Poštnina plačana v gotov
1?42-XX
Julij
a ezijansKi
ppoo vestnik
'SALEZIJANSKI VESTNIK izhaja vsak mesec. Letno stane 10 L (za inozemstvo 14 L. Izdaja: Salezijanski inšpektorat na Rakovniku v Ljubljani. Tiska sal. tiskarna Rakovnik - Ljubljana. Predstavnik lastnika in tiskarne: dr. Jože Valjavec.
Urednik: Tone Vode.
VODSTVO SOTRUDSTVA OPOZARJA NA SLEDEČE:
1.	Kadar kaj naročate, nikar ne pozabite podpisati se. Sporočite tudi kraj, kjer stanujete, to je vas, ulico in pošto.
2.	Vse dopise in pošiljke naslavljajte na „Vodstvo salezijanskega sotrudstva. Rakovnik — Ljubljana 8".
3.	Kadar pošiljate denar, Vas vljudno prosimo, da nam namen pošiljke sporočite ali v pismu ali na karti, najboljše in najbolj poceni pa je, 6e napišete zadaj na položnici, posebno če pošiljate za več namenov hkrati. S tem nam omogočite hitro in točno poslovanje.
4.	Ce letos še niste ničesar prispevali za kritje tiskovnih stroškov Salez. vestnika ali za druge salezijanske namene, nikar ne pozabite. Od Vaše darežljivosti je veliko odvisen napredek naše družbe. Bog Vam bo bogato poplačal.
Hah Unilfre*
MOLITVENIKI
ooo
Dr. Franc Knific: Pri božjem Srcu, rdeča obreza L. 10.-, po pošti 11.
Ta molitvenik ti bo približal pobožnost do presv. Srca Jezusovega in ti bo kot dober spremljevalec pri spravnem obhajilu prvih petkov.
Dr. Jos. Valjavec: Duhovne vaje, zlata obreza L. 10.-, rdeča L. 7.-, po pošti 1 liro več.
Knjižica v obliki molitvemka bo služila s svojimi premišljevanji o poslednjih rečeh tistim, ki se ne morejo udeleževati zaprtih ali skupnih duhovnih vaj.
Dr. Jos. Valjavec: Dušna mladost, rdeča obreza L. 6.-, po pošti 6.50.
To je molitvenik v duhu male p o t i, ki jo je hodila in priporočala sv. Mala Terezija.
Karg-Vodenik: V Zveličarjevi šoli I. del, broširana L. 3.-, po pošti 3.50.
Kar g-Vode: V Zveličarjevi šoli II. del, broširana L. 3.-, f	po pošti 3.50.
\) i^daj/dHi TMadinske,	v
Stad 30
dobite razne mladinske knjige, najraznovrstnejše šolske potrebščine, vse za pisarno, velik izbor nalivnih peres po zelo ugodnih cenah.
GLAflOLO ZA ** *** G ALEZO JJAiN 0KO * * OOTRUDCTVO ****
L. XXXVIII.
Julij
1942/XX.
Flac:
Novomašnikom
Pozdravljeni, svečeniki Boga najvišjega, poslanci neskončne božje ljubezni, znanilci mira nebeškega, maziljenci Gospodovi, pozdravljeni! Domovina mati v,as blagoslavlja, ko prihajate v imenu Gospodovem, sinovi posvečeni, (na njena sveta tla. O vi, izvoljenci Kristusa bičanega, najvišjega duhovnika, od bratov umorjenega, ki je s svojo krvjo na križu posvetil zemljo, 'samo nebo vas pošilja k nam. Ko boste prvič stopili v božji hram, da tam pred šotorom Gospodovim na žrivcjnika ljubezni darujete Bogi., molite, prosite za nas iz srca! In z vami bo iskreno molila vsa domovina, znova posvečena, molitev ognjeno: „Bog ljubezni in usmiljenja neskončnega, spomni se nas!"
— 53 —	I
Proslava Dominika Savia
ob stoletnici njegovega rojstva
Dne 16. aprila so v Turinu slovesno proslavili stoletni spomin rojstva Dominika Savla, angelskega učenca velikega učitelja don Boska.
V slavnostni dvorani v osrednji hiši so se zbrale velike množice ljudstva, gojencev, bivših gojencev, mladincev, duhovskih in svetnih odličnikov, predstavniki salezijanskih zavodov in zavodov Hčera Marije Pomočnice kakor tudi mnogih drugih redov, predsednik mednarodne zveze salezijanskih so-trudimkov in drugi.
Ob določeni uri so med živahnim pozdravljanjem navzočih vstopili Nj. E. kardinal nadškof turinski, škof iz Astija, številni monsignori, vrhovni predstojnik in udje vrhovnega ka-pitlja.
Zapeli so himno Dominika Savia, nakar je eden gojencev izrekel dobrodošlico nadškofu in škofu, vrhovnim predstojnikom in vsem navzočim ter v imenu . mladine poudaril, da hoče ostati zvesta duhovni dediščini svetniškega vzornika.
Ko je končal, se je povzpel na govorniški oder salezijanec dr. Albert Caviglia, član odbora za narodno zgodovino. Zahvalil se je vrhovnemu predstojniku, da mu je prav v letu njegove zlate maše poveril čast, proslaviti stoletni dan rojstva častitljivega Dominika Savia.
Svoj izbrani govor je utemeljil z besedami papeža Pija XI.: Malic po letih, a velikan po duši. „Proslavljamo spomin svetniškega mladca v katerem sta se milost božja in lepota svetosti stopnjevali v višino, ki presega človeško pričakovanje. Bilo je to delo božje Modrosti, pesem, dvignjena iz vsakdanjosti življenja. Proslavljamo rojstvo preprostega dečka, svetnika, ki ni učakal niti petnajst let, pa nam dan njegovega rojstva pomenja zgodovinski dej, ko je vznik-nila na nebu sv. Cerkve nova zvezda, nova duhovna podoba svetniškega mladca, sijajna potrditev izvirne za-, misli svetega vzgojitelja, po vzorih katerega se je izoblikoval. Njegov „Življenjepis", ki ga je z ljubeznijo in zanosom spisal don Bosko, ni le navaden življenjepis, marveč življenje-
pis svetnika, poln tople privlačnosti, ki pritegne vsakega, kdor premišlja čudoviti pojav malega svetca. Svoj Izraz in pravilno rešitev je našel v besedah ,sv. Janeza Boska in papeža Pija XI. Mali svetnik, ki si v sedmem letu zapiše geslo: ,Rajši umreti, kot grešiti' in mu ostane zvest, ni otrok v svetosti, marveč velikan.
Edinstveni pojav svetega dečka dokazuje plodnost in vsestranost duha sv. Cerkve; mladec, ki je zrasel v don Boskovem vrtu, je dokaz in hkrati visoko priznanje don Bosko-vega vzgojnega poslanstva in dela. In ker se iz Dominika Savia zrcali pristna svetniška zamisel in duhovna podoba sv. Janeza Boska, imamo v njem poosebljen lik in primer sale-zijanske svetosti. On je eden i z -m e d 11 la s.
V	teh dejstvih nam je iskati razloga, da slavimo danes rojstvo in zgodovinski pojav Dominika Savia, svetnika. Nekaj nenavadnega, da ne rečem nadnaravnega se kaže pri njem že v prvi mladosti. Rojen v skromnih razmerah je bil že vse od začetka predmet posebne pozornosti božje. V mnogočem njegove junaške kreposti nalikujejo sv. Alojziju. Pri obeh pomenja sedmo leto datum duhovnega rojstva. Pri Dominiku Savlu še več: dan prvega svetega obhajila, ko mu duša, preko mere prešinjena z žarom božje ljubezni, izpoje pred Gospodom svojo odločbo: ,Rajši umreti ko grešiti.' Od sedmega do dvanajstega leta doživlja viden duhovni porast, o tem nam pričajo njegovi starši, tovariši, učitelji. Junaštvo mladega življenja se stopnjuje do vrhunca, ko v dvanajstem letu prenaša obrekovanje iz ljubezni do Jezusa.
V	tem času mu je Bog, kakor nekoč sv. Alojziju, dal vodnika. Kot v Alojziju Gonzaškem sv. Karel, tako je v Dominiku Saviu don Bosko opazoval delo milosti božje. Mali svetec postane blago v krojačevih rokah. Pod don Boskovim vodstvom se rastlinica požene v novo, vse lepše in lepše življenje. V zgodovini te duše opažamo tri mejnike, tri sunkovite duhovne podvige do vrhunca popolnosti, do sonč-
54 —
nega odpočitka v ljubezni in videnjih. Prvi mejnik je praznik Brezmadežne 8. decembra 1854., ko se posveti Mariji In se dokoplje do zrelega pojmovanja popolnosti v izvrševanju dolžnosti. Drugi mejnik je v marcu 1855. postavila don Boskova pridiga, kako postati svetnik. Bila je to iskra, ki mu je zanetila v srcu mogočen plamen ljubezni do Boga, v luči katerega je prejasno spoznal svoj poklic k svetosti. Priznal je don Bosku: „Čutim nezadržno potrebo postati svetnik; in če to ne postanem, ne postanem nič. Bog me hoče svetnika in nesrečen bom, če ne dosežem svojega cilja. Zaživel je življenje svetnika. Sv. učitelj mu je pokazal pot in poklic: reševanje duš. To je poklic don Boskove In salezljanske svetosti. Dominik Savla, je tako „majhen deček, a velik apostol", ki upodablja v sebi don Baska In njegovega duha. Z ustanovitvijo družbe Brezmadežne in z junaškim pomirjevalnim nastopom v nevarnem prepiru, ko tvega resnično mučeništvo, doseže svoj prvi višek.
Tako so se razvijale in oČitovale osebne kreposti malega svetnika, sorodni odsev don Boskovlh čednosti, vsajenih v preprostost vsakdanjega življenja, kjer ni več napak, je le svetla krepost, obarvana z značilno veselostjo, ki je bistveno počelo don Boskove vzgoje In življenja Dominika Savia. V dveh točkah so se vrhunčile te čednosti: v junaški, nesebični dobroti izčiščenega značaja, ki Izgoreva v apostolskem delu za duše, in v sveti težnji po lastnem mrtvičenju po načelih svetniškega učitelja. Vse to pa je osvetljeno z nebeškim žarom angelske čistosti, po kateri se more Dominik primerjati s sv. Alojzijem. Dominik Savio je salezijanska lilija po vzorih in pojmovanju čistosti sa-lezijanskega Izročila.
V duhovnem svetu, v katerem je „malic po letih" postal „velikan po duši", vlada božja ljubezen In skrivnostno združenje z Bogom. Vse to si je pridobil Dominik ne stopnjema, temveč s sunkovitim poletom po poti ¡svetosti. To sveto življenje se preliva v zamaknjenost v Boga, v neprestano molitev. Morda je resnično videl Jezusa in Marijo in z njima govoril. Kardinal Kaljero je rekel o
Turin: Nagrobni spomenik v cerkvi Marije Poni., kjer je pokopan Dominik Savio.
njem, da je živel iz Boga, za Boga in z Bogom. Dominik Savio je umetnina don Boskove spovednice. Ne vemo za zaupne smernice, s katerimi je uravnaval njegovo gorečnost, gotovo pa je, da se niso mogle razlikovati od don Boskove poti, ki uči: opravljaj-mo lahke stvari, a te vztrajno. Duh, ki je preveval njegovo pobožnost in njegove verske vaje, je z učitelja prešel na učenca. Za don Boska In po njem za Dominika je značilna duhovna usmeritev po dveh polih: po ma-rijanskem in evharističnem. Mariji Brezmadežni se je bil posvetil. Z njo je ustanovil družbo za pridobivanje
Lima (Perú): Kripta pod cerkvijo Marije Pom., posvečena Mariji Rešiteljici.
duš za Boga. V evharističnem življenju je Savio primer don Boskovega ideala svetega mladca. V XIV. poglavju „Življenjepisa" se don Bosko čudi temu nadnaravnemu dušnemu stanju, ki ga je bil sam s previdno roko vzgojil v čudež božji. Morda je ¡angelski mladec gledal Jezusa s telesnimi očmi. Če je to bilo, je bilo posledica njegovega evharističnega življenja. Don Bosko ga je slišal nekoč, kako se je glasno pogovarjal v cerkvi. Našel ga je zamaknjenega pred oltarjem, ko je gledal „tako lepe" stvari... V ta čas ¡spiada videnje o velikih spreobrnitvah na Angleškem. To je pač najvišji izraz ljubeče duše, ki živi iz Jezusa.
V tem ozračju nadnaravnega reda pridemo do tretjega dogodka v njegovem življenju, do ustanovitve družbe Brezmadežne, ko se je povzpel na višek junaških kreposti Bila je ta družba sveta zveza prijateljev, ki jih je družila želja, da bi postali svetniki. Med tovariši so izvrševali apostolat in se pripravljali na velike stva-
ri. Dogodek je zgodovinskega pomena. Iz te družbe so izšli prvi junaki, ki so 18. decembra 1859 stopili v Sa~ lezijansko družbo. Dominik Savio je bil duša te priprave. S tem, da je don Bosko vzgojil Dominika, je postavil temelje svojemu redu.
Delo v družbi je povedlo Dominika na junaško stopnjo ljubezni, ki ga je v kratkem času dvignila do visoke svetosti. V tem času je zgubil svojega najdražjega prijatelja. Tudi sam je že za trdno pričakoval konca, ugašal je in se izživljal v svetem do~ motožju po nebesih. Devet poslednjih mescev pri don Basku pomen ja zanj mogočen dvig proti Bogu, pa tudi naglo dogorevanje življenja. Le na zdravnikov ukaz je zapustil don Baska. Ločitev mu je strla srce, hkrati pa mu pripomogla do popolne vdanosti v voljo Najvišjega.
Zadnjih osem dni, ki jih je prebil v družini (od prvega do devetega marca 1857), nam kažejo pravo sliko njegove duše. Bil je vesel in dobre volje v zavesti, da stoji na pragu ne-
_ 56 -
bes. In tak je umrl.
Vsi so rekli, da je umrl svetnik. Don Bosko je to za trdno verjel in vsem prigovarjal, naj se mu priporočajo. Tako je vzor, ki ga je don Bosko postavil tisočim in tisočim dečkov, dobil nadzemsko veljavo. Smehljajoči se lik angelskega mladca je postal zgled in ponos sodobne krščanske mladine.
Kakor je vsak svetnik zgovorna beseda božja, tako je Dominik obenem tudi izraz misli don Boska svetnika. Rojstvo Dominika Savla svedoči pojav nove svete besede, nove luči, zato ga po pravici slavimo. „Življenjepis", ki ga je spisal don Bosko, ga je razkril Cerkvi in svetu in Cerkev si prizadeva, da bi ga ovenčala z žarom svet-
niške slave. Postavila bo „mladca po letih, a velikana po duši" na oltar poleg njegovega učitelja, svetnika Janeza Boska."
*
Živahni govor, poln globokih misli, je bil deležen prisrčnega odobravanja.
Gospod nadškof je čestital govorniku, izrazil željo, da bi mogel v kratkem prisostvovati beatifikaciji tako zglednega don Boskovega gojenca. Mladini pa je priporočil geslo angelskega vzornika: „Rajši umreti kot grešiti."
Znova je iz navdušenih grl mladih vajencev in dijakov zagrmela himna in s tem se je slovesnost zaključila.
Prav in narobe
Papežu Piju IX. je na avdienci potožil neki gospod, da ne more nekaterih dogodkov spraviti v sklad z božjo vsemogočnost jo in dobroto.
Sv. oče mu ni odgovoril naravnost, marveč ga je povabil s seboj v vatikansko tovarno stenskih preprog.
Sredi delavnice je visela na stojalu velikanska preproga.
„Glejte, kako lepa je!" namigne papež gostu.
Nagovorjeni gleda, gleda začudeno, pa se ne znajde. Ni videl drugega nego čirečarasto mešanico barv in Dalje na strani 60.
Lima (Peru): Notranjščina ondotne salezijanske cerkve Marije Pomočnice.
_ 57 —
Naši novomašniki
Dolgo vrsto let smo gledali na Rakovniku, v središču salezljanskega dela na Slovenskem, tudi mlade bogo-slovce, ki so se pod okriljem rakov-niške Marije Pomočnice pripravljali za mašniški stan. Vojni metež pa, ki Slovencem ni prizanese! in tudi Sa-lezijanski družbi ne, je jirisilil naše bogoislovce, da so šli v tujino nadaljevat svoje učenje.
Dolgo je bilo šolsko leto, polno težav in skrbi. Pa je minilo. V nedeljo 5. julija je bila v cerkvi Ma-
nji dan je bila v dvorani naše bogo-slovnice v Chieriju akademija v čast niovomašnikom hkrati s poslovilno slovesnost jo.
V torek, 7. julija, to je na praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda (pri nas Imamo ta praznik 5. julija, drugod po neslovanskem svetu pa 7. julija), je bila zbrana lepa slovenska skupina, da počasti naša sveta apostola. Med ¡sv. mašo, ki jo je daroval eden od novomašnikov, je donela Iz grl marijinih častilcev: „Mari-
Chieri pri Turinu: Naši letošnji novomašniki v krogu svojih sobratov, tovarišev in nekaterih slovenskih rojakov, ki jih je usoda vrgla v ondotno mesto. Sedijo: krajni m levi dr. St. Kos in krajni na desni dr. Fr. Knific, oba profesorja bogoslovja; med njima pu od leve na desno: Kovter Štefan, Zver Jože, Tkalec Ivan, Bakan Jože, Bajuk Anton, Mavčec Anton, Logar Alojzij, Ljubic Ivan.
rije Pomočnice v Turinu zbrana lepa četica mladih levitov, da bi prejela mašniški red Iz rok turinskega kardinala Fossatija. In med temi srečnimi maziljenci Gospodovimi je bilo tudi 8 Slovencev.
Starše naših novomašnikov, ki jim ni bila dana sreča, da bi prisostvovali tej slovesnosti, sta zastopala g. Ivan Špan, salez. inšpektor, in g. dr. Fr. Knific, profesor bogoslovja. Nasled-
ja, k Tebi uboge reve...; Marija, Ti pomagaj nam." Gospod dr. Knific pa je v kratkem govoru naslikal delovanje sv. bratov Cirila in Metoda, pokazal težave, katere sta morala pre-bresti pri svojem apostolskem delu, In jih postavil za vzor našim novo-mašnikom.
Molimo za naše novomašnike, da bi bili vredni posnemovalci (sv. bratov Cirila in Metoda.
— 58 —	I
CEŽCENJE ***
MAE0J1E ***** POMOČNICE **
Marija hoče pomagati
Kam naj se v teh burnih časih obrne svet, kje naj išče rešitve? Na zemlji ni najti domoči. Edino pomoč mora pričakovati od zgoraj, zlasti od Marije Device.
Marija je pripravljena in hoče pomagati.
V tisti uri, ko ¡so peklenske sile prejele vso moč, ko so pribile Jezusa na križ; v uri, ko je Jezus prejemal le zasramova-nje in zaničevanje od tistih, za katere je Umrl; v uri, ko je sonce zakrilo svoje obličje, da ne bi zrlo človeških hudobij, takrat, pravi sv. pismo, je Jezus rekel svoji Materi: „Žena, glej tvoj sini" in Janezu: „Sin, glej tvoja mati!" Sv. Janez je predstavljal človeštvo.
To je oporoka Jezusa Kristusa. V smrtnem boju je izrekel svojo zadnjo voljo, s krvjo jo je potrdil: dal nam je Marijo za mater. Ali mislite, da bo Marija to oporoko zavrgla? Nikdar še ni bilo slišati, da bi zemska mati pozabila zadnja naročila svojega sina. Ali naj Marija, najboljša mati, pozabi besede, ki jih je sam Jezus viseč na križu, is svojo krvjo zapisal v njeno srce: „Glej, to je tvoj sin, glej, to so tvoji otroci"? Ne, to se ne more zgoditi. Volja njenega umirajočega Sina je tudi njena volja, in če nas zapusti ves svet, Marija nas ne bo nikdar zapustila.
Da nas ne bo zapustila, ampak nam vedno in povsod pomagala, je obljubila tudi sama. Ona sama si je vzdela naslov »Mati v e d n e pomoči «. Ta naslov nosi ¡njena podoba v cerkvi išv. Avguština v Rimu. Prinesel jo je pobožen trgovec, ki je leta 1493. zbežal pred Turki z otoka Krete jia Laško. V Rimu je zbolel in umrl. Malo pred smrtjo je izročil podobo svojemu prijatelju s prošnjo, da jo čimprej izroči kaki cerkvi in izpostavi javnemu oeščenju. Prijatelj je hotel to tudi storiti. Toda njegova žena mu v svoji sebičnosti nikakor mi pustila. Kmalu nato je mož umrl. Na smrtni postelji je še enkrat prosil ženo, naj izpolni njegovo željo, a ta spet ni marala ubogati, dokler je ni prisilil čudež. Nekega dne priteče k njej njena nedolžna hčerka in vsa iz sebe zakliče:
Zahvale
V reji imam ubogega osemletnega otroka. Dokler je bil majhen, sem s težavo pridobila vsaj toliko, da sem ga zmogla preživiti. Je namreč popolnoma zavržen od očeta in matere. Letos je moral iti k prvemu sv. obhajilu in ni imel človeka, ki bi mu preskrbel potrebno obleko. Jaz sem pa tudi uboga in živim od dobrot drugih. Kdo bo preskrbel nedolžnega ¡otroka? Zatekla sem se z devetdnevnico k Mariji Pom., in sv. Janezu Bosku. Zadnji dan devet-dnevnice se je oglasil dobrotnik in preskrbel otroku obleko. — Kolenc Marija, Trstenik.
Prosila sem Marijo Pomočnico za pomoč v važni zadevi. Moja prošnja je bila v obilni meri uslišana. Zato hiti danes moja ljubeča zahvala pred prestol Marije Pomočnice. — Magister Marija, Ljubljana.
Kadar sem bil potreben pomoči v dušnih in telesnih potrebah, sem se vedno obrnil k Mariji Pomočnici in nikoli zastonj. Zato se ji najiskreneje zahvaljujem in še za naprej priporočam. — A. Ivan, M.
Prisrčno se zahvalim Mariji Pomočnici in sv. Janezu Bosku za srečno prestano bolezen. V bolezni, ki je postala zelo resna, sem se priporočila Mariji Pomočnici in sv. Janezu Bosku s prošnjo,, naj storita, kar je bolje zame in v večjo čast božjo. Po nekaj tednih, ko sem visela med življenjem in smrtjo, sem začutila neko izboljšanje, ki se je stopnjevalo do popolnega ozdravljenja. Vsa hvaležna pošiljam obljubljeni dar in zahvalo za Vestnik. — 1 Polončič Jožefa, Selo.
Prisrčna hvala Mariji Pomočnici, sv. Janezu Bosku in Dominiku Sa-viu za srečno vrnitev sina. — Družina Gostič, Škofljica.
Najtopleje se zahvalim Mariji Pomočnici kristjanov, presv. Jezuso-
— 59 —
I
„Mama, v hiši sem videla lepo gospo, ki je naročila: Pojdi k materi in staremu očetu in reci: Naša ljuba Gospa vedne pomoči naroča, da takoj izročite podobo kaki rimski cerkvi v češoenje." Šele zdaj se je odločila.
Toda kateri izmed 300 rimskih cerkva naj izroči ta biser? Zopet se prikaže Marija otroku in pravi: „Želim stanovati v v cerkvi sv. Matevža." Predstojnik avgu-štinoev jo je z veseljem ¡sprejel v to cerkev. Tu je ostala 300 let in delila milosti. Leta 1809., ko so pridrli Francozi v Rim, je bila cerkev sv. Matevža porušena in podoba je izginila a ne za vedno. Pobožen redovnik
vemu Srcu in sv. Antonu Padov. za oomoč v dnevih težav. Kdor je v stiski, ne prosi zastonj. — Go-renc Rom., Medvedjek.
Prepričana sem, da sem samo po Marijini priprošnji dosegla zdravje in premnogo drugih milosti. V znak hvaležnosti pošiljam zahvalni dar za dobre namene in prosim, :da objavite zahvalo v Vestniku. Milek Marija, Dobravica.
Nadalje se zahvaljujeta: Tratar Minka (Ljubljana) za ozdravljenje težke bolezni, — Bradač M. (Šiška) za uslišano prošnjo.
jo je rešil in izpostavil v zasebni kapeli. Leta 1866. so jo na željo Pija IX. prenesli v novo cerkev sv. Avguština. Od tega časa se je češčenje Marije vedne pomoči širilo po vsem katoliškem svetu in od tega časa jo svet časti pod tem imenom. In ravno zato, ker je Marija jasno rekla, da hoče kot Mati vedne pomoči vedno pomagati, se ljudstvo z velikim zaupanjem obrača k njej.
Ta dogodek tudi nam Slovencem glasno kliče: „Marija je Mati vedne pomoči, Marija je pripravljena in hoče pomagati."
V teh težkih časih, ko svet ječi v hudih preizkušnjah, nas Marija ljubeznivo vabi: „Obrnite se k meni, jaz sem Mati vedne pomoči." Naš narod je posvečen Mariji, zato bo Marija brez dvoma sprejela maše prošnje In nam pomogala. Prosimo!
Prav in narobe
Nadaljevanje s strani 57
„Oprostite," je jecljal, „morda so
krive oči___toda... jaz ne vidim ni-
kake slike."
Pij IX. se je nasmehnil in ga po-vedel na nasprotno stran. Obiskovalcu se je izvil nehoten vzklik začudenja. Pred njim se je razbohotila sprednja stran prečudno lepe dragocene preproge.
„Ste videli, dragi gospodi" ga je očetovsko poučil papež. „Dokler opazujemo z narobešnje strani, to je z zemlje, vidimo le zamotano klobko nesmislov; ko pa pridemo gor (in je pokazal proti nebu), bomo v luči večnega življenja zagledali podobo s prave strani v vsej njeni ubrani lepoti in barvitosti, razločili vse odtenke In podrobnosti."
*
V zmešnjavah in vrvenju tega sveta nam nI vedno dano, da bi čutili
nad sabo blagodejni vpliv božje previdnosti.
Vendar, ne čudimo sel Prišel bo čas, ko bomo videli vse in vse dou-umeli.
Spričo zla, ki vlada, in trpljenja, ki se grmadi, pa ne pozabimo, da Bog, ki je ustvaril razumnega in svobodnega človeka, človeku ne bo nikoli odvzel svojih darov. Zakaj če bi ste to zgodilo, bi človek ne bil več človek. Ni Bog odgovoren za zlo, ampak ljudje, ki kratijo pravice Bogu in bližnjemu.
Skrivnost naše blaginje in sreče pbstaja v tem, da ne zlorabljamo svoje svobode, temveč da jo z izpolnjevanjem zapovedi usmerjamo v življenje po božji volji.
Molimo, da bi ljudje postali bolj božji, da bi spoštovali božjo postavo. Pa tudi mi sami pi zato prizadevajmo!
NE POZABITE NA PRVI PETEK V AVGUSTU!
— 60 —	I
Salezíjancí
V južnoameriški republiki Peru so s stoletnico začetka don Boskovega dela praznovali hkrati petdesetletnico prihoda salezijancev v deželo. Deset salezijanskih zavodov in trinajst domov Hčera Marije Pomočnice je tekmovalo v slovesnih pripravah. Pomagali so jim bivši gojenci, sotrudniki, pomagalo jim je ljudstvo. Lima, glavno mesto perujske republike, je dalo táko javno priznanje don Boskovemu delu, tak dokaz ljubezni do njegovih sinov, kot zlepa še ne kje.
Eden gg. salezijancev, izvrsten govornik, je po radiu pripravljal ljudstvo z duhovnimi vajami. Slovesnosti so se pričele 21. septembra, ko je ondotni salezijanski škof blagoslovil kapelo prazničnega mladinskega doma in opravil v njej sveto daritev.
24. septembra so v kripti slovesno praznovali spomin Marije Rešiteljice in Marije Pomočnice, istočasno pa je drug salezijanski škof nad krip-to pel slovesno sv. dašo in posvetil cerkev Marije Pomočnice; to cerkev so začeli zidati 1. 1915., končali pa so jo 1. 1922. Tri naslednje dneve so se pa vršile inspektorijalne katekizemske tekme, katerih so se udeležili gojenci celo iz več ko tisoč km oddaljenega zavoda. Zaključili so jih z lepo uspelim katekizemskim shodom in razdelitvijo nagrad.
27.	septembra, na obletnico, ko je prišel prvi salezijanec v Peru, je bil velik shod sofrudnikov in sotrudnic pod okriljem soproge državnega predsednika. Poleg gospe predsednikove so bili navzoči visoki državni dostojanstveniki, predsedniki raznih kabinetov, ministri, senatorji, trije salezijanski škofje, razna odposlanstva. Svetega očeta je zastopal apostolski nuncij, ki je imel slavnostni govor, v katerem je poudarjal zlasti don Boskovo povezanost s sveto stolico. Medtem je prispela iz Rima brzojavka s papeževim blagoslovom.
28.	septembra je bila obletnica prihoda hčera Marije Pomočnice, ki so vzporedno s salezijanci razvijale svoje plodonosno delo.
Sveti maši, ki jo je daroval zastopnik vrhovnega predstojnika, je med drugimi prisostvovalo tudi 24 bivših gojencev prav iz prvih časov zavoda, med njimi dva škofa. Slavnostni govornik je bil neki profesor
v Peruju
s katoliške univerze v Limi. Zvečer so v inspektorijalni hiši slovesno proslavili spomin pokojnega salezijanca Karla Paneja, organizatorja salezijan-skega dela v Limi, svetniškega moža, ki so ga meščani nazivali le „naš don Bosko". Na cerkvenem pročelju so mu odkrili spominsko ploščo in doprsni kip, dva dni nato pa so z dovoljenjem pristojne oblasti prenesli njegove posmrtne ostanke s pokopališča v krip-to pod cerkvijo Marije Pomočnice in opravili slovesno zadušnico.
1. oktobra so priredili za gojence bližnjih zavodov katehetski in evha-ristični shod. Nad 1500 mladcev je pristopilo k sv. obhajilu. Veličastnemu zborovanju je predsedoval apostolski nuncij in trije salezijanski škofje.
5. oktobra so slednjič slovesnosti zaključili s shodom bivših gojencev. Ob enajstih dopoldne so se nato zbrali pred cerkvijo in sprejeli predsednika republike z gospo v spremstvu generalov, ministra za vzgojo, podpredsednika senata, senatorjev in drugih. Sledilo je slovesno cerkveno opravilo, blagoslov z Najsvetejšim in zahvalna pesem. Pred cerkvijo so postavili oder za predsednika, mimo katerega so zdaj defillrali gojenci salezijanskih zavodov, gojenke Hčera Marije Pomočnice in bivši gojenci; vseh je bilo okoli 11.000. Gospod predsednik je nato obiskal salezijanske naprave. V znak naklonjenosti in priznanja je povabil k sebi na kosilo apostolskega nuncija, naše tri škofe, zastopnika vrhovnega predstojnika, inšpektorja in vse navzoče salezijanske ravnatelje. Popoldne so končno odprli zavod „Bivšega gojenca".
Da bi ohranili duhovne sadove slavnosti, je že imenovani salezijanski pridigar priredil nov tečaj duhovnih vaj po radiu. Tako je ves program izzvenel v smislu svetega salezijan-skega gesla: „Daj mi duše, drugo vzemi!"
Salezijanci imajo v Peruju cvetoče ustanove. Štirje zavodi štejejo po 400 in 600 gojencev, da ne omenjamo mnogih manjših. Enako razviti so mladinski domovi, poljedelske in obrtne šole in drugo. Bog daj, da "bi bilo vse to v večjo božjo slavo in v blagor duš!
* * *
NOVE KNJIGE
Dobili smo novo izdajo tolikanj iskane in cenjene „HOJE ZA KRISTUSOM". Trinajstkrat je že ponatisnjena med Slovenci; to samo ji je najboljše priporočilo. Če pa naj bi jo kdaj priporočali, storimo to zlasti še danes, ko v splošni zmedi nazorov ne vemo več, kje na levo, kje na desno. Vsi težimo za srečo in blagri. Pravo srečo imamo le, če nam je mirno srce, če kljub zunanjim neurjem plove naša duša v sladkem pokoju večnemu miru v naročje. Pot do take uravnovešenosti pa nam more pokazati dober prijatelj, ki nas ne zapusti in nam v najtežjih trenutkih ve dati dober svet. Dober svet v potrebi pa je vreden zlata. Tak prijatelj nam bo knjiga „Hoja za Kristusom". Pet sto let že uči in tolaži, a je še danes vedno mlada. Živimo v dobi, ko duhu ne priznavajo več prednosti, ki mu gre. Gmota je premotila človeka, da bisere zamenjuje za blato. Nova knjiga nas bo naučila nasprotnega. Dvigala nam bo duha v višave, kjer se bo sproščal, sooznal čisto resnico in vzljubil pravo ljubezen. V težkih urah nas bo znala potolažiti z novim pogledom na trpljenje; v tem pa trpljenje ni več trpljenje, marveč nov vir neskaljene sreče. V veselju bo naši radosti dala nadnaravno vrednost in se veselila z nami. „Služite Bogu v veselju!" Varen talisman nam bo. Sezimo po nji, na častno mesto jo postavimo v svoji knjižnici, poleg sv. pisma jo denimo in naj ne mine dan, ko je ne bi vzeli v roke. Tudi sicer nam bo ugajala. Prireditelj dr. Aleš Ušenič-nik jo je smotrno uredil, posodobil jezik, jo opremil z navedki in kazalom, da vsak lahko takoj najde zaželeno tvarino. Bolj koristno ne boste izrabili denarja, kakor če ga iz-daste za to, prav danes vsem tako primerno knjižico. Moremo vam jo le priporočati. Izdala Ljudska knjigarna. Na srednje finem papirju, vezana, 22 lir; na biblijskem papirju, elegantno vezana, 30 lir.
Oveselila vas bo novica, da si zopet morete nabaviti povest „LUČ Z GORA". Nimamo kaj pripomniti k Iijej, saj je že ob svojem prvem izi-
du bila deležna povsod vsesplošnega priznanja. Je le res, da besede mi-oejo, zgledi vlečejo. Kdo ne bi vzljubil čistega mladca v svežem naročju gora z vso mikavnostjo prvih zmag nad seboj, ko se bori v njem ljubezen z ljubeznijo, pa se odpove naj-nežnejšemu čutu svojemu iz svetega idealizma, iz notranje potrebe čistega srca, ki ga še ni oskrunil dih greha. Starši! Gotovo si želite takih sinov. Čujte nad njimi, v strahu božjem jih vzgajajte, učite jih ljubiti Boga in veselje boste imeli nad njimi. Dajte jim v roke dobrega beriva, ne takega, ki razvnema strasti. Zdrave hrane jim dajte, kot je „Luč z gora". Ni pobožnjaška ta luč, nikakor! Fantovska, zanosna je in privlačna, sveža lepota prirode diha iz nje; in poleg vsega bo v srcu pustila prelepe sledove ubranih akordov, ki bodo ob podobnih prilikah življenja znova za-brneli in svetovali: Stori, kakor je storil Hinko! Srečen bo sin in z njim boste srečni vi. — Za god, za praznike bo to kaj lepo darilo. Dolžnost vsakega izmed nas je, podpirati dobro knjigo, posebno danes, ko slab tisk dela toliko škode. Dosti gorja bi si prihranili, če ne bi bilo škodljivih knjig, ki dražijo čutnost, ubijajo vero v Boga in zastrupljajo vest, da fant ne ve več, za koga bi živel. Čemu se potem premagovati, čemu še ubogati! Predaj se nagonom, uživaj, glej, da bo tebi dobro, za druge se ne brigaj, tudi če tonejo v solzah, četudi v krvi, ki jim vre iz ran pod tvojimi škornji. Tako se svet spreminja v pekel, namesto da bi na njem uživali prve požirke prihodnje sreče, ki bi morda ne obstajala v neokrnjenem zunanjem blagostanju, bil bi pa ožarjen z notranjim mirom, z ljubeznijo. Ljubezen pa, tako pravi pisatelj, „premaga in zaceli vse rane". To, vidite, sledi iz slabega in dobrega beriva. Zavedajmo se torej resne dolžnosti podpirati pošteno knjigo; koliko bolj pa še, če nam nudi tako korist in veselje. Tudi „Luč z gora" je izdala Ljudska knjigarna. Cena broširani 14 lir; kartonirani 17 lir; v platno vezani 21 lir.
Ako je naslovnik umrl ali spremenil bivališče, vrnite list na: VODSTVO SALEZ. SOTRUDSTVA, RAKOVNIK - LJUBLJANA 8