NAPIS NAD ČLANKOM 4 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA IZVLEČEK Prispevek obravnava geopolitične interpretacije vzrokov, geografskih razsežnosti in raznolikih posledic selitvenega vala s kriznih območij Severne Afrike in Bližnjega vzhoda v Evropo. Osredotoča se na čas po letu 2013, ko je migracijska kriza sledila veliki gospodarski krizi ter v času novih strateških zaostrovanj z Rusijo. V nekaj letih se je priselilo nad 5 milijonov ljudi. Begunska kriza je postala evropski problem zaradi vrste odločitev, ki so pomembno povečale obseg selitvenega vala, ga prepletle z gospodarsko-socialnimi motivi migracij, opustile nadzor in podcenjevale negativne gospodarske in kulturne učinke. Begunstvo je postalo eno od orodij političnih pritiskov. Ključne besede: geopolitika, krizna območja, begunstvo, migracije, Evropa. ABSTRACT Geopolitical Aspects of European Reefugee- and Migrant Crisis The article deals on the geopolitical interpretations of the reasons, geographical size and various consequences caused by mass influx from crisis areas in North Africa and the Middle East to Europe in 2013 and beyond. The processes occurred short after world economic crisis and faced new strategic competition between EU – NATO and Russia. Over 5 million people immigrated to Europe within a few years. The refugee crisis became a European problem because of decisions that increase the volume of migration, intertwined with socioeconomic migration motives and underestimated the negative economic, cultural and political effects. The refugees became one of the tools of political pressure. Key words: geopolitics, crisis areas, refugees, migrations, Europe. Geopolitični vidiki evropske begunske in migracijske krize GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 5 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA Avtor besedila: JERNEJ ZUPANČIČ, dr. geografije, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: jernej.zupancic@ff.uni-lj.si Avtorja fotografij: MATJAŽ NAPOKOJ IN BOŠTJAN ROGELJ COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek O d leta 2013 dalje se Evropa sooča z velikim pritiskom migrantov; konec leta 2015 je ocena števila preseglo 5 milijonov. Zaradi obsega, dina-mike, okoliščin in posledic je bilo dogajanje poimenovano »evropska migracijska kriza«. Časovno je sledila svetovni ekonomski krizi in sovpada z obujenimi zaostrovanji med ZDA, EU in Rusijo. O redko katerem procesu je v javnosti, strokah in politiki toliko različnih ter nasprotujočih si stališč in manipulacij. Evropa ima v novejši zgodovini precej bogate izkušnje z množičnimi selitve- nimi tokovi. Pred dobrim stoletjem so evropski izseljenci polnili Ameriko in ustvarjali kolonije. Po prvi svetovni vojni so preselili skoraj 9 milijonov prebi- valcev (Magocsi, 2002, 46-49), v desetletju po drugi svetovni vojni je vsaj 20 milijonov zamenjalo državo bivanja (Mazower, 2002). Po dekolonizaciji so se v »matice« vračali vojaki in uradniki, sledili so jim še drugi. Evropske družbe so pestrile ekonomsko in politično motivirane selitve. Skozi desetletja industrij- sko-terciarnega razvoja so selitve zaradi dela postale konstanta; iz Južne Evrope so se priseljevali v Zahodno in Srednjo Evropo ter Skandinavijo. Občasno so prihajale tudi manjše skupine imigrantov s kriznih območij, še posebej v devet- desetih letih 20. stoletja z območij nekdanje Jugoslavije ter Albanije (Zupančič, 2009, 86-87). Evropski integracijski procesi so ustvarili nove priložnosti za is- kanje dela in kariere, selitvene smeri so ostale iste. Svetovno gospodarsko krizo je najbolj ostro občutila prav Evropa; velika brezposelnost ponovno silila ljudi v Slika 1: Slovenska vlada je bila popolnoma nepripravljena na prihod velikega števila beguncev, kar se je odražalo v neustreznosti in neurejenosti prvih sprejemnih centrov. Na sliki je sprejemni center pri bivši tovarni Beti v Dobovi (foto: Boštjan Rogelj) 6 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA konflikte, povzroča nered in globoke gospodarske ter socialne depresije. Obširen prostor, s katerega prihaja v Evropo glavnina beguncev in migran- tov, obsega okrog 23 milijonov km2 površine z več kot 700 mio prebival- cev. Glede na družbeno strukturo, razmerja moči in potekajoče novejše procese, ki bistveno vplivajo tudi na begunske tokove, je mogoče heteroge- no območje arabsko-islamskega sveta členiti na nekaj območij: Palestino z obkrožujočimi »državami kaosa«, pas »držav moči«, monarhije Arabskega polotoka, pas držav arabske tranzici- je ter islamski pas revščine v predelu Sahela. Države Centralne Azije se iz- dvajajo posebej. Geopolitična struktura sveta kriznih migracij Begunstvo spremlja cone konfliktov različnih intenzivnosti, ki so značil- no razporejene na mejiščih velikih geopolitičnih enot. To so hkrati tudi robovi nekdanjih velikih državnih sis- temov ter države z naglimi spremem- bami političnih sistemov (Zupančič, 2005, 4-6). Območja strateškega prekrivanja ter države s totalitarni- mi ureditvami so strukturno skoraj vnaprej določene, da v neugodnih okoliščinah pristanejo v neredu. Raz- poreditev kriz nih območij opozarja na silno geo politično dinamiko sveta, ki po koncu bipolarne ureditve išče nova ravnovesja ter v svojih stičnih in prekrivnih območjih sproža tudi čezmorsko emigracijo. Nekatere drža- ve kot Nemčija, države Beneluksa in skandinavske države so gospodarsko razmeroma hitro okrevale; predvsem zaradi reform na trgu dela. Vendar se več kot polovica držav EU in med njimi vse južnoevropske države še naprej otepajo s številnimi ekonom- skimi in socialnimi težavami ter brez- poselnostjo. Zunaj svoje države dela skoraj 8 milijonov državljanov EU, brezposelnih je okrog 23 milijonov (Unemployment statistics, 2015). Za- radi eksodusa mladega, izobraženega prebivalstva se pojavlja problem soci- alne in kulturne vzdržnost teh družb. V ta evropski interval je prišlo nad 5 milijonov beguncev in migrantov, tj. več kot kdajkoli v novejši zgodovini. Slika 2: Geopolitična struktura islamskega sveta. državljanske vojne, spopadi meje območij (približno) države arabske tranzicije (islamske) države moči arabske monarhije (pod vplivom ZDA); stabilne države kaosa države revščine pretežno muslimanske države Centralne Azije in ruskega vpliva IZRAEL območje ruskega vpliva države močiarabske monarhije pas kaosa in revščine pas tranzicije zasnova: Jernej Zupančič oblikovanje: Blaž Repe FF UL, 2017 0 1.000 2.000 3.000 4.000 km GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 7 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA Politični zemljevid tega prostora je z nekaj izjemami rezultat evropskih ko- lonialnih posegov od 18. stoletja da- lje. Pred tem sta bili glavni oblikovalki družbenih struktur arabska ekspanzija in za njo turški imperij. Izjema je bila Perzija. Hirajočo otomansko oblast so na Balkanu končali nacionalizmi, v Afriki pa kolonialne oblasti Špani- je, Francije, Velike Britanije in Italije (Legewie, 2004). Poskus panarabske- ga nacionalnega gibanja po razpa- du turškega imperija ni bil uspešen. Prostor med Levantom in Indijskim oceanom sta kot mandatna ozemlja nadzirali Francija in Velika Britanija ter začrtali politične meje, ki so z ne- kaj manjšimi spremembami ostale do danes. Leta 1947 je v Palestini nastala ju- dovska država Izrael, se v vojnah z Arabci povečala in okrepila ter postala zanesljiv ameriški zaveznik v času blo- kovske polarizacije. Sovjetski zvezi je uspelo skleniti zavezništvo z večino držav arabsko-mediteranskega loka (Zupančič, 2012, 73-74). Prevze- le so nekatere elemente sovjetskega planskega gospodarstva, ne pa tudi socializma kot družbene ureditve. Še najbližje sta bili temu Libija in Sirija. Te države so pristale pri strankarskih in nato osebnih diktaturah. Države v pasu moči imajo drugačno zgodo- cija zavarovanja humanitarne pomoči v Somaliji. Ključni mejnik predsta- vlja vojna proti terorizmu in vojaška intervencija leta 2001 v Afganistanu ter leta 2003 ponovno v Iraku. Obe državi sta prišli pod mednarodni nad- zor. Intervencije v regijo niso prinesle miru. Sledilo je obdobje politično-te- ritorialnega drobljenja z oblikovanjem paradržav ter obširnih območij brez nadzora in reda. Leta 2011 je prišlo do serije ljudskih vstaj v osmih drža- vah z avtokratskimi režimi; proces je dobil pozneje naziv »arabska pomlad« (Brownlee, Masoud, Reynolds, 2013, 7-24). Medtem ko so jih ponekod razmeroma hitro uredili z reformnimi ukrepi ali notranjimi intervencijami, so drugod vsaj začasno sledile kaotič- ne razmere, v Libiji, Siriji in Jemnu pa državljanske vojne. V teh okolišči- nah so verski fundamentalizmi pogost pojav. Opisani procesi so neposreden vzrok za množičen eksodus prebival- stva, ki od leta 2014 dalje močno tr- kajo na evropska vrata. vino. Kemalistična Turčija je postala članica NATO, Iran pa je po islamski revoluciji 1979 končal dolgo obdobje monarhije ter se mednarodno izoli- ral (Akşin, 2007). Po dekolonizaciji Indije je na zahodnem delu nastal multietnični islamski Pakistan, gorato območje med nekdanjo rusko in bri- tansko interesno sfero je že konec 19. stoletja zapolnil Afganistan. Pakistan je ostal pod vplivom ZDA, socialistič- ni prevzem oblasti v Afganistanu leta 1979 pa je zavarovala sovjetska vojaš- ka intervencija ter se podaljšala v de- setletno vojno (1979-1989) (Smith, 2003). Zaradi strateških interesov so ZDA podpirale radikalne islamske frakcije v protisovjetskem boju, pa tudi radikalni režim v Iraku, potem ko se je zapletel v devetletno vojno (1980-1988 z Iranom. Iraška invazija leta 1990 na Kuvajt je sprožila med- narodno vojaško intervencijo z vodil- no vlogo ZDA, ki je tej naftno bogati državi vrnila neodvisnost. Leta 1992 je sledila ponesrečena ameriška opera- Levant je geografska (in zgodovinsko pogojena) oznaka za Vzhodno Sredo- zemlje; v ožjem pomenu vključuje dr- žave Jugozahodne Azije, ki mejijo na Sredozemsko morje, brez Turčije. Šir- ša oznaka zajema morsko-kopenski stik vzhodnega dela Sredozemskega morja, tj. vzhodno od Italije. Slika 3: Pomembno vlogo pri oskrbi beguncev so imele številne nevladne organizacije in prostovoljci. Razdeljevanje humanitarne pomoči v sprejemnem centru pri bivši tovarni Beti v Dobovi (foto: Boštjan Rogelj). 8 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA so rezultat robne konfliktualizacije, a lahko v določenih primerih tudi sred- stvo kolonizacije določenih teritorijev. Največje begunsko-emigrativno ob- močje sta (2016) Sirija in Irak, dve nekoč vojaško močni državi s totali- tarnim ustrojem. Iraški režim je pora- zila druga vojaška intervencija »koali- cije voljnih« pod vodstvom ZDA (leta 2003). Sledila je obsežna mirovna misija ob sodelovanju dela iraških sil ter Kurdov. Poskus rekonstrukcije in revitalizacije države je po nekaj zače- tnih uspehih zastal (Rambotsham, Woodhouse, Miall, 2010). Kurdska provinca na severu je dobila široko av- tonomijo, večinski arabski del pa se je razdelil najprej po religijski (sunitski, šiitski) pripadnosti ter nato lokalno drobil. Sirijski režim Al Asada je kon- čala ljudska vstaja leta 2011. Sledil je kaos in državljanska vojna vseh proti vsem (Zupančič, 2013, 73). Tak raz- plet razpada etnično in versko razno- likih držav je dokaj tipičen in pričako- van, nadaljevanje pa ne. Na pogorišču obeh držav se je oblikovala posebna tvorba – islamska država (IS), ki so jo zapolnile radikalizirane skupine iz obeh držav, a se rekrutira z islam- skimi bojevniki na versko-ideološki podlagi skoraj z vsega sveta (Hanne, Neuville, 2015). Radikalnih islam- skih gibanj je v svetu več (na primer Al Kaida, Al-Shabaab, Boko Haram, Dsund-al Khalifa), vendar se je z raz- glasitvijo kalifata teritorializirala le IS. Konec leta 2015 je obvladovala okrog Neredko se pripisuje ameriškemu intervencionizmu glavnino krivde za razsulo v vrsti držav islamske kulture, posledično pa tudi za radikalizacijo in ideologizacijo islama (O' Connor, 2007). To je precej zavajajoče. Med- tem ko pri drugih družbah poteka se- kularizacija, je pri muslimanskih opa- zna težnja po uvajanju verskih norm v pravne okvire (Lacoste, 2009, 114- 116). Po uvedbi šeriatskega prava je v večini teh okolij sledila nestrpnost do drugih verskih skupnosti (De Falco, Radcliffe, Riccardi, 2014). Ti sistemi uporabljajo vero kot orodje za homo- genizacijo družbe. V kriznih pogojih se skupnosti po razpadu upravnega reda oprimejo verskih institucij, ki jim edine nudijo določen red. Drugi pojav je distanciranje dela musliman- skih populacij v evropskih družbah, vključno s prostorsko avtosegregaci- jo (Lasserre, Gonon, 2008), kar je le deloma mogoče tolmačiti s socialnimi vzvodi, zgodovinskimi travmami in elementi kulturne obrambe (Basaam, 2001). Islamske skupnosti se radika- lizirajo brez vpliva večinske družbe. Hkrati so se zaostrili tudi odnosi med različnimi vejami islama, kar sproža ostre regionalne konflikte (Lacoste, 2009). Po drugi strani je stopnjevanje protizahodne panislamske kampa- nje odraz dokazovanja demografske, ekonomske, vojaške in kulturne moči ter stvar ambicij in očitne ekspanzije (Davis, Azizian, 2007). Na krepitev panislamskih teritorialnih pretenzij so opozarjali francoski geopolitiki (La- coste, 1976) vsaj dve desetletji pred Huntingtonom (1996). Cone širjenja so predvsem v dveh smereh: iz sahel- skega pasu revščine proti jugu ter pro- ti domnevno bogati Evropi. Begunci 150.000 km2 ozemlja s približno 6 mio prebivalci in predstavlja novo jedro široke konfliktne cone. Razla- ge, da gre pri IS predvsem za versko radikalizacijo razočaranih dedičev propadlih režimov, sicer interpretira- jo motivacijo ljudi zaradi preteklosti, vključno z elementi »svete vojne«, a ne pojasnijo očitno širše podpore, ki jo je ta tvorba deležna, niti tega, da so nji- hove žrtve najprej in najbolj pripadni- ki krščanskih manjšin v teh državah. IS s svojim delovanjem izvaja pred- vsem etnokulturno čiščenje ter geno- cid. Proti IS vojaško nastopajo države z medsebojno navzkrižnimi strateški- mi interesi. Vtis je, da jim povzročanje kaosa, vključno z begunci, v nekaterih ozirih ustreza. Podpirala ga je Saud- ska Arabija (Hannes, De la Neuville, 2015), sedaj ji ustreza zaradi slabitve šiitskega dela Iraka, v Jemnu pa lahko skoraj nemoteno intervenira. Turčija ima velike dobičke od transporta naf- te (Lendmann, 2016) in končno tudi od transporta ljudi. Begunstvo je za vojne dobičkarje in »warlorde« (go- spodarji vojne; sloji in sile, ki se okori- ščajo v vojnah ter s posledicami vojn) zelo donosen posel. ISIS je brez turške intervencije izločila turškega konku- renta na jugu (Sirijo), obenem pa je nasprotna Kurdom, proti katerim vodi Turčija zelo neprijazno in obča- sno genocidno politiko. Iranu ustreza slabitev konkurenta Turčije, kurdskih provinc in sosednjih arabskih držav s Saudsko Arabijo kot glavnim ameri- škim sidriščem v širši regiji. Šeriatsko pravo - iz arab. dobesedno pot k napajališču; predstavlja uvedbo izključno na islamskih verskih naukih temelječega prava. V praksi predstavlja politični problem zaradi radikalnih razumevanj (in praks) ter izvajanja tudi nad pripadniki verskih manjšin v pretežno muslimanskih državah. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 9 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA 2003). Največja območja begunstva so sedaj v notranjih conah in sicer na mestu držav s turbulentnimi druž- benimi spremembami, na katere pa so v preteklosti in še sedaj bistveno vplivale zunanje sile – jedra moči v Evropi, Aziji in Ameriki. Upoštevaje tudi starejše begunske to- kove vse od zgodnjih petdesetih let 20. stoletja dalje je v samo v predelu Bližnjega vzhodu skoraj 28 mio oseb v različnih pogojih begunstva. Nji- hova navzočnost približno zarisuje širše območje krize. Jedro konfliktne cone so območja Sirije in Iraka pod nadzorom ISIS ter cone spopadov v njihovem sosedstvu ter ločeno od tega še območje severnega Jemna za- radi državljanske vojne. Visoke zgo- stitve beguncev so izjemna obreme- nitev gostiteljskih držav, kljub temu, da je večina beguncev v prostorsko zelo zgoščenih taboriščih, po struk- turi dejansko polurbanih slumih. sedaj dokaj skromno - le 2 mio (Der Neue Fischer Weltalmanach 2016, 10-13). Geografska razporeditev ob- močij prisilne emigracije, tranzitnih ter ciljnih območij značilno spremlja krizna in konfliktna območja. Mno- žični begunski tokovi so obenem med pomembnimi dejavniki širjenja problemskih območij in revščine, posebej v sosedstvu. Skoraj tri četrtine vse trenutno oce- njene begunske kvote izhaja ali se nahaja na območju držav, kjer so različne veje islamske veroizpovedi prevladujoča kulturna platforma in se razteza od severnoafriških obal Atlantika na zahodu, prečka Arabski polotok in Malo Azijo do vključno doline Inda in podnožje Himalaje. Balkan, Vzhodna Evropa, Kavkaz in Centralna Azija obkrožajo ta prostor na severu, južno od Sahela se sooča s krščansko-animističnimi predeli. To je svetovni pas revščine (Barnett, Deloma ustreza Rusiji, saj z begunci »mehča« južnega konkurenta Turčijo ter povečuje možnosti rusko-kurdske- ga zavezništvo. Begunski val povzroča v Evropi resno politično krizo EU. V pogojih evropsko-ameriško-ruskega zaostrovanja slabi Evropo v predelu največje šibkosti: na Balkanu. Ustreza Izraelu, ker sta z razpadom Sirije in Iraka izločena njena vojaško najmoč- nejša konkurenta (od obeh je vojaško močnejši Egipt, s katerim pa Izrael že nekaj desetletij vzdržuje boljše od- nose). Paradržavne tvorbe, begunska območja, šibke države in razdrobljeni politični prostor na severu lahko vo- jaško in gospodarsko zmogljivi Izrael brez težav nadzira, krizne razmere pa mu dopuščajo tudi radikalne vojaške posege. Določene prednosti imajo celo ZDA: IS namreč vrši pritisk na zavezniške arabske države in kurd- ska območja ter ohranja potrebo po (upravičeni) ameriški navzočnosti na tem območju. Begunstvo spremlja krizna območja Po ocenah UNHCHR (United Na- tions High Comissioner on Human Rights) je bilo leta 2013 okrog 51, leta 2014 59,5 in leta 2015 okrog 64 mio oseb v pogojih begunstva. Do- bra polovica (okrog 38,2 milijona) se nahaja v domačih državah (notranji begunci). Leta 2014 jih je bilo največ v Siriji (8 mio) in Kolumbiji (6 mio), Iraku (3,7 mio), Kongu (2,8 mio), Sudanu (2,2 mio) in južnem Sudanu (1,8 mio). Ocene števila beguncev se razlikujejo zaradi različnih meril ter pomanjkljivih evidenc. Vračanje beguncev sodi sicer med pomembne naloge postkriznega upravljanja, a je Slika 4: Sprejemni center Dobova - Stara livarna je bil od sredine novembra naprej edina vstopna točka prek katere so begunci prihajali v Slovenijo (foto: Boštjan Rogelj) 10 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZAEVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA Begunski tok proti Evropi in imigracijska kriza Analiza sedanjih begunskih tokov s kriznih območij proti Evropi kaže, da so ti glede na časovno in prostor- sko dinamiko ter strukturo precej drugačni kot doslej znani primeri. Tako stanje gre pripisati seriji poli- tičnih odločitev, ki so pričakovane krizne učinke spremenile v presene- čenje, begunstvu pa dovolili, da se je skoraj do neprepoznavnosti preple- tlo z oblikami gospodarsko-socialno motiviranih tipov selitev. Na ta način se je število migrantov bistveno po- večalo in zaradi zgostitve v določenih predelih že v kratkem času pokazalo vrsto socialnih, prostorskih, politič- nih in kulturnih posledic. EU se je razgalila kot šibka in v ključnih po- gledih nekompetentna pristopiti od- govorno in dolgoročno do nastalih izzivov. S tem je tudi sama prispeva- la, da je begunstvo postalo evropski problem. Dodatna težava je zaostren odnos EU in NATO z Rusijo, osla- bitev (prehodnih) držav Balkana in premočen pogajalski položaj Turčije. Največ migrantov prihaja iz Sirije in Iraka (okrog 57 %), petina iz Afga- nistana in le malo manj iz Balkana (predvsem Kosova in Albanije), sle- dijo državljani Irana, Pakistana ter podsaharskih držav od Senegala do Somalije (Park, 2016). Druga značil- nost je odločna prevlada mlajših mo- ških, kar kaže na prevladujoče eko- nomske motive in ne toliko na krizni značaj. Beguncev je sicer zanesljivo največ iz Sirije, a tudi pri tej skupini gre očitno za dokaj heterogeno struk- turo. Javili so se dvomi, da so vsi žrtve pregona, pač pa so lahko tudi storilci katerih jedro pa je treba iskati v druž- beni strukturi iz časa pred izbruhom konfliktov. Tako Sirija kot Irak (in enako tudi Libija) sta bili v času svoje stabil- nosti močno militarizirani. Oblasti je ustrezal vseobsežen nadzor, ki je krepil identiteto države ter omogočal visoko stopnjo mobilizacije. Kljub omejenim demografskim kapacite- tam so bile te države vojaško zmo- gljive. Za varnost režima je skrbel ob- sežen aparat; izurjen, oborožen ter z razpredeno informacijsko mrežo. Po razpadu sistema so se te skupine zna- šle v ideološkem vakuumu. Vstop v radikalne frakcije odporništva zoper mirovne sile ter v vojno dobičkarstvo je žal najbolj pogosta oblike krat- koročne preobrazbe servisnih služb nekdanjih diktatur (Litwak, 2007, 11-22). Te frakcije vstopajo v svet ile- galne ekonomije kriznih območij in se vključujejo tudi v begunske toko- ve zaradi dobičkov, prikrivanja svoje identitete ter drugih interesov. Ko se prično begunci iz bližnjih re- gionalnih okvirov premikati proti novim destinacijam, postane zadeva logistično in materialno veliko bolj zahtevna. Premiki so dragi zaradi ile- galnega transporta, hrane, urejanja dokumentov in raznovrstnih storitev. Na stičnih območjih ter v prede- lih prehodnih držav se pričakovano oblikujejo ilegalne mreže za oskrbo ilegalnih prebežnikov. Zaslužki tega ilegalnega omrežja so zelo veliki, a nikoli zares dobro ocenjeni. Velik be- gunski val obremenjuje gospodarstvo v celoti, nekatere panoge (posebej tu- rizem) pa hromi in omejuje. Lastnina je skrajno omejena. Poleg zelo skromnega standarda in vprašlji- vih higienskih razmer sta dolgoročno glavna problema slaba izobrazba in delovna usposobljenost ter pomanj- kanje priložnosti za delo. V takem okolju se zlahka uveljavlja specifičen vzporedni red, notranje pravo moči in razvejana omrežja oskrbe nujnih dobrin. Dobičkarstvo, korupcija in druge oblike ilegalnih aktivnosti oblikujejo notranjo socialno, poli- tično in kulturno piramido ter spre- menijo begunska taborišča v državo v državi, izločeno iz upravljanja gosti- teljskih držav (Sandole, 2010). Begunci so na izvornih območjih po- sedovali določeno imetje ter social no mrežo. Po odhodu to večinoma traj- no izgubijo, preostalo in priseljeno prebivalstvo pa se z uzurpacijami tega premoženja lahko precej okoristi. Po- večani eksodus dostikrat deluje kot vzporedna ali celo ciljna korist »war- lordov«; še posebej če se begunstvo spremeni v trajno izseljenstvo. Uzur- pacije in druge prilastitve pa niso kolektivne in institucionalne, tem- več klanovske, parcialne in mrežne, zato je politično in varnostno razsulo odličen medij za razraščanje vojnega dobičkarstva. Te nove lokalne in širše elite zaradi lastnih koris ti ne sprej- mejo zlahka novega reda mirovnih sil ter njihovih razvojnih programov (Litwak, 2007). Lokalni konflikti in poskusi destabilizacije so pogosti prav zaradi delovanja teh vzvodov. Če je navzoča tudi ideologizirana religijska komponenta, je ponovitev konflikta zelo verjetna. Kritiki (ameriškega in njihovih zaveznikov) intervencioniz- ma radi pozab ljajo na te okoliščine, GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 11 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA dolžine je najbolj draga in tudi tvega- na; po ocenah jih je v letih 2014 in 2015 nad 4.000 utonilo. Ta morska pot predstavlja okrog 16 % vseh pri- selitev proti Evropi. Za zavarovanje akvatorija in reševanje migrantov je bila organizirana obsežna pomorska akcija. Nekateri se prek Vzhodne Evrope prebijajo proti državam EU. Zdaleč največji del (blizu 80 %) seli- tvenih tokov poteka prek Turčije do grških egejskih otokov ter kopenske meje EU. Od tega je le majhen del prečkal turško-bolgarsko mejo zaradi restriktivne bolgarske mejne politike. Migracijski tok se je nadaljeval prek Makedonije in Srbije na Madžarsko, po zaprtju madžarske meje pa prek Hrvaške in Slovenije proti Avstriji, Nemčiji, Švici in Skandinaviji. Tran- zitne države so se ob prečkanju 1,5 milijonskega selitvenega vala soočile z velikimi logističnimi, posledično pa tudi gospodarskimi težavami (Park, 2016). Begunska kriza je postala evropski problem zaradi gospodarske in var- nostne nepripravljenosti EU na ta scenarij. Dublinski dogovor iz leta 2013, s katerim so določili propor- cionalni kvotni sistem, se je zlomil zaradi bistveno preseženega števila. Sledila je nekritična nemška imi- gracijska radodarnost, po kateri bi Nemčija v naslednjih letih sprejela po pol mio beguncev (Park, 2016). To je vplivalo na podvojitev pritoka in pomešanje beguncev in ekonom- skih migrantov. Za gospodarsko šibke tranzitne države je bilo to ve- liko breme. Nadzor na schengenskih mejah v Grčiji, na Madžarskem in v Sloveniji je odpovedal. podsahelskih območij prečkajo Sa- haro in dosežejo magrebsko obalo in se potem prebijajo do španskih enklav (Ceute in Melille) ali pa s čol- ni prečkajo Gibraltarsko ožino. Ta tok je kljub poskusom uspešen le za okrog 3 % vseh migrantov. Ilegalne selitve zavira Maroko, pa tudi špan- ski nadzor ozkega akvatorija se izka- zuje kot učinkovit. Redki se s čolni zatečejo na Kanarske otoke. Mnogo bolj frekventna smer poteka po mor- ju od tunizijskih in libijskih obal do Lampeduse, Malte in Sicilije. Zaradi in med njimi zelo agresivne frakcije (Simon, 2016). Begunci so dosegli turško ozemlje v približno normal- ni starostni in spolni distribuciji, po treh letih pa vstopa v Evropo pomla- jena in maskulinizirana populacija. Migranti dosegajo Evropo po treh glavnih smereh (smeri z manj številč- no in predvsem bolj kapilarno raz- porejeno imigrantsko populacijo je seveda več, intenzivnost selitev variira glede na nadzor prehodnih ozemelj in druge okoliščine). Iz sahelskih in Slika 5: Selitveni tokovi in begunska kriza. 0 1.000 2.000 3.000 4.000 km BALKANSKA POT ITALIJA IBERSKA POTKANARSKI OTOKI zasnova: Jernej Zupančič oblikovanje: Blaž Repe FF UL, 2017 migracijsko izvorne države migracijsko prehodne države države, usmerjevalke migracij glavne sprejemne države Selitveni tokovi in begunska kriza 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZAEVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA priseljencev, ko se bodo združevale družine; povečano število pa gre pred- vsem v kvoto vzdrževanega prebival- stva. Nemška imigracijska politika je v začetku leta 2016 naredila korenit zasuk in vse napore vložila v omejitev imigracij, znotraj EU pa se je priče- lo iskanje solidarnostne razporeditve migrantov. Madžarska poteza z ostro žico na meji, nekaj mesecev ostro kritizirana, je postala sprejemljiva in nato želena za doseganje ciljev varne Evrope. Da bi zaustavili ali vsaj omi- lili imigracijski pritisk, je sledilo po- gajanje s Turčijo. Evropa je postala ne le energetsko, ampak tudi varnostno odvisna od Turčije, kar izjemno ustre- za njenim obujenim neoosmanskim geopolitičnim aspiracijam. Begunci so postali orodje geopolitike. Za ne- katere evropske države je samovoljno dominantna vloga Nemčije pri tem vprašanju zadosten razlog za dvom o prihodnosti združene Evrope. Zaključek Ob povečanem številu beguncev po svetu sili v ospredje vrsta vprašanj. Samo s sprejemanjem beguncev / mi- grantov je mogoče reševati le soraz- merno majhen del celotne begunske kvote. Dopuščanje eksodusa je nače- loma problematično, ker posredno opogumlja agresorja(e) pri etničnem čiščenju ter oblikovanju praznega prostora. Komu pripada bogastvo rodovitnega polmeseca (od koder se je izselila skoraj polovica prebivalcev) z izdatnimi naravnimi viri? Poslan- stvo intervencionizma je – ne glede na kritike – edini način neposredne in posredne pomoči na izhodišču. Preprečevanje nastanka, zmanjševa- nje števila, regionalna zamejitev ter pinami domačega prebivalstva je bilo s strani politik in medijev v ciljnih dr- žavah prezrto in celo omalovaževano (Schuster, 2016). Sledila je reakcija desnih političnih polov ter radikali- zacija politične sredine. Imigracija je postala resen notranjepolitični pro- blem, begunci pa predmet humani- tarne patetike na eni ter načelnega kulturnega nasprotovanja ter pojavov odkrite ksenofobije na drugi strani (Park, 2016). Poleg razširjenega mne- nja, da je radikalen zasuk nemške, avstrijske in švedske imigracijske po- litike sledil predvsem po množičnih napadih imigrantov na ranljive sku- pine domačega prebivalstva, ima ver- jetno pomembnejšo vlogo spoznanje, da od pričakovanega pritoka delovne sile kratkoročno ne morejo pričakova- ti pozitivnih gospodarskih učinkov in tudi dolgoročno utegne biti projekci- ja vprašljiva, kljub nekaterim dobrim izkušnjam (Meaker, 2016). Poleg tega je pričakovati vsaj podvojitve števila Soočena z vrsto težav, vezanih na strukturo imigrantov in njihovo rav- nanje, je zaradi varnostnih in kul- turnih motivov Madžarska, ki je v prvi fazi migracijskega vala sprejela proporcionalno največ migrantov, z ograjami na južnih mejah tok blo- kirala. Ta se je usmeril na Hrvaško in prek Slovenije v Avstrijo (Simon, 2016). Nadzor je bil še naprej skro- men, dokler ni zaradi pritiskov žične ograje jeseni 2015 postavila tudi Slo- venija. Na ciljnih območjih so mno- žice zaradi namestitvenih in oskrbo- valnih stroškov postale gospodarsko breme. Mediji, politiki in del civilne družbe so pritiskali na humanitarne note in solidarnost, interpretacije o ekonomski koristnosti »influksa« (Izraz je postal pojem velikega števila slabo nadzorovane kvote priseljencev v kratkem času) so imigracijo celo spodbujale (Park, 2016). Druga te- žava je bila kulturna in varnostna. Kapilarno nasilje nad ranljivimi sku- Slika 6: V zadnjem desetletju vladanja je bil Gadafi pobudnik vseafriške federacije, ki naj bi institucionalno trdneje povezala črno celino. Foto: Matjaž Napokoj. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 1/2017 | 13 EVROPSKA BEGUNSKA IN MIGRACIJSKA KRIZA je po svoji vsebini bistveno širše, saj zajema poleg družbenih in gospodar- skih tudi prostorske, kulturne tudi varnostne komponente. Tudi pod- men o načrtni kolonizaciji Evrope (v smislu izrecne islamizacije) ne gre je- mati na lahko, še posebej če se hkrati srečuje s povsem realno teroristično grožnjo. Permisivne migrantske po- litike so večino svaril prezrle ter se konfrontirale z eno najbolj obču- tljivih evropskih notranjepolitičnih vprašanj: etničnim. zmanjšanju selitvenega pritiska pro- ti svetovnemu severu iluzija. Drugo potencialno jedro emigrantov je na Arabskem polotoku. Nič manj ni pomembna pozornost do tranzitnih držav in specifičnih problemov, s ka- terimi se soočijo v primeru begunske- ga vala. Tranzitne države potrebujejo novim razmeram odgovarjajoče var- nostne paradigme. Tretje področje izpostavlja integracij- ske modele v sprejemnih družbah, a omogočanje povratništva so bistveni za obvladljivost begunskih situacij v conah geopolitičnih prekrivanj, kjer se nahaja večina kriznih območij. Drugo vprašanje zadeva politično-te- ritorialno rekonstrukcijo političnega zemljevida Srednjega Vzhoda, saj se je dosedanji očitno zlomil. Največji vir migrantov ustvarja revščina. Za- loge migrantov na območjih kaosa in revščine so nekaj deset mio. Brez spremenjene gospodarske paradigme do teh območij je pričakovanje o Viri in literatura 1. Akşin, S. 2007: Turkey. From Empire to Revolutionary Republic. New York University Press. New York. 2. Barnett, P. M., 2004: The Pentagon' s New Map. War and Peace in the Twenty-First Century. Penguin Group. New York. 3. Bassam, T. 2001: Krieg der Zivilisationen. Politik und Religion zwischen Vernunft und Fundamentalismus. Heyne Bücher. München. 4. Brownlee, J, Masoud, T. Reynolds, A. 2013: The Arab Spring: the politics of transformation in North Africa and the Middle East. Oxford: Oxford University Press. 5. Davis, W. W., Azizian R. (ur) 2007: Islam, Oil and Geopolitics, Central Asia after september 11th. Rowman & Littlefeld. Lanham. 6. De Falco, J-M., Radcliffe, T., Riccardi, A. 2014: Le livre noir de la condition des chretienc dans le monde. XO Editions. Paris. 7. Lendmann, S., 2016 Medmrežje: http://www.globalresearch.ca/more-evidence-of-turkeys-support-of-the-islamic-state-isis-in-liaison-with-us-and-nato/5500916 (22, 2. 2016). 8. Der Neue Fischer Weltalmanach 2016: Fischer Verlag. Frankfurt a. M. 9. Hanne, O., Neuville de la F. 2015: Panstwo Islamskie. Geneza nowego kalifatu. Dialog. Warszawa. 10. Huntington, S. P. 1996: The Clash of Civilisations. Simon & Schuster. New York. 11. Lacoste, Y. 1976: La géographie, ça sert, d'abord, à faire la guerre. Maspero. Paris. 12. Lacoste, I. 2009: Geopolitique. La longue histoire d aujourd hui. Larousse. Paris. 13. Lasserre, F. Gonon, E. 2008: Manuel de Geopolitique. Enjeux de pouvoir sur des territoires. Armand Colin. Paris. 14. Legewie, K. (ur), 2004: Die Türkei und Europa. Suhrkamp. Frankfurt a. M. 15. Litwak, R. S. 2007: Regime Change. US Strategy trouggh the Prism of 9/11. John Hopkins University Press. Baltimore. 16. Magocsi, P. R. 2002: Historical Atlas of Central Europe, University of Washington Press. Seattle. 17. Mazower, M. 2002: Temna celina: dvajseto stoletje. Mladinska knjiga. Ljubljana. 18. Meaker, M., 2016: No German, No English – no jobs for refugees Medmrežje: http://www.ft.com/cms/s/2/8a2a533c-182a-11e6-b197-a4af20d5575e.html#axzz4Cxnr8NJD (24,. 4. 2016). 19. O'Connor, B. (ur.) 2007: Anti-Americanism: History, Causes. Themes. Greenwood Press. 20. Park, J., 2016, Europe's Migration Crisis Medmrežje: http://www.cfr.org/refugees-and-the-displaced/europes-migration-crisis/p32874 (citiriano 4.2. 2016). 21. Simon, J. 2016: They came, tehy saw, they depart! The view of refugees and migrants in Hungary (2015-2016). Migrants and refugees across Europe, Rome. april 27-29, 2016 (zbornik). 22. Schuster, S, 2016: (13.1.2016) Medmrežje: http://time.com/4178642/racist-violence-germany-refugees/ (29.1. 2016). 23. Rambotsham, O. Woodhouse, T, Miall, H. 2010: Contemporary conflict resolution. 2nd ed. Politiy. Maleden. USA. 24. Sandole, D.J.D, 2010: Peacebuilding. Politiy Press. Malden & Cambridge. 25. Smith Dan, 2003: The Atlas of War and Peace. Earthscan Publications Ltd. London. 26. Unemployment statistics, 2015 Medmrežje: http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Unemployment_statistics (citirano 22.4. 2016). 27. Zupančič, J. 2009: Političnogeografska analiza Balkana. Dela. 32. 85-134. 28. Zupančič, J. 2012. Arabski prostor v geopolitični perspektivi. Dela. 38. 71-87. 29. Zupančič, J. 2005: Geografski vidik kriznih območij. Geografski obzornik. 52. 3. 4-10.