staprišladvain to napisala. To je posledicablaznegapritiska znotraj organizacije. Prvič se je to jjokazalo ob vprašanju pouka. Tu se je jasno videlo, da se je del legitimne-mladinske organizacije postavil na čisto nova piolitična vprašanja, odnos do sveta se je formiral na drugih vprašanjih. To ni bil klasičen odnos, ki se je slikal skozi vpxašanje neke resolucije, danes je ta mladina spolitizirana na vprašanjih ekologije, glasbe, seksualnosti ipd. Taka vprašanja so in so bila, ampak znotraj mladinske organizacije se prej niso nikoli artikulirala. To je ta frontnost. To je treba odpirati. Mi se ne moremo iti neke politične partije, mi moramo obstajati kot gibanje, kot »prokret«, čeprav s tem ne mislim razbijati forme, ki je tu nujna.
Katedra: Institucija?
Igor: Ne, po moje gre zato pravico, ki ti dopušča, da znotraj tega sistema vplivaš na to, kaj se dogaja. Ta politični sistem je do te mere perfekcioniran, da ne dopušča novih oblik organiziranja. Zato moramo znotraj te forme, ki nam je dana, znotraj ZSM to stvar narediti tako odprto, da lahko združi vse te stvari. Zdaj so blazne pizdarije, če se pojavi kaka po formi meščanska inciativa, npr. podpisovanje nekega pisma. To je zdaj zunaj sistema. Treba je začeti razmišljati, kako narediti ZSM tako odprto, da bodo take inciative možne, da bodo afirmirale organizacijo in da bo organizacija afirmirala njih.
VEČ OBLIK POLITIČNEGA BOJA
Katedra: Se pravi, taka najširša demokracija naj zagotavlja vse te oblike političnega boja?
Igor: Ja, tako jaz mislim. Postavlja se tudi vprašanje političnega sistema pri nas, ki je tako narejen, da govori o enotni fronti vseh političnih sil, kar pja je v praksi spreljano na to, da se nekemu družbenemu interesu podredi vsak specif ičen interes. In se sploh ne vidi, da se je za vsak zgodovinski cilj v samoupravljanju možno in nujno boriti na različne načine, vsak s svoje pozicije. Jaz ne morem pričakovati od človeka, da se bo boril npr, za resolucijo za leto 1983, če pa tam vidi, da ga bodo še bolj zatolkli glede plač, glede zaposlovanja in če v njej preprosto ne vidi svojega lastnega položaja. Reče se: tu je delavski razred, ki ima te in te interese, ne govori pa se o tem, da so znotraj tega posebej eksploatirane ženske, p>a delavci iz drugih repoblik, o posebnem položaju mladine, o položaju delavcev migrantov, o brezposelnih, dani delavskega razreda, ki bi hodil po Ljubljani, in bi mu na čelu pisalo »Jaz sem član delavskega razreda« .. .Danes na Zahodu vse delavske partije grejo na organiziranje po teh spocifičnih vprašanjih. Srečo: Vse to zapopade tudi Kardelj v enem svojih tekstov.
Katedra: V zadnjem času se vzpostavlja vprašanje prostega časa Med Islovensko delegacijo in drugimi so bili nesporazumi tudi glede ponka,
Igor: Mi smo imeli vdelegaciji tudi Marjana Ogrinca On je ponker po prepričanju lin videzu. Vsi smo se zavedali, da bo on na tem kongresu deloval kot eksponat — in ne
Hoteli smo iudi na ravni — preprosto rečeno — škandala to stvar prezentirati v Beogradu. Med drugim je Marjan nosil tudi značko z napisom WE ALL PROSTITUTE (vsi se prostituiramo).
V komisiji za kulturo smo hoteli afirmirati nekaterastališčaglede punka, rocka itd. Bil sem frapiran, ko sem poslušal razpravo, v kateri je prišel na dan skrajno nestrpon odnos do teh stališč. Od naše delegacije so tudi zahtevali, da se izrečemo, če je on res naš delegat. Očitno so, kar se teh odnosov tiče, zadeve zelo resne. Namreč, mi smo tudi v amandmajih vrgli ven vse tiste zadeve v zveznih dokumentih, kjer se govori o »pravilih kulturnih vrednotah«. Kdo bo tisti, ki bo presojal, kaj so prave kulturne vrednote? Mi smo bolj provdarili vprašanje nastčpanja proti komercializmu ipd. Ogromno ljudi je nastopalo z očetovskih piozicij v stilu »ja kaj bo pa z to našo mladino«. Poslušali smo debate, kakršne so bile pri nas pred desetimi leti, debate o hippijih iz bogatih družin, na primer. V trenutku, ko je 8000.000 ljudi nezaposlenih, se odpira vprašanje otrok iz bogatih družin! Živa mizerija, res.
MLADINSKE KOOPERATIVE
Katedra: Preko 800.000 ljudi je nezposlenih. Kaj ste rekli o tem?
Igor: Šli smo s konceptom, da dokumente naredimo odprte, kjer so bili prej zacementirani. Nismo jih hoteli spreminjati, ker to so stvari, ki so na kongresu, potem pa jih tako vsi piozabijo. Dodali pa smo amandma, ki nam dopušča, da gremo v organizacijo koncepta mladinskih kooperativ. Ta alternativni koncept pripravljamo za prihodnje leto, gre pa za dela z družbenimi sredstvi, s katerimi bi lahko zaposlili ogromno ljudi. Naprimer organiziraš 10 ljudi, ki ustanovijo vrtec, dobijo za to kredit in čuvajo otroke. Na Zahodu so tudi primeri, ko v slučaju stečaja delovne organizacije delavci sami zasedajo tovarne in delajo naprej, mogoče tudi z neko alternativno tehnologijo. To je dvakrat dobro: zaradi reševanja vprašanja zaposlovanja (seveda je to samo delna rešitev), na drugi strani pa se sprošča energija temladine, ker tak koncept pušča izredno odprtost, na ta način lahko materializiraš svojo lastno idejo.
Katedra: Pa ste to povedali na kongresu?
Igor: Seveda smo.
Katedra: Tako kot nam?
Igor: Skoraj.
Katedra: In kaj so rekli?
Igor: Nič.
Srečo: Saj ni bistveno, kaj je kongres rekel, važno je, kaj lahko naredimo. Pri nas se govori: treba je krepiti malo gospodarstvo, p>oiskati rezerve za zaposlovanje. S tem bi lahko organizirali malo gospodarstvo na samoupraven način, imelo bi značaj družbene lastnine in ne privatnolastniški. Poleg tega poznamo vprašnje »skrite ekonomije«, ko ljudje popoldne fušajo ip>d. To je povsem razdrobljeno, neorganizirano, celo nelegalno. Temu pa se ne moremo odpovedati, tu so skriti veliki potenciali. In skozi obliko kooperative se da to organizirati.
Igor: To je stvar, ki je bila močna tako na Zahodu kot na Vzhodu, tudi na Poljskem so imeli take kooperative. Na Kitajskem so od kulturne revolucije do leta 1981 na ta način zaposlili 23 milijonov ljudi. To je stvar, ki tudi zadeva odprtost te družbe. Tu se ruši cel koncept .. .kot se je zgodilo v Ajdovščini, kjer je obstajal projektivni biro brez direktorja. Komplikacije so nastale, ko so se začeli vpraševati, kako je to mogoče,.da pri nas ni direktorja. Naenkrat seje pokazalo, da se da delati tudi brez direktorja, da se lahko grejo ljudje znotraj tovarne delitev dela, ki hkrati združuje produktivno in vodilno • funkcijo. Ob takih stvareh se odpira vrsta pjolitičnih vprašanj.
PROSTE ROKE GLEDE ORGANIZIRANOSTI
Katedra: Forumsko delo, ki se očita mladinski organizaciji, izvira tudi iz tega, da se morajo organi ZSMS ukvarjati z morjem formalnosti. Ali so se glede organiziranosti stvari kaj spremenile?
Igor: Ja to se spreminja že v statutu. Vse, kar zadeva predpisovanje nekih receptov, vse to smo vrgli ven. Mi puščamo izredno odprte zadeve na področju organiziranja, praktično nič ne predpisujemo. Dela pa se še dosti po starem. Da mora biti šest ljudi, da si morajo izbrati predsednika, sekretarja, blagajnika, pa ne vem kaj še vse...
Srečo: Saj volijo 650 organov, preden se sploh konstituirajo. Vsebinska .vprašanja so potem seveda čisto šestnajsta stvar.
Igor: Statut dopušča, da sam izbereš organizacijsko formo, po kateri hočeš delati.
Katedra: Kako ocenjuješ pioložaj v Sloveniji?
Igor: Deževno, vetrovno, oblačno.
Srečo: Mali tajfuni lokalnega značaja z možnostjo severo-vzhodnih vetrov ...
pripravili Lucijan Vihar, Vasja Eigner in Aleš Razpet
kot
eksponent tega punk gibanja
EPILOG
ДСШЛГ
Pozdravljamo novo prakso, da prihajajo v Maribor zvezni državni in partijski funkcionarji. Pozdravljamo to iniciativo, da prihajajo v tako oddaljen kraj od naše prestolnice kot je Maribor. Tudi člane zveze komunsistov na mariborski univerzi je obiskal visok funkcionar našega najvišjega organa ZKJ. Kako smo bili tega obiska veseli, smo dokazali s svojo udeležbo, kajti šenikoli ni bila dvorana, v kateri seje sestanekodvijal, tako polna. Sestanka so se udeležili v polnem številu tudi delavci univerze, ki niso člani ZK. Tudi študentov je bilo toliko kot še nikdar px>prej. Na to smo bili delavci univerze še posebej ponosni, kajti vedno znamo le ugotavljati in tarnati, da študentov ni nikjer videti.
Večkrat smo se že zbrali, ko je prišel na obisk kakšen republiški funkcionar, s katerim smo lahko izmenjali naše poglede, naša prizadevanja, ga seznanili težavami in problemi, ob tem pa smo vedno dobili tudi
vzpodbude za boljše delo. Tudi od sestanka, ki je bil v prepx)lni dvorani, smo si obetali, da bomo lahko ustvarili dialog, kar bi bilo lahko funkcionarju, ki nas
je obiskal, kar dobra iztočnica za to. da bi se seznanil, kako delujemo,	<&'	ei-	4v	v	«-	,
razmišljamo, s kakšnimi problemi se soočamo. Nismo pričakovali čudežnih razjasnitev in konkretnih odgovorov, ki bi jih morebiti terjala naša razmi- “J- *№ rfi?Л Sijanja, pričakovali pa smo, da bomo lahko ustvarili demokratični dialog, iskali alternative, kresali mnenja. Sestanek je bil monolog, na katerem smo kot člani ZK lahko slišali že znane stvari o 12. kongresu, da je bil to kongres brez Tita in Kardelja in podobne, a vse znane stvari. Predpostavljam, da so bile znane stvari tudi za tiste, ki so kot nečlani prisostvovali sestanku, kajti prisotni so bili kot zelo družbeno in politično angažirani delavci —nečlani.
^шишитл
Obljubil sem, da bom ocenil Sočejevo brošuro „Za samoupravno univerzo" s podnaslovom „prispevek k razredni kritiki vzgoje in izobraževanja", potem ko jo bodo ocenili študentje. Menim, da je bila namenjena njim in predvsem njim, tako da je moje mnenje o njej, moja analiza ali moja kritika nepomembna in še zdaleč ne prispevek k obravnavanju teh vprašanj. Kdo ie kriv za to, da o brošuri do zdaj ni bilo še temeljitejše ocene? Mogoče Katedra, ki ni znala pridobiti sodelavca za to? Mogoče študentska oziroma mladinska organizacija, ki izida brošure ni povezala z notranjimi razpravami in ki se ni potrudila, da bi bila stvar ocenjena ali prediskutirana vsaj na kakšni okrogli mizi? Naj zdaj — po takem času, vmes pa je bil objavljen le razgovor v predzadnji številki Katedre — jaz razmišljujem študentska vprašanja?
Kako naj se lotim teme, ki sem jo obravnaval skozi ves svoj študij in ob tem napisal za celo goro člankov, da bi si pojasnil lastni položaj študenta in vlogo izobraženca v sodobni družbi? Dejstvo je namreč, da mi Sočejeva knjiga govori zgolj o tem in le malo kaj drugega — iskanje indentitete, ki bi ga moral opraviti vsak študente. Pa je ne. To pomeni, da je množica študentov vržena v vrtinec idej, filozofij, položajev, stanja, ne da bi do njih vzpostavila kakršno koli relacijo: gre za ves študij obsegajoče, moreče dolge sanje neavtentičnosti, samo-pozabljenosti. Sprašujem se, če je tu potrebnega kaj drugega kakor prezir in indignirana kretnja, če so tu sploh potrebne dolge analize. Pravzaprav me Sočejeva brošura ob takem stanju niti ne more zanimati, ona sama je delček teh sanj neavtentičnosti, poskus, ki se ni priboril do dejanskosti.
Kaj mi pravzaprav govori Soče? Podal se je v analizo univerze kot ustanove, podal njeno zgodovino, njeno spreminjanje funkcij v poteku razrednih bojev, njeno strukturo, za katero bi rekel, da je lahko nekoliko enostavnejša in kritičnejša, zlasti pa mora obsegati, dejanska razmerja in ne toliko površinskih manifestacij (Gre za analizo izobraževanja, vzgoje, raziskovanja, kadrov, upravljanja, političnega organiziranja, obštudijskih dejavnosti, študentov kot sestavnih delov ustanove.): nazadnje pa podaja tudi smeri reformnega spreminjanja uni verze glede socialne vloge, pedagoških prijemov in raziskovalnih prijemov. Šele zadnje — na žalost prešibko poglavje — govori o institucionalni povezavi z nečem, kar je za položaj univerze tako odločilno — s sfero produkcije.
Menim, da vprašanje funkcioniranja univerze ni potrebno novih in novih pojasnil. Smo tu in sedaj, torej na Mariborski univerzi, kjer se vsi večnostni kriteriji zlomijo in ostane nam ustanova, ki je razgaljena velikih tradicij in si še ni pridobila dokončnega pomena. O tej univerzi moramo, če hočemo najti razloge takšnega obstoja, govoriti zelo kritično. A kritično ne pomeni zgolj zvrstiti dosti uporabnih in velikih misli, te misli bi morale stati v ozadju in dirigirati konkretnejšo raven, kritično pomeni zbrati podatke o tej in taki univerzi, o teh in takih šolah, njihovih študijskih programih, številu in vlogi diplomantov, socialni sestavi študirajočih, načinu rekrutiranja študentov in učiteljev, o študijskem sistemu na vsaki šoli in še posebej o izpitih, o družabni, kulturni, politični in siceršnji dejavnosti študentov in profesorjev, o ravni študija, vrednosti univerze glede na druge univerze, o vključenosti v ožje in širše okolje in še vrsto drugih stvari. Na žalost nam brošura ne govori o naporih, da je Soče take podatke iskal, kar seveda botruje nekoliko difuzni zamisli in begu od problema do problema. Konkretna analiza mariborske univerze, ki z drugimi univerzami ne deli nekega splošnega bistva, ampak ima svoje, delno, torej zgodovinsko omejeno in omejeno nasploh bistvo, lahko da tudi veliko boljšo osnovo za razpravo. Razpravi je bila menda knjižica tudi namenjena.
Osnovni očitek je torej, da gre za razlagalsko razmišljanje o univerzi. v katerem avtor ni našel stika s pravo stvarnostjo, temveč le z nje nimi drobci, ki se odražajo v angažirani zavesti enega od delavcev na univerzi. A ne zahtevam preveč: tudi če bi Soče našel vse podatke in jih kritično obdelal, bi od njega ne zahteval dokončnega pojasnila in takojšnjega recepta za spremembo. Narava spreminjanja in samo — spreminjanja univerze je dokaj drugačna. Vsaka sprememba izhaja iz; socialnih gibanj na njej in v njeni okolici. Ali — če bi govoril za mariborsko univerzo — raven študija, družbena gibanja (navsezadnje je tudi mrtvilo družbeno gibanje) in oblikovanje pedagoških in raziskovalnih kadrov je direkten izraz usmeritve na neproduktivne kadre oz. kadre, ki le deloma, a ne odločilno, sodelujejo v materialni produkciji.
/Mt&
^	Tako
■	_	sarn°osvešrar,;^
ifl %^W\JZc
Za tak sklep je potrebna analiza in taka analiza omogoča konkretnejše sklepe, ki pa v tem okviru seveda nimajo nobenega pomena. Samo opozarjam na dejstvo, da družbena delitev dela iz sebe izloča tudi frakcijo, za katero se vsa vprašanja kažejo zgolj principialno -tudi razredni boj, tudi organiziranje političnih sil. Vsebinsko premtšlja-nie univerze pa se mora prebiti iz te osamljenosti principov. To je preboj k družbeni vlogi izobraženca. Od gostote socialnih spopadov je odvisno, kakšen del študentov se bo skozi angažiranje prebil do nje. Znamenitost in „prednost" mariborske univerze je v tem, da zvecina daje aplikativna znanja, izobražuje za delovno mesto. Toda vloga izobraženca se z delovnim mestom sploh ne izčrpava, se vec, njeno zavestno preseganje je pogoj za njegovo pravo družbeno vlogo Dejstvo da so mnoga znanja zgolj formalna in da se v kratkem času izčrpajo govori o tem, da je študij postal le kanal socialne promocije, zlasti v smeri bega od produkcije. 0 tem nam govori tudi napihnjen izredni študij. V tej težnji iz proizvodnega življenja je prišla v krizo tradicionalna vloga kritičnega izobraženca, na kateri pa seveda gradi ambicije vsako univerzitetno središče.
v vlo 0 la st
PSseSSj3.-ss.-a.
“Prav/ja,*	ater, akterTkm Vf ndar,a umaZr' pr,V,a^o
„ r so le formalni Postavitev L mladinska omt ° subjek-
SS ZZT'
pUNGAR TN/j
Po izidu knjižice Za samoupravno univerzo, prispevek k razredni kritiki vzgoje in izobraževanja, so se v modrih glavah študentov naše univerze razplamtele visokodoneče diskusije o tem kako je vse napisano lepo in prav, ampak manjka recept, v katerem bi bilo opisano kako, kdaj in kdo naj bi začel z reformo univerze. Za avtorja knjižice ie to bil intelektualno-znanstveno-raziskovalni izziv in je po dolgih neprespanih nočeh edino on prišel na genialno zamisel, ki je vsaj toliko stara kot on sam in zapisana vsaj tolikokrat kolikor je črt v tem sestavku; ta čudovita, originalna, globokoumna in nasploh genialna ideja se glasi: odpravimo izpite!
ZAKAJ
V omenjeni knjižici je zapisano, da je izpitna situacija, najbolj reprezentančna situacija na univerzi, da imajo izpiti rekrutacijsko in ne prognostično funkcijo, da se pri izpitih najjasneje pokaže odtujenost, nekritičnost, pasivnost, podrejenost študenta in oblast spraševalca. Pri izpitih se preverja reproduktivna sposobnost študenta in ne njegovo znanje.
Priznati moramo, da so to močni razlogi za odpravo izpitov. Cilj je jasen: ustvariti pogoje, da študent postane subjekt izobraževalnega procesa oz. odvzeti oblast izpraševalcu.
Če je nejasno zakaj začeti ravno pri izpitih, povejmo še tole:
— enakopravnost in svobodo enega je mogoče doseči le ob enakopravnosti in svobodi drugega; oblast enega pomeni neenakopravnost in nesvobodo za oba,
— edino enakopravni subjekti se lahko enakopravno vključujejo v proces iskanja in odkrivanja resnice; oblast enega pomeni izključno pravico na resnico, k*jo predava drugemu.
KAKO
Neresno bi bilo če bi mislili, da se izpiti lahko zares popolnoma odpravijo in iluzorno pričakovati odpravljanje čez noč. Ker naše študente ne zanima kaj lahko nadomesti izpit, in kako bi preizkus znanja potekal v prihodnosti, se omejimo na odpravljanje takšnega izpita kakršnega imamo sedaj.
V statutu šole mora biti zapisano, da je izpit komisijski, komisija je sestavljena iz enakega števila učiteljev in študentov. Izpit mora biti pismen. Ocena je le dvojna (pozitivno ali negativno) in se določa z glasovanjem. Izpitna vprašanja so le iz obvezne literature.
Komisijski izpit je lahko pri prvem pristopu k izpitu na zahtevo študenta, lahko je obvezen pri drugem, ali tretjem, petem .. . Najbolj bistveno je, da ima študent pravico zahtevati komisijski izpit ne glede na to, če izpitu * pristopa prvič ali petič. Za zagotovitev resnosti se v statut vnese klavzula da po negativno opravljenem komisijskem izpitu študent nima pravice opravljati izpita določen čas (en mesec), ki pa se proporcionalno povečuje s številom neaativno opravljenih komisijskih izpitov. Ugovor, da študenti niso sposobni opravljati funkcije ocenjevalca, ni utemeljen, če so izpitna vpa-šanja iz obvezne literature (ni nujno, da je to le ena skripta) in če je izpit pismen. Vsako ljudsko bitje, ki zna čitati lahko preveri in primerja to kar je napisano v literaturi, in to kar napiše študent. Torej ni potrebno, da je študent ta isti izpt že opravil z neko visoko oceno, pa tudi ni nujno, da je sploh opravljal ta izpit.
Ocenjevanje z -opravil« oz. »ni opravil« onemogoča špekulacije in subjektivnost izpraševalcev. Za tako ocenjevanje se zavzemamo tudi pri vseh drugih izpitih, ker je ocenjevanje od ena do deset kratko malo nepošteno, neobjektivno in nepotrebno. Ali lahko študent medicine pozitivno opravi izpit če zna 60% vzrokov bolezni ali načinov zdravljenja, študent gradbeništva če zna narisati 60% nekega objekta, študent zgodovine, ki zgodovino pozna 60% itd.
KDO
Na nekaterih šolah, kjer že imajo komisijske izpite, v komisijah ni študentov. Ugovor učiteljev, da so študenti nesposobni, smo že zavrgli, obstaja pa še močnejši razlog, ki se nikjer javno ne omenja: učitelji ne želijo prepustiti oblasti iz svojih rok in ne smejo dovoliti razvrednotenja lastnega po,ozaja in dokazovanja, da njihovo zelo strokovno, doktorsko, znanstveno itd. delo lahko opravljajo navadni študenti.
Ravno to si želimo, tovariši in gospodje učitelji. Želimo in hočemo odvzeti
'° Torefna vprašanje kdo, je odgovor le eden — študenti! Študenti z vsemi sredstvi, v vseh organih, z vsemi metodami, ker je že dolgo jasno, da takega darila ne morejo pričakovati.
KDAJ
Sedaj. Na prvem naslednjem sestanku mladinske organizacije, sveta letnika, sveta šole ... Organizirano, uporno, trmasto, netaktično. Saj ne želimo nič drugega kot sami odločati o svojem statusu, svoji usodi.
ZAKAJ (Se enkrat)
Ta prvi korak k odpravljanju izpitov omogoča enakopravnost, ustvarjalnost in kritičnost pri preobrazbi ostalega dela izobraževalnega procesa Zastonj so izjave, da se kritika ne sme bati, če so sredstva za kaznovanje v rokah tistih, katere naj bi kritizirali.
Zastonj so izjave, da mora študent biti aktiven, ustvarjalen, deloven, če njegovo delo vrednoti nekdo drug, in če sam ne more vplivati na rezultate
lastnega dela.	...
Ta prvi korak k odpravljanju izpitov pomeni impulz za samoupravno in
politično aktivnost študentov.
POST SKRIPTUM
Recept smo torej ponudili. Ali bo vsaj toliko dober, da ga bodo študenti zavrnili z tehtnimi argumenti in zahtevali novega; ali bo vsaj toliko dober, da bo postal izziv za ustvaritev novega?
NA UNIVERZI 30 SE PRIČELE VOLITVE ZA POSLOVODNE
ORGANE....
A
'je0'
m^"' so^#e‘
,).«
№k>
0\We 0&S\eW-	^
<&.«■	o*>^
Ш;^
'k^V: . VSsažSfcfe
Ierfi ^s^0	.
^ ieS<Jo. . oas-
WK^
«**'	de®*"	.
^SV° o<° S-°^ose jp*.
л<®
»9°
Р°^д oO \e	л 6v ^of° es'e 0ч!^а'
■ 90<i0^
S«=i>8 .^S*
^ \ \6 *t>'
Л\<°
|Š^
\c'-
V	r\\\.	\	xj	\^	yj
^°>°-
€^^fc6>V r\\®V*t>.P AW'
\№	\\S'_q,	^	\\v)9
t® V'Ue
^ »oP& oO\'°'
✓V* fc^-e
W' , VJ® '	,	<0°
ifp^'
»\е*-. ^Pte
0\(
ле‘
w'\e'
5#'
j\0'-
>ле*vi
V ✓''
-Ji'- “«>,lg:
rfr
O0(!o4
ViV**>p'V "**#'>	»USU-
»V00
• Д	tVP	ДО®
tfv-'	,
V ^
*S&ŠP*Č
^V' ^
^°-
	ш
; im д Иж^~ ХКг w	ш V"
i®v ,
<V&<*	-1
•A^’ ч|\
A0»p'
?#%> v5 ;»>\e n'
P'C^-
.p S'1 o4|»'
eoV°'
л^*
A»r
1e°d ,^''v
\®s'
,fO^> :0V-°’
\o
^e0<
k '
ooV
" A’sBa ^eyP° V V9 ле*
yp'
js®?Vw
Л^'
fvA° } _
fo^'V'
y>n
4
ко^
в^е9°Л^'1
0° • \eV о<0<> \jjty	Д	rt
V*
др°
VeK
оОг
i
ј° os
л\б\’	f-e<
^°>	\.ОеУ‘
е<е о<^'
#2
■■■ ■ ; '? ■ ;■'/•'
.. ■ ■:
• ^ЈШј ..-■•wW. *
■■. v."-:;•/■■■• -:v>	•■■	■	.,	.
'.' • ‘
^■■ л ::^;.:А ;'	:
:I~,;r:S'!v ,' ' -v
, v	■	■■.
• *
i	'	.*
k . i?
# * ^./-да
i
џ
f- -i;'
\‘,": ,*	..’	V	■-
ШРЛ
#5
»di
V'%Mad°sV
А»5	^
(0‘
.о'\е
Д0р°'
Q\^e
nbP'tf\eP
,dy'
p^P40^'
'V8''
cP<
$&*#>&?
°di^c
re0°
^9'
ye'\" o®
o°, ^
\Ob
\e e® A\® • rti® vO V)® w'8oP5!o<Aa c-l де1” 0Aa
<'?68И?'5»’<'0
V>V „09°	#'">
^ 'rf°
4e#
<Wt®'° O
C	,c
s^°'
3P\«'
A®'
>V-0-
j/'
'УЈ/ .
'f' t»	V.0'’
g»5	.	г»^
<*&?'+***
;г'е'
ri'®s'^09i ve9\>9°
s-	0^	s'^	«P°	\o^
^^Ve^V
>eO
Ж«.
e\»9
°^||>'
'° '	HČe' 0®S Lp9® r з.\® Д0®’
*^>!>.V° ^i>e'
S^°\l 1® J (O v,q'& ,P-
f'o^S^g5e s^V
5' j$t&y
™ V5*!^.to\Ofc
>^°
\es
и\ег .o5' до ,ac'\
^0 pOb>®'a®
s®(
»O
0°
,e®c'fc 'v°>
s^>
®^\Р <ji°\	^'•'9«P'
4r,fo9<8' V/l(^ t A» V04 «>?><8 »o4eS
sS°	'\.
AOV-'	Jfi	\p4^^0	^
-^	410®	A,	Vl	T
6° ^ew д»\'ул®'''. ,
оЛ^48
"V sl/jfe 0^>V
1^' ^ ^ . .e'^0
л\&
¥
ssP’
J«4
<Ž>fe' ,a#^'
5д
‘•“e **>■ #** v°T^^.tpioP"
У**>'&+**
gV.o'°,f\eg >
i
seS®6 oo'!^>c V><P° еА'1да9,е
<®e v\e'	-o<®	с,о®рлћ.
6° AO° i .»»''V
la
p^°g®4\°V'	\\
a®.
We
^VfV u®"' o
кл -=>U 4MWe
е'Г
'ч|6® .<®' „0°
v>^°
®^®а9
р»
у
is ,ун/
"’>s
a
аР
v®' n
✓
&
\рРдао\6 „о'°ла^9
4ф^Qd$ \0рр с\0®.е0'
1 Ао °u ''"j	po"	v®;
д°'
АО^ „«»^®'-ewe®e
о\®'
А»^°'	е>8??
<0- рО®^	4^-
V-Р^еР	a	Р
nJ®Vs^5o°6^®° пе^ ^9 v9^>4pv
,(®°'rt»9a ®®%v
Uvodni takti
Koncert za Glasbeni klub je nastal zato, ker rock glasbeniki v Mariboru niso imeli ne priložnosti in ne prostora, kjer bi lahko pokazali kaj znajo. Dogovor med glasbeniki, da se bodo odpovedali honorarjem in s tako nabranim denarjem skrbeli za razvoj rock glasbe pa je odločitev, ki ji omogoča tradiconalne jesensko pomladanske koncerte, in mlado publiko, ki je dovolj kritična, da zna ločiti seme od plevela
Do sem smo prišli, imamo učinkovito organizacijo, dovolj širok izbor glasbenih skupin, ki zagotavljajo kvalitetno prireditev, publiko, ki podpira to glasbeno gibanje. Imamo nekaj denarja, ki smo ga zbrali s prejšnjimi koncerti. Pred nami pa je še veliko dela.
Glasbeni klub bo začasno gostoval v Klubu mladih, kajti še vedno nismo opustili misel na lastne prostore. Želeli smo v Lent, pa nam žal ni uspelo — zaenkrat. Lent je še vedno kraj, ki si ga želimo. Kot že rečeno, Kljub mladih bo začasno prostor, kjer se bodo vsak petek vrstili rock, jazz in akustični koncerti. To je že dogovorjeno in Mestni konferenci ZSMS gre za to podporo vso priznanje. Mnogo težje je s širšo družbeno podporo. Ko smo imeli koncert na Rotovškem trgu konec maja 82, je Mestna knjižnica poletela z dopisom na Katedro, Harmonijo in MK ŽSMS (organizatorji koncerta) pa najbrž še kam, da to kar počnemo ni za v Maribor, in da malone »onesnažujemo« okolje z zvokom. Težave s koncertom smo imeli tudi v Hali C mariborskega sejmišča Električar, ki je bil ves čas koncerta pijan, je diktiral, kako bodo osvetljeni nastopajoči. Na koncu pa je celo izklopil ozvočenje na polovici koncerta skupine »Lačni Franz«, štirinajst dni po koncertu so na sejmišču ugotovili, da je mladina zlomila nekaj školjk na stranišču!? Za kar so seveda nameravali iztržiti odškodnino. Davki na rock koncerte so občutno večji (več kot za polovico) kot pa davki na koncerte klasične glasbe. Ko je v Mariboru nastopala skupina »Pankrti«, so se morali organizatorji MK ZSMS za to zagovarjali na višjih forumih. V Mariboru v zadn|ih 30 letih niso naredili niti obnovili dvorane z vsaj 300 sedeži (kot manjši kino), bi bila namenjena izključno tej zvrsti glasbe. Pa to so le najbolj opaženi primeri zatiranja glasbe mladih. Še veliko bi lahko povedali o manjših, pa nič manj »učinkovitih« prijemih, ko ravnatelji in učitelji ne dovolijo, da bi šole organizirale rock koncerte, ker da oni bolj vejo, kaj je za mlade primerno in kulturno, kot pa mladi sami. Še so taki in ni jih malo, ki trdijo, da rock glasba kvari našo mladino, da so rock koncerti zbirališča pijancev, pretepačev in narkomanov.
Kljub temu pa rock glasba vedno bolj prodira med mlade in mladi jo ■sprejemajo za svojo. Pri tem ni, da bi spregledali, da so ustvarjalci rocka pri Inas, posebej na Šlovenskem eni najbolj angažiranih in družbenokritičnih Imladih ljudi. Rock glasba je res prišla od drugod, toda po besedilih in zvoku Ije čisto naša in tako moramo tudi jemati. Zato bo koncert »Za glasbeni klub« ■podpiral rock ustvarjalnost. Pomagal bo njenemu uveljavljanju kot sesta-Ivnemu delu ustvarjalnosti mladih in se na tak način boril proti poneumljajoči :	i	glasbi	mas medijev.
Kulturno uredništvo
V okviru prizadevanj za glasbeni klub v Mariboru sta Katedra in MK ZSMS 23. 11. in 3. 12. 1982 organizirali drugi rock koncert in koncert akustičnih skupin iz Maribora in okolice.
Neakustična, zaradi betonske konstrukcije in oblike preodmevna dvorana vsekakor ni pravi kraj za glasbene prireditve, pa četudi je to „samo" rock koncert (vemo, kako mačehovski odnos imajo v Sloveniji do mladinske subkulture, imenovanfe „rock"). Tudi nekaj organizatorjevih ukrepov, kot razobešanje pregrinjal ob zadnji steni in po balkonu, na žalost ni bistveno izboljšalo slabega zvoka. Zato so se fantje za mešalno mizo morali toliko bolj potruditi, glasbeniki na odru pa temu primerno priviti ojačevalce. Prireditev je bila odlično pripravljena, organizatorji ničesar niso prepustili naključju. Tako so vsi glasbeniki organizatorji poročevalci redarji, gostje, ipd. imeli posebne značke: Redarska služba je bila dobro urejena, izbrani so bili primernejši redarji, kot pa recimo na prvem koncertu v Rotovžu, itd.
Program nastopajočih ni bil selekcioniran, nastopili so vsi, ki so se prijavili, pa še dve ali tri skupine, ki so naknadno izrazile željo po nastopu. Razpon skupin je segal od mariborski sceni dobro znanega profila „starorockovskih" skupin vseh barv in usmeritev, do punkov-skih in novovalovskih ter ene jazz zasedbe. Sicer ima takšen tip koncerta kjer ni selekcije izvajalcev, svoje (velike) pomanjkljivosti, kot so recimo predolg koncert, prenizek kvalitetni nivo skupin in s tem povezano dolgočasje, nezanimivost. Ob tem se navadno nekopičijo še zamude in ostali problemi, vendar na srečo na tem koncertu takih problemov ni bilo veliko. Program je namreč potekal izredno tekoče, brez zamujanja, skupine so zelo disciplinirano in točno prihajale na oder ter po poteku časa za nastop tudi hitro zapuščale oder, ni bilo izsiljevanja dolžine nastopa, čeprav so nekatere skupine imele prav skopo odmerjen čas (okoli deset minut). Ob tem so bili seveda neizogibni problemi z ozvočitvijo posameznih skupin, čeprav so imeli predhodne zvočne vaje. Po drugi strani pa so se predstavile skoraj vse pomembnejše trenutno«delujoče mariborske skupine, kar ob ro.ovškem koncertu omogoča dober vpogled v dogajanje na mariborski sceni.
Tudi osnutek vrstnega reda nastopajočih je težil k preglednosti izvajalcev in k upoštevanju kvalitete nastopajočih. Tako smo v prve pol ure slišali „garažni punk" na mariborski način, nato v uri in pol prej čmenjene za mariborsko sceno tako tipične „standardrockov-ske" skupine, v drugem, najkvalitetnejšem delu pa že izdelane skupine, ki sodijo v vrh mariborske kreativne scene, po usmeritvi pa variirajo od (funky) jazza, skaja do ironičnozabavljaškega izvajanja s scenskimi efekti in alternativnimi načini predstavljanja ter vrhunsko izvedenega „avtorskega" rocka.
Ob petih so koncert slavnostno otvorili priložnostni godbeniki, takoj za njimi pa so zaigrali Džumbus, Butli in Masaker — punkovska trojka. Džumbus in Butli so zamenjali vrstni red nastopa, kar se je izkazalo kot opravičljivo, saj so bili Butli za odtenek prepričljivejši. Po razpoložljivih podatkih sodeč, obstajata skupini Butli in Masaker že dve do tri leta, vprašanje pa je, če se tako dolgo tudi že ukvarjajo z isto glasbo. Kakorkoli, Džumbusu in Butlom je skupno povzemanje osnovne punkovske oblike tipa New York Dolls oz. Sex Pistols, bazična, enodimenzionalna zvočna slika, pogojena s slabim, majhnim tehničnoizvedbenim znanjem, polna spodrsljajev, v kateri je sporočilo pomembnejše od načina izražanja. Takšno stališče zavzemajo tudi angleški Crass in podobne skupine, ki pa imajo seveda dosti višje razvito glasbeno znanje. Tudi glede besedil, ki so bila razumljiva le v drobcih, izsečkih (kar je bilo prisotno pri vseh skupinah in čemur je botrovala neakustičnost dvorane), niso šli iz okvirjev punkovskega dojemanja sveta: angažiranje v akciji, relativno brezkompromisno in neposredno opisovanje motečega v okolici, napovedovanje „boljših" časov („Prihodnost bo naša") itd.
Premik na mariborski sceni so potrdili še Masaker. Če se ne motim, so Džumbus in Butli sporazumno skrajšali nastop, da je za Masa-. ker ostalo nekaj več časa, kar so vsekakor zaslužili. To pa je tudi lepa , oblika sodelovanja med skupinami. Masaker niso več tako neposredno izrazni, kljub še vedno nizkemu (pa kljub vsemu višjem kot pri prejšnjih dveh skupinah) glasbenemu znanju, že poskušajo nadgraditi in razviti punkovske kalupe. Tako že uhajajo v novi val, oz. fiostpun-kovsko fazo. Glasbeno so blizu nekaterim ljubljanskim skupinam, ki se predstavljajo na prvi strani kompilacije „Lepo ie ...” Lp-ia čeprav so kvalitativno še r,a nižjem nivoju. Tudi ta skupina bo morala še dolgo vaditi, saj se v glasbi dS čutiti želja po kompleksnejšem izvajanju, v čemer jih ovira sama izvedbena omejendit. Tako so delali začetniške napake in prav obupno poskušali upočasniti in potem spet pospešiti eno od skladb. Vendar obetajo.
Nato so nastopili On in njegovi, rockovski trio, ki bi naj imel tudi klaviaturista, vendar se ne spomnim, da bi ga videl na odru. Njihovo glasbo bi lahko pogojno imenoval mlačen razpoloženjski rock —, igrajo namreč dokaj prazno obliko rocka, ki potrebuje močno avtorsko obeležje za osmislitev. Morali se bodo ustvarjalno razviti, če bodo hoteli preseči neprepričljivost izvedbe, saj jim forma oblika način sama po sebi ne obeta aktualnosti. Umirjena izvedba je bila deloma pogojena tudi s samim tehničnim znanjem članov, saj njihove skladbe sicer nimajo pretirano zapleteno, pa kljub temu ne najpreprostejšo konstrukcijo, ki jo poskušajo izvajati čimbolj pravilno. Ne bi mogel reči, da od njih kaj pričakujem, saj težko verjamem, da se glede na (deloma tudi naivne in obrabljene) tekste in glasbo v njihovih vrstah skriva kakšna močnejša ustvarjalna osebnost. Igrajo iskreno in se trudijo, kar pa na žalost ni dovolj.
Če se prav spomnim, sem ravno v gla~bi Zarote, oz. igranju njihovega kitarista zaznal vplive enih Dire Straits oz. Konpflerja. Zarota so mi namreč s svojo neizrazitostjo ostali zelo slabo v spominu, kot še nekatere druge skupine. Zato tudi ne morem reči drugega, kot da smo slišali stokrat poslušane riffe in melodije, ki so že zdavnaj obledele in ki ,bi jih lahko obudil od mrtvih le močan avtor, ki bi jih osmislil in tudi postavil v nov kontekst.
Zarota se niti ne trudijo (za razliko od On in njegovih), da bi kaj takega počeli, preprosto uživajo v svoji glasbi. TNT so me v Rotovžvu prav zanimali, čeprav so nastopili v senci Skakavcev, tokrat pa so delovali kot lastna karikatura. Očitno so jim osebne spremembe toliko škodile, da se je njihova glasba sesula v brezobličen rock z elementi „povver popa" najslabše vrste. Nobenega čvrstega ritma, nobenih ostrih kitar in prepričljive izvedbe. Možno je seveda, da so v trenutni, čeprav globoki, krizi in da se bodo iz nje izkopali, vendar bodo potrebne radikalne spremembe in pa nekaj časa, preden se bodo spet postavili na noge.
Tattort so bliže hard rocku oz. heavy metalu, kar potencirajo kitare (če se prav spomnim, se je ravno v njihovi glasbi slišal vpliv Pomaranče in podobnih) in neizrazit pevec, ki je več artikuliral knt pel. Nima namreč dobrega glasu, kar je ob slabi dinamiki glasu in neprftnernem, premalo discipliniranem pristopu h petju dokajšen „handicap" zanj in za skupino. Izvajali so skupek svojih in tujih) skladb v okvirih glasbene usmeritve (heavy metal), ki je že sama po sebi v slepi ulici je „prisiljena" ponavljati se. Ne zdi se mi, da bi Tattort sploh želeli poiskati izhod.
Že ime skupine Pred našim štetjem je povedalo, da bodo igrali glasbo starejšega datuma. Ta skupina je bila izvedbene že bolje podkovana, tako da njihovo preigravanje starih rock komadov ni bilo obremenjeno s padanji iz ritma ali pretiranim „škripanjem" kitar. To pa še ne pomeni, da smo slišali vsaj količkaj aktualno ali szežo glasbo. Velja pač bolj ali manj to, kar mislim o prej opisanih skupinah.
Petek 13 so bili najboljši v tem bloku starorockovskih skupin, s tem pa še ne mislim, da smo z njimi lahko zadovoljni. Od prej naštetih skupin so se ločili le po dosti boljšem igranju — bobnar je napredoval, ima močnejši udarec, kot včasih, čeprav mu manjka recimo „pika na i" — dokončno razvitje stila; basist (ex Preporod) je očitno vedno želel igrati takšno glasbo, saj je z vidnim veseljem preigraval glasne, tudi dokaj močne, čeprav rahlo banalne bas linije, kitaristi pa so dajali še zadnji pečat zvoku skupine, ki nadaljuje tradicijo Dogme in Carskega reza (od koder prihaja večina članov). Usmerjeni so predvsem v „špon", glasnost in prazno frenetičnost, čemur navadno rečemo „butnglavstvo". Glasba, ki deluje kot karikatura hard bluesa tipa Muddy VVaters in ostalih in ki je ustoličila prav tako karikaturo kitarskega heroja Hendrix tipa. Glasba, ki je sama sebi namen in bo tudi tako propadla;________
Surfing Jazz Combo so zaigrali dve funky jazz skladbi iz tradicije Miles Davisa	(kar me	je, glede na	njihov prejšnji	repertoar
presenetilo). Z njima so	se zelo funkcionalno vključili v kontekst
koncerta. Zvok je bil boljši, kot pri nekaterih prej nastopajočih skupinah, manj popačen, za kar so tudi sami poskrbeli, ker so za malenkost utišali instrumente. Neuigranost se jim je manj poznala, čeprav so imeli samo eno vajo (vzroki: kitarist je v Ljubljani, bobnar pa v Grazu). So dobri instrumentalisti, ob tem pa so zaigrali tudi dokaj polne in navdahnjene verzije, čeprav jim je manjkalo zagnanosti in so zveneli	(za funky	neopravičljivo)	malce hladno,	zadržano,
„akademsko".	Kot sem	rekel, obetajo	in presenečajo	s širokim
glasbeno stilskim razponom.
Skakavci so razvili in izpilili stil, očistili in dodelali svojo verzijo skaja in odigrali kompaktno, plesno, zavzeto, močno glasbo (med drugim sem slišal tudi verzijo Do the reggae). Zelo so napredovali glede na nastop v Rotovžu, čeprav sem malo pogrešal tisto veseljačenje, naivno spontanost, ki jo je nadomestila natančnejša, bolj zavzeta izvedba. Skakavci so se prebili v pol leta, od njih še veliko pričakujem. Imajo tudi že svojo skupino „oboževalcev".
Lauženki so skupina prijateljev iz Ruš, ki so začeli nastopati neformalno, sedaj pa so se jim ambicije očitno povečale. Devetnajst-članska zasedba (na koncertu jih je nastopilo nekaj manj, če sem prav štel) izvaja Sedmakove skladbe, ki jih vpenjajo v svojo „koncepcijo" na videz neobvezne zabave (z vsebino — podobno kot Tom Tom Club), kar ironično podčrtujejo s svojo "kostumografijo" — rekviziti iz pionirskega življenja in funkcionalnim „pionirskim zborčkom". Zanimiva, kar malo samosvoja glasbena osnova jih približa konceptu nekaterih „rock in opposition" skupin. Glasbeno-izvedbeno so bili dosti prepričljivejši kot v Rotovžu, kar niti ni čudno, saj se v Rotovžu na odru med seboj sploh niso slišali, tukaj pa so monitorji delali. Zborček potrebuje še nekaj dodelav, kot celota pa so izredno presenečenje, saj od tistega prtfega nastopa ne bi pričakoval, da bodo tako razvili svoje ideje, ker sem jih (tudi glede na njihove izjave) jemal kot enodneven projekt.
Za njimi je nastopil Jani Kovačič, ki so ga obiskovalci navdušeno pozdravili. Dodobra je razživel (spodbudil, navdušil) sceno s svojim „kritičnozabavljaškim kantavtorskim" nastopom, ki ga je podkrepil s scenskimi efekti (kot je polivanje mikrofona s pivom in gledanje zvočnikov, če je iz njih kaj priteklo). S pomočjo „zbora obiskovalcev" je odpel, odrecitiral in odpripovedoval svoje starejše in novejše izdelke, ki jim je priložnostno spreminjal besedilo in dodajal aktualne poudarke. Na žalost za marsikoga, je moral svoj nastop prekiniti, čeprav ga je že tako ali tako podaljšal za kakšne četrt ure, s čemer je ukradel nekaj časa Preporodu in Lačnim Franzom.
Preporod imajo zopet starega kitarista, ki se je vrnil iz vojske. Kratek, a zgoščen in izredno učinkovit, profesionalen nastop me je, prepričal, da skupina sicer počasi, vendar zanesljivo (kljub občasnim* padcem) napreduje. Smiljan Kreže je bil dosti bolj neposreden, manj pozerski kot včasih, tudi celoten scenski nastop je bil zelo izdelan, zanimiv. Izvedli so nekaj (vsaj zame) novih skladb, glasba pa je še ostrejša, prepričljivejša, kot na Novem rocku 82, čeprav so že tam pokazali enega svojih najboljših nastopov, ki sem jih videl.
Na Preporod pa se navezuje neko čudno dogajanje — v Mariboru jih očitno sploh ne marajo. Mogoče zato, ker so nekje med hard rockom (v katerega so zapadali tudi s starim basistom in v katerem se znajdejo včasih še zdaj, v slabših trenutkih) in punkom (s katerim so se tudi spogledovali - recimo na koncertu na dvorišču pedagoške šole pred leti), tako da jih „ortodoksni" heavy metalci in punkovci ne sprejmejo? Ali pa je mogoče vzrok v občasni aroganci in pozerstvu Krežeja? Vsekakor si takega hladnega sprejema in tudi še pljuvanja (ki je kot ritual punkovskih koncertov že zdavnaj preseženo, in ki zdaj funkcionira zopet na star način — zaničevanje nastopajočih in to na, milo rečeno, neprimeren način) niso zaslužili. Verjetno bi jih ravno punkovci (ne pozerji) zdaj le morali sprejeti, saj se je na koncu koncev tudi Kreže pokazal kot tolerantnejši, sprejemljivejši. Ker pa ne bi rad moraliziral ali kogarkoli poučeval, naj ta tema za zdaj ostane odprta.
Lačni Franz so zaigrali v zasedbi brez klaviatur, s starim bobnarjem in začasnim basistom. V po sili razmer kratkem nastopu pa so odigrali bolj ali manj nove priredbe Bitlesa, Deklice in Adijo pamet. V dinamičnem in navdahnjenem nastopu se je čutila neuigranost posamezno sicer odličnih glasbnikov, kar pa ni toliko motilo, ker so občasne zadrege ravno zaradi glasbenega znanja dokaj solidno prikrivali in presegali. Predin je bil zelo razpoložen, kar se je videlo tudi pri prvi skladbi, ki so jo odigrali družno z Janijem — glasbeno-tekstovni priredbi Jugoslavije. Oto se je zopet izkazal z inovativnim, samosvojim solom, ki ga pa ni dovolj relevantno zaključil. Lačni Franz so nedvomno koncertna atrakcija, na žalost pa na ploščah zvenijo relativno bolj bledo.
Potem so jim na žalos* izklopili tok, čeprav mislim, da ne bi nikomur škodilo nekaj velikodušnosti in tolerance za tistih nekaj minut podaljška. Tako so Lačni Franz in še nekateri ostali nastopajoči s pomočjo večjega dela občinstva brez ozvočenja zapeli Praslovana in skoraj peturna prireditev se je končala.	MILKO POŠTRAK
Akustične skupine so bile na prvem koncertu za glasbeni klub Rotovžu v kar težavnem položaju, saj okolje (velik, odprt trg) ni bilo primerno za intimnejši način izražanja. Organizatorje so po eni strani te izkušnje izučile, po drugi strani pa je bilo tudi prijavljenih skupin toliko, daje bila nujna delitev koncerta na dva dela Kar se tiče termina »akustične« skupine, je le-ta bolj improviziran, zasilen, ker ni primernejšega izraza za tako širok spekter skupin. Skupno naj bi jim bilo pač to, da pri svojem izvajanju ne ugrabljajo električnih instrumentov, pa tudi to ohlapno pravilo so nekatere skupine kršile (d’Drava Country Dečki, recimo). Med nastopajočimi so se zato znašli »kantavtorji«, pa skupine z akustičnimi kitarami in petjem, kitarist klasične usmeritve in veččlanske skupine kompleksnejšega glasbenega snovanja. Na žalost se je stara napaka, to je slaba ozvočitev, ponovila, čeprav je unionska dvorana akustično le hvaležnejša kot recimo grobnica Hale C formata.
Ne morem reči, koliko je krivda »mixmana«, koliko pa nekvalitetnega ozvočenja, vendar mislim, da se tudi iz slabšega ozvočenja da spraviti boljši zvok, kar se je konec koncev pokazalo tudi na tem koncertu, saj se je zvok sčasoma popravil. Nekatere, predvsem prve izvajalce (kantavtorje) pa je še posebej oškodoval, saj se njihovih besedil, ki so integralen in pomemben del izvedbe, ni dalo razumeti.
Tehničnih pomanjkljivosti so se zavedali tudi izvajalci sami in se pritoževali nad njimi. Tako je bil glas Boruta Verberja zadušen, besedila pa so se razumela le deloma. V sfx>minu je ostala le njegova zavzeta izvedba in šele naknadno prebiranje tekstov ie dopolnilo sliko o niem. Borut Diše začetniške pesmice, ki so večinoma tekoče rimane in se ukvarjajo z običajnimi temami odraščajočega fanta — prve ljubezenske »težave«, osamljenost, protestništvo (po tradiciji iz šestdesetih let) itd. Teksti (še) niso poglobljeni, so le impresije, občutja. Z dokaj močno izvedbo je nekatere pomanjkljivosti prikril, kljub temu pa ostaja na nivoju mladega nepretenzi-oznega fanta s kitaro. S sposojeno kitaro je odigral in odpel tri pesmice — Sandra, Tajnica in Balda o življenju sveta.
Darko Šubašič je v uvodu v svoj nastop zaigral na flavto, verjetno pa je malo prispevala trema, ko je strahovito zakiksal, sesul melodijo. V nadaljevanju je ob spremljavi kitare odrecitiral dve svoji pesmi, drugačni, bolj ambiciozno zastavljeni in na nek način tudi prepričljivejši od Borutovih. Abstraktne, metaforične podobe nejasnih slik, ki lahko po eni strani prikrivajo nemoč avtorjevega izraza samega po sebi, po drugi pa z večplastnostjo razširjajo možnost izpovedi. Nejasnost lahko povzroči mistifikacijo poezije, vendar Darko tega namena verjetno ni imel, prej bi rekel, da si je izbral takšno formo zaradi obeh prej omenjenih »prednosti«. Potem se mu je pridružil še Darko Horvat, skupaj sta odigrala zafrkantsko Brez očal mi hoditi ni (če se ne motim), na koncu pa izvedbo Youngove Covvgirl in the Sand — tudi če nisi takoj spoznal skladbe, si vedel, daje Neil Youngova, saj te je že način petja in deloma barva Darkgvega glasu (ob dovolj prepoznavni Youngovi glasbi) napeljalo na to. Drugače pa Darko izvaja tudi prevedene priredbe, recimo Mlinarčeve Prolazi jesen ali pa Dust In the Wind iz repertoarja skupine Kansas. Ena od njegovih lastnih pesmi — A le dežne kaplje padajo, pa je kar tipična in podobna mnogim drugim pesmim mladih avtorjev, recimo Dežuje od Mateje Koležnik.
Duo Baterflaj (drugače trio) sestavljata Jožica in Bojana. O izvedbi ne morem reči nič posebnega — solidno znanje igranja kitare, ki zadošča za spremljavo. Razen skladb iz repertoarja E. Harris sta izvajali tudi lastne pesmi (avtor Jožica Morandl), za katere lahko rečem nekaj podobnega, kot za Borutove. Vendar so te pesmi še malo bolj začetniške, zrimane zaradi rime (je res tako nujno potrebna?), pesmica Izgnanec pa se tudi dokaj banalno, neosmišljeno loteva oroblema indijancev, medtem, ko je Naša
dolina preprosta pesmica in nič več niti ne želi biti (kar pa je pri njej edino pozitivno).	’
Duo Skozi čas — Mirjana Žnidarič, glas in Teodor Randelovič, kitara, sta bila dosti zanimivejša, tako zaradi Mirjaninega lepega glasu kot Te-odorovega dobrega igranja kitare. Dvanajstrstrunka je dajala s svojim zvokom še dodatno razsežnost. Slika o skupini pa je nepopolna, ker mi niso dostopna besedila (razen tistih v biltenu). Kitaristu bi prisodil tudi glasbeno izobrazbo, v igranju kitare pa se je dalo slišati nekaj latinskih, oz, španskh motivov. Soliden uvod v nastop odličnega Lada Planka. Triintridesetletni učitelj kitare na Glasbeni šoli v Velenju je navdušil občinstvo z zavzetim, prepričljivim in tehnično izpiljenim preigravanjem sklad za klasično kitaro! Igral je brez ozvočenja, kar je po eni strani utišalo zvok, po drugi strani pa je izvedba zvenela bolj identično, čeprav ne dovolj jasno. To in pa celoten nastop sta vzbujala vtis globokega uživanja v svojem izvajanju, opalobljenost paje če [Dotencirala občutek, da Lado igra za svojo dušo, če ob tem uživamo še mi, pa toliko bolje. Dodatka na žalost ni bilo, saj je bil program izredno natrpan in čeprav je potekal zelo tekoče (kar gre zahvala predvsem nekaterim organizatorjem, v manjši meri pa nastopajočim), sem imel občutek, da nas kar naprej preganja čas.
fr TO G CIA
Ibiz, ki zasedbeno in glasbenokonceptualno vlečjo korenine iz Skarabeja (celo podobnost imena), so zaigrali lirično, deloma tudi na narodnih motivih bazirano razpoloženjsko glasbo. Gost, pihalec iz Ljubljane, je podčrtoval glasbeno sliko in dopolnjeval osrednjega instrumentalista-flavtista, mene pa je motilo ne pretirano ubrano izvajanje tolkalca, ki po mojem ni preveč funkcionalno uporabljal svojih pripomočkov, občasno je z drugačno ritmično zamislijo tudi zmotil tok glasbe ostalega dela skupine. Zanimiva glasba, ki ne trpi umeščanj v ozke okvirje neke teoretične, izbrane forme, s tem pa daje tudi vtis svobode in široke izraznosti.
Ob nastopu Count Štajerska se nebi pretirano ustavljal. Zasedba štirih kitar, ki niti niso poskušale razviti glasbeno osnovo, ampak so ostajalepri preigravanju akordov in spremljanju pevca. Tako glasba ni bila pretirano raznolika, le v najboljših trenutkih so aludirali na kitarski »tour-de-force«, ki bi v taki postavi seveda bilj možen. So pa očitno veseli dečki (in deklica), ki se naslanjajo na slovensko narodno (»včasih je luštno blo ...«), preigravajo pa tudi temu sorodno ameriško cpuntry glasbo (Na mojem ranču), čeprav dokaj neinventivno, nepomembno, mimogrede.
Kalvarija, prav tako štiričlanska zasedba, so preigravali skladbice skupine Peter, Paul and Mary, ob čemer nimam kaj za pripomnit, saj so svoje »poustvarjalno« delo solidno opravili, kar pa jim glede na tip glasbe (lahkotnejša) niti ni bilo težko. O kreativnosti bi težko- govorili, čeprav imajo tudi nekaj svojih pesmic (razen prevedene Odgovor le veter pozna), od katerih so eno (Neka pesem) tudi odigrali. Njihove pesmice so še kar občutene, lotevajo se običajnih tem, trudijo pa se, in to ambiciozneje kot so njihove-možnosti, da bi odgovorili na nekatera »občečloveška« vprašanja, da bi izrazili ene svoje ugotovitve.
D'Drava Country Dečki so nastopili dvajset minut pred deseto, po krajši predstavitvi in reklamiranju Katedre. Kot sem rekel, igrajo originalu precej verno verzijo countryja, vendar se dajo čutiti primesi slovenskosti. Tako sem imel občutek, da imajo country bolj za izhodišče za svojo —našo) vesehco. Tehnično so bili dobri in tudi uigrani, brenkači in godci bolj, bobnar pa je'občasno zamujal, najbolj pri menjanju ritma, čeprav se je David trudil in z raznimi zamahi dirigiral, usmerjal veselo preigravanje. Očitna namenskost glasbe (veseljačenje) in nekakšna površnost v opisovanju sveta (skladbica Maribor naj živi), ki se navezuje na lahkotnejšo, deloma tudi manj kvalitetno ameriško country glasbo (izvzete so »klasike« Mary Lou tipa — pa še te so bolj ali manj že same po sebi vesele pesmice) pa jih omejuje v kvalitetnejšem, zavzetejšem, relevantnejšem osmišljanju sveta. Preozki okvirji same glasbene usmeritve jim omogočajo kvečjemu ironičnokritične pripombe,kar pa, kot se mi zdi, niti ne nameravajo, ostajajo na nivoju zabave ali veselice (to pa lahko postane dolgočasno). Takšna zasnova je le funkcionalna, služi svojemu namenu (konec koncev je to ples) in če jih tako jemljemo, smo z njimi lahkozadovoljni. Kaj več za zdaj nemoremo pričakovati od njih.	.	_
POSTRAK MILKO
Готсеелпм	uccm	^TArrč-e
I
*
№
A
A
A
Lahko bi bila to prava proslava. Klub mladih izgleda odznotraj ravno iko kot pred leti, nekaj nove barve po stenah, tista značilna medla svetioba ela predprostor nekam otožen, velika okna odpirajo poglecI na Prekrasno reddverie Martinovega hrama, od tam lahko neopazen občuduješ ves blišč lledališkega življenja in predvsem gledališčnikov, ^amemta freska še meraj lebdi nad tabo v svoji monumentalnosti, z večno grožn|0 irstom, z moralnim kodeksom v drugi roki in očesom ki ničesar ne spregled i ničesar ne odpušča. Pod njo pasto mladincev zre v belo platno na>a‘erem >iše Dober večer. Od nekod je slišati Tomaža Domicel|a,
3itlih m Johnu Lennonu na valu 202. Neka, mladincev stop pri šanku, latakarice imajo polne roke dela in neumorno točip navadno v^o^»Uru 5ega ni«, se opravičujejo. Mladinci pa so zadovolji, tako ali tako je voda
la|CT^tfk, že sedijo v dvoran, pa se vprašujejo, čemu stojijo pred njimi oobm in ojačevalci, torej osnovna sredstva vsakega poštenega rock benda \J najboljšem primeru lahko pričakujejo Čudežna polja, sa| ti zna|0 igrati
a,lev7em trenutku pa stopi na oder sam Smiljan Kreže, na platnu pa se Doiavi nanis »ROCK PRE — POROD«. In se začne.
V stilu Preporoda se Preporod tudi predstavi. Jasno, povedati le treba vsa imena nastopajočih in paziti, da koga ne izpustiš, kajti;zameraije, po neuspeha. Tako smo izvedeli: Milan Latin-Muso, ime, ki smo q j slišati iz radijskih škatel, če smo privrženci radia Maribor, Mišo Hocnstatter, katerega ime je za neuke zelo težko zapisljivo, nikakor pa ne smemo pozabiti Teodora Lorenčiča, tistega mariborskega pesnika, ki je izdal že ^r dve pesniški zbirk, in k, sedaj pesm, m svojo.rock^ poezijo daje ansamblu Preporod v glasbeno obdelavo. Po besedah Smilj^a Krežeta je ravno on
tisti, ki je največ prijsomogel k temu, da ima zdaj r®P°r° J Vendar »Prej koncepta sploh nismo imeli«, nam zagotavlja Smil|an Kreže Vendar Smiljan n, tako prepričan v svoj bivš, nekoncept, da ne bi z nekakšno
nostalgijo odpel svoje stare štiklce in to za Ys° .j*° ® ' j dobro Po delujočega benda. Ozvočenje je bilo narnrec. milo, po , dolgem času smo slišali tisto, kar so godbeniki igral1. L| poj	I	*
komad, ki ga Preporodi zaigrajo boljše kot Skakaf ci i j	slišati
delu tudi najbolj vžqal, »v novem« delu pa |e bilo kljub »Jesen je jesen na Poljskem in pn nas«, čeprav se tekst glas, nekohko drugače in ga lahko preberete na srednjih straneh novog bro|a naše cenjene
reV 'eSicer je pa imel koncert Preporodov skupno točko z obletnico Lennonove smrti samo v datumu.	,, , „aoi™nm
Potem je bila projekcija diapozitivov Miša Hochstat eria z naslovom Balada o Johnu Lennonu. Videl, nismomt, ene fotografije Bittesovintoiebilo najlepše. Težko je govoriti o sami projekciji ali pajaz tega ne ^am-Miio nam je hotel prikazati svoje, pa tudi ne samo svoie.ot^uteniegla^eBitlov.Vide i smo drsenje rosnih kapljic po steblu trave, videli smo da,njP°'°^^'®rS^ea tez nebesa), videli smo izrezke njuiorškega ^viienia, vide	Beatjes
otroke, od bomb razmesarjena telesa. Vse pa so !fcomenirah The	Bert jes
John Lennon in Yoko Ono. Tu se ne da reči nič več, razen tega, da nikoli več
ne zamudite projekcij Miša Hochstatterja.	in	Mi&nie hotel
Klub mladih pa je tisti prostor, kjer se bomo zdfl d°^'n ^^Je b°ko s svojo prireditvijo povedat, tudi to, da n, treba ve!,kih besed ampak veliko dela in povedal je to, da |e treba Klub mladih odpreti tako|.	Ejgner
(o koncertu Janija Kovačiča in Skakafcev na I. gimnaziji)
Ne vem, če lahko tu dolgo razpravljamo. Trudili so se vsi.-To se vidi že po utrujeni publiki. Ampak v premislek velja vzeti nekaj dejstev. Prostor je pač tak, kot je. Telovadnica. Zozvočenjem so taki problemi kot vHali C. Toda to ne more biti pravi vzrok. Tega bomo morali iskati drugje. Kajti narod je buljil na oder kot da bi bil v kinu. Tam ni treba ploskati in konec koncev, zakaj bi naj ploskali na rock koncertu.
Jani je igral dvakrat. Najprej je hotel zaigrati tiste »taresne«. Pa je hitro končal. Potem so Skakafci igrali svoj kompletni program. Trudili so se in trudili in se trudili, ampak razpoloženje je nezadržno padalo. Skakafceje še poslušalo nekaj ljudi, dva ali trije so še naredili z rokami klap klap, kot po navadi jih je bilo nekaj zagretih pred odrom, ampak tokrat tako malo (trije ali štirje), da bi tudi oni zagotovo odnehali s skakanjem pod odrom in mučenjem %vojih glasilk, če ne bi imeli tistih par pirov v riti.
Skakafcev se je slabo slišalo, bilo je kot bučanje morja adijanskega. Od besedil smo razumeli samo butanje valov. Vseeno se je dalo razbrati, da se je glasba skakafcev spremenila, odkar je prišl k njim Marko Vezovišek l(Preporod), tako da igrajo zdaj nekaj istih štiklov. Imajo pa tudi oni nov koncept, ki pa ga bodo morali predstaviti na kakkem drugem koncertu in fjred drugo publiko. Tu, na I. gimnaziji jim to ni uspelo.
Jani je eden tistih, ki se ne zna ponavljati. In vedno si izmisli kaj novega In ne glede na to, da je mlada publika zapuščala prizorišče (verjetno se niso ^strinjali s tem, kaj oziroma o čem je Jani prepeval) je Kovačič nadaljeval s svojim nastopom in kot je kazalo, sploh ni razmišljal o tem, da bi prej končal. Čudno je bilo le to, daje pred dvema tednoma narod norel, ko je na Koncertu za glasbeni klub Jani zapel njegove najbolj znane pesmice, tukaj pa jih ni uspel pritegniti niti s Škofelco. Sociologi, na |x>moč.
Tako, pa še o gimnazijcih. Kot kaže jih je nekaj, ki so zagreti in se matrajo, Maribor pa spi. Stara lajna. To staro lajno pa poslušajo gimnazijci neslovenskem radiu od svoje zgodnje mladosti in tudi na gimnaziji jih učijo, da se ie zvečer boli pametno na Damet učiti letnice kot pa misliti. In ne glede la stalno rivalstvo med obema mariborskima elitnima šolama (gimnazijama; opomba pis.) je na tem mestu treba povedati da pa na Gimnaziji Miloša [Zidanška spi tudi tistih nekaj, ki bi naj stvar terala dalje.
Mladen Delič, ki je pred dvema letoma maturiral na GMZ mi je povedal naslednje, ko sva se srečala na I. gimn. na tem koncertu: »Zelo sem razočaran nad današnjo mladino. Ko sem organiziral koncert naše skupine Surf ing jazz combo, sem moral vse narediti sam. Zaprosil sem za dvorano in dobil sem jo. Mladinci se niso zganili in tako sem vse organiziral sam. Novi ravnatelj Lavrenčič poskuša zopet spodbuditi dejavnost v dvorani na GMZ. Cisto drugače je, kot včasih. Včasih nismo mogli dobiti dvorane, ko smo kot dijaki hoteli organizirati koncerte, zdaj pa je dvorana na razpolago, ni pa človeka, ki bi kaj naredil. Ta generacija je v tem pogledu propadla, vzrok pa je tudi v tem, da ni bilo podmladka v teh poslih, da o usmerjenem izobraževanju ne govorim. Poznam nekaj zdajšnjih dijakov Gimnazije Miloša Zidanška, ki so čisto obupani zaradi zbrke, ki je nastala okoli tega usmerjenega izobraževanja na GMZ.«
Tako, ali približno tako se mi je potožil Mladen. Zdaj pa je čas, da povejo svoje gimnazijci in to tisti s prve in tisti z GMZ. Mogoče pa se bo zdelo vredno napisati pisemce tudi komu izmed profesorjev. Njih še nismo slišali odkrito spregovoriti. Če je koga izmed njih strah povedati svoje mnenje, naj molči, tisti pa, ki je dovolj pogumen, ima na razpolago Katedro. Torej študentski časopis odpira vrata profijem. Bomo videli, kaj si upajo.
Tako se je končal koncert Skakaf c ef in Janija Kovačiča na I. gimnaziji v Mariboru.
Vasja Eigner
&
«3
V dneh od 18. —21. novembra se je v našem mestu odvijalo glasbeno dogajanje, ki je še kako vredno omembe.
Festival jazza.
Žal smo izraz festival v njegovem dolgem stažu uporabnosti uspeli tako izmaličiti, da je izgubil svoj pravi pomen. V poduk naj bo (če ne zamerijo), da izraz festival izhaja iz latinske besede festivus, ki pomeni: vesel, slavnosten.
In takšen — vesel, slavnosten — je ta letošnji jazzovski festival tudi bil; praznik za vse tiste, ki so prisostvovali in slišali. Ostali, ne-navzo-či, se lahko samo kesajo, da so spregledali oziroma preslišali nekaj zelo pomembnega v glasbi.
Za uresničitev tega dogodka pa se imamo zahvaliti kritiku in dobremu poznavalcu te glasbene zvrsti, Branetu Rončelu in društvu glasbenih delavcev Harmonija. Veliko so pripomogli tudi sodelavci radia Maribor, ki so poskrbeli za dober zvok na koncertih in za uro nočnega programa vsak večer, ko so bili predvajani pogovori z glasbeniki v studiu.
Uvertura
Nekaj dni pred pričetkom festivala so se po mestu začeli pojavljati plakati z belim napisom na črni podlagi. Videti jih je bilo mogoče nalepljene na uticah prodajalcev kostanjev, na zidovih in oglasnih panojih, vozili so se celo v avtobusih mestnega prometa.
Prvi dan (17. november), ki pa še ni pomenil prvega uradnega dne festivala, je zaživel z otvoritvijo razstave fotografij (jazzovskih portretov) Miša Hochstatterja v preddverju kina Partizan.
Drugi dan je bila multimedialna predstava, večer v šestem stolpiču študentskega naselja pri Fontani glasba s posnetkov in diapozitivi, glasba v živo (Doug Hammond — bobni. Tone Janša — pihala), ples v živo (Petra Plečko, Gordana Stefanovič).
To so bile obrobne prireditve glede na bistvo — koncerte. Vendar pa le-ti projekti niso bili obrobnega pomena. Dali so tisto ,,hm . . .ja!" piko na ,,i". Stopnjevali, dopolnjevali so potek festivala in posameznih koncertov.
Ponovimo, da ne pozabimo
Bili sta dve različni lokaciji koncertnih dogajanj: dvorana kina Partizan (dvakrat) in Unionska dvorana (enkrat).
19. november
Začeli so gostje iz Avstrije, Creative Musič Trio, s skoraj približno enourno zamudo zaradi zastojev na avstrijsko-jugoslovanski meji. Zaigrana glasba je bila obarvana z značilnim evropskim inteiektuaiisti-čnim'prizvokom. S tem sicer ni nič narobe, le nastop ni zvenel dovolj inventivno in iskreno.
Preostali del prvega jazzovskega dne je izpolnil Doug Hammond Trio iz New Yorka (Doug Hammond, bobni, Muneer Abdul Fataah, čelo, Steve Coleman, saksofon). Glasba je bila trdna, precej koncepirana in urejena, a nadgrajena ustvarjalno in svobodno. Žato je bil še toliko bolj presenetljiv drugi del nastopa te skupine, ni je nenadoma menjala svoj glasbeni obraz. Liderstvo je poprijel Steve Coleman, zasedba je dobila naziv 'Mo Folks in zazvenel je ritmični funk. Steve je dopolnjeval glasbo z vokalom in ostrim, jasnim zvenom saksofona. Celo s petimi strunami je M. A. Fataah uporabljal na basovski način. Solo Douga Hammonda, skladba z naslovom ,,To My Family", ki jo je recitiral ,,s
pomočjo" bobnov, je bila igriva in lahkotna...........people ali around
mušic is the sound . . .
20. november
Prizorišče dogajanja: dvorana kina Union. Tedaj se je med nabirajočimi se „jazz-fani" in morebitnimi radovedneži pojavljal mladenič z žepno izdajo kasetofona, z mikrofonom in z vprašanjem „Kaj misliš o festivalu?". Hm, bilo je nemogoče odgovoriti na takšno vprašanje.
Don Pullen za klavirjem v prvem delu sobotnega večera. Don Pul-len, ki je bil zdaj enostaven in speven, zdaj ognjevit in močan, kopičil zvok v divje glissande.
Nastop, ki je opijanil. Don Pullen.
Po kratkem predahu je zadonel kvintet Beaverja Harrisa (Beaver Harris, bobni, Don Pullen, klavir, Cameron Brovvn, kontrabas, Lee Ro-zie, pihala, Francis Haynes, jekleni bobni). To je bila silovita zvokovna preokupacija glede na prejšen solističen nastop, a hkrati izredna nadgradnja. Skupina je zaigrala intenziven, dinamičen jazz. Čutiti je bilo napetost, nenehno prepletanje ritmov.
Jekleni bobni so dajali poseben prizvok celotni glasbi. Za trenutek so zveneli kot cevasti zvonovi, nato kot orgle (kovinski bobni kot plitke posode z vdobljeno površjno in z medprostori, ki zadržijo zven kovine). Glasovi instrumentov so doneli eksotično, atraktivno, sodobno, bogato — v dvorani pa je zadihala atmosfera podobna eni „ta pravih" iz zlatih časov rock glasbe. Še sreča, da med občinstvom ni bilo znatnega števila tako imenovanih „sobotnih ljudi", kajti ti bi pravgotovo kmalu pobegnili.
21. november, nedelja
V zadnjem večeru je nastopil Tone Janša s triom, za njim pa so odigrali svoje Holthaner/Josel kvintet (ta zasedba je bila tudi edini „trdicinalistični kiks" v sklopu programa). Je pa bilo morda zato lažje kasneje zadihati zrak, ki ga je vnesel newyorški trio s prav takšnim imenom. — Zrak (Air).	i
Air so sestavljali na nastopu v Mariboru Непгу Treadgill (saksofoni, flavta), Fred Hopkins (bas) inThurman Barker (bobni). Glasba, ki jo izvajajo, ruši trde in konzervativne koncepte v jazzu (in ne samo v jazzu). Kot zanimivost: njihova prva dva albuma sta bila tako „odtrgana", da so bili Japonci (ki so „nori" na free-jazz) edini, ki so ju bili pri-pripravljeni izdati. Šele sledeče plošče so prepričale in navdušile ameriško jazzovsko kritiko.
Mariborski jazz festival se je iztekel z njihovim muziciranjem, ki je bilo tenkočutno in prefinjeno. Zvočne pasaže so se prelivale, nihale v neznatnih premikih. Valovanje, ki je bilo poetično, a izgrajeno in čvrsto. Čeprav so bili Zrak, jih je moral občutiti vsakdo kdor jih je slišal.
Zaključek
„Štiri dni so mariborski ljubitelji jazza dolgo v noč občudovali virtuoznost, spretnost, nedoumljive zvoke, ki so jih znali iz svojih instrumentov izvabiti svetovni mojstri jazzovske scene. . .," je med drugim zapisal naš najboljši in edini dnevnik Večer dva dni po zaključku festivala. Pa tudi to, da so umetniki tik pred svojim odhodom pustili levji delež svojih honorarjev v trgovinah z usnjenimi plašči . . .
No, jasno je, da se je v dneh od 18. —21. novembra 1982 v našem mestu odvijalo glasbeno dogajanje, ki je še kako vredno omembe: Torej, festival jazza.
ŠE VEČ TAKŠNIH!?
BOJANA RUDL
o.
d?
Povod za razgovor z direktorjem študentskih domov v Mariboru, tovarišem Popovičem, so bile razne govorice o zvišanju stanarin, nezasedenosti domov, mrzli vodi za umivanje,,slabem varnostnem stanju (večje število kraj, poskus posilstva . . .) itd.
KATEDRA: Kakšno je trenutno stanje v študentskih domovih v Mariboru?
POPOVIČ: Trenutno ni nobenih bistvenih sprememb. Izguba, ki je nastala v prvih devetih mesecih je še vedno prisotna, rahlo se še zvišuje, saj cene določenih stvari kljub zamrznitvi vendarle rastejo, cene naših storitev pa ostajajo na isti ravni. Gre za izgubo v domskem sektorju, kot tudi v sektorju družbene prehrane, s tem da je izguba v sektorju družbene prehrane bistveno višja. Izguba je nastala predvsem zaradi izpada dohodka v poletnih mesecih. Povedati pa moram, da v zadnjem tromesečju ne bo bistvenega povečanja izgube.
KATEDRA: Ali so domovi polno-zasedeni?
POPOVIČ: Domovi so povsem polni in različne govorice o nezasedenosti ležišč so povsem brezpredmetne. Se vedno je čakalna vrsta. Krožile so tudi govorice, da so v domovih takšni stanovalci, ki nimajo pogojev. Moram povedati, da je še vedno 25 študentov, ki še niso prinesli frekventacijskih potrdil, medtem ko so jih vsi ostali prinesli. Tem, ki še niso prinesli potrdila smo zagrozili, da jih bomo izselili in upamo, da bodo zadevo čim prej uredili.
KATEDRA: Kdaj se bodo zvišale cene stanarin v domovih?
POPOVIČ: Dejstvo je, da mi poslujemo še vedno po cenah iz 1. 9. 1981. Če vzamemo inflacijsko stopnjo in če upoštevamo, da smo takratno ceno oblikovali na pragu rentabilnosti in to brez skladov, je jasno, da tako ne bomo mogli dolgo poslovati.
S tem da moramo ločiti oba problema posebej, to je stanarino posebej in prehrano posebej. Računamo, da bi lahko problem prehrane rešili v precejšni meri s povečanjem odvzema obrokov, tukaj vidim rešitev v regresiranju študentske prehrane, ki bi naj po zadnjih podatkih stekla z naslednjim semestrom, to je marca prihodnje leto. Ob regresiranju bi se število obrokov zagotovo povečalo, s tem pa bi bila tudi naša izkoriščenost boljša. Razmerje regresiranja malic (obstaja tudi varianta, da bi lahko študenti to uporabili za kosilo, z doplačilom) bi naj bilo predvidoma 60:40, štirideset odstotkov bi torej znašal regres. Če to preračunamo v dinarje, hi pri malici študent plačal 30 dinarjev, 20 dinarjev pa bi znašala regresirana cena. Regresiranje prehrane bi naj veljalo za vse študente mariborske in ljubljanske univerze, tudi tiste, ki niso v študentskih domovih.
KATEDRA: Ena izmed „napovedi" ob zamrznitvi cen je bila, da bodo morali študentski domovi varčevati; in to pri kurjavi, materialu, topli vodi itd. Koliko seje to uresničilo?
POPOVIČ: Kurjavo smo močno zmanjšali in tukaj smo rhnogo privarčevali, zahvaljujoč tudi toplemu vremenu. Kar se tiče tople vode so bili študenti močno proti. Zahtevali so, da se to ne izvaja, in tega tudi ne izvajamo, se pravi tople vode je več, kot pa smo takrat rekli da je bo (bila je varianta topla voda dvakrat tedensko), to pa je nekoliko zmanjšalo prihranek na kurjavi. Ob tem pa se je povečal strošek električne energije, saj so študenti kljub uradni prepovedi uporabljali dodatna grelna telesa. Seveda pa se naš varčevalni učinek pri kurjavi, z dvigom cen, povsem izniči.
Dejstvo je, da moramo mi najti medsebojno soglasje o pokrivanju stroškov, ki nastajajo v domovih, ali bo to cena ali pa kakšna drugačna oblika je povsem brezpredmetno, nekaj bo treba povišati. Računamo, da če bi z varčevanjem nadaljevali, in če bi uspeli rešiti zadevo s prehrano in s tem rešili sektor družbene prehrane, bi tudi domski sektor uspel normalno poslovati z ekvivalentnim dvigom cen, kot so se dvignile štipendije. Vsekakor pa ni dileme, da bomo vse zadeve okrog višjih cen reševali tripartitno po poprejšnji razpravi med študenti. Mimo študentov ne mislimo in tudi ne moremo dvigovati cen.
Katedra: V študentskih domovih so se pojavile tudi garje. Koliko je to posledica teh sprejetih ukrepov in ali je sploh krivda v študentskih domovih?
POPOVIČ: Garje so prišle izven domov, to se pravi prinesli so jih študenti po praznikih. So v zelo ozkem obsegu, beležimo približno 25 primerov, točnega števila niti ne vemo, saj nas zdravstvena služba o tem ne obvešča. Pri tem pa ne gre le za stanovalce domov, dejstvo je, da je to ožjega značaja, da ni nič alarmantnega, kot so to ponekod skušali prikazati. Celo tako daleč se je šlo, da je kompletna deratizacija odpadla, ker se za to niso našla sredstva, oziroma stroške so hoteli povsem prevaliti na domove, pri čemer zdravstvo, oziroma tile fondi iz zdravstva, niso hoteli nič sofinancirat. Zato menim, da tudi s te plati, zdravstvene, to ne more biti nekaj posebej nevarnega. Nas je sicer ta odnos malce začudil, da se najprej iščejo sredstva, šele nato pa sledijo ukrepi, če je že epidemija. Mi smo bili takoj pripravljeni stopiti v akcijo, tudi šli smo v tiste interne, čeprav pa nas zdravstvo ni obveščalo o posameznikih, da bi skušali doseči osamitve.
KATEDRA: Kako je z nadaljnjo izgradnjo študentskih domov v Mariboru?
POPOVIČ: Uresničujemo dolgoroči razvoj izgradnje domov, se pravi podpisali sriio z gradbenim izvajalcem pogodbo za nadaljnjo izgradnjo 462 ležišč ob Gosposvetski, in če prištejemo k temu še 260 ležišč, ki so predvidena v tem srednjeročnem obdobju, bi bila s tem polna kvota zasedena. Dom bo predvidoma zgrajen že prihodnje leto in s tem bodo imeli študenti mariborske univerze na razpolago, v vseh domovih skupaj, 2.100 ležišč. S tem bi verjetno odpadli tudi problemi cenzusa, in bi bili domovi na voljo tudi tistim študentom, ki ta cenzus presegajo in bi domovi ne bili več zgolj socialna ustanova. K temu sodi|o tudi funkcionalni prostori in upamo, da nam bo končno uspelo prenehati se ukvarjati le s vprašanjem preživetja študentov, in da se bomo začeli ukvarjati tudi z vsebino življenja, kulturo, športom, pa tudi z dejansko družbenopolitično aktivnostjo.
KATEDRA: Koliko je resnice v govoricah, da se v domovih zvišuje število tatvin, prišlo je celo do poskusa poslistva?
POPOVIČ: Nekaj tega je res, žal celo ugotavljamo, da se precej kraj dogaja med stanovalci. To je žalostna resnica. Tukaj gre za vprašanje varnosti. Akcija odpustitve profesionalnih varnostnikov, s tem da bodo študenti domove varovali sami, ni dala pravih rezultatov in kaže, da bi morali ponovno uveeti vsaj enega varnostnika v naselju ob seveda rednem dežurstvu študentov. Kraje, ki se dogajajo, so predvsem stvar samozaščite študentov in se da največ doseči prav na tem področju. Kajti sami natančno vedo, kdo se giba v njihovih nadstropjih, kajti večina kraj do sedaj kaže na poznavanje razmer v domovih, na poznavanje posameznikov, kaj imajo in kaj se da odnesti. To pa je mogoče preprečiti le z razvijanjem družbene samozaščite.
Kar se tiče govoric o napadih na dekleta, gre za en primer, kjer ni čisto tako, kot se govori. Slo je za bolj grob pristop in nesporazum med fantom in dekletom. Ni niti prišlo do prijave, kar nas seveda čudi, saj smo tudi mi o tem, od zunaj, nekaj slišali. Jasno pa je, da so to verjetno tudi posledice velikega števila zabav, ki so bile med študenti, in da je verjetno tukaj deloval tudi alkohol v nepravi smeri.
S.	P.
\\/> »14,
-Mb/ ^
oi z.nei>lL uit \ e
ц ko £>®$ bruc , se b
Mk
Ko sem pred časom pogledal Mladino št. 36 sem se razveselil, saj sem v njihovi teoretični prilogi Pogledi, zasledil prilogo z naslovom: ANARHIZEM. Toda razočarali so me, pričakoval sem širšo predstavitev vzrokov za nastanek anarhizma, predstavitev glavnih smeri oz. predstavnikov ter ideologije in še kakšno marksistično kritiko le-tega Toda od vsega tega so nam ponudili le temo: Spor med Магхот in Bakuninom. Vse ostalo je le obrobno. Zal. Zakaj sploh pisati o anarhizmu? Ali ni ta preživet, pozabljen, nerealen. Pred časom so povezovali terorizem z anarhizmom, saj naj bi osnove terorizma izhajale iz Bakuninovega in Nečajevega kolektivističnega anarhizma Vendar je še en vzrok, ki se je pojavil v zadnjem letu — tudi pri nas. Pred časom so mladi množično uporabljali na svojih torbah, kot značke ali celo obeske en, zelo human človeški znak (love and peace), toda sedaj se pojavlja zloglasni (anarhy.) Če si prej koga vprašal kaj mu pomeni znak • ti je znal skoraj vsak razložiti, danes temu ni tako za znak!
ANARHIZEM
Anarhizem je treba določiti v družbenem, zgodovinskem in filozofskem pogledu. To konkretno pomeni, da je treba odgovoriti na tri osnovna vprašanja: 1. Katera družbeno zgodovinska situacija in obdobje v razvoju družbe je privedlo do nastanka anarhizma? 2. Katero razredno pozicijo anarhizem predstavlja? 3. Kakšne so njegove teoretične in filozofske osnove?
Anarhizem, v resnici kot še ne popolnoma razvito gibanje, se pojavi prvič v francoski revoluciji leta 1789. Toda ne pojavi se kot posebna politična organizacija, kot so bili Žirondisti ali Jakobinci, temveč se pojavi kot gibanje najbolj revolucionarnih, v okviru prej omenjenih strank. Bili so zunaj Skupščine, toda njej so na sebi svoj način vladali. Revoluciji So bili neizmerno privrženi, z dušo in telesom, razumeli so njeno nujnost, ljubili so jo in zanjo tudi delali
V vprašanju do Kam iti v revoluciji so podprli montagarde v ideji, daje treba revolucijo pripeljati do konca, torej jo pripeljati v socialistično in anarhokomunistično stanje. Končni cij revolucije je bil osvoboditi velike množice ljudi od fizične in moralne bede. Tako montagardi kot anarhisti so hoteli v revoluciji odkriti sredstva za osvoboditev širokih narodnih mas in možnosti, da jih pripeljejo na oblast. Njihova ideologija, je bila v osnovi republikanska.
Anarhisti so imeli vDliv na SkuDščino Dreko poslancev, katere so terorizirali, jim grozili ter jih vzpodbujali. Ljudstvo so držali v napetosti, kritizirali so oblast, sejeli so dvom vanjo, vršili so zločine in organizirali zarote. Upori in zarote so bili glavna sredstva s katerimi so prisiljevali čjane skupščine, da so delali v njihovem interesu. Anarhisti so bili prepričanLda
\7.E4S
Zadnja desetletja sta v ospredju stališče in trditev, da je izobraževanje glavni dejavnik ekonomskega razvoja, in da zlasti kadrovski potencial determinira bogastvo neke dežele, in da bo to v prihodnosti še bolj izraženo. Takšno stališče je formirano kot odgovor na stališča, ki,so pretirano poudarjala pomen objektivnih, a zanemarjala pomen subjektivnih dejavnikov v razvoju. Jasno je (žal še ne vsem družbenim subjektom), da je vsak razvoj določen z usklajenim delovanjem vseh objektivnih m subjektivnih dejavnikov, in da jih je zaradi tega treba tretirati v njihovi medsebojni odvisnosti. Zato je zgrešena dilema — ali je potrebno ljudem več ali manj izobrazbe. Gledano z ekonomskega vidika mora biti izobraževanje sprejeto s strani gospodarstva v strukturi katerega mora biti možnost za absorbiranje formiranih kadrov. Gospodarstvo pa je nadalje odvisno od tehnološke razvitosti in zato ima vsaka stopnja tehnične opremljenosti svojo optimalno kvalifikacijsko strukturo. Vendar ni nujno, da je najvišja kvalifikacijska struktura tudi najboljša. Obstaja pa zakonitost, da z višjo stopnjo tehnološke ravni proizvodnje raste proporcionalno tudi potreba po visoko izobraženih kadrih in znanstveno-raziskovalnih kadrih. Toda tudi ta trend ni neomejen m ima tudi določen tempo. Možnosti gosfjodarstva, da sprejme in zaposli na ustrezna del ovna mesta ves visoko izobražen potencial, so omejene. Tu prihaja do nesorazmei ja — rast števila visoko izobraženih strokovnjakov je hitrejša od odpiranja ustreznih -delovnih mest, kar rezultira na eni strani — hipeprodukcijo visoko izobraženih strokovnjakov in na drugi strani — zaposlovanje strokovnjakov na manj zahtevna delovna mesta, ki bi jih lahko enako uspešno zasedali delavci z nižjo izobrazbeno stopnjo. Često pa je problem v tem, da so na odgovornih mestih neusposobljeni in neodgovorni ljudje.
Če gledamo s humanističnega vidika, izobraževanja m vzgoie ne more biti nikdar preveč Nesporno je, da je izobraževanje dejavnik rasti narodnega bogastva in prav tako pomemben dejavnik bogatenja človekove osebnosti (za uresničitev gener ičnega bistvi m predopogoj njegove udeležbe pri kreaciji v različnih družbenih vlogah, ne le proizvodnih. V zvezi s tem moramo poudariti, da za tovrstne naloge m najustreznejše strokovno izobraževanje, niti vertikalno, ampak horizontalni vzgojno-izobraževalm razvoj, ki se ne uresničuje z dosego čim višje strokovne kvalifikacije in formalno verifikacijo, temveč s širokim neformalnim izobraževanjem na področju kulture m samoupravljanja. Vendar pa je interes za tovrstno izobraževanje pri mnogih slabo izražen, ker tu m spričeval, diplom kot za zaključeno izobrazbeno stopnjo neke formalne oblike. Očitno je želja po izobraževanju močnejša z vidika socialne kot kulturne promocije. Tako star^p ne bo spremenjeno vse dotlej, dokler bo družba bolj vrednotila nazive in diplome in ne dejanske vzgojenosti in izobraženosti.
RPOŽGAN
ne bi konvent (skupščina) naredil prav ničesar za narod, če ga oni ne bi na to prisiljevali s svojim pritiskom in terorjem. Če pogledamo kdo so bili prvi anarhisti v obdobju Francoske revolucije vidimo, da so izhajali od levo usmerjenih montagardov, jakobincev in komunov. V Skupščini so sedeli na tribunah, odkoder so z grožnjami usmerjali in vodili debate. Upor je bil glavno sredstvo za vodenje najširših MAC nasproti poslancem in izvršilni obtasti. Ko se je revolucija končala so se umaknili s scene toda niso bili zadovoljni. Bili so predani velikim idejam revolucije v prvi vrsti idejam republikanstva in enakosti. Politična svoboda in politična enakost za njih ni bilo dovolj. Bili so prepričani, da meščanska republika ne more prinesti prave svobode in enakosti, kar je pri njih sejalo nezaupanje v politični sistem. Ravno to je bil tisti odločilni trenutek v meščanski revoluciji; bil je družbenozgodovinski pogoj za pojav anarhizma
Nezaupanje v politično svobodo in polifično enakost ter razočaranje nad doseženimi rezultati so bili tisti usodni dejavniki, ki so porodili anarhizem. Od ostalih revolucionarjev so se razlikovali po tem, ker so hoteli izkoristiti politične svobodščine za dosego prave in resnične ekonomske enakopravnosti.
Drugo vprašanje, ki se postavlja kadar hočemo govoriti o anarhizmu in njegovi kritiki s strani marxizma, je vprašanje njegove razredne pozicije in osnove. Torej se postavlja vprašanje: Kje ležijo socialne, točneje sociološke osnove anarhistične filozofije in anarhističnega gibanja? V tej stvari je važno izhajati iz Marxove teorije srednjih slojev, odnosno iz teorije »prehodnega« sloja v obdobju prehoda iz fevdalizma v kapitalizem. Beseda je torej o malomeščanstvu. Malomeščanstvo je razredna pozicija anarholiberalizma in s tem tudi anarhizma nasploh. Njegova pozicija je določena z njegovim razrednim položajem med buržoazijo in proletariatom. Ta razredna pozicija je dvojnega pomena in deloma zajema v sebi tako buržoazne kot tudi proletarske elemente. Ta razredna skupina (malomeščanstvo), ki se nahaja pod udarom buržoazije, prestojDa na stran interesov proletariata. Po drugi strani pa jo vpliv proletariata poriva in sili na razredne pozici|e bružoazi|e.
V dejno-filozofskem pogledu se je anarhizem razvil kot negacija Heglove metafizične filozofije države, prava in politike. Takorekoč se javlja kot reakcija na Heglovo poltitično filozofijo totalitalizma, ki je izraz politične ureditve moderne dobe-dobe močnih in politično centraliziranih držav. Z druge strani pa politični totalizem nastaja pod vplivom napačnih interpretacij Heglove politčne misli, ki gredo za tem, da dokažejo kako je Heglova filozofska misel omejena z njegovo politično filozofijo v kateri je on »uredil državo«!
Nasproti tem skrajno desnim, objektivističnim interpretacijam pa se javljajo extremno leve, subjektivistične interpretacije. Med temi razlagami, subjetivnega karakterjase pojavi anarhizem. Del Heglove politične misli nosi v sebi malomeščanske oz. subjektivne teze.
To pomeni, da lahko predvidevamo, da med drugim tudi v levohe-glovstvu leži osnova za nastanek in pojavo anarhizma.
MARXISTIČNA KRITIKA ANARHIZMA
Problematika odnosov med meščansko družbo in politično državo je bila skupna tema marxizma in anarhizma. Problem, ki ga poskušajo rešiti tako eni kot drugi, je premagovanje nasprotij med meščansko družbo in politično državo ter ustvarjanje svobodne ljudske skupnosti. Postavilo se je vprašanje, kako ustvariti svobodno ljudsko skupnost, ki bi presegla prepad med meščansko družbo in politično državo? Drugače rečeno, naloga je da se premaga podvojenost družbe, ki je nastala s francosko revolucijo ali če smo bolj preprosti treba je premagati podvojenost človeka kot javnega in
privatnega bitja	.
Za razliko od marxizma, ki se lahko odredi kot revolucionarna teorija o spreminjanju sveta iz česar tudi izhaja radikalen način reševanja tega problema se je anarhizem lotil te teme površno. Vsem predstavnikom anarhizma je skupno, da problem gledajo samo skozi zaostrovanje vprašanja individua ter ostajajo zgolj v mejah meščanskega načina mišljenja. Ce tudi na prvi pogled morda izgleda, daje stvar radikalno postavljena je njihov način razprave površen prav zaradi zelo izstopajočega subjektivizma. Vzrok temu leži v dejstvu, da anarhistični ideologiji manjka globlja analiza razmerja meščanska družba — politična država. Ta odnos anarhizem ni dojel kot zgodovinski, tako se mu je problematika politične države razpela kot problematika, ki je samostojna in neodvisna od odnosa do meščanske družbe. Zato je anarhizem problem države in politike opazoval odmaknjeno od družbe, ostajajoč tako na nekem ideološkem-pozitivističnem nivoju opazovanja. Ko trdimo daje anarhizem pozitivistična in ideološkaorientacija v reševaniu teoa kompleksa Droblemov. tedai to ne oomeni da ona napačno odraža dejansko stanje, temveč popolnoma obratno: daje točno podobo stanja, takšnega kakršno je — vendar le na površini družbe in ne v sami biti problema Tako ta orientacija ne prodira do biti problema meščanske družbe in politične države, zato pa tudi ne more kljub subjektivističnemu radikalizmu ponuditi resnično radikalne rešitve. Ta orientacija se pojavlja bolj kot empirična reakciia na trenutno stanje ali kakor nekateri trdijo, empirična reakcija na absolutno oblast.
Res je, da anarhizem nastaja kot neka določena empirična reakcija na nastajanje absolutističnih državnih sistemov (režimov), toda vsekakor anarhizem ne moremo omejiti kot neko slučajno empirično reakcijo na absolutizem, kot to ne želijo prikazati tudi »očetje* anarhistične teorije. Anarhistična ideologija nastaja pod vplivom prosvetljenstva in racionalizma Ona ustvarja racionalistično prosvetljenski koncept preobrazbe in nastajanja nove svobodne družbe.
Vse smeri anarhistične misli se karakterizirajo z uporom proti meščanskemu političnemu sistemu, toda medsebojne nastajajo samo pri vprašanju kakšen naj bo ta upor. Oblike upora se gibljejo od intelektualnega (W. Godvvin) do revolucionarnega (M. Bakunin). Vzroki za upor, ki predstavlja sredstvo pa tudi cilj anarhistične ideologije in anarhističnega programa, so globlji in širši, zato v vsakem primeru ne morejo predstavljati zgolj reakcijo na absolutno oblast. Ta upor gre kdaj pa kdaj celo tako daleč, da negira vse pridobitve meščanske civilizacije in načina življenja na sploh. Toda, treba je povdariti, da se odnos med marxizmom in anarhizmom ne more’omejiti zgolj na to strateško metodologijo o sprejemanju sveta in da se sme gledati zgolj kot odnos med uporom in revolucijo, če tudi ta aspekt odkriva značilnosti tako ene kot druge smeri družbene misli. Zaradi tega je najpravilneje, da se odnos med marxizmom in anarhizmom gleda kot širši aspekt, torej da se anarhizem preočuje znotraj duhovno zgodovinskega konteksta v katerem je nastajal in se razvijal. Ce ga opazujemo tako, se pokaže kot naravna posledica oz. alternativa racionalizmu in prosvetljenstvu. Samo tako se lahko pojasnijo njegove najvišje vrednote: pravičnost, zakonitost in svoboda.	..
Po anarhistični teroriji: »je človek kot racionalne bitje po svoji naravi svoboden. Iz tega izhajata enakost in enakopravnost.«
Vendar ne moremo reči, da sta samo racionalizem in prosvetljenstvo idejna nosilca anarhizma. Sem vsekakor spada tudi še levoheglovstvo, kot eden od nosilcev anarhizma, glede pojmovanja človeka, družbe in zgodovine. Anarhizem je vzporedno z izgradnjo svojih stališč in politične filozofije razvijal tudi praktično organizacijsko gibanje. Sprevideli so, da stanje ki nastaja ob revoluciji ne odgovarja naširšim ljudskim množicam, družbi in državi ter ne ustvarja ciljev revolucije: svobode in enakosti. Zato so smatrali, da je potrebno vzpostaviti resnično enakost med ljudmi.
Omenili smo že, da večina anarhistov sprejema človeka kot naravno bitje. Toda to še ne pomeni daje človek po njihovem konceptu zgolj naravno pitje, smatrajo ga tudi za družbeno moralno bitje. Marxizem pa pojmuje človeka kot družbeno in podružbljeno bitje. Človekovo bistvo je v njegovi družbeni dejavnosti — praksi. Človek se smatra za praktično bitje, tvorca svoje lastne zgodovine in družbe, in ne kot bitje, ki je zgolj produkt socialne
vsebine.	.............
Anarhizem-je vse ekonomske, pravne, politične in religiozne institucije razglasil kot nenaravne in v sami biti odtujene človekovi naravi. Tudi r iarxizem smatra, da je človek v državi, politiki in religiji odtujen od bistva življenja, saj je to v nasprotju z njegovo humano človeško naravo. Anarhizem izhaja iz dejstva da je vsaka indistucionalizacija družbenih dejavnosti prav tako ena od oblik odtujitve človekove osebnosti. Zato so se vsi vodilni ideologi anarhizma zavzemali za vrnitev k enostavnemu in preprostemu naravnemu življenju. Marxistična ideologija pa smatra, da so človeku tuje le tiste institucije in organizacije v družbi, ki vodijo človeka v nasprotje z njegovo bitjo.
Ce poskušamo iz vsega tega potegniti zaključek^ sledi:
1. Ker anarhizem m dojel človeka kot individualno bitje, tudi ni mogel identificirati odnosov med meščansko družbo m politično državo. Zaradi tega ni odkril, daje edini način spremembe sveta proletarska revolucija; vse je poskušal reševati na nivoju preobrazbe zavesti.
2. Četudi je anarhizem nakazal probleme odtujitve človeka, pa le m spoznal temeljev človeku odtuiene moderne družbe. Izhajajoč iz levohe-glovstva ni dojel odnosov med odtujenim delom in kapitalom, torej odnosa med odtujenostjo m opredmetenjem.	Gorazd	Zupan
— Kaj je za vas svoboda, Mrs. Bryant?
— Rada bi vas videla brez hlač, Mr. Reed!
Takšni in podobni duhoviti dialogi občasno »prebadajo« tri in pol ure trajajoč film z naslovom Rdeči.
Vsa zadeva se odvija v času malo pred izbruhom oktobrske revolucije in doseže svoj vrhunec prav v revolucionarnih dogajanjih v Rusiji v letih 1917—1918. Poseganje v to obdobje zgodovine (na translaciji: delavsko gibanje v ZDA — delavsko gibanje v Sovjetski zvezi) je zanimivo tudi kot možnost osvetlitve današnje politične stiuacije in nesmiselnegaspopadanja velesil.
S tem filmom se znova potrjuje, daje dandanes pač že takšna klima, ko filmski igralci in drugi filmski ljudje obvladujejo nekatere niti v politiki.
Tako je Warren Beatty, temnolasi hollywoodski lepotec, producent filma Rdeči, zanj je napisal scenarij, ga sam režiral in v njem igra tudi glavno vlogo. Kot osnovno težišče filma je postavljena ljubezenska zgodba Jacka Reeda in Louise Bryant (igra jo Dianne Keaton).
Priče:
— »Bil je slab pesnik, a kot novinar je bil neprekosljiv.«
— »Obtožujem ga kot strahopetca, ki beži pred svojimi lastnimi problemi«
— »Bil je edini Američan, ki so ga pokopali v Kremlju.«
Jack Reed je poosebljenje novinarja ameriškega starega kova, zagnanca in revolucionarja Ko so ga na prefinjeni diskusiji (1915) bolj iz vljudnosti in mimogrede konservativni poslovneži povprašali o ozadju vojne
,es'
vO\*^	ул	V
^	rit«*0
л, •
v Evropi, jim je le-ta odgovoril z eno samo besedo: »Profit!«. Sicer pa naj je bil ta Reed še tako praameriški novinar (tipična ambicioznost, zvedavost, optimizem), je kljub vsemu premočno pritisnil na ameriško rahločutnost — zavzel se je za komunizem, odšel v Moskvo in se udeležil oktobrske revolucije, postal zagovornik boljševikov v Ameriki. Ustanovil je komunistično delavsko stranko, potem ko se je socialistična stranka razcepilavdve frakciji.
Na bučnem sestanku socialistične stranke je tedaj dejal, da se le s kapitalistično policijo socialisti lahko obdržijo na oblasti v Ameriki. To je bilo leta 1919 v Chicagu.
Vendar na koncu nehote postane manipuliranec propagandnega »komunističnega« stroja — sanjski vlak, kičasto poslikan s simboli revolucije, ga ponese v Baku, kjer mu je zadano širiti »svoj nauk«.
S temi dogodki je pravzaprav nakazan tudi njegov osebni in profesionalni propad, čeprav se njegov padec v filmu dejansko ne pojavi. Reed ostane do konca zanesenjak, osamljeni junak, ki se vedno znova odpravlja na odisejado za pravičnost.
PESEM:
— »... nočem se več igrati v tvojem dvorišču, ker nisi dober z menoj.«
Kjerkoli se že znajdeta4(pa naj bo to newyorški Greenwich Village,
idilični Princetovvn ali Huston) razbija ljubezenski odnos Jacka in Louise njuno nenehno poslavljanje. Povsod sta na razpotju med čustvi in ambicioznostjo. Louise popusti tudi slednjič in znajdeta se v vojni vihri Rusije. Zdaj sta oba vpletena v isti »štos« — val revolucionarnih dogodkov.
— »Vidite, to je vrsta za kruh ... In tu je druga za škornje in potem še naslednja, kjer čakaš v vrsti na bone za škornje.«
Zadeva doseže vrhunec v prizoru, ko Reed pozove ruske delavce k stavki. Prej izgubljeni in zbegani, zdaj nenadoma planejo na ulice, strnejo se v množice in odvihrajo proti Zimskemu dvorcu. Sledi niz izmenjujočih se prizorov, viškov vsesplošne sreče:
erotične sekvence, ko se Louise in Reed ljubita, njuno skupno pisanje člankov in кзрапје na ulici, pohodi množic na zborovanja, spet ljubezenski motiv in nato zavzetje dvorca, Leninov govor in oblast sovjetov. Vse skupaj pa se odvija ob neprepričljivi operetni verziji Internacionale, ki bi jo naj z vsem srcem prepevale proletarske množice.
Ta montažna lepljenka (ki resda daje dinamiko) ni bila ravno najbolj posrečena, saj je vse preveč spominjala na »ameriško opojnost«, pri tem pa dajala vtis, da so Američani (oziroma Jack Reed) zaslužni za odločilni moment pri samem steku revolucije v Rusiji.
In tako kakor najverjetneje Američani niso bili tisti odločilni faktor za potek oktobrske revolucije, tako tudi ta izsek ni bil odločilnega pomena za kvaliteto in vsebinsko izraznost filma kot celote.
— »če ločite človeka od tistega kar ljubi, mu odvzamete tisto ka r je v njem edinstvenega«
Ljubezenska zgodba Loiuse in Jacka Reeda se konča z njegovo smrtjo v neki moskovski bolnišnici. Reed je pred tem preživel dalj časa v nekem zaporu na Finskem. Izpuščen je, a izgubi sled za Loiuse, ki je medtem že na poti na Finsko. Po dolgem iskanju se končno spet najdeta v Rusiji.
Soglasna odločitev neuvrščenih držav, da prevzame vlogo gostitelja sedme konference Indija, znova potrjuje sposobnost neuvrščenih držav, da hitro in efikasno ukrepajo v situaciji, ki bi lahko resno ogrozila vlogo neuvrščenosti.
Hitro in brezbolno dosego konsenza med neuvrščenimi državami, medtem ko se nad gibanjem vije mračen oblak iraško-iranske vojne, je treba v precejšnji meri pripisati tudi dejstvu, da je bila za novega gostitelja predlagana prav Indija. Vsaka neuvrščena država, kot ravnopraven član v aktivnostih gibanja, ima pravico da konkurira na to, da bi bila domačin vrha neuvrščenih. Ker pa ne gre le za gostoljubnost gostitelja, saj gostitelj vrha neuvrščenih prevzame tudi zelo odgovorno politično dolžnost koordinatorja akcije v obdobju* do novega sestanka na vrhu, so se v praksi izkristalizirala nekatera nepisana pravila o izbiri države, v kateri bo vrh.
Najprej gre za to, da se konference na vrhu odvijajo izmenoma v različnih geografskih področjih in v krogu različnih političnih skupin, ki tvorijo gibanje neuvrščenih. V tem smislu so bile do sedaj konference na vrhu na vseh kontinentih, Evropi, Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, s tem, da sta bili na afriškem kontinentu dve, ena v arabskih državah in ena v takoimenovani črni Afriki. Razen tega so bile za gostitelja izbrane države, ki imajo najdaljši staž in največji ugled v smislu neuvrščenosti. Zato je tudi moč razumeti zadovoljstvo v krogu neuvrščenih držav, ko je Indija sprejela vlogo gostitelja sedme konference v času zelo resne situacije v mednarodnih političnih in ekonomskih odnosih, in v času, ko se gibanje sooča z določenimi konfliktnimi stanji v lastnih vrstah, in ko mora svoje akcije še okrepiti.
Mandat starega gostitelja — Kube, je formalno že potekel v septembru 1982, vendar pa je podaljšan za skoraj šest mesecev, do marca 1983, to je do sedme konference neuvrščenih v New Delhiju. Kuba je prevzela svoj mandat v času debate nosilcev teorije tako-imenovanega ,,naraynega zaveznika” in zagovorniki nezavisne in izvenblokovske politike gibanja neuvrščenosti.
Ker je bila Kuba eden glavnih zagovornikov ideje naravnega zavezništva, je obstajala bojazen, da bi lahko med mandatom, ki ga je dobila, to izkoristila. Pokazalo pa se je, da je bila ta bojazen brez realne osnove. Najprej zato, ker takšno obnašanje Kube objektivno sploh ni bilo mogoče, saj koordinator nima pooblastil in stvarnih možnosti za preusmeritev politike neuvrščenih, pa tudi zato, ker bi velika večina članic našla poti in možnosti, da se zoperstavi takšnemu hotenju.
Pričevanja:
17. oktobra 1920 je Jack Reed umrl, star približno 33 let. Po svetu je zaslovel samo s svojo knjigo Deset dni, ki so pretresli svet (Ten Days That Shock the World). Zdaj ga je ponovno »obudil k življenju« Warren Beatty s svojim filmom.
Kljub sedanjemu neokonservativnemu predsedovanju Ronalda Reagana, pa presenetljivo, žanje ta film v Združenih državah izjemen uspeh.
Ob duhovitih domislicah v dialogih, je vezna filma Rdeči pripovedovanje prič o dogodkih. Priče so starke in starci, »ki so projicirani na platno v bližinskem planu. Osebe »izstopajo« iz temnega ozadja vselej nekako s strani (s tem je še bolj očitno povdarjeno, da so le stranski opazovalci). Bližinski plan posnetkov pa s svojo intenzivnostjo doseže močno sugestivnost pripovedovanja starcev, mimiko in starost.
Likovnost fotografije je skozi ves film obvladovana zares mojstrsko. Fotografija je tista, ki daje filmu izdelano dramaturško izraznost in moč.
(Tri.........................
Treba si ie ta film ogledati)
Bojana Rudi
O
Tudi dogodki okoli Afganistana so pokazali, da so lahko ne le ena, temveč tudi druga blokovska sila ogrozi neodvisnost posameznih neuvrščenih držav. Zaostritev medblokovskih spopadov, po prihodu predsednika Reagana v Belo hišo, je jasno pokazala, da blokovska konfrontacija ne predstavlja nevarnosti le za evropske države, temveč da gre tukaj za interese celotne mednarodne skupnosti, še posebej neuvrščenih držav.
Ostaja dejstvo, da je Kuba uspešno in korektno opravila svojo vlogo, kar je prišlo še posebej do izraza v delikatnem času sprejetja sklepa o menjanju mesta sestanka Sedme konference.
Na osnovi razprave, ki je bila vodena na šestem vrhu konference v Havani, dogodkov, ki so se v preteklih letih zgodili na mednarodnih odnosih in gibanju neuvrščenosti, kot tudi toka debate na nedavnem sestanku Koordinacijskega biroja v New Yorku, bi lahko sklepali, da se bodo na dnevnem redu v New Delhiju našle tudi nekatere teme, ki bodo izzvale nasprotja.
IRASKO-IRANSKI spopad
čeprav ni pripeljal do „navijaškega" razpoloženja med neuvrščenimi državami, pa bo prinesel vsekakor nadaljnje negativne posledice za gibanje, če do sedme konference spopad ne bo končan po mirni poti. Če pa bo vojna trajala do marca in še naprej, se bodo morale neuvrščene države soočit z neuspehom naporov za mirno rešitev. Irak se je modro odločil da prepusti mesto gostitelja Indiji, in s tem preprečil marsikatero neprijetnost. Če do marca iraško-iranska vojna ne bo končana, ostaja še naprej kočljiva varianta, ki predvideva Irak za osmega gostitelja konference neuvrščenih.
INTERVENCIJA V AFGANISTANU
Intervencija v Afganistanu, ki je sledila po šesti konferenci v Havani, je v veliki meri anulirala tezo nosilcev teorije takoimenova-nega „naravnega zavezništva", da prihaja nevarnost le z ene strani. Na ministrski konferenci v New Delhiju so neuvrščene države jasno obsodile intervencijo in zahtevale umik tujih čet iz Afganistana. Na nedavnem sestanku Koordinacijskega biroja v New Yorku je več neuvrščenih držav zahtevalo, da se v končnem dokumentu sestanka natančno pove, da gre za umik sovjetskih čet. Svojo zahtevo so utemeljile z dvema argumentoma:
Da neuvrščene države nikoli niso oklevale, da imenujejo ZDA in druge zahodne države, ko pridejo v politični konflikt z njimi, in da ne vidijo razloga, da bi se uporabila beseda „tuje", ko je povsem jasno, da gre za sovjetske čete. Vendar pa konsenz o tem ni bil dosežen, dosežena pa je soglasnost, da o tem razpravljajo šefi držav ali vlad v New Delhiju.
PREDSTAVNIŠTVO KAMPUČIJE
Na šesti konferenci v Havani niso dosegli konsenza o Kampučiji. (Na srečanjih neuvrščenih sprejemajo sklepe s konsenzom, to pomeni z dogovarjanjem in usklajevanjem, preglasovanje torej ni možno.) Ostal je „prazen stol" kot pričevanje „stanja stvari". Medtem je prišlo do nekaterih sprememb, ki bi lahko bile pomembne. Formirana je koalicijska vlada Demokratične Kampučije s princem Sihanukom na čelu, združeni narodi še dajejo eksplicitno podporo legitimnim predstavnikom Demokratične Kampučije. Pomembno je tudi dejstvo, da
•Jt/pUoM,
Indija, kot tudi nekatere druge neuvrščene države, priznava proviet-namski režim Henga Samarina, medtem ko je večina držav odločno podprla in tudi priznala koalicijsko vlado Demokratične Kampučije Norodoma Sihanuka. Da ne bi prišlo do podobnih zapletov, kot v organizaciji afriške enotnosti zaradi članstva Demokratične arabske republike Sahare, se je Indija kot gostitelj odločila za formulo „praznega stola" in uradnega vabila Kampučiji ni poslala. Indija seje odločila, da prepusti odločitev o tem, kdo naj zastopa Kampučijo, šefom držav in vlad neuvrščenih držav. Ti bodo o tem sklepali na vrhunski konferenci.
ZAHTEVA ZA IZKLJUČITEV EGIPTA
Akcijo za izključitev Egipta, ki so jo vzpodbudile nekatere arabske države zaradi sporazuma z Izraelom, v širšem krogu neuvrščenih držav ni bila sprejeta. Predvsem so izključitvi Egipta, enega od ustanoviteljev neuvrščenosti, nasprotovale države članice organizacije afriške enotnosti, pa tudi mnoge druge neuvrščene države, izhajajoč iz tega, da bi bilo absurdno izključiti državo, ki je sklenila mir, ko se že ne izključijo države, ki so začele vojno. Medtem sta Nil in Eufrat pretočila mnogo vode, prišlo je do nekaterih bistvenih sprememb. Pričakovati je, da vprašanje o izključitvi Egipta dokončno ne bo več na dnevnem redu.
SPREJEM V ČLANSTVO DEMOKRATIČNE ARABSKE REPUBLIKE SAHARE IN VENEZUELE
Po dosedanjem nepisanem pravilu je vsaka nova članica organizacije afriške enotnosti avtomatsko postala tudi članica v gibanju neuvrščenosti. Ker je bila Demokratična arabska saharska republika sprejeta v organizacijo afriške enotnosti, bi bilo normalno pričakovati, da bo postala tudi članica gibanja neuvrščenosti. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je bil sprejem Saharske republike v Organizacijo afriške enotnosti eden od temeljnih vzrokov za propadli sestanek v Tripoliju.
Zaradi tega je možno pričakovati, da bi bil Maroko in države, ki ga podpirajo, proti sprejemu Saharske republike med članice gibanja neuvrščenosti. Videli bomo, ali bodo te države onemogočile konsenz, čeprav^bi se bilo težko sprijazniti z dejstvom, da bi bila mlada novoosvobojena država prisilno izključena iz aktivnosti neuvrščenosti.
Zahtevi Venzueie, aa di ona sprejeta med polnopravne članice gibanja neuvrščenosti, na nedavnem Koordinacijskem biroju v New Yor-ku, je nasprotovala Gvajana, ki od Venezuele zahteva, da se predtem odreče teritorialnih zahtev proti njej.
Zaradi velikega političnega značaja vse večjega interesa Latinsko Ameriških držav za pristop gibanju neuvrščenih, ie pričakovati da neuvrščene države ob sprejetju ne bodo postavljale nobenih posebnih pogojev, saj ti posebni pogoji niso bili postavljeni niti drugim državam, članicam (izvzemši Malto, ki je imela na svojem teritoriju vojne baze NATO-a).
Ostaja še precej odprtih problemov in konfliktnih situacij, bližnje-vzhodna kriza, vprašanje vzhodnega Timorja, Portorika, in mnogo vprašanj s področja mednarodnih ekonomskih odnosov. Ta vprašanja okoli konfliktnih situacij pa ne bodo zasenčila tista važnejša, to je skupnih akcij neuvrščenih držav. S spoznanjem, da predstavljajo silo, ki je sposobna izvleči svet iz globoke krize v kateri je, in obračajoč se proti bodočnosti lahko neuvrščene države s vso pravico računajo, da bo sedma konferenca neuvrščenih držav ena najuspešnejših v dosedanjem razvoju gibanja neuvrščenosti.
Značilnost sedme konference bo tudi ta, da bo to prva konferenca, brez zadnjega izmed velikih pobudnikov gibanja, Josipa Broza Tita. Zapisane, in še kako aktualne tudi na sedmi konferenci, pa bodo ostale njegove besede s šeste konference v Havani, ko je o spopadu med neuvrščenimi dejal:
  Posebno skrb vzbujajo konflikti do katerih prihaja med'
posameznimi neuvrščenimi državami. Niti za hip ne smemo pozabiti, da vsak spopad med neuvrščenimi jjržavami na stežaj odpira vrata tujemu vmešavanju. Ti konflikti tudi otežujejo naše napore pri oblikovanju novih demokratičnih mednarodnih odnosov. To ne zadeva le neposredno prizadetih držav, temveč nas vse. Zato je dolžnost neuvrščenih držav, da po ustrezni poti, prek ustreznih mehanizmov pomagajo. preden spori prerastejo v spopade, in če do tega že pride, je treba naglo poiskati rešitev po miroljubni poti. Nič ni bolj naravnega, kot da neuvrščene države v medsebojnih donosih spoštujejo in dosledno uresničujejo tista načela in merila, za katera se bojujejo na mednarodnem področju. A to so načela iz ustanovne listine OZN in politike neuvrščenosti ..."
Srečko Pirtovšek
ОЛЈ a v*
KOMISIJA ZA PROSTI ČAS PRI MK ZSMS KLUB MLADIH MARIBOR
VESELE ZIMSKE POČITNICE
RAZNO
'— zamenjam dobro ohranjenega kulturnega urednika Katedre za dobrega teoretika iz Ljubljane z doplačilom.
— iščem žensko, ki dobro miksa; Smiljan Kreže
GOSPODJE NAJ GREDO POSLUŽAT ORGLE
Na seji ene izmed mariborskih občin so obravnavali probleme s preskrbo prebivalstva z gorivom za prevozna sredstva in kmetijske stroje. Ko so funkcionarji povedali, kar so imeli, so hoteli slišati tudi mnenja kmetovalcev. Eden od njih je povedal takole:
Zahvaljujem se vam, ker ste nas povabili sedaj ko je kriza, in tudi nas vprašali za mnenje. Prej se tega nihče ni spomnil celih 25 let. O tem problemu pa mislim takole. Zasebni kmetovalci porabimo za kmetijske stroje le 5 % vsega goriva, ki je na razpolago, pa še tega nam niste sposobni zagotoviti. Ko bodo gospodje v Ljubljani lačni, pa naj gredo v Cankarjev dom orgle poslušat.
V. L.
Katedra sporoča, da lahko naročite prvo in edino knjigo iz njene založbe. Knjiga se imenuje Za samoupravno univerzo in je zelo lepa. Kdor te knjige ne prebere sploh ni pravi študent. Knjigo prodajamo pod ceno in to po 30,- ND. Plačali boste po povzetju. Naš naslov: Ob parku 5. Knjigo boste plačali, če jo naročite ali ne, zato je bolje, da jo naročite.
NEPREMIČNINE
— kupim pištolo zaradi nabave nepremičnin
— prodam nepremično stoenko »šifra«:
VSE TISTE GREŠNIKEtKI NISO BLAGOVOLILI NAKAZATI NAROČNINE ZA NAS ČASOPIS, OBVEŠČAMO, DA UNIVERZITETNA SODOBNOST USTANAVLJA INKVIZICIJSKO NAGLO SODIŠČE. POSLEDICE PRIPIŠITE IZKLJUČNO SEBI. ŠTEVILKO ŽIRO RAČUNA NAJDETE NA NAROČILNICI V TEJ ISTI ŠTEVILKI.
Dan Datum	čas	NASLOV PRIREDITVE	IZVAJALCI	cena
pet. 21. 1. 83	19-22	ROCK DISKO	Klub mladih	40
sob. 22. 1. 83	18-19,30	ROCK KONCERT	ELEKTRIČNI	
	20-22	ROCK KONCERT	ORGAZAM	100
ned. 23. 1. 83	11-14	SEJEM	PRAVI KLOŠAR-SKI SEJEM	10 10
	19-22	VEČER KLAS. KITARE	LADO PLANKO in prijatelj iz	
pon. 24. 1. 83	17-20		Graške akademije	40
		MLADINSKA TRIBUNA	. Pog. o PUNKU	
	20-22	PUNK KONCERT	Masakr, Butli,	
tor. 25. 1. 83			Džumbus	40
	19-22	ROCK KONCERT	SKAKAFCI	40
sre. 26. 1. 83	19-22	ROCK DISKO	KM	40
čet. 27. 1. 83	19-22	Večer presenečenja	ON IN NJEGOVI	
pet. 28. 1. 83			ZAROTA	40
	19-22	AKUSTIČNI KONCERT	DUO BATERFLAJ BORUT VERBER	
sob. 29. 1. 83	19-22		DARKO HORVAT	40
		Večer super 8 film	KINOKLUB MB	20
ned. 30. 1. 83	15-18	SEJEM	Pravi klošarski	10
	19-22	ROCK DISKO	Klub mladih	
pon. 31. 1. 83			rock en roli	40
	19-22	VIDEO PROGRAM	Pot po Kanadi KM	20
tor. 1. 2. 83	19-22	AKUSTIČNI KONCERT	KM Kalvarija,	
sre. 2. 2. 83	19-22		Kaunt štajerske	40
		ROCK DISKO	KM	40
čet. 3. 2. 83	17-20	Mladinska TRIBUNA Štud. gibanje 68—72	KM	
	20-22	VIDEOPROGRAM S KONCERTA ZA	KM	
pet. 4. 3. 83		GLASBENI KLUB		20 40
	19-22	JAZZ KONCERT	Mirt in Sajko Surfing jazz Combo	
sob.	5. 2. 83	19-22	ROQK KONCERT	Otroci socializma	
				0'KULT	40
ned.	6. 2. 83	15-18	SEJEM	Pravi KLOŠARSKI	
				sejem	10
		19-22	ROCK DISKO	KM in Rock	
				en rol	40
pon.	7. 2. 83	19-22	VIDEOPROGRAM	Potovanje po	
				EVROPI Esperanto	20
sre.	9. 2. 83	17-20	DISKO MALINOVEC	KM in rock	
			za osnovne šole	en roli	30
ned.	13. 2. 83	15-18	SEJEM pravi KLOŠARSKI SEJEM		10
		19-22	ROCK DISKO	KM	40
SPOŠTOVANO UREDNIŠTVO
MOTORNA VOZILA
— tata kupi mi auto
PARODIJA NA SVET LETNIKA (po žal resničnih dogodkih)
Konec novembra je imel prvi letnik elektrotehnike na VTS Maribor svoj prvi svet letnika. Ta svečani dogodek je bil napovedan že dvakrat prej, vendar pa so obakrat študenti obvestilo o tem veselo spregledali in šli domov (napaka organizatorjev — plakati niso bili nalepljeni po celem Mariboru in niso bili dovolj živahnih barv, pa tudi na televiziji niso organizirali nobene posebne propagande).
Sestanek sveta je ročno otvoril tov. Zamuda z besedami: „Dvakrat ste mi pobegnili, zdaj pa vas imamo. Otvarjam svet letnika in vas lepo pozdravljam." Tov. Zamuda je pomočnik predstojnika na VTO Elektrotehnika, in je uspel dobiti študente na ta način, da je eden izmed predavateljev malo skrajšal predavanje, nakar je vskočil tov. Zamuda. Po nekaj uvodnih leporečjih je tov. Zamuda predlagal predsednika delovnega predsedstva, ker navzoči niso hoteli imeti nobenega predloga. Predsednik delovnega predsedstva je bil seveda eden izmed predavateljev. Potem je tov. Zamuda navdušil spoštovano občinstvo z naslednjo verbalno kreacijo: „Potrebujemo še člane delovnega predsedstva — to pa ste lahko tudi vi ... Za zapisnikarja predlagam — kje je že tisti? Kdo ima tisti zapisnik, ki serri mu ga jaz dal?"
Mimogrede bi rad opozoril še na prejšnje dosežke tov. Zamude na področju zdravstva (smeh je pol zdravja). Prostovoljce, iz prvega letnika elektrotehnike, je ob akciji pobiranja pese vabil na njive z dobrohotno pripombo, da če ne pridejo, ne bodo dobili potrjene frekvence.
Želimo si, da bi se začeli naslednji sestanki brez zamude.
*	alči
POSEBEJ ZA KATEDRO
Razstavni salon Rotovž, h kateremu spadata galeriji na Rotovžkem trgu in nova galerija na Trgu Borisa Kraigherja, pripravlja številne razstave za leto 1983. Okvirno imajo program razstav že sestavljen in ta program si lahko ogledate prav na tem mestu.
Viktor Macarol — fotograf Gorjup Rudi — slikar Stefančič Rudi — slikar, Beograd Društvo likovnih umetnikov Maribor Franc Curk — grafik, Maribor
Lojze Spacal - razstavo bodo pripravili v sodelovanju s Piranskimi obalnimi galerijami
Razstava mladih — razstavljalo bo devet avtorjev mlajše generacije
Viktor Gojkovič — kipar, Maribor
Nada Bevk — oblikovalka tekstila
Društvo oblikovalcev Slovenije
Pintar Tihomir — fotograf
Alter Imago — beograjska skupina, ki se ukvarja z oblikovanjem renesanse na novi način
2 trienale na temo ekologije — njihova največja akcija	,
Ed Peresa — grafik. Velika Britanija
KATEDRO RA
SLOV:
ime i prezime •••••......
ulica, številka m kraj
MOJA ODLOČITEV JE NEPREKLICNA, ZATO SE L'
DA BI ME OD TEGA ODVRNILI.
ZNAŠA 80 d;mT^KONECK^L VA§ ŽIRO RAČUN ŠTEVILK .
VESELJEM JO BOM
51800-678-81846
ZA DOKAZ, DA MISLIM RESNO IN DA
SEDAJ ŠE PODPISAL ............
SEM SE POBOLJŠAL, SE BOM
OPOMBE:
* Izven abonmajskega programa je izzvzet koncert „ELEKTRIČNI ORGAZEM".
Na sejmu se bo kupovalo in prodajalo stare plošče, instrumente in stvari s podstrešja.
Cena abonmaja za vse prireditve znaša 300 din.
Informacije:
KLUB MLADIH, OROŽNOVA 2, MARIBOR Telefon 21 548
VSAK DAN od 11.00 do 13.00 ure.
... Kako uspeva prebujanje mladi mariborski sceni? Zelo razveseljivega odgovora na to vprašanje na jesenskem „Koncertu za glasbeni klub" ravno nismo dobili. Koncert je onemogočila že pomanjkljiva selekcija organizatorja. Tako se je v Hali C zvrstilo kar 15 bendov in izvajalcev, katerih večina prvih dveh tretjin ni presegla ravni „šolskih" skupin. Tako smo se večji del koncerta „naslajali" nad klasičnimi per-vertiranimi jugo rock oblikami - od t. i. starega rocka prek posiljeno ažurnega težkega metala do jazz rock igračkanj. In mariborski punk? Njegova osnovna poteza je popolna garažnost. Še največ so pokazali Masakr, ki so vsaj tehnično za korak proč od garaže, glasbeno pa se še globoko kopljejo v punk klišejih. Za uspelo scensko in glasbeno bombo so v Mariboru poskrbeli Lauženki z Nohkasla, dvajsetčlanska skupina, katere godbo najlaže označimo s „čudnim" izrazom post socrealistični pionirski rock'n’roll. Pionirsko udarniški image, hotel vvave, milo petje osnovnošolskih zborčkov, prebliski zvočne odtrganosti ter zanimivi demistifikatorski teksti... Zanimivo. Potrebno pa bo seveda še prečiščevanje godbe. Večer tozifoma bolj popoldne) so zaključili Jani Kovačič, Preporod in Lačni Franz. Medtem ko se je Jani še enkrat izkazal s svojim kontaktom s poslušalci, so Preporod pred domačimi potrošniki svoje godbe doživeli skrajno hladen odziv. Čudno. Zadnji, Lačni Franz, so na slabo ozvočenje odigrali le nekaj skladb, nato pa so jim ga lokalni polbogovi, ki so se že prej igrali z lučmi v dvorani, preprosto izključili. Nedvomno uspel poseg. Sicer pa sem sam vedno za happy end . . . nbč
■IKAR NE TRUDITE
JP,
Vv
-T~
Uredništvo poziva vse tatove, razbijače in posiljevalce (grob pristop zaradi nesporazuma), da se zglasijo na uredništvo vsak dan od 12.00—13.00 ure; brezplačno jih bomo oskrbeli z vsem potrebnim priborom za oddih na državne stroške (mariborski zapori). P. s. Kakršnakoli nalezljiva bolezen ni ovira. '
f
Ljudi delimo na kupce in na prodajalce Katedre. Prodajalci pri tem zaslužijo, kupci pa najebejo. če hočete torej zaslužiti, se javite na uredništvu Katedre, Ob parku 5, (stari štud. domovi) vsak dan od 12h do 13h. Tu boste dobili vsa navodila in Katedro.
P. S. če ste to zgoraj prečitali, tega nikar ne povejte svojim prijateljem zaradi nelojalne kokurence.
'e
na veli*0 Glede	0&tova*i*
naši* s*°
'
\>o
\
V
-
■&'o.
A
•ta t Аттгт VT1TO МТ.ЛТЈТН