str. 4
,,S L 0 V E N K A^'
Št. 10
Oni dve.
Spisala Marija Ana.
Tak' je sladka, tak' je mila,
Kot bi rož'ce dihala.
Bila je res lepa Š-eva Dora ! Oči so jej svetili liki
dva živa oglja. Rožnati lici. črni lasje, rdeče ustnici, vitki
stas. Vse je trepetalo, vsaka mišica bila je polna življenja,
kretanje polno ognja. Bila pa je tudi ohola in lahko-
mišljena do skrajnosti. Živela je tja v en dan brezskrbno,
vedno pevajoča. Bila je bitje, katerega obzorje je tako
majhno in ozko a ono je vendar srečno, življenja veselo.
Veseli se krasne narave, lepega jutra, božjega solnca.
Ko je šla prvikrat na ples v beli obleki, bila je tako
divna, da je vse šepetalo: Ah ta čarobna roža ta krasni
majni cvet ! Kaj pa še njen <oče prava dobričina ! Mislil
je, da je v nebesih in prisegel sam pri sebi, da mora
biti vsaj baron, kdor jo dobi.
Njena starejša sestra Ana tiha in skromna bila je
poleg nje skoraj neopažena. Pa kaj bi neki ! Ona suha
postava z glavo nekoliko upognjeno pod težo las. Ono
bledo lice brez življenja, ono nagubano, zamišljeno čelo
da vedno nekaj snuje. In vendar bilo je nekaj očarljivega
v onih sanjavih, globokih očeh. Zapazil pa ni nihče. Kdo
bi se neki brigal za to senco, ko je svet tako poln sve-
tlobe in gorkote.....
*       *
Minulo je šest let. V tesnem stanovanji mej štirimi
malimi otroci se sledovi nekdanje lepote kjer najdemo zopet ¦
Doro. — Iz oči zabliska še zdaj pa zdaj nekdanji ogenj ;
a s tem ognjem ne vžiga več src kakor pred leti. To je
ogenj kesanja in spoznaja. Oh, koliko upov je splavalo
po vodi, koliko prevar, koliko vpepeljenih gradov v tem
času !
Nekdo mnogo, mnogo manj nego baron je prišel in
zmagal. Uboga ovenela majnikova roža ! —
št. 10
.SLOVENKA«
Str.   5
Časopisi so polni občudovanja in hvale 'za Ano Š-
evo. Slavna umetnica, nedosežna pevka vsega obširnega
carstva. Slava ! slava ! Nocoj nastopi zopet v novi operi.
Da bi jo videli, kako se je razvila in razcvela moja po-
zna cvetka ! Ženijalna glava na labudovem vratu ozira
se ponosno in samozavestno. One globoke oči gledajo
drzno v svet in čvrsta postava ni nič več vpognjena pod
težo še obilnejših las. Vsa prikazen je tako ljuba in tako
dražestna. Na čistem zračnem čelu zrcali se sreča. Iz
vsake poteze bere se zadovoljnost in pa, da zadostuje
sama sebi. Koliko duhovitosti in takta ima še le v ob-
čevanji in mišljenji ! Ah, kako si mi ljub in drag ti pozni
jesenski krizantem!