------   20   ------
Potovanje po zahodnem ali po jutrovih deželah
v leli! 1857.
Spisal Mihael Verne.*}
1.
Predrag^i prijatel! Za-me je ni vcce radosti, ko potovati po ptujih, zlasti zgodovinsko zanimivih krajih. Že od mladih no^ sem iskreno želel viditi in ogledati tisto majhno, toda v zgodovinskem obziru čez vse druge zanimivo okrajno unikraj sredzemeljskega morja proti jugo-izhodu, in preteklo jesen sem Ti pravil, da mislim tje potovati, dasiravno sem že v letih.   Kar sem lani  mislil, sem doversil letos.
*) Ta ravno tako poducni kakor mikavni in že željno pričakovani potopis, kteri bode pomnožen z nekterimi dodaj ki tudi v posebni knjižici na svitlo prišel, so nam blagovolili slavni gosp. prost s sledečimi besedami poslati, ktere. želijo, naj bojo predgovor potopisu; „Potopis moj, predragi prijatel! ki bi ga radi bravcora svojim podali, je brez vse slovstvene vrednosti, ker ga nisem za občinstvo, ampak le za nektere prijatle spisal, o kterih sem si svest. da mi ne bodo zamerili, če ni spis v vsem lepo uredjen in izversten, kakor bi imel biti. Ker se Vam pa pri vsem tem natisa vreden zdi, Vam rad dovolim, da ga v svoje visoko in občno čislane „Novice" tiskati daste, in zadovoljen bom, ce bo tudi le polovici mnogih Vaših bravcov po volji.                                    Vaš                       Mih. Verne."
V Terstu 23. decembra 1857.
21. dan sušca nastopim z avstrijanskimi romarji dolgo in težavno potovanje. Vreme ni bilo nič kaj ugodno; burja je ojstro brila in sneg je naletoval. K sreči pa je bil pervi dan potovanja tudi najhujši.
Ob osmih zjutraj odrinemo na Lloydovem parobrodu ^Kalkuta^ iz našega blagega T e r s t a , in dasiravno je bilo zlo mraz, so bili vendar vsi romarji zunaj na parobro-dovem postrešji in so ogledovali radostno prelepo primorje istersko. — Kroali smo vštric Kopra, ki se krasno kakor otok vzdiguje iz morja — na to pa vštric Izole, kjer mi je bival verli zvesti prijatel, župnik Janez Udine, ki ga je pa kmali potem, ko sem nazaj doraii prišel, nemila smert prerano vzela. Bog mu daj večni mir in pokoj ! — Cez kake pol ure se nam prikaže Piran, zalo mestice o podnožji nekega z oljkami lepo obraščenega hriba na morskem bregu. To mestice, domovina slavnega, godboljubom dobro znanega Tartinita, ima krasen zaliv, ki mu „porto rose" pravijo, konec zaliva pa — sallne, na kterih se iz morske vode sol napravlja. Sol in olje je glavni pridelk Pirančanov; sočivja, žita in vina pa ne pridelujejo menda še za domačo potrebo zadosti. Pri vsem tem je Piran, ki šteje čez 9000 duš, eno najpremožniših mest v Istri, ker sta omenjena pridelka,   kadar se dobro sponeseta, jako   obilna.
Od Tersta do Pirana je zemlja večidel solda-nasta, unikraj zaliva pa se kaže precej na široko kamnit svet rodovitne apnene zemlje. To je nos Salvore, ki me je spomnil nekdanjih hudih prepirov med papeži in posvetnimi vladarji evropejskimi, posebno pa med Friderikom I. ali Rudečobradcom in papežem Aleksandrom III. Car se je na Laškem čversto ponašal in papež pobegne pred njim v Benetke. Vse zgornje Laško je v orožji zoper čara in tudi Benečani potegnejo s papežem, ter otepejo pri salvorskem nosu Friderikovo brodovje in mu sina ujamejo. Vsled te zmage na morji in še neke druge na suhem je car prisiljen, s papežem leta 1177 v Benetkah mir storiti.
Unikraj salvorskega nosa, kjer nima burja več tolike moči, stoji Benetkam ravno nasproti majhno mestice U m a g o — in kake dve uri dalje Cittanuova ali Novo mesto. Med obema mesticoma se vidi v notranjem na zalem hribu, ki lepo plodno ravnino meji, isterski lepo-vid — B u j e.
Za Novem mestom se izliva v jadransko morje najvaž-niša isterska reka K v i e t o , ki deli teržaško škofijo od p o r e č ke.
Kake dve uri od Novega mesta proti jugu stoji P o-reč (Pareuzo), prijazno mestice z jako lepo stolno eerkvo — in še kake dve uri dalje Kovinj (Rovigno), največje mesto v Istri, ki naj več dobrega olja pridelujejo. Mesto šteje blizo 11,000 duš in je sedež deželne sodnije.
Rmali potem se zagledajo mnogoverstne terdnjave okrog Pole — stolpi, kakoršne si je nadvojvoda iVIaksi-miljan Esteski izmislil. Pole pa ž njenimi starovinami — Avgustovim tempeljnom, zlatimi vratmi in krasnim velikanskim glediščem — ni viditi, ker konec dolzega zavitega zaliva stoji. Pola bo v kratkem perva morska terdnjava jadranskega morja, kakor je brodovju od nekdaj narbolje zavetje.
Primorje istersko ni nikjer visoko: pri vsem tem pa se niža konec Istre čedalje bolj tako, da se vidi svetilnik, ki so ga napravili tergovavci ladjam v varstvo na južnem koncu lepe isterske okrajne, kakor da bi vsred vode samoten stal.
Istra, ena nar manjših okraj in cesarstva avstrijan-skega, ki smo jo posebno dobro vidili, ko smo se iz Alek-sandrije v toplem jasnem vremenu spet domii peljali, je pač prijetna, lepa in rodovitna deželica in je vsem romarjem jako dopadla. Škoda, da jo suša prepogostoma tare I To pa izhaja od tod, da cela okrajina nima razun U č k e (Monte Maggiore) blizo Reke nobenega visokega hriba, ki
bi oblake ustavljal, in ker so Istranci drevje celo preveč izsekali. Najbolja pomoč zoper to nadlogo bi bilo menda to, ko bi se zaredilo, zlasti po golih gričih, spet obilo drevja.
II.
Ko smo omenjeni svetilnik za seboj imeli, nas prinese parobrod v najnevarniše okrožje jadranskega morja, namreč v K v a r n e r. Tu je burja od Reke doli spet hudo razsajala in hujše ko pri Terstu, in morje je dervilo velike valove, ki so se eden za drugem lomili in penili, da je bilo kaj. Vseh romarjev razun treh ali štirih se je lotila morska bolezen — vsi so zdihovali, in nekteri, ki niso morja prej nikdar vidili, so se celo bali, da bodo v morji konec vzeli. Meni, hvala Bogu, ni bilo čisto nič, ker sem morja bolj vajen bil. Prave nevihte pa vendar ni bilo ne sedaj ne pozneje, naj kdo reče kar hoče, in vodja parobroda, verli gosp. Lazarovič, me je zagotovljal, da si ne želi nikdar boljše vožnje. Najbolj pa spričuje okoljnost, da smo skoraj vsi popotniki na parobrodnem pokrovu lahko sedeli, da ni bilo prave morske nevihte. Pa marsikteri popotnik pripoveduje rad veliko več, ko je vidil in skusil.
Parobrod dervi, kakor Ti je znano, neprenehoma noč in dan naprej. Noč pa zakriva popotniku mnogo lepega in zanimivega. Tako se je godilo tudi nam; toda sreča nam je ugajala, da smo, kadar smo se tje potovaje ponoči vozili, nazaj podnevi jadrali in marsikaj vidili, kar nam je prej noč, ki ni nikomur prijatelca, zavidljivo zakrivala. Zavolj boljšega reda pa, in da se potovanje ložej pregleda, hočem tu vse po versti navoditi, kar smo, tje in nazaj potovaje vidili.
Še tisti pervi večer, še bolj pa, ko sem se nazaj domu peljal, sem ogledoval od deleč radovedno in radostno visoko U č k o   in  hribe   za  Reko in   kvarnerske otoke —
v
Cres, Ker k in Lušin veliki in mali, ki ju umetno in pridno brodništvo bogati. Posebno so Malo - Lušinčani verli in pogumni mornarji, in mnogi so s svojim nevarnim trudom že obogateli.
Dalje proti Dalmacii jadraje ugledamo naslednje jutro otoke dalmatinske; Dalmacije same pa nismo vidili, ker je parobrod po svoji ravni poti predeleč od kopnega naprej dervil. Vsi ti otoki — Lisa, Lezi na, Kurcola, Lagosta, Meleda itd. — memo kterih smo se celih deset ur vozili — so sila gorati in kamniti, in so se mi le revni zdeli. Liso smo imeli ob osmih zjutraj že za herb-tom in še le proti štirim po poldne smo prijadrali vštric M e 1 e d e. Otok m e 1 e d s k i mi je bil posebno važen, pa — veš zakaj? Zato ker nekteri učeni Dalmatinci terdijo in ¦dokazujejo, da Meleda je nekdanja M e 1 y t h a , pri kteri se je ulomila in razbila ladja, ki je svetega Pavla in 275 drugih oseb na Laško in v Rim peljala (Act. apost.
cxxvn. & XXVIII).
Pa učeni Dalmaticici, dasiravno v resnici prebrisane in bistre glave, se menda vendar motijo; zakaj, ako bi bila Melytha današnja dalmatinska Meleda, bi bil poveljnik rimskih vojakov, ki so sv. Pavla in druge jetnike v Rim peljali, ko je drugo ladjo dobil, naravnost čez jadransko morje po navadni poti v Brundusium ali v Brindizi jadraje, svojo nalogo veliko ložeje in hitreje doveršil, ko da je okrog južnega konca Italije v sredzemeljsko morje, v Puteole ali v današnje Ppzzuoli jadral. — Verjetniše je tedaj, da Me-lytha svetega pisma je otok Malta, ne pa dalmatinska Meleda.
Ob   osriiiii   zvečer   smo   bili   že   unikraj  K o t o r a   in Cerne gore vštric albanijskega primerja.
(Dalje sledi.} __v_________
-----   21   -----
Potovanje po zahodnem ali po jutrovih deželah
v leto 1857.
Spisal Mihael Verne.
lil.
Tretje jutro ob šestih dospemo do nosa „Linguetta." Bregovi albanijski so tod visoko gorati, sila kamniti in goli. Na hribih je bilo še mnogo snega. Proti deveti uri nas prinese jaderni parobrod vštric otoka „Fano", in precej potem vštric krasnega Karfa (Corcvra, Corfii), in sedaj je bilo potovanje res jako veselo. Morje je bilo popolnoma tiho in mirno, svetlo in gladko ko sereaio, vreme pa jasno in toplo. Rokav, po kterem smo jaderno naprej dervili, ni iširok in lahko smo ogledovali z golimi očmi na levi pri-morje albanijsko, na desni pa krasni otok Karf. Na sredi se rokav nekoliko razširja, in tu moli na samotni skali, ki ji „Tegnodau pravijo, morski svetilnik iz vode. Skala je komaj tolika, da je bilo moč, svetilnik in pa hram za čuvaja na nji sozidati. Pač revno žalostno stanovanje, zlasti pozimi, ko včasih hud vihar dolgo razsaja! — Proti enajsti uri dospemo v luko pred mesto Karf, in kakor hitro se siloviti parobrod ustavi in mornarji mačke pomečejo, hitimo vsi popotniki v mesto.
Sedaj smo bili v glavnem mestu zedinjene joniške der-žave, ki ji tudi ljudovlada sedmerih joniških otokov pravijo. Na zahodni strani dežele gerčke je namreč sedem krasnih otokov, ki so bili že v starodavnih časih obilno naljudeni. Ob času najvišje blaženosti in slave gerške so bili ti otoki samostalne deržavice — potem pa se je njih osoda pogo-stoma spremenjala. Ze Aleksander Veliki si jih je pod-vergel, toda ne za dolgo. Ker je pa gerška svobodnost že umerala, jo mogočni in zviti Rimljani korali popolnoma za-tarejo in dobe z Grecijo tudi sedmero joniških otokov v roke. — Po razdelitvi cesarstva v izhodno in zahodno so spadali otoki pod uno. Ker so jih pa čari bizantinski zanemarjali, se polaste v trinajstem stoletji kralji napolitanski Karfa. Pa že leta 1386 se podverže lepi Karf prostovoljno Benečanom, takrat mogočnim gospodarjem sredzemelj-skega morja. Km al i se jim vdajo zaporedoma tudi ostali joniški otoki. Glede Karfa se pogode Benečani z vlado n a po l i tansko in ji plačajo njene pravice do krasnega otoka z d tiaro m. Novi gospodarji lepih otokov, ki so bili prebrisani, zviti politikarji, ne spremene ne cerkvenih ne deželnih razmer, in posamesni otoki se vladajo po svoje. Benečani pošiljajo tje le višje oskerbnike kot poglavarje nižjih domačih gosposk; tako si ohranijo omenjene otoke, zabran jadranskega morja, do lastnega pada v letu 1797. V tem letu pa vzamejo Benetke Francozi pod Bonapartom in zatarejo slavno staro plemovlado benečansko, ki je že davno hirala in umerala. Z drugimi okrajnami pridejo 'sedaj tudi joniški otoki pod francozko oblast; pa že leta 1799 se jih polaste Rusi in Turki, in Pavel I. car ruski jih zedini leta 1800 v eno samo deržavo z imenom „ljudovlade zedinjenih sedmerih otokov", ter izroči vlado deželnim per-vakom pod varstvom turškim. Pa zastran mnogih strank je bilo spervega ruskih vojakov treba, da se je ohranil notranji mir in pokoj. Leta 1803 si omisli ljudovlada novo ustavo, in ruski car jo poterdi; pa že leta 1807 se polaste teh otokov spet Francozi, pa jih ne morejo ohraniti razun Karfa. Leta 1815 pa store' vlada ruska, angležka in av-strijanska neko pogodbo, po kteri pride sedmero joniških otokov kot samostalna deržava pod edino angležko varstvo. Tako   je   bila  osoda   otokov joniških   menda  za dolgo časa
-----   28   -----
razsojena, zakaj Angleži jih ne bodo tako hitro iz rok pustili. Ljudovlada sedmerih otokov šteje blizo 280,000 stanovavcov, ki so večidel gerške razkoljniške vere. Katoličanov je le malo. Cela deržavica ima kaj milo in ugodno podnebje, in prideluje mnogo žlahnega sadja, vina, olja, laške volne in soli — žita pa veliko premalo, ker so zali otoki večidel gorati. Ko je pri nas še terda huda zima, je tu že vse v najlepši rasti.
Pa predeleč sem menda že zašel — poverniva se tedaj v Karf. Mesto — čez 540 mornarskih milj od Tersta — stoji prav prijetno med dvema terdnjavama, kterih ena je visoka živa stena. Luko ali brodostaje pa varuje še druga dobro utaborjena skala, ki pred mestom izsred morja sterli, in ki ji „ScogIio Vido" pravijo. V mestu ni viditi nič posebno zanimivega razun krasnega spominika iz belega marmorja, ki spominja na grofa Schulenburškega, kteri je leta 1716 mesto Turkom junaško ubranil — in pa lepe bronaste podobe nekega višjega poglavarja angležkega z imenom Douglas, ki je Karfčanom vodovod napravil. Mesto s cerkvo sv. Spiridiona smo kmali ogledali, in ker nam je še časa dovelj ostajalo, najmemo kočije ter se peljemo ogledavat bližnjo mestno okolico, polno prelepega pomoran-čnega, lemoninega, oljkinega in mnogoverstnega uruzega drevja, in pa lepo poletno stanovališče začasnega poglavarja ljudovlade. Nato se vernemo na parobrod, ki proti večeru ob šestih iz luke naprej odrine.
IV.
Ob osmih zvečer dospemo vštric otokov Pakso in Antipakso, ki se pa v številu sedmerih le za enega štejeta, zakaj otoki zedinjene ljudovlade joniške so od se-verja proti jugu naslednji: Karf, Pakso, Antipakso. sv. Maura, Itaka, Kefalonija, Zante in Cerigo. — Tudi od Karf a doli se vidi na levi še zmiraj primorje albanijsko, ki se mi je tod bolj obdelano in naljudeno zdelo, kakor proti severju. Južni konec Albanije je sloveči nos „Actium", pri kterem je nekdaj morska bitva serdito protivnost med zvitim Oktavianom Avgustom in lahkomiselnim Antonijem, ob enem pa tudi osodo rimske deržave razsodila. Na kako tanki nitki visi večkrat osoda deržav in narodov! — Lepa Kleopatra pobegne s svojimi iz bitve — lahkomiselni sladni Antoni hiti za-njo — in žer-tova v enem hipu vso svojo mogočnost in oblast in življenje svoje! — Tu se začenja dolgi in široki zaliv artaški, ki so ga v starodavnih časih zaliv ambraciški imenovali. Na severni strani zaliva je Preveza, konec zaliva pa Arta — mestici, ktere štejete po 5—7000 duš, ki ju brod-ništvo, ribštvo in oljoreja redi.
V kratkem pridervi jaderni parobrod do otoka z .imenom sv. Maura, nekdaj pa Leukadia, ki ga na levi pustimo. Ves zahodni breg otoka je živa sterma stena, ki po Safinem (Sappho) skoku slovi že tisuč in tisuč let. Starodavni Gerki so imeli namreč vražo, da skok z lev-kadiške stene mlade ljudi ozdravlja nesrečne ljubezni. Mlada imenitna, pa nesrečna pesnica Safo (Sappho), ko jo je bil po pustil nje ljubi, poskusi v svoji tugi nevarni lek, ter skoči nekje proti južnemu koncu otoka s sterme stene v globoko morje, pa — je ni več iz njega. — Neki tovarš me živo poprašuje, kje ravno daje skočila. „Tam-le — mu urno pravim — tam-le ravno nasproti. Kaj ne vidite — saj visi še na steni kos interfata, ki ji ga je odtergai ojster zob skale pri skoku.64 — Urni ta odgovor ogreje vse družtvo, da si  precej   dolgo z veselimi   burki  kratimo  čas.
Pod sv. Mauro pridemo v ozek rokav med otokoma Itako na levi in Kefalonijo na desni. Itaka, nekdanje O d i s e j e v o kraljestvo, ki so mu Homerove pesme ne-umerljivi špominik, je veliko manjša od Kefalonije in vsa gorata. O koliko radostnih čutljejev obuduje ta mali otočec! Človek se ves pozabi in utopi v mikavno basnosiovje m v zgodovino nekdanjih  junaških Gerkov.    Meni je bilo kakor
da bi bil se zmiraj mladeneč pri vO letih — vendar pa s tem razločkom, da nekdaj sem občudoval le neubranljive junake v kervavih bojih, sedaj pa mi je bil oče pesništva, revni slepi Homer, ljubši in častitljiviši od vseh junakov pred Trojo in vseh ostalih pridobiteljev, ki so prav za prav bili le tolovajski razdevavci in morivci. Nekaj časa sem bil ves zamišljen v mladostne sanje in Homerove pesme — pa ko bi trenil, me zbudi nek tovarš resnobno prašaje: kje nek je stalo Odisej evo kraljevo poslopje? „Ravno za tem hribom — mu urno odvernem — glejte, kako žlahna gospa Penelope z belo ruto iz verha pahljajo! Ne vem, če nas le pozdravljajo, ali celo na kosilo vabijo. Znabiti pa tudi, da nas zoper sitne snubače na pomoč kličejo." — ,,Ktere snubače?" praša nadalje. »Tega vam ne morem sedaj razlagati — predolgo bi bilo." — Tudi tega kratkega pogovora je bilo vse družtvo veselo in nekteri so se prav radostno smejali.
Veliko važniša od Itake jeKefalonija, največji vseh otokov joniških. Otok ta obsega osemnajst zemljopisnih štirjaških milj in šteje čez 90,000 stanovavcov, ki so večidel izverstni brodnarji. Tla so tudi na Kefalonii kamnite in gorate, pa vendar plodne in rodovitne. Prideluje se veliko vina, ulja, medu in mnogover»imii posebno lepih vertnih sadežev; žito pa si morajo Kefalonijčani večidel kupovati. Tudi ovac in goveje živine imajo Kefalonijčani le malo, ker jim pašnikov in kerme primanjkuje. Dravsko in goveje blago v mesnice dobivajo večidel iz Moree, mleko pa in sir od koz, ki jih semtertje na svojih gorah precej velike cede rede. — Kar vero tiče, so Kefalonijčani raz-koljniki; vendar pa je med njimi nekoliko katoličanov z lastnim škofom in s tremi meniškimi samostani.
Pod Itako vštric Kefalonije se morje na levi jako jako razširja, in tu je med Livadijo in Moreo dolgi zaliv lepantski, ki sega v serce okrajin gerških. Lepanto, nekdaj Naupaktos, slovi posebno zastran junaške zmage Juana Avstrianskega čez Turke S. dan oktobra 1571. Turki so imeli 70 fregat in 250 galer, španjsko brodovje pa le 210 galer in še nekoliko papaževih in benečauskih galer. Terda kervava morska bitva se uname — mnogo je že ubitih na obeh straneh — poslednjič vjameta Juan Av-strianski in Venier, poveljnik benečanski, načelnika turške vojske — in zmaga ostane kristjanom. Turki zgube 150 brodov, in štejejo čez 15,000 mertvih.
Dalje od Kefalonije proti jugu je joniški otok Zante, nekdaj Zacvnthos, o kterem Lahi pravijo: „Zante-fior di Levante" — in ne le zavolj sroka ali soglasja, ampak po pravici, zakaj otok ta je jako jako lep. — Tudi zan-tiški, sedem nemških milj dolgi, štiri do pet pa široki otok je. ves skaiovit in gorat; prideluje pa vendar kar veliko vina in olja. Verh obilega vinskega pridelka pa posuše leto do leta še do deset milijonov funtov nekega drobnega grojzdiča, ki ga tudi nase berhke Slovenke, kader potice pečejo, dobro poznajo. Žita pa ne pridelujejo zadosti, in zato gre o žetvi po pet, šest in več tisuč ljudi v Moreo, da si za kake tri ali štiri mesce žita prislužijo. Tudi dobre zdrave vode in derv jim primanjkuje. Pri vsem tem mi je pa otok od deleč jako dopadel. Edino mesto otoka, ki za lepo zavetno luko ob nekem griču stoji in do 14,000 duš šteje, se imenuje tudi Zante. Razun mesta pa je na otoku še 45 vasi.
(Dalje sledi.)
-----   35   -----
Potovanje po zahodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
V.
24. sušca je bilo prav ugodno, jasno in toplo vreme, in veselo smo jadrali dalje proti jugu ob zahodnem primorji moreaškem ali peloponeškem. V malo urah nas prinese urni parobrod vštric nekdanje nesrečne Mcsenije in slovečega Navarina. Je pa Navarin, ki mu Gerki Neokastro pravijo, majhno mestice, ki ne šteje žez 3000 duš, z lepo krasno luko, ki je tolika, da ima v nji čez 1000 največjih brodov ali ladij prostora dovelj. Boljšega zavetja za brodovje nima pri vseh svojih zalivali ne Pelo-pones ali Morea, ne vsa Grecija. Vhod v brodostaje je tako ozek, da ne more čez dvoje brodov naenkrat va-nje, in pred vhodom jim je otok Sfagia ali Sfakteria v zavetje. Voda je tudi za največje vojniške ladje dovelj globoka, in tla so za brodovne mačke take, da ni treba nikdar boljših. — V starem Navarinu, ki so ga v starodavnih časih Pylos imenovali, je kraljeval nekdaj modri Nestor, in luka navarinska slovi od nekdaj. Ze o peloponeški vojski je J>ila tu med Atenčani in Špartanci kervava morska bitva v letu 425   pred Kristusovim rojstvom.   Razno osodo  pa je
-t*
-----36   ------
imel Navarin v naših časih, namreč o ustaji in dolgi vojski Gerkov za oprostenje svoje. Leta 1821 vzame hrabri Kefaloničan T i b a 1 d o pod Ypsilantovim poveljem1 Turkom mesto in luko; pa že leta 1825 dobi Ibrahim paša oboje spet v svojo oblast. Tu zedini Ibrahim lastno egiptovsko in turško brodovje; pa 20. oktobra 1827 napadejo Codrington, de Rigny in žlahni Hevden, poveljniki angležkega, francozkega in ruskega brodovja, kot kruti tolovaji, zedinjeno egiptovsko-turško brodovje, ki v zavetni luki  mirno   stoji,   ter  ga pokončajo. — Politika je   skorej
vselej   kakor.....,   ki se   nikdar  in   ničesar ne sramuje;
tega krivičnega pokončanja pa se je vendar tudi politika sramovala, in nihče ga ni hotel kriv biti. Angleži so dolžili Francoze, Francozi pa Ruse. Modri vladoslovci evropejski niso spremislili, da, večje zlo odverniti, bodo mogli v kratkem razdjanim Turkom na pomoč hiteti.
Kmali potem dospemo vštric mesta Modon, nekdaj ne Methone, ki pri nekem ne visokem nosu stoji. Mestice je obzidano in dobro utaborjeno, pa nekako mertvo — žive duše ni bilo viditi ne na ozidji ne zunaj mesta.
Precej pod Modonom je na desni Sapienza, Santa Maria, Kaprera, Ven etiko in mnogo mnogo drugih majhnih -pustih otokov in posamesnih skal, ki iz morja sterle, in ki utegnejo o nevihtah brodnarjem zlo nevarne biti. Zato so napravili na Sapienci visok svetilnik, da se ladje po njem ravnajo. — Za otokom Venetiko se razširja na levi zaliv ko ionski, ki deleč v Moreo sega. Na levi strani zaliva stoji mestiee Koron, konec zaliva pa K a lama t a. Na jugo-izhodnem bregu zaliva koronskega stanujejo čversti in hrabri, pa nekako divji Maj noti, ki so nek mlajši nekdanjih Spartancov. Vseh skup je čez 50,000 duš, ki žive v 360 vaseh, deloma pa tudi v posamesnih pohištvih. Mnogo vasi smo iz parobroda dobro vidili, še več pa posamesnih čveterovoglastih stolpov, iz kterih so se Majnoti v kervavi vojski za gerško svobodnost Turkom junaško branili. Sedaj so podložni kralju gerškemu, pa menda podložni nič kaj gotovi, ker se na svojih dobro znanih tajgetskih gorah lahko puntajo in branijo.
Ob štirih popoldne dospemo do najjužniše erti naše lepe Evrope. Ert ta je nos matapanski, ki se iz visokega hriba na enkrat zniža in skorej kot popolna planjava deleč v morje sega. Med matapanskim in severnim nosom v norvežki Laponii je Evropa uajširokej ša.
Pod Matapanom na desni je Cerigo, narjužniši otok že mnogo omenjene ljudovlade joniške. Otok Cerigo, pri nekdanjih Gerkih Cvthera, obsega le tri štirjaške milje, in je bil nekdaj veliko važniši ko dandanašnji. Za-stran pripravne lege in varnih brodostaj so se shajali tu tergovavci iz Azije, iz Egipta in iz ostale Afrike, in domači so živeli v obilnosti in blaženosti, dasiravno je njih zemlja zlo skalovita. — Posebno pa je slovela Cvthera v starodavnih časih slepega molikovavstva zastran Venerine službe, ki se je od tod po vsem Gerškem zaplodila. — Cerigo prideluje dandanašnji nekoliko žlahnega vina in prav dobrega žita, največ pa vertnih sadežev.
Sedaj pa prijadramo v gerško morje, ki se mu Ar-hipelag pravi. Ob sedmih zvečer smo že vštric nosa Male a ali Sant-Angelo, za kterem se razprostira zaliv naupliaški deleč v Moreo. — Od nosa Sant-Angelo jadramo bolj proti severo-izhodu mnogo raznih otokov na desni pu-stivši, pa kmali nas noč zajme, da dalje ničesa več ne vidimo.
VI.
Naslednji dan, 25. sušca, dospemo že pred sedmo uro zjutrej do otoka, ki mu Sira pravijo, in jaderni Kalkuta se ustavi v luki pred mestom, ki se tudi Sira imenuje. Otok je le majhen in svet njegov je zlo gorat in kamnit, pa rodi vendar obilo vina, smokev, olja, medu in laške volne.   Mesto je  bilo  še  pred 30 leti  le  revno in majhno
verh visokega hriba; o času gerške ustaje in dolge vojske za oprostenje in svobodnost pa se je jako povzdignilo in raste še dandanašnji. V starem mestu verh hriba je namreč kapucinarsk samostan pod varstvom francozkim. O ti vojski pa so razširili Francozi varstvo svoje čez ves otok, in niso dali Turkom , Gerke na otoku nikakor nadlegovati in treti. Zato hite, življenje in premoženje si ohraniti, premožniši Gerki iz raznih krajev v Siro, in začnejo pod starim mestom pri morji o podnožji hriba novo mesto zidati, ki se čedalje bolj razširja in ki je že sedaj pervo in najvaž-niše kupčijsko mesto gerškega kraljestva. Mestjanov je že do blizo 40,000; pa le 5000 je katoličanov, ki v starem ali v zgornjem mestu stanujejo. Najvišje verh hriba stoji katoliška stolna cerkev in stanovališče škofovo. Pohištva imajo tu že sploh plošnjate strehe kakor dalje na izhodnem povsod.
Tu smo vidili tudi, kako čverst in živ narod so Gerki. Kakor hitro se parobrod ustavi, nas obda cela čeda čolnov, da bi nas v mesto prepeljali. Vsak hoče biti pervi — čolnarji upijejo in se suvajo, kakor da bi se bila resnobna morska bitva unela — in le s težavo pridemo v čolne, ter odrinemo v mesto.
Ker je bil ravno praznik Matere božje, se podamo precej v cerkev k službi božji. Pa v spodnjem mestu je imela le še velika ali peta maša biti, in nobenemu izmed nas niso dali več maševati. Zato gremo precej dalje v zgornje mesto. Ko sem mesto iz parobroda ogledoval, se mi je zdelo, kakor da bi bilo vse mesto zedinjeno; sedaj pa sem vidil, da med spodnjim in zgornjim mestom je precej velik, skalovit in pust prostor. Jako vroče je že bilo, posebno na tem praznem prostoru, vendar prisopihamo malo po malem v revno katoliško mestice in v stolno cerkev verh hriba, za kterem imajo mestjani v nekem skalovji vrelec hladne dobre vode. — Po doveršeni službi božji se vernemo ravno o poldne v spodnje ali novo mesto, pa solnce je tako pripekalo, da smo se vsi silno potili, in nek sa-ljivec je djal, da zastran pokore mu ni treba dalje v obljubljeno deželo hoditi, ker ga je pot že tu dobro očistil in opral. — Ko se na velikem tergu pred neko kavarnico ohladimo, se podamo na parobrod „Vprwartsu, ker je bil „Kalkuta" iz Sire naravnost v Carigrad namenjen.
Ob štirih popoldne odrineta iz Sire oba parobroda — „Vorwarts" se bolj na desno, „Kalkuta" pa bolj na levo deržaje. — Ko vidim, da zaliv eginaski na levi, in pot v Pirej za seboj puščamo, se mi je milo storilo, dasiravno sem dobro vedil, da nismo v Atene namenjeni. Serčno rad bi bil namreč vidil glavno mesto gerško — mesto, ki je nekdaj pri vsi lahkomiselnosti stanovavcov svojih bilo sedež izverstne omike, visoke učenosti in čeravno revne, vendar častitljive človeške modrosti, in mnogoverstnih, ali prav reči, vseh človeških umetnost, ki so se od tod po vsi Evropi širile. Res! da dandanašnji je mesto le revno in čez tri četerti manjše ko nekdaj; toda nahajajo se v njem še mnogi ostanjki nekdanje krasnosti. Najraje pa bi bil vidil zanimivo sodnišče areopagiško, kjer sta pred sodbo stala dva možaka, ki ju visoko častim in spoštujem, in kakoršnih je svet še malo imel, namreč modri Sokrates in sv. Pavel. — Sokrates, najmodrejši učitelj djanskega modroslovja, je bil tu, kakor ti je znano, leta 400 pred Kristusom po krivici k smerti obsojen. Polpetero stoletje pozneje pride sv. Pavel v Atene (act. Apost. C.XVIIO, ter začne oznanovati Sina božjega in ustajenje mertvih. Atenčani so bili še zmiraj enaki; druzega jim ni bilo mar, ko kaj novega čuti in pripovedovati. Celo nekteri Epiku-rejci in Stojčani so radi poslušali sv. Pavla in se ž njim pogovarjali, čeravno za nauke njegove niso marali veliko. Nekteri so djali: „Kaj nek pravi ta besedež?" — nekteri pa: „Kakor se kaže, je oznanovavec novih bogov" — in zato ga tirajo v Areopag. Pavel pa stoječ vsred Areopaga pravi: „Možje Atenčani!   Iz vsega vidim, da ste, kar vero
—    37    -
^tiče, se skorej preveč iskreni; zakaj ko sem memo gredoč ^podobe bogov vaših ogledoval, sem našel tudi altar, na kterem je napis: Neznanemu Bogu. Kar tedaj nevedši ^častite, vam jez oznanujem. Bog", ki je vstvaril svet in „vse kar je na njem; — On, ker je gospod nebes in zemlje, „ne stanuje v tempeljnih z rokami storjenih. Tudi se mu „ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ker on daja vsem življenje in dihanje in vse; in je „storil, da iz enega ves človeški rod po vsi zemlji stanuje, „in je njih stanovanju odmiril čase in meje, da iščejo „Boga, če bi ga kje otipali ali našli, čeravno ni deleč od „vsakega nas; zakaj v Njem živimo, v Njem se gibljemo „in smo, kakor so djali tudi nekteri pesnikov vaših. Rod „njegov smo namreč. Ker smo tedej rod Božji, ne smemo ^misliti, da bitje Božje je podobno zlatu ali srebru ali „kamnu, ki se upodoblja po umetnosti in misli človeški. — „In Bog je sicer čase te nevednosti pregledal; sedaj pa „oznanuje ljudem, da naj vsi povsod pokoro delajo, ker je „določil dan, o kterem bo sodil svet po pravici po možu, „ki ga je v to določil, in v tem je dal spričbo vsem lju-,,dem, ker ga je obudil od mertvih." — Tako je učil sveti Pavel Atenčane v Areopagu spoznati Boga Očeta, stvarnika nebes in zemlje, in edinorojenega Boga Sina, Gospoda našega, ki bo sodil po pravici o določenem dnevu ves rod človeški — in ga niso obsodili, ampak nekteri so se po-smehovali, nekteri pa so djali: „0 tem te bomo še enkrat slišali.46 — To sodnišče viditi me je jako jako mikalo, pa ni bilo mogoče.
V tem dervi „Vorwarts" jaderno naprej, in še prej ko se začne mračiti, smo med otoki Delos in Mikone na desni, in Tino ali T en os na levi.
(Dalje sledi.)
-----   45   -----
Potovanje po zahodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
VII.
26. dan sušca smo že zgodej zgodej vštric zahodnega primorja male Azije, ki se ji dan današnji tudi Natolia pravi. Kmali pridervi urni „Vorwartsu v široki in do deset nemških milj dolgi zaliv smirniški. Ob sedmih smo že v zavetji pred S m i r n o , ki jo Turki I z m i r imenujejo. gmirna je bila že v starodavnih časih eno najlepših mest male Azije, toda v raznih dobah je imela tudi razno osodo. Zgodej že jo razdenejo Lidčani — in 400 let je v svojih razvalinah le majhen terg. Aleksander macedonski jo spet sozida in v kratkem se povzdigne v središče kupčije in bogastva. Tergovci in drugi raznih narodov se shajajo v bogatem mestu, in mnogoverstne umetnosti dosežejo malo po malem visoko stopnjo, in obilo naljudena S mirna prihaja čedalje lepša in šteje že mnogo krasnih spominikov zidarske in podobarske umetnosti. Pozneje nepokojni časi pa jo pripravijo spet v nič, in v 13. stoletji je ni več dru-zega kot razvaline in podertine. Pa sreča se ji spet pri-smehlja; celo pod vlado nemarnih in lenobnih Turkov — pač čudna osoda! — celo pod vlado turško, pravim, se S m i r n a spet povzdigne in je dan današnji pervo in najbogatejše kupčijsko mesto cele male Azije.
S m i r n a stoji krasno ob širokem morji in se razširja na južni strani do srednje visokega hriba in nekoliko tudi po njem, izhodna in severna stran mesta pa stoji na lepi ravnini. Verh omenjenega hriba je sila velik, pa že na pol podert grad ali tabor iz srednje dobe, z eno besedo, lega mesta je krasna.
Mesto šteje dan današnji do 170,000 stanovavcov raznih narodov, in se deli po narodih v razne oddelke. Vsak narod ima lasten oddelk. Največ je Turkov in Gerkov, obojih skup do 100,000, potem Judov in Jermencov (Armen-cov), najmanj pa Evropejcov, ki jim na izhodnem sploh Franki pravijo. — Pri vsi svoji krasni legi pa mi ni S m ima vendar nič kaj dopadla. Ulice so večidel le ozke, ostudno umazane in polne nekih sarnosvojnih ali prostih psov, ki nimajo gospodarjev in ki se noč in dan okrog potepajo ali po dnevi lenobno na solncu leže. Tudi psi imajo lastne ulice in oddelke mesta, in gorje psu, ki se iz svoje ulice v ptujo priklati. Ko bi trenil, se vzdignejo vsi domači zoper njega, in ga podijo in šavsajo, dokler ga iz svoje lastnine ne spravijo. Pa prav imajo — gostov jim ni treba, ker morajo sami menda večkrat hudo stradati. Spervega se mi je nad temi lenobnimi, večidel medlimi psi merzelo, pozneje pa sem spoznal, da so mestom na izhodnem velika dobrota. Čudno je, da pri toliki množici popolnoma zanemarjenih psov ni na izhodnem vendar nikdar od stekline nič slišati. — Tudi tlak je slab in pohištva so zavolj potresov večidel lesene in nizke, k večem na dvoje postropje.
Ker smo se imeli v S m i r n i spet na drugi parobrod preseliti, ki se je iz Carigrada pričakoval, nam je ostajalo časa dovolj, ne le mesto na vse strani, ampak tudi bližnjo mestno okolico dobro ogledati. Zato si najmemo 27. dan sušca zjutrej oslov in jahamo proti izhodu iz mesta, pa pri karavanskem mostu, ki se po karavanah, ki iz notranje Natolije ali male Azije večidel po njem v mesto prihajajo, tako zove, se obernemo na desno proti jugu. Na levi  kake tri   ure od   mesta  se   nam   kažejo   visoki   hribi,
odrastki tavriških gora, še polni snega. — Čez kake pol ure dospemo do nekega samostana gerških menihov, ki se mu „pri svetem Elijuu pravi — še toliko dalje pa do lepega vodovoda rimskega, ki je čez globoke prepade pre-derzno speljan. Pred in za tem vodovodom je nekoliko mlinov, ki jih voda goni, in ti so edini vodni mlini, ki sem jih na izhodnem vidil. Drugot, kodar sem hodil, imajo le mline na sapo, v obljubljeni deželi pa še zmiraj kakor v starodavnih časih mline, ki jih z mezgi gonijo. — Za nekem mlinom je tu med visokim skalovjem majhna jama, kiji ,,Homerova jama" pravijo; terdijo, daje oče pesništva svoje neumerljive pesme v nji zlagal — Smirna je namreč že tako stara, da se za čast, da je Homerova domovina, od nekdaj čversto poganja.
VIII.
Jlazun v poprejšnem  listu   omenjenega   vodovoda   ni v Smimi nobenega spominka  iz  nekdanjih časov.    Še spomin se ni ohranil, kje je pervi srnirnaški škof sveti Pol i kar p mučen bil.    Sred hriba,  na kterem velik grad stoji,   kakor sem zgorej opomnil, kažejo nek bel kamen,   poleg kterega samotna cipresa raste,   in  pravijo,   da   pri   tem  kamnu je sveti mučenec smert storil.    Pa   to ni popolnoma  dokazano. Bolj se je ohranila povest o mučenji.   Sveti Polikarp je bil učenec sv. aposteljna Janeza, in je poznal še mnogo drugih, ki so Gospoda osebno poznali.    Mestni poglavar rimski,  se ve da malikovavec, ga da vjeti in na oslu ritnisko po mestu tirati, ter ga čaka z veliko množico molikovavcov in Judov v gledišču.    Ko   mu   ga  pripeljejo,   mu  pravi:   „Zasramuj Kristusa in spustil te bom." Urno odgovori Polikarp: „Osem-deset in šest let mu služim, in nikdar mi ni nič zalega storil, kako bi ga   mogel sedaj zasramovati — njega,   kralja mojega, ki me je odrešil?   Kristjan sem, in če se hočeš  kri-stjanskega nauka naučiti, določi mi dan, in rad te bom učil." Na   to   mu   pravi   mestni   poglavar:  „Pregovori   ljudstvo." Sveti Polikarp pa odverne:   „S teboj imam govoriti,   zakaj učili so nas, da spoštujmo spodobno gosposke, ki jih je Bog postavil.   Ljudstvo to pa ni vredno v mojih očeh,   da bi se pred njim zagovarjal."   Poglavar pravi dalje: „Zverinam te dam vreči, če se ne premisliš." Polikarp pa odverne mirno: „Naj pridejo" — „Sožgati te dam,   pravi poglavar,   če za zverine ne maraš."   Polikarp  pa  nasproti:   „Z ognjem   mi žugaš,   ki en  hip žge,   pa kmali ugasne;   ognja prihodne sodbe pa — ognja,  ki je nepobožnim  v večno  kazen  pripravljen,  ne poznaš.   Pa kaj čakaš, daj donesti, kar ti je drago?" Na to okliče sodni klicar trikrat zaporedoma: „Po-likarp je obstal,   da je   kristjan."   In vse   ljudstvo zavpije: „Naj se živ sožge."
Germada se napravi, Polikarp sleče suknjo, in rabelj ga hoče h kolu privezati, pa mučenec mu pravi: ,,Le pusti me prostega; tisti, ki mi da ogenj terpeti, mi bo dal tudi moč, brez vaših žebljev in vezi na germadi stati." Na to povzdigne sveti starček oči proti nebu in moli tako-Ie : „Gospod, vsegamogočni Bog, Oče tvojega ljubeznivega in blagoslovljenega Sina Jezusa Kristusa, po kterem smo te spoznali, Bog angeljev, moči, sleherne stvari in vsega naroda pravičnih, ki pred obličjem tvojim žive, hvalim te, da mi ta dan in to uro milostljivo daruješ, da se med mu-čence tvoje štejem, da čašo (kelih) Kristusovo pijem, da z dušo in telesom v neustrahljivosti svetega Duha ustanem v večno življenje. Sprejmi me danes, o Bog vse pravice, ko prijetno daritev med Svetnike svoje, kakor si prej sklenil, kakor si mi razodel, in kakor sedaj spolnuješ. Zato se ti zahvaljujem za vse, častim in povzdigujem te z večnim in nebeškim Kristusom vred. Z Njim in s svetim Duhom naj ti bode čast sedaj in vekoma. Amen."
Germada se zapali; plamen se vzdiguje in razvija okrog glave svetnikove ; mučenec je kakor zlato in srebro, ki se v ognji skuša, in dober duh se razširja iz njega.
Ko pa hudobneži vidijo, da ga ogenj ne sožge, uka-žejo rabeljnu, da naj ga z meceni prebode — Rabelj uboga — in iz starčkovih žil teče toliko kervi, da  ogenj ugasne.
Nato pravijo Judje poglavarju, da naj nikar ne dajo Polikarpovega trupla kristjanom, ker bi utegnili od Križa-nega odstopiti in namesto njega Polikarpa moliti. Kristjani pa živo odgovarjajo : „Vi ne veste, da ne moremo od Kristusa nikdar odstopiti in koga drugega moliti. Zakaj Njega molimo ko Sina Božjega, mučence pa le častimo, in po pravici, ko učence in posnemovavce Kristusove zavolj nenavadne ljubezni, ki so jo Gospodu in kralju svojemu ska-zovali, kosti njegove, ki so dragoceniši od zlata in biserov, pravijo dalje, hočemo pobrati in jih na spodobnem kraji hraniti, kjer se bomo po milosti božji shajali, spomin smerti njegove obhajat, da se spominjamo tistih, ki so se pred nami bojevali, in se pripravljamo na boje, ki nas še čakajo."
To se je godilo v letu 166 po Kristusovem rojstvu in je nam katoličanom pač lepa spričba, da Svetnike in njih blažene ostanjke spodobno častivši nismo molikovavci, kakor nam protestantje očitajo. Pa se ve, da vsaka reč ima svojo mero.
Mnogo let pred Polikarpovo smertjo pripeljejo v Smirno svetega Ignacija, škofa antijohiškega, ki so ga v Rim k smerti peljali. Cesar Trajan ga je bil v Antiohii k smerti obsodil rekoč: „Ignacija, ki terdi, da Križanega v sebi nosi, naj vojaki vklenejo in v Rim peljejo, da ga, ljudstvu v radost in kratek čas, zverine raztergajo." — Iz Smirne piše Ignaci raznim cerkvam ljubeznivo podučne liste, ki so se do današnjega dne ohranili, in mnogi škofje in kristjani ga tu obiščejo. — Vojaki pa so ž njim terdo ravnali, ker sam toži: „Od Sirije do Rima se bojujem z zverinami na morji in na suhem, noč in dan zvezan, z deseterimi leopardi ali risi, to je, vojaki, ki me varujejo, in ki so toliko hujši, kolikor jim več dobrega storiš." — Ves na-dušen ljubezni do Kristusa pride v Rim, in ko leve ali oroslane že rijoveti sliši, pravi serčno in veselo: „Pšenica Kristusova sem, treba je, da me zobje zverin somelejo, da čist kruh bodem,"
(Dalje Bledi.)
------   46   ------
-----   52    -----
Potovanje po zahodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
IX.
Še le 28. sušca pridervi parobrod „Adria" iz Carigrada, in proti večeru odrinemo na njem iz S mirne in napredovamo veselo potovanje ob zahodnem p rimo rji male Azije proti jugu med sporadski mi ali raztroš enimi otoki. Pervega teh otokov, ki se mu S ki o pravi in ki od nekdaj slovi, da je ^najbogatejši in najkrasniši otok na morji, pustimo ponoči za seboj. Naslednje jutro smo že zgodej zgodej vštric nekdanjega slovečega Efeza — nekdanjega, pravim, zakaj dan današnji je tu le še revna vas,    ki se ji Aja-Soluk pravi.  — Mnogo mnogo spominov
in resnobnih misel se mi je mešalo tu na enkrat po glavi. Kako čudno vlada previdnost Božja, in kako minljivo je vse posvetno! Efežčani, njih oholost, njih sebičnost, njih blagostanje, njih bogastvo in — krasni Dianini tempelj — vse vse je zginilo! Tempeljnove podertine so le še zavetje potepuhom in tolovajem. Ime hudobnega častilakom-neža, ki je tempelj zapalii, pa se je pri vsem prizadevanji modrega joniškega svetovavstva, ga pripraviti v pozabljivost, vendar le ohranilo. Herostratovo ime je znano še dandanašnji. Nasproti pa je ime Aja-Soluk gerdo popačeno in pokvarjeno. Svetega aposteljna Janeza, ki je s prečisto Devico Marijo dolgo časa v Efezu živel in kakor zročilo pripoveduje, tudi tu umeri, so imenovali svetega bogoslovca ali „Hagion T h eo log on", in od tod je današnje ime Aja-Soluk.
Ob sedmih smo že vštric otoka S a m o s, ki mu Turki Sussam-Abassi pravijo. Na desni pa imamo Forni in I k arij o ali Nikar i j o, in dalje proti jugu mravlinčje otoke. Samos je gorat, pa vendar rodoviten otok. Prideluje se na njem obilo žita, olja, vina, laške volne in svile.
Pod južnim koncom otoka samoskega je stalo nekdaj sloveče mesto Mi let, za Efezom in Smirno najvažniše in najbogatejše v mali Azii. — Tu se spomnim, da je tudi sveti Pavel nekdaj tod potoval in v Miletu od starašinov efežke cerkve milo in ganljivo slovo jemal. Sveti Pavel se je bil namreč v Jeruzalem namenil, in ker je želel o bin-koštih že tam biti, ni hotel v Efez jadrati, da bi ga kaj v Azii ne zaderžalo; ampak jadral je ob samoskem otoku v Milet. Sem pokliče starašine cerkve efežke, in ko pridejo, jim milo pravi: „ Veste od pervega dne , ko sem v Azijo „prišel, kako sem vselej z vami ravnal, da sem služil Go-„spodu z vso ponižnostjo in s solzami in skušnjavami, ki so „se mi godile — po zalezovanji Judov: kako nisem ničesa „prideržal, kar je v prid, da bi vam ne bil oznanoval, in „vas učil očitno in po hišah, oznanovaje judom in never-„nikom pokoro v Boga in vero v Gospoda našega Jezusa „Kristusa. In glejte, sedaj grem — gnan od Duha — v „Jeruzalem, in ne vem, kaj se mi bo tam godilo: razun kar „mi sveti Duh po vsih mestih pričuje rekoč, da me v Jeruzalemu železje in bridkosti čakajo: pa nič tega se ne božjim, in življenja svojega ne cenim više od sebe, da le „doveršim tek svoj in službo besede, ki sem jo prejel od „Gospoda Jezusa, da oznanujem evangelje milosti božje. — „In glejte, sedaj vem, da obličja mojega ne bote več vi-„dili — nobeden izmed vas, med kterimi sem hodil in kraljestvo božje oznanoval: zato vas danes na pričo vzamem, „da sem čist kervi vseh; kajti nisem se umikal, da bi vam „ne oznanoval vse volje Božje. Glejte tedaj na-se in vso „čedo, v kteri vas je sveti Duh postavil škofe (vladike), „vladati cerkev Božjo, ki jo je s kervjo svojo pridobil. „Vem, da po odhodu mojem bodo prišli med vas zgrabljivi „volkovi, ki ne bodo cedi zanašali. In celo izmed vas bodo „ustali možje, ki bodo govorili napčne reči, da bi vlekli „učence za seboj. Zato čujte in v spominu ohranite, da tri „leta nisem nehal noč in dan vsakega izmed vas s solzami „opominjati. In sedaj vas priporočujem Bogu in besedi mi-,,losti Njegove, ki je mogočen, boljšati vas in vam dati „dedšino med vsemi posvečenimi. Nikogar srebra in zlata „ali oblačila nisem želel, kakor sami veste; zakaj cesarje ,,meni in tem, ki so z menoj, treba bilo, so te roke pridobivale. Vse sem vam pokazal, da tako delaje je treba „slabe sprejemati in besed Gospoda Jezusa se spominjati, „ker je sam rekel: Veliko bolje je dajati ko prejemati. In „ko je to izgovoril, je pokleknil in ž njimi vsemi molil. „Vsi pa so zagnali velik jok, in so Pavla objemali in po-„ljubovali. Najbolj pa so bili žalostni zavolj besede, ki jo „je rekel, da obličja njegovega ne bodo več vidili. — In „so ga spremili do barke."
Naša barka pa   nas   nese  jaderno naprej,   in   kmali se nam prikaže   na  desni  sloveči otok P a t h m o s ,   ki ga je
-----   53-----
Oospodov ljubljenec, apostelj Janez, s svojim terdim pro-gnanstvom posvetil. Po nemilem mučenji pri nekih vratih Rima, ki pa ni aposteljnu kar nobene bolečine in škode storilo, mu določi kruti cesar Domician ta otok v prognan-stvo, in tu je pisal blagi starček z mladostnim nadušenjem zanimivo skrivno razodenje. Dasiravno je bil otok precej deleč na desni, smo vendar dobro vidili verh visokega hriba, pri kterega podnožji je apostelj v neki jami bival, samostan — „pri sv. Janezu." — Otok ta, ki ga dandanašnji P a 1 m o z a imenujejo , je le majhen in meri na okrog kakih 8—10 ur. Podnebje je zdravo, zemlja pa je suha in neplodna.
V tem okrožji so bile nekdaj v lepih azijatskih okrajnah tiste sedmere cerkve ali kristjanske občine (E f e z, Smirna, Sardes, Pergam, Tiatira, Filadelfia in Laodicea), ki jih sveti Janez navoduje v skrivnem raz-odenji in kterih vladike deloma hvali, deloma pa terdo svari in graja. Na primer, škofu cerkve efežke piše apostelj: „Vem dela tvoje, in trud in poterpežljivost tvojo, in „da ne moreš terpeti hudobnih, in da si skusil tiste, ki „pravijo, da so aposteljni, pa niso, in si našel, da so laž-„niki: in da imaš poterpljenje, in si terpel zavolj imena „mojega in nisi obnemagal. Imam pa zoper tebe, da si pervo „ljubezen svojo popustil. Spomni se tedaj, od kod si padel, „in delaj pokoro in delaj perve dela. Ce pa ne, bom prišel „hitro k tebi, in bom premaknil svečnik tvoj iz mesta nje-„govcga, ako ne boš pokore delal. Imaš pa to, da sovražiš ,,dela Nikolajčanov, ki jih tudi jaz sovražim."
Terdeje govori škofu ali vladiku sardeškemu: „Vem „dela tvoje, da sluješ, da živiš, pa si mertev. Cuj in po-„terduj drugo, ki je imelo umreti. Kajti ne najdem del „tvojih popolnih pred Bogom svojem. Pomisli tedaj , kako „si prejel in slišal, in derži in delaj pokoro. Ako tedaj ne „boš čul, bom prišel k tebi kakor tat, in ne boš vedil, „ktero uro pridem k tebi."
Naj terdejše pa kara Laodicejčane, ker pravi: Vem „dela tvoje, da nisi ne merzel ne gorak: O da bi bil merzel „ali gorak! Ker si pa mlačen, in ne gorak, bom jel plju-„vati te iz ust svojih; ker praviš: Bogat sem in premožen, „in nikogar ne potrebujem: in ne veš, da si reven, sidrom ak, ubožen, slep in nag."
(Dalje sledi.)
Potovanje po izhodnem*) ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
X.
Še memo raznih drugih otokov (Lipso, Lero, Kali m no i. t. d.) dervimo naprej in prijadramo o poldne v lep rokav med otokom S t a n k i o na desni, in med nekdanjimi mesti Knidom in Halikarnasom v mali Azii na levi. Kako me je veselilo ta otok viditi, Ti dragi pri-jatel ne morem dopovedati. Stankio je namreč otok, ki so ga nekdaj Kos ali Koos imenovali. Hipokrat, oče zdravniške znanosti, in Apel, slikar neumerljive slave, sta se rodila tukaj. Na tem lepem rodovitnem otoku so tkali nekidaj tudi nekakošno svilnato tančico, ki je slovela deleč okrog. Tudi vino kosko so nekdanji Gerki visoko čislali. — Krasen kinč je bil nekdaj otoku Eskulapjev tempelj in pa čudovita lepa Venerina slika, ki jo je bil Apel svoji domovini daroval. Cesar August jo je pozneje v Rim odnesel ,   pa je Kosčanom za njo sto talentov davka odpustil.
Pa tudi na levi me je lep zaliv in aziatski breg jako mikal, dasiravno ni tod več kakor je nekdaj bilo. Lepemu koskemu otoku ravno nasproti je stalo nekdaj na lepi ravnini krasno mesto Halikarnas, sedež kraljev nekdanje Ka-rije. Čudovito lep mertvašk spominek, ki ga je bila slavno znana kraljica Artemizia umerlemu možu Mavzoleju omislila, in ki so ga zato „Mavzoleju imenovali, in mnogo krasnih tempeljnov in drugih poslopij ga je kinčilo. Še večji kinč pa je mestu, da je rodilo nekoliko izverstnih možakov. Herodot, oče dogodivščine, in Divnici zgodovinar, in drugi Dionizi godboslovec, ki je o Hadrianovih časih zgodovino godbe ali muzike spisal, in mnogi drugi so bili tu rojeni. — Pa kakor sem rekel, tod ni več kakor je nekdaj bilo. Kjer je stal nekdaj krasni Halikarnas, je sedaj le revno nesnažno selo, ki mu Turki Budron ali Bodru pravijo.
Dalje proti jugu vštric koskega otoka je stalo nekdaj še drugo bogato in mogočno mesto z imenom Knid ali Gnid, ki je slovelo posebno po Praks i tel je vem umotvoru, krasni Venerini podobi iz belega marmorja, ki ji ga ni bilo in menda ji ga ne bo para na svetu. Bila je nek kakor živa in druzega ji ni manjkalo ko besede. Iz dalnjih krajev so hodili ptujci nek nalaš jo gledat in neki prenapetnež se je bil celo zaljubil va-njo! — Sedaj pa se skorej več ne pozna, kje je sloveče mesto stalo.
Proti štirim po poldne ugledamo otok Rodi, nekdaj Rhodos, pa do mesta tega imena smo imeli še dobre štiri ure. Še le po osmih zvečer v temi dospemo pred mesto. Ro diski otok — dve milji od južnega brega male Azije med Cipro in Kreto ali Kandijo v sredzemeljskem morji — je osem nemških milj dolg in tri milje širok, ter meri 21 štirjaških milj. Od nekdaj že slovi otok ta zavolj lepote in rodovitnosti svoje in zavolj lepega zdravega podnebja, kar je še vse, kakor je nekdaj bilo, in vendar ni Rodi več, kar je nekdaj bil, zakaj pod nemarno turško vlado nima nič pravega vspeha, in vse gre rakovo pot. V starodavnih časih je bil krasen otok mogočna ljudovlada, ki jo je brod-ništvo in kupčija bogatila. Rodiščani so bili zvedeni in pogumni brodnarji. Atenčani in Spartanci, Mace-donjčani in Rimljani so iskali zaveze ž njimi. Ves otok je bil dobro in skerbno obdelan kakor lep vert in obilo naljuden — in Rodiščani so pošiljali uselišča v Sicilijo, v Italijo in celo na Španjsko. Pri svojem velikem bogastvu so   kinčili   otočani   glavno   mesto   svoje   z   mnogoverstnimi
*) V napisu gospod M. Vernetovega potovanja se je vrinila gerda pomota5 v dosedanjih listih je namreč: ,,Potovanje po zahodnem" namesti ,,po izhodnem." Dalje mora v 2. listu v 20. versti od z^orej namesti ,,kadar smo se tje pe-ljaliu stati „kodar smo se" i. t. d. in v 3. listu, v 12. versti stoji ,,Tegnodau namesti ,,Tegnosa.u
-----   59   -----
-----    60    -----
umotvori, ki so po vsem Gerškem sloveli, in zavolj kterih so tudi premožni Rimljani radi tje zahajali. Celo luko okin-čijo Rodiščani kakih 200 let pred Kristusom z orjaškim kolosom, neko čudo veliko, do 70 vatlov visoko človeško podobo iz brona, ki je, kakor se pripoveduje, nad uhodom v luko na dveh skalah z eno nogo na ti, z drugo na uni strani stala, v roki pa morski svetilnik nosila, da so barke z razpetimi jadri ji med nogami lahko tudi ponoči sem-tertje jadrale. — Pa zavidljiva osoda je vse spremenila. Ko los ali omenjena bronasta podoba je stala le 56 let. Rodiški otok je namreč potresom podveržen — in strašen potres podere orjaško podobo in bronasti kosi leže več stoletij okrog. Cesar Vespazian zedini do takrat samostalno rodiško ljudovlado z rimsko deržavo; pa leta 672 si pod-veržejo Arabčani krasni otok, in blagostanje začne naglo pojemati. Kmali pa se spet nekoliko povzdigne, ko se verli, iz Palestine pregnani Joanitarji po pregnanih Arabčanih v letu 1320 lepega otoka polaste. Odslej je Rodi 200 let prav za prav otok kristjanskih romarjev v obljubljeno deželo. — Leta 1522 pa sklene Soli man II., car turški, viteze rodiške pregnati, in se, naj velja kar hoče, važnega otoka polastiti. Z grozovito vojsko pride nad junaške viteze, zgubi mnogo mnogo najhrabejših vojakov, pa vendar ne neha, dokler mu vitezi 26. decembra 1522 otoka ne odstopijo. Pregnanim vitezom podelji Karol V., car nemški, v letu 1530 Malto, in zato se imenujejo Joanitarji sedaj — vitezi malteški, kakor so se prej vitezi rodiški imenovali. Rodi pa začne spet zdihovati pod vlado turško in hirati.
30. sušca se podamo ob sedmih zjutrej iz parobroda v mesto, ki stoji ob in na nekem majhnem griču. Ozidje je močno in terdno, in tudi poslopja v mestu so lepo in terdno zidane. V gosposki ali vitežki ulici je viditi še mnogo gerbov, ki nekdanje pohištva junaških vitezov kinčijo. Zgornji del mesta pa je zgol podertina, ker je lansko leto strela v smodnišče udarila in tak stres napravila, da je vse razpadlo. Le s težavo smo lazili po razvalinah do neke vse razpočene turške mosee. Spodnje mesto ob morji pa ni veliko poškodovano.
Malo po malem ogledamo vse mesto in tudi bližnjo mestno okolico, ki jo visoke palme lepo kinčijo. Stano-vavcom, ki jih utegne do 10,000 biti, se vidi, da pod turškem jarmom žive. Ves, nekdaj toliko naljuden otok šteje dandanašnji javalne 30—35,000 stanovavcov, ki so večidel Turki in Judje.
XI.
Okolj štirih popoldne odrinemo dalje, pa ne jadramo o primorji male Azije kakor romarji preteklega leta, ki so iz luke rodiške v Mertino, kakih šest ur pod Tarsom, kjer je bil sv. Pavel rojen, in dalje v Skanderum (Ale-xandrette) in v Latakijo, in — od tod še le v Cipro jadrali, ampak zavijemo precej bolj na desno v široko morje proti C i pri. Pri vsem tem pa se nam kažejo do terdne noči osnežene tavriške gore, ki svoje odrastke po vsi Na-tolii razširjajo. — Poslednji dan sušca pa ne vidimo skorej do desete ure zjutrej druzega ko nebo in vodo. Pa mahoma se nam prikaže otok cipriški, in še pred poldnem pridervi jaderna „Adria" vštric njega; pa je tolik, da smo celo popoldne ob južnem bregu naprej dervili in vendar še le o polnoči pred Larnako dospeli. — Dolg je otok cipriški od zahoda proti izhodu 33 zemljopisnih milj, širok pa 16, in obsežek njegov meri 343 štirjaških milj. Po vsi dolgosti otoka se vleče visoka gora, ktere najvišji verh proti izhodu je sloveči Olimp, na kterem je stal nekdaj zanimiv Venerin tempelj, ki se mu ni smela nikdar nobena ženska bližati. — Otok ta je nenavadno rodoviten in že nekdanji narodi so ga zavolj čudovite plodnosti in zavolj ugodnega podnebja visoko čislali. — Plodnost je ohranil, podnebje pa se je po nemarnosti in lenobi turški jako spremenilo  in  pokvarilo.    Napravili  so   se  namreč   sem ter tje
veliki močirji in smerdljive luže, ki zrak kvarijo. Tudi je nek na cipriškim otoku poleti vročina veliko večja ko v druzih bližnjih okrajnah, pozimi pa nasproti večji mraz, in ker tu le poredkoma dežuje, se posuše poleti vsi potoki in vse rečice, ki tla namakajo, razun ene same. Pri vsem tem je otok, kakor sem že opomnil, nenavadno rodoviten, in prideluje se na njem kar mnogo izverstnega žita, posebno pšenice in ječmena, mnogo svile, laške volne, olja, vina, rožičev in druzega sadja. Posebno dobro pa se sponašajo vertni sadeži vsake verste. — Nekdaj so se kopale tu tudi razne kovine, in nekdanji narodi so hodili sem posebno po baker. Ali jih dandanašnji še kaj kopljejo, mi ni znano. — Cipriani pa imajo tudi lepe senožeti in spašnike, in zato je živinoreja tu na višji stopnji ko na joniških in gerških otokih. — Da so bili Cipriani nekdaj premožni in bogati, je pri toliki rodovitnosti zemlje pač naravno. Ves otok je bil poln lepih, obilo naljudenih mest. Mesta Pa p ho s, Amathusia, Aphrodisium in Salamis so slovele deleč okrog — posebno Pa p h os QPafos) zavolj gerde sladnosti, s ktero so Venero častili. Pod turškim jarmom pa se je ne samo blagostanje, ampak tudi število stanovav-cov jako zmanjšalo, in ves otok jih šteje le še do 120,000. Pervo zgodovino otoka cipriškega zakriva tema starodavnih časov. Spervega je bil otok najberže razdeljen med več kraljičev, ki so vsak v svoji okrajni samostalno vladali; v letu 550 pred Krist. pa se ga polasti A mas i s, kralj egiptovski. Ko si pa divji nori Kambiz Egipt pod-verže, pride tudi otok cipriški pod perzijansko oblast, pa je imel menda vendar še lastne kralje, ki so Perzijanom le davk plačevali. — Perzijanom ga vzame pozneje Cimon, pa vsled mini Antalcidovega ga dobe Perzijani kmali spet v roke. Aleksander Veliki ga oprosti za vselej jarma perzijanskega, pa po Aleksandrovi smerti si ga podverže Ptolomej Lagov, ki je bil po omenjenem velikem pri-dobitelji egiptovsko kraljestvo podedoval. Vendar pa je imel otok cipriški odslej večkrat lastne kralje, toda iz kraljeve egiptovske rodbine. — 58 let pred Krist. se ga polaste poslednjič siloviti Rimljani. — Po razdelitvi rimske deržave pride pod izhodno carstvo, in dobi spet lastne, toda od čarov bizantinskih odvisne vladarje carske kervi. Komen 1. pa se odpove oblasti bizantinski, ter se povzdigne v samo-stalnega kralja, in rodbina njegova vlada do leta 1191. V tem letu pa da Rihard, oroslonovo serce, kralj angležki. kraljestvo cipriško rodbini Lusignanov. — Ko pa možko pokolenje Lusignanov odumre, prevzame vlado Jakob, nek postranski Lusignan, ki je bil z Benečanko Katarino Komarovo oženjen. Jakob umerje brez otrok, in lepo kraljestvo ostane vdovi Katarini, ki ga leta 1473 rojakom svojim, mogočnim Benečanom zapusti. Sto let so Benečani v mirnem posestvu kraljestva, pa leta 1571 jim ga vzame Amurat lil., car turški, dasiravno ga junaški Bragadin čversto in hrabro brani. — Od takrat že zdi-huje in hira krasni otok pod jarmom turškem.
(Dalje sledi.)
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857. *)
Spisal Mihael Verne.
XII.
Cipriški otok je domovina svetega Barnaba, ki seje s sv. Pavlom in s sv. Janezom9 ki mu je bilo tudi Marko ime, pervi jako prizadeval, še mlado vero Kristusovo med rojaki svojimi razširiti in ustanoviti. Djanje Aposteljnov (XIII.  123) nam pripoveduje tako-le:
„V cerkvi pa, ki je bila v Antiohii, so bili preroki in „učitelji, med kterimi je bil Barnaba in Simon, ki se je „Cerni zovel, in Luči Cirenejčan in Manahen, kije „sodojenček četertnega oblastnika Heroda, in Pavel. Ko „so pa v opravilu Gospodovem bili in se postili, jim je „sveti Duh rekel: Odločite mi Savla in Barnaba k delu, „za ktero sem ju odbral. — Tedaj so se postili in molili, „in roke na nju pokladali, in ju pustili. In ona poslana od „svetega Duha, gresta v Selevcijo, in od tam jadrata v „Cipro; in ko sta v Salamino prišla, sta oznanovala besedo „božjo v sinagogah (ali v shodnicah) judovskih. Imela sta „pa tudi Janeza v pomoč. In ko sta ves otok obhodila „noter do Pafa, sta našla nekega čarovnika, krivega prekroka, Juda, ki mu je bilo ime Bar-Jezu. Bil je s Ser-„g i j e m Pavlom, deželnem poglavarjem, pametnem možem. „Ta je poslal po Barnaba in Savla, in je želel slišati „besedo božjo.    Ustavljal pa se jima je Elimas,   čarovnik
*) V poslednjih Novicah beri   v X. listu   ^Potovanja4' v 26 verst D i on iz i namesti Divnici.                                           Vred.
------    67    ------
-----   68   -----
„(tako namreč se tolmači ime njegovo) iskaje odverniti deželnega poglavarja od vere. Savi pa, ki se imenuje tudi „Pavel, poln svetega Duha, ga je pogledal, in djal: O „polni vseh zvijač in vsega kovarstva in hudičev, sovražnik 9,vse pravice, ali ne nehaš prevračati pravih poti Gospodovih ? In glej, sedaj pride roka Gospodova čez-te, in „boš slep, in ne boš vidil solnca nekaj časa. In zdajci je „padel na-nj mrak in tema, in tapaje okrog je iskal, kdo ?,bi mu roko podal. Ker je tedaj deželni poglavar vidil, „kar se je bilo zgodilo, je veroval in se čudil nad naukom ^Gospodovem. In ko so se Pavel in tisti, ki so ž njim bili, „od Pafa peljali, so prišli v Perge v Pamfilii. Janez pa „se je ločil od njih in se vernil v Jeruzalem."
Sv. Barnaba pa se je vernil menda še večkrat domu, in milost božja ni bila prazna v njem. Pa tudi umeri je jsv. Barnaba v domovini svoji. V sedmem letu krute Ne-r on o ve vlade si je pridobil namreč slavni venec mučencov z junaškim pogumom. Pod cesarjem Z en on o m se je našlo na otoku cipriškem truplo njegovo z Evangeljem sv. Matevža, ki si ga je bil iskreni mučenec z lastno roko prepisal.
Ker smo bili, kakor sem ti zgorej pravil, pred Lar-nako ponoči dospeli, smo šli še le naslednje jutro — 1. aprila, po sedmih v mesto, ki na grobih starodavnega mesta „Cithium" stoji in se ravno zato Larnaka imenuje, kakor bi se v našem jeziku grobišče imenovalo. Cithium je bilo eno najstarejših mest na svetu, ker ga je bil že Cetim, Noetovega sina Jafeta vnuk, osnoval  in utemeljil.
Larnaka stoji na ravnem pri morji, in je dan današnji pervo kupčijsko mestice cipriškega otoka. Pri vsem tem pa je vendar revno. Le malo pohištev je iz kamnja zidanih, ker se kamnje le deleč proč dobiva in ker je zato predrago. Hiše in graje vertov so večidel iz blata ali iz nekakošne belkaste ilovice, ki jo s slamo mešajo. Eno narlepših poslopij je frančiškanski samostan z lepo cerkvo, ki so si ga menihi po mnogih protivnostih in zaderžkih še ni davno večidel s pomočjo pobožnih Avstrianov sozidali. — Tudi neke nune, sestre sv. Jožefa, imajo tu lep terden samostan z učilnico za žensko mladost.
Mestna okolica je precej prijetna, in lepo visoke palme jo kinčijo. Posebno čversto pa raste tod pod milim nebom kakt ali Faraonova smokev.
Nikozia, glavno mesto cipriškega otoka je proti se-verji v notranjem kakih šest do sedem ur od Larnake.
Po poldne so se valovi pri najlepšem vremenu na bregu jako lomili, in nek tovarš se jih je tako bal, da se ni dal dolgo časa nikakor pregovoriti, da bi bil v čoln skočil. Poslednjič mu pravim, da Adria bo ob svojem času odrinila, naj se vernemo ali ne. To je pomagalo — na enkrat skoči z nekakšno smešno serčnostjo v čoln, in kmali smo spet na parobrodu.
Ob petih po poldne odrinemo od otoka cipriškega, ter jadramo proti Bejrutu, Mersino na levi pustivši.
xm.
Drugi dan aprila se nam prikažejo že zgodej visoki, osneženi verhi krasnega Libana, in proti sedmi uri zjutrej tudi mesto Bejrut, ki stoji o podnožji lepega zelenega griča. Bejrut — nekdanjim Gerkom in Rimljanom Bervthus, v svetem pismu pa Berothab — je sila staro mesto, ki so ga najberže nekdanji pridni Fenicjani osnovali in utemeljili. Pa perva zgodovina starodavnega mesta nam je popolnoma neznana, in se še le nekoliko razjasne, ko Bejrut mogočnim Rimljanom v roke pride. — O Avgustovih časih napravijo Rimljani tu lastno uselišče, in ga imenujejo ?,Felix Augusta." Ta sprememba imena pa ne ubrani, da bi se staro ime Berit, ki se sčasoma v Bejrut spremeni, ne ohranilo. — Pod Rimljani je mesto tako cvetelo, da je bilo radost vladarjem in učenim, in na vsem izhodnem ga ni bilo, če smem tako reči, slavnišega vseučilišča od bej-rutskega.    Od vseh strani   so   hodili   ukaželjni   mladenči   v
Bejrut, se posebno pravoslovja učit, in Justinian imenuje Bejrut mater in rediteljco postav. — Pri vsem tem pa je vendar čudno, da so si poslednji kralji judovski za olepšanje in blagostanje mesta toliko prizadevali, dasiravno ni bilo pod njih oblastjo, ampak pod oblastjo rimskega poglavarja Sirije, ki je v Antiohii stanoval. Kralj Herod — tisti, ki je dal o Kristusovem rojstvu v Betlehemu nedolžne otročiče pomoriti — olepša Bejrut s krasnim tem-peljnom, pa oskruni v ravno tem mestu spomin svoj s krutim nečloveškim djanjem, s tem namreč, da založi lastna sina Aleksandra in Aristobula, ki jima je lepa, pa nesrečna Mariana mati bila, kot zarotnika zoper oblast in življenje svoje, in da ne neha, dokler ju rimski deželni poglavar k smerti ne obsodi. — Več še ko Herod sta storila kralja judovska Agripa, oče in sin, v olepšanje bejrutskega mesta, da bi Rimljane udanosti in zvestobe svoje prepričala. Lastne podložne sta derla, da sta bila v stanu, ptuje mesto kinčiti in se Rimljanom prilizovati. Krasne gledišča in občne kopele so bile priče nju zapravljive darljivosti. In ker so tudi Rimljani mesto lepšali in povzdigovali, kolikor so vedli in znali, ni čudo. da je bil Bejrut kmali najlepše mesto v celi Sirii.
Ko se je imel serd božji čez bogomorivni Jeruzalem razliti, in ko je že Vespazian z vojsko nad nehvaležno mesto šel, je pribežalo mnogo mnogo kristjanov, ki so se nemili osodi zaverženega mesta umaknili, iz Jeruzalema v Bejrut, in mesto je rastlo čedalje bolj tudi v pravi veri in pobožnosti. — Lepo podnebje in ugodnosti mesta privabijo v Bejrut tudi slavnega Tita, ko je bil po dolgem in težkem trudu terdovratno jeruzalemsko mesto vzel in popolnoma razdjal, in tu je počival in se radovai skorej celo zimo. Vse to pripoveduje Jožef Fl a vi, ki je bil Vespazian o v jetnik in Titov tolmač, in ki je še le po dokončani vojski v Bejrutu svojo prostost spet zadobil.
Od takrat pa slovi Bejrut bolj po nesreči kot po blaženosti svoji. Perva velika strašna nesreča zadene mesto leta 566 po Krist. — namreč grozovit potres, ki krasno mesto popolnoma razruši in podere. Pa starodavna slava in prelepa lega pomaga mestu kmali spet kviško, toda sedaj je le senca poprej snega, je le navadno mesto brez vse kras-nosti, in nima več druzega ko nekdanjo slavo. Ko ga pa S a r a c e n i, kakor vso Sirijo, pod svoj terdi jarm spravijo, pride tudi ob-njo. Pod Križanci pa se spet nekoliko povzdigne, pa ne za dolgo. Po dveh mescih terde oblege ga vzamejo hrabri Križanci pod Balduinom I. 25. aprila 1104, pobijejo mnogo S ara cen o v, in začnejo mesto razširjati in lepšati. Kristjanska vera začne spet lepo cvesti in razne cerkve se spet sozidajo, med drugimi tudi stolna cerkev sv. Ivana, ki še stoji, ki je pa dan današnji mahome-danska mošea. Prerokovi nasledovavci so le altarje iz nje spravili, sicer pa jo pustili, kakoršna je bila. Celo kropivni kamen je še v nji. Druzega spominika  pa  ni iz teh časov.
Križanci pa ne gospodujejo dolgo, in Bejrut je eno pervih mest, ki jim jih velikodušni Sala d in po sloveči bitvi pri Tiberiadi spet vzame, in sedaj postane Bejrut glavno mesto vseh okrajin Sirijanskih. Saraceni ga jako uterdijo in otabore, in hranijo v njem vso vojniško pripravo, vjete kristjane, čuda veliko živeža in svoje naropano bogastvo. Pa leta 1196 jim ga vzamejo spet Križanci, oprostijo s to zmago 8000 kristjanov in dobe toliko živeža, da ga je bilo vsem stanovavcom za tri leta zadosti.
Al osoda mesta bejrutskega se noče še ustanoviti. Ko Križanci v Sirii obnemagajo in njih gospodovanje na izhodnem že pojema, pride Bejrut spet Saracenom v roke. — Okolj leta 1517 se ga polaste Turki, pa mesto spremeni le gospodarja, ne jarma. — Boljša sreča se mu smehlja, ko se Fiker-Edin, knez ali emir Druzov, okolj leta 1612 zoper Turke spunta in jim verh nekterili druzih mest tudi Bejrut vzame. Fiker-Edin si resnobno prizadeva, osodo svojih podložnih zlajšati in posebno Bejrut
-----   69   -----
povzdigniti in olepšati, pa kaj pomaga, ker ga Amurat IV. v kratkem spet potlači. — Leta 1831 se spunta zoper čara turškega tudi Mehemed-Ali, namestnik v Egiptu, in sin njegov, Ibrahim Paša, si podverže malo po malem celo Sirijo. — Že se kaže v Bejrutu in v okrajnah sirijanskih vspeh boljše, redne vlade egiptovske, pa na enkrat se vzdignejo leta 1840 nektere evropejske vlade zoper Egipčane, in jih prisilijo v Egipt se verniti. Pri tem početji se je tudi brodništvo naše avstrijansko čversto ponašalo! Francozi pa se niso te slave udeležili, kakor nekoliko let prej žalostne slave pri Na v ari nu.
(Dalje sledi.)
-----    75    -----
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
XIV.
Dan danaišnji nima Bejrut, razun lepe lege ob zelenem griču, nobene nekdanjih slovecih krasnost vec, in ne bo menda nikdar vec, kar je nekdaj bil, ker mu za-vetne, varne luke manjka. Ce je količkaj vetra na morji, se ne more skorej v mesto. To pa je kupčii, ki ga bogati, velika zadrega. — Naša „Adria*' pridervi kmali po sedmih zjutrej pred mesto v lepem vremenu (ne nevihte ne viharja ni bilo in se skorej vetra ne, dasiravno je nekdo po časnikih razglasil, da smo bili v veliki nevarnosti!) — in se ustavi v odpertera morji daleč od mesta, pred kterim se valovi lepo lomijo in penijo. Kmali obdajo parobrod Arabčani s svojimi čolni, da bi nas v mesto prepeljali, in tu vidim pervikrat, kako živ in čverst narod so Arabčani.   Vse upije in kriči  in se suva okrog „Adrie" hujše
ko Gerki v Siri. In dasiravno vidijo, da se nihče v mesto ne napravlja, se vendar dolgo časa ne dajo odpraviti. — Proti enajsti uri se naveličamo mesto le od deleč gledati, in se napravimo v mesto — pa le štirje, vsem drugim je bilo morje prehudo. — Mesto, ki šteje blizo 4000 duš, je res lepo, pa le azijatsko, ne evropejsko mesto. Ulice so sploh ozke in ostudno umazane, pohištva pa so terdne. Tudi tlak je boljši ko v Smirni, in človek ni vsak hip v nevarnosti si polomiti noge, dasiravno je v ozkih ulicah sem ter tje velika gnječa, ker se vse — psi, velbjudi (kamele),^ konji, mezgi in ljudje raznih narodov po njih mešajo. Še v lepem, z blagom vsake verste obilo naloženem bazaru, ki mi je narbolj dopadel, je malo snage. — Verh griča nad mestom stoji lepa velika vojašnica ali kasarna, ki sem jo tudi ogledal. Nek nižji častnik mi jo je prav prijazno skazoval. — Mestna okolica je jako plodna in polna lepih vertov in pristav z mnogoverstnim drevjem; le na jugo-zahodni strani je obširna puščava drobnega rumenkastega peska, ki skorej do mesta sega. Posebno je okrog mesta mnogo lepega murvenega drevja.
Ko mesto ogledam, grem še čez pol ure deleč do kraja, kjer je, kakor se pripoveduje, sv. Juri zmaja umoril. — Sveti Juri je v jutrovih deželah povsod v veliki časti, in skorej bi djal, pervi in narvečji svetnik. Od kod pa omenjena pripovedka izhaja, Ti ne vem povedati. Pripoveduje se, da nekdanji tukajšni molikovavci so žerto-vali neki gerdi pošasti, grozovitemu zmaju, vsako leto ka-košno dekle, — da ob času sv. Jurja je bila določena v to žertev kraljeva hči — da pa junaški vojak, sv. Juri, je zmaja umoril in kraljičino gotove smerti rešil. Al to diši preveč po basnoslovni Andromedi in po Perzeju — in čeravno je gotovo, da so molikovavci v starodavnih časih molikom semtertje tudi ljudi, posebno nedolžne otroke in lepe dekleta žertovali, je nasproti tudi gotovo, da ob času sv. Jurja ni bilo v teh že dobro omikanih krajih več takih vraž in hudobnih neumnost. Kar je tedaj resničnega v ti povesti, je menda le to, da neka kraljičina, ali prav za prav cesarica Aleksandra, vidši svetega mučenca Jurja kreposti in čudeže, se je s pomočjo božjo zmaja peklenskega oprostila, ker je praznost in nečimernost molikovav-skih vraž spoznala in se kristjanske vere poprijela, rekši: „Bog svetega Jurja, pomagaj mi, ker le ti si edini vsega-mogočni Bog.*'
Ker sem zgorej opomnil, da v mestu bejrutskem je kristjanska vera že zgodej lepo in čversto cvetela , hočem opomniti tudi čudovite prigodbe z nekim svetim razpelom^ ki nam jo sv. Atanazi pripoveduje. Judov — pravi omenjeni pisatelj — je bilo takrat (okoli leta 240 po Krist.) mnogo v Bejrutu. Neki kristjan, ki je stanoval poleg neke sinagoge ali shodnice judovske, je pri postelji na steni imel razpelo. Ko pa popusti stanovališe, ki mu je premajhno bilo, ga vzame neki Jud v najem. Kmali potem povabi Jud nek-tere svojih prijatlov na kosilo; pa nekdo izmed njih zapazi podobo Odrešenika našega, ki jo je bil kristjan na steni pozabil, in se čez novega stanovavca tako razserdi, da ga celo zatoži pri poglavarji duhovnov ali rabinov judovskih. Ker zavoljo tega ustane velik hrup, se podajo rabini in starašine judovski v hišo, vzamejo razpelo ter pravijo: Očetje naši so tega Kristusa zasramovali — storimo kakor oni. Nato pljujejo na razpelo in mu delajo nečast in sramoto, kakor se je o pravem terpljenji Kristusovem godilo. Ko mu pa stran prebodejo, teče iz lesenega razpela voda in kerv. Vjamejo jo v neko posodo, ter pravijo: Ker nasledo-vavci Kristusovi terdijo, da je delal čudeže vsake verste^ nesimo posodo s kervjo in vodo v shodiiico in poškropimo bolnike, in če je res, kar se o Kristusu pripoveduje, bodo ozdravili. — Ko jo v sinagogo prinesejo, stori v resnici mnogo čudežev na hromih, slepih, gobovih in drugih mno-goverstnih bolnikih. Judjs to vidši se kesajo svoje pregrehe,   prosijo odpušenja, se resnično apreobernejo, se daja<
4^
------    76   -----
kerstiti in postanejo verni kristjani, sina^ojs^o ali shodnico svojo pa predelajo v kristjansko cerkev, in jo posveče Spa-sitelju ali Zveličarju Nebeškemu. — Pervi posestniki te^a svetega razpela so bili nek G a m a I i e 1, svetovavec ali starašina judovski, sveti Pavel, sveti Jakob in še drug"!. Dan današnji pa se menda ne ve, kam je prešlo to čudodelno razpelo.
XV.
Naslednji dan, 3. aprila, so bili valovi manjši in morje pokojniše. Zato se podajo tovarši v Bejrut, jaz pa ostanem na parobrodu, ter ogledujem od delec sloveči Liban ali Libanon, ki sem ga tolikokrat povzdigovati in čislati slišal, in ki sedaj v vsem svojem veličanstvu stoji pred menoj. — Liban pa ni kak posamesen hrib, ampak je odrastek gore ta vriske, velika in visoka gora, ki se tudi sama v razne odrastke deli. Pa le zahodni odrastek, ki nekdanjo Fenicijo na izhodni strani obdaja in od ostale Sirije deli, se imenuje Liban; dalj emu odrastku pa, ki se bolj proti jugo-izhodu vleče, pravijo Antilibanon. — Liban se vleče od severja proti jugu do blizo nekdanjega elovečega Tira, kjer se malo po malem znižuje in v planjavi zgubi. Liban je, kakor pravim, odrastek gore tavriške in se vleče deleč od severja, pa še le 16 milj nad mestom Tripoli dobi ime Liban; kako ga pa dalje proti se-verju imenujejo, mi ni znano. — Med obema odrastikoma, Libanom in Antilibanom, se razprostira velika lepa in rodovitna dolina ali ravnina, ki so jo nekdaj votlo Sirijo (Coelesyria) imenovali.
Liban je visoka, pa ne sterma gora, ker se hrib za hribom le malo po malem kviško vzdiguje, tako, da se da gora v čvetero različnih opasij razdeliti. Tla pervega opasja rode in dajajo obilo žita in mnogoverstnega sadja. Drugo opasje je kamnito in polno golega skalovja, in se da le semtertje obdelovati. Tretje opasje pa je raj libanski. Tu je v milem podnebji, dasiravno je hrib že jako visok, vse polno mnogoverstnega drevja, lepih vertov, dobro obdelanih njiv in hladnih studencev, ki se v potoke stekajo in zemljo namakajo. Ceterto opasje pa obsega visoke verhe krasne libanske gore — najvišji meri 9600 čevljev — ki so pa pri vsi svoji visokosti vendar še dobro obrasčeni, pa tudi polni ledu in snega. V pervem in tretjem opasji se prideluje posebno veliko lepe svile in žlahnega olja in vina, ki mu Lahi „vino d'oro del monte Libano^' — zlato libansko vino — pravijo.
Ni se tedaj čuditi,  da gora libanska že od nekdaj toliko slovi,   da jo sveto pismo tolikokrat v misel jemlje,   in da preroki prilike svoje po   nji posnemajo.    Kako bi ne bili preroki in  pesniki   ljudstva božjega,   ki  so ta   krasni   hrib pred  očmi   imeli,   Boga   za  ta   umotvor  njegov   hvalili in povzdigovali,   vidši na vsakem griču tisuč in tisuč visokih, ko sveče ravnih palmovih dreves, ki se čez pomarančne in oljkne gaje in lepe vinograde vzdigujejo! Ze Mojzes (L. V. C. III. 24, 25.) moli:   „Gospod Bog, jel si   kazati služab-„niku  svojemu  veličanstvo   svoje   in  mogočno   roko   svojo, „zakaj ni  ga druzega  Boga  ne  v nebesih,   ne   na  zemlji, „ki bi bil v stanu delati dela tvoje,   ali se meriti z mogoč-„nostjo tvojo.   Daj mi tedaj, da grem in vidim deželo dobro „in plodno unikraj Jordana, izverstno goro Libanon." — 71.   psalm   pravi    o   Kristusu   in   njegovem   kraljestvu   na zemlji:  „Terdnost njegova bo na zemlji v visočinah hribov, „in sad   njegov  bo   povzdignjen   še  verh   Libana." — V visoki  pesmi   (cap.   IV. & V.)   pravi   ženin   nevesti   svoji: „Duh  obleke   tvoje je  kakor  duh  Liban o v   in   vert   tvoj „kakor studenec  živih vod,   ki  naglo  iz Libana  tečejo.*' — O krasnosti in   kinču  neveste   Kristusove  pa prerokuje Izaija (cap. 35, 2.):   „Cvetela  bo  kakor limbarji;   cvetela „bo in veselo stala  v vsi radosti  in v veselji;   zakaj dana „ji je  krasnost   Libanova,   kinč  Karmelov   in   Saronov; „vidili bodo veličanstvo Gospodovo, kinč Boga našega.^*
V starodavnih časih pa je slovel Liban tudi zastran svojih krasnih cedro v, kterih les je, tako reči, nestrohljiv. Pridni Feničijani so si tesali iz njih brodove ali barke, in mnogo mnogo jih je porabil tudi Salomon, ko je Bogu tempelj, sebi pa kraljevo poslopje zidal in stavil. Trideset tisuč delavcev je imel deloma na Libanu v gojzdu, da so les sekali in tesali, deloma pa drugot, da so napravljeni les v Jeruzalem spravljali. — Pozneje so imeli tudi kralji egiptovski Ptolomejeve rodbine marsikakošen terd boj s kralji sirijškimi, da bi Liban in sirijške gojzde v roke dobili, ker v Egiptu ni lesa za brodovje. — Dasiravno pa se je cedrov gojzd na Libanu malo po malem posekal in zateri, se nahaja vendar še dan današnji na gori libanski, toda le v enem samem kraji, še nekoliko cedrovega drevja. Kakih sedem ur od mesta Tripoli stoji še okolj 400 cedrovih dreves, med kterimi jih je dvanajst do petnajst sila starih. Nekteri celo terdijo, da so še iz Salomonovih časov; al to je težko verjeti, zakaj ko bi to bilo, bi bile te drevesa že blizo 2900 let stare; to pa utegne vendar preveč biti. — Največi ceder, ki se še vidi, je visok do 300 čevljev, njegove spodnje veje so dolge po 50 čevljev in še čez; deblo njegovo pa meri naokrog ali na obsežek do 40 čevljev. To je pač debelost, da je kaj. Zato primerja David (^psalm 36. 35—36.) veliko, pa le dozdevno blaženost in srečo hudobnih libanskim cedrom rekoč: „Vidil sem hudobneža visoko povzdignjenega kakor cedre na Libanu. In šel sem memo, in ni ga več bilo, in iskal sem ga, in ni bilo najti kraja, kjer je bival."
(Dalje sledi.}
-----    82    -----
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letn 1857.
Spisal Mihael Verne.
XVI.
Na sioveeem L i banu   stanujeta dva   različna naroda, namreč Maroniti in Druži.   Oboji so zanimivi, pa škoda, da nam je njih zgodovina le malo znana.  Mar oni te imajo nekteri za ostanjke pervih kristjanov sirijskih, ki so o času krutega preganjanja   v te samotne  hribe  zbežali  in  se  tu ohranili; nekteri pa za mlajše poznejih kristjanov, ki so se, ko   so   Saraceni   in  Turki   kristjanske  okrajne   napadali  in nemilo vse morili,   kar se ni hotlo  spreoberniti k njih ma-homedanski veri,   v te kraje umaknili,   da  bi ohranili življenje in vero.    Tudi pristavljajo,  da Maroniti niso svoje katoliške vere nikdar  z nobenim  krivoverstvom in nobenim razkoljništvom  oskrunili,   ampak   da   so   od   nekdaj   vedno pravi katoličani. — Nekte i pa terdijo nasproti, da Maroniti so  le mlajši  neke  posebne  stranke en o volj co v  ali monotelitov,   ki  so  v   7.   stoletji   cerkev  božjo  na izhodnem s krivoverstvom svojim tergali.   Ko je namreč, tako pripovedujejo,   leta   713   poslednji   podpiravec   enovoljcov, cesar Filipik Bardanes umeri, začne naslednjik njegov cesar   A nas ta z i II.   enovoljce   hudo   zatirati.    Mnogi  se umaknejo na goro libansko,   in   ker   morejo  napade protiv-nikov svojih vedno odbijati, in pozneje tudi Turkom, divjim kervolokom,   neprenehoma se braniti,   postanejo hrabro vojaško ljudstvo,   ki se je samosvojno   ohranilo  v deržavnem in cerkvenem obziru. — Pa naj si   bo že to   ali  uno,   gotovo je vendar,   da Maroniti spoznajo   saj  od leta 1182 rimskega  papeža  za  poglavarja   cerkve   in   za  namestnika Gospodovega na zemlji, in da so dan današnji pravi katoličani, toda z nekterimi predpravicami,  na primer, da sveto mašo v nekdanjem sirijskem jeziku, ostale obrede pa v sedanjem arabskem opravljajo,   da njih duhovni  se smejo ženiti kakor greški i. t. d.
Tudi glede njih imena so  se učeni že mnogo pričkali. Vsi terdijo enoglasno,  da se po nekem Maronu ali M a-
rumu imenujejo Mor oni ti; glede tega Maruma ali Marona pa niso vsi ene misli. Nekteri pravijo, da Maron je bil patrijarh antioški, ki se je z mnogimi pravovernimi kristjani razsajanju in preganjanju nekih terdovratnih kri-vovercov na Liban umaknil in tu pravo katoliško vero uterdil; nekteri pa pravijo nasproti, da Maron je bil le reven pobožen puščavnik, ki se je še le po velikih zaslugah za vero in cerkev na Libanu o kervavih napadih turških k patriarski časti povzdignil. Pa čemu so taki prepiri? Gotovo je, da Maron, po kterem se ves narod imenuje, je mogel možak mnogih zaslug biti; drugač bi se ne bilo celo ljudstvo njegovega imena poprijelo.
Marum ali Maron se useli v nekem samostanu, ki ga je bil cesar Te odo z i na Libanu v neki dolini z imenom Kanabin že davno prej sozidal, in od takrat je Kan a b in središče Maronitov ali kristjanov libanskih.
Ko so se pred kakimi 800 leti križanske vojske začele, se ni v Evropi o teh kristjanih še nič vedilo, in pervi križanci se jako čudijo, ko na krasni libanski gori toliko pobožnih kristjanov najdejo. Maroniti jih bratinsko sprejmejo, jim donašajo živeža in jim kažejo pot na dalji hoji. Tri poti jim naznanjajo: pervo, ki pelje čez Damask, ki je pa najdaljša; drugo čez visoke gore libanske in an-tilibanske, ki je pa sila težavna; tretjo ob morji, ki je pa polna prepadov in sotesk in zlo nevarna, ker v soteskah tudi majhno kerdelce Turkov lahko pokouča celo vojsko. Pri vsem tem jim sveto vaj o, se poslednje deržati — in hrabri križanci jih ubogajo.
Po velikih težavah in mnogih zgubah premagajo križanci malo po malem vse napotke, derejo pred Jeruzalem, ga vzamejo, si podveržejo v kratkem veči del svete dežele in napravijo kraljestvo jeruzalemsko, ki pa komaj 200 let stoji, potem pa spet razpade in še današnji dan pod terdim turškim jarmom zdihuje. — Po razpadu kraljestva jeruzalemskega začnejo Turki Mar oni te spet hudo stiskati. Veliko tisuč jih pomore, pa verli junaški kristjani libanski, polni vere in zaupanja v Boga, se jim vendar ubranijo. Le nekoliko davka jim plačujejo, sicer pa žive in se vladajo po svojih starodavnih navadah.
Maroniti so se sčasoma jako narastli, in njih okrajna, ki meri le kakih 56 štirjaških milj, je močno naljudenu. Nekteri terdijo, da dandanašnji je Maronitov blizo 300,000 duš, — pa kdo je v stanu v teh krajih, kjer ni ne zapisnikov ne rednega popisovanja, kaj gotovega zvediti? — Redi jih poljodelstvo, oljo-, vino- in sviloreja. Ljudstvo je zmerno, pridno in delavno, dobro in pobožno; vsaka vas ima lastno cerkev. Pa dasiravno je ves narod res pobožen, je v ti majhni okrajni vendar preveč duhovnov, zakaj verh patriarha v Kanobinu imajo Maroniti še osem škofov, čez 1200 svetovnih duhovnikov in do 1700 menihov in nun, ki živijo v raznih samostanih. To je, naj kdo reče kar hoče, za tako majhno okrajno veliko preveč, posebno ker so nekteri zlo zarobljeni in zlo nevedni. Mnogi mnogi duhovni so pa tudi, menda ravno zato, ker jih je preveč, zlo ubogi in revni, in si morajo s terdim delom živež pridobivati kakor revni hlapci. Tudi sem vidil nektere vse raztergane in umazane po Jeruzalemu beračiti.
XVII.
Sosedje Maronitov na južnem Libanu in skor na vsem Antilibanu so Druži, o kterih zgodovini tudi nic gotovega ne vemo. Najberže so se uselili na teh hribih enakočasno z Maroniti in iz enakega uzroka, namreč umaknivši se kervavim napadom Saracenov in Turkov. Njih okrajna ni večja od okrajne Maronitov, in tudi njih število bi utegnilo enako ali le malo manjše biti. So pa Druži, ne Beduini, kakor nekteri terdijo, ampak zarodniki nekdanjih sirijskih molikvavcov, ki so luči nebeških naukov Kristusovih oči in serca terdovratno zapirali. Zato sede pa tudi njih zarodniki še dan današnji v temi in v senci smerti
-----   83—
— in to jo največji razloček med njimi in med vernimi' pobožnimi M ar o niti; zakaj tudi Druži so hrabri branitelji domovine svoje, pridni in delavni kmetovavci, umni vino-in svilorejei in večidel tudi pošteni in prijazni ljudje, pri vsem tem pa vendar veliko divjiši od Maronitov, ker jih vera pači. O njih veri pa ni lahko kaj gotovega povedati, ker svoje verske in bogočastne običaje skerbno skrivajo in se večidel le ponoči shajajo. Gotovo je le, da Druži so molikvavci, in pa edinega pravega Boga še ne poznajo. Kakošne norosti in nespodobnosti pa v svojih ponočnih shodih uganjajo, menda nihče ne ve.
Pri vsi ti različnosti vere in lastnih šeg, in dasiravno so se bili Druži v pervi polovici 17. stoletja pod emirom ali knezom Fiker-Edinom tako povzdignili, da so ne samo M a r o n i t e zatirali, ampak tudi mogočne Turke strašili in stiskali, sta živela vendar ta dva imenitna naroda več stoletij mirno skup, večkrat celo zedinjena v brambo domovine zoper občne sovražnike — in lepi plodni Liban jima je bil raj. — Pa raj in vsa blaženost zgine, ko* si leta 1831 Ibrahim-Paša Sirijo podverže in tudi Maro-nite in Druze podjarmi. Res, da Sirijanom, ki so bili že davno brez reda, brez postav in brez vse vlade, je bilo jarma treba, drugač bi se ne bili redni vladi in postavam lahko udali; pokojnim in pohlevnim Maronitom pa je bil egiptovski jarm preterd. Zato ustaneta mahoma ves Liban in Antilibankakor en mož in pa otreseta jarm terdega Egipčana. — Čast in slavo oprostenja sirijskih okrajin pripisujejo Angleži edino le sebi; pa gotovo se sme prašati: ali niso hrabri Maroniti in Druži za to oprostenje več storili, ko vsi unanji pomagači z Avstrijani vred. Sme se pa tudi prašati: ali je pregnanje Egipčanov iz Sirije res tolika sreča, kakor se nam pripoveduje. Ibrahim je bil res terd, in za Libančane je bil njegov jarm pretežek, pa v ostalih sirijskih okrajinah se kaže vspeh Ibrahim o ve vredene vlade še dan današnji in pri marsikteri napčnosti sedanje turške vlade tožijo tudi najpriprostiši ljudje, da Ibrahima manjka.
Mnogo mnogo lepih krajev in vasi sem vidil na Libanu iz „Adrije" tudi z golimi očmi. Nekega kraja pa nisem vidil, dasiravno bi ga bil rad.   Ta kraj,  ki mu Joni pravijo, je dve uri od mesta bejrutskega  pri  morji o podnožji Libana, kjer se hrib nekako zavija in nekoliko od morja oddaljšuje. Temu Libanovemu voglu pravijo domači WR a s N e b i - J on e sa, to je, Prerok Jonov hrib,  in pripovedujejo,  da v tem ovinku je riba skesanega preroka spet iz sebe na suho dala. — Bog pošlje namreč   preroka   Jona Ninivičane  k pokori opominjat;   pa prerok se boji,   da bi   ga samopašni in raz-ujzdani Ninivičani  za  krivega preroka   ne   imeli  in   mu ne verovali.    Zato sklene bežati in Bogu uhitati.    V Jafi  — po suhem  štiri dni hoda   od  „Ras Nobi-Jonesu — se poda na neko barko, ki je bila v Tartes, ali kakor sedaj pravimo,   na  Spanj s ko   namenjena.    Barka  odrine  v  široko morje,  Bog pa pošlje strašen vihar čez-njo.   Silovito morje razsaja,  da je strah in groza, in barka je v grozoviti nevarnosti.    Mornarji ali brodniki   se  trudijo na vso moč, da bi barko brodoloma obvarovali.   Ker pa vse nič ne pomaga, in ker niso   še   nikdar tolike   nevihte vidili,   mislijo v svoji molikovavski nevednosti,  da more med njimi kak velik hudobnež biti, ki je bogove razserdil, njih pa v toliko nevarnost pripravil.    Vsi ene  misli sklenejo  srečkati ali vadljati, in po  vadljanji   zvediti,   kdo   je  ta  hudobnež.    Vadlja zadene Jona,   in nesrečni prerok pove brodnikom odkrito-serčno, da on je res velik grešnik, ker je hotel Bogu uhitati,   in da nevihta je zavolj njegove pregrehe ustala.   „Da ne poginete — pristavlja — verzite me v morje, in umirilo se bo.u   Brodnarjem,  dasiravno so bili molikovavci, se nesrečni prerok vendar smili,   in  na vso moč  si prizadevajo, ga kje na suho djati — pa ni mogoče.   Poslednjič ga ver-žejo vendar le v morje, in zdajci se upokoji.    Bog pa,   ki noče  smerti  grešnika,   ampak  da   naj   se  spokori  in  živi,
pošlje neko veliko ribo, ki preroka živega požre. Tri dni in tri noči je prerok v ribjem trebuhu, in moli in kliče s potertim in skesanim sercom k Boga Gospodu svojemu:
„V svoji bridkosti klicem v Gospoda, in vslišiva me.
Grobu iz trebuha ženem svoj glas, o Gospod! in ti ga slišiš!
Sunil si me v brezen, v sredo morjev, za top me obdaja.
Vse tvoje kernice in tvoji valovi gredo cez me!
Pahnjen sem, pravim, spred tvojih oči,
Kaj j ko bi vidil tvojo sveto vežo še kedaj!
Zaveznile so me do duše vode,
Odeva me brezen, terstje se mi zapleta nad glavo.
Pogreznil sem se pod hribov stopale,
Navekomaj mi je zapahnjena zemlja!
Pa otel od pogube, Gospod moj Bog! boš moje življenje.
Ker omaguje duša moja v meni, zdaj mislim v Gospoda,
Dohaja, dohaja k tebi v tvojo sveto vežo molitev.
Kdor se na prazne merčesa zanaša, se vana svoje božje pomoči:
Jaz pa ti bom daroval še z glasno hvalo;
Obljube, ktere sem storil, t' opravljal.
Po tebi, Gospod, vsa pride blagost!"
Tako živo in goreče moli in zdihuje Jona v ribnem trebuhu. O, da bi pač vsak človek, ki ga bridkosti tarejo, tako iskreno molil k Bogu svojemu! — Tretji dan da riba na omenjenem kraji preroka poboljšanega spet iz sebe na suho. —
Da so v sredzemeljskem morji, posebno pa v teh krajih, in tudi v našem Kvarneru take ribe, ki lahko celega človeka požrejo, je gotovo. In kdo se prederzne terditi, da Bog ni dovolj mogočen, človeka tri dni tudi v trebuhu ribe živega ohraniti?
(Dalje sledi.)
-----92   -----
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželali
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
xviir.
3. aprila ob šestih popoldne odrine „Adria* spred Bejruta. Zal mi je bilo, da smo zvečer odrinili, ker eem serčno želel, še nekoliko nekdanje sloveče Fenicije viditi, pa ni bilo pomagati. Res, da Fenicija je le majhna, pešena In nič kaj rodovitna deželica, pa narod njeni je meni eno najimenitnejših, najvažniših ljudstev nekdanjih časov.
Še prej ko Izraeljci v obljubljeno deželo, pridejo verli, pridni in delavni Feničijani od rudečega morja, in se nasele v ti majhni okrajni med sredzemeljskim morjem in visokim Libanom. Njih nova domovina meri na dolgost le kakih 25 do 28, na širokost pa 5 do 8 milj.
Da v tako majhni, kamniti in pešeni okrajni ni bilo veliko opraviti s poljodelstvom, vsak lahko vidi. Zato se poprimejo umni Feničijani precej poštene in mirne kupčije in umnega obertništva, in sv. pismo jih imenuje zato Kana nejce, to je, ter g ovce ali kupčevavce. Kmali so v mirni prijazni zavezi z bližnjimi sosedi, in malo po malem z vsemi narodi takrat znanega sveta, in kar jim ne more majhna nerodovitna domovina dajati, si pridobivajo z umno pridno delavnostjo in kupčijo. Nikdar jim ne pride na misel, da bi se s silo razširjali, in kar kaplje kervi ne prelijejo, da bi si kakošno ljudstvo podvergli, ampak, ko se doma preveč ljudi naraste, pošiljajo uselitve na vse kraje, in ni je menda v sredzemeljskem morji okrajne, v kteri bi ka-košne feničijanske naselitve ne bilo.   Cez 300 se jih lahko
našteje, in med njimi je bila ena, ki se je v treh dolgib in kervavih vojskah celo z mogočnimi silovitimi Rimljani merila in ošabni Rim, toliko da ne, pogubila.
Po vseh okrajnah so kupovali in prodajali razno blago^ in so ga prepeljevali na brodovih svojih v vse kraje, kjer je bilo tega ali unega bolj treba. Se ve, da so pri svojem trudu veliko dobička imeli in si v kratkem velike bogatije pridobili. Najvažniše pa je bilo, da so umeli razne znanosti, umetnije in rokodelstva, ki so jih tu pa tam pri raznih narodih nahajali, si prisvojevati in sebi v prid obračati. In kolikor bolj so v znanostih in umetnostih napredovali, toliko več koristnega in potrebnega so tudi sami znajdovali. Znajdli so, na primer, lepo umetnost steklo (glaž) in iz njega mnogoverstno posodo delati, sukoo in drugo tkanino kaj krasno barvati i. t. d. Kakor so si pa ptuje znanosti prisvojevali, tako so tudi lastne znajdbe po svetu razširjali, in sme se reči, da Feničijani so bili po svojem brodništvu in po umni kupčii svoji mnogim mnogim narodom pravi blagoslov božji.
Da so si pri tolikem bogastvu tudi velike in zale mesta stavili in zidali, ne bo menda nihče dvomil. Njih najstarejše mesto — Sidon — je že stalo, ko je Jakob s svojimi sinovi v obljubljeni deželi še pastirčeval. Dolgo pozneje, pa vendar še 240 let pred kraljem Salomonom, osnovajo in utemeljijo drugo krasno mesto z imenom Tir, ki naglo in tako čversto raste in napredova, da celo Sidon za seboj pusti. Mesta rastejo in se vzdigujejo eno za drugim, in ob času največje slave in blaženosti Feniči-janov, od leta 1000 — 600 pred Krist. je bilo, tako reči, celo primorje eno samo krasno mesto.
Pa tudi ta dolga doba sreče in blagostanja začne pojemati in umirati kakor vse na svetu. Zaveza Feničijanov z bližnjimi Izraeljci, ki so se večidel nespametno vedli, in njih veliko bogastvo jim nakoplje veliko nesrečo. Okolj leta 730 pr. Krist. pridejo mogočni Asirijani. ki se z Izraeljci vojskujejo, v deželo, in kralj njih, S al m a na s ar, vzame Tir, ter odpelje z Izraeljci tudi mnogo Feničijanov, v asirsko sužnost. — Se hujše napade, kakošnih 130 let pozneje, Nebukadnecar, kralj babilonski, ošaben in terd pridobitelj, Jude in Feničijane, ter razdene Jeruzalem in pelje obe ljudstvi v babilonsko sužnost Tira pa ne more nikakor vzeti, ampak je prisiljen po trinajstletni oblegi sramotno kopita pobrati. — Pozneje pride Fenicija Perzijanom, potem Macedonjcom ia poslednjie Rimljanom v roke.
Pri teh tolikih spremembah zgine, se ve da, bogastvo in sreča. Dandanašnji je Tir le še revno selo z imenom Sur, in ne šteje čez 2000 duš. Sidon pa se je pod imenom S ajda bolje ohranil. S ajda je res da majhno, toda precej premožno mestice z lepo dobro obdelano okolico, ki je polna žlahnega drevja. Pa — kaj Ti toliko pripovedujem, saj nisem vidil ne Sajde ne Sural
Naslednje jutro — 4. aprila, ob šestih zjutrej smo bili že deleč pod Ako ali Akro, tedaj vštric nizkega palestinskega primerja, in proti deseti ari pridervimo pred Jaf o.
XIX.
Od Ter s ta do Jafe  smo se vozili celih   225 ur,   in vsako uro smo prešli saj deset mornarskih milj, tedaj vkop 2250 milj.    V Jaf i  pa je bilo  za sedaj   konec  potovanja po morji.
V Jaf i pridejo avstrijanski začasni konzul Damiani. verli frančiškan pater Andrej, rojen Ceh, in pa gospod Endlicher, ki sta nam bila iz Jeruzalema naproti prišla, na parobrod po nas, in že ob desetih se pripeljemo v mesto. Konzul Damiani je čverst Arabčan, prijazen in postrež-Ijiv mož, in prav dobro nam je djalo, ko nas je r velik, z avstrijansko zastavo okinčani čoln sprejel.
Jafa, nekdaj Jope, stoji na veliki živi steni, ki iz krasne ravnine nekoliko v morje sterli. Mesto se vdi^uje od morja do verh stene kaj veličastno, in ko bi bilo znotraj tako lepo in snažno, kakor se na morji kaže, bi bilo res lepo mesto. Al znotraj je Jafa le revna, ulice so ozke in umazane, polne psov in nesnage, z eno besedo, Jafa je le navadno izhodno mesto. Štiri dni sem bil & tremi tovarši tam, vse mesto in vse ulice sem obhodil, pa nic lepega našel. Mesto je obzidano; pa ozidje je le revno, in stavim, da naši hrabri vojaki bi ^a v dveh urah gotovo vzeli. Jafa ima ene same vrata na izhodni strani proti Ramlam in Jeruzalemu, in tu še le, zunaj mesta, se začenja krasnost Jafe.
Jafa ali Jope je eno najstarejših mest na svetu. Pomponi Mela (1. 11.) pravi v svojem zemljopisu: „Jope ante diluvium, ut ferunt, condita^ — to je, mesto Jope je bilo, kakor pravijo, pred potopom sezidano; in nekteri ter-dijo celo, da Noe je tu barko delal. Tega pa menda ne bo nihče spričal. Noe tu ni bilo treba barke ravno pri morji delati, ker je imela določeni namen, ljudi k pokori opominjati in o potopu Noetovo rodbino smerti oteti. Ce dalje od morja vsred velikih narodov se je delala, ložej se je omenjeni namen dosegel. Raji tedaj potegnem s tistimi, ki ter-dijo, da jo je Jafet, Noetov sin, osnoval in utemeljil. Stara, jako stara je gotovo. Ze prerok Jona se je v Jafi na morje podal, ko je hotel Bogu uiti; in ko je Salomon čez 1000 let pred Krist. Bogu tempelj stavil, so mu Tirci cedro v les v Jafo vozili.
Lahko se ve, da je Jafa pri toliki starosti v raznih časih tudi razno osodo imela, posebno ker je bila Jeruzalemu najbližje brodišče, in ker se je sveto mesto od tod najložej napadalo. Ze v starodavnih časih je bila sila mogočna, in Strabon (XVI. 2.) pripoveduje, da je, če je treba bilo, lahko 40,000 oroženih mož na noge spravila. Takrat je imela gotovo marsikak terd boj in kervavo bitvo, in je najberže večkrat zmagala, večkrat pa tudi tepena bila. Nikjer pa se ne bere, da bi jo bil kdo kedaj ojstreje kaznoval, ko Juda Makabejev (11. Mac. XII. 2.) za grozoviti umor dvestoterih Judov. Jafčani povabijo namreč Jude, ki so med njimi stanovali, na barke svoje. Judje se ne nad-jajo nič hudega, ter pridejo radovoljni, Jafčani pa odrinejo od kraja v morje in jih potope vse do zadnjega. Makabejec, ki je bil ravno Antioha Svetlega, ali marveč Lisi j a, vojskovodja njegovega, tako hudo otepel, da je bil prisiljen mir storiti, se vzdigne s svojo četo nad Jafčane, nemilo smert rojakov svojih maševat. Pride ponoči, zapali in sožge barke pred mestom in pomori mestnjanov  kolikor jih  more.
Veliko pozneje, ko so se Judje že zoper Rimljane puntali, razdene in pogubi Jafo rimski deželni poglavar Cesti, pomori na enkrat 8400 mestnjanov, oropa mesto in ga zapali. Pri vsem tem se Jafa spet povzdigne, toda ni več tako krasna in mogočna kot prej. — Tudi križanci vzamejo Jafo, in ker jim je zavolj lege svoje jako važna, jo otabore in uterdijo, pa ne zadosti, da bi je ne bil Sa-ladin leta 1200 vzel in večidel pogubil.*— Ko pa cesar Friderik in Sultan Melek-Edin v letu 1229 na deset let pomirje storita, se Jafa spet popravi in sozida, pa brez terdnjave in ozidja. Leta 1250 pride Ludevik JSveti, kralj francozki s svojimi križanci v Palestino, ter biva nekaj časa v Jafi. Blagodušni kralj razširja revno, že tolikokrat razdjano mesto, ga lepša in obdaja z novim ozidjem. Novo ozidje pa stoji le šestnajst let, zakaj leta 1266 pride Bendokar, sultan egiptovski, ter ga razruši, in razdene skorej vse mesto, in od takrat ni Jafa več terdnjava. — 533 let pozneje zadene Jafo spet nova nesreča. Bonaparte pridervi namreč s svojimi zmagovav-nimi kerdeli iz Egipta v Palestino, se polasti 7. sušca Jafe in razsaja v revnem mestu, da je bilo joj. K sreči ise ne more terdi sabljar v Palestini dolgo deržati.   Pozneje
je razsajal po vseh evropejskih okrajnah — tii pa ga ustavi ena sama terdnjava — sloveča Akra, in grozovita kuga ga prisili, se naglo v Egipt verniti.
(Dalje sledi.)
-----   93   -----
—-   99   -----
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
XX.
Opomnil sem že zgorej, da vsa lepota in krasnost Jafe je le zunaj mesta. Krasnost ta pa so prelepi drevesni verti v lepi ravnini. Tu je vse polno sadunosnega drevja in mnogoverstnih sadežev, največ pa je pomarančnega, le-moninega, granatnega in palmovega drevja. Ponosno se kaže tu še dandanašnji nekdanja visoko čislana rodovitnost ^obljubljene" ali ?5sveteu dežele, in človek se čudi, kako more na taki zemlji vse tako čversto rasti. Je namreč tako pešena, da človek le težko okrog hodi. Ograjeni so verti s kaktom, ki mu ^Faraonova" ali „indiška smokva" pravijo, in vsaki vert ima svoje pohištvo in velik globok vodnjak dobre hladne vode, ki je nikdar ne zmanjka, dasiravno je, verte dan za dnevom namakaje, veliko porabijo, in dasiravno ni v teh krajih od zgodnje spomladi do pozne jeseni
skorej nikdar dežja. Tla namakati so razpeljane po vseh vertih nalaš napravljene in dobro uglajene ilove grapice; vodo iz vodnjaka pa vzdiguje veliko, umetno napravljeno kolo, ki ga mezeg ali kakošno drugo živinče goni. — Pa vse te krasnosti, ki je ni v celi Sirii enake, razun okrog Damaska, vseh teh lepih bogatih vertov bi ne bil vidil, ako bi se s tremi tovarši — z gosp. Frider. Kunstmanom, profesorjem na vseučelišču monakovskem, z Janezom G e r-sterjem, verlim Virtenberščanom, in Jož. Kerndl-jenu mladim pobožnim Moravcom — ne bil iz Jeruzalema v Jafo vernil. Zakaj ko smo 4. dan aprila ob desetih pred poldnem v Jafo dospeli, ni bilo nikomur druzega mar, ko le naprej v Jeruzalem hiteti.
V  Jafi, ki so jo pa takrat še Jope imenovali, je stanoval nekaj časa tudi sveti Peter. V mestu Jope je bila namreč neka kristjanka z imenom T a bita — po gerško Dorkas, po slovensko pa sem a — polna dobrih del in milošinj, ki jih je delila. (Act. Apost. IX. 36.) „Pri-„godi se pa tiste dni, da zboli in umerje, in ko jo umijejo, „jo polože v zgornjo izbo. — Ker je pa Lida blizo Jope, „slišijo, da je Peter tam, ter pošljejo dva moža k njemu „in prosijo: Naj se ti ne toži do nas priti. Peter pa vstane in „gre z njima. In ko pride, ga peljejo v zgornjo izbo, in „vse vdove ga obstopijo in mu kažejo jokaje suknje in „oblačila, ki jim jih je Dorka delala. Peter pa izžene vse „ven, poklekne in moli, in obernivši se proti umerli pravi: „Tabita, ustani! Ona pa odpre oči, in ko Petra vidi, sede „pokonci. On pa ji poda roko in jo vzdigne. In ko svete „in vdove pokliče, jim jo živo zroči. Razglasi se pa to po „vsem Jope, in mnogo jih je verovalo v Gospoda. Zgodilo „pa se je, da Peter se je mudil mnogo dni v Jopi pri „Simonu, nekem usnjarji." — Kje je pa strojbarjeva hiša stala, mi ni vedil nihče prav povedati. Tudi frančiškani niso prepričani,   da je stala kjer sedaj njih samostan stoji.
Dasiravno pa je sv. Peter v Jafi ali Jopi resnično velik čudež storil, se mi vendar še zanimiviše zdi, da je še le tu po posebni prikazni spoznal, da Bog je oče vseh narodov, da zveličanje je vsem namenjeno in da je tedaj treba evangelje vsem oznanovati. Nobenemu judu, tudi takim možem ne, kakoršen je sv. Peter bil, ni šlo v glavo, da bi mogel človek, ki ni Abrahamovega rodu, Bogu dopasti. Zapopadki, ki se jih človek v pervi mladosti nav-zame, so pač jaki, in le s težavo se človek nad-nje povzdigne! — Prikazen pa je bila ta-le (Act. Apost. X.): „Okoli šeste ure gre Peter verh hiše molit. Ko je pa ,,lačen, hoče jesti. In ko mu napravljajo, se zamakne — „in vidi nebo odperto, in neko posodo dol priti kakor velik „pert, ki je bil na čveterih voglih od neba na zemljo spuščen, in v kterem so bile vse čveteronogate in lazijoče ..zemeljske živali in ptice spod neba. In glas pride do „njega: Vstani Peter, zakoli in jej. Peter pa pravi: „Nikar „Gospod, zakaj nikdar še nisem nič nagnjusnega in neči-„stega jedel." In glas pride v drugič do njega: „Kar je Bog „očistil, ne imenuj ti nagnjusno." To pa se je trikrat zgo-„dilo: in zdajci je bila posoda spet v nebo vzeta. In ko je „Peter sam pri sebi premišljeval, kaj bi prikazen, ki jo je „vidil, pomenila: glej možje, ki jih je Korneli poslal, pra-„šajo po Simonovi hiši, in stoje pred vratmi. In klicavši „prašajo, če ne stanuje tu Simon s perimkom Peter. Ko pa „Peter na prikazen misli, mu Duh pravi: Glej trije možje „te iščejo: vstani tedaj, stopi doli in pojdi ž njimi, zakaj ,jaz sem jih poslal." — Na to še le gre Peter h Korneliju, ki je bil res da molikovavec, pa pošten, pravičen in bogaboječ mož, veri vojašk stotnik v Cezareji.
V  Jafi sem vidil tudi nekega Santona ali Svetaka — edinega na vsi poti. Ime to izhaja od laške besede „santo"; kako pa se je med Turki in Arabčani na izhodnem zaplodilo, mi ni znano. So pa taki Santoni ver-toglavi prenapetneži, ki vsi umazani in razcapani, velikokrat pa tudi  popolnoma nagi brez  dela okrog hodijo,   na
y.
M
-----    100   -----
stroške in v škodo pametnih in poštenih ljudi žive, ter menijo, da s tem Bogu ugajajo in da večni raj jim ne bo odšel. — V Damasku je nek več takih vertoglavih lenuhov.
—  Santon, ki sem ga v Jafi dva dni zaporedoma vidil, je bil pervi dan popolnoma nag, drugi dan pa je imel saj nekak zavitek okrog ledij. Nekdaj je imelo ljudstvo take nesramne norce v veliki časti. V vsako hišo so smeli iti in 00 se obnašali v vsem — v vsem, pravim, kot gospodarji; dan današnji pa so tudi Turki oči saj toliko že odperli, da za take vertoglavce več toliko ne marajo; in že marsikak pameten gospodar zadervi Santona, ki mu v hišo pride, pred vrata.
XXI.
V Jafi ni bilo, kakor Ti pravim, nikomur druzega mar, ko le naprej v Jeruzalem hiteti, in že o poltreh po poldne odrinemo v veliki vročini na konjih iz mesta. Precej dolgo jahamo po lepi, pa jako pešeni poti med zgorej omenjenimi jaliskimi verti; na enkrat pa nam stopi pred oči cela velika planjava s ar on s ka, ki se razširja od morja do hribov judovskih in ef raj ms k in. Planjava saron-& k a je v resnici lepa in plodna, in je bila nekdaj krasni delež Danovega rodu, ki ga pa ni nikdar v miru vžival, ker je bil starodavna domovina Filistejcov, ki niso hotli lastine svoje novodošlim ptujcom nikakor odstopiti. — Dan današnji je krasna ravnina, nekdaj polna radostnih delavnih stanovavcov in lepih prijaznih sel in mest, pa le malo nalju-dena. Od Jafe do Rame, cele štiri ure, ni viditi ne pohištva ne koče. Zato je pa tudi rodovitna planjava zlo zanemarjena. Res da se vidijo tam pa tam še nekteri lepi gaji oljknega drevja in tudi precej obširni kosi obdelanega polja, pa kaj je to proti temu, kar je nekdaj in kar bi še lahko bilo.
Nekteri romarji in popotniki pripovedujejo veliko o ja-strobih in šakalih, kakor da bi jih bila še dandanašnji vsa planjava polna kakor v starodavnih Samsonovih časih. Ne rečem, da šakalov ni več v ti veliki ravnini, ker je gotovo, da se sem ter tje še nahajajo, toda jaz nisem kar enega vidil, dasiravno sem se skerbno okrog oziral. — Filistejcom polja in zrele žetve popaliti, jih je Samson nekdaj 300 živih nalovil, sedaj pa jih ni najberže v celi Palestini toliko. Pa dan današnji bi jih bilo tudi 10 — 20 zadosti, vse žito med Jafo in Ramo požgati.
Ta lepa planjava pa mi je bila vendar zlo težavna. Čez tri ure sem že srečno jahal; na enkrat mi začne kri v glavo vreti, da se nisem mogel dalje po koncu deržati. Preveč sem bil oblečen, in vročina dneva me je bila vsega prevzela.    Ko  me pa vročina  prevzame,  nisem več za nič
—  in ko bi bilo do Rame le še eno samo uro dalje hoda, bi menda ne bil mogel več tje priti. O mraku dospem vendar, dasiravno s težavo, do omenjenega mestica, pred frančiškanski samostan, in menihi sprejmejo celo družtvo prav prijazno. — V obljubljeni deželi so frančiškanski samostani v resnici prava previdnost Božja. V ti nekdaj dobro obdelani in obilo naljudeni deželi ni nikjer ne gostivnic ne ¦ prenočilišč. — Kaj bi  počel tedaj  romar in ptuj popotnik
—  kam bi se revež obernil, ko bi samostanov ne bilo? — Prijazni menihi mi strežejo kolikor najbolj morejo, in očitno $e jim zahvaljujem tu za njih prijazno postrežbo. Zahvaljujem se pa tudi verlim tovaršem, ki so za-rae res iskreno iskerbeli, zlasti pa gosp. Leopoldu Mullner-u, posestniku na Dunaji, ki mi je na vsi poti posebno prijaznost pkazoval. On in gosp. dr. Karol Kessler, zdravitelj v Kirchbergu na Vorarlberškem, sta me pregovarjala, kar sta najbolj vedila in znala, da naj dalje nikar ne jaham, ampak da naj v Rami počivam, dokler mi iz Jeruzalema nosilnico naproti ne pošljeta. Dr. Kessler govori celo o mertudu. Lahko sta me pregovorila, ker sem sam dobro čutil in vedil, da nisem v stanu že naslednje jutro deset ur po   težavni,   gerdi,   sem ter tje  tudi   nevarni poti
čez hribe in doline jahati. Tudi naš verli rojak Jožef Noše je bil v veliki skerbi za-me, in mi je tu in tudi pozneje v marsikakošni reči prijazno stregel.
Tu sem imel tudi priložnost, poterpežljivost verlih frančiškanov občudovati. Ko smo se bili namreč zmenili, da bom v Rami ostal in da bodo tovarši iz Jeruzalema nosilnico po-me poslali, so romarji nekoliko potihnili in se k počitku podali. Pa kaj pomaga? Naslednje jutro, cvetno nedeljo 5. aprila, začnejo že ob dveh po polnoči spet ro-goviliti in se dalje odpravljati, dasiravno še le po šestih naprej odrinejo. — Drugi dan prejme nadzornik še le v mraku list, ki mu naznanja, da bo Paša jeruzalemski došel in v samostanu prenočil. Revež se ni vedil kam djati. — Kaj bo za večerjo? poprašuje sam sebe — Bog ve, koliko ljudi bo seboj pripeljal? Zna jih biti 8—10, pa tudi 20—30. — Paša pride še le ob eni po polnoči, in revni menihi niso imeli spet celo noč miru in pokoja. — Paša pa je veri mož — noben jeruzalemsk poglavar pred njim ni še s kristjani tako prijazno ravnal. Zanimivo je tudi, da ni oženjen. Drugi paši im«jo po šegi turški po več žen, on pa še ene nima. Rad bi ga bil vidil verlega moža, pa ga nisem, ker sem že sladko počival, ko je došel, in ko jaz dalje odrinem, je on še spaval.
(Dalje sledi.)
-    107
Potovanje pa izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
XXII.
Nekdanji Izraeljci so imeli saj dve ali tri sela z imenom Rama, pa nobeno ni sedanja Rama. Eno teh sel je stalo blizo Betlehema, in zato pravi sveti evangeli govore o pomoru nedolžnih otročičev: „GIas se je slišal iz Rame, Rahel, ki objokuje otroke svoje, in se ne da uto-lažiti, ker jih več ni." — Druga Rama pa, ki je domovina preroka Samuela, je bila na hribih efrajmskih. Današnje Rame pa ne nahajamo v svetem pismu ne starega ne novega zakona. Skleniti moramo tedaj, ali da je še ni bilo, ali pa da se je drugač imenovala. In res se je imenovala — ne Rama, ampak Ar ima t ea. Od tod je bil tisti iz-verstni, pravični možak, ki je po smerti Jezusovi prederzno k Pilatu šel, in ga za mertvo truplo prosil — namreč JožefArimatejski. V Arimateji pa, ki se sedaj Rama, ali prav za prav Ramle imenuje, zakaj Arabčani ne pravijo Rama, ampak le Ramle, kar pešeno zemljo naznanja, in zemlja je res pešena kakor okrog Jafe — v Arimateji, pravim, je stanoval še drug imeniten, veri mož z imenom Ni ko dem, bodi si da je bil od tod doma, ali da se je bil kot Jožefov iskren prijatel tu nakupil. Sedanji frančiškanski samostan stoji, kakor sami frančiškani terdijo, na mestu, kjer jeNikodemovo, ne pa, kjer je Jožefovo poslopje stalo. Zato pa imajo frančiškani v samostanu poleg cerkvice za službo božjo tudi posebno, svetemu Nikodemu posvečeno kapelico. — Ni ko dem pa je tisti učitelj v Izraelu, ki je bil ponoči k Jezusu prišel, da bi pravo čisto resnico zvedil. Zato je djal Gospodu: „Rabbi! vemo, da si od Boga prišel učitelj; zakaj čudežev, kijih ti delaš, ne more nihče delati, ako ni Bog ž njim."
O Kristusovih časih je bila Ari mat ea še berž ko ne le majhna, pa gotovo prijetna in mikavna kakor malo ka-košen kraj — lepo prebivališče, vredno možakov, kakoršna sta bila Jožef in Nikodem; zakaj okolica mesta je še dan današnji v resnici lepa, prijazna in mikavna, dasiravno je le malo obdelana. Kadaj pa je Ar imate a veliko mesto postala in ime spremenila, ni prav znano. Najberže so so-zidalinovo veliko in terdno mesto Arabčani ali S a rac eni, ko so se jeli nadušeni za svojo novo vero po ptujih deželah razširjati. Tu v veliki krasni planjavi so hotli za vsako nevarnost in potrebo terdno pribežališče imeti, ki so ga po zemlji — Ramle imenovali; ime Arimatea pa se je malo po malem popolnoma pozabilo.
O pervi križanski vojski so bile Ramle brez ugovora že veliko, lepo, naljudeno in terdno, utaborjeno mesto. Zanimivo pa je, da so Ram le — toliko terdno mesto— perve križancom v roke prišle. Tolik strah je šel namreč pred hrabrimi ptujci od zahoda, da so Ramlenčani svoje dasiravno terdno in z vsem potrebnim obilo prevideno mesto naglo zapustili in se v notranje kraje umaknili, ko so se križanci bližali. — Pobožni križanci so obhajali binkoštne praznike pri C e z a r ej i, in so štiri dni tam počivali. Na to pa zapuste morski breg, kterega so se do takrat deržali, ter udarijo čez veliko saronsko ravnino naravnost proti Rami a m. Peti dan prenoče vsred planjave. V tem pa pošljejo Roberta in Gastona s 500 vojaki Ramle ogledat, ker so jih mislili naslednji dan napasti in vzeti. Pa misli si, kako se Robert in Gaston zavzameta, ko vidita namesto brambovcov na ozidji mestne vrata na stežaj odperte. Žive duše ni viditi, pa pametno se bližajo križanci vendar le po malem, da bi v kakošno skrivno zasedo ali v ka-košno zadergo ne zabredli. Kmali pa se prepričajo, da je mesto res čisto prazno. Polna radosti in veselja se verneta Gaston in Robert s svojimi vojaki k veliki vojski, ki naslednji dan pride in se prevažnega mesta polasti.   Ne kaplje
kervi se ne prelije, in križanci imajo, tako reči, pred vratmi Jeruzalema veliko terdno mesto v rokah. Iz polnega serca popevajo hvalo Bogu, da je sovražnike svoje zgol s strahom razkropil, kakor tolikokrat ob časih starodavnih Izraeljcov.
V Ram lah najdejo križanci velike zaloge žita, olja, vina in mnogoverstne hrane, ter se krepčajo invodškodujejo za pen injkanje, ki so ga sem ter tje terpeli. Cez nekoliko dni puste junaški križanci dovelj močno posadko v Ramlah in odrinejo naprej, bližnji Jeruzalem oblegovat.
Dolgo časa imajo križanci Ramle v rokah — pa v vojskah, zlasti v dolgih vojskah je sreča sedaj na ti, sedaj na uni strani. Veliko let pozneje začne izverstni Sala din križance terdo stiskati in jim vzame tudi Ramle, ter se mašuje za pervo sramotno zgubo lepega mesta s tem, da ga popolnoma razruši in razdene, da bi ne bilo dalje kristjanom v bran in pribežališče. Od takrat se ni moglo mesto več povzdigniti.
r^-                       [xxin.
Ker morem v Ramlah po sili dva dni biti, Ti hočem tu še en list pisati, dasiravno dobro vem, da kakor mene tudi Tebe želja le naprej v Jeruzalem žene in vleče. Poterpi, prijatel! sedaj ne more še biti.
Današnje Ramle so majhno revno mestice, ki utegne le kakih 3—4000 duš šteti. Ulice so po navadi ozke in polne nesnage kakor po drugih mestih v jutrovih deželah. Celo mestna okolica se je žalostno spremenila. Drevja, zlasti palm, oljk in smokev je še mnogo okrog mesta, al — ne kar enega lepega in dobro obdelanega verta, ka-koršni Jafo kinčijo, ne vidiš tu.
Na zahodni strani, še ne četert ure od mesta, stoji visok stolp, iz kterega se po sila dolgi in široki planjavi na vse kraje vidi, kakor deleč oko nese. Pravijo mu „stolp štirideseterih mučencov", pa nihče ne ve, zakaj. Nekteri terdijo, da poleg krasnega stolpa je stala nekdaj lepa cerkev, posvečena unim štirideseterim mučencom, ki so pri mestu Sebaste v Armenii serčno smert storili — in to utegne res biti, dasiravno ni viditi dan današnji najmanjšega sledu kakošne cerkve. Obširne razvaline na južni strani stolpa so najberže* ostanjki krasnega poslopja ali samostana nekdanjih templarjev, ki se po svojem pervem stanovališču blizo tempelj na v Jeruzalemu tako imenujejo. Poglavni namen tega slovečega vitežkega reda je bil namreč evropejske romarje k božjemu grobu, ki so takrat kakor še dan današnji večidel čez Ramle v Jeruzalem hodili, varovati in spremljati, da jih niso Arabčani napadali. Lahko je tedaj verjeti, da so junaški vitezi tu obširno poslopje za-se in v prenočišče pobožnih romarjev, in poleg njega tudi visok stolp sozidali, da bi že od deleč vsako nevarnost lahko zapazili. — Omenjeno obširno poslopje je sedaj vse razrušeno in poderto, in le spodnje terdno obokane podzemeljske shrambe so še v dobrem stanu; stolp pa še veličastno stoji in je le sem ter tje nekoliko poškodovan. To je pač čudo veliko v teh krajih, po kterih so razni divjaki o raznih časih veliko huje razsajali kot nekdanji Vandali v Evropi in Afriki. — Stolp je na štiri vogle, ves iz rezanega kamna in kaj lično okinčan z mnogover-stnimi predori. Nekteri teh predorov so upodobljeni kakor zvezdice, nekteri pa po mnogoverstnih drugih oblikah. 120 stopnic pelje do verna.
Še nek drug ostanjk iz nekdanjih časov se vidi pri Ramlah, namreč velik in terden vodnjak, tudi le četert ure od mesta na severni strani. Pravijo mu „ vodnjak svete Helene", pa ne verjamem, da ga je sv. Helena napravila. Ti pobožni cesarici so bili posebno sveti kraji in stavbe cerkev pri sercu. Ne rečem, da ni znabiti tu in tam tudi kakošnih vodnjakov napravila, ker jih je v ti suhi deželi toliko treba; da bi pa bila pobožna cesarica takrat še majhnim in malo naljudenim Ram lam   tolik vodnjak  sozi-
-----   108    —-
dala, mi ne gre nič kaj v glavo. Pa sej to nima tako nič v sebi! — Tak vodnjak, ostanjk slavnih Rimljanov, sem vidil nekdaj na Napolitanskem ne delec od nekdanjih slastnih Baj. Tam so hranili Rimljani vodo za svoje brodovje, ki je za nosom misenskim stalo. — Vodnjak pri Ram lah je misenskemu jako podoben. Obok sloni na 24 klončnikih, ki dele vodnjak v šest predalov na širokost in v štiri na dolgost. Pa v ti nesrečni deželi gre vse pod zlo — tudi ta krasni, toliko koristni vodnjak je jel razpadati. Skerbna vlada bi ga še lahko popravila, pa — v teh krajih ni vlade!
Ozrimo se še enkrat po ti lepi planjavi, ki je bila lastnina starodavnih Filistejcov. Tam je stalo mesto Tamne, kjer je Samson zrele žetve požgal; dalje proti morji mesto Get, domovina orjaškega G olj a ta; kake dve uri od tod proti jugo-izhodu je grozovito bojišče, kjer so Filistejci tako strašno Izraeljce otepli, da so jim celo ^skrinjo mini in sprave" vzeli. Pač dragocen plen! Pa kaj pomaga tudi najsvetejša reč, ako je človek prav rabiti ne ume! — V tem kervavem boju sta poginila Ofni in Finees, razujz-dana hudobna sina premehkega vikšega duhovna Heli-ta, in cvet naroda izraeljskega je bil v strašni bitvi pokončan.
Pa čemu Te spominjam teh starodavnih prigodb, ker Ti imam še kaj važnišega povedati.
Tri četerti ure od mesta Ramle na severni strani je Lida, ki jo je sv. Peter z velikim čudežem postavil. Glej, kako lepo nam djanje Aposteljnov (IX. 32.) to pripoveduje! ?,Prigodilo se je, pravi, da pride Peter, ko je vse obhodil, „tudi k Svetim, ki so v Lidi stanovali. Našel je pa ondi „nekega človeka z imenom Enea, ki je osem let v postelji „ležal, ker je mertuden bil. In Peter mu pravi: Enea, .,Gospod Jezus Kristus te ozdravi: vstani in postelji si! In „urno vstane. In vsi, ki so v Lidi in v Saronu stanovali, „so ga vidili in se spreobernili k Gospodu." Iz Lide je jsel Peter v Jope ali Jafo, kakor sem že zgorej povedal.
Lido sem iz Ramel vidil; tje pa nisem šel. Mestice ali marveč selo je le revno, pa lep gaj raznega drevja ga obdaja. Celo selo šteje sedaj med svojimi stanovavci Je 25—30 katoliških kristjanov. Dva sta se dala nekemu an-gležkemu misionarju zapeljati, pa oba sta svojega poprej-snega duhovnega pastirja, častitega frančiškana, že prosila, da bi ju spet v naročje sv. katoliške cerkve sprejel. „ Enega. mi je pravil verli frančiškan, mislim v kratkem sprejeti, za druzega pa ne maram, in veliko bo imel opraviti prej ko ga spet sprejmem.cc — Angležki misionarji ne bodo v teh krajih nikdar veliko opravili. Le posamesne malopridneže spreobernejo včasih, ker svojo versko spoznavo z dnarjem razširjajo, pa take spreobernitve terpe le tako dolgo, dokler terpi dnar. Kakor hitro noče misionar več dnarja dajati, so tudi novi spreobernjenci proč! — Pa tudi poduk je tak, da, ako bi hotli oči odpreti, bi lahko vidili, da se jim ni dobrega vspeha nadjati. Zoper prečisto Devico in zoper papeža nespametno razsajati, se ne pravi kristjan-jako vero učiti.
Tu mi v hipu pride na misel, kako se Lahi s svojim južnim nebom ponašajo. Vsak trenutek se sliši — „il bel eole — il bel cielo d'Italia.u Južno laško nebo je res lepo, pa sirijansko bi utegnilo še lepše biti. Zrak je čist in gibčen, in zvezde, ki se tu svetlejše in veče kažejo kakor pri nas, se lesketajo, da se jih ne morem nagledati.
(Dalje sledi.)
------    115     -----
Potovanje po izhodnem ali po jut rovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne. XXIV.
Poslednjič dojde nosilnica iz Jeruzalema po-me. Ponoči od 6. na 7. aprila pa se je bilo pooblačilo in deževati je jelo. To je v teh krajih, kjer ni od perve spomladi do pozne jeseni skorej nikdar dežja, res čuden prikazek, ki se ga domači niso več nadjali. — Ker so bili tovarši vse moje reči seboj vzeli, sem se bal, da bi mi ne utegnilo v moji prelahki poletni obleki na gorah mraz biti. Tudi prijazni frančiškani so se tega bali; zato mi ponudijo menišk plajšč, ki mi je na poti res prav dobro služil. Tudi jaz sem imel tedaj lepo srečo, v serafiški volni v Jeruzalem iti.
V torek po cvetni nedelji proti 7. uri zjutrej zapustimo Ranile z dragomanom in dvema mukeroma. Tri ure pelje pot še po ravnini, ki je od Ramel naprej še obilo z ječmenom obsejana, pa brez drevja. Malo po malem pridem na judovske gore, in ko bi ne bil vedil, kaj so slabe poti, bi bil tu zvedil; pa dasiravno mi je mnogo slabih pot znanih, tak o sne nisem vendar še vidil. Misli si, dragi moj! ozko, semtertje nevarno stezo, — ne ceste — ki so jo velbjudi, mezgi, konji in pešci čez sila kamnite gole hribe in doline izrazili, in še ne boš imel prave podobe te strašne poti! Resnično obtežuje te kraje prokletstvo, pa ne prokletstvo — božje, ampak prokletstvo zanikerne turške vlade, pod kteio mora nazadnje vse pod zlo priti. Petkrat sem mogel v nevarnih ovinkih iz nosilnice stopiti in nekoliko korakov peš iti, da se mi ni kakošna nesreča pripetila.— Sedaj pa Ti morem tudi povedati, kaj je nosilnica. Na dveh precej debelih in skorej po tri sežnje dolgih tra-mih terdega lesa je napravljena prostorna pokrita postelja, spred in na obeh straneh s širokimi okni, da človek lahko na vse kraje gleda. Med trama se uprežeta kakor v voj-nice dva mezga, eden spred, drugi zad za posteljo ali no-silnico, in tako tirajo mezgi in mukeri človeka naprej. Trudni, stari in bolehni ljudje potovajo v takih nosilnicah brez posebne težave; pa drago, sila drago je tako potovanje. V nosilnici pa ni treba ravno ležati, — jaz sem vso pot le sedel.
Precej ko se med judovske gore pride, kažejo na nekem griču poleg steze na severni strani revno, večidel poderto selo, ki mu Lat run pravijo. Od tod je bil nek tisti spokorjeni razbojnik, ki ga je Zveličar naš malo pred smertjo pomilostil. Ime sela je gotovo od latinskega latro, to je, tolovaj.
Judovske gore so nekako posamesni okrogli hribi, ki jih globoke doline dele. Ko bi bili pogojzdeni ali kakorkoli si bodi obraščeni, kakor so utegnili nekdaj biti, bi imelo oko lep razgled na vse kraje. Spervega je še nekoliko ternastega germovja; ko pa prideš dalje, je vse čedalje žalostniše. Druzega ni več viditi kot bele gole skale, ki se sklad na sklad ko stopnice do verh posamesnih hribov vzdigujejo. Le po dolinah se vidi še nekoliko večidel oljknega drevja.
Na ti strašni poti ima človek tudi priložnost, arabske konje in druge tovorne živali občudovati. Malokdo potova iz Jeruzalema v Ram le, in nasproti iz Ramel v Jeruzalem, da bi sred poti kake pol ure ne postal in kaj ne povžil. Konjem pa se ne da celih deset ur ne jesti ne piti, in vendar koračijo čilo naprej, da jih je veselje gledati. Naši konji bi takih težav in trudov gotovo ne prenesli. Arabski konji zobljejo le ječmen   namesto ovsa.
Na judovskih hribih sem vidil tam pa tam tudi cede majhnih četnih koz brez rogov z dolgimi pobešenimi ušesi — prav berhke živalce so. Slabeje so ovce; al kako bi ne bile,   ker  nimajo  paše zadosti.    O  mojem potovanji je bilo
------    116    -.-----
semtertje še kaj zelenega, zlasti ker je to leto še pozno deževalo; pozneje pa, ko večja vročina nastane, se vse posuši, in ne travice ni več viditi. Zato je pa tudi goveja živina, kolikor sem je vidil, le revna. V obljubljeni deželi, ali saj v južnem delu te dežele — severnega nisem vidil — je posebno pleme govedine. Voliči in krave so sploh medli in majhni z debelimi, pa ne čez pavec dolgimi rožiči. Zdelo se mi je, kakor da bi zgol junčke pri dveh letih pred očmi imel. Da ob kratkem rečem: v teh krajih je vse vse revno.
Napredovaje se pride v selo z imenom „Sveti Jere-m i j aa, ki pa ni domovina domoljubnega preroka, ki slepoto in nesrečo rojakov svojih tako milo in ganljivo objokuje; zakaj sveti pesnik sam pravi, da je iz Anatota v rodu Benjaminovem. — Najberže je imela tedaj vas to ime od kakošne nekdanje, omenjenemu preroku posvečene cerkve, ki je pa sedaj več ni. Pa tudi vas se ne imenuje več „sveti Jeremija", ampak Abu-Goš, po šeiku tega okrožja. Tu je bilo še pred nekterimi leti zlo nevarno, ker je šeik Abu-Goš sam tolovajsko ropal in moril. V celi sveti deželi ga ni bilo nevarnišega kraja od tega, zakaj tod stanuje čverst pa divji narod, ki se ni dal Turkom nikdar popolnoma podjarmiti. Ropi in umori se množe od dne do dne, in turška vlada ne ve, kako bi to pešico grozovitih tolovajev ukrotila. Poslednjič si vendar nekaj umisli, kar je zdalo — namreč grozovitega Abu-Goša s častilakom-nostjo vjeti. Postavijo ga namreč za p o g i a v a r j a ali paša jeruzalemskega, in častilakomnež jim gre v zadergo. Kot paša jeruzalemski je ves drugač, in se celo leto verlo ponaša, nadjajoč se, da ga bo vlada še Više povzdignila. Kar ga pokličejo v Carigrad, in Abu-Goš gre v svoji (slepi nadi v glavno mesto turškega carstva — al ni ga več nazaj. Nekteri pripovedujejo, da so ga v Carigradu ob glavo djali, nekteri pa, da še živi v terdnjavi vidinski.
Sedaj je pa ta kraj eden najvarniših v celi deželi. Sin unega krutneža, mlaji Abu-Goš, je možak, ki zna svoje ljudi v redu deržati. Za najmanjši napad ali rop mu je vsa okolica odgovorna. S težko globo (^kaznijo v dnarjih) kaznuje vse vasi in gospodarje svoje okrajne, da zamore napadene ali oropane dostojno odškodovati. Zlahni gospod Pizzamano, avstrianski konzul v Jeruzalemu, mi ga je jako hvalil in mi tudi pismo do njega ponujal, da bi pri njem prenočil, ako bi si ne upal cele poti do Ramel brez od-dihleja in daljšega počitka storiti.
Gerda nevarna pot me pelje zmiraj dalje. Na verheh se vidijo tam pa tam razvaline, slavni ostanjki starodavnih mest in sel, med kterimi so na levi podertine siovečega Modina. M o din je bil domovina junaške rodbine Ma-kabejcov. Sem je naberal in spravljal Juda Maka-fcejec dragocene kosti in ostanjke vseh junakov rodbine svoje, ter je dajal za-nje v Jeruzalemu daritve in molitve opravljati, ker je menil in veroval, „da za umerle moliti, da bi bili grehov oprosteni, je dobra in koristna misel.a — Poldrugo uro dalje proti severju je stalo nekdaj na judovskem hribu Gilgal-u, veliko mesto z imenom Gabaon, pri kterem je J o z u e sovražne A m o r e j c e strašno otepel in popolnoma zmagal. „Solnce stoj nad Gabaon o m!" je iskreno molil, in — dan je bilo do popolne zmage.
Po dolgem težavnem potovanji pridem poslednjič v slo-večo dolino terebintsko, ki je ena največjih in prijet-niših med judovskimi gorami. Tu je viditi spet saj nekoliko rastlinstva in raznega drevja. Tudi vinograd, pa ves zanemarjen, sem vidil v ti dolini. — Dolina ta je obudila v meni mnogo spominov: kervave vojske Izraelovih otrok s Filistejci, poslednji sodnik Samuel, kralj Savi, verli kraljevič Jonatan, mladi David, strašni orjak G olj a t — vse po versti je bilo v mislih pred menoj. — Po sloveči dolini teče, pa se ve, da le kadar v deželi dežuje,   precej  velik  potok,   v kterem  si je   mladi,   serčni
David petero gladkih kamnov za znano svojo fračo izbral. Cez potok pelje zidan most.
Od te doline naprej sem se vsak hip nadjal, da bom vendar enkrat mesto božje ugledal, pav še tri sila kamnite gole hribe je bilo treba prekoračiti. Ze sem vidil na levi visoke efrajmske — pred seboj in na desni proti izhoda in juga pa še visokejše gore kamnite Arabije,—-Jeruzalem pa, po kterem sem toliko hrepenil, se mi ni hotel od nobene strani prikazati. Poslednjič ugledam — ne mesta božjega, ampak le nekoliko mestnega ozidja. Neka nevolja se me je hotla lotiti, posebno ker je celi dan, dasiravno le po malem deževalo, in ker sem že truden bil, in le s težavo sem se je ubranil. Haeccine est — sem djal v svoji nevoljnosti — urbs perfecti decoris, gaudium universae terrae? — je li to mesto popolne lepote, radost vse zemlje?
V kakih 10 minutah pridem pred mestne vrata, ter grem peš v mesto. K sreči je frančiškanski samostan, ki mu „San Salvatorea pravijo, blizo jaliških vrat.
(Dalje sledi.)
------    123------
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
XXV.
Ko o pol šestih zvečer v samostan pridem, me sprejmejo verli frančiškani z vso mogočo prijaznostjo in postrež-Ijivostjo. Naj berže so menili, da sem huje bolan ko sem res bil. — Prašam jih po tovarših. Razun enega, ki ne more jahati, mi odgovore, so šli vsi v Betlehem in k svetemu Ivanu. — Razun enega, ki ne more jahati! si mislim, tedaj imam „socium dolorum", deležnika tuge in terpljenja, in precej uganem,  kdo da je. — Nato prašam.
------    124    -----
ali bi mogel naslednje jutro na Božjem grobu maševati, toda, pristavljam, ne grem rad čez noč v cerkev, ker sem preveč truden. Nek prijazen pater mi pravi: Menim, da se bo dalo, zakaj Nemci so v Betlehemu, Francozi pa so menda že vsi odmaševali; pa grem vendar pogledat. — Čez nekoliko časa pride ves vesel nazaj, ter mi pravi: Lahko bote ma-ševali, toda zgodaj bote mogli vstati. Nič ne de, mu od-vernem, če me le kdo pokliče. Poklical vas bom jaz, mi pravi, in tudi v cerkev peljal. Turke sem tudi že naprosil, da bi prišli o pravem času cerkev odpret. — Za naslednje jutro je bilo tedaj vse vredjeno.
Nato si dam pokazati k tovaršu, ki ni mogel jahati, ter najdem res, kakor sem mislil, gospoda Kun s trna na. Ko me zagleda, mi naglo pravi: Prost moj, z nama ne bo nič — mene je strašna pot čez gore tako zdelala, da sem ves terd sem prišel, in da nisem sam še raz konja mogel. Zato sem sklenil, da v Nazaret in v severni del dežele ne bom šel, dasiravno je veliko lepši od južnega, in to svetovani tudi Vam, zakaj pisano je: „Non tentabis Dominum Deum tuum" — ne skušaj Gospoda Boga svojega. — V tem seje bilo omračilo, in precej se podam brez večerje počivat.
Naslednje jutro me kliče verli frančiškan, ki mi je toliko prijazen in postrežljiv bil, že precej po treh. Naglo se opravim, in čez pol ure greva iz samostanav precej deleč nazdol v cerkev, pa jo najdeva še zaperto. Čakati je bilo tedaj treba, in rad sem čakal, ker me je tu na obširnem tergu pred cerkvo marsikaj jako veselilo. V zaperti cerkvi so peli namreč Armenčani milo in soglasno svoje zornice; nad glavo so se mi lesketale na lepem sinjem nebu ne-brojne zvezde, ki so se mi tod, kakor sem že opomnil, veliko veče in svetlejše zdele kakor pri nas; in na bližnjem minaretu se oglasi nenadoma nek turšk duhoven, ki je s prijetnim petjem verne k molitvi opominjal. To milo opomino-vanje z visokega minareta že pred zoro mi je jako dopadlo in me globoko v serce ganilo. Dasiravno Mahomedani sedemkrat na dan molijo, nisem vendar takega milega klica ne prej ne potlej nikjer slišal. Pa se ve, da to opominovanje je le ugodno, ako je glas opominovajočega gladek in prijeten; če je pa glas hripav, je ves klic, kakor da bi vrana na visokem drevesu krokala. Na parobrodu sem imel od S mirne do Bejruta večkrat priložnost pobožne Turke občudovati. Ko se določen čas bliža, se začne pobožen Turk spodobno k molitvi pripravljati, se lepo umije, izzuje čevlje, razgerne kak pert pred-se, ter začne sedaj stoje sedaj kleče tako goreče in iskreno moliti, da ga nobena reč, tudi neumno zijanje večidel malovernih Evropejcov, ne zmoti. O da bi taki ljudje pač prave vere bili!
V tem doveršijo Armenčani v cerkvi svoje lepo, milo petje, in v tem hipu pridejo tudi Turki, kakor so bili obljubili, cerkev odpret, pa je bilo vendar že nekoliko minut prepozno, zakaj pri Božjem grobu ? kjer se Katoličani, Gerki in Armenčani v službi božji ve rs te, se ne sme', tako reči, kar hip časa zamuditi. — Ko pred Božji grob pridem, gre ravno nek frančiškan noter maševat. Ves osupnjen grem s svojim prijaznim menihom v sakristijo ali v žagrad, in tu nama pravijo, da za pervo mašo sva prepozno prišla — da naj se pa za drugo pripravim. S serčno radostjo se pripravljam, in ko uni frančiškan odmašuje, grem jaz v božji grob. Nisem ti v stanu dopovedati, koliko ganljivih čutlejev mi je hipoma serce napolnilo, posebno ko sem globoko pripognjen, skozi majhen in nizek predor v pre-častiti sveti grob stopil! Bal sem se, da od presilnega ginjenja ne bom maševati mogel; pa kmali se spet zavem. Pri opravljanji presvete nekervave daritve sem navadno počasen in nekako dolg; koliko časa sem pa tu maševal, Ti ne vem povedati; le to vem, da mili, pa silni čutleji so me skorej neprenehoma motili in zaderževali, in da pri branji pasijona ali terpljenja Kristusovega, kakor nam ga je sveti Luka v svojem Evangelji popisal, in ki se ta dan pri
sveti maši bere, so mi pogostoma solze oči zalivale. — Ko poslednjič sveto opravilo vendar doveršim, grem ves ginjen in globoko pripognjen skozi omenjeni nizki predor iz groba Božjega spet v sakristijo. Tu hvalim Boga kolikor morem, da mi je milostljivo spolnil davno gorečo željo, kakorsno sto in sto naših verlih slovenskih duhovnov, ki so vredniši od mene, celo življenje v sercu redi, pa nikakor spolniti ne more.
Nato grem s poterpežljivim menihom, ki je imel že od treh z menoj opraviti in ki me je še zmiraj v sakristii čakal, nazaj v samostan, pa ne pogledam v cerkvi ne na desno ne na levo, in tudi ne kviško, da bi mi kaj ganljivih čutljejev ne odvernilo ali ne zadušilo. — Ko v samo-stan pridem, grem spet gospoda Kunstmana obiskat, in ko spodoben čas pride, se visokočastitemu patrijarhu, pozneje pa tudi avstrijanskemu konzulu poklonit. Patrijarh jeruzalemski, s priimkom Valerga, je rojen Genuežčan, lep visok mož pri kakih 50 letih, s čudovito lepo dolgo brado. Z vso prijaznostjo me je sprejel, in tako tudi konzul žlahni Pizzamano, ki me je že prej poznal.
Nekoliko pred poldnem pridejo tovarši iz Betlehema nazaj, in verii čversti Madžar g. Franc Bogcha (Bogša) korar vespriraski, mi pravi pričo vsega družtva, naj se za juteršnji dan k umivanji nog pripravim. Gospodje, odgovorim na to, resnično vam povem, da ne hrepenim po ti časti; ako tedaj kdo drug želi se tega obreda udeležiti, naj se ga le. Pa Bogcha, res da najstarejši mož našega družtva. pa možak terdnega zdravja in vedno dobre volje, se čversto ustavlja, in kmali zapazim, da mora kak poseben uzrok k temu imeti. Zato se udam, ter pravim: Naj pa bo, ker tako hočete; rad se bom udeležil prelepega običaja, ki nam ganljivo ponižnost Gospoda našega Kristusa Jezusa pred oči stavi. — Malo potem mi nek tovarš skrivej pove, da, ko se je družtvo patrijarhu poklanjalo, je prečastiti patrijarh med drugim tudi djal, naj se odbereta za umivanje nog dva moža, en duhoven in en neduhoven, in da korar Bogcha in pa benediktinar Tentschert, predsednik ali vodja karavane naše, po omenjeni časti hrepenita, in da sta se zastran tega že besedovala. Sedaj mi je bilo vse jasno. „Inter duos litigantes" — taka je navadno na svetu. — Izmed neduhovnih karavaninih udov, pravi na to Du-najčan Mullner resnobno in naravnost, da on ne gre, če ga tudi zberejo. Nato določijo neduhovni tovarši enoglasno Franca Jurja Gresserja, tergovavca iz Lindau-e pri vo-danskem jezeru, kar mi je bilo posebno drago, ker sem na vsi poti vidil, da Gresser je resnično časti vreden, pošten, pameten in iskreno veren mož.
Po poldne gre vsa karavana v cerkev, ker so se imele ob treh te svete dni po katoliški cerkvi navadne molitve in bogočastne opravila začeti. — Res začnemo precej ob treh pervo zornico peti, pa — mahoma vstane v cerkvi tak pe-klensk šum in hrup, da sem se bal, da ne bo moč napredovati in doveršiti. Ko bi trenil začnejo namreč koftiške ženske nekako veselo — žabjemu ragljanju podobno upitje; Arrnenčani začnejo čversto in na vso moč zvoniti, in Gerkr upijejo na vseh straneh. Ne vem če so nas hotli nalaš motiti, ali če so se v živem predčutji prihodnjih velikonočnih praznikov v resnici veselili. — Arrnenčani pa nimajo zvonov, ampak le nekakošne prosto obešene bronaste dile, na ktere z kladvom tako izverstno priterkavajo, da je njih zvonenje v resnici pravo soglasje. — Cez nekoliko časa potihne vendar nespodobni strašni šum; nek precej obilen oddelk turških vojakov obda božji grob in nas, in mirno napredovarno milo resnobno petje. Posebno ganljivo so peli frančiškani čverstoglasno s fisharmoniko pervo žalostno Je-remijevo pesem. Tu sem pervikrat prav živo čutil kaj se pravi: ^Narodov gospa je postala ko vdova.a — Ostale pesmi pa mi niso šle toliko k sercu, ker so se pele j preumetno zloženih napevih.
Veliki četertek, 9. aprila, sem bil celi dan od jutra do večera v cerkvi. Ze ob sedmih zjutrej se začnejo slovesne opravila tega dneva, namreč peta sveta maša in pa posvečevanje svetega olja in svete krizme. — Po pravici morem reči, da se sveti cerkveni obredi tu prav veličastno z vso spodobnostjo in častjo opravljajo. Patrijarh poje z močnim, pa ugodnim glasom; frančiškanom, med kterimi je mnogo lepih prijetnih glasov, in celo njih učencom, arabskim dečkom od 10. do 16. leta, ki jih je kakih dvajset, teče gregorjansko petje tako gladko in ganljivo iz gerla, da sem jih z veliko radostjo poslušal. Z eno besedo, vse se je opravljalo tako veličastno in v tako lepem redu, da mi je bilo kakor da bi take svete svečanosti in častite obrede pervikrat vidil. Vendar pa ne morem zamolčati, da me je tudi tu nekaj, kar sem že v mnogih krajih vidil, sila neugodno motilo. Povsod se nahajajo namreč nečimerni mo-žički, ki se o posebnih priložnostih tudi posebno radi ska-zujejo, da bi oči na-se vlekli. Taki možiceljni so večidel tako imenovani ceremonjarj i. Meni je tako ponašanje že od mladih nog zlo zoperno, in vsakikrat se mi zdi, kakor da bi možiček glasno djal: Glejte, brez mene bi ne bilo nič! — Tak možicelj je tudi patrijarhov ceremonjar, nek tolst — ves okrogel filipinar. Kar en hip ni bil miren, ampak neprenehoma je ukazoval brez vse potrebe, ker je brez tega vse v najlepšem redu napredovalo. Pri vojaških vajah in svečanostih je velevanje in ukazovanje potrebno, pri službi božji pa ga ni treba, in meni je vselej neskončno zoperno.
Med sveto mašo smo prejeli vsi evropejski katoliški romarji in mnogi drugi azijatski katoličani iz patriarhovih rok presveto obhajilo. — O kako je ganljivo viditi, kako ljudje toliko različnih narodov in jezikov — ex omni tribu et lingua et popul« — v globoki pobožnosti k Gospodovi mizi pristopajo! -— Tu so bilišpanjci, Francozi, Belgičani, Lahi, Nemci iz raznih okrajin, Madžari in Slovani, in Azijati iz mnogih krajev.
Po doveršeni sveti masi smo šli trikrat v slovesnem obhodu ali v procesii okrog Božjega groba, kakor je po vsaki slovesni veliki maši navada. — Ta obhod je pa tudi potreben, zakaj za velike svečanosti ni posebnega velikega altarja, ampak za vsako posebej ga frančiškani pred Božjim grobom začasno napravijo. Ta začasni altar pa je sila lepo napravljen in z mnogoverstno srebernino in marsikakimi dragocenostmi krasno in bogato okinčan. Kakor hitro pa se procesija vredi in duhovščina spred altarja stopi, ga začnejo frančiškani naglo razdirati in proč spravljati. Prej ko smo v slovesnem obhodu tretjič pred Božji grob prišli, ni bilo več najmanjšega sledu krasnega altarja, in prešerni gerški razkoljniki niso imeli več priložnosti, kaj uzmati, ali pokvariti, ali kakošne nespodobnosti početi.
Sedaj napovejo tistim, ki so bili za umivanje nog določeni, naj ne grejo iz cerkve, ker bi se utegnilo primeriti, da bi o pravem času nazaj ne mogli, ker bodo Turki cerkev zaperli. — Bili so pa Pavi Estere, duhoven francozk, in Bogoljub grof ali prav za prav viko m t de Puvsegur, vodja karavane francozke, Mihael Verne, duhoven avstrijanski, in Juri Gresser, fabrikant in tergovec bavarski, Jožef Murua Conde de Valle Ver-gare in Didak Ivadin a Baliesta, Španjca, Friderik Marchese Laurea Brale, Sicilijan, in Mari Hei-nig, Borus, ki se je bil nek sedem mescov prej iz krivo-verstva luteranskega h katoliški veri spreobernil. — Kmali se zberemo in se gremo vsi vkup patrijarhu poklonit, ki je bil tudi v cerkvi ali marveč v spodnjem frančiškanskem samostanu ostal.
Frančiškani imajo namreč, da se služba božja v cerkvi vedno in neprenehoma opravlja in stare pravice katoličanov ohranijo, poleg cerkve majhen samostan za 12 do 15 menihov, ki se vsake tri mesce verste in spremenjajo kakor vojaške posadke,  ker je samostan premokroten  in nezdrav.
------    125-----
Le nekteri, ki so terdnega zdravja in čudovito goreče po-božnosti, ostanejo prostovoljni in radi tudi dalje, včasih po 6, po 9 mescov, in tudi celo leto v ti ječi. In to ni kaj malega, celo leto v mokrotnem nezdravem zraku živeti — že 3 mesce je veliko! — in žive vere, terdnega upanja in goreče ljubezni je treba, da more človek to prenašati! — Le skozi cerkev se hodi v samostan, druzega uhoda nima. Hrano dobivajo iz velikega samostana skozi nek predor ali okno.
O poldne nam dajo tu nekaj kosila, in po kosilu začnem še le z Gresserjem, ki se je bil s cerkvo in z vsemi njenimi kapelicami in svetišči že dobro soznanil, cerkev ogledovati.
(Dalje sledi.)
------    131    ------
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne. XXVI.
Cerkev, ki so jo nekdaj cerkev „ustajenja Gospodovega od smerti" imenovali, je zidana v bizantinskem redu, kakor je bil o času cesarja Konstantina v navadi. Sveta Helena in njeni sin cesar Konstantin sta namreč že v pervi polovici četertega stoletja nad krajem, kjer je Gospod nas mertev v grobu ležal, in tretji dan kot slavni zmagovavec smerti in pekla veličastno od smerti ustal — tedaj nad krajem, kjer se je po neskončni milosti Božji odrešenje naše doveršilo, lepo cerkev sozidala, ki je kakih 300 let stala. — Kozroes II., kralj perzijanski, jo popolnoma razruši in pogubi, pa cesar Herakli jo spet krasno sozida. Stala je spet precej dolgo, in ko kalif Omar Jeruzalem vzame, jo pusti kristjanom. Pa Hakem, sultan egiptovski, jo spet podere, in dolgo je bila le žalostna razvalina. Še le pobožni križanci jo vnovič sozidajo in veliko razširijo, tako namreč, da tudi Golgota ali verh gore Kalvarije, ki je grozovita živa skala, pod streho pride. Skala ta pa je kakih 60 korakov od Božjega groba. — Leta 1187 spodi sultan Sala din križance spet iz Jeruzalema, ter se ga polasti, in cerkev zapade vnovič ropu in razdjanju. — Poslednjič za-dobe leta 1242 frančiškani s pomočjo Roberta, kralja sicilianskega, od sultana egiptovskega dovoljenje, da smejo proti nekemu letnemu davku v Jeruzalemu stanovati, in v cerkvi pri Božjem grobu službo Božjo po latinskih običajih obhajati. Od takrat so frančiškani, ki cerkev malo po malem lepo popravijo, še vedno v svojih pravicah. — Leta 1808 pa razdenev strašen požar lepo cerkev, pa Gerki jo spet sozidajo. Ce je res, da so jo, kakor se natolcujejo, sami zažgali, ni bilo to druzega kot zgol pravica in dolžnost!
Evo tu za sedaj zgodovino cerkve! Ce bom mogel, Ti bom pozneje cerkev tudi popisal, dasiravno se že naprej bojim, da se mi ne bo popis tolike in tako neredne cerkve nič kaj ponesel.
Nekoliko pred dvemi nas skličejo spet v katoliško cerkev, in ob  dveh nas pelje ceremonjar,   ki  sem  ga že
i
opomnil, pred Božji grob in nas tu uversti. Na to — tedaj po kosilu kakor Kristus nekdaj po večerji — pride patri-jarh noge umivat. Tudi ta obred se v Jeruzalemu prav slovesno obhaja. Prineso namreč precej veliko podolgasto posodo polno mlačne vode, ulijejo va-njo za poldrug kozarec neke jako in dobro dišeče rožne vode, in na to začne patrijarh po versti noge umivati. Z obema rokama opere vso nogo in jo potem obriše. Po umiti nogi poda človeku v spomin neki križ iz oljknega lesa. Tako lepi obred, veden spomin velike svete ponižnosti Kristusove, napreduje do zadnjega. Bilo pa nas je trinajst, že omenjenih osem in pet frančiškanov — zakaj? ne vem; tolsti ceremonijar, ki sem ga za to prašal, mi ni vedil druzega odgovoriti, kakor da mora tako biti.
Od treh skorej do mraka so bile spet zornice. Mile Jeremijeve pesme so frančiškani spet čveteroglasno kaj lepo peli. Za berila druge in tretje zornice pa se je poljubilo ceremonijarju nas ptujce odbrati — mene, vesprimskega korarja Bogcha in tri Francoze. Pokazati pa nam, kako imamo peti, je pervo berilo druge zornice z lepim glasom sam pel, pa tako je kričal in upil kakor Balaamovo živinče. Na to smo peli pa mi blagovoljno določeni, pa se ve, da vsak po svoje, vendar pa vsi po enakih upadkih, le latinščina, zlasti francozka, je bila nekako čudna. Troje fran-cozov je pelo, pa vsak je latinščino drugač izgovarjal.
XXVII.
Pred vratmi cerkve na južni strani je velik čvetero-voglat prostor, ki je bil te dni vedno poln ljudi, ker so se tu prodajale mnogoverstne reči, ki jih romarji v spomin radi kupujejo. To me je prav živo spomnilo na prodajavce in „mjeneže novacah", ki jih je Kristus nekdaj iz tempelj-novega dvora serdito podil rekoč: „Hiša moja je hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojniško." — Nekdaj je bilo to teržišče gotovo z lepimi stebri okinčeno, ker se podlage stebrov še dan današnji vidijo.
Edine vrata v cerkev so široke in velike. Na levi precej pri vratih stoji stolp, ki so ga pa Turki, ne vem prav kdaj, nekako okernili, ker so mu verh poderli. Po njih mislih se namreč ne spodobi, da bi imeli džauri ali neverniki visoke stolpe (turne), kakoršni so mohamedanski minareti. Na desni pa je — že na živi steni gore Kalva-rije majhna kapelica Matere Božje, ki je nek tu stala, ko so ji sina na križ pribivali. O pač kraj nedopovedljivega terpljenja in smertne žalosti za presveto Mater!
Ta kapelica je že pod cerkveno streho in iz cerkve se ne more va-njo, ampak le iz že omenjenega terga ali čveterovoglatega prostora pred cerkvo peljejo ozke stopalnice ob glavnem cerkvenem zidu va-njo. V cerkev ima le veliko, z železnimi križi zavarovano okno. — Do te kapelice imajo le naši verli frančiškani ključ in pravico, in obhajajo presveto nekervavo daritev pogostoma v nji.
Ko človek skozi vrata v cerkev stopi, ima na desni obzidani skaloviti verh gore Kalvarije, kjer je Zveličar, Gospod naš Jezus Kristus, grešno — peklu zapadeno človeštvo odrešiti, v strašnih grozovitih bolečinah umreti blagovolil; na levi pa ima lenobne Turke, ki cerkev varovajo. celi ljubi dan kavo serkajo in iz dolzega čibuka dobro dišeč tobak pijeje; naravnost pred seboj pa vidiš le nekoliko korakov od vrat imeniten kamen, na kterem sta Jožef ari-matejski in Nikodem Kristusovo truplo mazilila, prej ko sta ga  v grob položila.
Čudno se Ti zdi — kaj ne da? da Turki v kristjan s ki cerkvi, v cerkvi Božjega groba kavo in tobak pijejo. V resnici je čudno in nespodobno, pa vendar je bolje, da so tu, ko da bi jih ne bilo. Komur je znana prešernost ošabnih razkoljnikov, zlasti Gerkov, bo to rad poterdil. Kaj bi počeli revni pohlevni frančiškani, jagnjeta med derečimi volkovi, brez Turkov? Kdo bi jim varoval njih že čez 500 let  stare pravice?   Kako kmali  bi  bili  ob
132    ------
vse svoje altarje in svetišča? Kako kmali bi jih razkoljniki v svoji sirovi prešemosti pregnali in ob vse pravice v cerkvi pripravili, ako bi Turki za dober red vedno ne skerbeli ? — Res, da se je ta skerb Turkom nekdaj dobro plačevala, ker so mogli vsi, zlasti pa ptujci, ki so v cerkev Boga molit šli, nekoliko davka plačevati; pa odkar si je bil I branim paša podvergel Sirijo, je ta sramotni davk odpravljen. Mi smo hodili v cerkev in iz cerkve, kakor smo hotli, in nihče nas ni nadlegoval.
Od omenjenega mazilnega kamna, ki je z lepo plošo rumenkastega marmorja pokrit in z velikimi svečniki in mnogimi svetilnicami okinčen se pride, med močnimi klone-niki v pravo cerkev Božjega groba. Je pa cerkev ta na zahodni strani pol kroga s šestnajsterimi močnimi čvetero-voglatimi klončniki, ki, če smem tako reči, v pervem na-stropji lepe shodišča (galerije), visoko na verhu pa krasno kuplo nosijo. Pa dobro se razumeva — kupla je v resnici umotvor zidarske umetnosti, in bi bila res krasna, ako bi ne bila toliko poškodovana in luknjasta. Vrabci in lastovke letajo skozi velike luknje v cerkev in iz cerkve, in žver-gole neprenehoma nad Božjim grobom; pa dasiravno tudi vrabci in lastovke po svoje Stvarniku nebes in zemlje in vsega, kar je v njih, hvalo pojo, me je to vendar zlo motilo. Taka je, sem si mislil, z vsako rečjo, ki ima vec gospodarjev; nobeden nima prave skerbi za-njo!
Krasno, pa že preveč poškodovano kuplo bi Gerki in Armenčani in Katoličani res radi popravili; pa kakor hitro se hočejo ti ali uni.dela lotiti, se nasprotne stranke precej na vso moč ustavljajo, ker se vsaka boji, da bi si stranka, ki bi kuplo popravila, ne prisvojila cele cerkve, ali saj božjega groba, ki je ravno pod kuplo.
Kako čudno je pač na svetu! Ko je treba pri nas ka-košno cerkev popraviti ali razširiti, se morajo ljudje večkrat s silo priganjati, da se neobhodljivo potrebnega dela lote, v Jeruzalemu pa bi vse veče verske stranke poškodovano kuplo rade popravile, pa je vendar ne popravijo — in brez posebne pogodbe med francozko, avstrijansko, rusko in turško vlado se menda ne bo še dolgo popravila.
Ravno pod kuplo stoji kapela Božjega groba — vsa iz belega marmorja — z dvema predaloma. Uhod v grob je na izhodni strani kapele. V pervem večjem predalu stoji nek tudi z belim marmorjem prevlečen kamen po koncu, o kterem pravijo, da je angelj na njem sedel, ko se je o zori svetim pobožnim ženam prikazal in jim djal: „Jezusa „iščete Nazarenskega? Ni ga tu; ustal je ter gre pred „vami v Galileo; tam ga bote vidile, kakor vam je pravil."
V  tem predalu stoji lahko kakih'15—20 oseb. — Iz per-vega predala se pride, kakor sem že nekje opomnil, skozi majhen in nizek predor v druzega manjšega, v kterem je Božji grob,   ves   z belim marmorjem   prevlečen   in okinčan.
V  tem predalu, ki je pa tako majhen, da razun mašnika komaj še štiri osebe v njem kleče, se berejo na grobu Božjem svete maše.
Nekdanji lepi presbiteri ali kor krasne cerkve pred Božjim grobom na izhodni strani so si Gerki prisvojili in ga v lastno cerkev spremenili. Cerkev ta je pač lepo okin-čena, sem ter tje močno pozlačena, in sto in sto lepih srebernih in posrebernjenih svetilnic visi od verha cerkve na vseh straneh. Vsred te velike lepe gerške cerkve, okrog ktere pelje precej širok mostovž, se dviguje in kipi kvisko druga krasna nepoškodovana kupla.
Ravno nasproti za kapelo Božjega groba pa so si napravili revni pohlevni Kofti zlo majhno kapelico iz dil, ki jo le marmornata stena od Božjega groba sebi.
Druge kristjanske stranke pa, kakor Armenčani, Ne-storijani, Jakobiti, Sirijani i. t. d. imajo svoje stanovališča in kapele med  visokimi klončniki in glavnim zidom cerkve.
(Dalje sledi.)
-----    140   -----
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne. XXVIII.
Iz velike cerkve se pride med klončniki na severni strani v neko vežo ali lopo, v kteri imajo latinci ali katoličani na levi ne velike, pa dobro ubrane orgije, na desni pa altar sv. Marije Magdalene. Iz te veže pelje nekoliko stopnic v majhno katoliško, Marii Devici posvečeno cerkev s tremi altarji. Na srednjem, ki naznanja kraj, kjer se je nek Jezus, Gospod naš, po svojem veličastnem ustajenji ljubeznjivi presveti Materi svoji prikazal, se hrani in moli neprenehoma presveto rešnje telo. — Na stranskem altarji pri uhodu pa stoji v temni, s precej gostim železnim omrežjem zaperti votlini ali globini kos stebra, h kteremu je bil Jezus privezan, ko so ga judje kruto bičali. Tega kosa se dotikajo z neko palico kristjani vseh ver, in vsak poljubi potem palico in se je s čelom dotakne. — Veliki petek pa je bila temna votlina odperta in luč je gorela v nji, da se je zanimivi kos s kervjo Kristusovo posvečenega stebra lahko vidii; verni so poklekovali na altar, se ga z golo roko dotakniti in ga poljubiti. — Drugi kos tega stebra pa je odnesel o križanskih vojskah leta 1223 kardinal Co-lonna (Kolona) v Rim, kjer se v cerkvi svete Praksede hrani in pobožno časti.
Iz že omenjene veže je tudi vhod v sila ozko sakri-s t i j o — iz te pa v že tudi omenjeni mokrotni in nezdravi samostan frančiškanski, nad kterem stoji visoko na griču nekoliko turških pohištev in hlevov.
Od altarja svete Marije Magdalene, ki sem ga malo prej v misel vzel, in ki naznanja kraj, kjer se je Zveličar naš po svojem ustajenji ti spokorjeni grešnici ko vertnar prikazal, je po versti v polkrogu proti izhodu še mnogo poslednjim urom neskončno dobrotljivega in milostivega Od-rešenika posvečenih svetišč ali kapelic, ki so pri vsakdanjih slovesnih obhodih ali procesijah postaje.
Perva je neka temna podzemeljska ali marveč v skalo vsekana jama, ki ji Ječa Jezusova"* pravijo, ker je mogel nek Jezus tu čakati, dokler niso vojaki na Golgotu pripravili in napravili, kar je bilo za križanje treba.
Dalje naprej je druga kapelica, kjer so nek vojaki Jezusa slekli in si oblačila njegove razdelili, za suknjo njegovo pa srečkali.
Od tod se gre nekoliko korakov bolj na desno; potem pa kakih 28 — 30 stopalnic nazdol, in se pride naj prej v kapelo in pred altar sv. Helene.   Tu namreč je molila po-
------   141    ------
božna carinja, ko so kopači in razni delavci na njene stroške sveti križ iskali. Od tod pa se gre po nekem prostornem predoru še nižje nekoliko stopnic, ki so večidel v živo steno vsekane. Tu je spet drug altar s križem v živo steno udelan, kjer so bili v tem ne ravno velikem prostoru trije križi najdeni. Gotovo je bil tu o Kristusovi smerti ali kak posušen vodnjak ali pa grapa pri mestnem ozidji, kamor so judje križe pometali, ki so jim bili gnjusoba in ostud-nost, zakaj v živo skalo, ki se vidi, bi se ne bili mogli nikakor vriniti.
Kdo je v stanu popisati veselje svete cesarice, ko je po dolgem iskanji križe ugledala? — Pa kako je tudi ster-mela in se žalila, ker ni vedila, na kterem križu je Gospod naš, Odrešenik sveta, visel in umeri; zakaj Pila-tovega napisa ni bilo več na njem, ampak le poleg križev na strani so ga nek en kos najdli. Sveti M a kari, tačasni jeruzalemski škof, pa si v svoji živi veri kmali pravo umisli. Vse tri križe namreč da k neki verni, pa hudo bolni ženski nesti, ter iskreno moli, da bi Bog blagovolil, pravi križ razodeti. Bolna žena se dotakne na to pervega in drugega križa, pa ji nič ne pomagata. Ko se pa tretjega križa dotakne, je v hipu zdrava in krepka, kakor da bi ne bila nikdar bolna bila. Tretji križ je bil tedaj pravi križ Kristusov, in še dan današnji obhaja latinska in gerška cerkev „najdenje svetega križa" — 3. maja.
Nek katolišk duhoven, Arabčan iz Damaska, ki pa laški jezik gladko govori, mi je pravil, da sv. Helena je to srečno veselo najdenje sinu svojemu, čaru Konstantinu, v Carigrad, djal bi, v hipu sporočila in naznanila. Obljubila mu je bila namreč, ako sveti križ najde, da mu bo to berž na znanje dala. Zato se je napravila od Jeruzalema do Carigrada po visokih hribih dolga dolga versta kolov z gorljivo snovo na verhu, in kakor hitro je bil sveti križ najden, so zažgali germadico te gorljive snove na pervem kolu pri Jeruzalemu, potem na drugem in tretjem kolu in tako dalje noter do Carigrada, in v malo urah se j ev vedila vesela prigodba tudi v glavnem mestu carstva. — Ce je to res, so telegrafi, pa se ve, da ne taki, kakoršne sedaj imamo, že stara stara reč. Pa sej so germade tudi naši verli Slovenci zažigali, ko je bilo nekdaj treba roparske turške napade naglo po vsi deželi razglasiti in na znanje dati, da so se ljudje še o pravem času v terdne varne kraje umaknili.
Ko se iz globokih kapel sv. Helene in najdenja svetega križa nazaj pride, se gre nekoliko korakov na jugo-zahodno stran proti Golgoti ali Kal v ari i, in tu je rkapela za-sramovanja", ki se tako imenuje, ne kakor da bi bili Jezusa, ljubeznivega Gospoda našega, tu posebno zasramovali, ampak za to, ker se v nji nek kamen ali odlomek stebra hrani, na kterem je nek Jezus na dvorišču Pilatovega poslopja sedel, ko so ga sirovi rimski vojaki zasramovali, va-nj pljuvali, mu ternovo krono na glavo djali, ga z nekim škerlatnim plajščem ogernili in mu terst ko žeslo v roko dali, ter ga zasramovaje pozdravljali rekoč: ;?Zdrav bodi kralj Judovski."
Od te kapele se gre po mostovžu dalje na jugo-zahodno stran proti vratam cerkve, ter se pride k podnožji najvišjega verha gore kalvarije, ki je zgol skala. Sterme stopnice peljejo na verh, ki utegne kake štiri sežnje visok biti; in tu je spet zala cerkvica, ki jo dva močna klončnika, na kterih nastropje in streha sloni, v dva predala delita. Tu je bil Zveličar naš nemilo na križ pribit in je za nas grešnike na križu smert storil. O koliko ganljivih čutljejev izbuja ta presveti kraj v človeku žive vere! — Pa ti čutljeji bi bili gotovo še ganljiviši in močnejši, ako bi se ne bila človeška roka nikdar lotila tega svetega kraja lepšati in lis pati!
Desni — ali če se proti Božjemu grobu oberneš, levi predal cerkvice, kjer so Jezusa na križ razpeli in pribili, je lastnina katoličanov,  in tu je veliko okno  že  o za-
četku tega popisa omenjene kapelice Matere Božje, ki je zunaj cerkve. — V drugem predalu pa precej zraven, kjer je bil križ po koncu usajen, je bogato okinčani altar gerški, in le pod mizo tega altarja se vidi še nekoliko žive skale, namreč verha gore Kalvarije, vse ostale tla pa so z belim in rudečim marmorjem olišpane. V sred skale je vsekana globoka okrogla luknja v naznanovanje, da je križ Gospodov tu stal. Kakih pet čevljev od te luknje, pa nekoliko zadej, sta vdelana v tla na obeh straneh dva černa okrogla kamna, da kažeta, kjer sta križa razbojnikov stala.
Na desni proti katoliškemu altarju, blizo omenjene luknje, se vidi pod gerškim altarjem kaka dva persta in še več širok, globoko v skalo segajoč razpok od strašnega potresa o smerti Kristusovi. Razpok ta je pokrit z dolgo sreberno plošico, ki je pa premakljiva, da špranjo vsak lahko vidi. — Na levi gerškega altarja je še tretji katoliški altar.
No, sedaj imaš tudi popis cerkve Božjega groba, pa se ve da le kakoršnega Ti morem jaz dati. — Ker pa dobro vem, da moj in kterikoli si bodi najredniši in na-tančniši popis Ti ne more pravega zapopadka te velike in neredne cerkve dati, Ti podam tu tudi obris cele cerkve, ki sem si ga nalaš oskerbel, in ki ti bo vse bolj razjasnil. *)
(Dalje sledi.)
i                                                                                                          _________________________
i
*) Obris cerkve Božjega groba se bode pridjal posebnim bukvi ca m, v kterih bo natisnjen ves ta potopis, in se bojo na prodaj dobile.                                                                     Vred.
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne. XXIX.
Veliki petek sem šel spet že zgodej v cerkev Božjega groba. Ob sedmih se je začela ta dan navadna služba Božja, in po doveršenih svetih običajih je bil spet slovesen obhod okrog groba Božjega in potem po raznih svetiščih in postajah, ki sem jih v poprejšnem listu omenil. Veliko razpelo , to je, Kristusovo podobo na križu so nesli frančiškani v procesii na Kalvarijo, kjer ga je patrijarh na srednjem gerškem altarji pokonci usadil. Veliki petek prepuste namreč Gerki, ko nimajo velike noči enako časno s katoličani, svoj altar za ta obred Latincom. Kako pa ravnajo, kadar Gerki in Latinci veliko noč enako obhajajo, ne vemo povedati. Pa sej takrat gre večidel vse narobe in mnoge velike napčnosti se gode. — Iz Kalvarije smo šli naravnost v sakristijo, in dopoldanska služba Božja je bila že pred deveto uro doveršena.
Sedaj pa me povabi profesor Kunstman, naj greva vendar enkrat — ne še po mestu, ampak iz mesta okrog ozidja. To mi je bilo prav všeč, in kmali odrineva, in nek mlad Švajcar, ki se je bil na naji posebno navergel, naji spremlja. Prav počasi obhodimo ob lepem ozidji, ki je pa le za Beduine terdnjava, celo mesto. — Ko pa spet pred jafiške vrata pridemo, jih najdemo zaperte. Petek je namreč Turkom svetek ali praznik, kakor nam nedelja, in ko so možki od enajste ure dopoldne v mošejah zbrani in molijo, se zaprejo vse mestne vrata, ker imajo Turki že staro vražno pravlico, da neki petek o ti uri bo prišel nenadoma neki ptuj pridobitelj in se bo mesta polastil. Pričakujejo ga pa posebno od izhoda, in menda zato so na ti strani zlate vrata zazidane. — Ta pravlica je sploh znana, in tudi nek pokristjanjen poljsk Jud, ki je pod šotorom pred mestom kavo in žganje točil in nemški jezik nemilo lomil, nam jo je pravil. „Die Turken glauben — je djal — dass wird koramen ein anderes Menschheit, und wird nehmen diesen Erdreich in Besitz."
*) Ker častiti naš gospod C i ga le na Dunaji je presta vljavec nemške besede za deželne slovenske zakonike, in ker je želeti, da bi se zakoniki slovenskih dežel ujemali z besedo ljudstva, bi želeli, da bi tudi on se oglasil o tej zadevi, da poprej skujemo pripravne in našim ljudem gladke besede, preden bode skovan nov dnar. Nam so gosp. Hicin-gerjevi nasveti kaj všeč; samo z „zlatiu za sreberni dnar, mislimo, bo težava za nas.                                   Vred.
Tri četerti ure smo čakali pred zapertimi vratmi, in v tem času se je bilo nabralo tu toliko ljudi, konj, mezgov in velbjudov ali kamel, da se mi je zdelo, kakor da bi bil na kakem živinskem semnji. Poslednjič pride še neka majhna truma mahomedanskih romarjev z rudečo in zeleno zastavo — pa ne iz Meke, ampak od Mojzesovega groba. Obe zastavi ste bile z napisi iz korana okinčene. Nekteri teji pobožnih ljudi so z rokami in z raznimi rečmi nekako prijetno priterkovali, in nek bedast revež je pri ti revni muziki tako radostno plesal, da so se mu nazadnje že sline iz ust cedile, in da sem se bal, da bo kar na tla telebil in obležal.
O poldne je straža vrata spet odperla, in vse je hotlo na enkrat v mesto. Smešna gnječa je bila in vse se je mešalo — ljudje, konji, kamele in mahomedanski romarji; in ko se je bil prostor pred vratmi že dobro spraznil, gremo tudi mi domu.
Popoldne po dveh se podamo spet v cerkev k zor-nicam in ostanemo do enajstih ponoči v nji. Nekoliko po doveršenih zornicah je bila namreč ob sedmih zvečer slovesna procesija po zgorej omenjenih postajah, in skorej na vsaki postaji je bil govor ali pridiga. Začel pa se je obhod v katoliški cerkvi pred altarjem presvetega rešnjega Telesa, in tu je bil pervi ogovor v laškem jeziku.
Odtod smo šli z gorečimi svečami v rokah pred ječo Kristusovo, kjer je bil drugi gerški govor. Pa po pravici Ti povem, da ga nisem čisto nič razumel, dasiravno so me nekdaj v šolah z gerščino več let zlo pitali. — Čudno pa se mi je zdelo, da je gerški govornik neki izrek svetega pisma po latinsko navodil.
Potem je šla procesija nekoliko korakov dalje do kapelice, ki naznanuje kraj, na kterem so si vojaki obleko Kristusovo delili in za suknjo njegovo srečkali. Tu je bil tretji ogovor v nekem, ušesam ugodnem — menda turškem jeziku, ki ga nisem tudi nič razumel.
Od tod smo šli naravnost na K al v arij o pred katoliški altar, ki naznanuje kraj, na kterem je bil naš Gospod Kristus na križ pribit, in tu je bil kratek, pa ličen in lep ogovor v nemškem jeziku.
Precej zraven pred gerškim altarjem, kjer je neskončno milostivi Odrešenik grešnega človeštva na križu visel in umeri, je bil na to francozk ogovor, pa nekoliko predolg, ker je govornik nektere opazke in opominovanja preveč ponavljal. — Veliko razpelo je stalo še na altarji, kakor so ga bili zjutrej vsadili. Po govoru pa so jeli, kakor nekdaj Jožef Arimatejski in N i k o d e m, Kristusa z križa jemati. Obred ta je ganljiv, pa bi bil še ganljivši, ko bi tako dolgo ne tolkli in ne pantljali.
Ko ga iz križa snamejo, gre procesija iz Kalvarije k mazilnemu kamnu. Štirje frančiškani nesejo podobo mertvega v rjuho zavitega Kristusa z griča, ter ga polože na omenjeni kamen in ga odgernejo. Nato je šesti govor v arabskem jeziku. Govornik, nek že postaren frančiškan, upije in kriči jako in precej dolgo; na enkrat pa preneha, in arabski dečki, učenci verlih frančiškanov zapojo prav mično in milo neko sveto pesem tudi v arabskem jeziku. Ze sem menil, da po petji pojdemo dalje, pa ko dečki spojo, začne govornik še nekaj časa dalje govoriti, ali marveč na vso moč upiti. Poslednjič je dolgega govora vendar konec, pa ne še ganljivega obreda; zakaj sedaj začne patrijarh mertvega Kristusa, ali marveč podobo njegovo maziliti. Sedaj sem še le razumel, zakaj štirje menihi nekake posode v procesii seboj nosijo. Najpred vzame patrijarh pervo posodo, ter poškropi celo podobo z neko dišečo tekočino iz nje. Potem zajemlje v drugi posodi nekakošnega zelenkastega debelega pralni, in potrosi ž njim podobo od glave do nog. Na to mu podajo tretjo posodo tudi z nekako dišečo tekočino, in patrijarh poškropi ž njo celo truplo in ga potrosi poslednjič iz četerte posode z nekakim drugačim, tudi zelenkastim prahom, ki se ga prav na debelo prime.
-    147    ------
Nato zavijejo pomaziljeno podobo križanega Odrešenika spet v rjuho, ter ga neso, slovesni obhod napredovaje, pred Božji grob, in tu je sedmi poslednji ogovor v španjskem jeziku. Še mlad govornik je prav ganljivo govoril. Milo val pa je bolj Mater ko umorjenega Sina, razlagovaje, koliko je terpela, ko je gledala preljubega nedolžnega Sina na križ pribijati, na križu viseti in v grozovitih bolečinah dušo izdahniti; kako ojstro ji je meč serce presunil, ko so ji pozneje s križa snetega Sina mertvega v naročje dali itd. Vse, kar je govoril, mu je šlo resnično od serca — ves je bil ginjen, in je ganil globoko v serce vse poslušavce, dasiravno ga niso vsi razumeli. Enoglasno sem slišal terditi, da poslednji govor je bil najganljiviši.
Tu bi Ti serčno rad pridjal himne ali pesme, ki se pri vsakdanji procesii od postaje do postaje pojejo, in molitve, ki se na vsaki postaji molijo; pa ga nimam človeka, ki bi mi prelepe himne poslovenil — sam pa nimam pesniške žile, kakor Ti je znano. Res, da na Krajnskem je več takih mož, ki bi ta prevod izverstno napravili, pa nisem z nobenim toliko znan, da bi ga s tem težavnim tolmačenjem nadlegoval. #)
(Dalje sledi.)
-    148    —
-----156   -----
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne. XXX.
Veliko saboto sem šel že zgodej mestno okolico natančneje ogledavat. Postrežljivi pater Andrej pelje mene in še nektere tovarše po raznih ozkih nesnažnih ulicah proti izhodu iz mesta na oljsko goro. O podnožji griča A kri ali Akra pridemo k mestnim vratam svetega Štefana memo nekdanjega Piiatovega poslopja, kije sedaj deloma vojašnica, deloma pa stanovališe poglavarja jeruzalemskega. Blizo teh vrat se vidi v mestu še Betezda, to je, tista čudovita kopel, okrog ktere je bilo pet lepih velikih lop, polnih bolnikov, ki so kipenja in plivkanja vode pričakovali. Angelj Gospodov je hodil namreč o svojem času v kopel, in vsakikrat je voda skipela, in kdor je o tem skalenji in kipenji vode pervi v kopel stopil, je ozdravel svoje bolezni, naj si je bila že kakoršua koli. Tudi dobrot-Jjivi Zveličar naš je nek dan ta lepi vodnjak ogledoval in pri njem, kakor beremo v svetem pismu, velik čudež storil. Bil je tu namreč nek človek, ki je bil že 38 let bolan. Sin Božji mu veli prijazno: ali hočeš ozdraveti? Bolnik pa žalostno odverne: Gospod, nimam človeka, da bi me, ko voda skipi, v kopel djai; prej pa, ko sam van-jo pridem, je že kak drug v nji. Jezus pa mu pravi: Ustani, vzemi posteljo in pojdi. In po 38 letni bolezni je mož hipoma zdrav, vzame posteljo na ramo, ter gre. — Nekdanjih lepih lop ni več najmanjšega sledu, podolgasti čveterovo-glati vodnjak pa se še vidi, in je le na izhodnem koncu z muogoverstno šaro  že nekoliko zasut.
Ko iz mesta pridemo, smo na enkrat med zgol grobovi nad Jozafato v o dolino, ono dolino, ki obuduje v človeku žalostne strašne misli — misli na smert, na ustajenje, na poslednjo sodbo, na dan serda in nadloge in revšine, na dan zlo velike bridkosti; zakaj prišla bo ura, ko bodo vsi, ki so v grobih, slišali glas Sina Božjega, in bodo ustali in vidili sina človekovega pridšega v oblakih z veliko močjo in častjo. In zbrali se bodo pred njim vsi ljudje, in ločil jih bo na desno in na levo, kakor ločuje pastir ovce od kozlov.
Da judje in kristjani občno sodbo verujejo, izhaja gotovo iz razodenja Božjega, in da imajo ravno Jozafatovo dolino za občno sodnišče, izhaja posebno iz besed Joela preroka (cap. III. v. 2.), ki pravi: „ZbraI bom vse narode, in peljal jih bom v dolino Jozafat, in sodil jih bodem nad Izraelom ljudstvom svojim   in  dedšino svojo.a  — Kako
-----    157    -----
pa se je izcimila in ukoreninila v toliko druzih narodnih misel in vera, da bo Bog enkrat v Jozafatovi dolini vse ljudi sodil, ne vem povedati. Tudi Mahomedovi nasledo-vavci verujejo, da dolina Jožafat je poslednje občno sod-nišče, saj za prerokove verne; in na jugo-izhodni strani zlatih vrat sterli nek okrogel kamen kakor top iz mestnega ozidja, in Mahomedani terdijo, da bo Mahomed na-njem stal ali sedel, ko bo v dolini zbrane verne sodil.
Omenjene zlate vrata, najlepše v Jeruzalemu, ki so pa sedaj zavolj zgorej v misel vzete vraže ali iz kakega druzega uzroka zazidane, so tiste, skozi ktere je imel Jezus cvetno nedeljo slovesni uhod v nehvaležno mesto. O, kako obudujejo tudi te vrata človeka k mnogoverstnemu premišljevanju! Tu vidiš množico ljudstva, ki nebeškega učitelja spremlja, mu po poti lastne oblačila razgrinja, z drevesnimi, zlasti palmovimi vejami v rokah radostno in veselo upije: „Hozana sinu Davidovemulu — Pet dni pozneje pa jim ravno ta nebeški učitelj ni več druzega ko slepar in zapeljivec! — Pred Pilatovim poslopjem se ne čuje druzega ko „proč ž njim! križaj ga, križaj ga!a — Tak je svet, prijatel moj! in kdor se na-nj zanese, sam sebe slepari.   Brez Boga je vse nečimerno in prazno.
Ko od mestnega ozidja po stermem bregu v Joza-fatovo dolino gremo, pridemo na neke kamnite tla terdega belega kamna. Tu so Judje sv. Štefana, pervega rau-čenca, kamnjali. Sveti mučenec je bil poln milosti in svetega Duha, in po pravici je djal Judom (act. Apost. cap. VIL): „Terdovratni in neobrezanih sere in ušes, vedno se ustavljate svetemu Duhu, kakor očetje vaši, tako tudi vi. Kterega prerokov niso preganjali očetje vaši? In morili so tiste, ki so prerokovali prihod Pravičnega, kterega izda-javci in morivci ste vi sedaj bili. Zakaj postavo ste prejeli po naredbi angeljev, pa je ne deržali. — Ko so pa to slišali, so se togotili v sercu in z zobmi škripali zoper njega. Ker je bil pa poln svetega Duha, je gledal v nebo in vidil čast Božjo in Jezusa stoječega na desni Božji. In je djal: Glejte, vidim nebo odperto, in sina človekovega na desni Božji. Zaupili pa so z velikim glasom, in si ušesa zatisnili, in vsi kmali na-nj planili. In so ga tirali iz mesta in s kamnjem pobijali: in priče so položile oblačila svoje k nogam mladenča, ki mu je bilo ime Savi. In so kamnjevali Štefana, ki je klical rekoč: Gospod Jezus, sprejmi dušo mojo! Pokleknivši pa je upil z velikim glasom rekoč: Gospod, ne štej jim tega za greh. In ko je to izrekel, je zaspal v Gospodu.46 — Kdor iz ljubezni do Gospoda preganjanje terpi in za sovražnike svoje tako iskreno moli, je pravi učenec Gospodov, resnično poln vere in milosti in svetega Duha!
Tu blizo, pa nekoliko v stran in niže, kažejo drugi kamen, na kterem je nek sedel Savi, pozneje apostelj narodov, varovaje oblačila krutih kamnjevavcov.
Je pa dolina „Jozafatu med hribom ,,Moriau in med oljsko goro. Moriajo obdaja na zahodni, oljska gora pa na izhodni strani. Oba hriba sta bila nekdaj Gospodu jako ljuba in draga; hrib Mor i a je napolnil z vsim svojim veličanstvom, ko je Salomon tempelj posvečeval; iz oljske gore pa se je vernil po doveršeni nalogi na zemlji k Očetu v nebesa. — Vsa dolina, kakor tudi podnožje obeh hribov je polna grobov iz vseh vekov, in še dan današnji hodijo premožni j udje od vseh štirih strani sveta v Jeruzalem, ter si kupujejo od ptujcov za težke dnarje pest zemlje svojih dedov, da saj po smerti v ti jim toliko dragi dolini mirno počivajo, ker je prišla kerv Gospodova čez-nje in čez njih otroke, da so iz drage domovine za vselej pregnani.
Dolina ta pa ni tako globoka, ne tako dolga in široka, kakor ljudje, ki je niso nikdar vidili, sploh menijo. Gotovo je bila nekdaj veliko giobokeja, ko je sedaj; zakaj ruša in mnogoverstna šara tolikokrat razdjanega mesta je povzdignila vse doline ne le v mestu, ampak tudi v bližnji okolici
okrog mesta, kakor je griče, na kterih Jeruzalem stoji, dokaj znižala. — Kar pa se tiče dolgosti, sega Jozafatova dolina le četert ure od severja naravnost proti jugu, pa le za strelaj na široko. Iz tega vsak lahko vidi, da je v resnici veliko manjša, kakor se navadno misli. — Kje bomo tedaj stali pri poslednji občni sodbi? bo tu menda marsikdo prašal. O tem se nočem pričkati, dasiravno mi je znano, da, ko bomo ustali, se bomo tudi spremenili. Prerok Joel pravi: „Naj ustanejo in naj se napotijo narodi v dolino Jozafat; zakaj tam bom sedel in sodil narode okrog.a — Po katoliški veri ima vsaki katoličan terdno verovati, da bo Bog enkrat vse ljudi vkup pravično sodil; ali bo pa ravno Jozafatova dolina poslednje sodnišče ali ne, ne spada v katoliško vero.
Nekdaj je utegnila Jozafatova dolina, dokler je še potok Cedro n po nji tekel, tudi prav prijetna in ugodna biti, zlasti potem, ko je bil Salomon cedro v iz Libana po nji nasadil: Dan današnji pa ni ne cedrov ne potoka več, ampak cela dolina je, razun mertvaških grobov, vsa prazna in gola;  le sem ter tje  raste se kakošna oljka  in smokva.
(Dalje sledi.)
Potovanje po izhodnem ali po jutrovih deželah
v letu 1857.
Spisal Mihael Verne.
XXXI.
Dasiravno pa je Jozafatova dolina vsa gola in prazna, se da vendar o nji veliko govoriti. Koliko bi se dalo še povedati le o potoku Cedronu, na kterega se toliko spominov veže. Spominja namreč na žalostni beg" kralja Davida (II. Reg. cap. XV.}, ki je ko berač peš proti puščavi čez-nj hitel, da bi ga hudobni sin, puntar Absolon, v roke
') ŠafafU „Die altesten Denkm." str. 87, 88. a) Glej Ša-fafik, libr. cit. str. 89. 3) Rodbine Meško iz Mehko, kakor Češko iz Cehko. Lesko iz Lehkoje dosti po slovenskem. Štirskem.
—    164   -----
ne dobil; spominja tudi na pobožnega kralja Asa, ki je gerdo pohujšljivo Priapovo podobo, sramoto Izraeljcov, ki so jo molili, pri njem razbil in sožgal, in — na kralja E cehi j a in Jo zija, ki sta po Asovem izgledu altarje molikov poderla in razdjala, molike pa pri Cedronu na ravno tistem mestu, kjer Asa Priapovo podobo — požgala; spominja poslednjič na ljubeznjivega Zve lica rja, ki je čez-nj iz Betanije hodil. — Sedaj nima zanimivi potok v Jozafatovi dolini več kaplje vode, še pozimi o deževnem času ne, ker je dolina z rušo nekdaj večkrat razdjanega mesta precej visoko, pa ne preterdo nasuta, in ker se voda pod rahlo šaro lahko zgublja. Dalje od Jeruzalema proti jugu pa teče še, zlasti pozimi in o zgodnji spomladi, precej dereč po globoki strugi med skalovitimi, golimi, suhimi in sožganimi griči v mertvo morje, kjer se deževnica od oljske gore, od hriba Moria, od hriba pohujšanja, od hriba hudobnega sveta itd. v sila kamnito strugo steka.
Pa še zanimiviši spominiki se vidijo v ti dolini. Tu je namreč unikraj nekdanjega Cedrona kapela, ali če raji hočeš, cerkev Matere Božje z njenim grobom. To mi je bilo, po pravici reči, čisto novo, ker sem menil, daje prečista Devica v Efezu umerla. Ker se pa niso Efežčani nikdar ponašali in hvalili, da imajo grob Matere Božje med seboj, in ker nimamo o tem kar nobenega sporočila, rad verujem, da je ljubeznjiva mati Jezusova v Jeruzalemu umerla in tu v dolini „Jozafat" pokopana bila. — Ta velika kapela je vsa pod zemljo, in se ne vidi, dokler se pred-njo ne pride, posebno ker nekoliko oljk okrog nje raste. Uhod v cerkev je na južni strani z velikimi vratmi, ki do strehe segajo. Nekdaj pa se je hodilo va-njo tudi od severne in zahodne strani, pa poslednja vhoda sta dan današnji zazidana, da se še ne pozna, kje sta ravno bila. Od zunaj se vidijo le vrata in streha. V temno cerkev, ki svetlobo le skozi vrata dobiva, peljejo lepe široke stopalnice s 47 stopnicami. Po sedem in dvajseti stopnici ima, kdor v cerkev gre, na desni neko stransko kapelico z dvema groboma, od kterih terdijo, da roditelja prečiste Device Marije, Jo ah i m in Ana, v njima počivata; ravno nasproti na levi pa kapelico z grobom svetega Jožefa. Kako se pa to z resnico ujema, ne vem, ker so ti svetniki davno pred Marijo v Galileji umerli. Ce so tedaj ti grobi res grobi omenjenih svetnikov, so jih mogli kristjani veliko pozneje sem prenesti. — Od teh grobov je še dvajset stopnic doli v pravo cerkev. Tu je na desni tudi majhna kapelica z grobom Matere Božje, ki je v živo steno usekan in ves z nekim sivim marmorjem prevlečen in okinčen.
Tudi to cerkev so imeli nekdaj katoličani. O križanskih vojskah je bil ta imenitni  spominek pod varstvom benediktinskih menihov,  ki so  pri cerkvi tudi samostan imeli.    Al o padu   kraljestva latinskega   v   Sirii je   bil tudi  samostan pogubljen in razdjan; pa Joana, kraljica napolitanska, ga je v letu 1363 z dovoljenjem sultana egiptovskega na lastne stroške spet  sozidati  dala   in  frančiškanom  izročila,   ki so noter do leta 1757 grob  prečiste Device   spodobno varovali in v cerkvi službo Božjo po latinskih obredih opravljali.   V omenjenem  letu   pa  so jih  gerški  in   armenski razkoljniki pregnali in  si  cerkev   prisvojili;  katoliški  samostan  pa so tako razdjali, da se še kraj več ne pozna, na kterem je stal. Le nekoliko  korakov   od  te  cerkve   o podnožji  oljske gore,   pa vendar še na ravnem v dolini,   sta še dva,  kristjanom čez   vse važna  in  draga spominka,   namreč  kraj, kjer je usmiljeni Jezus poslednji večer svojega življenja za nas revne grešnike kervavi pot potil, in pa vert Getsemani, in oba sta lastnina katoličanov. — Pervi spominek je  neka majhna podzemeljska, skorej vsa v živo skalo vsekana votlina ali jama, ki so jo pobožni kristjani v cerkvico ali kapelo spremenili. Luč in svetlobo dobiva skozi nek predor v oboku,  ki je  z železnim  omrežjem  dobro   zavarovan.    Za altarjem  je  na  živi  skali  napis  v latinskem  jeziku:   „Hic factus est sudor ejus sicut guttae sanguinis decurrentis in
terram* — „tit je postal pot njegov kakor kaplje kervi tekoče na zemljo." — O, kolika tuga in bridkost — kolike težave so mogle Jagnje Božje obhajati, da je kapal pot njegov kakor kervave srage na tla! O, koliko je terpel Sin Božji še pred — terpljenjem! Pa kdo zapopade ter-pljenje Gospodovo? — O Gospod, neskončno dobrotljivi in usmiljeni Jezus! daj milostljivo, da ne ostane bridko, strašno terpljenje Tvoje za-me brez vspeha in sadii, dasi-ravno ga nisem doslej   premišljeval,   kakor bi  ga bil  imel!
Od tega žalostnega spominka Kristusove tuge in žalosti je za lučaj dalje proti jugu vert Getsemani, v kterem je Jezus mnogokrat počival in molil; zakaj sveto pismo pravi: „Vedil je pa tudi Judež, ki ga je izdal, za kraj, kamor je Jezus s svojimi učenci pogostoma zahajal.* Sam Bog ve kolikokrat je tu celo noč molil, in koliko noči je tu v milih serčnih zdihljejih za odrešenje hudobnega grešnega človeštva prečuval. Spomin na grozovito terpljenje Jezusovo, ki se je tu začelo, potare vsakega kristjana žive vere, da ostermi in da se mu perve hipe še verta ogledovati ne ljubi. — Vert pa je dan današnji veliko manjši, ko je o Kristusovem času bil, zakaj takrat je bil vert Getsemani neka pristava, in kraj, na kterem je Jezus molil in kervavi pot potil, in kraj, na kterem je Simon Peter z Jakobom in Janezom dremal in spaval, in pa tudi kraj, na kterem je osem ostalih aposteljnov čakalo, je spadal takrat v vert Getsemani, sedaj pa so ti trije kraji zunaj vertnega ozidja. Sedanji vert je le majhen, čveterovoglat, terdno obzidan prostor s prav nizkimi, od zunaj z železnimi plo-šami okovanimi vratmi pri jugo-izhodnem voglu. Verli frančiškani ga kaj skerbno in lepo gleštajo. Nasadili so va-nj nekoliko cipres, babilonskih verb in veliko mnogoverstnih cvetlic, ki jih romarjem v spomin dajajo. Pa tudi osem starih, sila debelih oljk raste še na tem majhnem vertu. Vem, da gotovo niso tiste, pod kterimije Gospod naš Jezus Kristus tolikokrat počival in se z aposteljni svojimi prijazno pogovarjal, zakaj ko je T it Jeruzalem oblegoval, je bil dal vse drevje okrog mesta precej na široko posekati. Vendar te oljke v misel vzamem, ker so najberže iz korenik unih z Jezusovo nazočnostjo posvečenih pognale in zrastle, zakaj znano je, da oljkno drevje večkrat po sto in sto let iz korenik poganja in raste. Na vertu je tudi na nekakošnih, v vertno ozidje udelanih majolkastih plošicah zal križev pot, ki ga je dala neka španjska gospa napraviti.
(Dalje sledi.)
165