413
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje J o s. Levičnik. (Dalje.)
Odrinimo naprej!
Koj unkraj Postojine zavozili smo v zelo  samotno
hribovito okolico. Proga prevozi št. kocijanski gojzd, pogosto gre skoz globoke skalnate zareze, in marsikateri popotnik še sluti ne, da se vozi v bližavi novih narav-skih čudov in znamenitosti naše notranjske strani. Imenovani gozd objema namreč slovečo št. kocijansko okolico in njeno mnogo znano jamo. (Opomniti je tu, da je to drugi Št. Koeijan, kakor sem ga omenjal v 34. listu „Novic" str. 334.) Mnogokrat sem mislil na to, in želel ogledati si enkrat tudi to okolico od blizu, a dozdaj še nisem prišel do tega. Kako mikavno je narisal in popisal ta kraj že Valvazor, razviditi je iz njegove IV. knjige stran 480—487., in mnogokrat mi je že šlo po glavi, pa bi zdaj zopet potrebovali Valvazoja II., ki nam bi obhodil, popisal in narisal našo domovino v oblikah sedanjosti. Častno moramo omenjati o tej priliki našega vrlega časnika „Dom in Svet", ki nam je pokazal v sliki in popisu že marsikako sedajno zanimivost naše dežele. A gradiva je še mnogo mnogo! O št. kocijanski okolici in jami pisal je nekoliko tudi že Henrik Gosta L 1848 (nemški) v svoji knjigi „Reiseerinnerungen aus Krain" str. 48. in 49. in dalje v ^Novicah" 1. 1859 str. 68. Vicko (t Davorin Trstenjak), kakor sledi:« — — — smo šli (od Cirknice namreč) v družbi ljubeznivega gospoda dekana (f Fr. Anžlovar-ja) in gosp. kaplana Andr. Likar-ja (ki je tudi že zdavnej   v grobu)   obiskat škoci-
jansko jamo.-----------Pot k škocijanski jami pelje skoz
zanimiv hojev log in med zelenimi ložnimi travniki..."
„Najpoprej smo obiskali živi most. Veže brega globoke jaruge, čez katerega lahko peljaš s senom naloženi voz. Kako je bil vstvarjen, naj razlagajo arheologi; jaz sem v njem videl le lep most, kateri je postavljen čez časnost in večnost."
„ Potem smo prišli do podrte cerkvice Sv. Kocijana. Pravijo ljudje, da je tam kedaj živel pobožen samonjak (puščavnik) iz bližnjega cistercijskega kloštra. Srečna dčba človečanstva, sem si mislil, kadar je še tukaj vladal mir in pokoj. Zdaj zemlja ječi pod težo železnega voza in sopar okužuje čisti ložni zrak. Ljudje niso bili še tako željni po novostih, imeli so v svojem notranjem bogati svet dobrih sklepov, in so več govorili z Najvišjim, kakor pa s hinavskimi ljudmi. Niso priobčevali po svili (svitek-drat-brzojav) svojih misel, ali pošiljali so svojim bratom po ljubezni dobra dela."
„V škocijansko jamo ni treba   navzdol iti,   —   —
—  temveč se gre naravnost, ker skoz njo teče potok. Dozdeva se mi, da ima skoz to jamo cerkniško jezero enega svojih pritokov, in da je ustje pri veliki Karlovci. Nismo mogli jako dalječ po votlini, ker zadelana je bila z bervni, hojami,   smudlem   itd.,  katero   voda prinese".
—  Tako Vicko. (Tristenjak.)
Kar omenja slavni pisatelj o podrti cerkvi sv* Ko* cijana, naj povem, da ste stali o Valvazorjevim času ondi celo dve, namreč sv. Kocijana in sv. Benedikta. (Glejj Valv. Iv. knj. str. 481.) Poslednja je mogla že zdavnej poprej razpasti, ker se, kolikor je meni znano, ne omenja nihče več. Valvazor pa se navedel še obe kot podružnici
414
cerkniške fare.*) — Druga opazka gosp. Vicko-ta, da ima cerkniško jezero skoz škocijansko jamo enega svojih pritokov, je pa popraviti tako, da je potok „Jerezo", ki prihaja blizu imenovane jame iz zemeljskega žrela, in se po kratkem toku izliva v njo (v škocijansko jamo namreč), le jezerski odtok, in sicer oni, ki se zgublja pod zemljo pri tako zvani Veliki Karlovci. (O tem je pisala že tudi moja malenkost natančno v „Koledarju družbe sv. Mohora za I. 1874 str. 197 in 198.")
Bližna postaja Rakek zbujala mi je v duši zopet nove spomine. Kakor sem v omenjenem »Koledarju za 1. 1874" pisal, sem te kraje, namreč Rakek in Cerknico obiskal vprvič leta 1859. Govoril sem obširno v onem spisu tudi o bojih, ki so se dogajali v tej okolici leta 1813. (Čulsem pozneje enkrat, dame je v nekem časniku nekdo ravno zaradi popisa teh vojskinih dogodkov nekaj nazaj stavljal. Kedo je bil to, in kaj je v mojem spisu prav za prav najdel nepravega ali pomakljivega, ne vem, ker tega nisem sam bral. V moje opravičenje naj bo tu pojasnjeno, da sem se jaz pri sestavi popisa tedajnih bojev med Avstrijci in Francozi v teh krajih strogo opiral na časnik „Illirisches Blatt 1. 1842." [ali morda 1. 1843. — ne vem dobro več], kar sem si bil jsposodil iz Ljubljanske licealne knjižnice. Kake opazke ali zavrnitev o tem so tedaj zadevale le original (Illir. Blatt), ne pa mojega posnetka iz omenjenega časnika. — To je pa tudi sploh in že zdavnej znano vsemu omikanemu svetu, da je kritikovati in jezik špičiti „dokaj ložej, kot delati m truditi se!" Take „študirane" glave, če niso le puhle, naj bi same pisale in kazale nam pota, po katerih naj koračimo!                                                 (Daije sJedi.)
*) Za našo deželo ni to nič kaj častno, da je pustila razpasti že več svetišč, katere so naši predniki gotovo zgradili le z velikim trudom in stroški. Saj je cerkve vendar ložej ohrani ti, kot zidati jih na novo, 2aH, da vsi trije oddelki naše dežele niso brez takih otožnost hudečih cerkvenih razvalini                      Pisalec.