196           IVAN ALBREHT: OD VSEGA, KAR 2IVLJENJE NUDI.
Ni več upanja ne vere,
in nič lepega več ni.                                             „
Tudi Tebe so ubili   •
tam v Galiciji, moj drug.
Polne so trpljenja mere.
Porogljivo se reži
mukam ljudstev tolsto lice
sitih propovednikov nasilij.
Ne dobrote ne pravice
ni več. In tudi Bog se nas ne usmili.                           p
-
IVAN ALBREHT:
OD VSEGA, KAR ŽIVLJENJE NUDI.
Od vsega, kar življenje nudi, je srce trudno — in najlepše se mu studi — in slehrno hotenje tone v klic prebeden: «Kje je zakriti, večno lepi Eden?»
Dejal je ta: «V zaničevanju, v boli.» A oni spet: «V prešernosti oholi.» Nekdo ga išče v zemlje skriti grudi, ta sluti v Kristu ga, a drugi v Budi.
V ta kaos blodnje in laži vkovana duša trepeče sama nad neznanim svetom, vzdrhteva, išče, čaka in posluša ...
In tu: glas čisti, jasni, nezastrti,
ki srce s srčnim mu sledi poletom,
ker vse razjasni, reši — glas ljubeče smrti.
<Š&