Olika v olikanem jeziku. (Konec.) Kdor ve in zna, koliko uim je preterpela naša slovenščina od spočetja do svojega sedanjega stanu, se ne čudi, da je do sedaj počasi napredovala; čudi pa se, da ni popolnoma umerla, marveč, da se je zopet dobro prijela, lepo pomladila, da krepko poganja, cvete in obeta kmali kmali dokaj blazega sadii. Vsa zgodovina vsakega in tudi našega slovstva kaže, da je jezik stvar, ktera raste, kali, rodi, kt$ri je pa treba streči, jo trebiti in rediti, da se ne posuši. Da drevo rodi, je treba veliko  lnoči — dobre, rahle zemlje, vgodne moče ali vlage od spodaj in zgoraj, iz tal in iz spod neba, zdravega zraka, toplote — pred vsem pa tvorne moči v drevesu samem. Tvorne moči ima slovenski jezik obilo, to nam kaže zgodovina. Ali pa ga je tudi solnce primerno obsevalo in ogrevalo, kak zrak ga opihuje, kak veter mu vleče, koliko vgodne moči mu prihaja od zgorej ali spodej, kakošna je Djegova zemlja — o tem bi se lahko govorilo v debelih knjigah. Pregovor pravi: nčas teče, pa nič ne reče". Jaz pa pravim: veliko reče temu, ki ima zanj uho in serce, tedaj dovolite, da pridem k zverhi svojega govora, da svojim sobratom naročam, kako naj naš materni jezik likajo in po njem omiko širijo po domovini. Kakor vsak narod, tako ima tudi vsak jezik svoj likavnik t. j. kaj svo- jega, kaj posebnega, kar se imenuje njegov duh, njegovo svojstvo ali lastina njegova, in na to je treba paziti tudi pri jezikovem olikovanji. Drugače p. lika se jezik latinski, drugače nemški — in še celo med slovanskimi drugače poljski, drugače serbski, ruski in slovenski. Učitelj kot uzor lepega govora v šoli haj si prizadeva, da 1) pozna duhjezika — 2) da ga tudi vselej kaže. Duh jezika si pridobiš, če rad bereš knjige ali spise v dobrem jeziku pisane, če si potem prizadeneš tudi sam, da govoriš in pišeš tako, kakor zahteva duh jezika. Nam vsem je to težavna reč, zato ker smo se po nemški olikovali in se še sedaj izobražujerao v tujem jeziku. Treba je tedaj sile t. j. dobre volje, da si prisvojirao lastaijo svoje materne besede. Tudi slovenske knjige so redko pisane v pravem slovenskem duhu. Dolgo so pisarili slovenščino po nemški — in jo še sedaj govore in pišejo mnogi tudi v narodni šoli v tujem, t. j. v nemškem duhu. V sedanjem veku je to napako zelo poravnal R a v n i k a r, slovenščino djal na pravo kopito — K o p i t a r, gotova vodila dajal V o d n i k. Varimo se govoriti in pisati tako, da mora človek misliti po nemški, ako hoče razumeti po slovenski. Oglajenega jezika vaditi se je treba tudi po velevah lepoglasja in besedne razlage. nMera, vera, staro vino, stari prijatli, staridenarji, to je dobro", pravi pregovor, tudi sedanje naš jezik biti mora s t a r i n a t. j. v duhu in značaju naših očakov, akoravno ima obleko po novi šegi. Radi, posebno učitelji spolnujmo, kar nam veleva slavni naš pesnik: nJezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj, Kinčite ga iz lastne moči in lastn,ega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel — Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom11.