92 Viljem Kohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. Spisal Viljem Rohrman. eprestano obteka voda našo zemljo; dalje in dalje potuje iz potokov v reke, iz rek v morje, iz katerega se zopet dviga v nevidnih hlapih, zgoščujočih se visoko pod sinjim nebom v oblake. Te gonijo vetrovi po vsem širem svetu, da kakor dež in druge padavine namakajo zemljo, napolnjujejo izvirke in napajajo žejno rastlinstvo. Rastline rabijo neizmerno vode za življenje svoje, in kako neizogibno potrebna je voda zanje, o tem je izvestno že vsakogar prepričal blagodejni dež, kateri je po daljši suši napojil suha tla. Da je voda bistven življenski pogoj rastlinam, sklepamo lahko že iz tega, ker je glavni obstojni del vseh rastlinskih organov. V raznih rastlinah je seveda različno mnogo vode, proti njih teži pa vsekdar zelo veliko. Koliko vode imajo posamezne rastline, določimo preprosto tako, da rastline posušimo na zraku in potem stehtamo. Razlika v teži nam kaže, koliko vode je izpuhtelo iz usehle rastline. Posušena senožetna trava izgubi n. pr. 3/4 svoje teže; iz ioo kg zelene trave dobimo torej povprek 25 kg sena, sušenega na zraku. To sen6 pa še ni popolnoma suho, t. j. popolnoma brezvodno, temveč izgubi po umetnem sušenji pri ioo0 do 1100 C. še kako sedminko svoje teže. Zelnate rastline, sočni plodovi in mesnate korenine so sosebno vodene. Tako je n. pr. v špinači 88°/0, v paradižniku 92°/0, v špar-geljnu 93%, v salati 94%, v kumarah 95%, v grozdji, češnjah, breskvah, hruškah, jabolkih, malinah, jagodah in brusnicah 78 do 89% vode; v krompirji, pesi in korenji pa nahajamo 75 do 88°/0 vode. Nekatere povodne rastline in gobe je imajo 90 do 95%. Vender tudi trdni rastlinski deli so jako vodati. Surovi les ima 40 do 5o°/0 vode. Rastline so torej v obče zelo vodate, in po množini vode, ki je v njih, sklepamo prav lahko tudi, koliko je potrebujejo za življenje. Seveda so v tem oziru še zelo velike razlike med rastlinami. Površen pogled na zemeljsko odejo nas o tem pouči do dobra. Površje naše zemlje je čez in čez odeto z rastlinstvom, dasi ga pokriva še mnogo bolj razno vodovje in golo pečevje strmih gora. Ali če pogledamo na dno vode, vidimo, da je tudi porasteno z naj-raznovrstnejšimi rastlinami; tudi na videz goli planinski vrhovi niso brez njih. Da potrebujejo povodne rastline in kamenoživke Viljem Rohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. 93 primeroma s pozemeljskimi rastlinami takisto razne množine vode za obstanek, baš ni treba dokazovati na dolgo in široko. Za-nimlje nas pa vprašanje, zakaj in v čem je voda tolikega pomena za rastlinsko življenje. Navedli smo že spredi, da je voda poglavitni del rastlinskega telesa. In res nahajamo vodo v vseh najmanjših rastlinskih tvorih — v vsaki stanici, od katerih je rastlina zgrajena, kakor satovje od ne-brojnih celic. Vse rastlinske stanice brez izjeme, ki so iz večine mehurčkaste ali vrečaste, napolnjene so s kapljevino, tako zvanim »staničinim sokom«, ki je največ sestavljen od vode. Ali voden ni le staničin sok, temveč tudi trdna staničina kožica, katera obkroža stanice in katero zmatramo glede na nje nalogo po pravici za okostje rastlinskega telesa. Voda napolnjuje torej vse rastlinsko staničje, in smelo rečemo, da je tista snov v rastlini, od katere je tudi zlasti zavisna podoba posameznih nje organov. S toliko množino vode je sorazmerna nje neprecenljiva važnost, katera se v rastlinskem življenji razodeva zlasti v dvojnem oziru. Voda je namreč osobito jedna n a j v a ž n ej š i h r e d i 1 n i h s n o v i j za rastline in potem tudi posreduje vzprejemanje ostalih trdnih redil-nih s nov i j. Razven tega prevaja redilni sok iz organa v organ in se udeležuje vseh prikazov življenja, zlasti prilikovanja in preosnove. Vode potrebujejo rastline ves čas svojega življenja, od kalenja do zorenja. Speča kal v semeni se vzbudi šele tedaj, kadar se je semensko zrno o primerni toploti namočilo in napelo ter je voda v zrnu nakopičeno zalogo živeža izpremenila v lahko užitne redilne snovi. Potem predre vzbujena kal semensko kožico, požene koreninico v zemljo, dočim se vzpenja steblo in listje iz tal. Nekatere rastline potrebujejo že za kalenje izjemno veliko vode; tako n. pr. morajo pridelovalci riža sejati že prej v vodi namočeno seme na preplavljene njive, da dobro izkali. Prav to je reči o vseh močvirnih in povodnih rastlinah. Ko požene mlada kal koreninico in je ozelenelo prvo listje, že vzprejema vodo vase, in to traja potem nepretrgoma, dokler rase. Neprestano se dviga voda v rastlinah, dokler ne pride v listje, iz katerega zopet nevidno izhlapeva. Obtok vode v rastlinskem telesi je zelo živahen; od stanice do stanice, od organa do organa se pretaka — od spodnjega konca korenin do najvišje vejice, do zadnjega lista. Z vodo vred vzprejema rastlina — tvikaj mislimo na poze-meljske rastline —- tudi ves živež iz zemlje, sestoječ od raznih mineraliških solij. Ker pa trdne snovi ne morejo predreti koreninske 94 Viljem Roiirman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. kožice, da bi stopile v rastlinsko telo, četudi so majhne kakor najdrobnejši prah, morajo biti za vzprejemanje raztopljene v vodi. Prehod redilnih snovij iz zemlje se vrši torej le s pomočjo vode. V to zvrho je voda, ki obkroža zemeljske drobce, v neprestani dotiki z vodo, ki napaja staničino kožico na koreninah, in ta zopet s staničinim sokom. Da se vzprejemajo raztopljene redilne snovi, imajo večinoma vse pozemeljske rastline posebne sesalne stanice, ki so tako rekoč prirastene zemeljskim drobcem. Vsi podzemeljski ali na zemlji ležeči rastlinski deli, katerim je srkati živež iz tal, morajo imeti takšne sesalne stanice. Mnogi mahovi — jetrenjaki jih imajo na spodnji strani, ploščato na zemlji razgrnjene steljke (thallus); sicer pa so iz večine tikoma konca rastočih korenin. Sesalne stanice so podobne zelo majhnim in nežnim cevem. Na prosto oko se nam vidijo kakor drobni v lasci, in zat6 jih imenujejo rastlinoslovci tudi »koreninsko lasje«.. Časih so lasci tako gosti, da je konec korenine prevlečen kakor z žametom. Drobnogled nam kaže, da ti lasci niso drugega, nego zelo iztegnjene in z nežno kožico obkrožene stanice, polne staničinega soka. Kadar pa je v zemlji vedno dovolj vode in redilnih snovij v neposredni dotiki s koreninsko kožico, ostanejo sesalne stanice ploščate in ne izrasejo v lasce. V sesalne stanice prihaja voda z raztopljenimi redilnimi snovmi vred po vpoji ali en d osmozi. Po tem prirodnem zakonu prestopa menj gosta voda iz zemlje skozi kožico v sesalne stanice, kjer je vodeni sok vedno gostejši. Stanice se zategadelj tako zalijejo z vodo, da nastane tlak (koreninski tlak), s katerim se pomiče voda tem hitreje iz stanice v stanico, vedno više in više v gorenji del rastline. Majhna je sicer pojedina stanfca, tako majhna, da jo napolni najmanjša kapljica vode; ali na milijone takih stanic deluje na koreninah kakor sesalne priprave, in neštevilne kapljice se pretakajo v deblo, kjer se družijo v mogočen tok, krožeč po vsi rastlini. Ako pomislimo, koliko vode posrkavajo rastline, po kako strmem poti in kako visoko jih pogostoma dvigajo v svojem organizmu — v drevesih tudi po 30—100 m visoko — vprašamo se, kako se li more voda tako visoko dvigati nasproti zakonom težnosti ? Poglavitni vzrok temu prikazu nahajamo v tako imenovanem koreninskem tlaku, katerega smo omenili nekoliko prej. Zaradi neprestanega vzprejemanja vode iz zemlje je koreninski tlak vztrajen in nezavisen od vodne porabe. Dogaja se zato čestokrat, da vzprejme rastlina več vode iz zemlje, nego je more porabiti in izhlapeti. To opazujemo zlasti spomladi kakor sploh za najmočnejše rasti. Preobila Viljem Rohrman; Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. Q$ voda izteka potem na ranjenih mestih; tako si razlagamo tudi obče znani prikaz, da se obrezane trte spomladi solze. Prav tako se solzi tudi drevje, n. pr. breza, javor i. t. d., kakor sploh čvrsto rastoče in močno ukoreninjeno grmovje. Ce deblo blizu tal po čez odrežemo, vidimo, kako močno se cedi sok iz njega. Časih je iztekajočega soku čudovito veliko. Na otoku Javi rabijo nekatere lijanaste2) vrste »Cissus« tako rekoč za vegetabiliške studence. Iz prerezanih trt teče sok namreč tako silno, da je podstavljen kozarec nedolgo poln čvrste in hladilne pijače. V Indiji dajo nekatere rastline toliko soku, da jih imenujejo »rastlinske studence* (Phvtocrene), n. pr. P. gigantea, bracteata i. dr. v Ce prerežemo počez še mlado cvetno steblo mehikanske rastline »Agave Američana«, tako zvane stoletne aloje evropskih vrtov, izteče za 24 ur kakih 365 g in v tednu dnij 2^00 g soku. To izcejanje traja 4—5 mesecev, in krepka agava da v tem času do 50 kg soku, od katerega napravljajo Mehikanci opojno pijačo »pulque«. Koreninski tlak provzročuje tudi tiste kapljice, ki vise pogostoma na konceh žitnega listja in se kakor biseri leskečejo v prelepih mavričnih barvah. Te kapljice iztiska iz listja koreninski tlak; ljudje jih pa napačno tolmačijo za roso. Tako iztisnjene kapljice opazujemo časih tudi pri drugih rastlinah, pri maku, ogerščici, krompirji i. t. d. V suhem zraku se seveda ne morejo tvoriti take kapljice, ker iztisnjena voda sproti izhlapeva. Da se dviga voda v rastlinskem telesi, važno je dalje hlape nje (transpiracija), zaradi katerega odhaja porabljena voda zopet iz rastlinskega telesa. Listne stanfce in sploh od zraka obkroženi deli rastlinski — izvzemši deblo, odeto z debelo skorjo — oddajajo vodo neprestano kakor nevidne hlapove v zrak. Oddano vodo pa nadomeščajo z novo vodo, katero vzprejemajo iz sosednih stanic. Te jo zopet dobivajo od nižjih stanic, tako da primerjamo lahko ves ta proces nekakemu sesanju, s katerim se voda dviguje iz spodnjih rastlinskih delov v listje. Spodaj v koreninah deluje torej tlak, ki potiska vodo navzgor, zgoraj v listji pa delujejo prava sesala za dviganje vode. Pri lesnatih rastlinah jez6 vodo, dvigajočo se v deblu, zračni mehurčki, ki uravnavajo dviganje vode; zaradi njih se v deblu lahko nabere veliko vode, katero rabijo potem ob suši. V lesnatih rastlinah se zlasti na jesen nabira voda, torej takrat, ko so organi za hlapenje (listje) odpadli. Celo pozimi vzprejemajo korenine iz globokih in gor- J) Lijane so rastline, katere so po svoji rasti podobne navadnemu srobotu (Cle-matis Vitalba). 9o Alenka: Pri slovesi. kejših zemeljskih plastij vodo vase, ki se nabira potem v deblu. Marsikatera vsakdanja prikazen nam potrjuje, da je lesnati del rastlinski pravi vodnjak in regulator za prevajanje soku. Lahko n. pr. opazujemo, kako poredkoma vene veliko drevje ob suši, dasi izhlapeva ne-neprestano obilo vode iz listja, in sicer zategadelj, ker je v deblu in vejah veliko vode; šele tedaj, kadar ta poide, listje vene. Vse drugače je to pri zelnatih rastlinah. Pri buči n. pr. opazujemo iz lahka ob toplih solnčnih dnevih na ovenelem listji, da izhlapi več vode, nego je morejo posrkati korenine. (Dalje prihodnjič.) Pri slovesi. »jLošiljal bodem ti pozdrave«, Odšel čez polja in planine Tak6 mi rekel je v slovo, Moj ljubček je med tuji svet »Po ptičkah vsak dan iz daljave«, Gore med nama in doline, Potem mi stisnil je roko. Nazaj ga ni že mnogo let. Žgoli mi ptiček pesmi svoje, Pozdrava pa ne izroči; Poslušam ga in vem, kaj poje: Ve"m to, da ljubček zvest mi ni! ... Alenka. Pravljica. Z^ivljenja, čuj, pravljica v srci speča, V življenje stopil jasnega si lica, Prihaja meni cesto iz srca, Redkejši vedno bil je sreče soj, Ko spev iz davnih časov se glaseča. Z očesom rosnim zrl, kako krivica Čarobna je pravljica t^ : Ostavlja zmagovalka boj. »Otrok prežil si dobo sreče zldte, Osivel mož . . . Užaljen, samcat toži: Obraz od toge solz ni bil rosan, Sam v starosti ostal, nezgode sin, Vsak hip je sipal nove sreče ndte — Zamrle n^deje ko cvetje roži, A doba ta — oh, sen cvehin . . . Zamrl jedino ni — spomin . . .« Življenja ta pravljica, v srci speča, Prihaja meni cesto iz srca, Ko spev iz davnih časov se glaseča, Čarobna je pravljica ta . . . Rastislav. 138 Viljem Rohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. Spisal Viljem Rohrman. (Dalje.) icer vpliva tudi kakovost listja najizdatneje na hlapenje. Ker je zunanja listna kožica (cuticula) sploh nepredirna za vodo, zato je hlapenje na površji listja v obče zelo malenkostno in se vrši zlasti skozi listne p r e d u h e ali reže (Spaltoffnung). Preduhi so torej za pozemeljske rastline neprecenljivo važni. Zelo so raznovrstni, kar si prav lahko razlagamo, ako pomislimo, kako se na zemlji menjavata zračna vlažnost in toplota, ki vplivata največ na hlapenje. Kako različen je zrak v tropiškem primorji in zrak v suhih puščavah! Kako različna je toplota v posameznih pasovih in letnih časih, in kolika razlika je časih med zračno in zemeljsko vlažnostjo na majhnem prostoru — v senčni dolinici in na prisojni, skalo viti rebri! Na tem kraji je zrak tal<6 nasičen z vlažnostjo, da ne more voda hlapeti iz rastlin, na drugem mestu pa tako suh in solnce tako vroče, da ne morejo rastline posrkati toliko vode, kolikor je izhlapi. Ali modra priroda je skrbela za vse to in ustvarila za vse kraje pripravno listje na rastlinah, s katerim se hlapenje po potrebi pospešuje, oziroma zadržuje. Tako imajo drevesaste praproti, ki rasto v senčnatih in vlažnih globelih tropiških pasov, zelo tanko listno kožico, da voda lože izhlapeva. V naših krajih pa ima listje zato na več mestih mehko stani čje, ki je polno preduhov. To luknjasto staničje je svetlejše barve, in listje je zategadelj lisasto ali pegasto, kar opazujemo pri krvavem lisci ali zajčku (Cvclamen), rmeni mrtvi koprivi (Galeobdolon luteum), navadni plučnici (Pulmonaria officinalis), pasjem zobu ali surki (Ery-thronium dens canis), ki rasto po naših gozdih. Kadar je listna ploskev velika in gladka namesto kosmata, tedaj se tudi hlapenje pospešuje, kar nam pričajo navadni repuh (Petasites officinalis), orlova praprot (Pteris aquiiina), petelinčki (Cory-dalis), ki rasto pri nas na vlažnih krajih ob vodi in drugje. V vlažnih tropiških krajih vidimo razne palme, ki imajo velikansko listje. V naj-mokrejših krajih cejlonskih je doma orjaška palma (Corvpha umbra culifera), kateri meri listje 7—8 m na dolžino in 5—6 m na širino. V Braziliji je »Tupatipalma«, ki ima največje listje, kolikor je doslej znano. Listi so po 19—22 m dolgi in 12 m široki; listni pecelj je Viljem Rohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. 139 sam 4—5 m dolg. Pod jednim listom vrste »Talipot-palme« pa si lahko deset ljudij poišče zavetja. Tudi tropiške »banane« (Musaceae) imajo velikansko listje, da voda lože izhlapeva. Listi so tako veliki, da jih rabijo za rjuhe, senčnike i. t. d. Ker so preduhi ali reže najvažnejši tvori za rastlinsko hlapenje, biti mora njih najbližja okolica odprta. Okrog preduhov morajo biti torej naprave, s katerimi se odvrača voda, ki bi utegnila preduhe zamašiti in tako zapreti pot uhajajočim vodenim hlapom. Preduhi so večinoma na spodnji strani listja. O tem se iz lahka prepričamo, če potopimo listnato vejico za nekaj časa v vodo in jo nato dobro otre-semo, potem pa ogledamo, katera stran listja je namočena. Najčešče vidimo, da je gorenja stran listja mokra, spodnja pa suha. Utegnili bi misliti, da je gorenja stran zategadelj malone brez preduhov, ker je razpostavljena dežju, in da so preduhi na spodnji strani zato, ker je obvarovana dežja. Ali motili bi se! Zakaj rosa namaka tudi spodnjo stran listja. Na jutranjih izprehodih gledamo res le gorenjo stran listja rosno in torej mislimo, da seda rosa le na to stran; odtod tudi obiČna govorica, da »rosa pada«. Ali treba je le obrniti porošen list, in prepričamo se, da je spodnja stran listja prav tako rosna kakor gorenja in da ostane še rosna, ko so že davno izginile rosne kapljice na gorenji strani vzpričo pripekajočega solnca. Da se preduhi ne zamaše z vodo, morajo biti torej na listji druge varnostne naprave. Zlasti je važna v tem oziru voščena p revi aka, katero opažamo na listji kakor drobno, mokasto skorjico ali navadno kakor neizmerno tanko in nežno, nekako nadihnjeno plast, ki se da obrisati. Z voščeno prevlako je pokrita n. pr. spodnja stran listja raznih vrb, kakor mandeljnaste in škrlatne vrbe (Salix amvgdalina in S. purpurea), potem mnogoštevilnih ločkov in srpic v (Juncus, Scirpus). Ce hodimo ob močni rosi skozi vrbovje, vidimo, koliko rosnih kapljic visi na spodnji strani listja, ne da bi bila ta namočena. Ako se jih le rahlo dotaknemo, otresemo jih, in kdor je že hodil po takem grmovji, ve nam povedati, kako dobro se je premočil. Pri rastlinah, ki imajo preduhe na gorenji strani listja, videti je tudi voščena prevlaka kakor varnosten pomoček na tisti plati. Listje grahovo, makovo, kovačnikovo ali kozjih parkeljcev (Lonicera), raznih klinčkov, zelja in raznovrstnih stročnic ima preduhe na gorenji strani in zategadelj tudi tam voščeno prevlako. Če polijemo takšno listje z vodo, rosi v kapljicah nizdolu kakor po vratu ali hrbtu politi raci. 140 Viljem Rohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. Da ne predira voda do preduhov, to zabranjujejo tudi lasje, zaradi katerih je listje kosmato. To vidimo pri raznih sleznicah (Mal-vaceae), ki rasto kraj potokov in na mokrih krajih ter imajo preduhe na obeh kosmatih straneh listja. Opozoriti bi bilo pri tej priliki tudi na to, da vidimo pogostoma rastline, ki imajo gorenjo stran listja golo in brez preduhov, spodnjo pa kosmato in polno preduhov, zlasti poleg voda; n. pr. lepen (Tussilago farfara). V ta namen so preduhi pri nekaterih rastlinah v posebnih jačkih in brazdi ca h. Pri korenji (Daucus Carota) so preduhi tako obokani od sosednih stanic, da nastane majhen pridvor, do katerega ne more voda. Pri olejandru (Nerium Oleander) so preduhi v jamicah, ki so vrhu tega pokrite z neizrecno nežnimi in drobnimi lasci. Kakor je treba, da se za obilega deževja in vlažnosti hlapenje pospešuje kolikor moči, tako je treba tudi tedaj, ko nastopi suho vreme, pravilnega ravnotežja med vzprejemanjem vode iz zemlje in med oddajanjem vode skozi listje. Za to rabijo zopet raznovrstne varnostne naprave na listni kožici. Zlasti je omenjati zunanje listne kožice (cuticula). Kjer je zračna vlažnost vse leto velika, tam je kutikula zelo tenka, kakor smo že culi. Tiste rastline pa, ki so časih izpostavljene suši, imajo debelo kutikulo, sosebno tedaj, kadar je listje vedno zeleno in ostane po več let na vejicah. Tak6 imata bodeča palma ali ostro-listnica (Ilex Aquifolium) in olejander (Nerium Oleander) zelo debelo kutikulo. Tudi vedno zelene zajedalke, n. pr. omela (Viscum), tropiške kukovice (Orchideae), ki rasto na drevesni skorji in trpe poleti veliko sušo, dalje debelolistnice (Crassulaceae) in sploh vedno zeleno igličevje imajo debelo kutikulo. Prav tako vplivajo voščena prevlaka in rastlinski lasje (trichomi). Ti lasje so tudi iztegnjene in nežnim cevkam podobne stanice; razlikujejo se pa od koreninskih las v tem, da so iz večine suhi, t. j. napolnjeni z zrakom, kar zelo ovira hlapenje na solnčni strani. Ce je samo spodnja stran listja kosmata, tedaj se listje tako zakrivi in zvije, da se obrne spodnja stran proti pripekajočemu solncu. Ta zanimljivi prikaz opazujemo pri kosmuri ali skrzolici (Hieracium Pilosella); nje listje je na gorenji strani gol6, spodaj pa kosmato in pokriva tla kakor mična rozeta. Na kamenitih tleh, kjer je zemeljska plast zelo plitva in trpe zategadelj rastline pogostoma žejo, vidimo po navadi debelolistnice (Crassulaceae) n. pr. lomulice (Sedum), kamenokreč (Saxifraga) in rastline s kosmatim listjem in steblom; na takih krajih prebiva n. pr. kosmato kurje zdravje (Draba tomentosa, D. stellata), krasni, kakor Viljem Rohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo, 141 svila svetli petoprstnik (Potentilla nitida), mimo tega najznamenitejše planinske rastline, kakor aromatiška in v svilni obleki bliščeča planinska komoljika (Artemisia Mutellina) in belovolnata očnica (Gnapha-lium Leontopodium), s katero se tako radi ponašajo hribolazci. Vender je tudi listje tak 6 naseljenih rastlin posebne oblike; iz večine je majhno in ozko ali pa debelo in mesnato. V suhih ležah nahajamo pri nas drobnolistno ovčjo bilnico (Festuca ovina) in razne vrste mesnato-listnih homulic (Sedum). Najzanimljiveje so ustvarjeni v tem oziru kakti, pri katerih nadomeščajo listje debela in mesnata debla. Na teh so preduhi, in deblo deluje tukaj glede na hlapenje prav tako kakor zeleno listje. Pri nekaterih kaktih so posamezni deli debla tako podobni mesnatemu listju, da se zde neveščaku kakor debelo listje; tako pri figovem kaktu (Opuntia). Namesto listja nosi kaktovo deblo bodice (trnje), lase, ali suhe luskine. Koža debelna je navadno debela kakor hrustanec ali usnje, in ni se čuditi, da so zato debla pristni vodnjaki, ki ne usahnejo o največji suši. Zato jih nahajamo tudi v najgorkejših krajih, v razbeljenem pesku puščave Sahare, kjer bi listnate rastline poginile od žeje. Po pravici jih primerjajo zategadelj velblodom, ki se tudi za dolgo časa preskrbujejo s potrebno vodo, da iz lahka prebivajo izredno sušo takih krajev. Skozi listje in stebla ne morejo vzprejemati pozemeljske rastline niti vode niti hlapov, ne da bi ne bile ranjene na zunanji ploskvi teh organov. Da so uvele rastline po dežji ali rosi ali ob vlažnih večerih nahitroma zopet nabreknjene, to si razlagamo tako, da rastline lahko iz premočene zemlje vzprejmo najedenkrat več vode, ali pa, da je hlapenje ob vlažnem zraku in rosi zabranjeno. Vse drugačne so v tem pogledu povodne rastline; voda jim je še veliko važnejša nego pozemeljskim rastlinam, zakaj one usahnejo precej, ko jih vzamemo iz vode. Povodne rastline rasto vse življenje pod vodo in plavajo prosto v vodi (n. pr. podvodni rogatek, Ceratophyllum) ali so pa pripete s posebnim staničjem na dno vode, ne da bi imele korenine. Neštevilne alge in haluge so prirasle s posebnimi stanicami na kamenje ali skale, pa tudi na živali in druge rastline. Zlasti polži in školjke so pogostoma čez in čez porasle s halugami. Znamenit je v tem oziru prikaz, da si pokrijejo nekateri raki hrbet čez in čez s takimi rastlinami, katere se ga primejo kaj hitro. Tak6 odščipnejo mnoge rakovice (Carcinus) s svojimi škarjami cele k6se halug, katere spravijo potem na hfbet, kjer jih pritrde na kljukaste in trnkom podobne ščetine. Te rastline se hitro in brez vsake škode primejo oprsja in jim rabijo za važna branila; tako 142 Janko Kersnik: Kolčsarjeva snubitev. maskirane rakovice namreč veliko lože uidejo svojim zasledovalcem. Ta zanimljivi prikaz je za nas poučen, ker nam kaže, da povodne rastline ne dobivajo živeža od tistega mesta, kjer so prirasle, temveč da ga morajo prejemati naravnost iz vode. In tako je tudi! Povodne rastline vzprejemajo svoj živež iz vode skozi kožne stanice in sicer po vsem životu. V vodi je vedno toliko raztopljenih redilnih snovij, kolikor jih potrebujejo za življenje. Vode same pa vzprejemajo te rastline le toliko, kolikor je potrebujejo za živež in za prevajanje redilnega soku. Zato povodne rastline tudi ne izhlapujejo vode, in umevno je, da ne vidimo torej na listji nikakih preduhov, še menj kakovih branil ali spešil za hlapenje. (Konec prihodnjič.) Kolesarjeva snubitev. Humoreska. Spisal Janko Kersnik. majhnem trgu na Slovenskem, menda v Šmariji — toda ne vemo, v katerem — imel je trgovec Rok Kobal v jedno nadstropje zidano hišo. V pritličji je bila proda-jalnica, v kateri se je od žeblja do žafrana, od soli do svilenega robca dobivalo za dober denar vse, česar potrebuje navadna kmetska hiša. Za prodajalnico je bila prostorna shramba za blago, v prvem nadstropji pa je bival Rok, ali kakor mu je navadno dejalo mlado in staro v trgu, Rokec Kobal, sam s svojo kuharico, deklo, prodajalko Uršo, ki je bila vse to v jedni, namreč svoji osebi, prava desna roka gospodarjeva. Rokec je štel tedaj, ko se je vršila naša povest, okolo petdeset let, bil majhne rasti, precej rejen, toda ugibčen in mladosten, kakor bi se sukal šele okolo dobrih petintridesetih. V trgu ga je imelo v obče vse rado, akotudi so se časih nekoliko pošalili ž njim; zakaj kakor vsak človek, imel je tudi Rokec nekaj svojstev, ki sicer niso škodovala drugim ljudem — zato mu tudi ni bil nihče sovražen — ki so bila pa vender lahek predmet za zba-danje hudomušnih sosedov in tržanov. Kuharico Uršo je bil prevzel še po svojih roditeljih s trgovino in hišo vred. Štela je skoro petnajst let več nego nje gospodar, vender tudi nji še breme let ni pustilo posebnega sledii. Ves trg je vedel, 216 Viljem Rohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. Spisal Viljem Rohrman. (Konec.) ovodnim rastlinam so podobne močvirne rastline, ki so vkoreninjene v vedno mokrem blatu na dnu jezer, rib-njakov i. t. d., in imajo spodnji del stebla navadno pod vodo, gorenji del stebla z listjem vred pa nad vodo. Močvirne rastline so n. pr. trstika (Phragmites), vodni tropotec ali po-rečnik (Alisma), vodna perunika (Iris Pseudoacorus), lokvanj (Nym-phaea) i. t. d. Značilno za močvirne rastline je to, da poginejo, ko bi morale potopljene živeti pod vodo, dočim jim ne škoduje, ako so tudi spodnji deli stebla na suhi zemlji. Močvirne rastline se hranijo kakor pozemeljske rastline. Za hlapenje pa potrebujejo pospešil. Zato je pri lokvanji (Nymphaea alba) listna ploskev velika in kolutasta, in listne ploče leže druga poleg druge, da je videti, kakor bi bila jezera in ribnjaki daleč na okolo tapetovana. Na nekaterih močvirnih rastlinah vidimo na listji kot pospešila za hlapenje obilo brbončic, t. j. povišeb, in med njimi ponižbe, v katerih leže preduhi. Padajoče deževne kaplje se odtekajo na takih listnih ploskvah, in preduhi ostanejo suhi, četudi so rastline delj časa potopljene. Brbončasto listje nahajamo zlasti pri tistih močvirnih travah, ki so časih po dolge mesece pod vodo, potem pa zopet več mesecev na kopnini, kakor pri šaših (Carex stricta, C. paludosa), crpicah (Scirpus lacustris) in pri visokih trstastih travah (Glyceria spectabilis, Phalaris arundinacea). Močvirnim rastlinam prištevamo tudi amfibiške rastline ali dvoživke, n. pr. dristavce ali skrakone (Potamogeton), ki so prav za prav prehod od povodnih rastlin do pozemeljskih. Spodnje listje amfibiških rastlin je zmiraj pod vodo, gorenje listje pa je podobno 6nemu močvirnih rastlin. Ako upade voda za toliko, da pride spodnje listje na suho zemljo, tedaj se to posuši; gorenje listje pa rase naprej in živi ob hrani, katero vzprejemajo korenine iz zemlje. G6renje listje izhlapeva in potrebuje pospešil za hlapenje, spodnje pa ne. Kako čudno so ustvarjene v tem oziru šele kamene rastline ali kamenoživke, t. j. tisti lišaji in mahovi, ki rasto na golem kamenji! Ob suhem vremeni nahitroma usahnejo in se tak6 posuše, da jih iz lahka s prsti zmanemo v prah. Po prvem dežji se pa zopet vzbude iz dozdevne smrti, in prej suha skorja se zopet nabrekne v Viljem Rohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. 217 sočno in bujno rastočo blazino. Tem rastlinam škoduje suša najmenj, ker jo prebijejo več tednov čudovito trdno in žilavo. Kamenoživke ne vzprejemajo živeža iz kamenja, na katero so prirasle; to kamenje jim rabi kakor povodnim rastlinam le za stališče ali podlago. Živež pa dobivajo iz zraka, in sicer po zračnih padavinah, dežji, rosi i. t. d. V zraku plava zmiraj neizmerno droben prah, sestavljen od raznih redilnih snovij za te malo potrebujoče rastline. Ta redilni prah izpira deževnica ter ga dovaja lišajem in mahovom, ki ga raztopljenega vzprejemajo vase skozi kožne stanice na vsem svojem površji. Večinoma so kamenoživke pristni »praholovci«, ker lahko dolgo časa pridržujejo prah, katerega prinašajo vetrovi, snežnica, deževnica i. t. d., da ga porabijo pozneje, ko se raztopi v vodi. Nekateri listni lišaji (kakor Grimmia apocarpa) imajo to čudno svojstvo, da jim je prav tako dobro pod vodo kakor na kopni zemlji. Pri pozemeljskih, povodnih in kamenih rastlinah je vsak pojav v življenji, zlasti vzprejemanje živil ali hranitba, najtesneje združen z vodo, in kadar bi jim pošla voda, prej ali slej mora usehniti vsaka izmed navedenih rastlin. Toda poleg teh treh glavnih skupin rastlinskih imamo premnogo takih, ki žive ob drugih rastlinah in živalih ter so naseljene kot zajedal ke ali paraziti na živih rastlinah in živalih ali pa rasto na gnijočih rastlinskih in živalskih ostankih; zaradi tega imenujemo te ostanke tudi gnilobne rastline. Zajedalkam ali gnilobnim rastlinam pripadajo zlasti neštete glivice, ki so preimenitne za prirodno gospodarstvo. Tudi te rastline potrebujejo vode od početka svojega življenja do konca. Med zaje-dalkami nas zanimljejo v prvi vrsti razne bakterije, tiste mikrosko-piške glivice, ki provzročujejo najnevarnejše epidemiške bolezni pri ljudeh in živalih, n. pr. kolero ali človeško kugo, difteritis ali davico, vraničin prisad (Bacillus Anthracis) i. t. d. Kolikor je doslej znano, te bakterije so najmanjši rastlinski organizem, sestavljen od pojedinih stanic, ki merijo v premeru V500—V2000 mm- ^a razvoj in rast potrebujejo vodene kapljevine s pravo kemijsko sestavo, kakeršna je n. pr. človeška in živalska kri. Da uničujemo bakterije, rabimo v bolnicah za razkužuvanje sob, v katerih so ležali bolniki z nalezljivimi boleznimi, prav uspešno klorovnato apno; to je zaradi klora zelo kemijsko sorodno z vodikom, katerega šiloma odteza po zraku plavajočim trosom bakterij, da se spaja ž njim. S tem se razkroji voda v trosih, ki se zategadelj razdenejo in ukončajo. Zajedalkam prištevamo tudi raznovrstne glivice, n. pr. rjo, praš-nato snet, smrdljivo snet, krompirjevo plesen, strupeno roso i. t. d., 218 Viljem Rohrman: Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. ki napadajo in izsesavajo druge rastline in tako provzročujejo rastlinske bolezni. Kako zelo potrebujejo te glivice vode za razvoj in po-množitev, vidimo lahko iz tega, da se te glivice ne širijo ob suhem vremeni in da je suša po navadi najcenejši in časih jedini pomoček zoper te rastlinske škodljivce. Vodenega redilnega soka potrebujejo še dokaj več tiste zaje-dalke, ki so po svoji zunanjosti še najsorodnejše cvetnim pozemelj-skim rastlinam, iz katerih ga srkajo s posebnimi organi, sesalnimi bradavicami in koreninami i. t. d., kakor predenica (Cuscuta), pojalnik (Orobanche), skrobotec (Rhinanthus), Črnivec (Melampvrum), lusnec (La-thraea Squamaria), omela (Viscum) i. t. d. In koliko vode porabijo gnilobne rastline! Koliko je teh mičnih rastlinic v morski vodi, zlasti kraj obrežja, kjer vse mrgoli od živalij in rastlin in kjer pogine in segnije na stotine živalij in rastlin in njih odpadkov! Ali niso tudi naše mlake prava domovina najraznovrstnejših in časih lepo pisanih nitkastih rastlinic — alg (Os-cillaria, Palmella, Chroococcus)? Gnijoče listje na dnu mlake je čez in čez pokrito z mičnimi sluznatimi algami, n. pr. z zelenim »Pleuro-coccus angulosus« in kakor ametist rdečim »Protococcus roseo-persi-cinus«. Mrtve živali pa so preprežene s plesni podobnimi glivicami (Saprolegnieae). Tudi na videz čisti studenci niso nikdar brez teh rastlinic, ker je v njih vedno nekaj gnijočih organskih ostankov, ki se skoro pokrijejo z glivicami in algami. Prav tako so naseljene gnilobne rastline na kopni zemlji. Na gnijočih, pokvarjenih jedilih in drugih rastlinskih snoveh nahajamo raznovrstne »plesni«, ki razdevajo dotične tvarine, toda le kadar je zadosti vlage. Nekatere glivice, ki provzročujejo alkoholsko kipenje (Sacharomices cerevisiae), po katerem se sladke kapljevine izpreminjajo v opojne pijače, vino, pivo i. t. d. ali pa po katerem se tudi pojavljajo razne bolezni teh kapljevin (Sacharomices Mvcoderma, M. aceti), potrebujejo posebno veliko vode, da se uspešno razvijajo in hitro množe. Vse rastline, od najpopolneje ustvarjenih cvetnih rastlin do naj-menj organiziranih glivic, potrebujejo vode ves čas življenja svojega in ako kdaj pogrešajo zadostne vode, vzet jim je glavni pogoj za življenje; rastline hirajo in veno, dokler popolnoma ne usahnejo. Voda pa ni za rastlinsko življenje važna le zato, da je sama prepotrebna redilna snov in da posreduje vzprejemanje ostalih živil; voda pomaga tudi različno graditi rastlinsko telo. Tako vidimo pri cvetnih rastlinah, katerih življenje še najbolj poznamo, da sodeluje voda zlasti pri priliko vanj i (asimilaciji) v zelenem listji, kjer se iz vzprejetih zemelj- Viljem Rohrman; Fizijološki pomen vode za rastlinstvo. 219 skih redilnih snovij s pomočjo vode in ogljikove kisline, vsopljene iz zraka, tvorijo najprej ogljikovi hidrati kot prve organske spojine (večinoma škrobx) ali sladkor2). S prvim ogljikovim hidratom se gode po potrebi rastline in po osnovi nje življenja najraznovrstnejše izpremembe, različne prekladbe, uvrstitve in pretvorbe. Dokler rastlina živi, pretvarjajo se nastale snovi potem prilikovanja. To pretvarjanje imenujemo preosnovo. Zlasti se posredno ali neposredno tvorijo od prvega ogljikovega hidrata (škroba ali sladkorja) vse druge organske spojine, od katerih so zložene rastline, kakor beljakovine, staničnina (celuloza), sladori, oziroma škrob, tolšče i. t. d. Ker se s temi snovmi večajo in množe rastlinske stanice ter omogočuje rast in pomlajenje organov, pravimo jim po pravici »gradivo«. Vse v zelenem listji izdelane snovi prevaja in prenaša voda na tista mesta, kjer se porabijo. Takova mesta so vsi rastoči rastlinski organi, n. pr. brstje in konci mladik na steblu in vejicah, rastoče listje, konci rastočih korenin. Kjer organi rasto in potrebujejo za to novih stanic, ondu je treba tudi gradiva. Lesnate rastline rabijo nekaj gradiva tudi za tvorbo lesa; to gradivo potuje iz vrha zopet nazaj v deblo. Sosebno dolgo mora potovati gradivo za rastoče korenine pri visokih drevesih, da pride iz listja nizdolu v korenine. Z gradivom se rastlina redi in rase, t. j. debeli se in veča, množi listje, napravlja cvet in sad. Vse snovi, nastale potem prilikovanja in preosnove, pa se ne porabijo precej zajedno, temveč odlagajo se časih kolikor toliko v posebnih delih rastline ali pa tudi nakopičijo za dolgo časa v posebnih organih, da se porabijo pozneje. Tako odložene ali nakopičene snovi imenujemo »rezervne snovi«. Te snovi tudi prenaša voda iz izvirnega kraja v različne organe, in to je zajedno nje zadnje letno opravilo v živih rastlinah. Rezervne snovi se nabirajo za zoritve v semeni, kjer so potrebne za prvi razvoj mlade kali, potem v gomolji in debelih koreninah (krompir, georgina, pesa) in sploh v vztrajnih delih večletnih rastlin, v deblu in vejah pri drevji ter grmovji in v listji samem pri vednozelenih rastlinah, da rabijo združene z vodo na novo oživljenim rastlinam za prvi živež. Prevelikega pomena je torej voda za rastlinsko življenje, in čuditi se nam ni, da je od tega činitelja zavisen zlasti razvoj rastlinstva na posameznih mestih in krajih, ali bolje rečeno, da se po množini vode v prvi vrsti ravna cvetana ali flora posameznih krajev in celih dežela. In kako je uspešna rast posameznih rastlin zavisna od zadosti *) Dr. Suerssen, dr. Prantl. 2) v. Kerner. 220 y.: Jesenski spomini. vode, o tem nam vedo iz prakse še največ povedati vrtniki, ki si pridelujejo razno zelenjavo in vsakovrstne cvetice, pri katerih dela voda večkrat prava čuda, če jih pravilno zalivajo. Takisto se kaže voda tudi v rokah poljedelčevih čudotvorna, če ž njo prav namaka svoja zemljišča, kakor nam pričajo lombardski kmetovalci, kateri po 6krat do 7krat na leto kose svoje namočene senožeti. Smelo torej rečemo, da je voda tista snov, od katere je največ zavisna živnost sle-harne rastline! Jesenski spomini. L 2\ako svoj mrkli grb Jesen v prirodo črta! Poletja zlati sen Pobegnil tu je z vrta Odcvel i meni cvet, Zašlo je sobice moje: Megla čez srce grd, Podeča vranov roje . Tu na vrtu še stojiš, Ko jeseni brije piš, Smrti izročena, Roža zapuščena! . Nada, osamela tti Ve"neš mi na prsij dnil, V srce zasajena, Nikdar razpuščena . . S tožečim se glasom žerjavi V dežele toplejše šele", In ž njimi ihteči pozdravi Od severa k jugu hite. Ob Muri na vrtu jesenskem Mladenka stoji vzdihujoč: »Pozdravite dom na Slovenskem ! . Selilcem naroča plačoč. Drhti usehlo listje z vej, Jesen rezko prirodi vlada, Tak6 v življenja mrazu, glej, Od srca up za upom pada . . A tam otroci zlatih las Pode" za listi se čez jarek, Njih krik zveneč odmeva v vris, Zlati jim lica sreče žarek. Ko zro veselje njih oči, SlacMk spomin mi v dušo sili: Tako pod gajem kraj vasi Nekdaj smo mi se veselili! A možu*v prsih tu sedaj Veselja ni, ne jasne sreče: V detinska leta me nazaj Spominov ljubih sila vleče . .