___    351----
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje)
89.
Ob poljedeljstvu v obče.
Z novim življenjem so se prikazale tudi nove potrebe vsake vrste, in zato si je človek hišo postavil. Hiša in obitelj ste postali temelj občini, temelj urejenemu državnemu življenju, in ste porodili ljubezen domovinsko. Še le tedaj, kedar se je ta temelj postavil, začele so se v človeku razvijati plemenitejše in uzvi-šenejše težnje, a vse do tedaj je merilo človeško delo samo na to, da zadovolji svoje vsakdanje, rekli bi živalske potrebe. Z vzgojem žitaric se je vzdignilo blagostanje celih narodov, in samo ob tem blagostanju so se mogle razvijati znanosti in umetnosti. To nam dovolj spričujeta Egipet in Grška. Če pregledamo zgo-dcviro vseh narodov, povsodi se hočemo prepričati, koliko blago je delovalo poljedelstvo na življenje in razvoj njihov. Dokler je kako pleme kočevalo, toliko časa je je sila za hrano gonila na vojske, klanje in plenjenje. Ali kakor hitro se je modri in izkušeni ljudje napotili, da zgradi hiše, da začne polje obdelovati, naselil se je v njegovej sredi mir in zadovoljnost, in ubojno orožje, s katerem je do slej napadalo in ubijalo, ostalo mu je samo v obrambo proti napadanjem divjih tujcev. Veliki in blagoslovljeni predeli, na katerih je komaj pest ljudi mogla živeti, podajali so sedaj dovelj hrane gostemu stanovništvu.
Dandanes je na svetu uže malo plemen, katera bi brez poljedelstva živela, pa tudi taka plemena, kjerkoli prihajajo v dotiko z naprednejšim svetom, odmah spoznajo, kako so slabi kako jim brez gospodarstva ni obstanka. Ta potreba se prav lepo zrcali v prekrasnem nagovoru nekega glavarja kočevniškega plemena v severnej Ameriki, ki nam ga je priobčil Crevecoeur. Ali ne vidite, rekel je glavar svojim soplemenikom, „da beleči žive ob zrnju, mi pa ob mesu. Za meso treba več kot 30 mescev, da doraste, in je tudi redko. Ali ne vidite, da se belcem vsako zrnje, ki je v zemljo vržejo, dejal bi stotero vrača? Meso, ob katerem mi živimo, ima štiri noge, da pobegne, a mi samo dve, da je vlo-vimo. Ali ne vidite, da zrnje ostane ondi, kamor je belci posejejo, in da lepo raste ? Zima je nam čas težavnega lova. a belcem je čas miru in počitka. Radi tega imajo toliko dece, in žive dalje od nas. Zato pravim vsakemu, ki me hoče poslušati: preden bodo cedri v našem selu od starosti se posušili, iu predea bodo nehali javori po dolovih sladora dajati, uničiti hoče pleme, ki zrnje seje, mesojedce, ako se sami lovci ue odločijo, da začno zrnje sejati.44
Koliko modrosti in izkustva je v teh besedah! Vsi časi in vsi narodi so se morali prepričati o nj ihov
352    ____
istini, in kjer so do tega prepričanja došli, tam so se tudi blagostanju vrata odprla. Povest vseh narodov brez izjeme priča nam, da je poljedelstvo bilo vedno temelj narodnemu blagostanju in državnemu obstanku.
Ljudstvo seje neprestano množilo, ali še vedno seje nahajalo dovelj nenačete zemlje. Toda nastopili so drugačni časi, in treba je bilo pomisliti, kako se hoče temu pomagati. Od prastarih časih se je delalo in sejalo vedno po enem kopitu. Kar je oča znal, tisto je naučil sina. Novotarije in zboljševanja so le počasi si pot krčile. Ni temu bilo vselej neznanje krivo, temveč bojazen, in nezaupanje. Še le s početkom našega stoletja se je učinil prvi odločni korak k napredovanju poljedelstva. Do tlej je bilo poljedelstvo prosto, težaško rokodelstvo, bilo je pastorče, za katero znanost ni marala. Ali sedaj je vzela znanost tudi poljedelstvo v svoje okrilje, in kmalu so se pokazali blagoslovljeni plodovi te skrbi in strežbe. Glasoviti učenjaki Thaer, Davy in Saussure so spoznali, da je poljedelstvo samo ena veja prirodnih znanosti, in da ono more napre-oovati samo z znanstvenim raziskovaujem in preučevanjem. Zasluge teh mož hoče spominjati hvaležno človečanstvo vse Čase. Za njimi so se spustili še mnogi drugi. V istem času so se začele bujno razvilati vse veje prirodnih naukov, in mnogo pridobitve človeškega uma so prišle sedaj na korist poljedelstvu. Kemija nas je poučila, kakošen je sestav zemlje in kakošna je hrana, ki jo biline iz zemlje srčejo. Ona nas je upo-tila s čim moremo nadomeščati zgubo, ki jo je setev iz zemlje potegnila, s čim moremo opešano zemljo poživiti. Botanika nas je upoznala z notranjim življenjem biline, ter nam pokazala njene potrebe. Pa tudi coolo-gija, fizika in meteorologija so doprinesle svoje k napredku umnega poljedelstva. Kar so mnogo učene glave začele in nadaljevale, tisto je sijajno završil učeni kemik Liebig. Dokazal je, pa tudi prodrl je z dokazom, da je poljedelstvo prava in čista znanost, in ta mu brez znanstvenega temelja ni napredka. Razvoj prirodnih naukov je deloval uže v tem času na ljudstvo z uprav čarobno sile, in zato je Liebigov nauk tako brzo razširil po vsem naprednem svetu. Ustanavljali so učene zavode in društva, ki so delale na to, da z znanstvenim preučevanjem povzdignejo gospodarstvo. Sedaj je nehalo nezaupanje v novotarije in zboljševanja, praktični gospodarji sprejemajo dandanes z največim zaupanjem pridobitve znanstvenega raziskovanja. Gotovo se ni v nobenem stoletju človečanstvo po vseh krajih toliko pomnožilo, kakor v današnjem. V nekaterih zemljah evropskih je naraslo prebivalstvo za polovico, sem in tje se je tudi potrojilo. Ali vkljub vsemu temu množenju nahaja človečanstvo svoj vsakdanji kruh na onem istem zemljišču, na katerem je preje mnogo manje število komaj živeti moglo. To nam najbolje jamči, da je gospodarstvo v veliko napredovalo, a za ves ta napredek se nam je zahvaliti znanosti.  Boljše obdelovanje zemlje, mno-
govrstnejša uporaba zemlje in njenih  proizvodov, uporaba strojev, vse to so pridobitve znanstvenega dela.
No kedaj in kako se je začela prva kultura žitaric, prvo poljedelstvo. Slišali smo pa je še le poljedelstvo privezalo k rušiuji najstarejša nomadska plemena, in ljudi združilo v državne zajednice. Ker se šele z drževnim urejenjem začenja povest, toraj je po vsem naravno, da prvi početek in osuutek poljedelstva sega v ono dobo, o katerej nam povest nič pripovedovati ne zna. Osnutek ta se skriva tedaj v uajdavnejšo prešlost, v najgo-stejšo tmiuo. Pravljice in pripovedke starih narodov, katere so pesniki raznovrstno olepšali, pripovedajo, da so sami bogovi prišli z neba, da so ljudi poljedelstva naučili. V Indiji je bil sam Brahm, v Egiptu Izida, v Grškej Demetra, a v Rimu Cerera, ki je ljudi v žitom obdarila. V Kitaju je bil velik in moder cesar začetnik poljedelstvu, a Peruvance je poučil sam Inka. Vse te pripovedke nam samo potrjujejo ono, da je osnutek poljedelstva starejši od same povesti ljudske. No ta negotevi odgovor nas pa vendar ne zadovoljuje; človek bi rad vsaj pobližema zual koliko je staro naše poljedelstvo.
Da si je kultura bilin se začela v najstarejše] dobi, vendar ni dvojbe, da je vzgoj raznih bilin se začel v zelo raznem času in po raznih krajih. Najstarejši spo-minik ob vzgoju bilja imamo z Egipta. V enej piramidi pri Gizehu se nahaja slika, ki nam predočuje vzgojene smokve. Kedaj je bila ta piramida zgrajena, tega za gotovo ne znamo, povestoičarji se no morejo zediniti: Recimo, da so bile piramide zgrajene okoli 2000 1. pr. Kr., tedaj stoje uže 4000 let. No narod, ki je zgradil tako veličanstvene spominike, moral je biti užo dobro urejen in visoko naobražen. V takem narodu je moralo poljedelstvo uže lepo vesti, in zato ni dvojbe, da je v Egiptu poljedelstvo še nekaj stoletij starejše. V Kitaju je cesar Chen-nung 2700 let pr. Kr. odredil, da se ima vsako leto slaviti narodna svečanost, na katerej se mora posejati petero koristnih bilin, namreč riža, pršeuica itd. Ta odredba nam jasno pokazuje, da so se te biline v poednih krajih morale uže izgojevati, in kedar je cesar uvidel njihovo korist, odredil je svečanost, da tem bolje učvrsti, in razširi vzgoj toli koristnih bilin. Po vsem tem ni dvojbe, da je poljedelstvo v Kitaju isto tako staro, kakor v Egiptu. Egipt je uže v najstarejšem času bil v nepretrganej zvezi z Mezopotamijo, in je jako ve-rojetno, da so ob Evfratu v istem času žitarice vzgajali kakor v Egiptu. In če je bilo tu tako, zakaj ne bi moglo poljedelstvo isto tako staro biti tudi v Indiji in na Malajskem otočju? Da-si povest ara\idskih in malajskih plemen ne sega v daljne prešlost, vendar nimamo razloga, zakaj ne bi verovali, da je poljedelstvo na plodnih rečnih obalah se pričelo v najdavnejšej prešlosti.
(Dalje prihodnjič.)