Franc Kržišnik-Ris o spominih in življenju Po Risovih sledeh V jesenskem mraku prve dni novembra 1944 pred Laknarjevo zidanico se je Francu Kržišniku-Risu pripetilo nekaj Iepega. Fro-slavljeni komandant slovenskih partizanov Franc Rozman-Stane mu je pripel red hrab-rosti. Samo nekaj dni kasneje je Ris trdo stiskal zobe in krotil solze na pogrebu veli-kega komandanta. - • »Tako je življenje. In v vojni mora člo-vek otrdeti. Meni je bilo vedno žaj vsakega padlega borca,. tovariša, samo, kolikokrat bi se potem moral zjokati ...« • Zibel je Francu stekla, kot pravimo,-4. oktobra 1924 v Uncu pri Rakeku. V baj-tarski družini je bilo 5 otrok. Oče, gozdni de-lavec, je vseskozi s težavo preživljal dokaj številno družino in tudi. otrocf so se kmalu morali ozirati po delu: • »Vendar je bilo tudi za delo težko. Ko-likokrat sem bil priča podkupovanju. Ljudje so nosili šunke in druge kmečke dobrote, da so, denimo, vsaj krampali lahko na železnici. Vsakogar si moral nazivati z gospodom in skorag ni bilo nobene perspektive za bodoč-nost.« • Toda tamkaj je bilo takrat abmejno ob-močje in Ijudje so sf nekoliko pomagali tudi s prenašanjem moke, jajc, masla, loja in zo-botrebcev v Italijo. Nazaj pa so skrivoma to-vorili riž. Včasih so tja nosili tudi kavo, dan-današnji je obratno. Franc Kržišnik je imel priložnost videti generala Majstra, ki je ti-stikrat živel na Uncu. Malim fantičkom je zatrjeval prek ograje svojaga vrta: • »Veste, otroci, to ni prava Tneja. Koro-tan, Piava, rriorje, do tja mi sežemo.« • Te besede in pesem »Buči, buči morje adrijansko« so se mlademu Francu zasidrale v srcu. Postal je član Sokola in čutil so-vraštvo župnika, ki je postrani gledal vse, kar je bilo. naprednega. Na Rakeku je France pri 16 letih že nakladal vagone, polne doma-čega lesa, namenjenega v Svico. Pri sedem-najstih je doživel napad na domovino. Videl odpor pogumnih graničarjev, doživel izdaj-stvo: * • »Ko sva s prijateljem odpirala zaboje z bombami, so bile notri lepo zložene poma-ranče. Vendar sva skrila precej orožja, mu-nicije. Puškomitraljez je kmalu romal v ra-kovško četo.« • Med Rakekom in Planino so uporniki kmalu pognali vlak v zrak, likvidirali so iz-dajalce in do kraja zdražili Italijane. Okupa-tor je že s pomočjo domačih izdajalcev začel zapirati, pošiljati ljudi v internacijo: • »Nekaterih Ijudi nisem videl potem ni-koli več ...« • Francu je po tetenskem delu junija 1942 tako gorelo pod nogami, da je bila pač edina pot v partizane. Mlad, še vedno naiven, se je med borce podal s hlebcem kruha, tankimi pumparicami in slabimi čevlji. Edirjole to je vedel zatrdo, da domovina ne more nikoli propasti. Znašel se je v Šercerjevi brigadi, v kateri je bilo veliko Notranjcev. Postal je desetar, vodnik in sodeloval v bojih na Krva-vih pečeh, .Velikih Blokah,- Bezovlaku, Robu, Kureščku, Pijavi gorici. Na pomlad 1943 se je docela udomačil in sploh je bilo že bolje. Akcije in uspehi so partizanom dajali mo-ralo: • »Takrat so bili poštenost, iskrenost, to-varištvo na višku. Nikomur več ni bilo treba reči gospod. Vidite, danes pa si nekateri po-novno, želijo buržujskega ogovarjanja. In to boli.« • Grčarevice, propad Italije, neizmerno veselje, oborožitev, vožnja s kamioni in prvi stik z Nemci. Spoznanje, da bitk za svobodo še.ne bo konec: • »Spet smo zlezli s kamionov in se peš umikali. Sploh smo še dolgo pešačili do svo-bode.« • Franca Kržišnika-Risa so potem posta-vili za bataljonskega intendanta. Zdaj se je začela skrb, kako borcem napolniti želodce. Boj tudi s kotli,1 mulami. Šercerjeva brigada je bila kmalu v sklopu 14. divizije. Tudi Ris je opravil pot na Stajersko, pot slovenske divizije, ki velja za epopejo slovenskega in jugoslovanskega boja. Risa so potem poteg-nili v VDV bataljon. Akcij so se lotevali tu-di na Notranjskem in takrat je po dolgi od-sotriosti obiskal mamo: • »Bila je z dvema najmlajšima doma. Vsi drugi so po različnih naših enotah vsak po švoje prispevali k izgonu okupatorja. Mene so kmalu poklicali v OZNO za Slovenijo.« • Franc Kržišnik-Ris je imel to srečo, da je dočakal svobodo in 9. maja vkorakal v Ljubljano. Prvič je bil v tako velikem mestu, saj prej pravzaprav nikoli ni imel toliko de-narja, da bi prišel dlje od Logatca. Vse do leta 1963 je opravljal pomembne naloge, ta-krat se je upokojil: • »Vedno sem mislil, da bo tako tovariško, pošteno tudi ostalo. Pa so se časi spremenili. Kdo bi si mislil, da bomo dobili nekakšen srednji sloj, ki ne dela, ampak prikrito, vla-da. Jaz sem slutil, da bo po Maršalovi smrti nekoliko drugače. Toda še vedno zaupam naši usmeritvi. Vendar pa bomo morali dati mla-di generaciji možnost, kajti moramo s časom naprej. Zdaj moramo najprej zatirati gospo-darski kriminal, podpiratr trud, da kolikor boš ustvaril, toliko boš imel. Zatirati roje-vanje jare gospode, odločanje ožjega kroga, izigravanje samoupravljanja. Kaj vendar mo-ti nekatere delegate občinskih skupSčin, da se spotikajo v pravice borcev, saj je vse sku-paj naravnano zgolj na naše zdravje.« • Franc Kržišnik-Ris je dandanes posta-ven mož, tankih brčic in še vedno trdega, ostrega pogleda. Vendar pa v srcu, svojem notranjskem motorju, že leto in pol gole be-sede preliva v čustvene domovinske rime. Izbrali smo delček srčnega izraza: • Planinsko polje ravno, Planinsko polje slavno, petdeset življenj si dalo, ' da svobodno bi postalo. Po tebi reka Unica se vije, slovenskemu narodu svobodo sije. • Risa danes zabavajo stare ure, kolovra-ti, zibelke. Šele pred 6 leti si je izboril do-stojen dom. Zadovoljen je s svojim življe-njem, čuti in misli pa tudi o življenju dru-gih. Vedno mu je zgled vojno tovarištvo, po-štenost in iskrenost. Vse tisto pač, česar nam zdaj prav zanesljivo nekoliko primanjkuje ... Tekst in loto: Bogomir ŠeHc