Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne
-1 sprejemajo. . ~ Za 'odgovor znanilca 15 vin.
Izhaja vsako soboto.
Štev. 3.
V Ljubljani, v soboto 24. novembra.
r Velja do konca 1. 1917 K 1-50. :-
Naročnina: na leto .... K 8"— pol leta . . . 4'— četrt leta . . . „ 2'— Posamezna številka 16 v.
Inserati po dogovoru. =r
Leto 1917.
Haš narod.
Stara je reč, da ima preprosti narod v marsikaterih vprašanjih veliko prostejše, širše in vsled neupoštevanja raznih stranskih in strankarskih ozirov zato tudi manj ozkosrčno sodbo kot marsikateri učenih, toda z zdravim razumom skreganih pismoukov, ki bi dostikrat najraje proglasili vsak okraj, če ne pa vsaj vsako deželico za narodlč zase. Ti narodni farizeji in judeži se menda niti ne zavedajo ne, koliko škode bi utegnili napraviti s svojim umetno gojenim provincializmom in neopravičenim cepljenjem narodnih sil, da ni k sreči ljudstvo v tem oziru bolj konservativno in ne gleda toliko na to, kar ga morebiti danes vsled stoletja trajajočih političnih in kulturnih razmer še loči, maiveč uvažuje mnogo bolj ono, kar ga druži in spaja. Našemu kmetu iti na sejem v Zagreb ali preprostemu krčmarju nakupovati vino v Jasko, ne pomeni prav nič nenavadnega in neobičajnega; naši drvarji gredo na Hrvatsko kot med svoje rodne brate. Nikomur ne pride niti od daleč na um, da so ljudje onkraj naše deželne meje nekaj druzega ali različnega od nas.
Pri razumniku je to drugače. Ne toliko, da bi priznaval narodno razliko med Slovencem ali Hrvatom in Srbom, vsled vladajočih političnih razmer mu je marvečotežkočen obisk hrvatskih šol, ker naša država ne priznava ondotnih izpitov. Tako se je lahko dogodilo, da večkrat nismo mogli do dna razumeti stremljenj svojega soseda.
Za preprosti narod pa takih ozkih deželnih mej ni. Njegov pogled je prostejši in vseobsežnejši. Značilen za naziranje od raznih pismarjev in agentov nepokvarjenega človeka se nam zdi odgovor pr-eprostega dubrovniškega čolnarja na vprašanje prof. Murka, da-li je Srb ali Hrvat, rekoč: „ Gospod, mi govorimo, kot nas je učila mati; — gospoda naj se prepira, da li je ta jezik hrvatski ali srbski* — ali pa slovenski, bi pristavili mi.
Kajti ko smo po razpadu hunske države in po odhodu Langobardov iz Panonije v Italijo zapustili svojo skupno domovino za Karpati, bili smo nedeljiva enota Slovenov, ki se je podala skupno na jug, da posede prazne pokrajine ogrske nižine in zasede širne dežele balkanskega polotoka od Črnega in Egejskega morja pa tja gori do sinje Adrije, solnčne Furlanije in do sivih snežnikov alpskih vrhov. En rod in ena celota je bil torej izza sive davnine naš 17 milijonski rod Jugoslovanov in je ostal še do današnjega dne. Istega plemena so in govorijo en in isti jezik, katerega narečja prehajajo in se zlivajo polagoma eno v drugo, tako da nikdar ne vemo, kje se neha eno in pričenja drugo.
Motiti nas ne smejo pri tem niti razna pokrajinska označevanja po imenih držav, ki jih je ustanovila trojica glavnih plemen Hrvatov, Srbov in Bolgarov. In če govoriči šc danes kak avstrijski „državniku a la baron Burian, da o jugoslovanskem vprašanju dotlej ne moremo govoriti, dokler odgovarjajo južni Slovani na vprašanje „kdo si?u ločeno: olovenec, Hrvat, Srb ali Bolgar in ne Jugoslovan, mu moramo odgovoriti, da je tudi Nemec v prvi vrsti Prus, Sak-sonec ali Bavarec, ali se pa imenuje s starim plemenskim nazivom Švab ali oas, kot jih še danes imenujejo Madžari in pretežni del Jugoslovanov. Toda nihče ne misli zato odrekati tem germanskim plemenom njih književne nemške jezikovne skupnosti, dasi si stoje po narečjih mnogo dalj narazen, kot katerikoli dva izmed današnjih treh jugoslovanskih književnih jezikov. Plattdeutscher in alpski Nemec se brez tolmača — kljub skupnemu književnemu jeziku — ne moreta medseboj sporazumeti, Jugoslovani pa tolmačev ne rabimo.
Našo jezikovno skupnost nam spričuje med drugim tudi dejstvo, da leži duševno središče Hrvatov v uprav izrazitem slovenskem, kajkavskem ozemlju. Nasprotno reklamirajo Bolgari jezikovno ozemlje Niša, drugega prestolnega mesta kraljevine Srbije, zase, jezikoslovci pa trdijo, da bi bili Zofijčani po narečju čisto dobri Srbi. Da se macedonslii Jugoslovani še do danes kljub snubljenju niso odločili ni za eno ni za drugo imenovanje po državi, je znano iz ljute borbe naših dni. In Macedonec bi bil enako dober Srbo-Hrvat kot Bolgar, ker pač ni nič druzega kot ena izmed mnogih dialektičnih skupin enega in istega jugoslovanskega naroda. Saj Hrvati tudi nas Slovence nazivajo pla-
ninskim Hrvatom in po narodni pmlovici: „brat je mio, koje vjere biou bi nas zvali z isto pravico tudi lahko planinske Srbe.
Sveta brata Ciril in Metod sta našim pradedom panonskim Slovencem oznanjevala blagovest Odreše-ntkovo v jeziku, ki sta ga govorila na svojem solunskem domu. In ljudje so razumeli domačo govorico in se z vso gorečnostjo oprijeli nove vere: česar niso zmogle legije nemških misijonarjev, ki so prišli s križem v roki in mečem ob boku v deželo, to čudo je napravila ljubezen in beseda domača.
Z isto ljubeznijo kot te prve učenike in svoje apostole smo sprejeli Slovenci tudi njihove učence, ko so v XV., XVI. in XVII. stoletju v sili pribežali pred krvoločnim Turkom v naše kraje: hrvatski pop glagoljaš, ki je čital sv. mašo v starem slovenskem jeziku in pridigal v znanem narečju brez tuje latinske in nemške navlake, je bil našemu seljaku dobrodošel tem bolj, ker je i sam živel v siromaščini in uboštvu, preziran od ostalih cerkvenih mogočnikov.
Ker govorim že o medsebojni zvezi jezika in vere, naj na tem mestu ne pozabim omeniti neovira-nosti, s katero se je v kratkem času razširila verska sekta bogomilov od Bolgarov preko Srbov notri do Slovencev. Slovenski protestanški reformatorji s Trubarjem na čelu, so si prizadevali, da bi bile naše knjige razumljive i Hrvatom, kjer so dejansko bile osobito pri kaj kavčih vrlo razširjene; hrvatske knjige in tiske so v oni dobi zalagali in razpečavali ravno kranjski deželni stanovi. Iz hrvatskega ozemlja pregnani lutrovci (Štefan Konzul, Ant. Dalmatin, Cvečič, Juričič) so našli svoje varno pribežališče ravno med kranjskimi Slovenci, kjer so jim oznanjevali novi nauk v Ljubljani, Kranju, Kamniku, Metliki, \Senožečah in drugod. In mi vsi vemo, kolike uspehe^ so v kratkem času dosegli ti hrvatski pridigarji: cela dežela je bila blizu odpada, nikdo torej ne more trditi, da je bila hrvaščina kaka ovira. Pop Cvečič, kije pokopan pri sv. Petru v Ljubljani, ni bil nemščine niti zmožen, Juraj Juričič, iz Vinodola doma, je izdal skupno zbirko slovenskih in hrvatskih pesmij in prestavil na slovenščino 2. in 3. del Spangenbergove postile: on je torej eden prvih književnih predstavi-teljev naše jugoslovanske vzajemnosti. Umrl je v Ljubljani leta 1578.
Vramčeva kajkavska „kratka kronika slovenskim jezikom spravljena" je bila tiskana (/. 1578) ravno v Ljubljani v Manlijevi tiskarni. Naslovni list te najstarejše hrvatske kronike je opremljen s kranjskim deželnim in ljubljanskim mestnim grbom. In ko je bil Ivan Manlius pregnan iz Ljubljane, je otvoril svojo tiskarno v hivatskem Varaždinu.
Ena sama dolga vista torej kulturne vzajemnosti, najožjih stikov in trajnih medsebojnih odnošajev tu na našem jugu že v prvih početkih intenzivnejšega književnega ustvarjanja in delovanja! Enotnost tudi o imenu: Vramčeva kronika se kliče ,slovensko' in ,slovenska' je tudi visoko razvita, med evropskimi narodi one dobe — poleg italijanske — v svoji veličastni veličini osamljena književnost renesančnega Dubrovnika.
Slovensko ime se je tekom stoletij vsled novih teritorialnih, državnih tvorb skrčilo na gotova ozemlja. Ob primorju je nastala hrvatska država, čije knez lomislav si je že l. 925 nadel kraljevsko krono, prvo in najstarejšo na ozemlju naše monarhije. Novo držav-no ime je polagoma izpodrinilo prvotno slovensko, kise je za en del trojedine kraljevine ohranilo še do današnjega dne (Slavonija); v dobi turških napadov se je imenovala tudi varaždinska gianica ,slovensko' (die ivindische Grenze). Današnji Bolgari so žrtvovali staro slovensko ime svojim novim gospodarjem, ki pa so sprejeli njihov jezik, tako da se zoveta dandanes s prastarim imenom ,Slovenec1 le še ona dva po pri-vandranih Madžarih ločena rodova — Slovenec v Alpah in Slovak (Slovinec) v Karpatih —, ki nista nikdar bila deležna daljše državne samostojnosti, katera je ravno pri vseh ostalih vsesala prvotno narodno ime.
Slovenci so zgodaj podlegli romansko-german-skemu kulturnemu vplivu, kot Bolgari onemu Carigrada; naravno vez in prehod obeh svetov pa tvori]o Srbo-Hrvati, ki so še v srednjem veku dolgo kolebali med vzhodom in zapadom. Toda vkljub vsej kulturni, državni in verski razcepljenosti ta boj obeh kulturnih krogov bizantinsko-osmanskega in rimsko-latinskega ni
dosegel in pretresel največjih dobrin narod* in njegove duše: ohranili in obranili smo si en in isti jezik, isio narodno pesem, iste narodne junake, iste pripovedke in pravljice, iste običaje in navade. Po cerkvi posvečeni cerkveno - slovenski jezik pa je bil, kot na zapadu latinski, skupni književni jezik ne samo vseh Jiigosloavnov, kjer je pognal svoje korenine, marveč tudi Rusov, da celo Rumunov.
¥ spomin!
, Vem da imam neozdravljivo bolezen, kmalu me b( pobrala. — Zbrati pa moram proti koncu svojega življenja še vse moči, da postavim idejo jugoslovanskega, združenja na trden temelj in ji zagotovim bodočnost. Mrtva črka v še tako izvrstnih člankih ne govori nikdar ta. o prepričevalno k srcu, kakor živa beseda — Iskati m> ram osebnega stika z merodajnimi jugoslovanskimi in drugimi slovanskimi krogi, da jim vse svoje misli ra ložim. Potovati moram od kraja do kraja. Ne bojim se nemških nasprotnikov; ti so naravni. Ne bojim se našega nemškega uradništva. Stoletni sistem se ne da tako hitro omajati. Bojim se le domačih nasprotnikov, ki bi ovirali iz golega oportunizma posredno in neposredno veliko jugoslovansko idejo. — Da te premagam, žr vujem zadnje ure svojega življenja. "—
Dr. Krek v letošnji spomladi prijatelju - zdravniku.
Ubeini kralj.
Bili so časi, ko dr. Susteršič še ni bil deželni glavar na Kranjskem, bili so časi, ko ga je ogromna večina slovenskega naroda skoro oboževala, bili so časi, ko dr. Susteršič ni bil voditelj samo Jugoslovanov ampak v »Slovanski Enoti« prvobojevnik ve£ine avstrijskih Slovanov, tako da so nemški Listi s strahom in spoštovajem pisali o »nekronanem vcivodu kranjskem«, bili so časi, ko je dr. Susteršič izjavil, da se bo naše jugoslovansko vprašanje rešil!) le ob svetovnem prevratu in bili so časi, ko je na i narod z veliko vero veroval, da bo ob taki uri im.l na pravem mestu svoje najboljše voditelje. In ra no »Slovenska ljudska stranka« je zahtevala zase to pravico in priznanje, da v odločilnem trenutku ravno njeni voditelji stoje v prvi vrsti narodne vojske.
V tretjem letu svetovnega gorja, ko se gre zato, da tudi tisočlet tlačeni jugoslovanski narod pride do pravice in svobode in so se vse naše politične stranke in vsi pošteni duhovi združili v mogočno narodno vojsko in smo ustanovili »Jugoslovanski klub«, v katerega je naš narod enodušno postavil vse svoje upanje, in ga priznal kot svojo vrhovno politično vodstvo, tedaj se je zgodilo, da je načelnik najmočnejše slovenske stranke — izstopili iz »Jugoslovanskega kluba«. Ali je z dr. Susteršičeni tudi slovenski narod zavrgel »Jugoslovanski klub«? Ne! Tako je danes en glas po Slovenskem. Pač pa je dr. Susteršič zavrgel svoj narod in njegov politični cilj in program. Tudi ta glas je povsod samo eden, koder bije še pošteno slovensko srce.
Zakaj je dr. Susteršič izstopil iz »Jugoslovanskega kluba?« Največkrat mu očitajo, da ga je pognalo iz vrst naših prvobojevnikot njegovo užaljeno samoljubje in častilakomnost. Mi skoraj ne moremo verovati, da bi bilo samo to dvoje dovolj, da v odločilnem trenutku, ko gre za našega naroda življenje ali smrt, za večno suženjstvo ali zlato svobodo, voditelj ogromne večine naroda dezertira iz prve bojne črte in iz ozadja kriči sovražniku: „Jaz se nočem več boriti skupaj s prvimi bojevniki za cilj svojega naroda«.
Dokler nam dr. Susteršič sam ne pove, vzrokov za svoj odpad — in skoraj ne verujemo, da bo imel toliko moči v sebi, da pred celim jugoslovanskim narodom ha glas pove svoj »confiteor«, toliko časa srno pri presoji njegovega koraka prisiljeni vzeti vzroke, kakor nam jih navaja zgodovina in njegova najbližja okolica. Sicer je tudi on 30. maja t. 1. podpisal deklaracijo in obljubil z moško besedo, da bo zastavil za njeno uresničenje vse svoje sile, prav
tako je 15. septembra v imenu stranke podpisal veličastno izjavo ljubljanskega knesoškofa in tudi je čez tri dni nato 18. septembra na seji vodstva stranke slovesno proglasil deklaracijo za naš cilj, vse to je storil in vendar gre iz njegove najbližje okolice glas, da je to storil le prisiljen. V nasprotju z ogromne večino slovenskega naroda in še posebej tudi kranjske »Slov, ljudske stranke« ima v svoji najbližji in najtesnejši okolici ljudi, ki ne verujejo v deklaracijo, niso zanjo, jo imenujejo prenaglo, premalo realno, jo označujejo kot Utopijo, da, očitajo ji celo, da je protiavstnjska in ? peklensko zlob-
nostjo razširjajo med ljudstvom govorico, da so zadnje hude reikvizicije na Kranjskem kazen za deklaracijo. Dobro vemo, kako je vladi ljub Susterši-čev izstop in ji na poti naša deklaracija, vladi, ki bi rada videla, da bi se po smrti očeta naše ideje, nepozabnega dr. Kreka, naše ljudstvo oklenilo dr. Su-steršiča, tisti vladi, ki živi v napčnem prepričanju, da ima dr. Susteršič večino slovenskega ljudstva na Kranjskem za svojo osebo, tisti vladi, ki po svojih podrejenih organih razlaga ljudstvu, da je Susteršič samo »prisiljen« podpisal deklaracijo. Dobro vemo, kako je vse to po godu in čisto v smislu hrvatskih
frankovcev, največjih škodljivcev naše ideje, s katerimi ima dr. Susteršič zelo tesne zveze in razgovore. Kaj moremo mi zato, da se nam pri teh Suster-šičevih zvezah vsiljuje znani rek: »Povej mi, s kom občuješ in povem ti, kdo si«.
Slovenska javnost že davno, davno ni zaupala dr. Susteršiču in njegovi narodni zavesti in zvestobi. Možu, voditelju, ki je pogazil temeljna načela svoje
stranke, niso zaupali zlasti obmejni Slovenci. In sicer brez izjeme. Zaupali mu niso na Kranjskem v lastni stranki vsi tisti, ki so proti narodnim kompromisom, in takih je danes cele legije, ki ne odobravajo Šusteršičeve politike nasproti našim narodnim nasprotnikom.
Dr. Susteršič je pri svojem izstopu še enkrat izjavil, da bo tudi po izstopu deloval za uresničenje deklaracije. Mi tega ne verujemo, ker to ni mogoče in zato rečemo, da bo to Susteršičevo delo gotovo v nasprotju z delom »Jugoslovanskega kluba« in tedaj v nasprotju z mislijo in željo celega našega naroda. Lepši bi bil v očeh našega naroda dr. Susteršič če bi v svoji izjavi o izstopu izspustil tisto obljubo o svojem iiadaljnem delu za deklaracijo, kajti prepričani smo, da bomo svoj cilj prej in lažje dosegli — brez njega. Delavca, ki bi hotel služiti dvema gospodarjema, ne maramo. Na seji vodstva stranke dne 18. septembra t. 1. je dr. Susteršič po poročilu »Slovenca izjavil, da je deklaracija naš »maksimalni program«, tedaj taka stvar, kateri je mogoče barantati, od nje popustiti in delati ž njo — politično rečeno — »kravje kupčije«. V svojem sobotnem razgovoru z enim urednikov »Slovenca« je dr. Susteršič izjavil, da ga je k izstopu napotil »vitalni interes h rvatsko-slov enakega ljudstva in Slov. Ljudske Stranke«. Vprašamo: ali se ni kranjska Slov. ljudska stranka slovesno dvakrat pridružila deklaraciji, kakor so jo naši poslanci in z njimi dr. Susteršič 30. maja t. 1. podali v državnem zboru? In ta deklaracija zahteva z jedi trenj* Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dr. SusTršlč pozna kakor frankovci samo Slovence in Hrvate, — Srbov niti v monarhiji zanj — ni, ti niso zanj rodni bratje, teh noče v našo jugoslovansko državo, čeprav je to bistvena zahteva deklaracije. Če bi bil dr. Susteršič po srcu za deklaracijo, bi nikdar ne bil priobčil sobotnega razgovora v »Slovencu«.
Svojčas je bil ravno dr. Susteršič tisti, ki je izjavi, da se bo jugoslovansko vprašanje rešilo še le ob svetovnem prevratu. Danes imamo svetovni prevrat, pred kakoršnim Bog obvaruj celi svet In posebe naš narod do poslednje sodbe. Ali ni sedaj prišla ura odločitve in rešitve tudi za nas? Ali naj zaradi osebe dr. Susteršiča naš narod čaka in si želi nove vojne, novega gorja in s trpljenja, novega pa-ljenja strasti in klicov „po čepinjah?"
Ne in ne! Sedaj je prišla naša ura. Sedaj se mora pokazati, kdo je naš in kdo ni naš, kdo je zvest in kdo ni zvest. Sedaj se bo odločilo komu bo ljudstvo dajalo zvestobo za zvestobo, nezvestobo za nezvestobo. Pokojni Krek in ljubljanski knezoškof
LISTEK.
P>r. Leop. Lenard:
Bajke z našega sveta.
Bili so časi, ko sem pisal povesti »Z Onega
sveta«.	, .v,.... •
Razmere so se spremenile in domišljiji m potreba več uhajati čez planike resničnosti m iskati predmetov onstran mej našega sveta, kajti vse, kar se godi okrog nas, izgleda kakor srednjeveški tan-tastiški roman in vsaka epizoda današnjih dogodkov bi lahko našla pot v starofrancoski »ehaxson
de gest«.	„ „
1. Otroci Zlate Prage.
Bili so prvi vojaki, ki so po izbruhu laške vojske prišli v našo vas in ostanejo nam vedno v spominu dobri asemindvajsetniki, »Otroci Zlate Prage«
Deževnega dne se vračam iz trga proti Slapu. Pred prvo hišo mi zadoni na ušesa češka narodna himna: »Kde domov muj«.
Pospešim korake.....
Sredi vasi stoje v mogočnih krogih vojaki v potni opravi, s prtljago na plečih, puškami v rokah, zaprašeni in izmučeni od dolge poti ter pojo odkritih glav češko pesem:
»Kde domov muj, kde vlast je mž?«
»Zeme češka domov muj!« — se razleže preko streli in vrtov, ter izgubi v vinogradnih brežinah.
Dež prične pršeti na odkrite glave, a vojaki poudarijo še enkrat z mogočnimi glasovi: »Zeme češka vlast je m&«.
Nato razstopijo, da si poiščejo stanovanj.
Grem domov, sedem k obedu, kar prideta v župnišče dva moža, nadiporočnik in prostak. Častnik govori češko, vojak govori pravilno slovenščinio. Pozneje sem zvedel, da je dotični vojak v civilu inženir, v službi nekje na Slovenskem.
Časnik prosi stanovanja in že z oziram na njegov prijazni nastop odstopim takoj najboljšo sobo.
Pozneje me je prosil, če bi ne mogel vzeti v stanovanje še dveh praporščakov. Odvrnem, da imam samo eno majhno sobico na razpolago a v nji je le ena in še ta slaba postelja.
»Postelje ne potrebujemo, drugi gospod spi lahko na tleh«.
Tako sta se nastanila pri meni še dva prapor-Sžalca, prrJ dr. Brof», v civilu sodnik. drugI Jan
Tykač, tehnik, brat ravnatelja ljubljanske kreditne banke, ki je spal na tleh, zavit v mojo plahto.
Kmalu se je razvilo med vojaštvom in domačim prebivalstvom zelo presrčno razmerje. Vojak je ženi razcepil drva na dvorišču, sedel k ognjišču in vzel v naročje otroka. Gospodinja mu je prinesla vina ali dala nekaj večerje itd.
Glavna nevarnost je bila vino. Otroci Zlate Prage niso bili navajeni na močno vipavsko vino in vsled tega se je bilo bati, da se zgode slučaji pijanosti in izgredov. Zgodil se je v resnici slučaj te vrste, a poveljnik je nastopil s strogostjo, ki me je kar osupnila in potem je bil ves čas največji red.
Cel čas se ni zgodila nobena poškodba, nobena tatvina, vojaki so se obnašali, kakor da bi Mi prišli k svojim domačim ljudem.
Neka ženica je prinesla vojakom košarico sadja, a se jim ga ni upala ponuditi. Hodila je okrog njih in čakala, da jo kdo poprosi. Ker se pa nikdo ni zmenil za njo, je žalostna odšla proč in mi potožila, da ni mogla oddati sadja.
»Vojakom je prepovedano prositi, da ne bi s prosjačenjem postali nadležni — odvrne mi častnik.
Naglo je prišlo povelje za odhod. Ljudstvo jih ie spremil* da konca vasi in sleve je bile v resnici te*ke.
Pozneje sem jih obiskal nekoč na fronti na Doberdobu. Ko so vaščani zvedeli, da se odpravljam k njim, so pričeli prinašati zanje darove in v kratkem je bil naložen poln voz. Ta izlet sem popisal v podlistku » Slovenca«.
Cesto so se spomnili Slapemci in na otroke »Zlate Prage« in marsikdo me je povprašal, če vem, kako se jim godi. ^alibog sem vedel odgovoriti le jako malo.
Nekaj časa po odhodu Pražmov dobim od neke dame iz Prage pismo, kjer se mi zahvaljuje v imenu cele rodbine, da sem tako dobro postregel njenemu bratu. Ko sem čital, me je postalo sram, kajti v resnici sem mu dal jako malo. Obenem mi je njegov oče poslal nekaj jabolk, da vidim, kakšne je pridelal na svojem vrtu, Zahvalil sem se z marelicami in grozdjem.
Kadar so časn ki prinašali poročila, da se je pričela na soški fronti nova ofenziva, sem vedno dobil od dotične dame pi-semce s približno tako vsebino:
»Naš tatinek vedno povprašuje, kako se Vam godi in če morda niste ogroženi od vojne nevarnosti. Če bi bila nevarnost, pridite k nam, kjer se bomo z vsemi močmi trudili, da Vam olajšamo žalostno usodo beguncev".
Po triletnem vojskovanju v naši bližini, pri spominu na vse, kar smo doživeli in prestali v tem času, se nam zdi spomin na dobre otroke Zlate Prage in na njihove rojake v resnici kot bajka, in vendar je te bajka z našega sveta.
in ž njima celo slovensko ljudstvo je spoznalo, da nam je Bog sedaj dal priliko, da pridemo do življenja in svobode.
Dr. Šusteršič je zbežal ob pogrebu pred mrtvim dr. Krekom, sedaj je zbežal tud!i pred Krekovo in celega naroda — idejo.
Vojaki in naša stvar.
V Zadnji številki nam je cenzura črtala odgovor
Sedmo vojno posojilo naj podpiše vsakdo po svojih močeh!
Politični boji sedanjosti in bliinie bodočnosti s socijalnega stališča.
Velekapitalizem se je v vojski tako okrepil, da ni nevaren samo delavstvu ampak tudi srednjim stanovom. Ločitev med delavskim proletarijatom in srednjim stanom, li kateremu so se šteli manjši poljedelci, obrtniki in uradniki, je že premagano stališče, nastavljenci s stalnimi plačami že davno zavidajo delavce, katerih gibljive plače so se skoraj splošno že bolj prilagodile draginji kot plače državnih in avtonomnih uradnikov. Pa tudi sicer je postal boj z delavstvom za velekapi-taliste podrejenega pomena. Sedaj imajo velekapitalisti glavno skrb, da se vojna, od katere se rede kot vampirji, kar najbolj zavleče, ter da med tem spopolnijo in utrdijo za večne čase vpliv, ki so ga med vojno dobili na državo kot dobavitelji in vojni finančniki. Ta vpliv bodo izrabili predvsem pri razdelitvi bremen in stroškov svetovne vojne.
V	teh stremljenjih izrabljajo velekapitalisti najsilo-vitejša sredstva. Kot vojni liferantje in finančniki so se oblekli v plašč patriotizma in skušajo vse zastopnike ljudstva, ki je vojne do smrti utrujeno, razkričati kot nelojalne, ententi prijazne hujskače, dočim glede razdelitve vojnih žrtev in bremen s hinavskim obrazom propovedujejo, da je treba ščititi domačo industrijo, da bo mogla tekmovati s tujci, ter preprečiti, da se veliki kapital ne bo izselil po vojni v inozemstvo. Če se izseli kmet in delavec, kdo bi na to že danes mislil?
Ker se velekapitalisti dobro zavedajo svoje nepri-ljubljenosti, še bolj pa resničnosti reka, da je denar sveta vladar, so začeli z velikanskimi svotami podkupovati časopisje, da ustvarja javno mnenje v njihovem smislu. V tem oziru so avstrijskim in madžarskim vele-kapitalistom priskočili na pomoč celo nemški kapitalisti, iz rajha in slišalo se je že, da so že lepi milijončki prišli čez mejo v ta namen, ker za te gre, kadar pri sosedu gori. Danes se mora človek že pri vsakem listu, ki ga vzame v roko, najprej vprašati, koliko takšnega denarja se ga drži.
Pa še drugih zaveznikov so si poiskali. Z aristokratskim veleposestvom jih družijo že davno skupne koristi, zvezali so se pa tudi z obubožanim plemstvom, ki ima stare družabne zveze in stem seveda tudi vpliv pri višjem uradništvu in v dvornih krogih, ki tudi veliko zaleže. Danes ima že skoraj vsaka kapitalistična rodbina svojega hišnega grofa in v upravnem odboru vsake akcijske družbe sedi poleg par vpokojenih višjih uradnikov kak gospodarsko propali aristokrat.
Dobro izpričevalo za politično zrelost političnega zastopstva v Nemčiji je, da se je proti tej politični velesili stvorila krepka in kot vsaj zaenkrat vse kaže, precej vstrajna protiutež v znani večini državnega zbora. Ctntium in narodni liberalci razumejo položaj in se brez pomisleka kljub raznim nasilnim poskusom, vežejo s socialno demokracijo. Uspehi jim dajejo prav. Sicer gre počasi, vendar gre.
V	Avstriji se je pokazalo spet očitno, da je res za Nemčijo in drugimi sosedi od zadaj za 50 let razvoja in eno idejo. Še vedno nerešeno narodnostno vprašan;e je zastopnikom srednjega stanu pri Nemcih in Madžarih vzelo popolnoma vsak političen razgled. Namesto da bi se skušali pravočasno dogovoriti z ostalimi narodnostmi in jim pustili najbolj priproste narodne pravice, katerih jim trajno itak ubraniti ne bodo mogli, in bi potem skupno z njimi krepko zajezili vedno hujša ! izzivanja velekapitalistov v gos >oski zbornici, pa tudi drugod, skušajo z nojevo politiko kar najdalj vzdržati čim dalje nevzdržljivejše hlapčevanje ostalih narodnosti. Nemški .Nationalverband" se dobro zaveda, da tako politiko volilci obsojajo, njegovi člani so prepričani, da bi jih prve volitve pomedle, vendar so tako zakrknjeni v svojo nestrpnost, da se njihova slaba vest kaže samo v razpadanju njihovega kluba in semintja v kakem odkritosrčnejšem jadikovanju njihovega časopisja. Nad krščanskimi socijalci pa se maščuje vsa propalost preteklih let. Dunajskim krščanskim socijalcem dajejo značaj in smer politični spreobrnjenci iz Luegerjeve dobe, ki jim je dobro politično kupčevanje edino politično načelo in namen. Pravega demokratizma niso nikdar poznali, ker so jim vzdrževalne stroške takoj po rojstvu začeli preskrbovati bogati aristokratje s katoliško trad cijo in židovsko kapitalistično sedanjostjo. Tudi njim je pisana smrt pri prvih volitvah. Krščansko socijalni kmetje so še glasniki iz Hohenwartove dobe. Politična veroizpoved njihova je avstrijski konservatizem, prijetno nas zader.e večkrat kak akt njihove še pristne kmečke poštenosti in nepokvarjenosti, vendar nasproti dunajskim tovarišem žalibog ne pokažejo dovolj odločnosti in samostojnosti. V madžarski politiki niti srednji stan nima pravzaprav nobene besede, tam gospodarijo veleposestniki v obeh zbornicah, politično ozračje je okuženo do dna.
Iskreno demokratičnim zatiranim narodom v naši državi mora biti jasno, da je razumen dogovor s takimi zastopniki Nemcev in Madžarov nesmiseln in nemogoč. Čehi in Jugoslovani so pripravljeni za dogovor z narodi, samoodločba narodov je izvršljiva samo v dogovoru s sosedi, odrekati pa morajo sedanjim nemškim in madžarskim zastopnikom poklicanost in zmožnost za tak dogovor. Tem zastopnikom ne manjka za tak važen dogovor samo potrebne politične zrelosti, ampak njihovo zastopstvo ne odgovarja volji in prepričanju narodov, ti zastopniki so danes samo še napol odžagana veja svojega naroda. Mi Nemce in Madžare danes lahko samo pomilujemo, da imajo v tako odločilnih zgodovinskih trenutkih tako nesrečno zastopstvo, ki naravni razvoj samo zavlačuj, mesto da bi igralo v njem odlično vlogo, priznavati ga ravno tako ne moremo, kakor ga nemško ljudstvo samo ne priznava. Kot zaupniki svojih volilcev in s tem naroda pridejo v poštev k večjemu socijalni demokratje in nogoče je, da bodo ti poklicani izvršiti dogovor z narodi.
Seveda se pri vsem tem kapitalisti smejejo v pest in z zaničljivo gesto dele v gosposki zbornici ljudski zbornici zaušnice. Kako prijeten jim je narodnostni boj, večkrat pokažejo. Opustili so svojo prejšnjo gosposko rezerviranost v narodnostnem vprašanju in znajo Liti prav podlo nasilni. Zgodovinskega razvoja ne bodo ustavili, v kolikor ga bodo zavlačevali, se bo zgodovina nad njimi maščevala. Še vedno se je in nad vsakim zavlačevalcem razvoja.
Naša socijalna dolžnost v političnem boju je, raz širjati politično izobrazbo tudi pri so:edih Vsako priliko moramo porabiti, da narodom pojasnimo, da je samo nezrelo nemško in madžarsko narodno zastopstvo krivo, da se naiodi ne morejo med seboj sporazumeti, da so proti velekapitalistom onemogli, da velekapitalizem lahko neovirano nadaljuje svoje divjanje, da se bremena vedno bolj vale na hrbet izmozganega ljudstva, da je ves naš politični ustroj zagazil v blato in se ustavil. Rešitev narodnostnega vprašanja
in sicer takoj in na taki podlagi, da bodo potem lahko narodi v iskreni tovarišiji vojevali boj proti člove-čanstvu nevarnemu ve le kapitalizmu in njegovi pokvarjenosti, je najvažnejša socijalna naloga v Avstriji.
Ob enem pa moramo stati na straži proti vsem tistim, ki so dostopni podkupovanju, ker velekapitalizem ne štedi z denarjem in častmi. Vsak prenavdušen- zagovornik praktične politike je sumljiv. Pri časopisju se je doznalo za milijone, pri osebnih kupčijah bo to težko dognati, dokler velekapitalizem sam ne bo imel interesa na tem, da izda svoje žrtve.
Kot glavna socijalna naloga se proglaša večkrat skrb za vojne žrtve. To je samo ena plat. Važnejša so prizadevanja, da se ustvarjanje novih žrtev kar najhitrejše ustavi in za naprej kar najbolj gotovo prepreči. Kaj pomaga, če par sirot, vdov in invalidov preskrbimo, zraven pa s svojo politično nezrelostjo ali brezbrižnostjo omogočimo, da nam bodo velekapitalisti vojna bremena razdelili tako, da bo ljudstvo obsojeno v trajno uboštvo. Ne sme nam imponirati miijonar, ki da par tisočakov za reveže, zraven pa vsak dan obubožava ljudske mase. Pri vsej pridnosti v krščanski dobrodelnosti ne smemo nikdar izgubiti pozornosti za vzroke in povode, ki rode novo mizerijo.
V tem smislu mora biti vse naše politično delo tudi socijalno. —
Kultura.
Prvi letošnji »Matični« koncert v nedeljo 18. t. m. nas je v celoti zadovoljil, deloma naravnost navdušil, dasi je bil — kakor smo že vajeni — zopet vsaj pol ure predolg.
Spoznali smo dve novi slovenski umetniški moči: budimpeštansko pianistko gdčno De Ide o Bučarjevo in koncertno in operno pevko, Gori-čanko gdčno Cirilo Medvedovo; obe mladi, sta pravkar prestop ivši šolski j>rag napravili prvi korak v umetniško življenje. Gdč. Bučarjeva je jako gladko izvedla vse točke, ima voljen udar, tehniške težkoče z vidno lahkoto premaguje, seveda tisti ogenj, ki je skrit v Lisztu, nas ni prešinil in tiste globoke melanholične strastvenosti, ki se skriva pod gladko površino Chopinov o, nismo do dna čutili. ALi je temu vzrok železo ali očiten strah pred nabito dvorano, ne moremo določiti; mehka lirična mesta so nas najbolj ogrela.
Gdč. Medvedova je pevka z dobrimi stranmi, ki jih nismo vselej opažali pri solistih, ki so pri m-nastopali: n. pr. zelo lepa voikalizaoija brez provin-cializmov, vsled tega jasna izgovarjava, razločna do zadnjega ostanka, glas prožen, voljan, poln, brez pretiravanja; če še kaj moči manjka, se bo lahko dopolnilo. Vendar pa se je zdelo, kakor da ni popolnoma disponirana, zakaj med prehodom iz nižje v srednjo lego, je hilo kakor da se ji par tonov noče pokoriti, dasi hkrati z zadoščenjem priznavamo, da zna dati besedi svetlobe, pa jo tudi za-teminiti in s tem v čustvo globlje zajeti.
Zenskii zbor je pel pet L a j o v č e v i h pesmi s klavirjem. Zdi se, da se zboir še ni docela poglobil v njih bogastvo'— dasi je bil kot ura navit — ali pa prav zato, — zakaj Lajovic zajema iz svouega posebnega, toda našega studenca. Misel, da je Lajovic glasbenik-koizmopolit, je sinoči brez sledu izginila. Začutili smo, da je njegova glasba naša, seveda ne sestavljena iz narodnih motivov, pa je kljub temu stokrat bolj slovenska kot n. pr. Gasparijeve slike, čeprav hočejo biti najbolj slovenske. Primerjaj le tisto čudovito »Pesem Primorke« z njeno neznano, viharno močjo, ki vsled notranje sile podobno učinkuje kot nekateri prizori 1. in 3. dejanja Wagner-jevegia »Večnega mornarja«.
Pavčiičeva »Pesem« je ljubka stvarca, A-daimiča poznamo kot skladatelja, ki je po notranjem čustvovanju in hkrati po zunanji fakturi ukoreninjen v naši narodni pesmi, zato njegove skladbe — dobro pete — ponavadi tako v živo vžgo. Ogrela nas je kot večerni vetrec »Zdrava Marija«. — Zelo podoben mu je dr. S c h w a b. »Večer na morju« je bil lep, le tistega pojemajočega oddaljevanja, ki ga je skladatelj skoro gotovo nameraval doseči, nismo v polni meri doživeli. Sicer nas je pa številnost in dobrota moškega zbora glede na sedanje razmere prijetno presenetila. Samo basi se »de profundis« — iz globočine niso mogli z vso silo povspeti, kar seje tudi pri mešanih zborih poznalo: šele v tisti legi, ki je tudi I. basu dostopna, je bas postal resn čno poln, izrazit.
Višek je koncert dosegel — ne trdim, da ravno glasbenega — pri P r e m r 1 o v i sicer nadvse preprosti .Zdraviti" (Prešernovi). Kakor blisk nas je vžgala. Kakor nevidna perot skrivnostne prerokbe je zadonelo po dvorani to, česar beseda izraziti ne more. pa je v duši nas vseh in je v misli nas vseh, in kar v teptani!) src hrepenenja živi in tisto neizrazno s hrepenenjem desetletij pričakovano, se je nevidoma razprostrlo kot roke vidca ter nas je s čudno močjo prešinilo in nas do mozga pretreslo, da je iz te duševne napetosti ob koncu izbruhnil težko zadrževani titan-ki vihar odobravanja in je dvorana grmela vsklikov in ploska zbranih bratov.
Dr. Fr. Kimovec.
Zbirko pravljic .Tolovaj Mata j" izda za Miklavža in Božič Tiskovna zadruga v Ljubljani. Pravljice so izpod spretnega peresa Milčinskega, Vav-potič pa je knjigo opremil s 15 risbami. Knjiga se naroča pri .Tiskovni zadrugi v Ljubljani-, in sicer dobe naročniki, ki pošljejo denar do 10. decembra 1.1. po nakaznici ali priloženi poštni položnici vezano za 4 K 70 v. Po knjigarnah se zviša cena knjigi na K 5.20 in 10 0 0 knjigotržno draginjsko doklado.
Umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu, na novo urejena in pomnožena z novimi slikami, ostane odprta samo še danes in jutrajšnjo nedeljo.
Češki kvartet. Glasbena Matica priredi v soboto, 24. novembra v Unionski dvorani komorni ko cert slavnega Češkega kvarteta iz Prage. Izvajali se bodo trije kvarteti, Dvorakov v F-duru op. 96; Novakov v D-duru op. 35. in Schubertov kvartet .Smrt in Deklica". Začetek ob pol 8. uri.
Naročajte in širite naš list!
Nekaj glasov o dr.
iusteršičevem izstopu.
Dr. Šusteršič utemeljuje svoj izstop takole: „ker sem izgubil do raznih klubovih članov in zlasti tudi do načelnika politično in osebno zaupanje". Po besedilu te izjave bi izstop dr. Šusteršiča iz jugosl. kluba ne bil v nikaki zvezi z volitvami delegacij. Vzrok za izstop bi bil po tem besedilu le različni politično mišljenje in osebno nezaupanje v klubove čiane, posebno v njegovega predsednika. Pri presojanju teh vzrokov pa nas jako moti čas, v katerem je bila podana ta izjava in tako nastane vprašanje: Zakaj je dr. Ivan Šusteršič prijavil svoj izstop ravno po izidu delegacijskih volitev, takoj takrat, ko je izvedel, da je s svojo kandidaturo propadel? Ako vpoštevamo časovno okolnost, potem moramo priti do zaključka, da je le izvolitev dr. Korošca za kranjskega delegata mesto njega — dr. Ivana Šusteršiča, dala njemu — dr. Ivanu Šusteršiču povod za izstop iz jugoslovanskega kluba. Zakaj pa je dr. Ivan Šusteršič pri delegacijskih volitvah propadel? Razlogi ki so pri kranjskih poslancih vodili volilce, so pojasnjeni od poslancev samih. Z eno besedo bi lahko rekli: Ker niso kranjski poslanci zaupali dr. Ivanu Šusteršiču toliko, da bi ga poslali v delegacije. Osebno in politično nezaupanje je bilo torej na strani volilcev in ne na strani kandidata. Kandidat je že zaupal vo-lilcem, ker drugače gotovo ne bi bil kandidiral, ampak volilci so izgubili zaupanje v osebo in politiko dr. Ivana Šusteršiča in zato ga niso volili. Dr. Ivan Šusteršič je torej čisto neutemeljeno in neopravičeno pisal Jugoslovanskemu klubu: .Ker sem izgubil do raznih klubovih članov in zlasti t di do načelnika politično in osebno zaupanje ..." Logično bi se moralo njegovo pismo glasiti: .Ker so izgubili razni klubovi člani do mene politično in osebno zaupanje, prijavljam svoj izstop iz Jugoslovanskega kluba". Izstop dr.Ivana Šušteršiča iz Jugoslovanskega kluba sam na sebi ni logičen. V ž vlj<.nju strank, struj in organizacij opažamo mnogokrat, da osebe, ki so pri kakih volitvah kandidirale in propadle, niso izstopale iz stranke, struje, organizacije Če propali kand dat izstopi iz organizacije, pokaže s tem da mu ves program in vse delo organizacije ni toliko kot njegova osebna čast, pokaže, da ni iskal v organizaciji drugega kot svojo osebo, pokaže, da mu je biia organizacija le namen, povzdigniti svojo osebo do veljave, uglednega ali dobičkonosnega mesta. N gib izstopa propalegi kandidata iz organizacije more biti tudi malodušnost. Ko vidi, da inu večina ne zaupa, sramuje se tovarišev, sramuje se tudi sam pred seboj, da ima v družbi tako malo ugleda in osebnega zaupanja vrže puško v koruza, izstopi iz organizacije in se umakne iz javnosti, družbe v zasebno življenje. Dr. Ivan Šusteršič pa ni ravnal tako. Njegova motivacija izstopa iz kluba znači strategično geslo, ki pravi: n a j b o 1 | š a obramba je u a p a d. On je i pri 4Z.~>topu ofenziven. Mesto da bi dejal logično: Ker mi ne zaupate več, zapuščam vašo,sredo, pravi ofenzivno: Jaz sem izgubil v vašo osebo in v vašo politiko vse zaupanje in vas zapuščam ... Dr. Ivan Šusteršič ni pri svojem izstopu vzel spokorne obleke grešnika, ki se trka na prsi in pravi: Oprostite, jaz nisem več za vas. On se d' igne nad tiste, ki mu ne zaupajo več in postane sam od sebe njihov sodnik: Jaz vam ne zaupam, vi niste več vredni mojega zaupanja ... To ne znači, da bi bil dr. Ivan Šušteršič vrgel puško v koruzo, to znači, da hoče dr. Ivan Šusterš č začeti boj pr. ti tistim, ki jim več ne zaupa, da hoče proti njim organizirati svojo četo t. j. izvrševaini odbor ... Dr. Ivan Šusteršič pravi, ko tolmači svoj izstop iz kluba napram uredniku .Slovenca", da dela le v blagor slovensko hrvatskega ljudstva, ker se gre za njegov vitalni interes. V čem pa obstoja pravzaprav ta vitalni interes, tega pa ne pove; baje ni čas za to. Zopet vidimo vojskovodja, ki skrbno skriva svoje načrte, igralca, ki pridno skriva .svoje karte . . . Toda vojskovodja in igralec dr. Ivan Šusteršič je prezrl eno: Politika ni igra ni vojskovanje. Demokraciia stopa z vso silo na dan, ljudstvo samo najbolj pozna svoje vitalne interese in se zanje bori. Zato ima tudi pravico, da zahteva od svojih zastopnikov odkritih in jasnih besed; to temoolj, ker niti najožji tovariši dr. Ivana Šusteršiča v jugoslovanskem klubu, ki imajo priliko opazovati njegovo deloodbiizu, mu ne zaupajo več . . , Dr. Ivan Šusteišič je izvežban vojskovodja. Ker vidi, da mu ne zaupajo več poslanci, se bo zatekel med ljudstvo in tam iskal zaupnic. Pošiljal bo okrožnice in zahteval dovoljenje za svoje nadaljno vojskovanje. Prepričani smo, da se bo narod, ki ima danes dosti boja za izvojevanje jugoslovanske deklaracije, pridružil svojim pravim poslancem in vsako zaupnico
dr. Ivanu Šusteršiču odklonil I
t;: # !>
Mariborska .Straža" piše pod naslovom „Uskok": Slovenska javnost pozna oilje Šusteršičeve politike. Iskal je le povod, da se s kakšno pretvezo izmuzne iz kluba, v katerem je bil docela osamljen. Rad bi bil delal težave takoj iz početka; ko je pa videl, da ne more uspeti z raznimi političnimi spletkarijami, jo je iz kluba popihal pri prvi priliki. Tako je torej dr. Šusteršič izven kluba, kakor je že^ bil davno izven zaupanja obmejnih Slovencev na Štajerskem, Koroškem in Goriškem. Pričakovati je, da bo kmalu tudi izven zaupanja Slovenske ljudske stranke na Kranjskem.
Če misli Šusteršič, da bo s svojim izstopam zanesel razdor med naše poslance, se zelo moti. Mi dobro poznamo nekega moža, ki je Stiirgkhoivi vladi na ljubo hotel razdvojiti in tako oslahiti našo stranko v tistem času, ko so Nemci hoteli izpeljati svoj programi na jugu ter upeljati svoje namške »Belange«. Slovenci in Hrvati smo sedaj edini; sila časa nas je zedinila. Naši poslanci nimajo ni časa ni smisla zato, da bi se kranjskemu deželnemu glavarju na ljubo razcepili v dva tabora«.
Nadalje je rečeno: »Vrh tega pa Šusteršiču v prilog sestavljeni izvršilni odbor ni in nikdar ne bo Slov. ljudska stranka. Če je Šusteršič naenkrat v sebi našel tako nežno vest za strankino disciplino, ;mu bodi poklicano v spomin, da je on pred leti brez vednosti stranke in proti njenim določilom po milosti svojega proitektoirja Stiirgkha postail kranjski deželni glavar. Kje pa je takrat bila strankina disciplina?
Zadnja in komonoveljavna sodba nad poslanci pristaja volilcem. Ko bo Šusteršiič stopil pred svoje valiilce, in sicer pred vse, ne samo pred gotove zaupnike, ko se bo maral podvreči zopetni sodbi ljudstva in ko bodo tisti, katerim je po »Slovencu« zau-kazal, da v armadi ne smejo delati politike, z rno-
gočno roko posegli v slovensko politiko, kaj meni gosp. Šusteršič, kako bo takrat z zaupanjem?!«
i',<	>Jc
Dr. Šusteršič očita svojim tovarišem, da so kršili disciplino -in zagrešili upornost proti najvtišji strankini instanci. V pondeljkoivi številki »Slovenca« mu je jasno odgovoril profesor kanonskega prava v ljubljanskem bogoslovju dr. Janez Ev. Zore. Poslanci niso bili vezani na tisti sklep vodstva, ki ni imelo pravice zahtevati od poslancev, da volijo ravno dr. Šusteršiča. Dr. Zore izvaja preiti koncu: -Da je (voidstvo) zahtevalo kaj več, to ni bilo izvrševanje zakonite oblasti, ampak krivično nasilje, ki ga je hotelo vodstvo Izvršiti«. »Disciplino v stranki
ruši oni, ki sii prilastil je oblast, katere nima . . .«
$ * «
Glasilo katoliških Hrvatov v Bosni »Hrvatski Dnevnik« piše: Dr. Šusteršič ni samo nasprotnik svodih rojakov, ki hočejo z nami živeti v edinstveni državi, ampak je tudi naš nasprotnik, ker podpira za nas pogubni sistem. Človek ne bi mogel verovati, da se gotovi ljudje tako zaljubijo v prazno čast in dostojanstvo, da so pripravljeni za to dvoje prodati celi svoj narod, ako to zahtevajo oni tam zgoraj«. Dalje je zapisano: „Ako odstopi dr. Susteršič,
bo pristopil kdo drugi. Naša ideja bo preživela vse nasprotnike".
Drobtine.
Zakaj vendar ? Zakaj" je'dr. Susteršič prav za prav izstopil iz Jugoslovanskega kiuba ? Na to vprašanje nam odgovarja sam v pismu, ki ga je pisal n3Čelstvu Jugoslovanskega kluba: „Ker sem izgubil do raznih klubovih članov in zlasti do načelnika politično in osebno zaupanje". Vsa Slovenija in ves avstrijski jug dr. Korošču zaupa in ni znano, kaj bi moglo ravno dr. Šusteršiča nagniti, da mu je odtegnil svoje zaupanje. Toda to je postransko vprašanje, opozoriti hočemo na nekaj drugega. Mnogi pristaši S. L S dr. Šusteršiču že dolgo ne zaupajo več, mnogi mu snloh nikdar zaupali niso. V deli so, da narodno ne čuti, da mu je duh resnične demokracije popolnoma tuj, da je njegova politika, ki je bila najbolj katoliška tedaj, kadar je potrebovala novega agitacijskega netiva, tudi cerkvi škodovala. Vi 'e!i so, da stoji velika večina slovenskega naroda vsi obmejni Slovenci brez izjeme, ker so ravno oni najbolj čutili njegovo narodno vnemarnost— proti njemu, da neče z njim imeti nobenih zvez. In vendar — ali so ti pristaši S. L S, ki nje načelniku ne zaupajo, izstopili iz stranke? Ostali so v njej do zadnjega! Ali je dr. Krek, o katerem je dr. Susteršič izjavil pred svojimi zaupnik', da ga „smatra za izključenega", ali je izstopil iz strank ? Ostal je v njej do svoje smrti! Oni se niso dali pregnati iz organ zarije, o kateri so Prepričani, da so njena načela zdrava, četudi jih dr Susteršič izrablja v osebne namene. To je heroizem načelnosti, ki ga rodi zavest, da je splošna blaginja nad vsemi osebnimi spori! — Kako pa je ravnal dr. Susteršič? Pod ničevo pretvezo, da načelniku Jugoslovanskega kluba ne zaupa, je to najvažnejšo politično organizacijo samovoljno zapusti!, blagor celote je žrtvoval svoji samovolji. V pre^kušnjah se pokaže mož. Tudi dr. Susteršič je pokazal v odločilnem tre-notku, kakšen je.
Se nerešeno vprašanje. Dr. Susteršič je izstopi! iz Jugoslovanskega kluba, a je pri tem izjavii, da bo tudi izven kluba deloval po svojih močeh za realizacijo deklarscijskega programa. Podoben je vojaku, ki se loči od skupne armade in skupnega vodstva in se hoče vojskovati kar na svoje, ker ga niso imenovali za vojskov: dja, Prostostrelci se v vojski niso izkazdli in bodočnost bo pokarala, da tudi politično prostost? elstvo ne velja; le ti dno združena množica se uspešno bori. Vprašanje torej nastaja, kaj bodo rekli Šusteršičevi J volilci, ki so ga zato poslali v državni zbor, da d.la jugoslovanske politiko, in ne zato, da uveljavlja tudi na Dumju načelo: „Stranka sem jaz!"
Dežman II. Jugosljvanski klub je združilo prepričanje, da je sedaj delo za našo narodno osamosvojitev najvažnejše narodno delo. Pred to veliko nalogo, ki se ima dopolniti v dneh svetovne vojske; so se morala vsa strankarska, verska in osebna nasprotja umakniti, Jugoslovanska javnost je, vsa prešinjena od prepričanja, da nam je enotno vodstvo in združena politična moč neobhodno potrebna, ustanovitev Jugoslovanskega "kluba iskreno pozdravila in priznava klub kot svoje narodno politično' vodstvo, ga smatra za svoj generalni štab Enotni klub je znamenje in eksekutiva enotne volje jugoslovanskega naroda. Ko je poslanec Tresič Pa-vičič prvi izstopil iz njega, so hrvaški deklaracijski listi označili njegovo dejanje tako, kakor zasluži: na las je podobno narodnemu izdajstvu. In sedaj se je morala tudi nam Slovencem zgoditi ista sramota! V naših vrstah, ki smo si domišljevali, da smo politično izšolani, se je našel mož, ki se je zgoij iz osebnih nagibov postavil po robu volji jugoslovanskega naroda in volji svojih volilcev, ki je pozabil, da je blagor celote politiku prvi in najvišji zakon. Našel se je mož, ki je politično moč Jug^slo vanskega kluba brezvestno oslabil, kolikor je bilo v njegovi moči. Jugoslovanski "klub bo živel in delal za svoj veliki ideal tudi brez njega. Toda sramotno dejanje se n# sme pozabiti. Malo pod bnih dejanj je zapisanih v slovenski politični zgodovini in nobeno ni tako zelo žalostno! V dneh narodnega prebujenja, v dneh prvega boja zavednega slovenstva z Nemci in nemškutarji se je zgodilo, da je Dežman, odličen slovenski talent, iz užaljenega ponosa prebežal v nemški tab r. Od tistih časov je to ime znamenje sebičnega izdajalstva; naša mladina ga pozna in ga z prezirom imenuje. Če ne krene dr. Susteršič na drugo pot se mu utegne zgoditi, da bo živel tudi on v slovenskem spominu kot —Dežman II., doživel bo politično smrt, kakor jo doskj še ni noben slovenski politik po lastni svoji krivdi.
Volivci se oglašajo. Sto Šusteršičevih volivcev iz Št. Viida, Šiške in pod Šmarno goro in prav tako katoliško narodno delavstvo v Ljubljani in okolici
je pozvalo dr. Šusitenšiiča, maj se vrine v Jugoslovanski klub, ficer dooi nezaupnico. Kakor shsimo, je Šusteršičev volilni okraj precej po koncu.
Skrito rovanje Vse slovenske stranke so se pridružile jugoslovanski deklaraciji. Mnogo slovenskih občin se je izjavilo za njo. Želja po osamosvojitvi in upanje, da jc dosežemo, je prevzela ves jugoslovanski narod. Pa so vendar ljudje, ki na tihem rujejo med našim !judst\om zoper deklaracijo in širijo naj abot nejše vesti o njej. Tako pripovedujejo, da so hude rekvizicije na Kranjskem le maščevanje za deklaracijo. K sreči ne pravijo tudi, da Dunaj zato strada, ker se hočejo Jugoslovani združiti. — Prihajajo nam dalje
vesti, da nekateri nagovarjajo župane, naj se ne izjavijo za deklaracijo ali naj se celo izjavijo proti njej. Imenovali so nam nekaj imen. Ta naklep je tako podel, da v ,njega resničnost skoro ne moremo verjeti.
Častno občanstvo so poklanjale svoj čas razne občine dr. Šusteršiču, kat. akad. društvo „Danica" ga je pred več leti imenovalo za častnega člana. Tega si namreč tiste čase pač nihče ni mogel mislili, da je dr. Susteršič zmožen izdati našo jugoslovansko stvar —- v najodločilnejšem času ... In vendar jo je izdal.
Ravnatelj ljubljanske realke je postal profesor Gora. Kakor vestni časnikarji, ki morajo paziti, kakšne voditelje dobivajo srednješolski zavodi na slovenski zemllji, smo poizvedeli, da je sicer nam. neznani novi ravnatelj Nemec, svojčas katoličan in somišljenik nemške krščansko socialne stranke, ki je v Trstu prestopil k protestantom in kasneje' zopet k katdičansfcvu. Njegova soproga je protestamitiinja, njegov sin hodi na ljubljanski realki k protastamtov-skem verouku. Profesor Cora je bil imenovan na predlog c. kr. deželnega šolskega sveta, v katerem ima večino kranjska »Slov. ljudska stranka«. Kakor izvemo z Dunaja, je pa tega moža osebno posredoval gosp. deželni odbornik momsignor dr. Evgem Lampe.
MM^MMBBBi^MMMMMMaM^BSg^^BKVgnmfmi-Tlilll F> MIIUTCgg—
Dnevne novice.
D i kolen smo stali v vodi v zakopih. grizli posušen komis in sanjali o spominih prošlosti in o žarki luči bodočnosti. Kaj bi bil človek v zakopih brez spominov. Žične ovire so se bieskale v žarki mesečni. Vse mirno. Kar naenkrat pok sovražne puške. Zraven mene zamolkel krik, posebni klic ugašajočega življenja, ki je tako hotelo živeti. Moj tovariš, zagorel orjak je umiral zadet v čelo. Življenje je končalo svoj tok, oči so izgubile izraz bleska. Toda na mrtvih ustih nasmeh, čudovit nasmeh. A prsti so držali krčevito papir. A na njih vrstice, pisane z otroško roko z velikimi črkami „Ate, kedaj prideš? Mama joka vse dni. Živina nam je obolela, nič neče jesti, samo si ni se. Mama pravi, da ne more. Kaj ne, da ne boš utnrll Vedno molim zate! In pridna sem v šoli. Po-števanko znam že do sto. Stari oče berejo časopise in nam pravijo, da bo knalu te strašne vojne konec, ln da ne bo več vojne. Tako hočejo sv. Oče. In pravijo, da bomo imeli vsi Slovenci Hrvati in Srbi svojo državo pod našim cesarjem. Mama neče verovati in se joka. Ate, zakaj se ljudje streljajo! Pridi ate, mama, jaz, in oče te čakamo in molimo za te ! Ravno danes sem bila v ta namen pri sv. obhajilu. Pridi! Tvoja Zorka" Smehljal se je mrtvi vojak, komaj sem mu iztrgal list. Pokopali smo ga še v tej noči mesečnine polni noči. In mirno je bilo Do kolen smo stali v vodi in grizli komis in sanje li o bridkosti — brez njega. In tam daleč je snivala Zorka, mama, stari oče sen ? Ali so slutili ?
Dvorana „Uniona" nabito polna Še niso izzveneli v srcih poslušalcev akordi Ciganke Marije, Vasovalcu. Zdiave Marije, Premrlova skladba : »Prešernova zdra-vica" zadoni po dvorani. In sluša srce, trepeta, drhti. Ah sanje, velike sanje. »Bog živi ves slovenski svet! Brate vse — kar nas je — sinov sloveče matere! Bog živi vas Slovenke — Naj sinov — zarod nov — iz vas bo strah — sovražnikov. Žive naj narodi, ki hrepene dočakat dan, — da koder solnce hodi, — prepir bo iz sveta pregnan, — ko rojak — prest bo vsak, — ne vrag, le sosed bo mejdk." — Splošna tišina. Naenkrat kot vihar. Spoznanje in bridkoSt-dolgo zatajena v duši, je našla duška. In sleherno srce je čutilo samo eno misel — jugoslovanska deklaracija.—
Tam od zasneženih dolomitskih velikanov pa se je čulo pridušeno grmenje topov.
Strah pred svobodo. Zdi se, da j h je med nam še nekaj, morda je cela struja, ki se boji narodne samostojnost. Ne morejo se uživeti v misel, da bi moglo biti kdaj drugače, kot so vajeni. Dolgčas bi jim bilo za bičem, kijih tepe stoletja. Duh hlapčevstva, ukore ninjen vsled stoletne tradicije, je pregloboko pronical vse njih.ivo mišljenje in hotenje in zdi se jim, da je vendar še prijetnejša egiptovska sužnost. če tudi pri praznih loncih, kot pa pot skozi puščavo do. svobode. Bo-e se odgovornosti, ki bi si jo naložili s samostojnostjo in ne morejo si misliti, kako bi neki bilo, ko bi ne bilo več nad njimi hudega in vsemogočnega strica, nad katerim se lahko na tihem znosijo za vse hudo, kar zadene narod. — Proč s takimi mislimi! Zavedajmo se svoje zre'e mlade moči in z železno roko, odločno in močno si prebijmo pot, ki smo si jo začrtali s svojo deklaracijo. Biti nam mora j3sno, d;i nas naši narodni nasprotniki le toliko vpoštevajo, \ kolikor vidijo našo odločno voljo in da bomo le toliko dosegli, kolikor bo premogla naša m^č. Odločno in močno!
Hranilnica In posojilnica v Komendi, je kot
prva zapustila Zadružno centralo in se je zopet pridru žila Zadružni zvezi v Ljubljani, ki je najmodnejš. osrednja zadružna organizacija na slovanskem jugu.
Izredno narodno zavest in veliko hvaležnost do rajnega dr. Kreka je pokazala občina Borovnica na Notranjskem. Zbrala je namreč za Krekov spomenik velikansko, vsoto 5000 K. Stvar so izvedli prav spretno. Predstavitelji vseh treh političnih strank, g. župnik Kajdiž, g. nadučitelj Žirovnik in g. strojevodja Bessler so izdali na občane skupen plamteč poziv za prispevke. Tega so poslali po vsej občini in ljudstvo se je svojim zastopnikom odzvalo sijajno. Tako je Hrani n ca in posojilnica sama podpisala 2000 K. veleposestnik A Kobi 1000 K, občinski zastoji ob ; iliki izjave" za jugoslovansko deklaracijo dne 18. nov mbra t. 1. 400 K trgovec Ivan Majaron 300 K, Mlekarska zadruga 200 K. Po 100 K so prispevali ; Fr. Suha-dolnik, Franja Kob>, Karel Kobi, Val. Kajdiž, Helena Majaron in Vladimir Kobi. Po 50 K so dali Matija Ja^er, Joško Marajon in Ana Košuta. Njim sledi še lepa vrsta z manjšimi zneski. — V doposlanem p's-iru izražajo darovalci željo, n.ij se poleg primernega kamnitega postaviti tudi velik kul!uren spr menik s tem, da se napravijo razne ustanove za kulturno povzdigo milega naroda. Borovnici čast in hvala! Naj bo tudi drugod tako!
Slovenska g-mnazija v Trstu. Šrapneli iz italijanskih topov so povzročili, da goriška s'ovenska državna gimnazija po binkoštnih praznikih leta 1915 ui več otvorila svojih vrat ukaželjni mladini. Okoli 500 učencev je ostalo brez pouka. Nekateri nmed teh so našli več ali manj gostoljubno zavetje na drug h zavodih, prav mnogo pa se jih je poizgubilo v neslovenskih deželah, ki so bile od takratne dunajske vlade edine odločene za sprejemanje goriških ubežnikov. Ta izguba bo v veliko škodo ubogi goriški deželi, katera
bo po vojni krvavo potrebovala domače, požrtvovalne inteligence, da vzcvete iz podrtin v novo življenje. Mnogo dijakov pa je vstrajalo tik za fronto na Tolminskem, na Vipavskem in na Krasu. Zaupno so čakali, da se spet otvori gimnazija v Gorici. Ti dijaki so bili izpostavljeni vsem n* varnostim, ki so združene z življenjem za bojno črio. Medtem so potekali meseci, preteklo je eno, za nje izgubljeno šolsko leto. Prišla so prebiranja najmlajših črnovojniških letnikov. Goriški dijaki so šli potem na bojišče kot infanteristi, nj h tovariši iz zaledja pa veliko pozneje kot častniki. Bedo goriških dijakov je videl dr. Janez Krek, predsednik posredovalnice za goriške begunce v Ljubljani Posredovalnica se je lotila dela, da bi jim pomagala. Trkala je na Dunaju in v Trstu. Pojavil se je bil načrt za premestitev sloven-ke goriške gimnazije v Kromeriž na Moravskem. Dr. Krek je dejal, da izpodmika tla temu zavodu, kdor ga hoče premestiti daleč proč od naravnega pritoka njegovih učenčev. Bil je odločno za premestitev goriške slovenske gimnazije v Trst. In dejansko je to dokaz;il s tem, da je izposloval pri »Gospodarski zvezi" v Ljubljani 2000 kron za podpiranje dijakov-ubežnikov, ki bi šli študirat v Trst. S tem je bil storjen prvi praktični korak, da se je otvo-rilo v šolskem letu 1916-17 pod imenom »Zaposlo-valnih tečajev" goriška slovenska gimnazija v Trstu. Nad sto dijakom je bilo pridobljeno eno šolsko leto. V tem šolskem letu šteje zavod nad 200 učencev. Naravno je, da je velika večina novega naraščaja iz Trsta. Ta naraščaj naj tvori podlago za prepotrebno slovensko državno srednjo šolo v Trstu.
»Društvo za varstvo vajencev" opozarja slovensko javnost na ustanovitev »Vajeniškega doma". Prepotrebni zavod, ki bo skrbel za dobro vzgojen naraščaj male obrti, otvori društvo 10. decembra 1.1. Pripo očamo to podjetje javni d brodelnosti. Darovi, članarina in vsi dopisi naj se pošiljajo na upravo »Vajeniškega doma" v Ljubljani (Komenskega ulica 12) Društvena članarina znaša 5 K, ustanovnina 100 K.
Za Krekov spomenik so nam poslali: Tonca Žagarjeva, soproga veleindustrijalca v Markovcu K 300, brezniška Fara na Gorenjskem 115 K, Hranilnica in p- soj lnica v Komendi K 100 nadučitelj Primožič v Kamniku K 86, Slov. kat. izobraževalno druš vo v [Mekinjah K 30, župmk Rihar v JVUkitijah K 15, [žumik Rihar v Nevljah K 15, Valerija Jerajeva, učiteljeva vdova v Gor. Suš cah K 14 dva neimenovana 1-50 K.
Sedmo vojno posojilo. Agitacijski odbor za sedmo vojno p sojilo, ustanovljen po mestnem županu, je /sklenil, da bo ljubljanska komuna v največji meri posredovala podpis sedanjega vojnega posojila. S tem bo občina prislužila nekaj provizije, katero bo posvetila vdovam in sirot m na bojišču padlih kranjskih vojščakov. Kdor ima srce za te vdove in sirote, naj se torej oglasi na magistratu, da prejme avtorizirano priglasnic^, in sicer za tisti denarni zavod, pri katerem bo hotel; da naj se podpiše njegovo posojilo. Priglasnice se bodo izdajale vsak dan v navadnih uradnih urah v pred^estvu mestnega magistrata (pri mag. ravnatelj dr M ljutinu Zarniku^ali mag. svetniku Ja'nku vitezu Bieiweisu). Pc služite se to^ejte prilike ha korist vdovam in sirotam, katere podpirati je ne barno dolžnost, temveč tudi čast!
Vojska.
Na Francoskem so začeli Angleži.s hudo ofenzivo v smeri Cambrai; razbremenit; hočejo Italijo. Isti Učiinen imajo močni napadi Francozov. V nemško fronto se je vrinila majhna bula.
Italijansko boj šče se ne^ premika več tako hitro kakor prve tedne. N čuJa. Črta od Sugan=ke doline do izliva Piave je štir.krat krajša kakor prejšnja fronta. Umikajoče armade so se torej zgostile. Ne moremo jih pregnati, dokler ne padejo vse utrdbe ob Brenti in jih ne primemo v hrbtu. K'jub nav dežnemu ne-preimkanju je pa žrtev več kot preje.
General Alleuby je s svojim vojevanjem v Palestini angleški ugleJ v orientu — vt iik že dosedaj — zopet visoko dvignil. Zbral je m : oda do 200.000 mož, armado, kakišna je v erientu redka »prikazen. Ker je potnagaio tudi brodovje, so zato u>pehi ob morju večji nego oni v notranjosti. Angleži so vzeli že Jafo, pristanišče Jeruzalema, karnor pelje Cd tod železn ca. Gorata sredina je za nasprotnika, prodiraj čega od juga, velika ovira. S daj so Angleži menda nekako v sredini med Hebronom in Jeruzalemom Hebron-Jeruzalem 30 km, Jafa J ruz lem 55 km. Vsled večjih uspe ov ob morju se je. fronta izpremenila: preje smer zahod-vzhod, sedaj severoza od-jugovzhod.
Morje še kar naprej požira b'ago in ljudi.
Politika.
jenski krvavo poražen. Nepotrjena brezžična ruska brzojavka javlja, da je vlada boljševikov ponudila pre-m rje, da se takoj začno mirovna pogajanja. Na Dunaju ne vedo še ničesar o tej p mudbi; če pa pride, jo bodo naši odločujoči krogi, kakor pravijo, mirno, stvarno in v spravljivem duhu preiskali. Mi pa ne verujemo prav nič v to svar, ker naši diplomati ne morejo sprejeti radikalnega mirovnega programa boljševikov, ki hočejo mir brez aneksij in odškodnine in posebno radikalno samoodločbo narodov.
V državnem zboru vidimo naše jugoslovanske poslance v ospredji pri resnem in vnetem delu. Odločno so nastopili za begunce, jezikovno ravnopravnost prepovedane slovenske čitanke, za rudirje in uradnike, posebno pa proti strašnim rekviziCijam v naših deželah. Minister za prehrano je mogel podati samo žalostno sliko o pomanjkanju. Vlada je brez moči proti grozeči lakoti zimi in nagoti. V ostrem govoru je načelnik Jugoslovanskega kluba dr. Korošec bičal vlado in njeno upravo zaradi krivičnosti in pomanjkanja v naših deželah V Dalmaciji lakota, v Bosni lakota, če ne pride hitra pomoč.
Jugoslovani in v^ehi bodo svoji deklaraciji ponovili tudi v deiegaciiah, ki bodo viharne, kakor še nikdar. Madžari silijo vedno bolj od Avstrije, katero so med vojno gospodarsko izsesali in sestradali. Sedaj dobijo tudi večjo samostojnost glede armade in We-cktrle je izjavil madžarskim poslancem, ki so vprašali radi češke in jugoslovanske deklaracije, da je od avstrijske vlade in cesarja dobil zagotovilo, da ostane ogrska meja nedotaknjena in cela. — In vendar bo v tej vojni tudi naš narod prišel do združenja po svoji volji!	.
Za mir je storil sv. oče nov korak, kakor poročajo švicarski listi. Naš izkrvaveli narod prosi Boga, naj da blagoslova delu svojega namestnika na zemlji. »Miru, miru nam daj, o Gospod" 1
Na Francoskem je prevzel vlado Ciemenceau, ki je postavi; za program ges!o: Boj do konej Moj cilj je zmag\ Ne veruje, da bodo nsrodi po končani vojni tvorili zvezo r rodov. Ugovarjil bi pristopu Nemčije, ker ničesar ne da na njen podpis. O i ravol bo tajno diplomacijo
Nihče ne ve, kaj se g di na Ruskem. Angleški in francoski poslanik sta odšla iz Pi-trograda. Amerika je preklicala vse pogodbe z Rusijo, dokler ne dobi nove trdne vlade. Zadnje vesti pravijo, da je b i Ker-
Zadnji ferman.
Dne 22. novembra se je vršila seja izvrševal-nega odbora kranjske S. L. S. Doslej še nimamo ofi« cialnega poročila o tej seji, pa če smo prav poučeni, so bili glavni sklepi naslednji: Odobrili so izstop dr. Ivana Šusteršiča iz Jugoslovanskega kluba proti predlogu posl. Škulja, ki je zahteval, naj se dr. Šu-steršič klubu nanovo pridruži; kranjskim poslancem S. L. S. so izrazili nezaupnico; sklenili so, da se Slovenska Ljudska Stranka na Kranjskem razdruži in da se osnuje nova (Šusteršičeva) stranka
Pri s^ji ni bila navzoča niti polovica vseh členov izvršovalnega odbora; opozicija je poslala dr. Šusteršiču sporočilo, da k seji ne pride, ker je sklicana na dan, ko se je vestni drž. poslanci ne morejo udeležiti, in ker se opozicija ne more odzivati vabilu poslanca, ki je izstopil iz Jugoslovanskega kluba .
Ta politični dogodek ima svojo žalostno in svojo veselo stran. Žalosten z ozirom na dr. Šusteršiča. Človek se ne more ubraniti srčnega ge-notja, ko vidi, kako ta nadarjeni mož pada globlje in globlje, kako naglo tone to nekdanje solnce na slovenskem političnem nebu; sedaj j.^ ugasnil zadnji repek njegovega sijaja za obzorjem. Žalostno je gledati njegov obupni beg iz političnega življenja in mnoge razvaline, ki jih pušča za seboj. Najprej je uničil enotno zadr. organizacijo, ki si jo je bil dr. Krek zamislil kot gospodarsko podlago prihodnje jugoslovanske države pod Habsburžani. Potem je razdrl enotnost Jugoslovanskega kluba, ki je danes naša najvišja politična instanca. Ostala mu je samo še lastna stranka. V tej hiši je bil neomejen gospodar. In glej — slednjič je pobegnil še iz nje! Sedaj blodi samoten dalje v pogubo in pozabo.
Pa ta dogodek ima tudi svojo tolažljivo stran. Dejstvo, da se je dr. Susteršič slednjič moral umakniti iz stranke, je dokaz, da so nje zdrava načela bila močnejša od njegovih kvarnih vplivov; je dokaz, da je dovolj krepka sile v stranki, da se sama izčisti, da škodljive snovi izloči iz sebe. Izvrševalni odbor je 22. t. m. baje sklenil, naj se inventar S. L. S. izroči njenemu nekdanjemu načelniku. Prav je tako. Dr. Šusteršič naj vzame žalostno dediščino nasilja, krivic in političnih grehov seboj na svojo nadaljnjo pot — stranka je ostala čista. Njena svetla, prostorna hiša, iz katere je dr. Šusteršič pregnal naše ljudstvo, da sam zagospodari v njej, se bo napolnila z novim, poštenega dela in pravice željnim zarodom!
Dr. Šusteršiča zadnji ferman je bil, da se njegova stranka razdruži. Razdružil je prav za prav samega sebe. On, ki je zastopal načelo: »Stranka sem jaz!« se je sam politično razkrojil.
ROJAKOM.
Imamo prošnjo. Za članek »Narodno Gospodarstvo« danes ni bilo prostora, zato prihodnjič več gospodarskega; v tej številki je morala govoriti
poiitika.
Še vedno.^nimamo poštnih položnic, zato plačujte naročnino po nakaznici.
Druge številke nimamo več.
Uredništvo in upravništvo.
15.932.
SomeSfeni!
Naš najstrupenejši sovražnik je pognan čez meje naše države, naša zemlja je osvobojena in širne ravnine sovražnikovega ozemlja so zasedene! Kaj to pomenja za Kranjsko in za njeno prestolico, o tem vam ni treba govoriti!
Za dosežene uspehe smo dolžni hvale svitlemu svojemu vladarju, ki sejevitežko postavil na čelo zmagonosnim svojim armadam, hvale smo dolžni njegovim izbornim vojskovodjem, zahvalo dolžujemo vojakom, ki so~ kot zid stali pred nami, braneč naše življenje in naše premoženje, zahvalo predvsem tistim junakom, ki so žrtvovali za nas Tvoje življenje ter s svojo krvjo rosili avstrijsko, kakor tudi zemljo pohlepne Italije sa zahvala je naš dolg, naš častni dolg, ki se mora brez odloga poplačati!
Poplačamo ga najbolje, če podpišemo sedmo vojno posojilo in tako državi pomagamo, da nadaljuje svoje zmage ter kmalu doseže spodoben in pravičen mir!
S podpisom tega posojila uvrstimo se med bojevnike za trdno državo, kakor so Vaši očetje, bratje in sinovi na bojnih poljanah! Zberimo vse posamezne moči za veliki namen! Se noben poziv na dolžnosti Ljubljane ni imel praznega odmeva, zategadelj računam, da bo vsak izmed vas v polni meri zadostil svoji dolžnosti!
Someščani, podpisujte sedmo vojno posojilo!
V Ljubljani, dne 16. novembri 1917.
župan.
Dr. IVAN TAVČAR 1 r.
fS/ttl
Zadružna zveza v Ljubljani
sprejema prijave za
po originalnih pogojih, in sicer za:
L 5\ °|0 amortizacijsko državno posojilo a K 92*50,
odštevši K 0'50 bonifikacije in K 0*46 enomesečnih obresti, torej nettO d K 91 "54,
II. 5V|0, dne 1. avg. 1926 povr. drž. zakladnice a K 94'50
odštevši K 0 50 bonifikacije, torej
netto d K 94
obrestuje hraniine
vloge po čistih
bres odbitka
rentnega davka
Rezervni zaklad nad K 1,000.000
Ustanovljena leta 1881.
v
Žepne, NOVO l namizne in
stenske vžigalnike (na bencin) dobite pri tvrdki
KREGAR Ljubljana, Sv. Petra cesta 21-23
Stritarjeva ulica štev. 2
Delniška glavnica 10,000.000 kron.
Poslovnica c. kr. avstrijske državne razredne loterije.
Rezervni fondi okroglo 1,500.000 kron.
Podružnice v Splitu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, ], sedaj v Ljubljani, in ¥ Celju.
1 "..............................Kupuje in prodaja vse vrste
Sprejema vloge na knjižice	vrednostnih papirjev, ffinan-
in tekoči račun proti ugodne-	cira erarične dobave in dovo-
mu obrestovanju. =	liuje aprovizacijske kredite.
sakovrstne gospodarske predmete, orodje in stroje za poljedel-stvo, različno orodje za vse panoge obrti in industrije ter raznovrstno železnino priporoča domača tvrdka
Fr. Stupica v Ljubljani
Marija Terezija cesta št. 1
Delniška glavnica: K 12,000.000 Rezerve: nad K 1,000.000
Centrala:
Trst.
Podružnice:
Dubrovnik — Dunaj Kotor - MetkoviC Opatija - Spljet Sibenik — Zader
Brzojavni naslov: JADRANSKA Telefon štev. 257.
SPREJEMA: Vloge na knjižice in jih obrestuje po čistih 4 Vloge na tekočI in žiro račun proti najugodnejšemu obrestovanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega.
KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd.
in srečke c. kr. razredne loterije.
ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
IZDAJA: Čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska
mesta.
DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih. PREVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje.
centrala za skupni nakup m predalo v
"■-1" ................ reglstrovana zadruga s omsleno zavesa.
Stalna zaloga poljedelskih strojev :
motorjev, mlatilnic, vlteljev, slaomreznic, reporeznic, brzoparilnikov, plugov, bran, čistilnikov itd.
Prodaja:
umetnih gnojil, koionijalnega in špecerijskega blaga ter poljskih pridelkov. —
Zaloga:
travnih in deteljni semen, pese, korenja, repe. ................
Zaloga:
pristnega domačega in ogrskega vina, žganja itd.
Lastna izdelovalnica in prekajevalnica klobas. Lastna zeljarna.
aniHiasiaai aaaaaoiaaaBBaanaBacsiZjiBBBaaeaaaifiiEiiEiaesnBSBaaaaaBN
ig
• IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIlItllllllllllllllllllllllllllllllllllllllH,
Nova Založba v Ljubljani
m rai
reglstr. zadruga z omejeno zavezo.
Letni zaključki
Tiskovine ia šole, županstva in urade. Najmodernejši plakati in vabila za shode in veselice
	
	pppplll

Najmodernejša uredba za tiskanje listov, knjig, brošur, muzikalij itd.
Stereotipija—Litografija
kupi vsako množino mleka
pod vsakim pogojem za vsako
dovoljeno ceno.
ftabi m izkijužn® za dojenčke in bolnike.
ima v zalogi še nekaj knjižic
e e
© W e
Cena 2 K.
Naročilo na Novo Založbo v Ljubljani
■
s .
i
•t m i m 11 n i iiiiiiiiiiisiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHi i l^i iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifliiiitiiiiiiiiviiiiiii'* a IIIRB9lii8iniaHcl&IBBaiBIIIBIIiaBB9Ka^aaiBIIIBRia||Kltitlll
Izdajatelj: Konzorcij Jugoslovana. — Odgovorni urednik: Jožef Gostinčar, državni poslanec. — Tisk: Učiteljske tiskarne v Ljubljani.