Avatar ali Nova razsežnost filma
Uroš Šetina
Knjiga Avatar ali Nova razsežnost filma (UMco, 2010) bralca analitično popelje skozi zgodovino filmskega fenomena, od produkcije, distribucije do marketinga, kjer obdela različne dejavnike (zvezdništvo, žanr, univerzalnost zgodbe, dolžino, tehnologijo in posebne učinke, kritike in nagrade), ki vplivajo na končni obisk. Posveča se torej filmskemu poslu na splošno, Avatar pa je le študija primera, zato je naslov nekoliko zavajajoč. Namreč, glede na to, koliko je neposrednega govora o Avatarju, deluje naslov kot marketin-ška manipulacija z bralci. Knjige, katerih naslov je vezan na posamezen aktualen film (v času izida), z izjemo občasnega fenomena v tem pogledu zastarijo že po enem letu in s tem izgubijo zagon. Kar je škoda, saj ne želim omalovaževati dosežkov produkcije dotične založbe, ki so za slovenske razmere nesporni, temveč izpostaviti konkreten primer »kratkoročno-sti« vezave na posamezen filmski naslov.
Ob branju je očitno, da se avtor z analizo filmskih številk ukvarja vsakodnevno. Ne glede na to, ali kljub temu, bi od prvenca te vrste pričakoval nekaj več informacij o avtorju samem, njegovem delu in izkušnjah, ki bi bralcu pomagale pri ustvarjanju osnovne podobe položaja, ki mu je omogočil strokovni vpogled na to področje. Površni pregled kazala bi lahko pustil priokus analize enega izmed premnogih filmskih zanesenjakov, ki na spletu objavljajo svoja razmišljanja in teorije, naključni bralec pa v času in prostoru, polnem »strokovnjakov«, zlahka podvomi v avtorjevo verodostojnost. Šele v uredniškem tekstu Sama Ruglja mimogrede, v enem stavku, izvemo, da Klemen Žun na Koloseju že vrsto let analizira filmske trende in številke.
Na potencialno usodno pomanjkljivost pa naletimo že v uvodnem poglavju. Avtor nam postreže s kopico strokovnih izrazov in pojmov, ki bralca brez predhodnega znanja prej zmedejo in odvrnejo, kot pa pritegnejo k branju. Šele v kasnejših poglavjih namreč podrobno in jasno obdela žargon filmskega posla. Ob omembi oznake starostne sprejemljivosti bi lahko bralca preprosto napotil do ustreznega poglavja, kjer žal manjka podatek o tem, da pri nas teh oznak nimamo in da v izjemnih primerih ob napovedi filma na sporedu zasledimo pripis: »Ogled filma ne priporočamo mlajšim od 17 let«.
	O	
	Klemen Žun	
		
■	AVATAR	
	ali nova razsežnost filma	
Po drugi strani je med dodatki več kot dobrodošlo poglavje o filmskih fenomenih na slovenskih tleh s statistiko tujih in domačih filmov, ki javnosti ni lahko dostopna. Žal pa v knjigi z izjemo množice grafov in tabel ni nobenega slikovnega gradiva. V nasprotju s poljudnim besedilom grafi namreč niso vselej lahko razumljivi, dobrodošla pa bi bila obdelava grafičnega oblikovalca, ki bi jih predstavila na jasnejši in bralcu privlačnejši način.
Sem in tja naletimo na manjše vsebinske napake, kot je trditev, da je Inšpektor Gadget (Inspector Gadget, 1999, David Kellogg) priredba stripa, namesto animirane serije. V poglavju o mešani distribuciji se mu je zapisalo, da ločljivost slike 2K predstavlja 2000, namesto 2048 točk v širino. Presenetilo meje tudi, da v odstavku o dokumentarcih ni omenjen fenomen filma Popotovanje cesarskega pingvina (La marche de l'empereur, 2005, Luc Jacquet), med razlago priljubljenosti umetnega jezika Na'vijcev pa ni vzporednic z jezikom Klingonov iz Zvezdnih stez (Star Trek), v katerega niso prevedli le Shakespearje-vih del in Biblije, temveč je uvrščen tudi v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolj priljubljen izmišljen jezik po številu govorečih. Morda največji lapsus, ki si ga avtor ne bi smel privoščiti, je spreminjajoča definicija prihodkov od kino vstopnic v Severni Ameriki (v izvirniku »domestic grosses«), ki poleg ZDA vedno vključuje tudi Kanado. Omenja se večinoma le ZDA, redko obe državi.
Resnici na ljubo knjiga deluje kot (z zakulisnimi dejstvi Ava-tarja) razširjena in statistično dopolnjena diplomska naloga analize dejavnikov komercialne uspešnosti filmov v ZDA, ki jo je avtor kot študent ekonomije zaključil leta 2003 (navedba iz uvodnega poglavja). Poglavja so povečini spisana jedrnato in lahko prebavljivo, kar je pri tovrstni vsebini načeloma dobrodošlo. Po besedah avtorja je s pričujočo knjigo želel komercialno osvestiti slovenske ljubitelje filma in filmske ustvarjalce. Menim, da je cilj dosegel in da poleg Digitalne filmske revolucije Aleša Blatnika (UMco/Slovenska kinoteka, Ljubljana, 2009) solidno zapolnjuje domačo vrzel na tem področju. Bralec dobi celovit vpogled in ponekod kritiko zakulisja in zastarelih miselnih vzorcev predvsem ameriške filmske panoge, ki vpliva na način distribucije in prikazovanja po celem svetu.