523
wurgen, prim. nsl. zadušiti,  dušiti  (II. c), M. E. duch-.
b)   Dum-: S. dimati iz d y mati flare M. E. 421, s. rječnik dimati V. 1.2. vide duhati, dimanje vide duhanje; P. nadimati se V. 1.2. ad nad o ti se sich aufblahen, s. nadimati se sich anblasen, prim. č. poddy mn je-f satan, aby se ohen rozpalil (Vlček, Jan Pasek z Vratu 27), r. vozdumajušči-j a s j a ... pleči, die aufschwellenden Schultern (Tolstoj o. c. II. 441); p. šniežna zadumka Schneewehen (Sienkiewicz o. c. IV. 36). Dodaj M. E. dumi j a. Tušem spada dim, M. E. d um t Rauch; glede pomena
.prim. Kajv-vog Rauch: Kan-v-o) ich hauche aus, lit. kvap-as Hauch, Duft, Ausdiinstung: kvep-iu ich hauche, rieche, č. kop kopet Rauch, Dampf, nsl. kopeti, kopiti se rnuffig werden (P.seno se kopi; gnoj se kopi, M. E. k o p r t, k o p - 2. 3.): W. k v a p -, die Grudbedeutung: aushauchen (prim. Hes. kek^s' tš^v^ks), woraus sich die Bedeutungen: atmen (Hes. xdjzog'ipvxrj, nvsvfia), dunsten, rauchen, riechen — entwickeln, G. Curtius o. c. 141; prim. Rauch: Ge-ruch, riechen, VVeigand D. Wb.; tako je dim izvirno, recimo: izdih Aushauch, človeške razmere se prenesejo na druge stvari; prim. še č. dumka Rauchpfeife: hs. d u h a n Rauchtabak. Glede oblike je omeniti, da G. Curtius o. c. 259 deli dy-mr&: lat. fu-mus, lit. du-mai (Pl.) Rauch, kakor deli tudi ravno tam duch t, du-ša, fiv-fiog, fiv-fiog itd., toda v slov.se nahaja dotični - m oziroma - c h v vseh stopnjah pristojnega samoglasnika v obilici sorodnih besed, tako da smemo z Miklošičem podstaviti koren duch-, pa tudi dum-, obe obliki pa kot podaljšani nanašati na krajšo korensko obliko d u -, ki je izpričana pod I.
c)  Dum-. Sedaj smemo menda sklepati glede oblike ter reči: duma je proti dymrL, dumati in proti d u m - 4, kakor je durrt, duha, duša proti dych-ati in duch-nati. Glede pomena smemo segati menda na pomen prvotnega korena stind. d h u -: dhu-no-mi ich schuttle, bewege rasch hin und her, fache an, gr. fiv-co ich brause, tobe (vom Winde, von Fluten, vom Menschen: heftig hauchen), opfere (das Opfern ist: in Rauch aufgehen lassen, d. h. als Rauch-opfer verbrennen): ftv-elka Sturmwind, ftv^og, fiv-fiov Thimian (prim. babja duša: dišava), vv-cp-og (koren fiv-jv-) Rauch (prim. dim), Diinkel (prim. p. duma), Be-taubung, fiv-ola Opfer (Rauchopfer), fiv-fiog Mut, Leidenschaft, Gemiit (G. Curtius o. c. 259, 227). Tu pride v primero z besedo duma posebno fivjuog. Že Platon (Kratujos 419 E.) razlaga fivfiog: anb trjg fivoecog Kal ^šoecog tf/g ipv%fjg t. j. fiv/nog (Gemiit) ist so benannt nach dem Brausen und Gahren der Seele, katero razlago G. Curtius 1. c. potrjuje, fiv/nog ima pri Homerju pomene: Leben {aficpcjo fiv^bv dnrjvga Ilias
6. 17, prim. dušo pustiti P.); Lust, Mut, Zorn (Auf-vvallung ftvoig); Sinn, Geist (duh), Gedanke (:duma). Za premišljevanje ima Homer stalno formulo: (bg/uaivs Kara (pgsva Kal Kava fivpLOv, n. p. Ilias 1. 193, recimo mente animoque agebat iiberlegte hin und her (be-wegte im Geiste und Gemute); s tem je mišljenje popisano kot dušno gibanje, prim. lat. cogitare: animo, in animo, cum animo agitare; agitare (za se) denken: agere, prim. naš ugibati (v duhu gibati), č. pfemi-tati, n. iiberlegen, prim. d uh ta ti. Isto je tudi dumati. Tako se daje lit. duma Gedanke, Sinn, Gemiit tudi po pomenu primerjati gr. besedi fivfiog; lit. duma pa se ne more ločiti od slov. duma (M. E.). Kakor je postala  beseda   duh  duša  samostalno   na  do-
PAPEŽ PIJ X.  GRE K TELOVADNEMU NASTOPU KATOLIŠKIH  MLADENIŠKIH DRUŠTEV
mačih tleh, isto tako menda tudi duma, predstopnje so naznačene pod dum- (a) in dum- {b). Pomen duh Atem iz dychati atmen je prenesen v pomenu duh Geist; gibanje v telesu je podoba za gibanje v duši, isto tako je postala beseda duma iz d u mati; tu ponavljam vse one primere, ki so navedene pod II. c) ter jasnijo izrečeno prenosbo telesnih razmer na dušne razmere. Pomen se je razvil iz dy mati flare: du.mi> fumus; recimo die Ausatmung: duma die geistige Atmung, das Denken; pomen flare je poznati v p. d u m a Stolz, prim. r. p. č. p y c h a Stolz, M. E. puch-: puchati, nsl. pihati blasen, napuh Hoffart (Aufgeblasenheit); prim. p. d u m n i e auf-merksam, stolz (spojrzal ostro a dumnie w oczy, Sienkiewicz  o. c. 1.69,  1.159 ktory   tu  posel?  Jam
66*