LJUBLJANSKI
M
I toriti S. FAstopaUa

»Ljubljanski časnih" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 1 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Priiniimera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vradne naznanila«
Razglas.
V naslednjem se da po razpisu visocigaministerstva denarstva od 16. pr. m., št. 1449J, n. v. patent od 10. t. m. — s kterim se določbe za naravno obdačenjem v prihodnjim gospodarskim letu 1851 store sploh na znanje.
C. k. davkno vodstvo za krajnsko kronovino. V Ljubljani 24. Kozoperska 1850.
Mi Franc Jožef Prvi, po Božji milosti cesar Avstrijanski; kralj Ogerski in Češki, kralj Lombardski in Beneški, Dalmatinski, Hrvaški, Slavonski, Gališki, Vladintirski in Ilirski, kralj Jeruzalemski itd., nadvojvoda Avstrijanski, velki vojvodaToskanski in Krakovski; vojvoda Lotarinski, Solno-graški, Štajerski, Koroški, Krajnski in Bukovinski; velki knez Erdeljski; mejni grof Moravski; vojvoda Gornje- in Dolnje-Siležke, Modenski, Parmezanski, Piačen-ski in Kvastalski, Osvetimski in Zatorski, Tešinski in Friulski, Dobrovaški in Zader-ski; pokneženi grof Habsburški, Tirolski, Kiburški, Goriški in Gradiškanski; knez Tridentinski in Briksanski : mejni grof Gornje- in Dolnje-Lužiški in Istrijanski; grof Hohenembski , Feldkirchski, Bregenski, Sonnenberški itd.; gospod mesta Tržaškiga, Kotara in Slovenske meje; velki vojvoda vojvodine Srbske itd. itd. Po dogodkih poslednjih let in z organskimi premenami, ki so se v vsih delih uprave (o-skrbštva) storiti morale , povišane državne po-trebšine ne dopuste, neposrednje davke in na-davke k taistim, kolikor so namenjeni v zalogo državnih troškov, za upravno leto 1851 kaj ponižati. Marveč si je treba v tem upravnem letu prizadevali, da se naredbe za pravično in enakomerno razdeljenje državnih bremen v vsih delih cesarstva dopolnijo in tam , kjer jih doslej ni, izpeljejo.
S pogledom na to in ker smo prepričani, da so Naši zvesti narodi pripravljeni Nas v dosego namena, kterega smo si postavili,krepko podpirati, najdemo za dobro, na podlagi §§. 120 in 121 državne ustave in po zaslišanju Našega ministerskega zbora zavkazali, kar sledi:
1.	V upravnem letu 1851 se imajo zem-Ijišni (gruntni) davek, davek od poslopij, pri-dobnina in dohodnina ("davki od pridobkov in dohodkov) z nadavki k tem dačam v tej izmeri in po teh odločbah odrajtati, ki so bile za upravno leto 1850 predpisane, kolikor Naš nazoči patent kaj druzega ne zapove ali si pridrži.
2.	Kronovinam, v kterih se ima zemljišni davek po iznajdkih stanovitnega katastra s 16 goldinarji od sto goldinarjev čistega prineska kakor redni davek nalagati, se za leto 1851 prištejete tudi kronovini Solnograška in Moravska, kjer je sedaj tudi nje katastar do konca dognan.
3. Ker je skušnja v letu 1850 potrebo ska-
zala, na Ogerskem, v Erdelju, na Hrvaškem,
Slavonskem, v Srbski vojvodini in Temeškem Banatu začasne naredbe, ki so bile za izmero in pobero neposrednih davkov v teh deželah, dokler se začasna postava zemljiškega davka ne izpelje, za sedaj vpeljane, v nekterih rečeh popraviti, da se enakomerno in pravično nalaganje davkov doseže, si pridržimo, v tej zadevi Svoj sklep posebej razglasiti.
4. Tudi kar se tiče neposrednih davkov v lombardo-beneškem kraljestvu za leto 1851, bodemo ondešnim okoljnostim primerne zavkaze posebej izdali.
Našemu ministru denarstva je naročeno, te zavkaze izpeljati.
Dano v Našem mestu Bregcncu dne desetega mesca oktobra v letu tisuč osem sto in petdesetem, Našega cesarjevanja v drugem.
Franc Jožef (L. S.)
Schwarzenberg. Krauss. Bach. Bruck.
Thinnfeld. Schmerling. Thun. Csorich.
Kulmer.
30. oktobra bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXLIII. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer v edino-nemškem kakor tudi v vsih drugih devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 425. Bazpis ministra uka in bogočastja od 4. oktobra 1850, s kterim se vstanove pogoji, pod kterimi smejo privatni učeniki naznanjene predmete učiti.
Št. 426. Razpis ministra uka in bogočastja od 17. oktobra 1850, s kterim se po najvišjem sklepu od 8. oktobra 1850 sklene, de naj c-k. akademija umetnosti na Dunaju neha kakor umetniška vradnija in umetniška družba in de naj se kakor viši umetniška šola na novo vredi, in de zanaprej ne bo več potreba te naprave za sovet praševati v umetniških rečeh in pri javnih spominkih.
Št. 427. Razpis ministra uka in bogočastja od 18. oktobra 1850, s kterim se do zdaj navadno pošiljanje letnih risanj za poskušnjo učeneov IV. razreda (spodnje realne šole) dvigne in več drugih odločb glede poduka v risanju vpelje.
Št. 428. Razpis ministra kupčije od 18. oktobra 1850, zadevajoč odločbo predmetiških plačil pri c. k. poštnih vradnijah.
Št. 429. Razpis ministra kupčije od 21. oktobra 1850 glede zjedinenja več poštnih vrad-nij peštanskiga okroga poštniga vodstva z prešburškim, potem več poštnih vradnij pres-burškiga, edenburškiga in velikovaradinskiga okroga poštniga vodstva z pestanskim.
S tem delam vred se bo tudi sedem in petdeseti dokladni del izdal in razposlal. Zapopade najponižniši prednašanje ministra uka in bogočastja k prišnjimu v CXL1II. delu pod št. 426 zapopadenimu razpisu od 17. oktobra 1850.
3. novembra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXXXIV. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista,
in sicer v poljsko-nemškem dvojnem izdanju izdan in razposlan. Ta del je bil v edino-nemškem, v madjarsko-, horvaško-, serbsko-in romansko-nemškem dvojnem izdanju 13. oktobra, in v česko-nemškeni dvojnem izdanju 14. oktobra 1850 izdan in razposlan.
Zapopade pod
►št. 380. Raspis ministra uka in bogočastja od 4. oktobra 1850, s kterim se po najvišjem sklepu od 29. septembra 1850 poterjeni začasni predpis čez pravno akademijo na Ogerskem razglasi.
Št. 381. Razpis ministra uka in bogočastja tudi od 4. oktobra 1850, s kterim se po najvišjem sklepu od 29. septembra poterjeni začasni predpis čez pravna akademijo v Zagrebu razglasi.
Dunaj 2. novembra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Tudi 30. oktobra 1850 bo ravno ondod CVLIV. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer za zdaj v edino-nem-škem, potem v češko-, madjarsko-, horvaško-(ilirsko) in serbsko-(ilirsko)nemškcm dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 430. Razpis ministra uka in bogočastja od 8. oktobra, s kterim se po naj višjem sklepu od 3. oktobra 1850 občne odločbe čez fakul-tatne učiliša in akademiško zaderžanje na pe-štanskent vseučilišu naznanijo.
Dunaj 30. oktobra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
P <»1 Hiške naznanila*
V zadevi gojzdov.
Kdor sena širokem Krasu okrog ozre in vidi od divje burje ogoljene griče, s skalovjem obse-jane planjave, le tu in tam kako drevo, pripog-njeno kakor de bi žalovalo, da mora samotno v terdi, skalo viti zemlji rasti, kako bi mogel misliti, de je ta pušava v starodavnih časih naj lepši gojzd bila. In vendar nam dogodivšina to jasno oznanuje. Iz Krasa so stari Liburnjani vozili hraste na morske bregove za barke preden so Rimci svojo oblast čez jadransko morje raztegnili, silno brodovje mogočniga Augusta se je stesarilo iz gostih gojzdov na Krasu, ki je dandanašnji mertev, podoba sodniga dneva. Zdaj ljudje mislijo in glave belijo, kako bi bilo mogoče, mu s časam spet kviško pomagati, puste, gole tla spremeniti v rodovitno zemljo. De bi se ta lepi, žlahtni namen tudi dosegel!
Koga pa — slišim prašati — je nekdaj lepi, z gojzdi zarašeni Kras tako strašno ogolilo in ga v tako pušavo spremenilo? Koga druziga kakor slepi sebični človek. Ako bi bili ljudje z gojzdi prav ravnali, še dandanašnji bi bili stali, kakor so nekdaj. Pa pustimo Kras in obernimo se v druge kraje Krajnskiga, ki bodo, ako se z gojzdi tako brezpametno ravna, kakor sedaj, v nekih letih podobo Krasa imeli
in njegove osode deležni postali. To posebno velja večidel od celiga Gorenskiga. Imenitna Jelovca je temu živa priča. Na nekterih krajih je že gola, in kako bi to tudi drugači bilo, ker voglarji sekajo kjer in kar se jim poljubi. Staro drevje trohni zraven mladiga, za kteriga se sekira brusi. In zraven tega, de se za oglje in kurjavo le malo porajta, kaj in kje de se seka, se končujejo naj lepši hrasti, borovci, smreke itd.; hrasti se obtešejo in i/, borovcov smrek itd. se dile žagajo, ter celo jadransko morje z njimi preskerbe. Že čutijo v nekterih krajih, de bo skoraj za derva hudo šlo, že so gojzdi v nekterih krajih v ceni desetkrat visi. kakor so bili pred desetimi leti. Ako to tako naprej gre, kam bomo prišli? Več fužin na Gorenskem bo moralo, ker premoga nimajo, zavolj pomanjkanja in dragote lesa svoje delo opustiti in delavci, ktere zdaj fužine prežive, bodo ob svoj zaslužek, ob svoj kruh prišli in si v drugih krajih dela morali iskati, ako bodo hotli živeti. Dokazanoje tudi, de v tistih krajih, posebno v hribih, kjer se gojzdi čisto izse-kajo, vetrovi veliko veči moč dobe in rodovitno zemljo odnesejo, de je popred zelena gora, zdaj nago skalovje, na kterem se ne da nič več zasaditi.
Gotovo ni bila nekdaj tako strašna burja na Krasu, ko so ga še gojzdi obdajali, kakor je sedaj. Izsekanje gojzdov ji je še le vrata od-perlo. — De se pa tako nespametno z gojzdi ravna, je gotovo velik vzrok vtem, ker v nekterih krajih niso gojzdi nič prav razdeljeni in se toraj nobenimu nič škoda ne zdi; ako jez ne posekam — si misli — bo pa kdo drugi, ker je zlo pri roci. Poslednji čas je, de se gojzdi vrede. Prav bi bilo, de bi gosposke nad gojzdi skerbno čule, in poškodovavce kaznovale. Z veseljem smo toraj brali, de je minister kmetijstva gojzdniške postave že dokončal in de se bodo kmalo razglasile. C.
Avstrijansko cesarstvo.
Dopis iz Dunaja. En čas sem seje govorilo, de se vladni listi (kakor p. „Časnik") več ne bodo v kronovinah izdavali, ampak de bodo iz celiga cesarstva na Dunaju tiskani in od tukej v posamesne kronovine razposlani. Napačnost in nerodnost te prenaredbe pa seje kmalo spoznala. Zakaj ne le menj naročnikov bi bili vradni časniki potem imeli, ampak tudi njih poglavna naloga o razmerah kronovin govoriti in jih razjasniti, bi bila potem večidel popolnama nemogoča. Zdaj je pa druga govorica nastopila, namreč ta, de bi se zanaprej deržavni zakoniki več ne na Dunaju, ampak v poglavnih mestih kronovin tiskali. Za dežele, se ne more tajiti, bi bilo sicer to zlo pri rokah, pa kakšine napote bi pri tem vlada imela. Zakonik bi se na Dunaju prestavljal in potem v posamesne kronovine v natis pošiljal. Moglo bi tedej na Dunaju ravno toliko prestavljavcov biti, kakor jih je zdaj; pa mogli bi še potem zopet pregledovavci v poglavnih mestih biti. Pa ne le zamude in stroškov bi bilo več, ampak clo postave bi bile dostikrat v nevarnosti, nepopolnama ali popačene v kronovino priti. Zakaj dostikrat je prestavljavec primoran zavolj jasnosti in razločnosti kake važne reči, se po tisku to in uno popraviti in prenarediii. To bi mu bilo pa potem nemogoče, ako bi se prestava koj dalje v kronovine poslala. — V nedeljo smo vidili balone v zrak iti. Spustili so jih tako visoko, de jih ni bilo več viditi. Ljudi je prišlo toliko skupej, de se je vse terlo, vender so bili na zadnje večidel malo zadovoljni. Posestnik teh balonov jih je namreč z barvo namazal, ki je bila al z oblaki, al pa z višjevim obnebjem zlo enaka, se že tedaj zavolj tega niso dolgo viditi mogli in potem je zadnji balon še le na večer šel, ko je bilo vender za ob štirih naznanjeno. Kdor je
hotel v balon sesti, je mogel celili 60 gold. plačali, ki slasti v sedanjih časih niso norci, se lahko ve, de je posestnik balonov na svojim popotovanju v zrak malo spremljevavcov imel. V tistim balonu, ki je na večer šel, so bili le trije ljudje. Zrakar je bil tedej tudi maloza-dovolin, posebno pa ga je jezilo, de se mu je od ljudstva, ker zadnjiga balona ni koj ob štirih spustil, žvižga napravila.
Politiško obnebje se, ako vse znamnja ne lažejo, zlo mrači. Gotovo ni bilo zastonj zadnjo popotovanje avstrijanskiga cesarja v Varšavo. Zlo se govori, de sc ni ondi le o zadevah Heskiga in Holsteinskiga ampak v zadevah cele Nemčije sklepalo. Ker sc v tej deželi še nikjer ni mir popolnama vstanoviti mogel, bi ga zdaj Avstrija in Rusija s krepko roko storile in tudi Porusko bi se moglo zje-dinjeni moči ukloniti. De je porusko ministerstvo tako rekoč mir, za kteriga so se vender Poruši nar bolj poganjali, zopet prelomilo, je vse vlade razkačilo. Govorilo se je že pred štirnajstimi dnevi, de je ruski car francosko in britansko ministerstvo k prepadu Porusije nagovarjal. Car bi bil .Šlezijo, Francozje dežele ob reki Renu in Angleži Pomerijo posedli. Napoleon je bil zadovoljili in le upor Palmerstona je ta naklep v nič djal. Zdaj pa bi imele to Rusija in Avstrija doveršiti. Go-toviga se sicer v tej reči nič terdili ne more, vender sc po znamnjih to nekoliko uganjevati da. Armade so dobile povelje pripravljene biti. Vojšaki gredo iz Laškiga v Vorarlberg in jih je že tamkej blizo 60.000nabranih; še drugi gredo proti Dunaju, tisti, ki so pa do zdaj na Dunaju bili ali že tudi proti Češkim gredo, al pa k odhodu priprave delajo. Sliko v oddelk ima iz Moravskiga tudi na Češko iti, tako de se bo tu v kratkim 200,000 mož postavilo, ta oddelk bi pa armade iz Ogerskiga in Erdeljskiga namestile. Nekteri glasi se clo slišijo, de bodo Erdeljsko zopet Rusi posedli, zato de bo Avstrija več vojašne na Češko poslati mogla. De takšine priprave niso samo proti majhnimi! Hesnu namenjene, je jasno. Nekoliko se s teuii pripravami govorjenje veže, de bo poruski kralj iz prestola stopil, in oblast svojimi! krepkejšinni nasledniku dal. Tudi silno pomanjkanje denarja obeta Porusiji malo prida, ako bi se utegnil boj pričeti. Meni sc pa zdi, de enaka bolezen Avstrije svetu mir, ki ga toliko potrebuje, vkljub vsemu videzu vender le zagotovi.	D—v.
Austrijanska. Službene postave žandanne-rije so se že razposlale. Pervi oddelk govori od lastnost in zaderžanja žandarmov sploh, drugi od potrebnih vednost, trelji od službenih opravil, četerti od načina službene opravila spolnovati, peli od postavljenja čuvajev službeniga reda, šesti od posebnih predpisov za predpostavljene žandarmerije in sedmi od njih službenih predpisov. Iz poglavja od lastnost sledeče napeljemo: Resnost, dostojnost in čut, ki morajo žandarma v zavesti svojih važnih opravkov navdajati, morajo biti žandarmu lastni. Posebno se mu mora priporočiti umno, previdno obnašanje v mnogih dotikali z Ijud-stvam. Žandar se mora dobro in lepo oblačiti. Hojo mora imeti vojaško, mirno, dostojno in ne prenaglo, de zamore vse viditi, kar se okrog njega godi. Prepovedano mu je na cesti tobak piti, kakor tudi, ako pride v javne vradnije ali privatne stanovanja, ravno tako, komu pod pa-slio seči, naj bo, kdor je, psa pri sebi imeti, se nezmerno smejati, kakor tudi vsako nenaravno obnašanje, ker se mora vsega varovati, kar bi mu utegnilo v sramoto biti in ga pri ljudeh ob čast pripraviti. Žandarmi morajo sami skerbeti, de se dobro ime te naprave ob-varje in toraj eden na druziga paziti, ker je le na tako vižo mogoče slabe navade koj o začetku zatreti. Želeti je, de žandar nikdar
ne gre v kako kerčmo , v ktero druhal hodi, ako mu služba ne veli. Zaderžati se morajo žandarmi, naj so v službi ali ne, proti svojim predpostavljenim in c. k. vojakam kakor vojaške postave vele. Ker so žandarmi raztreseni in sodbi ljudstva podverženi, je toliko bolj treba, de svoje predpostavljene natanjko vbogajo. Ravno tako se morajo tudi vsim javnim vradnikam nasproti, naj pridejo ž njimi v službenih zadevah v dotiko ali ne, dostojno in spoštovavno obnašati. Žandarma mora vsak „vikati", in on tudi vsaciga, vsakiga c. k. vradnika mora z značajem nagovoriti. Ako kdo žandarma za kaj popraša ali prosi, naj mu, če jc mogoče, sam z vojaško dostojnostjo prijazno postreže, in ako tega ne more, naj se s kratko pa krepko besedo izgovori, nikdar pa ne sme nevolje pokazati ali celo sirovo odgovorili. Žandarmu se ostro priporoči, se vsake nespodobnosti in sirovosti zderžati; z prijaznostjo si bo spoštovanje in zaupanje miroljub-niga ljudstva pridobil. Žandarm se pa mora tudi lepo zaderžati in obnašati ako ni v službi. Njegova dolžnost je ostro molčati od reči, ki zadevajo službene opravila. Naj potrebniši lastnost žandarma mora biti nepodkupljivost. Prepovedano mu je, ako se mu kaj brez plačila ponudi, vzeti, ravno tako kakor posredno ali neposredno vdeleževanje kakiga skrivniga društva ali brezpostavne zveze. Ako bi se primerilo, de bi se kdo preiskoval zavolj tega. ker jc kakiga žandarma na kako koli si bodi vižo razžalil, mora žandarm vedno tirjati, de se žaljivec po postavi kaznuje.
Horvaška. „Triestiner Rlatt" vendar dopise v ,,Corriere di italiano" graja, v kterih se govori od pravic in dobičkov Reke in terdi, de jim horvaška svojovoljnost proti. Imenovi časopis skuša Rečane umiriti. Nobeden ne taji
—	piše med drugim — de se je izobraženidel prebivavcov Reke s kupčijo in naselitvo tali-janskih rodovin zlo laških navad in jezika poprijel; ljudstvo pa je po jeziku in veri vedno slovansko ostalo. Ne omenimo posebnih prostost, ktere so avstrijanski vladarji tamošnji kupeii dovolili, in od tega, kako seje tali— janski jezik z časama vrinil v javne opravila in sodnišlva; ker znano je, de je bilo v Pa-dui tisto vseučilišč, ki jc la kraj z zdravniki, pravdoznanci in vradniki preskerbovalo, ki so jezik, v klerem so se izobrazili, razširovali.
—	Na tako vižo je bil tedaj laški živelj v te kraje, ki so bili čistoslovanski, zanešen, kakor vse primorske mesla od Tersta do Budne, med tem ko koj zunaj mest laški živelj umerje in se slovanstvo pokaže. Y Reki tedaj poskusiti, horvaški jezik v opravila privatniga življenja in posebno v pisarnice vpeljati, kakor je bil pred veki v cerkvi navaden, to bi sc po našem mnenju še ne reklo, luj jezik vpeljali, ampak le domačimu jeziku spet v pravico pripomoči, ki je bil tako dolgo zanemarjen. — Drugači je z vpeljanjem ilirskiga jezika in imenoslovstva v učenostih. V tej zadevi bi ne imel nič več in nič manj storiti kakor kar je talijanski, nemški in angleški jezik storil. Staro latinšino so molzili, če tukaj ni bilo nič več dobiti, so gerško v pomoč vzeli. Kar pa silno vpeljanje horvaškiga jezika zadene, naj se Horvatje ne pregreše kakorsose Madjari. Zlo dvomimo, de bi bila narodnost v Reki talijanska; poterd imo, de bi bilo veliko bolj politiško, ne s tolikimi novostmi os dražiti, in avstrijansko vlado pred združenjem mesta z Ogerskim kakor tudi ravnanje pervih let, ko je bilo mesto pod madjarsko vlado, posnemati, ktera je dovolila vradnijam se ti-stiga jezika poslužiti, kteriga so bolje razumeli. Veliko bolj važno je pa vprašanje, zakaj de ni Reka samostojna enako Terstu. Od samostojnosti ne sanjajmo, ker moramo terdili , de prenapeti Rečani za svoje dobičke zlo
slabo skerbe, ako lirjajo politiško zvezo z Terstam. Skoz Reko gre blago na Horvaško in iz Horvaškiga po morju; Terst ima razne pota, ker je njegova kupčija razna; to pa bi Reki gotovo več škodovalo kakor koristilo, in Reka bi bila vedno podveržena, ako se poti ne napravi, pridelkov Horvaškiga , Slavonskiga in južniga Ogerskiga odpravljati. Zavolj tega si domišljujejo le sovražniki Horvatov, de je Reka v žalostnem stanju, in ako se družbe kupčevavcov razidejo, ako se brodništvo pomanjšuje, ako dohodki padajo, so tega večidel tisti krivi, ki sovraštvo zoper Horvate v Hcki bude in druge mirne kupčevavce strašijo. — Po naših mislih bi bila za Reko veliko veči nesreča, ako bi se z Terstam zjedinila in ako bi se tisti poslušali, ki vidijo v tem, de se nov jezik v vradnije vpeljuje, žugajočo nesrečo za mesto, ko se popred zlobnimu poče-njanju 31adjarov niso uperali. — Poslednjič pravi ,,Oservatore": Slovansko-horvaška propaganda je le domišljija, kakor tudi to, de se bo laški živelj na Primorskem naenkrat vničil in se slovanski vpeljal. K temu je potreba stoletij ; in poslednjič, ako bi tudi edini ilirski živelj na Primorskem obveljal, bi bila mar to nesreča? S tem bi le avstrijanska stranka na stroške druge stranke pridobila. In (o bi bil zares velik dobiček, ako bi se kdaj spet skušalo, niti nove mreže napresti, ker so niti leta 1848 in 1849 stergane.
Serbska. Po nasvetu predsednika deržavniga svetovavstva , so se serbski učenci iz tujih dežel domu poklicali, de bodo šli na Rusko svoje znanstva doveršit. V izpeljavo tega nasveta je vladi 20,000 gold. dovoljenih bilo.
* V Zemunski Medikavičevi tiskarnici je v delu: »Ljubitelj bugarskog prosvčstenija" in „Zabave za um i srdce" v dveh zvezkih , ki jih je David Rašič spisal. Prišel je iz Šumle nalašč zavolj tiskanja sem. Od njega smo zve-dili, de je v Šumfi gimnazij, na kterem se gerški, francoski, latinski, nemški, starosla-venski in turški jezik uči. Zadniga razlaga učenik, ki ga turška vlada plačuje. Za učence se je nova hiša zidala, ki ima eno dvorano in sedem stanič. Dulgarskih poslancov iz Carigrada še ni. Upanje imajo, de se bodo bul-garske želje, z izjemam kneza, ktera zadeva se ve de vse pretehta, vslišane. Hafis-paša iz Bosne se je pred nekterimi dnevi skoz Zeinum v Drinopolje podal. Lep, krepak mož je. S svojim Iftiharskim redam in z bri-lanti okinčan se je v kavarni pokazal.
Slovaška. YT „Grazer Zeitung" se piše: Večkrat seje že prašalo, zakaj de vbogo ljudstvo na Karpatih, kjer jim je zemlja mačeha, kjer je revšina in lakot doma — zakaj de to ljudstvo noče tega nerodovitniga kraja zapustiti in se v južne kraje Ogerskiga vseliti. Temu je vzrok prirojena ljubezen Slovakov do domače zemlje, ki ga nikjer drugod ne pusti dolgo živeti. Slovak sicer hodi po daljnih potih, ne le po avstrijanski deržavi, ampak (udi po zunajnih deželah; in ako ga tudi več let ni domu, ga vendar še prirojena ljubezen k domačimu pragu pripelje. „SIovak živi le med Slovaki srečno, clo med drugimi slovanskimi narodi mu ni tako všeč. Slovaku je pa tudi svojo narodnost silno draga , in samo Nemec je žalostno slavje pridobil, de mu za svojo narodnost ni mar. Zatorej — pravijo Slovaki — hočejo Nemce na Ogerskem naseliti, ker jim kakor krompirju vsaka zemlja dobro de. In taka je tudi. Poslali so podpihovavce med Slovake, madjarski vradniki so vse storili,kačo sovraštva med Slovake zanesti — zastonj: Slovak ostane, al on se zbuja, on ponosen postaja na svojo narodnost, in to je bilo že vzrok brezupnih bojev — pa kmalo bo boljše.
Pričakujemo, de se bodo vradniki kmalo kakor je prav, v službe postavili, in nadjamo
se, de bo dober ratar pri rokah, ki bo razumel pšenico od plev razločiti. Toraj ne obupamo ! Naj se tujci vselijo, kjer so hotli nam, pa ne na cvetlicah postljati — mi ostanemo v deželi in se bomo preživeli, akoravno s tru-dam in bomo čakali kakor judje odrešenika, ki bo naše križe na raiuo vzel in govoril: Pojte za mano!
Volkovi so že tako domači postali, de clo v kuhinje hodijo, ktere le burklje in ogenj preženejo. To se je zgodilo neki kmetici, ki na koncu neke vasi stanuje. Medvedov ni toliko, vendar ni varno brez orožja vgoj/.deiti. Zdaj so tudi pastirje pravica dobili, orožje nositi, ker ni le čeda ampak tudi njih življenje je v nevarnosti. V šestih mescih je bilo že 215 psov sterganih.
Tuje dežele.
Bosna. Mostar seje popolnama spuntal. Omer Paša ga z mnozimi oddelki oblaga. Vezirja iz svojiga posestva ne izpuste, njegoviga sina Bustem Baja imajo v Mostam za poroka. Turki so s puntarji potegnili.
# Iz serbske meje se piše 23. oktobra: „Včeraj sta dva prostaka serbskih puntarjev, ki sta pri Sarajevem iz turškiga tabora pobegnila, pri slavonskem kordonu na austrijanske tla stopila; Izraelec Ehrlich, Čcrkeliv iz Lvova, in Serb lladavanovič, kerznar. Sodno izprašana sta povedala, de ležišče pri Sarajevem iz 24 oddelkov obstoji, dva izmed njih sta iz madjarskih puntarjev. Pred tremi tedni jc prišclBem v tabor, eden izmed bratovPer-čelnov (Haddi-Paša) nekoliko dni pred begam. V druzem oddelku so Polci, Madžari, Nemci, nekoliko Petrovaradinskih in Brodskih Grani-čarjev, ki so pri raznih priložnostih na Ogerskem v vojsko prisiljeni in pri Orsovškem begu v curk potegnjeni bili. Dva in sedemdeset begunov, ki so bili rokodelci, so si po Turškem s svojem delam kruha iskali, pa Omer Paša jih je med vojake šiloma vzel. Ta dva oddelka sta se pri Nissi zbrala. Polci so svoji veri zvesti ostali, Madžari in Nemci so se večidel poturčili. Odpadenci so po 1000 pijastrov plačila dobili. Pa vendar so zlo nevoljni. Nekteri so skušali pobegniti, pa so jih ujeli in šibali; zdaj morajo vželezju Sarajevo pometati, turškim velikašem vodo nositi, po noči pa v ječi zdihovati. Ko bi bili blizo meje, bi vsi gotovo beg poskusili, od svojiga bega ve vsak dosti čudnih reči povedati.
NovoizvoljenigaBosniškiga vezirja Haired-din-paša 14. oktob. še ni bilo v Sarajevo. Omer Paša je iz Stambola (Carigrada) ukaz prejel, vse v svoji armadi služijoče Madžare, kterih bo kacih 1500 mož, brez odloga v Carigrad poslali, kar se je že tudi zgodilo.
Še pred začetkam zime 6 oddelkov pešeov v Sarajevo pričakujejo, od koder se bosta potem v Mostar podala. Bosna se bo v Paša-like razdelila, v Travniku, Banjaluci, Zvor-niku in Bihaču bo sedež pašatov, vezir bo pa v Sarajevem stanoval. Mostai paša Rabič in Fazli Paša Šerifkovič nimata civilne službe, ampak oba sta Ferika (oddelna generala) v Bosni. Spomlad se bodo po Bosni vojaki zelo nabirali. Omer paša se je neki samo zato v Sarajevo vernil, ker se zgodnje zime boji, in pa ker je' prepričan de v jeseni ne more vsih potrebnih naprav omisliti, pa menimo de je bilzraven tega se drug zlo imeniten uzrok, kakor nam nepričakovani odhod Hafis-pašata iz bosniškiga vezirstva in njegov berzi pot v Stambol, potem odhod slariga Ali zoper pa-šatovo voljo priča.
Hafis in Ali paša sta ljuta sovražnika vsih prenaredb in Omer pašata, ker je odpadnik; gotovo se zvijač ni manjkalo iz pota spraviti ga. Ako še pomislimo, kako šibka je Omer pa-šatova armada, kako sc Travnik in Sarajevo
obnaša, menim de potem zadosti vemo, zakaj se je Omer paša odtegnil.
Poljska. Oskerbniško svetovavstvo Poljskiga kraljestva je z obziram na naredbo v Buskem carstvu 1. maja poterjeno, razglasilo, de bo od perviga januarja, kakor je v Ruskem carstvu zapovedano, Judam oblast od vzeta judovsko obleko nositi. Ta postava zadene, tiste, ki so bili namreč po dosadanjih napravah dolžnosti, svoje judosko oblačilo preminiti, prosili. Tistim starim Judam iz med ubožnejega ljudstva, ako tudi 60 let stari niso in če so do zdaj obleko brez premembe nosili, bo menda tudi pri-puščeno, še nekoliko časa v svoji obleki ostati. Dobili bodo v zagotovilo neke listikc, ki bodo pa le za njih in le nekoliko časa veljavni.
Nemška. 28. oktobra je prišlo opolnoči armadi povelje, po kterem so se vse trume v Hanau podale. Kakor časnik ,.Deutsche Reform" govori, se boste Borusija in Avstrija v svojih mislih zavolj kurheških zadev zedinile.
*	Kurheški častniki, ki so svojevoljno iz službe stopili, so potem volitnimu knezu pismo udanosti poslali.
*	„Constit. Ztg." pravi, de je te dni v Berolin prišlo pismo od ruskiga cara, ktero naznani, de bi car ravno tako Prusii zameril, ako bi utegnila Bavarce, ki grejo v Kurhe-sen, zagrabiti, kakor de bi Prusija ruske vojake zagrabila.
Francoska. Iz Pariza se piše: Prekuconi se vedno bolj marljivo trudijo. Vse se podpihuje.
Na jugu se je zlo razširjena zakletba zapazila. Znamnje k nemiru bi bilo mesto Lyon dalo. Ker se je nekoliko mož zaperlo, se je zvedilo. Na več krajih se je orožje skupama našlo, tudi smodnik so zapazili. Namen za-kletnikov je bil zdaj vničen. Vendar se pa v Parizu in v vsih krajih ljudje šuntajo, de bodo do leta 1852 razdraženi, ko se bo z noviga predsednik volil, poteni naj po celi Evropi zvonovi punt naznanujejo.
Zdaj se levica zbira, in je silno razkačena. Govoril sim z enim udam, ki mi je podobo Bobespiera pokazal, ktero je na vratu nosil. Komaj sim se jeze zderžal.
O moj ljubi, mi jc rekel, vi boste še drugo vidili! Molite za toviirše, de bi prekucija ne prišla. Za zdaj so naši sklepi storjeni. Mi bomo vam pokazali.
*	Novice zdaj manj od vojske pripovedujejo. Ruske misli so politiki pruskiga ministerstva zunanjih oprav nasprotne. Govori se, de bodo eniga od ministerstva odstranili, lvupčijstvo z Belgijo se je podaljšalo.
Kaziie naznanila.
—	Sliši se, de se bodo tudi za Romane pii-dagogiške šole napravile.
—	Gospod Iguaci Knoblecher, je 29. oktobra na Dunaj prišel. Pravi se, de bo prigodbo svojih misijonskih potov očitno pripovedoval.
—	Ivonc Novembra bo Dunajsko-Peštanska železnica odperta. Tega se toliko bolj vesele, ker se parobrodi na Donavi v tem času ustavijo. Po novi železnici se bo ruoglo iz Dunaja v Szolnok en dan priti.
—	Ban Jelačič se bo, kadar bo cesar Varšavo popustil, zopet v Zagreb vernil.
—• V Salamoni naLaškem je 106 let in3 mesce star mož umeri. Živel je vedno delavno, posebno s kmetijo se je pečal. Bil jc zmirom pri vsih svojih telesnih in duhovnih močeh, še svoje zadnje dni je zamogel mlade, čile konje jezdariti.
Na Češko so prišli Busi, ki vsake sorte ro-rokodelcov išejo, se na Busko z njimi podati.
—	Vojskovodja Radecky je bil na Dunaj poklican in je včeraj v Ljubljano prišel.
— 252
urMurAinvi
Narodna pripovedka.
Enkrat so Jezus, sv. Janez in pa sv. Peter skupej popotovali. Dolgo že nekiga dne grejo kar se jim jame pot uperati — lačni so bili Komaj vcakajo de bodo kako gostivnico ugle dali. Želje se jim spolnijo in majhna kmečka hišica s smreko pred njimi stoji. Vsi trije naenkrat hočejo skozi vrata iti, tako že so bil lačni. Velijo tri poliče vina ino tri hlebe kruha si prinesti. Ko bi trenil jed ino pijača na mizi zgine. Treba je bilo zopet kaj na mizo prine sti, ali ker so vsi bolj ogoljene oblačila imel si kerčmar misli de ne more veliko cvenka njih žepih biti. Na upanje takim nič ni dati sam pri sebi pravi, grem ženo vprašat, ona bo pa že prevdarila pri čim de smo. Žena jih nekaj časa gleda, potem pravi: Le prinesijim še; menim de bodo plačali. Ko še to vse popijejo in pojejo, Jezus za račun popraša. Iverč marica jim pove. Kar zagrabi Jezus sv. Petr za rokav in ga strese. »Sami rumenjaki se na mizo vsujejo. Plača kar so dolžni bili. Kerč mar to viditi se zlo zavzame. Dete! cele ro kave imajo denarjev, kako bi bilo, ko bi jez za njimi šel in jim denarje pobral? Res stori tako. Gre za prelaz čakat, kjer so imeli memo iti. Do prelaza pridejo, kar treši iz germovja kerčmar z debelim kolam v rokah in ravno lioče sv. Petra počesati. To vidši Jezus spre govori: „Osel stoj" — in hipoma njegovim ro kam kol odpade in kerčmar se v osla spreo berne. Sedim let so ga potlej jezdarili vsi trije Zopet pridejo eniga dne ravno k ti hiši. Tud sedaj gredo v hišo, osla pa k butaram prive-žejo. Ko so gospodarji v hiši, osel vse butare razmeče. Dekla to viditi, zagrabi poraj-kelj in mu jih jame na pleča metati, de se vse iz njega kadi ter ga v hlev vleče. Tudi tu i" je zopet opraviti dal. Ves plevel kravam sne Ti plentan osel ti! zdaj je še plevel pojedel, de krave ne bodo nič imele, in zopet ga po-rajkelj volna. Ni zadosti, de ga je nasmukala, še tožit gre vboziga osla gospodarjem. Pripe-Ijite ga v hišo pravi Jezus, v hiši bo vsaj miren. Potem vpraša kcrčmarico : Ali nimate več moža? „Sim ga imela pa Uog ve kam je
prešel," mu odgovori. " " " ,Osel
Med tim dekla osla hišo privleče. „Osel pi" ga nagovori Jezus Noče piti. In zveličat* mu še enkrat veli in osel se v človeka spreobeme. „Tukaj imate žena vašiga moža nazaj," Jezus kerčmarici reče. Žena se zavzame svojiga ljubiga moža zopet živiga viditi, ga objame in se Jezusu serčno zalivali. Mož pa veselo berž v klet po vina hiti in se veseli, de ni več osel. —
J. Valjavec.
Pripovedka od Glasan-Boga.
(Dalje.)
V Glasan-Boga stopi duh zavisti. Jezno reče angelju: In koliko nebeščanovbo po mojo dušo prišlo ?
Jez sam odgovori angelj, zdaj ti nosim nebeško večerjo na zemljo, eniga dne bom pa nesel tebe k nebeški večerj"
Glasan-Boga zapusti duh božji popolnama. Ak bi imel, odgovori ošabno, ti sam po mene priti in ak se nimam v ničemur od druzih po-svetnjakov razločiti, tak še treba tebe ni. Iskal si bom druziga gospoda
O teh besedali se zemlja potrese, angelj zgine in Glasan-Bogu se trije škratje pridru žijo. Eden mu stoji in streže na levi, drugi na desni in tretji mu gleda na serce, de bi berž njega nar manjši želje opazil in dopolnil. Tako se peklo svoje zmage raduje, med tem ko nebo nad zgubljenim sinam žaluje in joka.
Mračno podnebje se popolnama otamni in strašna noč brez lune in zvezd se napoči. Ne-prenehama lijo sivi oblaki potoke v doline in grozovito gromenje prebudi trudniga ratarja iz spanja. Arse budi, le Glasan-Bog se jeznih elementov ne boji. Oči mu padejo skupej in čudne sanje ga do beliga jutra obhajajo. Zdelo se mu je, de v nezmirni dolini stoji, ki je le dva majhna grička, eden na levi in drugi na desni, nekoliko gradita. Na eni višavi je stal križ, na drugi se je pa kervava luna vzdigovalo. Tudi križ gre kviško po obnebju in verli oboka mu pride luna nasproti. Glasan-Bog gleda, al se bo križ luni, al luna križu umaknila. Kmalo vidi razločbo. Ko luna s križem skupej terči, zgubi večidel svojo žarjavco', omahne in pade nazaj na višavo.
Križ stoji verli obnebja. Vse štiri strani sveta se mu priklanjajo. Ptice mu pojo čast in vsaka sapica njegovo ime oznanuje. Zdajci se prikaže na obnebju častitljiv mož, s čerkami: Glasan-Bog na čelu. On prime za križ ki se v nebeški svetlobi zasveti. Inko ga kaže svetovani, gromi zemlja, zrak in nebo: Slava" slava tistimu, ki pride v imenu Gospoda! — Čez nemalo češenje potihne, mož zgine in križ zgubi svetlobo. Jok in stok se zasliši iz globin in višav, obnebje zakrije noč, še okoli križa je mrak. Zdajci pa se vzdigne zopet luna in devetkrat gostejši žar kot popred je obdaja. Za okraj derži strašin mož, de ga je groza pogledati. Ta nese luno križu nasprot in križ beži in pade zopet na griček doli. Obnebje obsije kervava luna. Vse se ji uklanja in ji slavo prepeva. Luna je pa na moža naslonjena, ki mogočno svetove pogleduje. Vse se trese ko njegovo čelo pogleda, zakaj bile so mu čerke: Glasan-Bog vtisnjene.
Glasan-Bog se iz strašnih sanj prebudi, pa njih zapopadek mu ne zgine spred oči. Njih pomen hoče razmotriti; o imenitnosti, ki mu j oznanuje, hoče podučen biti. Dan hoda od njegove slanice je prebivala čara al copernica ki je vse moči narave poznala in vse sanje na tanko razlagala. K tej čari gre Glasan-Bog Po neznanih potih ga pripeljejo njegovi stre-žeti-trije škratje do tamniga berloga. Ond stanuje peklenska služabnica. Sred beiiog gori ogenj višnjeviga in zeleniga plamena. Na ognju je pa kotlo postavljeno, kjer se čudo-tvorne zeiša kuhajo. Zraven sedi starka, že čez pet sto let peklo in njegove naklepe podpera. Namest las ji mahajo iz glave, kakor pri starih Evmenidah kodri kač, ki svoj peklenski gospej z repi obraz hlade. Okol vsaciga ušesa je strupen modros povit. Brez zob so čelusti in dolg na dvoje preklan, čern nagerbljen jezik-ji iz goltanca moli. Namesl perstov se derži vsake roke in noge pet zelenih kušarjev. Oči ji namestita dva živa oglja ki se iz globokih jam svetita. Na naročju j sede tri ostudne žabe, ki jih boža in poljubuje Na vsaki strani ji pa stojite dve nemarno po-rašeni opici.
Glasan-Bog razodene svoje želje čari, ki se mu tak negnjusno zareži, de mu vselej nepre-strašeno serce upadati začenja. Pa peklo noče svoje žertve izpustiti. Ona pomigne čez en-malo opici in ta prinese zerkalo, v kteriga Glasan-Bog pogleda. Kar je vidil ponoči sanjah, vidi tudi tukej. Križ se bori z luno in Juna s križem.
Čara odpre svoje usta in mu pravi: Kratkih oci je tvoja modrost. Ne spoznaš, kaj luna in kaj križ pomeni; ne razločišjkristjana od Tur-čina. Med kristjani je tvoja zvezda olamnela, ia šla ti bo zopet od Carigrada gor. Ne mudi naročila osode. Velika bo tvoja slava, ki ži-viž, velika tudi ko padeš. Spij pijačo iz tega kozarca, de ti popotnice ne manjka.
Molče spije Glasan-Bog kozarc. Dim, blisk, grom in potres po berlogu nastane in ga skrije Nevidna moč vzdigne Glasan-Boga in v treh trenutkih ga že dene v Carigradu na tla.
Naglo teče leto za letam, pa vedno veci trah navdaja dežele, kjer so kristjani prebivali. Silne Matjaževe roke ni več, de bi Turke odganjala in njih namene odvračala. Njegovo kraljestvo se je razsulo in posamesni kraji so si mogli sami pomagati. Pogum sicer ni z Matjažem umeri, paumerlaje z njim sreča, umerla edinost in sprava. Sovražniki to nezložnost porabijo in planejo razdraženi na kristjane. Kol kapiic v morju in perja na suhim jih je bilo. Njim nasprot ni dolgo junaka, ki bi jim do sem in ne dalje! zagrometi zamogel. Pa Turki imajo vodja, ki je zlo žugal slavo Zuluina otamniti, ki je svete mesta podrobil. Kjer se je Glasan-Bog s svojimi trumami pokazal, je žela kristjane smert. Ostali so se mogli veri očetov odpovedati in petkrat na dan moliti. Križ je otamnil in globoko iz obnebja padel, pa luna je kraljevala in Glasan-Bog je bil
mož, ki je luni oblast in svitlobo podelil. Beseda iz začaraniga berloga se je spolnila. — V veliki turjaški sobi na Krajnskim sedi okrog kamnitne mize kolobar slovenskih junakov in žlahtnikov. Stari Marka jih je iz dežele skupej poklical, de bi nar hrabrišiga za moža svoje hčerke, zale Rozamunde, in sebi za podpornika v vojaških opravilih izvolil. Eden junakov je krasniši od druziga, eden bolj po-
gumniga obraza, krepke pesti in bistriga očesa kot drugi. Zbira je težka. Morajo se poskusiti, de se nar hrabriši pokaže. Blizo grada je oglajen s peškam potresen, ograjen prostor, za vitežke bore namenjen. Semkej se podajo junaki. Bil je med temi Ravbar, Kolničar, Ka-cjanar, Jelnikar, mladi Ostroverhar in še štir-deset druzih. Kose graje vzdignejo, stopi vitez za vitezam na prostor in vsakteri si izvoli nasprotnika, s kterim če kopje lomiti in ost meča poskušati. Zares krasin pogled ! kot zer-kala se oklepi svetijo in kakor živi ogenj se konj in konjik vertita. Hojevanje terpi domraka in o donenju tromb se razglasi zmagovavec — mladi Ostroverhar.
Vitezi potem grad popuste, pa v Turjaku ni konca veselic. Junake liameste prijatli, ki Ro-zamundi in. Ostroverharju vošila in želje razodevajo. Ena radost prešine serca vsih, leRo-zamunda se derži jezno. Za malo se ji zdi, svobodi odreči in pod oblast in voljo moža priti, zatorej iše priložnosti se maševati in kmalo jo najde.
V zbornico stopi goslarčekin poje od vsega, kar je žlahtno in krasno, zlasti od lepote devic in zvestobe žen v zakonu. Zmir prijetniše postaja petje, posebno pa navda zadnja pesem pos/ušavce s čudenjem in zavzetjem. Bila je peta na čast Rozamunde in njene krasote. Bilo je rečeno, de je luna med slovenskimi zvezdami in danica med zvezdami celiga sveta. Močno dopade ta prilika vsem , le Rozamundi ne. Jezno pobara pevca: Kdo tedej je luna med zvezdami celiga sveta?
To je turška deklica Elma, odgovori goslar-ček. V kratkim pa ji bo deviški venec odpadel. Tri skušnje je njeni oče snubcam naložil. Kdor bi jih spolni), bi deklico svojo imenoval. In spolnil jih je Glasan-Bog. On je zadavil drakona, ki je ljudi in živino moril; on je ustrelil orla, ki je imel čudotvorni perstan v svojim gnezdu in on je umoril velikana, kije vse Turke na pogum klical in (udi očeta Elmc ob tladjal. Preden preteče let in dan bo Elma njegova.
Tri skušnje tedaj, reče Bozamunda, so mogli Elmovi snubci doštati; nespodobno bi bilo, de bi se vi Ostroverhar le eni nc podvergli. Ako hočete moje serce in mojo roko, lak se u/.di-gnite na Turško in mi pripelite češeno Elmo. To je vaša naloga.
Vsi gostje oster m c, pa Ostroverhar se ne jezi', temuč molče svojiga žebca zasede in svoji domovini slovo da. Pred si ne da pokoja in počitka, dokler mu ni Kopa za herbtam in kopita njegoviga konja po turškim tlaku ne bijejo^? (Dalje sledi.)
Basni, i.
Kuže je po zimi zlo zmerzoval. Obljubil je torej, si koj, ko bi gorkeje poslalo, kočo napraviti. Pa ko poletje pride, reče: Še v koži mi je prevroče, kaj bi si še kočo napravljal? Po tem tudi ravna, pa po gorkoti je prišla zopet huda zima — in kuže zopet zmerzuje.
Tak je vsak lenuh, pa tako se tudi vsakimu lenuhu godi.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih
pisem 2. Listopada 1850.
od 100 (v srebra)
Deržavne dolžne pisma po £ » » »» 4 » » » » 4 Obligacioni avsfrijanskih pod n nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih . štajarskih , koroških, k raj n s kili, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Banknc akcie po 1133 gold.
92' 81 1
po
od 100 j
50 dO3/.
gld
srebru.
Dnarna cena 2. IJstopada 1850.
Cesarskih cekinov agio (od 100 Srebra	» » »
V dnarju
;oId.) 277, gl'1-» 20 'L »
Ces. kralj. loterija.
Naslednje številke so vzdignjene bile:
V Terstu 30. Kozoperska:
»O. 56. 46. 39. 36.
Prihodno srečkanje bo v Terstu 13. in 21. listopada*