642
Griša: Intermezzo.
A zdaj, ko mesec kraljuje
nad temnimi vrhovi
ki dneva ponos se razsuje
in sanj zakipe stolpovi,
zdaj
je žalosti zavesa z oči se vam spustila, pozdrava in slovesa za hip vam dovolila je slaj.
Ob uri tej brezčasja je vsaka sanja živa, v trenotek poln soglasja preteklost, bodočnost zliva se skup.
Zdaj kretnjo mrtvega veka bi videl rad pridržano: kako se roka odreka in oko kraljic, udano v brezup . . .
Oton Zupančič.
---------------»¦—«--------------
Intermezzo.
i misliš morda na Sveti križ — misliš dolgo in molčiš — morda tvoja duša trpi, kakor je moja prejšnje dni . . .
Oj, to so bridkosti, to je bol — to boj je duše in krvi, večno nova je ta bolest brez upov in pomoči . . .
Griša.
**+*-