Jan StražoTec
Organizacija češkega katoliškega literarnega življenja zadnjih 20 let
V organiziran ju katoliškega literarnega življenja v samostojni češkoslovaški državi so češki katoliški književniki izvršili veliko delo. Kakor hitro se je češko izobraženstvo prebudilo iz depresije, ki jo je povzročila svetovna vojna, in čim so stroge cenzurne razmere v novi državi popustile, se je hitro pojavila nepremagljiva potreba po izdajanju umetniških in kritičnih literarnih del, izpodbujena z ustvarjajočim umetniškim nagonom in z močnejšo narodno politično zavestjo. Nastajala so nova književna glasila, deloma nadomeščajoča liste in revije, ki so v prvih letih vojne hitro prenehale izhajati, deloma pa so hotela zbrati pisatelje iz raznih idejnih in literarnih taborov, ali pa so predstavljala tribuno za mlado nastopajočo generacijo pesnikov, pripovednikov in znanstvenikov.
Za organizatorje katoliškega literarnega življenja je bil tedaj položaj zlasti težak. Starejšega katoliškega literarnega časopisa, ki bi ustrezal tolikim nujnim časovnim in umetniškim potrebam, ni bilo. Že leta 1907. je prenehal izhajati »Novy život« (od leta 1896.), nekdanji organ »Katoliške moderne«, gibanja, ki je 1. 1895. v almanahu »Pod je dni m praporem« zbralo katoliške književnike k skupnemu nastopu pod vodstvom pesnika Sigismunda Bouška (roj. 1867) in odličnega literarnega organizatorja župnika-pisatelja Karla Dostala-Lutinova (1871—1923). Toda niti poznejši organi »katoliške moderne« »Archa« (od 1. 1904.) in »Tyn« (od 1. 1916.), ki jih je urejeval Karel Dostal-Lutinov, in niti revija »Meditace« (1908—1912) pod uredništvom pesnika in literarnega zgodovinarja Viljema Bitnarja (roj. 1874), niso zbudili večjega odmeva. Bilo je torej treba ustanoviti nove časopise in revije, ki bi mogle združiti vse katoliške kulturne delavce, pokazati nove enotne kritične in umetnostne poglede, izvirajoče iz globine katoliške dogme, zajeti rod mlajših in najmlajših in jim dati možnost literarnega udejstvovanja, odpreti pot novim izpodbudnim idejam iz tujega duhovnega življenja in končno postaviti se z vso odločnostjo proti združenemu navalu tako imenovanega novega kulturnega boja, ki se je bil proti katoličanom v prvih letih Češkoslovaške republike.
Važno središče katoliškega literarnega življenja je postalo že pred svetovno vojno malo podeželsko mestece Stara Riše na Moravskem (jugozahodno od Brna). L. 1905. se je zbrala okrog zbornika »Studium«, ki ga je prvotno vodil še mladi duhovnik-pesnik Jakub Deml, strogo katoliška literarna skupina, v kateri je odločujoče in vodilno mesto kmalu zavzel široko izobraženi in versko navdušeni kritik Jožef Flo-rian (roj.  1873), ki je prinesel novo bogato vrenje v češko duhovno
538
življenje. Po kratki profesuri v Nachodu se je Jožef Florian popolnoma posvetil zaslužnemu kritičnemu, prevajalskemu in izdajateljskemu delu v Stari Riši. L. 1912. je začel izdajati časopisni zbornik »Nova et veter a« (do 1. 1922.), knjižnico prevodov »Dobre dilo« (od 1. 1912. — do danes) in pozneje neredno izhajajoča periodika »Pramenv« (Viri) in »K ur s« (od 1. 1922.). Z nevelikim krogom sodelavcev (med njimi Flo-rianov prijatelj, vzoren prevajalec A. L. Str i ž (roj. 1888), je znal Florian uveljaviti v češkem kulturnem življenju predvsem s svojimi obrambnimi in napadalnimi kritikami, s svojo drobno publicistično delavnostjo glas brezkompromisnega in strogega katoličana. V Stari Riši je tudi izšla vrsta izbornih prevodov tako iz srednjeveške katoliške mistike, kakor tudi iz modernega katoliškega slovstva skoraj vseh narodov. Poseben pomen in vrednoto imajo prevodi Barbevea d'Aurevillya, Ernesta Helloa, Leona Bloya, Ieatsea, Villierse d'Isle Adama itd. Florianov čut za čistoto jezika, njegova ljubezen do bogate in žive umetnosti sta vedno jamčila za dovršenost starofiških prevodov. Tudi s formalne strani posveča svojim knjigam veliko pažnjo; okusen tisk in lepa zunanja oprema sta prednosti vseh knjig »Dobrega dela«. Največji razcvet in vpliv Florianove skupine, ki neutrudljivo deluje že 35 let, pa spada v povojni čas.
Iz Florianovega kroga, s katerim sta bila zvezana z osebnimi, idejnimi in slovstvenimi odnosi, sta prvotno izšla tudi oba vodilna češka literarna umetnika Jakub Deml in Jaroslav Durvch; vsak od njiju si je na svoj način pridobil zaslug za organizacijo in razvoj češkega literarnega časopisja.
Duhovnik-pesnik Jakub Deml (roj. 1878) izdaja od leta 1917. svoj pesniški dnevnik »Šlepčje« (Stopinje), ki jih primerjajo s slavnimi dnevniki bojevitega francoskega polemika Leona Bloya. Do sedaj je izšlo 23 zvezkov, nekateri s samostojnimi naslovi. Izvrstni publicist, bistri kritik in ostri polemik Deml piše povečini sam svoje »Šlepeje« in prinaša v njih tudi bogate opombe češkemu verskemu, kulturnemu in političnemu življenju.
Pisatelj in pesnik Jaroslav Durych (roj. 1886) je za svojega bivanja v moravskem mestu Olomucu, kjer je deloval kot vojaški zdravnik, iz tega sedeža moravskega metropolita ustvaril drugo najvažnejše središče katoliškega kulturnega življenja. V časih najživahnejšega kulturnega boja je ustanovil in z Janom Scheinostom urejeval revijo »Rozmach« (1923—1927) in potem skupaj z J. Dostalom »Akord« (1929—1933). Obe ti reviji sta posvečali veliko pozornost tudi francoski in španski slovstveni umetnosti. Durych je v njih prvi začel uveljavljati stroge umetnostne in vrednostne temelje, izvirajoče iz njegovega čistega in ognjevitega kato-lištva.
K najstarejšim literarno-znanstvenim češkim katoliškim revijam spada še zdaj izhajajoča »Hlidka« (Straža), (od 1. 1884. kot »Poročila apostolskega tiska« v Brnu, pozneje kot »Literarni hlidka« in od 1. 1896. kot »Hlidka«). Izdajajo jo benediktinci slavnega samostana v Rajhradu pri Brnu. Dolgo časa je stal na čelu njenega uredništva literarni kritik,
539
benediktinski bogoslovec Pavel Vychodil (1882—1938). »Hlidka« posveča pozornost filozofiji v duhu prerojenega tomizma in literarnemu delu ter njegovi kritiki. Pred vojno je v »Hlidko« vneto prispeval literarni zgodovinar František Bily (1854—1920), znan kot voditelj in organizator literarnega življenja na Moravskem. Prevode in študije iz slovanskih literatur, posebno iz ruske, je prinašal benediktinec Avguštin Vrzal (1864—1930) pod psevdonimom A. G. Stin. Zgodovinske prispevke sta pisala za »Hlidko« oba največja moravska zgodovinarja — duhovnika: pred vojno profesor brnskega bogoslovja Jan Se dlak (1871—1924), eden najboljših strokovnjakov o husitskem vprašanju in češke verske zgodovine, po vojni pa profesor Cirilo-metodijske teološke fakultete v Olomucu Avguštin Alois Neumann (roj. 1891), vnet nadaljevalec Sedlakovega življenjskega dela. Na začetku 30 let je bila »Hlidka« zaradi svoje oko-stenelosti in konservativnosti potisnjena v ozadje z nastopom mlade umetniške in znanstvene generacije, ki si je iskala novih poti in si tudi ustanovila nove časopise.
Mladi rod katoliških pesnikov, ki je zavestno pristopil k delu pod vodstvom lirika Jana Zahradnička, je imel začasno svoje zatočišče v časopisu »Poesie«, ki ga je izdajal v letih 1932—1933 v Moravski Ostravi Jan Strakoš (roj. 1899). Posebno skrb je posvečala »Poesia« literarnemu delu na Poljskem in Španskem. Pesniški in kritični značaj je imela tudi revija »T v ar« (Oblike) (1927—1932), ki so jo izdajali: mladi raziskovalec pesniškega dela Bfezinovega Miloš Dvofak, kritika Bedfich Fučik in Albert Vyskočil.
Brnska akademska založba »Akord« (založniški odbor katoliškega akademskega kluba »Moravan« v Brnu) izdaja od leta 1935. dalje »časopis za kulturno sintezo« z istim imenom »Akord«, ki ga urejujejo: znani biblist in prevajalec starozakonske poezije Josef Heger (roj. 1885), profesor na brnskem (od 1. 1939. na praškem) bogoslovju, že imenovani kritik Miloš Dvofak in psiholog dominikanec Metod Haban, duhovni vodja brnske katoliške akademske mladine.
Največ mladih sodelavcev, pesnikov, pripovednikov priznanih znanstvenih delavcev si je znal pridobiti praški mesečnik »Rad« (Red — izhaja od 1. 1935.). Učenci Otokarja Bfezine, Jaroslava Durycha in Jofesa Pekafa podajajo v tej reviji na katoliški filozofski podlagi kritičen pregled vsega kulturnega dela ter češkega in slovaškega javnega življenja. Med pesniki revije »Rad« sta zavzela vodilno mesto urednik František La-zecky (roj. 1905) in bfezinovski lirik Jan Zahradniček (roj. 1905). Poleg teh objavljajo v »Radu« svoje verze Vaclav Renč, Durychov učenec in sodelavec iz že omenjenega časopisa »Akord«, dalje Boguslav Reynek, Josef Kostohryz, František Hrubin, Josef Berka, od najmlajših pa Jan Ryba in Jan Pilaf. Od prozaikov so se k »Radu« priglasili: mojster pripovedne umetnosti Jan Čep (roj. 1902), ruralist katoliškega značaja František Kfelina (roj. 1903) in v zadnjem času po svoji vrnitvi k živemu in praktičnemu katolištvu tvorec epopej iz življenja češkoslovaških legionarjev, Rudolf Medek (roj. 1890, t 1940). Literarno zgodovinsko
540
in kritično delavnost so v »Radu« programsko razvili predvsem starejši raziskovalci češke baročne slovstvene umetnosti Viljem B itn ar (roj. leta 1874.), Josef Vasica (roj. 1884) in Zdenek K al is t a (roj. 1900). O srednjeveški literaturi prinaša podrobne študije na podlagi preučevanja izvirnega gradiva mladi profesor filozofske fakultete na bratislavski univerzi Jan Vilikovsky (roj. 1904). Študije o novejši literaturi piše ma-chovski raziskovalec Albert Vvskočil (roj. 1890), sodobno češko literaturo zasleduje kritik in oster polemik Oldfich Kralik (roj. 1907) in Jan Strakoš. Poglavje o likovni umetnosti prinaša znan praški grafik in heraldik Bfetislav Štor m, o glasbeni umetnosti Otto Albert Tichy in Jan Rey. Okrog »Rada« so se zbrali tudi najznamenitejši učenci in častilci češkega narodnega zgodovinarja Josefa Pekafa: Josef Hobzek, docent bratislavske univerze Rudolf Holimka, docent češke zgodovine na Karlovi univerzi v Pragi Zdenek Kalista, ravnatelj moravskega deželnega arhiva v Brnu Leopold Pefich, Jan Hertl in vsestransko izobraženi potomec starega češkega plemiškega rodu Karel Schwarzen-berg. Zlasti pozorno zasleduje »Rad« tudi narodno gospodarstvo in sociološko vprašanje. O stanovski ureditvi na podlagi papeških okrožnic pišeta mlada sociologa Rudolf Vofišek in Stanislav Berounsky, kritiko sedanjih nezdravih gospodarskih in rodbinskih razmer s pozitivnimi predlogi za izboljšanje podaja Marko Weirich.
Gibanje okoli »Rada« ima tudi svojo založbo z istim imenom, v kateri so izšle lirične zbirke pesnikov Lazeckega, Renča, Kostohryza in Reyneka; od znanstvene proze pa je izdal »Rad« razen drugih zbornike »Stavov-ska myšlenka« (iz 1. 1936.) v uredništvu Stanislava Berounskega in »O Jo šefu Pek ar o vi« (1. 1938), ki so ga pripravili Pekafovi učenci pod uredništvom Rudolfa Holinke.
Revija »Rad« je po petih letih svojega bogatega in načrtnega delovanja dosegla zelo odločilno, v mnogem celo vodilno mesto v češkem kulturnem življenju. Vzrastla je kot skupno delo po večini mladih ljudi, ki so se resno in odgovorno zavedali velike nevarnosti različnih napačnih ideologij, ki so, skrivajoč se pod plaščem oficialnosti, razkrajajoče vplivale na češko narodno kulturo. Zato si je »Rad« in gibanje okoli njega postavilo nalogo: jasno pokazati pravo hierarhijo vrednot, zgrajeno na zavesti resničnega reda — torej katoliškega reda —, ki bi zagotovil rast in razvoj prave narodne kulture v njeni polnosti in lepoti in s tem tudi obstoj češkega naroda. V sredino svojega kulturnega prizadevanja so si »fadisti« postavili revizijo tega, kar se imenuje »češko vprašanje«. Z na-vezavanjem na delo narodnega zgodovinarja Josefa Pekafa so z marljivim in resnim znanstvenim delom prvi osvetlili in podali nove dokaze za pravično vrednotenje češke politične in kulturne zgodovine. Z raziskovanjem Jana Vilikovskega in Josefa Holinke, s sintetičnimi študijami Jindficha Stfede (psevdonim Karla Schwarzenberga), je prinašal »Rad« popravke krivih, cesto namenoma napačnih predstav o češkem srednjem veku, v katerem so predstavniki oficialne znanosti ten-denciozno iskali na eni strani svetlih strani reformatorskega husitstva,

541
na drugi strani pa so videli samo sence domačega katolištva. Znanstvena raziskovanja Vasice, Bitnarja, Kaliste so razblinila bajko o »baročni temi« na Češkem in prinesla dokaze o velikem kulturnem in jezikovnem bogastvu te dobe. Prinesli so tako vrsto novih dokazov proti Masarvko-vemu nauku o smislu češke zgodovine, protestantsko tendenčno pojmo-vane. V filozofiji je pokazal »Rad« na nepravilnost nedavnih in sedanjih ideoloških zmot humanizma, socializma, demokratizma, fašizma in komunizma. Zavrgel je tudi neprirodnost strankarskega principa, ki namenoma razbija obstoječo in prirojeno edinost naroda. Iniciativno se je lotil »Rad« tudi študija stanovske misli in pokazal, da je stanovska ureditev najboljša in najbolj naravna organizacija stvarnih sil naroda. Sistematično in objektivno je seznanjal svoje bralce tudi z novimi zdravimi miselnimi tokovi za mejami češkoslovaške države.
Isto idejno vsebino kot »Rad« ima tudi »Narodni obnova« (od leta 1937., od začetka kot »Obnova« v Opavi pod uredništvom Leopolda Peficha, od 1.1938. v Pragi pod uredništvom pesnika Františka Lazeckega). »Narodni obnova« je postala živa vest vsega kulturnega in političnega življenja v češkoslovaški državi. Kljub temu da je njena naloga popularizirati idejno gibanje okoli »Rada«, je znala ohraniti visoko raven in si tako pridobiti širok čitateljski krog ter važen vpliv na češko javnost.
Medtem ko sta »Rad« in »Narodni obnova« h katoliški politični ljudski stranki, ki jo je vodil msgr. dr. Jan Šramek, zavzemala precej rezervirano stališče, tudi zaradi njegovega sodelovanja z drugimi strankami — levičarji — s katerimi je paktiral, je postala glasilo ljudske stranke kulturno politična revija »Tak«, izhajajoča v letih 1937—1939. v Pragi pod uredništvom filozofa R. I. Malega in novinarja Jana Scheinosta. Preden pa se je mogla popolnoma razviti in postati protiutež marksistično-liberalni »Pfitomnosti« (Sodobnost), je revija »Tak« pod težo novih političnih razmer prenehala izhajati.
O češkem kulturnem življenju redno poročajo v svojih kulturnih kronikah tudi češki katoliški dnevniki. V Pragi »Lidove Listy« (od leta 1921.), v Olomucu »Našinec« (od 1. 1890.), v Brnu »Den«.
Češko katoliško dijaštvo ima svoj dober časopis v »Jitru« (Jutro) v Pragi (od 1. 1919.). Pod uredništvom filozofa in izkušenega pedagoga prof. Dominika Pecke je »Jitro« postal najpriljubljenejši in najbolj razširjen dijaški časopis.
Med katoliškimi strokovno-znanstvenimi časopisi se odlikuje »Filozof icka revue« (od 1. 1929.), ki jo izdajajo moravski tomisti v Olomucu pod vodstvom dominikanca Metoda Habaria (roj. 1899). Njegova redovna brata Silvester Braito in Reginald Dacik izdajata filozofsko-verski mesečnik »Na hlubinu« (Na globino — od 1. 1926.).
Sociološka vprašanja preučujejo »Socialni rozhledv« (od 1. 1925.), ki jih urejuje eden vodilnih čeških sociologov Bedfich Vašek (roj. 1882), profesor Cirilo-metodijske teološke fakultete v Olomucu in v Pragi izhajajoče »Socialni rozpravv« (od 1. 1935) pod vodstvom jezuita J. Krusa in J. Hajka.
542
S problemom šolske vzgoje, ki se je po svetovni vojni v češkoslovaški republiki zaradi laizacije našla v slabih razmerah (v naučnem oziru je češkoslovaško šolstvo imelo visoko stopnjo), se bavijo »Vvchovateiske listy« (Vzgojni listi — od 1. 1912. izdaja v Olomucu društvo čeških katoliških profesorjev), ki jim je bil urednik vse do svoje smrti (1. 1940.) filozof docent Josef Kratochvil (1882—1940).
Češke katoliške založbe
Po svetovni vojni so nastali zelo ugodni pogoji za razcvet knjižnega trga. Češki narod, katerega ljubezen do knjige je postala že prislovična (o Čehih se govori, da so »narod bralcev«), se je iz strahot vojne zatekal v duhovni svet, ki so ga gradili njegovi pesniki, pripovedniki, esejisti in filozofi. Po večletnem prenehanju vseh stikov s tujim duhovnim svetom se je izgubila radovedna želja, seznaniti se s slovstvenim napredkom za mejami nove države; zato so se toliko izdajali in hvaležno čitali prevodi, predvsem leposlovni. Iz povojne politične konstalacije je zrastlo povečano zanimanje za francosko slovstvo in anglosaške literature, in iz močnega slovanskega čutenja, ki je pri Čehih imelo vedno globoke korenine, je izviralo zanimanje za literature bratskih slovanskih narodov. Narodna kulturna prožnost, obvladajoča češko kulturno življenje po državno političnem osvobojenju, se je zrcalila zlasti v slovstvu in tudi v njegovi zunanji založniški organizaciji. Tudi tukaj so bile zveze s starejšo generacijo pretrgane in je bilo treba v mnogočem zidati od začetka. Nove razmere niso katoličanov presenetile in prehitele niti na tem polju.
Na začetku dvajsetih let je Ladislav Kuncif ustanovil v Pragi veliko založniško podjetje za dela nositeljev katoliške obnove v novi državi. Začel je z izdajanjem zbornikov »Družstva pfatel Studia«. Kmalu si je pridobil časopise »Rozmach« in »Akord« in od 1. 1930. izdaja »Kuncif o vy novinv«. Od izdajanja čeških katoliških pisateljev (Jaroslava Durvcha, Alojsa Langa, Miloša Martena, J. E. Hruške i. dr.) je pristopil Kuncif k izdajanju značilnih voditeljev evropskega novoidealizma zlasti Chestertona, Barbeva d'Aurevillya, Undsedove, Baringa, Ramuza i. dr. in potem k velikim pesnikom evropskega zahoda v preteklosti Mussetu in Merimeeju. Posebno pozornost posveča Kuncif cerkvenim mislecem, teologom in češkemu baročnemu slovstvu. Njegovo založništvo se osre-dotočuje v knjižnicah: »Knihy nove doby«, »Kozoroh«, »Philobiblon«, »Narodni knihovna«, »Boži bojovnici«, »Vinice Pane«, »Ver sacrum«, »Poklad« in »Brana«.
Drugo praško založniško središče imajo češki katoličani v »Vyše-hradu«, okrog katerega se je 1. 1937. zbral »Katolicky literarni klub«, ki pripravlja češkemu čitateljstvu najboljša dela svetovne katoliške literature.
Zelo živahno gibanje je nastalo po vojni na Moravskem, kjer delujejo poleg že omenjenega Florianovega staroriškega središča še »Lidovč tiskafske podniky« v Olomucu z izdajami »Matice Cyrilometo-
\
543
dejska«, »Velehrad« in dominikanski »Krvstal«. Vrednostne knjige češke in tudi prevedene verske literature izdaja v Pferovu na Moravskem založba »Smir«. Važno založniško delo vrši tudi že omenjeni brnski »Akord«. Drobna založniška delavnost se je razvila tudi v Kraljevem Hradcu, v Čeških Budejovicah in v Moravski Ostra vi, toda v zadnjem času je bila uničena z akcijo, ki terja osredotočenje preveč raztresenega češkega založniškega gibanja.
Dfikuž Stane
Freske Franca Ilovška na Sladki gori
Sin mengeškega organista in cerkovnika, kasnejši ljubljanski meščan ter slavni freskant Franc Ilovšek, je bil v 52. letu starosti, ko se je lotil obširnega dela poslika vanj a romarske cerkve na Sladki gori. Obširno slikarsko naročilo je bilo drugo največje Ilovškovo delo izza šempetrskih fresk v Ljubljani in kakor je tam v zagonu polne moške sile ustvaril tip slovenskega iluzionističnega slikarstva prve polovice 18. stoletja, tako je v našem primeru na pragu starosti in poln življenjskih izkušenj uresničil ideal sredine stoletja, ideal, ki je našo baročno umetnost že vodil povsem k drugim življenjskim in svetovnonazorskim stremljenjem.
Dokumentaričnih podatkov, kjer bi prišla v prvi vrsti v poštev farni arhiv v Lembergu in na Sladki gori, nimamo. Sladkogorski kronist Matevž Lach, od 1. 1849. župnik na Sladki gori, se v svoji kroniki1 pritožuje nad popolnim pomanjkanjem vsakršnih listin in podatkov o zidanju cerkve in njenem poslikavanju. Za zgodovino cerkve navaja le nekatere podatke, ki temelje deloma tudi na ljudskem ustnem izročilu. Početnik te nove stavbe posvečene Materi božji »in dulci monte« na mestu podružne cerkve sv. Margarete je bil »daroviti in vneti« župnik v Lembergu, Janez Mikez. Tega je naslikal Ilovšek na osrednjem polju korove balustrade, ko sprejema kleče od graškega gubernija dovoljenje za zidavo cerkve. Po ljudskem izročilu so pričeli cerkev zidati 1. 1744. in je bila 1. 1754. končana. Poslednja letnica je izpričana z isto časovno oznako (1754. 1.) na posvetilni listini. Tedaj je bila cerkev tudi po svoji notranji opremi gotovo končana. Ti podatki, ki nam morejo le približno osvetliti zgodovino cerkve v tem času, za nas prav za prav nimajo tolike važnosti, kajti freske same so na dveh mestih časovno označene. Na severnem polju korove balustrade se je Ilovšek ob čudežnem prizoru nesreče z voznikom sam upodobil. Pod lastno podobo je sledeči napis: Cor & plCtoriae LaboreM / Del pareae / offert / Franc Ilovscheg. Kro-nogram da letnico 1752. Nad korom na obočnem pasu so freske drugič datirane. Trobeči angel ima na glasbilu pritrjen prapor, na katerem je
1 Gedenkbuch der Pfarre Maria Siissenberg.
544